Greh in pokora (Domoljub)
| Greh in pokora (Iz življenja bolniškega duhovnika) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 6 (15. marca) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Nekega dopoldne — pripoveduje duhovnik, - pr. neso v bolnišnico moža. katerega je bil povozil gosposki voz. Hil je star kakih 50 let in z dežele Zdravniki so bili se v bolnišmei, m precej >e jih je nekaj nabralo okrog bolnika.
Jaz sem se ravno približal, ko je ranjenec odprl oči. Vil se je v groznih bolečinah Ko ugleda mene. ogovori me. dasi že zelo težavno, vendar kar more ostro • Kaj hočete tukaj?«
•Prijatelj,« odvrnil sera in stopil bliže postelje, »pnpomogel bi tudi jaz rad k vaSeinu zdravju, sicer nič!*
• Pa vi niste zdravn k,« nadaljeval je odurno
To ravno ne. drugi mož!«
»Proč od tod!«
• Zakaj pa ne pustite, da ae pridružim ludi jaz tem gospodom, ki se trudijo da bi vam rešili življenje1.
•Srdaj pojdite iz sobe!« ponavljal je. Ker nimam navade uailjevali se bolnikom, odttl sem, a namenil sem se, da se povrnem kmalu. Ko sem odhajal iz sobe. čul sem še bolnikove besede: »legi duhovnika sem se bal'«
Uro pozneje sem se vrnil. Ponesrečeni kmet je bil videu mirnejši. Dve usmiljeni seetri sla bili pn njem.
»Kako je. prijatelj,« ogovoril sem bolniks, »ali ve čutite kaj boljšega?«
»Čutim, da gre z menoj h koncu < odgovarja mračno.
»Ne obupaiie, krepak mož »te. Dobro vas bodo »tregli. — upajmo torej najbolje!«
»Jaz vam pa pravim, da grem h koncu. — — 0. ts potepuh'« srdito dosUvi.
»0 kom pu govorile, ljubi prijatelj?«
•0 kom drugem, ko o onem gadu. ki me je Uko daleč pripravil.« »Ali ga poznate?«
•Ha, če bi ga poznal! Ha, ba!« -Saj so si stražniki zaznamovali njegovo ime. ia '»koj, ko zapustile to sobo, povrnil vam bode vso »kodo. kolikor je mogoče.«
•To je vse prav j n dobro, a jaa ne pridem pr«! 8 0 b « d°kler me ne pone»6 za vedno — i" Uko sem naposled le jaz speljani. Zahtevam, da krivca sem privedejo!«
• Dobro, privedli ga bodo.* »Hvala vam«, pravi tur me ostro pogleda, »zanesem se na vus.« — Takoj pa Se enkrat ponovi: »Ali se lahko zanesem?«
• Zanesite se, prijatelj !«
Utrudilo ga jo govorjenje, zatisnil je oči. Postal nem Ae nekoliko ; ko sem pa videl, da spi, odftel sem, naroČi vili usmiljenki, naj me takoj pokliče, ko se bolnik vzbudi.
Ni Ae preteklo pol ure, ko me je že prišla sestra klicat.
• Hitro pojdite, bolnik vas zeli!« Naglo sem stopil v bolnikovo sobo. Kes, čakal je name. »Ali so koga poslali po možB, ki me je povozil?« vpraša.
• Da, iščejo ga. Kakor hitro ga dobi, videli ga bodete tukaj.«
•To je prav ! . . . Hvula vam!. . . (ilejte, niinam več mnogo časa . . . I rediti moram Ae svoje stvari . . . Zeno imam Ae . . . Ta ne bode imela kruha . . . Moji otroci dosti zaslužijo, a ti ne mislijo več na naju . . . In potem, oni . . .«
»Prav imate, dobri prijatelj! I 'rediti je treba sedaj svoje stvari, vse stvari. In zato, najsi tudi lahko Ae upate na zdravje, morate vendar misliti na Boga in večnost!« Trepetajo je ponovil: »Večnost!«
Zatisnil je oči in se globoko zatopil v misli. • tilejte, gospod župnik«, naposled izpregovori, namignivAi mi, naj stopim prav blizo postelje, »kmalu bode po meni, in tega se ne bojim več, — a nečem, da bi prišla moja žena — v ječo . . .«
iz njegovega pripovedovanja sem si zapomnil to-le: Doma je bil v majhni vasici ter ne zgodaj oženil Po prvih treh zakonskih letih je bil že oče treh otrok. Ker je bila očetova dedAčina premajhna za tako številno družino, delal je pri večjih kmetih kot dninar. Ker je dobil Ae četrtega otroku, zdravega, silno živega dečka, dejala jc žena, da bi sprejela lahko tudi kako pluje dete ter je vzredla. Mož je pritrdil. Za to poslana žena se je kmalu vrnila iz mesta z lepim detetom. Bil je prvorojenec nekega stavbarja, čegar žena jc bila bolehna. i^est mesecev pozneje je zbolelo to dete in umrlo. Tako naglo Ae jo to zgodilo, da ni bilo niti časa naznaniti detetovim »turisem Ker je bila hiša nekoliko v strani, tudi nobeden sosedov ni vedel, fiegav da je ta otrok, zvedeli KO Se le o smrti.
O tem času se je mož nekaj čudnega domislil. Smrt lega deteta, modroval je, spravi mo lahko v zadrego kdo ve, ali dobi žena 8e Jakega rejenčka ? Ako ne. bila bi velika izguba. Kdo hi se pa zmenil ali dvomil, ako pravim, daje umrl moj sin? Lc jedne besede treba, in resen eem vseh skrbij. Tudi plača za rejenčka ne poneha, in ta mu je bila v veliko pomoč. Starisi »mrlega detela ne bodo nikdar dvomili, da je podvrženi )trok njih sin, in to ne bode napačno. Saj bode pač redno za dečka bolje, ako bode vzrasel kot meščansko dete, ter ondi poiskal svojo srečo, kakor pa da bi vedel za avoj pravi stan.
Sklep je bil napravljen, le ženo je bilo ie treba pridobiti. Ta pa je bila trda Izprva je točila solze; da, sramovala se je, da ji mož o tem govori. S kuko krivico ni hotela obtežiii svoje vesti. Mož pa se ni dal omečili, naposled je postopal tako ostro proti svoji ženi, da se je uboga žena nazadnje udala in prisegla, da bode molčala. Naklep je bil izvršen prav po načrtu, nobenemu v vasi ae niti zdelo ni. dabibilodete podvrženo. Stavbar in njegova vedno bolehna žona sla videla dete mnogo pozneje in tudi nista ničesar sumila. To je priznal nesrečni mož.
Ta pripoveat — nadaljuje, duhovnik — me je zelo vznemirila. Kakor zmešnjave lahko nastanejo v družini po takem vsiljencu 1 Nisem se obotavljal, temveč takoj opomnil bolnika, kakor mi je velevala vest: »Ta pripovest vam ni v čast I A pokazali ste se zopet poštenjaka; toda s tem stvar še ni reAena: Krivico je treba popraviti «
Da, seveda«, šepetal je bolnik, »seveda moram krivico popraviti. Ulejte, gospod župnik, odkar sem se vam zaupal, pokojen sem zopet.«
Povedal mi je sedaj stavbarjevo ime in me prosil, naj ga kar najprej privedem k njemu. »Pripravljen sem«, dejal je, »povedati resnico.«
OdSel sem takoj, zakaj zdravnik mi je naravnost povedal, da bolnik ne bode preživel dneva. Da povem kratko: Oni stavbar se je bil polagoma silno povzdignil, bil je sedaj med prvimi podjetniki. Imel je tudi več otrdk, najstarejši — podvrženo dete — mu je pa nakopaval velike skrbi. Živel je zapravljivo ter zapravil že velik del stavbarjovega imetja, delal je nečast siavbarjevemu imenu.
Ne bodem opisoval, kako je bil osupnjen izprva stavbar, kako pa potem oveseljen, ko sem mu sporočil, kar me je prosil bolnik, du namreč njegov najstarejši sin zapravljivec ni njegov sin, marveč le podvržen. »O gospod župniki« izpregovori po dolgem molčanju, med katerim sem lahko opazoval njegovo notranjo razburjenost, »zopet sem vesel življenja. Previdnost božja vas je privedla k nam. Hvaležen sem vam iz dna duSe. Nesrečnež, ne bode torej več sramotil naSe hiše! In vendar, kako me boli srce I Ne bojte ee, — nosil je moje ime, to je dosti, preskrbljen bode.«
Nekaj trenutkov pozneje smo bili v bolnišnici. Stavbar je imel seboj beležnika in dve priči.
Bolnik je vedno pešal, a zavesti ni izgubil. Ponovil in izpolnil je se enkrat svojo pripovest. Stavbar mu je podal roko in ga tešil: »Hvala vam, prijatelj, želim pa, da bi mogel svojo hvaležnost tudi v dejanju pokazati.«
»O gospod!« ječal je umirajoči, »zase ne rabim ničesar več, vendar bodite toliko dobri in ne vznemirjajte moje žene!«
Ne skrbite, prijatelj, za avojo ženo! Prisežem vam, da bodem zanjo skrbel vse življenje « Nasmehnil se je bolnik. Mikal se je smrt,, - k® ,0 zapazim. prosim pričujoče d« odstopijo ter bolnika s sv. lakramenti Ko sem končal sveto opntv, lo ter odprl vrata, stopijo v sobo st.vb.r m dve um,- Ijeoi sestn Takoj xa njtmi p. pride s oblečen gospod,č v sobo Stopi k postelj.. Ko ugleda siavbar. oaupoe: .Ta tukaj . .?• govori, • « kako .. ••« .Pa oče«, pravi mladenič, -od jutra ao me iskali - Imel sem namreč nesrečo.. . Pa. odpust, mi. oče. aaj sem ravno Uko vzburjen. kakor ti!«
Vzburjenost se li bode »e polegla«, odvrne stavbar ostro, .ali pa ludi veJ. kedo je ta mož?« 1'mirajoči je odprl oči in uprl pogled n. mkden.ča pred njim stoječega.
Jaz nem kriv nesreče-, pravi mladenič, .tal mi j e is src «al rad. nesreče, k. se je to jutro . . .. O ti »i'« Je na n b r M U J* bila poznati notranja bolest. .T, ..V IV dobro je. . . . jaz ,az t. odpuščam.. ' mo* >e aP( " c n a l » njem .vojega prvega sina. k. ga je poroti! na cesti. Kojnatoje bil ubogi trpin, ki je bil lako budo kaznovan za svojo krivico, kaznovan po avojem las'nem sinu, — mrtev.