Gregor
| Gregor Milan Pugelj |
| |||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.
[uredi]Med dolinami, rebri in griči, med hostami in grmičevjem sem priromal deloma po širokih cestah, deloma po kolovoznih potih in travniških stezah do velike vasi, ki se ji pravi Zlatenče. Za hrbtom jo stražijo in čuvajo vinske gorice, ki jih greje od jutra do mraka solnce, odspredaj je odprta daljava, kar nesejo oči, in cesarska cesta se vije po njeni sredi v nedogled, leva stran je zarastla z gozdom, desna plat pa je prosta kakor ospredje, samo s tem razločkom, da je posuta z gobami, če je jesen vlažna in dežja po volji.
V tisto vas torej prikoračim – nekako sredi tedna je bilo in h koncu meseca julija – pa zagleda že oddaleč tam med kočami pred največjo in najbolj belo hišo celo gručo ljudij obojega spola, krik čujem, prerekanje in vmes javkanje in stokanje, ki se je pojavljalo v neenakih presledkih. Pridem bliže, stopim med vidno razburjene kmete, prerijem se skozi njihovo vrsto v ospredje, pa ugledam pred vežnimi durmi k stari jablani privezanega razcapanega kuštroglavega možakarja, ki se je naslanjal na deblo in povešal glavo prav tako bridko kakor sveti Boštjan, ko so ga izbrali brezverci za cilj svojim pušicam.
»Jov-jov« – je javkal. »Sveta Marija, mati božja, in sveti Juri, ki je patron vaše fare naj pričata, da jaz nisem kriv, ampak da sem bil zapeljan k tatvini! Tisti Čmrljakov Martinek, ki je vsem ljudem v nadlego in Bogu na poti, pa Urbančev Ožbalt, tisti, ki mu velijo 'Piškur' in – Bog nas varuj vsega hudega in take družbe! – je tudi tako malovreden, da ga še pes ne oblaja, če ga sreča na cesti, ta dva – tako gotovo, kakor res ne bo prej odnehala vrv od mojih zvezanih rok, dokler ti, Zaplatarjev Jernejček, ki si zlata vredna duša, ne poprimeš in je ne odvežeš! – ta dva sta me zapeljala v zidanico, kradla vino in ga nosila v brentah bogvekam mene pa z njim tako nalila, da nisem mogel ne naprej, ne nazaj in da ste me dobili nedolžnega in po nedolžnem pijanega, kakor me gledate pred seboj!«
Vedel sem takoj, da je tisti privezani razcapanec vinski tat, ki so ga zasačili pijanega v zidanici in pripeljali k županu na sodbo. Hudo so se jezili nanj, zmerjali so ga, da se je kresalo, sam oče župan je stal tik pred njim, mu pretil segel včasih v kuštrave lase in pomikastil, da se z debelo in stisnjeno pestjo prav pred nosom, poje skremžil tatov obraz, kakor bi mu vlil jesiha v usta. Tisti, ki ga je prej nagovoril z Zaplatarjevim Jernejčkom, ga je gledal s tako strupenimi očmi, kakor bi živel od samih gadov, ga dregal od časa do časa pod rebra, vlekel na uho in natezaval vrv, ki ga je oprijemala preko prsi. Tudi ženske so se jezile nad njim, dvoje stari bab je priletelo pred njega in mu pljuvalo v obraz, žena tistega kmeta, ki ga je okradel, jo vihtela v rokah mokro in umazano kuhinjsko cunjo, pa ga je tepla po glavi. In vse sredi tistega meteža in krika in zmerjanja se je preril od zadnje strani k jablani velik, gladkoobrit, a zelo čokat kmet, vzel pipo is ust, zamahnil z njo po zraku in bolj kričal kakor govoril.
»Možje, možje!« – je vzkliknil. »Če ste res možje, pa ravnajte drugače, kakor ravnate! Kaj pa cigastite tega potepenca? Povsod je izmeček pri zarodu – pri živali in pri človeku. Eni so pohabljeni zunaj, drugi pa znotraj! Tat ima možgane narobe, pa jih bo imel vse življenje, dokler bo gibal. Kral bo, pa je! V hlev ga zaprite, pa gosposko pokličite! Tista ga bo že spravila na varno in napravila tako z njim, kakor ve, da bo prav zanj in za nas!«
Kmetje so obmolknili. Zaplatarjev je nehal dregati, baba ni več tepla, s cunjo po glavi, oče župan je prekrižal zadaj roke, malo je premislil, stopil za jablano, pa kar sam odvezal tata, ga peljal v hlev in zaklenil. Tisti čokati kmet, ki ga je na to domislil, je vtaknil pipo zopet v usta in se kar z njo med zobmi pomenkoval z vsemi nami, ki smo stali okrog jablane. Kmetje in kmetice in otroci so se razšli, midva pa sva skupaj korakala po cesti naprej in se menila.
»Jaz sem kmet« – je dejal – »Gregor mi je ime in pišem se Bradač, pa nisem vajen drugače, kakor po kmetsko. Ti pravim vsakemu takemu, ki ni oženjen, in tebi se na obrazu vidi, da še nisi. No, nič hudega! Tudi jaz še nisem pa mi moral roči tudi 'ti'! Samo to se vpraša, če se splača, da se kar tako naenkrat brativa na sredi ceste, ko se ne ve, če si med nas namenjen ali bogve kam!« –
Obstal je pa me gledal z odkritosrčnimi zelenosivimi in poštenimi očmi, prijazno je namrgodil obraz, desni kazalec je potlačil v pipo in parkrat potegnil dim iz nje s tako močjo, da so se mu napele žile po vratu in po sencih. Všeč mi je bil in tudi kraj mi je bil zavoljo, pa nisem kar nič premišljeval.
»Veš kaj« – sem rekel in se domislil, kako mu je ime – »veš kaj Gregor, kar tukaj bom ostal. Namenil sem se na počitnice med kmete in sem sklenil, da ostanem tam, kjer me bo volja. Tukaj mi je všeč, pa bom tukaj obtičal. Zdaj mi pa nasvetuj, kje bi se našlo stanovanje!« –
Gregor je trikrat pljunil, pogledal malo po cesti naprej in po premisleku izpregovoril.
»Stvar je takale!« – je dejal. »Ti meni povej, kdo da si in odkod da si, pa ti bom že jaz povedal, kam in kako!« –
»Pisatelj sem!« – sem pojasnil. »Pisatelj – veš, tak, ki piše povesti in pesmi, stanujem pa v Ljubljani!«
»Zdaj pa razumem!« –se je Gregor vidno začudil. »Poglej ga no! Da si, praviš! – A – a! Le poglejmo! Jaz znam čitati, pa pozimi, ko ni dela večkrat vzamem knjigo v roke in berem.«
»Študentje pridejo iz mesta na božičevanje, pa mi prinesejo bukve. Eden, ki ga kličejo Lovrin, mi je prinesel dolgo povest. Doma jo imam; če hočeš z mano, pa ti jo pokažem. 'Z ognjem in mečem' se ji pravi!« –
»Poznam!« – sem mu rekel in veliko veselje sem občutil nad njim. »Kar pri tebi bi ostal, ko si mi tako po godu!« – sem dostavil.
»Le čakaj! To se že dogovoriva!« – je odgovoril in naglo zopet okrenil pomenek h povesti. »No, vidiš. Poznaš tisto povest! Na Zaglobo se domisliš – Bog mu daj nebeško kraljestvo! – pil je rad pa strahopet je bil, uganil je pa že take, da ga ima človek kar od srca rad!«
»Res je!« – sem mu pritrdil. »Lepa povest je tisto!«
»Lepa je!« – je potrdil za mano. »To se ve, da je! Malo takih! Vidiš, naši pisci ne znajo tako. Ene take precej debele bukve sem bral od Mohorjeve družbe, pa mi niso bile zavoljo. Vedno se je nekaj pripravljalo in pripravljalo, pa se ni nazadnje iz vsega skupaj nič izcimilo! Človek bere, čaka, čaka, pa nič ne pričaka! In tudi nič takega ni bilo vmes, da bi ostalo človeku v spominu. Glej, drugod, – v drugih bukvah – lepe bukve, ti pravim! – sem bral takele besede: Domovina, ti si kakor zdravje! Kadar te človek ima, takrat te ne ve ceniti, kadar te nima, takrat te pozna! – Lepe besede, moj dragi! Nikoli jih ne pozabim!« –
»Res lepe besede!« – sem mu prikimal in ga zadovoljen poslušal.
»No, le poglej!« – je nadaljeval Gregor. »Sam spoznaš, da ni nič drugače, kakor da mi daš prav. Jaz ti pa še to rečem, da je dobra povest tudi dober nauk. Bereš tam, kaj ne? – o človeku, ki je tako in tako napravil, pa vidiš, kaj je dosegel. In če bi ti res prišel v življenju v enak položaj, pa bi se domislil in bi se vedel ravnati. A kadar sem čital tako dobro in poučno povest in pogledal spredaj, čegava da je, sem zvedel vedno eno in isto: preložena! Iz tujega jezika je na naš jezik preložena! Kar mi je prišlo pa domačega pod roke, tisto se mi je zdelo samo motoviljenje! Letošnjo zimo sem čital eno tako homatijo. Palec debele bukve so bile, a dolgočasne in puste kakor postni čas. Še zdaj sem jezen, če se domislim! Tri dni sem bral, pa ni bilo vse skupaj nič!«
»A« – sem stavil v pomislek – »vendar je mogoče, da bi se našlo kaj takega, kar bi tebi ugajalo. Ali si čital 'Rokovnjače', 'Desetega brata'?«
»Da!« – je povzel naglo Gregor. »Da! 'Rokovnjače' – kakopada! Bral sem jih! To, vidiš, je edino dobro! Če se domisliš na Polonico, pa se ti mora storiti inako. Dobro dekletce! Da je morala biti tako nesrečna! Ko sem takole o njej premišljal takrat, po branju tistih bukev, pa bi se bil večkrat najrajši razjokal!« –
Prišla sva bila mod tem pomenkom še prav do konca vasi in tam je stala na levi plati ceste nizka zidana in bela hiša z gospodarskimi poslopji zadaj in vsa obsajena s sadnim drevjem, na desni pa šotori ciganov – kakor sem si ob prvem pogledu mislil. Nekakšne rjuham podobne in zakrpane cunje so bile napete po kolih, zadaj je stal z enakimi capami pokrit voz, troje ali čvetero polnagih in popolnoma cigansko rjavih otrok je kričalo in se valjalo po travi.
»Ta hiša na levi« – pokazal Gregor – »je moj dom. Sam sem, pa sorodnico staro Nežo imam pri sebi, da mi gospodinji. To na drugo stran so pa komedijantje! Za tistimi se ob večerih premetujejo, prevračajo kozolec, se spakujejo in goljufajo bedaste kmete za denarje. Tudi nekega dekleta imajo med seboj, ki je pa lepo in belo in bi ga človek prav nič ne prisodil med nje!« –
Gregor mi je razkazal vso hišo. Iz vaše se je šlo na levo roko v sobo in iz te so peljala vrata še v drugo manjšo ki je bila založena z vsemogočo šaro, a sicer svetla, prijazna in z dvema oknoma na široko in solnčno polje in na vinske gorice, ki so se bočile nad njim.
»Zdaj si vse videl« – je dejal Gregor – »no, in če ti je prav in všeč, se pa lahko pogovoriva zaradi stanovanja. Tole šaro bom znosil na podstrešje, dol prinesem posteljo in mizo in stol, Neža ti nabere in natlači slame v vreče, pregrne ležišče, preskrbi odejo, pa smo gotovi!« –
»Dobro je tako!« – sem se razveselil. »Prav všeč mi je in prav zares sem zadovoljen!« –
In Gregor je pričel takoj s prenašanjem šare in tudi Neža je prišla od nekod iz podstrešja, si se me je najprej do dobrega ogledala, in ko je izprevidela, da nisem ne po zunanjosti, ne po govorjenju hudoben človek, se je lotila še ona dela. Tako kopo rezance je prinesla v hišo, da se je sama čisto skrila za njo, šumela je po sobah kakor sto rakov skupaj, kadila pa tako, kakor bi bili zašli v tiste prostore hudourni in najgostejši oblaki. Slišali smo se, videli pa na noben način.
Ko sva sedela z Gregorjem nekoč zadaj za hišo tik okrogle kamnite mize pod staro in košato tepko in se pogovarjala, je naju zmotil in predramil iz teka misli nenaden krik in prepir, ki je nastal menda na cesti pred hišo.
»Tisti študent Lovrin« – je pripovedoval ravno Gregor – »mi je pravil, kakor mi je ostalo v spominu in se vem dobro domisliti na to – da se pri ženski nikoli ne ve, kje se angel neha in prične vrag in narobe. On je to – kakopa! – kje prebral, pa prodal slabo tujo modrost za svojo. Slabo, vidiš, zato rečem, ker bom jaz drugih misli. Jaz ti na priliko tako povem, da z žensko, ki te ima rada, lahko vse napraviš, kar se ti ljubi in da se pred dobroto, vdanostjo in zvestobo take ženske skrije vsa dobrohotnost vsega sveta in vsa vernost vseh najboljših prijateljev, kar jih živi po zemlji!«
Tako je modroval, ko je zaropotalo s cestne strani po vežnih durih in se s tako močjo zaletelo vanje, da so se odprle kakor vihar in treščile ob steno, kakor bi ustrelil. Kar zašumelo je završalo je po veži, kot bi zagnal vanjo jato kozlov in bi jih sam peklenšček podil in bičal s svojo peklensko šibo. Gregor je stopil na noge in odkorakal v hišo, jaz za njim in oba sva obstala na pragu, ker je vladala v veži taka tema kakor v duplu.
»Kaj pa?« – se je oglasil z ostrim gospodarskim glasom in se izkušal z menoj vred v temi razgledati. Ali isti trenotek se mu je zaplela med noge ženska postava.
»Tepo me, tepo!« – je tožil dekliški glas. »Če ste pošteni ljudje, me rešite, k sebi me vzemite, za deklo vam bom, do smrti vam bom hvaležna!« –
Gregor se je je oprostil, poiskal pri ognjišču žveplenke in svečo, napravil luč in pogledal na okoli. Pri onih vratih, kjer sva prišla midva v vežo, in kjer je stal prej Gregor, je klečala mlada deklina bledega podolgovatega obraza in gledala z velikimi črnimi in solznimi očmi zdaj vame, zdaj v njega. Lase je imela temne kakor noč, vse razkuštrane in razmršene, a dolge, da so ležali njihovi konci krog nje po tleh. Samo spodnjo obleko je nosila na sebi, a zamazano in strgano, da je gledalo spodaj iz nje okroglo in belo žensko koleno kakor bel kamen. Za nasprotnimi vrati sta stala dva mlada možka, oba suha in dolga kakor dvoje žrdij, oba črna in razcapana in za las podobna ciganom. V kotu za ognjiščem je tudi sedel med ženskami čudno redko bradat dedec, suh in majhen, da so ga bile same oči, gledal pa je iz drv kakor murin iz trave. In vsa ta četvorica je govorila. Tista dva, ki sta stala za vrati, sta kazala oba enako z desnima rokama na kričečega dekleta in se drla drug preko drugega. Govorila sta nekakšno italijansko hrvaško mešanico, iz katere je bilo komaj posneti, zakaj gre. Jaz sem tako razumel, da hočeta povedati, kako je dekle ničvredno in je ravno ta večer pred malo časom ukradlo gospodarju, ki je spal, iz žepa troje dojač. Tisti, ki je sedel v trskah in čukal iz njih kakor murin iz detelje, je tudi kričal na vse pretega, kazal nekaj časa na dekleta, nekaj časa pa na onadva, govoril je tako, da sva ga razumela oba skupaj z Gregorjem toliko kakor mutca. In dekle je tudi jokalo in še najbolj umljivo govorilo in trdilo, da je vse skupaj laž, da tako delajo ž njo kakor hudobni otroci z mačko, da so vsi skupaj hujši kakor rablji, tisti pa – na m**ina je kazala za ognjiščem – da je najhujši in najostudnejši. Kakor orehi debele solze so ji tekle iz velikih črnih oči, dolge žametaste trepalnice do se v mokroti svetile kakor črna svila, gole bele roke, ki je mahala z njimi včasih okrog sebe, kakor bi hotela zadobiti svojim besedam moč in veljavo, so se motno svetlikale in koleno, ki je gledalo iz raztrganega krila, je bilo kakor kepa novopadlega snega. Sedela je tam s spodvitimi nogami, zdaj se je še z levo roko zadaj ob tla podprla, vrgla z desno goste in kakor noč temne lase po hrbtu in čudnolepo se je ujemala belina desnice z njihovo temino.
Gregor je še vse do takrat molčal in stal s svečo v roki tostran ognjišča, poslušal, si vse štiri ogledoval in premišljeval. Šele ko je pričela splošna zgovornost pojenjavati, se je obrnil k meni in izpregovoril.
»Kaj se ti zdi?« – me je vprašal. »Jaz sem takega mnenja, da niso vsi štirje nič prida, torej da je vsa ta zmes enaka!« –
Jaz sem ravno tisto premišljal, pa ni hotelo od srca, da bi bili ravno tako povedal. Tisto dekletce, ki je sedelo blizu vrat – kakih devetnajst ali dvajset let sem ji prisodil – se mi je, po pravici povedano, kar hudo smililo in nisem mogel, prav zares drugače, kakor da sem bil kar na lepem takih misli, kakor bi bilo presneto malo krivo ali pa nič.
»Kdo pa so?« – sem vprašal in že sam uganil. »Komedijantje, kajne?« –
»Seveda so!« – je potrdil Gregor. »Od ene strani ceste so se pripodili v vežo! No, kaj bi ti napravil?« – je naprej izpraševal, in kar takoj sem uganil, ko sem videl, kako dobrodušno ogleduje deklino, da je on enakih misli kakor jaz.
»Tako bi vseeno rekel« – sem pričel jaz – »da to dekle ne bo tako črno, kakor jo ti trije črnijo. Reva je, ker je zašla mednje!«
Prav z prepričanjem sem to povedal, ker se mi je res smilila, in Gregor je povzel za menoj ravno tisto misel.
»Reva je« – je pritrdil – »seveda je! Saj se ji že kar po koži pozna, da je z njimi toliko v sorodu kakor pes z mačko. Ukradi so jo kje, bi mislil: cigan je tat in zvit kakor pasji rep, komedijant, pravijo je pa še hujši. Kakšen pak bo! Vere ima toliko kakor naša sivka, ki zdajle v hlevu prežvekuje, pamet ima tudi tako, da devlje goljufijo in poštenost kar v eno brento! Reva je kakopak! Zapuščena, pa zanemarjena in nič poučena! Ali znaš moliti očenaš?« – se je obrnil Gregor k njej in se pozanimal.
»Nič ne znam!« – je odgovorila in še vedno jokala. »Kje bom pa slišala? Ti samo preklinjajo!« –
In prej ko bi si človek mislil, se je Gregorju zasmilila, kakor bi našel rodno hči tako zapuščeno in prav sorazmerno z usmiljenjem do nje, se je pojavila jeza in ogorčenje, do onih treh dedcev, ki so čakali v veži izida.
»Konec!« – je zakričal Gregor in postavil svečnik s svečo na ognjišče.
»Ta je naša!« sta se oglasila ona dva s svojo mešanico izza vrat.
»Bredla, bradla, brozga« – se je pojavil murin s svojo nerazumljivo govorico iz trsak.
»Bomo videli. Če ni komu prav, pa se naj pritoži! Marš!« – In Gregor je tako zaklical, da so se meni pošibila kolena. Preko ognjišča se je stegnil, pograbil tistega murina za hrbtišče, ga dvignil kakor mačko, ga vrgel na cesto za onima dvema, ki sta planila preko praga, kakor bi se splašila in zapahnil duri. »Še tiste zapri in zapahni!« – rekel meni, ki sem tako storil. – »Ti pa vstani in stopi z nama v hišo!« – je ogovoril dekleta, ki je vstajalo, popravljalo lase in se trudilo, kako bi skrilo luknjo v krilu.
Ko smo se odpravljali v izbo, in ko je Gregor poprijel svečnik s svečo, da bi ga nesel pred nama, je priplaval skozi tisto odprtino, koder so peljale zakajene in stene so tiščeče stopnice v podstrešje in frčaro, nenaden glas, kakor bi priletel nad nas sam sveti duh v podobi goloba, pa nas nagovoril.
»V imenu Boga očeta in sina in svetega duha! Ljudje božji, kaj imate?« –
Dekle se je tako prestrašilo, da je kar z zobmi zašklepetalo, tudi mene je oblila mrzlota. Gregor je pa takoj spoznal staro Nežo, ki je spala v podstrešni frčari, se prebudila vsled ropota in kričanja pa se ni upala bliže in dol po stopnicah, daj ko je že vse minilo se je pa ojunačila in se oglasila.
»Nič hudega!« – ji je odgovoril Gregor. »Le dol, Neža, med nas pridi, ker te bomo rabili!« –
Počasi je šumela in se šarala po dimnatih stopnicah v vežo, in od tam smo stopili vsi skupaj v izbo.
»Sedi!« – velel Gregor prijazno dekletu. »Le sedi!« – Petrolejko, ki je stala na mizi, je prižgal, s svečo je pa odšel skozi vrata in se vrnil kmalu s celo gnjatjo v roki, z bokalom vina, korenino hrena in s hlebom kruha, razložil vse skupaj po mizi, potegnil iz nje predal, izbral tam med žlicami in vilicami nož, ga položil pred njo, natočil vina v kozarec in ga tudi pomaknil k njej, češ, naj pije in je in se pokrepča, tiste cigane naj pozabi in posluša pametne in poštene ljudi, ki bodo že tako ukrenili, da bo zanjo prav in dobro.
Neža, ki je sedela tudi nočno opravljena na klopi ob peči, je ogledavala neprenehoma tujke in zmajavala z glavo.
»Pa odkod si« – je izpraševala in se obenem čudila, – »pa odkod si se ti vzela, ko si tako bela kakor porcelan, tvoji ljudje so pa tako, kakor bi jih napravil zadnji lončar iz najslabše gline?!«
»No – le prigrizni, pa zalij!« – je prigovarjal Gregor in rinil hleb proti njej. »Pa povej nam, kako ti je ime, da te bomo lahko klicali!« –
»Gizelka« – je odgovorilo dekle – »Gizelka! Vedno so mi tako rekli, kar pomnim!« –
»Odkot si se pa vzela?« – je povpraševala Neža. »Nisi od teh ljudi, sam Bog ve, čigava si! Ali veš, kje si doma?« –
»Ne!« – je reklo dekle in z 'mamo' jo je nagovorilo. – »Tega pa ne vem, mama! Kar se spomnim naprej, zmirom naprej, nič mi ni znano, da bi bili kje doma!«
»Ukradli so jo kje!« – se je oglasil Gregor. »Tako so napravili, kakor je njim podobno: otrok jim je bil zavoljo, pa hajdi ž njim v mažo! Po cigansko, kakopak! Saj se ji že po koži pozna, da ni njihove sorte!« –
»Bog se me ti usmili!« – se je nasmehnila in začudila Neža. »Kakšni ljudje živijo po svetu! Kakor bi vrabiča vprašala: Kje pa si doma? Bog nas varuj: čudno je dandanes na zemlji!« –
Gizelka je jela in izpodrezavala gnjat, prigrizavala kruh in od časa do časa prilila požirek vina in vse tako se je videlo, da bi se to dekle prav naenkrat udomačilo.
»Le jej, le jej, pa še prilij!« – jo je silil Gregor in je doatakal v kozarec vina. Neža je pa enakomerno pomajavala z glavo in se čudila.
»Kaj boš pa z njo?« je vprašala Gregorja. »Ta bi slabo oprijela motiko in tudi solnce bi zanjo pregorko sijalo! Taka bi bila za hišo kakor slaba mačka: pozimi bi se solnčila, poleti senčila, miši lovil in druge dolžnosti opravljal naj bi pa kdo drugi!« –
Gizelka je jedla z največjo slastjo, kakor bi Neže prav nič ne čula. Gregor je bobnal po mizi, pa čez dolgo izpregovoril.
»Ni« – je dejal – »za kmetiško delo ni! Kako pa bo? Saj že nima barve prave! Le poglej jo! Kožo ima tako kakor popir za pisma! Kar pisal bi po njej! Taka ni za njivo! Za prodajalno bi bila! Vidiš, kaj takega Neža!« –
»Kje jo pa imaš?« je vprašala starka in popraskala z levo boso nogo po bosi desni. »Naje se naj, pa naspi se pri nas, jutri pa naj gre zbogom!« –
»A – a« – se je kazal Gregor nezadovoljnega z Nežinim nasvetom – »to bi pa ne bilo prav, to pa ne! Če najde človek izgubljenca, pa če ne more drugega, pa naj poizkusi vsak okreniti na pravo pot, izbrisati mu malo zaspane možgane, storiti mu dobro, kakor ga uče božje in človeške postave. Jaz si bom to stvar še do pravega časa premislil, ti jo pa do takrat nauči tistih molitev, ki jih zna vsak kristjan, če ne živi kakor volk v hosti!«
»Kaj ne znaš moliti?« – se je začudila Neža.
»Ne znam!« – je rekla Gizelka s polnimi usti. »Saj bi se bila rada naučila, pa se nisem imela kje. Enkrat samkrat sem bila v cerkvi, in takrat se mi je zdelo tako lepo, da še zdaj nisem pozabila!« –
»Enkrat samkrat!« – se je začudila Neža in tarnala. »Ali znaš očenaš?« – in ko je zvedela da ga ne zna, je na ves glas javkala, skoro jokala in hotela takoj pričeti s poukom: »Oče naš, kateri si v nebesih – – – No, le za mano, le za mano, pa ponovi, pa še enkrat od kraja, pa pojde!« –
»Oče naš, kateri si v nebesih« – je ponavljala takoj in ubogljivo za njo Giselka, gnjat je obgrizavala, pa gledala v Nežin obraz tako hudomušno in prijetno, da sva se ji oba z Gregorjem smejala, ker nisva mogla drugače, in kakor da se ni dogodilo ne tisti večer, ne nikoli poprej še nikjer v njenem življenju ničesar hudega ali žalostnega.
»Pusti jo nocoj!« – velel Gregor. »Par dni naj ostane pri nas, pa se bo vse naučila! Kaj ne, Gizelka?« – je vprašal dekleta in ni mogel drugače, kakor da se je stegnil po mizi in jo pobožal po črnih in še vedno razpuščenih laseh.
Kmalu smo se razšli k počitku. Neža je peljala Gizelko seboj na podstrešje, češ, da ji tam pripravi ležišče, in da kratkomalo ne spada mlado dekle med možke, zlasti ponoči ne, pa naj bodo še tako pametni in pošteni! Noč ima svojo moč, satan hodi po njej v črno haljo zavit in neviden, pa bi jih našel tako skupaj, in sam Bog vedi, kako bi jim premešal in zasukal pamet in jo okrenil k zlu. Odpeljala jo je torej seboj. Gregor je ostal v prednji izbi, jaz sem odšel v drugo in dolgo sem slišal, kako se premetuje po ležišču in se ne more upokojiti. Tudi vstajal in po sobi je hodil, in ko sem že napol zadremal, je prišel k meni in povpraševal, če že spim.
»Ti komedijantje« – je rekel – »mi brodijo po glavi! Jezni so name, pa sem pogledal pri oknih, kako je zunaj. Pokrali bi lahko kaj, ali pa celo zažgali, ali pa napravili kako drugo škodo. Pa na Gizelko sem mislil. Veš, kako sem uganil? De poslušaj: tako-le! V trgu – dve uri od tukaj – imam jaz bratranca, ki je gostilničar. On rabi taka dekleta, in tja spravim Gizelko za natakarico! Dober človek je kakor jaz! Tako ji bo pri njem, če bo pametna, kakor pri očetu!« –
Po glasu sem poznal, kako je vesel svojega sklepa, in vedel da pri njem ostane. Sam je dekleta za silo oblekel, učil jo je tako in tako, razlagal ji po svojim mislih o življenju, kazal ji v grozni luči zlo in poveličeval poštenost na vso moč. Peti dan po tistem večeru pa se je odpravil z Gizelko na vse zgodaj v trg k bratu in se vrnil sam domov. Pa je bilo njemu in še meni po vrhu dolgčas za njo. Poprej je bila vedno vsa hiša polna, smejala se je in pela nekakšne mažarske pesmi, ki sva jo vedno zanje prosila. Zdaj pa je bilo vse tiho, še bolj mrtvo se je nama zdelo kakor prej, samo stara Neža je šarala po veži, pa na podstrešje, pa spet nazaj – šara-šara-šara – in hvalila od jutra do večera Boga, ki ji je vzel z glave tako nesrečo, kakor je bila 'tista punca'.
»Bog ji daj zdravje!« – je rekla Gregorju – »Ti še skrbiš, da delam na stara leta pokoro. Nazadnje mi boš še cigana pripeljal, pa boš rekel, da se ti zato smili, ker je celo vas zažgal in vse pokradel, kar je dosegel!« –
II.
[uredi]Pozneje nekoč, ko se je nagibal dan h koncu, me je povabil Gregor, da bi obiskala skupaj Gizelko. Jaz sem mu bil rad na uslugo, počakal sem, da se je preoblekel in preobul, in odkorakal z njim proti trgu goljavi, ki je ležal dve uri od naše vasi in kjer je služila Gizelka. Ravno dobro mračiti se je bilo pričelo, ko sva priromala tja, po hišnih voglih so gorele že temnopobarvane petrolejke, trška gospoda se je izprehajala po glavni cesti, ki je služila obenem za glavni trg, po pragih posameznih hiš so sedele povečini dobrorejene, a slabo počesane in komaj za potrebo oblečene gospodinje in matere v najživahnejših govoricah, in okrog njih so skakale, se podile in kričale na vso moč cele jate otrok najrazličnejše velikosti in dobe.
Hiša in gostilna tistega Gregorjevega sorodnika, kjer je bil udinil Gizelko, je stala zadaj za trgom na desno plat, in do nje sva prišla po ozki, blatni in zelo zanemarjeni ulici. Vrta ni bilo in zato sva morala tudi ob hudi vročini tistega dneva vseeno v sobo. Tam sva sedla ta mizo, in Gregor se je pomenil s sorodnikom, ki je dejal, da je z deklino prav zadovoljen, ker ume z ljudmi prijazno občevati, kakor nikoli tega, pomeni se z vsakim tako, da mu je vedno prav in vselej rad naroči še polič vina, da je sploh za gostilno taka, kakor ji ne najdeš para v samem Novem Mestu, kjer je toliko gostiln 'kakor uši v beračevi glavi'.
Kmalu je prišla tudi Gizelka sama in tako lepo se je nama nasmejala, da je šlo pri tisti priči tudi Gregorju na smeh in sam sebe in svojega življenja se je razveselil.
»Tristo kapunov!« – je živahno povzel. »Roko mi daj, ko si tako zala in oblična, da bi te kar v gajbo zaprl, teden dni bi sedel pred teboj in te neprenehoma gledal, pa se te še ne bi nagledal!« –
Gizelka se je še prisrčneje smejala, k njemu je sedla, njegovo raskavo, žuljavo in zdelano roko je vzela v svoje naročje in med svoje bele in mehke prste, pa jo božala kakor otrok igračo. In ko se tako tam sedela, se smejala in gledala z velikimi črnimi očmi prav nekako veselovdano v Gregorjev široki obraz, je bila taka, da bi jo človek kar slikal. Čisto črno obleko je imela na sebi, spredaj majhen predpasnik s širokimi čipkami, polne roke so prijetno silile iz kratkih in tesnih rokavov, na prsih na levi strani se je bahavo gugal rdeč nagel, obraz je kar žarel zdravja in mladosti, tistih ciganskočrnih las je bilo pa toliko, da se mi je prijetno smilila njena glavica, ki je morala prenašati dan za dnem tako ogromno breme.
Ko je odšla po polič vina za naju dva in se je bil tudi gostilničar nekam izgubil, se je okrenil Gregor čisto k meni in dejal potihoma, da take, kakor je Gizelka, in ki bi mu bila tako hudo všeč, kakor mu je ona, pa še ni nikoli v življenju videl, še manj pa pobliže spoznal.
»Da bi bil jaz gospod« – je dostavil – »pa da bi bilo zame še vse kaj drugega, kakor samo edino kmetica, tako ti zdalje rečem, da ne bi kar nič premišljal in naglo eno ukrenil: pod pazduho bi prijel Gizelko, pa hajdi z njo proti domov!«
Spočetka sva bila sama v sobi, ki je bila jako prostorna polna stolov in rdeče pregrnjenih miz, pozneje pa so pričeli kapati v hišo domačini, in kmalu se jih je našlo toliko, da je bilo še komaj najti tako mizo, za katero bi ne bilo gosta. Gostilničar je prinašal pijačo in jedi in Gizelka se je prav spretno sukala med mizami in stregla za tri take, kakor je bil oštir. Ob tej priliki je bilo prijetno gledati Gregorja, kako se je ves čas zadovoljno smehljal, spremljal neprenehoma dekleta s svojimi majhnimi sivimi in dobrodušnimi očmi, jezno namršil obrvi, kadar je kdo Gizelko raskavo nagovoril in se nekako z vsem obrazom nasmejal, ko se je mlad in leš trški gospod z njo prijetno pošalil.
»Kako se ti smuče med mizami!« – me je opozarjal. «Le poglej jo: zdaj tukaj, zdaj tam, zdaj spredaj, zdaj zadaj, zdaj zunaj, zdaj notraj – – – le poglej jo: kakor podlasica. Kar: šviga švaga, šviga švaga!« Roko je dvignil, razprl dlan, raztegnil prste, pa naglo majal vse skupaj nad mizo in oponašal: »Šviga švaga, sem, tja, tja, sem! Presneta zadeva!« – se je h koncu oponašanja razveselil, se spozabil in udaril v svojem veselem navdušenju s tako silo po mizi, da sta najina kozarca odskočila kakor živa, da se je steklenica zamajala kakor ob potresu in da so se vsi gostje ozrli po nama.
»Malo preveč si ojunačen!« – sem mu dejal in se mu smejal.
»Ko mi je pa deklina tako zavoljo, kakor ciganu klobasa. Da bi jo angeli radi imeli in ji sam Bog zalival kakor maku v polju!« – je govoril Gregor, in ko je videl, da gleda vanj še dvoje troje misel. »To so polži!« – jih je počastil. »Če človek od dobre volje in zavoljo veselja porobanti, pa ti misli tako človeče, da bo hišo podrl! – Če bi mu spet pokazal, pa bi od straha omedlel!«
Čašo je oprijel, z menoj je trčil in izpil do dna »na Gizelkino srečo in rast in lepote čast.«
Ko sva pozno ponoči odhajala, se je od Gizelke dvakrat poslovil. Prvikrat pričo mene in še nekaterih gostov, ki so še do takrat ostali v gostilni, drugič pa v veži, ko je zaostal za mano, ki sem ga čakal zunaj le na voglu hiše in pod klavrno brlečo trško petrolejko. To pot se je dolgo zamudil, in ko sem ga zagledal na pragu, se je še nekam obotavljal, gledal, okrog sebe in mél oči, kakor bi me ne mogel ugledati, nazadnje me menda vendar opazi, a se pomikal tako počasi proti meni, kakor bi mu zašle tekom tistega večera vse bolezni in nadloge starih let v noge in njihove ude.
»Kaj pa si tako počasen!« – sem ga vprašal in na svoje veliko začudenje sem opazil, da je ves solzan in svetel po obrazu. »Kaj pa ti je?« sem še enkrat ponovil vprašanje in stopil čisto blizu njega.
»O –« je pričel, – »o – o « in čisto jokav in raskav je bil njegov glas, nekako tak, kakor bi obdelaval z obličem staro desko, kjer še tičijo zarjaveli žeblji – «oo! Da bi ti vedel! Poglej, poslušaj, premisli, kaj napravi ta otrok, kaj mu pride na pamet – o – sveta Agata! – Kaj si izmisli! Stojim – poslušaj – v veži, postojim, ti pravim, pa priskače za mano kakor veverica. Meni se lepo, ti pravim – in, ko se že namerim na pot, se me pa oklene, oprime me kar takole, vidiš, okrog prsi in pleč, k meni se stisne, ti pravim takole, poglej, napravi, pa na prste stopi, pa me poljubi, takole, na, na usta! Kakor sem živ: res je !« –
Ves solzan je pripovedoval in v svojem ognju in ginjen je objel še mene s tako silo, da mi je sapo jemalo in poljubil me je tako temeljito, kakor še nikoli nihče, kar živim na tem svetu. –
Skoro doma sva že bila, ko ga je komaj malo minilo veselo iznenadenje, s katerim ga je bila oblagodarila Gizelka. Prej raskavi in hripavi glas mu je padel zopet v staro možato lego, oči si je bil popolnoma izbrisal, govoril je pa še vedno izključno o Gizelki. In še ponoči, menda proti jutru, ko je šarala in rogovolila po veži stara Neža, ki je imela toliko spanca kakor tat vesti, in me prebudila, sem slišal Gregorja, kako se v sanjah meni in s čudno zamolklim sanjskim glasom oponaša »šviga, švaga, švaga« in prav gotovo sanja o Gizelki.
Od tistih dni naprej je bilo vse pri hiši narobe. Gregor je mislil in mislil, hodil semintja, posedal pod tepko za hišo, posedal na klopi pred hišo, ugibal in ukrepal in sklepal in nazadnje tako odločil, da se poroči – če Bog da učakati – predpustom in sicer s prav tisto Gizelko, ki bode v oči staro Nežo in domačo vas in celo srenjo tako daleč, dokler ne seže po njej njegov dober glas. Tudi z mano je o tem govoril, pa vselej prav na kratko odpravil.
»Rad jo imam!« je dejal in skomizgnil z ramami. »Iz gostilne jo vzamem, pa k tisti Štefurki jo dam, ki mi je po rajni materi v sorodu in domuje v Kačjem selu, poldrugo uro od nas na južno plat. Tam ji kupim balo, pa naj v božjem imenu šiva in se pripravlja za svatbo in čaka!« –
Takó je pravil in, ko je stara Neža to čula, ga je tri dni zapovrstjo zmerjala, kjerkoli ga je ugledala.
»Ali so se ti možgani razdrli?« – je vpraševala in mrgodila lice. »Ali je tista deklina čarovnica, pa ti je natresla v vino, ki si ga pil, takih praškov, da si se je prijel in je ne moreš pustiti? Na božjo pot se obljubi k zaplaški materi božji, ki je v vseh hudih stiskah velika pomočnica! Kužljevega Tomažka, tistega, ki se mu je medlo v glavi, je peljala mati k njej, pa mu je bilo tako pomagano, da je zdaj bolj pameten kakor ti, ki ti je zašla bedarija v lobanjo in ti jo razjeda, kakor moli sukno!« –
Tako se je togotila dan za dnem in ko je videla, da z zmerjanjem nič ne opravi, je pričela z mirnim in prijaznim prigovarjanjem. Pa tudi to ni imelo uspeha, in zatekla se je k joku. Celo vrsto dni je prejokala, noč za nočjo je motilo mrtvo tišino njeno tarnanje in vzdihovanje, ki je prihajalo s podstrešja in strašilo kakor ječanje in ihtenje nekakšnih nevidnih, zunaj po veži ali zgoraj pod streho se plazečih in vekajočih strahov. In ob koncu se je v jezi in v brezuspešnem obupu tako raztogotila, da je povezala svoje stvari v veliko culo, ki je bila na njenih plečih do malega tolika kot ona sama, zataknila pod debele vozle na koncu ukrivljeno palico, oprtila vse skupaj na hrbet, vzela drugo kljukasto palico iz kota v roke, pa se tako odpravila na pot.
»Nočem« – je govorila s suhim in trdim glasom v veži, ne da bi se ozrla v izbo, kjer sva sedela z Gregorjem – »nočem, da bi videle moje oči tisto zlo, ki pride nad to hišo! Tudi tebe, Gregor, ne maram videti berača! Zato, vidiš, se vračam tja, odkoder sem priromala. Ko sta ti umrla pred dvajsetimi leti oče in mati, takrat sem prišla in te izredila in izučila, kakor sem spoznala za pravo in dobro. Od svoje sestre sem prišla iz Mehovine in nazaj sem se namenila. K tebi prihaja druga. Pazi se sam, Gregor, in Bog te naj pazi!« –
»Kdo te pa sili?« – je izpraševal Gregor. »Saj hočeš sama tako, da greš!« – Ugovarjal je, razlagal po svoje, pa ga ni poslušala. Stara in sključena se je pomikala počasi po cesti naprej. Velika cula se je pozibavala na njenih plečih, ob palico se je opirala, dvakrat trikrat se je ozrla nazaj po hiši, po sadnem drevju, vse tja po poljih in njivah in po vinskih goricah, ki so se smejale v solncu. Solze so ji tekle iz oči in po licih, lovile so se po brazdah, trgale se od suhe brade, padale na tla in se mešale s cestnim prahom.
Vaščanje, ki so jo videli in srečavali in ki jim je bilo vse znano, so zmajevali z glavami, resno in mirno kakor po pogrebu so se shajali in govorili z vidno nezadovoljnostjo.
»Poglejte, poglejte!« – so dejali. »Vsem drugim je dajal svete, sam sebi je pa pozabil svetovati!« –
In vse dalje tja do jeseni so se širile enake in hujše govorice, pa Gregorja niso zadele.
»Motijo se!« – se je izgovarjal in tolažil samega sebe. »Kadar ima ženska možkega rada, se obrne po njem kakor roža po solncu. In Gizelka me ima rada! Kako pa bi drugače tako želela k meni, kakor pravi, da želi?! In tisto je: ljudje so bili in bodo vedno taki, da vidijo povsod več zla kakor dobrega!« –
»Vsak po svoji pameti, in kakor ve, da je njemu prav!« – sem mislil jaz, ki se nisem vmešaval v njegove zadeve. Še nekaj tednov po odhodu stare Neže sem ostal pri njem, nekega dne pa, ko se oblačno nebo ni hotelo več tako prijazno razjasniti kakor v spomladanskih in poletnih časih, in ko je že gledala jesen iz oblakov in megel, ki so se vlačile po hribih, sem sedel na kmetiški koleselj, pa se odpeljal. Toplo sem se poslovil od Gregorja, zahvaljeval sem se mu za prijaznost, svoj naslov sem mu dal od mestnega stanovanja, mu naročal, naj me obišče, če slučajno kdaj zajde v moj kraj, in obljubil, da se prav gotovo odzovem njegovemu vabilu in pridem pred pustom na njegovo svatbo. Pa me ni bilo. Preveč sem se bil oddaljil tisto zimo od domačih krajev, in lastne življenjske homatije in neprilike so moje misli tako zaposlile, da sem pozabil na dano obljubo.
III.
[uredi]Dolgo se nisva videla, spomnila pa sva se drug drugega vselej tedaj, kadar so prišli v deželo prazniki ali godovi. O božiču me je našlo njegovo voščilo v tujini in tudi ponovno povabilo, ki mi ga je poslal, ko je napočil predpust in se bližal dan njegove svatbe, mi je prišlo ravnotam v roke. O veliki noči pa sem se povrnil že na Kranjsko, v zračni in prostrani sobi zunaj mesta sem se nastanil in prav v njej sem čital okorno a odkrito pisanje Gregorjevo, kjer mi je želel 'veselja tri brente, denarja na cente, in za kar prosijo ljudje Boga, vsega tistega do vrha'. V obeh prejšnjih poročilih ni ničesar pripomnil o sebi. O božiču je voščil srečno božičevanje, pa dostavil, da je zima huda, da pokajo strehe od mraza, in da je mesec že naokoli, kar je zadnjič kanilo od kapa. Drugič ko je vabil, se je šalil.
'Da ga volk učaral,
pa lisjak bi ga ukanil' –
Vendar bi vseeno tisti, ki ga on vabi, na Gregorjevo svatbo
'kakor jelen planil!' –
Tretjič, ko je želel vesele velikonočne praznike, je pridejal k voščilu še celo stran popisanega pisemskega popirja in na tistem mestu prvič poročal o njega se tikajočih dogodkih. Doma ima zdaj ženo – tako je napisal z vidno okorno roko – gospodinje pa še nima. Če se ta ali ona ženska poroči – to je vsakomur jasno! – še ni s tem povedano, da postane kar čez noč gospodinja. V nekaj mesecih, ali v enem letu se pa vsakdo marsičesa novega priuči in v mnogi tako stvari izuri, ki mu je bila prej tako tuja kakor klepetulji molčečnost. Kmetje – to so kakopak taki, ki jim ni dano misliti dalje, kakor seže njihov nos – sodijo, da je vse narobe in napak. Pa Bog daj, da bi se hudo zmotili! –
Ko pa mi je voščil moj god – koncem meseca maja je bilo – se je hudo pritožil. Da si je križe nakopal, je pisal. Gospodinja ni taka, kakor jeli, da bi bila. Lišpava je, pa ji zato podtikajo ljudje vsemogoče napake. Smejejo se mu–za hrbtom, namigujejo, kako je z zarodom, ki ga kratkomalo noče biti, in tudi take stvari si pripovedujejo, o katerih je sam trdno prepričan, da niso resnične. »Pravijo namreč, da je njej vseeno – Bog jim odpusti! – 'ta ali oni'. Grdo opravljajo, kakor izpoznavaš, ljubi prijatelj, in spočetka se mi je prav zares storilo večkrat inako. Zdaj pa sem se vdal čisto v božjo voljo in pravim tako, kakor jih je že mnogo reklo: pa naj bo tako, če je namenjeno! In tisto bodi še zraven povedano, da jo imam prav rad in ne znam in ne morem ostro ravnati s človekom, ki mi je tako pri srcu kakor ona. Bog daj dobro letino, pa v hišo nam vsem skupaj pamet in zdravje!«
Pozneje nisem prejel od njega nobenega pisma veš. Pomlad je minila in poletje in napočil je vlažni in tihi jesenski čas. In ko že ni hotela vlaga več z mestnih cest in ulic, ko je viselo nad hišami in stolpi tedne in tedne vedno enako sivo in čemerno nebo, in jo bilo čisto prijetno sedeti doma pri svoji mizi, odpreti predal in listati med starimi popirji in velimi rožami, takrat nekoč so se začuli zunaj težki in bobneči koraki, nekdo je potrkaval po vrsti na vsaka vrata, ki so hodila s hodnika, izpraševal je in se opravičeval nazadnje prav pred mojo sobo.
»Ni človek vajen mestnih hiš! « – je govoril znan glas. »V eni in isti hiši pokljuka in potrka na dvajset vrat, pa nazadnje se izkaže, da mu mora še kdo drugi prava pokazati. Pri nas na kmetih je drugače samo da veš za hišo, kjer stanuje tisti, ki ga iščeš, pa sta takoj skupaj. Vežne duri odpreš, pa že trčiš obenj, če napraviš en korak več, kakor je treba. Hvala ker ste pokazali!« –
Ne da bi potrkal, je odprl na široko vrata, obstal med podboji in pozdravil od daleč.
»Bog daj, prijatelj!« – je pokimal. »Vedno sem čakal, kdaj da prideš, a te ni in te ni. Sem pa sam priromal do tebe, če ti je prav ali narobe!«
»Le naprej, Gregor!« – sem se ga razveselil. »Odkod pa prihajaš?«
V roko sem mu segel, k mizi sem ga peljal, in oba sva sedla.
»Kaj bi se izgovarjal?« – je pričel z odgovorom. »Kar je, je – pa smo pri kraju! Iz kehe – no, le poglej me!«
»kaj si pa napravil?« – sem se začudil.
»Domače homatije!« – je pojasnil. »Tako je pri nas, kakor bi se vsa vas zaklela proti meni! Govorijo, opravljajo brez konca in kraja, posmehujejo se, pomežikujejo, pravim ti, da me je enkrat razkačilo, pa sem pograbil soseda, ki je najbolj jezikoval, in ga malo pretresel. Zaradi tega, vidiš, se je tako pripetilo. Imeli smo tožbe sem, tožbe tja, nazadnje še v mestu, pa je bilo s sodniki tako, kakor bi jim urekel. Kaj sem jaz kriv, če je oni zabavljal, to te vprašam? No, premislil! Vsi so bili proti meni! Kopico stroškov sem moral plačati, na vse zadnje so me pa še zaprli. Štirinajst dni sem bil pod ključem!«
Malo si je oddahnil, potopotal nalahko po tleh z visokimi škornji, se izpozabil in pljunil po preprogi.
»Veš kaj« – je pričel znova – »v ječi, ko sem imel časa na mere, sem si eno izmislil. No, saj tisto je že res, da je slabše doma z gospodarstvom, ampak da bi kar tako jemalo vse skupaj konec, tisto tudi ne velja. Ljudje so ljudje, pa zabavljajo in o njej – o Gizelki, pripominjajo, da se kreše. To sem premišljeval v kehi, vidiš, in sem napravil takle sklep: Ponjo pišem, naj se pripelje na tisti dan, ko dostojim kazen, pa k njemu stopim, sem se odločil, k tebi, k svojemu prijatelju, pomenim se poprej s teboj, pa pošljem malo kasneje še njo sem, in sicer tako, da bo o mojem razgovoru in sestanku s teboj toliko vedela kakor krt o zvezdah. Ti jo boš že natanko izpoznal in mi tako povedal, kakor boš v svoji pameti razvidel, ti si moj prijatelj! Takole sem se namenil, če si zadovoljen!« –
»Tisto je prav gotovo, da sem jaz pri volji za vsako prijaznost, ki ti jo lahko storim!« – sem odgovorjal. »Samo to je druga zadeva, če se bo ona izdala za tako, kakor odisujejo tvoji domačini, da je. Tako ženske, če so res take, kakor se o njih govori, so pretkane huje kakor lisice. Predno vidi in diši, pa ti že ugane, kje je zanjo pečena in kje je ni. Mene tvoja ženska pozna od prej, ve, da sem tvoj prijatelj, in zato mislim, da bo v moji družbi pametna in modra, če je tudi povsod muhasta in nerodna!«
»Ne,« je zategnil Gregor. »Ne drži, kar si rekel! Če je tisto res, kar se govori o njej med vaščani, pa se mora tudi pri tebi izkazati za pravo. Ti si razboritejši od mene, učen si in take bukve si čital, ki je toliko modrosti v njih, da je vsa dolenjska plat toliko ne premore. Po dveh, treh besedah, pa bosta skupaj. Le ne izgovarjaj se! Če nisi zadovoljen, reci 'ne bom', če pa si, pa molči in stori!«
»Pa tako!« – sem se vdal. «Pa tako! Napravi, kakor veš, da je prav. In najbolje bo še, da sam slišiš, kakšne bodo njene besede. Tamle vidiš« – na zgrbljeno in poljubno premakljivo steno sem pokazal, ki je stala ob peči in branila po zimi mojo postelj prehude vročine – »tamle zdaj boš sedel na stol, pa boš poslušal. Samo tisto skrbi, da prideš prej k meni kakor ona!« –
Gregor je bil s predlogom zadovoljen, trikrat je pokimal, vstal in se pokril kar sredi sobe.
»Tisto se Iahko zgodi!!« – je pritrdil »Rečem ji, da imam opravek in moram svojo pot, ona pa naj še pol ure posedi v krčmi, nato pa odide k tebi, kjer se zopet dobiva!« –
Brez slovesa in naglo je odšel in se kmalu vrnil. Komaj je sedel dobro zadaj za steno, ko je že izpraševal ženski glas zunaj na hodniku po meni in se naenkrat oglasil pred vrati samimi.
»Ali smem naprej! « –
»Seveda, seveda!« – sem se odzval prijazno, Gregor je še malo porogovilil za steno in Gizelka sama, ravnotako lepa in vitka in črnogleda, je stala veselo razposajena sredi sobe.
»Prav je, prav je! « sem ji govoril, stiskal roko in ponujal stol. – »To, vidite, to je lepo, da ste se name spomnili in me obiskali!«
»O« – je hitela s žuborečim glasom – »jaz vas silno rada obiščem. Gregor je pravil, da boste prišli k nam na počitnice, in tako vesela sem bila, da nikoli tega! Midva bi se prav gotovo – Ha-hahaha – (na ves glas se je nasmejala pri tej priliki) prav lepo razumela!« –
»Kako se pa imate?« – sem jo vprašal in ko sem jo takole gledal in videl, da je marsičesa zmožna, sem se zbal za Gregorja, da ne bi slišal takega, kar bi ga jezilo in žalostilo in bolelo.
»Slabo – o – slabo!« – je hitela ženica. »Veste, veste, to ni čisto nič, če se človek tako omoži kakor sem se jaz. Tak mož, kakor je moj, ni za nič! Če bi ga postavila v proso za strašilo, pa bi se ga še vrabiči ne bali! Ha-hahaha« – –
Zasmejala se je, kakor bi iztresel po kameniti mizi kopo cekinov, ki bi naglo drug za drugim zapeli, in vnovič sem izkušal prizanesti Gregorju in odvrniti od njega žalenje in bridkobo.
»Kako pa polje?« – sem vprašal in hotel okreniti pomenek na drugo pot.
»A – nič ne vem!« – je skomizgnila z ramami. »Jaz nisem bila kmetica, pa nikoli ne bom. Saj to mora vsakdo vedeti in videti, če me le pogleda. No, poglejte me (vstala je naenkrat, stopila predme in tako približala svoje lice mojemu, da sem čutil njeno toplo sapo), poglejte, prosim vas! Jaz sem lepe bele in mehke kože in taka ženska ni za njivo in za krompir!« –
»Kaj pa počno vaščanje?« – sem zopet hotel obrniti govorico, pa se mi je zdelo ravno tako, kakor bi pritisnil električni gumb in bi takoj zazvonilo pet veselih zvoncev obenem.
»Ha-hahaha!« – je šlo naprej brez konca in kraja. »O – gospod organist, gospod učitelj in še zlasti gospod organist Završin – o, to sta prav prijetna gospoda in sta oba moja posebno velika prijatelja. Če bi teh dveh ni bilo – zlasti gospoda organista Završina, ki je res strašansko prijazen in človek ne more drugače, kakor da ga ima rad – če bi teh dveh ne bilo, prav gotovo pustim vse skupaj in grem še to uro! Kaj bi pa delala pri Gregorju? Ha-hahaha – Kaj je to mož? Ha-hahaha – – –«
In tako bi bila menda naprej in naprej zvonila, da ne bi bil baš tisti hip zarogovilil Gregor v svojem skrivališču, prevrnil stol, podrl steno in stal nenadoma obema viden tik peči kakor velika in močna prikazen. Težko jo dihal in v obraz je gorel, kakor bi imel žerjavico v ustih. Njegovo majhne sive oči so se naenkrat znatno povečale in zdelo se je, da so izgubile vso barvo, rjave ustne so se razprle, robovi belih zob so se v njih sredini motno svetlikali in močne roke so držale na vso moč za suknjin rob ob desni in levi. Gizelka je vstala počasi, gledala nazaj, se nazadnje obrnila proti njemu, se najprej čudila, a takoj dokazala, da ni izgubila ravnotežja.
«Hahahaha« – se je po svoji navadi zasmejala. »Gregor, ti si teko neumen, de bi kar tulil, če bi neumnost bolela! Vidiš, kako pokrivaš oči sebi in meni, svoji zvesti in pošteni zakonski ženi! O – jaz sem takoj slutila nekaj takega, ampak mene ne bosta ukanila vidva oba skupaj in če vama pride tudi še na pomoč deset takih bistroglavcev (torej tudi mene se je polotila) kakor sta vidva! Kej, misliš, de te nisem videle, Gregor? O – ti butec ti kmetiški, kako te ne bi videla, ko si tako velik in neroden kakor beračica pod gosposkim klobukom! Takoj pri vratih, pri teh le vratih (na vrata je kazala in k steni je stekla, ki je ležala na tleh) in pri tej le špranji, vidiš, tukajle, le poglej, ti, ki imaš možgane toliko ustvarjene za pamet, kakor je sito za vodo – sem te takoj opazila! – Ha-hahaha! Sem ti jih že nekaj povedala, pa bi ti jih bila lahko še več in še bolj bi te bila lahko potegnila za nos, ko si tako neumen, da ga sam nastavljaš in držiš! Le naglo z menoj, vam želim pa zbogom, in Bog daj, da bi se vam v bodoče izkadila megla is glave in se ne bi nikoli več poizkusili norčevati is takih ljudi, ki imajo možgane bolje zložene v lobanjo, kakor jih imate vi. Živio!«
Kakor vihar je šlo vse skupaj mimo in naprej. Gregorja je oprijela pri zadnjih besedah za roke, potegnila ga za seboj kakor slepca, duri so zaloputnile, pa sem stal v enem samem trenotku popolnoma sam sredi sobe. K oknu sem sto pil, pogledal ne ulico spodaj in tam nem videl takoj Gizelko, ki je vlekla Gregorja še vedno na vso moč za rokav, on pa je šel za njo vidno docela zmeden, se spotoma včasih obotavljal, ne da bi vedel zakaj, pa zopet ravno tak brez gotovega razloga zadovoljno pustil, da ga je vlekla naprej.
Po mojih ušesih, in zdelo se mi je, da tudi po vsi sobi, je plesal polnoštevilen roj Gizelkinih besed, zaletaval se naprej in nazaj, na desno in levo in kar ščemelo me je po glavi od tega silnega na vala. Ko me je tista vihra malo minila, sem dobro razbral, kje je resnica in kje izmišljotina, kje je pravica in kje krivica. Gregor pa – drugo leto sem to izpoznal, ko sem se pomudil v njegovem kraju, je izprevidel in odredil vse narobe. Takih misli je bil, da Gizelka vseeno ni taka, kakor si pripovedujejo o njej malopridni ljudje. Da bi bilo njej tisto vseeno – Bog jim odpusti! – 'ta ali oni', to je velika laž in nad vse mere ostudno obrekovanje.
IV.
[uredi]Pripeljal sem se bil h Gregorju.
Poletni večeri so se vrstili, sopet sva sedela za hišo pod košato tepko, ali ležala sredi njegove bližnje košenice pod staro in mogočno lipo, se menila in menila po navadi vse do takrat, dokler se naju ni polotil zaspanec in ni omočila rosa travnatih bilk in naju predramila s svojim hladom.
Na zimo, ki je minila, je Gregor čital Prešernov 'Krst na Savici', ki je po njegovih mislih taka zgodba, da nima na svetu primere. Ko je prišel do tistega mesta, kjer se pričneta poslavljati Bogomila in Črtomir, je nehal, ker ni videl dalje. In ako se mu je storilo, solze so mu zameglile oči, drobne črke so plesale pred njegovo glavo kakor mušice ob vročem večeru pred popotnikom, ki je krenil po travnati stezi sredi polj in travnikov.
»Ni mogoče, ni mogoče!« – je dejal. »Če bi imeli ljudje prsi prazne kakor meh, bi bilo drugače na svetu. Lahko bi storili mnogo tistega, kar bi bilo prav, da store, pa zdaj ne morejo, ker nosijo v sebi srce. Tudi z mano je tako. Tiste zgodbe še do danes nisem prečital. Ne odprem ti več knjige. Za vedno gresta narazen, kajne, Bogomila in Črtomir, in rada se imata: drug za drugim umirata! A – preudari to!«
Razlagal je naprej, pa prišel do sebe in Gizelke vse v prispodobah in primerah. Čudno ga je bila zmanila tista ženska. Kdor je govoril slabo o njej, ga je sovražil, vsakogar je poslušal samo tako dolgo, dokler mu ni očital jarma, ki si ga zadel na rame.
Vsa vas je govorila o njem, matere in gospodinje so opravljale 'vrtoglavo komedijantko', možje so zmajevali glave, mlajši so se smejali in šalili brez konca in kraja. Vaški godec Luce, ki je igral na harmoniko vsako nedeljo sredi vasi v županovi krčmi, je zložil o Gregorju pesem, pa mu jo zapel v obraz, ko sva sedela proti mraku za mizo in se ga nisva niti v mislih doteknila. V kotu na desno stran vrat je stala najina okrogla miza, dalje ob desni steni se je stezala druga in daljša in za tisto je zibal zmršeno in suho glavo godec Luce, ves sključen pretezaval svoji vriščeči meh, se pomenkoval s fanti, ki so sedeli na vsako stran njega, pa se nenadoma zasmejal, pogledal in pokimal Gregorju in zapel s suhim in hripavim glasom k svoji cvileči in škripajoči harmoniki.
»Kaj si delal, Gregoraš,
Da na grbi križ imaš?«
Vsi so se ozrli v Gregorja. Kmetje z dobrodušnimi, od vina prijetno razgretimi obrazi, fantje hudomušno in zasmehljivo. Tudi Gregor je poslušal.
»Križ visok je do gore,
Huda mu je ime!«
Luce je zaigral hudomušno medigro, trikrat pokimal z glavo, udaril s peto ob tla, pa pričel zopet s svojim slaboglasnim petjem.
»Vina, brate, se napij,
babo s kamenom ubij!
Boljša ječa tisoč let,
kakor z vragom prosti svet!«
»Pusti ga,« sem dejal Gregorju, ki je gledal mrko predse. »Pijan je in neumen, ni vredno, da bi se spotaknil obenj!«
Nekaj kmetov je bobnalo s prsti po mizi, eden izmed njih je segel do godca in ga stresel nekako dobrovoljno za lase, dvoje, troje se jih je namuznilo, fantje so se zakrohotali na ves glas in na povrhu vsega zapeli še sami svojo.
»Organist je fant prelep,
Gregor pa je dedec slep!«
Slučaja, ki je nastopil, ni mogoče popisati tako naglo, kakor se je zgodil. Gregor je skočil na noge, naenkrat se zažarel v obraz kakor razbeljeno oglje, z desno pestjo je udaril s tako silo ob mizo, da se je odkrhnil velik kos okroglega roba in treščil ob tla, da so odskočili kozarci s steklenico vred kakor žoge, padli na tla in se razdrobili na tisoč drobcev. Vse je bilo naenkrat pri durih. Godec, ki je bil v nogah nadložen, je bil zadnji, in njega je pograbil Gregor brez besede za vrat in ga treščil fantom, ki so se zaveznili med vežnimi podboji in silili vsi naenkrat na plano, tako krepko v hrbet, da so padli trije od njih drug preko drugega.
Sama sva ostala. Gregor je težko sopel, omamljen od nenadne jeze, hodil trdo po sobi, premišljal, se ustavil pred mano, se oprijel za glavo z obema rokama in me vprašal nemirno in nestrpno.
»Kaj mi je napraviti, le to mi ti povej, kaj mi je napraviti!?«
Gledal je vame, kakor bi hotel z očmi samimi potegniti iz mene odgovor, a hipoma mu nisem vedel kaj svetovati. Ko je pričel vnovič korakati po krčmi, sem ga pričel miriti.
»Neumnost je vse skupaj!« – sem govoril. »Pozabi!« – In na pesnika sem se spomnil, ki je rekel takele besede:
»Predaj se vetrom! Naj gre kamor hoče!
Naj srce se izvriska in najoče!«
Počasi ga je minevala jeza. Domov sem ga spravljal in sicer zadaj za hišo po poljski poti, ker je mogoče, da se motovilijo po cesti fantje, pa bi izzvali nov prepir.
»Kaj?« – se je razkačil v prvem trenotku Gregor, a se je naglo pomiril in premislil. »Kaj me brigajo otročaji, kaj vsi skupaj? Kdo mi kaj da? Komu sem na poti in na glavi?« –
Zunaj pod zvezdnatim in jasnim nebom in sredi njiv, nad katerimi je dihala prijetno hladna večerna sapa, pripogibala zlato klasje, ki se je svetilo v mesečini in pošumevalo z listjem visokih in nebotičnih jagnedi je večidel pota še molčal, ko sva pa zavila proti dolnjemu koncu vasi, se je domislil, na besede, ki sem mu jih povedal prej v krčmi in me po njih povprašal.
»Lepe besede!« – je potrdil, ko sem mu jih ponovil. »Predaj se vetrom, naj srce se izvriska in najoče! Tako je! Naj se izvriska, da, in najoče! Ali jih je napisal naš človek?« – je vprašal radovedno.
»Naš, Gregor!« –
Tik mene je šel in polglasno mrmral, kakor bi samemu sebi prigovarjal: »Predaj se vetrom!« – in naprej obračal po svoje: »Izvriskaj se, srce, izvriskaj in najoči! – A najoči se, najoči!«
Že je videl njegov dom, čisto je že minila Gregorjeva jeza, mimo lipe sva že zavila sredi domače košenice, ko se je nenadoma odtrgala od hiše črna senca, kakor bi odpadel od vogla dol kos zidu, pa se pričel naglo premikati kar brez ovire preko žitnih polj in detelje in utonil v koruzi.
»Kdo je?« – je vprašal Gregor, stekel naprej in jaz za njim. »Završin!« – je pojasnil sam sebi. »Organist! Suh je pa dolg kakor preklja!« – Obstala sva oba hkratu, Gregor globoko zasopljen vsled vznemirjenosti in letanja, je raztogočen nad žensko, ki je varala poštenjaka.
»Izpoznal sem ga!« – se je zavedal Gregor. »Zdaj smo skupaj!« –
»Konec napravi!« – sem svetoval odločno. »Še nocoj povej doma, kako in kaj, pa naj odpravi sama s seboj!« –
Gregor je hitel daljem pa naglo zopet obstal. »Kako?« – je silil vame.
»Zapodi jo!« –
Naglo sva šla proti domu. Gregor je odpiral s hrupom in truščem vrata, odšel v hišo na desno, a jaz sem tipal po nerodnih stopnicah v podstrešno čumnato, kjer sem se tisto leto nastanil. Pod mano je bilo čuti ženski jok, prepir, ropotanje in žensko klepetanje brez prenehanja prav do zore. Zjutraj pa, ko sem prišel s podstrešja v vežo, je bilo vse tiho in mrtvo. Mlada gospodinja je hodila nedeljsko oblečena po sobi in veži, spravljala skupaj veliko brašno in se ni ozrla ne name, ne na Gregorja, ki je sedel v kotu za mizo, pobobnal od časa do časa s prsti po njej, napol zdehal, napol vzdihal in gledal gor nekam po zakajenem stropu. Takrat šele, ko je zadela brezbesedna ženica veliko culo na glavo, je stopil naglo do vrat in jo prijel za roko.
»Pa ne hodi!« – je dejal. »Pa ne hodi!« – In zelo miren dobrohoten je bil njegov glas, pa vendar je ostal brez uspeha. Gizelka je jezno iztrgala svojo roko iz njegove, pa odšla po beli cesti v široki svet.
Gregor se je vrnil v sobo. Hodil je gor in dol in premišljal in se obrnil k meni. »Ti bi rad zavreto mleko« – se je oglasil – »pa nimava nikogar da bi napravil ogenj in ga zavrel. Kako bomo pa brez ženske pri hiši? Hišo imaš, pridelaš to in ono, v kašči imaš shranjena jedila, pa ti jih nima kdo pripraviti! Sram me je!« –
»Jaz zakurim!« – sem dejal, šel k ognjišču in zažgal suhe trske.
»Končal sem!« – je dodal Gregor. »Zdaj sem pa sam na svetu!« –
Po staro Nežo je poslal, pa je tako rekla, da več ne zmore dolge hoje in da tudi za nikakšno delo ni. Stara je in slaba, da bi jo veter podrl, če bi jo srečal na poti. Moli in smrti čaka, ki je že za vrati. Iskal je naprej in privabil staro vdovljeno kmetico iz sosednje vasi, ki se je pozneje, ko se je privadila, večkrat napila žganja in se ob večerih opotekala po veži mimo ognjišča. Puščoba je bila doma pod tisto streho. Gregor je samotaril, premišljal, posedal sam krog hiše in plačeval upnike, ki so se pojavljali, kakor bi jih prinašale sape. Nekdanja gospodinja je napravila dolg tukaj, tam, da mesec, oni mesec, ljudje, ki so ji posodili so se oglašali dan za dnem, tirjali Gregorja, ki je moral biti zanjo plačnik. Tudi gosposka se je oglasila. Izkazalo se je, da gospodinja ni izplačala za obresti tistega denarja, s katerim jo je pošiljal Gregor v mesto. Biriči so prišli, in ker ni bilo denarja, so se poslužili krave, ki je stala tik jasli.
»Več ni mogoče pomagati!« – je izpoznal Gregor, ko sva se poslavljala. »Zagospodarjeno je!« Mislil je, gledal v tla, kakor bi nečesa iskal in me vprašal: »Kako si že nekoč pravil?« In sam se je domislil in povedal. »Predaj se vetrom, vetrom se predaj!« –
Ubit je bil njegov glas, glava uklonjena, oči kalne, besede nekako prazne, brezbarvne, medle in kakor odtrgane od razboljene duše.
»Izvriska naj se srce,« – je ponavljal in mrmral sam sebi, ko sem sedel že jaz na vozu in odhajal. – »Izvriskaj se in najoči: najoči se, najoči!« –
V.
[uredi]Leta so tekla in prinašala in odnašala na svojih ramah jad in žalost in vse veselje tega sveta. Zdaj sem se mudil v domovini, zdaj se odpravljal na pot in križaril po tujini, se zopet vračal in zopet odhajal, nestalen v hrepenenju svojih mladih časov kakor list v viharju. Izmed ljudij, ki so mi bili resnično dobri in naklonjeni, sem se vzdignil kakor plaha žival, bežeča pred človekom, ki ji ponuja kruha, in hitel in vihral na tuje, kakor bi se drvela za mano jata tolovajev.
Nekoč – ob času daljšega povratka je bilo – ko sem bival v manjšem kranjskem mestu, sedel baš prijetno topli izbi tik mize in listal po nekakšnih knjigah, potrka na vrata neznan človek, ropoče zunaj in otepa sneg od škornjev – zima je bila taka, da je ponoči pokalo drevje po šumah, kakor bi streljal – trka torej na duri neznanec, vstopi po dolgotrajnem pripravljanju in snaženju, sname z glave poštarsko kučmo in mi izroči premočeno brzojavko. Naglo sem jo prebral in segel v žep, da najdem par desetic in jim ponudim možu, ki je vajen napitnine čakal tik duri.
»Hudo mraz je!« – je izpregovoril. »Tri tedne je že od svečnice sem, pa še vise sveče od streh, kakor bi bila vsak dan maša! Hvala, gospod, Bog povrni!«
Že je hotel oditi, pa sem ga ustavil. Glas se mi je zdel znan, kakor bi slišal lastnega brata.
»Odkod pa ste vi?« – sem vprašal.
»Z Dolenjskega!« – je zavil v izgovoru. »Iz Zlatenč, onstran Škocijana!«
»O« – sem se začudil in ga mahoma izpoznal, če je bil tudi poprej čisto obrit, zdaj je pa nosil ščetinaste in rdečkaste brke pod nosom. »Gregor, Gregor! Poglej ga!«
»Tudi jaz sem vas takoj izpoznal, pa nisem hotel drezati!« – je dejal. »Kaj je treba, da veste zame, ki sem zdaj nič na svetu. Prej je bilo drugače, prej! Samsvoj gospodar sem bil, samsvoj gospodar. Zdaj sem kakor kamen na cesti. Nič doma nima, nič svojega! Kamor ga brcneš tam obleži!«
»Kaj tikaj me, Gregor!« – sem mu prigovarjal. »Domač bodi kakor včasih, pa sedi malo k meni!« –
Na stol sem ga posadil k mizi, stopil k omari in vzel iz nje steklenico dobrega vina in dva kozarca, sedel še sam nasproti njemu in natočil.
»Bog te živi!« – sem napil in trčil z njim. »Tako sem vesel« – sem dejal odkrito – »kakor bi očeta srečal! Povej no, kako je s teboj?«
Gregor je pil in povedal najprej, da nima časa. Na pošti gospodari stara in košata babura, in kadar se on zakasni na tej ali oni poti, reži vanj s svojimi širokimi in brezzobimi usti, kakor počena krtina.
»Kaj pa si tam?« – sem vprašal.
»Za postiljona!« – je povedal. »Petindvajset goldinarjev imam na mesec, pa vsako leto dobim po eno takole kučmo!« – Pokazal jo je in obrnil, da sem jo videl znotraj in zunaj.
»Kako pa z domom?« – sem bil radoveden.
»Nič!« – je odgovoril. »Zagospodarili smo, zagospodarili! Vse je šlo!« –
»Kam?« – sem se zanimal.
»Gosposki v žep!« – je pojasnil. »Prodano je, župan je kupil, tisti Lukež, če se veš domisliti, ki je tresel vinskega tata za lase takrat, ko sva se midva seznanila! Dolgo je tega!« –
»Da je moralo tako priti!« – sem potožil.
»Namenjeno!« – je sklenil Gregor. »Božja volja in usoda! Kaj se boš z njo sporekel, z usodo, kaj se boš z njo spoprijel in jo zakotalil po tleh, da bo stoknila, ko je ne vidiš?! Ni pomoči! Nesreča pride, zajaše ti vrat, pa jo moraš hočešnočeš nositi po svetu. Name je pritisnila še beda! Presneta zadeva, slabo je bilo! Prej, ko še nisem imel te službe in še nisem vozil pošte od tukaj v Črno mošnjice – pet ur imava s konjem do tam – sem hodil okrog ljudi, pa drva sem cepil. Po Ljubljani sem tudi nekaj časa ceste pometal, pa sem se nekoč malo zamislil med delom in potegnil nehote in v misli zatopljen nekemu gospodu po hlačah. Kregal se je na moč in zaradi njega sem bil nazadnje še ob službo. Tudi za hlapca sem služil nekaj časa. Kaj pa hočeš? Seveda bi bilo najbolje, da bi tak človek, kakor sem jaz, umrl. Ampak smrt ne pride, četudi stokrat vtakneš prste v usta pa ji v sapo zažvižgaš. In tisto tudi ni, da bi si izkopal jamo, legel vanjo, pa zaklical: Alo! Sem že gotov! Zakopljite me! – Kakopak da ni!«
Vino mu je bilo všeč, vnovič sem mu natočil in ga silil, naj pije.
»Pij, prijatelj!« – sem ponujal prijazno. »Pa še kaj povej! Kako pa z ženo, z Gizelko?« –
»Bog vedi, Bog vedi!« – je skomizgnil z ramami. »A – a – slabo je gospodinjila. In čudna je bila. Tisti komedijantje, ki je bila prej pri njih, tisti so jo popačili. No – pa kar sem že dejal: čudna je bila. Človek ji hoče, kajne, dobro, ona pa ga ne razume. Ne vidi, ne izpozna, ne najde dobrote, nima tega daru božjega! Kaj hočemo!« –
»Kaj pa je?« – bi bil rad izvedel.
»Enkrat« – je pričel Gregor – »ko kočijažim na prazni pošti, ti srečam na poti reveža, pa ga povabim k sebi. Prisede, govoriva semintja, on o sebi, pa še jaz ravnotako. Pravi, da je pomagač in sicer kolar: govoriva in tako izpoznava, da je njemu znana Gizelka, moja žena. V Gradcu je, stanovanje ima tam, pa neoženjene moške ima na hrani in jim pere. Tudi njemu je prala in ga hranila. Tako mi jo je natanko opisal, da ni mogoča goljufija!«
Utihnil je, pa ga je vino razgrevalo in sililo besede iz njega. »He!« – je pričel rdeti v kocinasta lica in se smehljati. »Bilo je, da dosti lepega je bilo vseeno! Ali se domisliš: takole mlada in spretna, pa po hiši, pa med klopjo in mizo: šviga švaga, šviga švaga!« Dlan je dvignil in z njo kazal: »Šviga, švaga! – Vse skupaj ni čudno! V vsakega nas je položeno dobro in mehko srce, samo če je pošten! Pride naj takole nekdo, ki je pravi, pa se razraste in razcvete vsa tista dobrota in mehkoba. Rekel bi, da požene po vsem telesu korenine kakor lipa po zemlji. In cvete kakor slončna roža, da! Tudi z menoj je bila taka!«
Še kozarec vina je izpraznil, tožil, da se mu mudi in da bo režala vanj poštarica, potiskal kapo na glavo, zahvaljeval se za pijačo, mi stiskal roko in odhajal proti durim. A ko je že držal za kljuko, je postal, malo premislil, pa se vrnil počasi k mizi. Desnico mi je položil na ramo in dejal dobrodušno in zelo nalahko.
»Ona je v Gradcu« – je govoril – »če ni lagal popotnik, v Gradcu je, jaz pa imam službo tukaj, sam sem in nimam nikogar, da bi mi kaj postoril. Ni mnogo to, petindvajset goldinarjev, pa za silo se že preživi dvoje takih ljudi, ki niso razvajeni. In tisto je tudi mogoče, da leta človeka izbistrijo, da ga življenje izuči in vsega preokrene.«
Obstal je, premišljal in dodal posebno blago in velikodušno: »Ona – Gizelka – je zdaj mogoče reva! Sama takole, zapuščena – – nikjer nikogar domačega – – Kaj bi ti dejal na to, če bi ji midva pisala?«
Gledal je vame z dobrohotnimi očmi in z nasmehom okrog ust ponovil: »Če bi ji midva pisala?« –