Grega in Jakob

Članek je del WikiProjekta Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil, namenjenega digitalizaciji in postavitvi mladinskih leposlovnih besedil v javni lasti. Projekt nastaja v sodelovanju s Pedagoško fakulteto. Za smernice glej strani projekta in Slogovni priročnik.

Uporaba na pogovorni strani: {{WikiProjekt Zbirka slovenskih mladinskih leposlovnih besedil}}

Grega in Jakob Mateja Reba

Spisano:	Leona Brodar
Viri:	Reba, Mateja (1992). Grega in Jakob. Kamnik: Harlekin.  (COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Grega in Jakob

Jakob in Grega sta brata. Več kot brata! Jakob in Grega sta namreč dvojčka. To pomeni, da je Grega tak kot Jakob in Jakob tak kot Grega. Skoraj! Če bi si ju namreč natančno ogledali, bi videli, da je Grega za mišji rep višji od Jakoba in da ima Jakob, kadar se zasmeji, luknjici v obeh licih, Grega pa le v enem.
To, da sta si tako podobna, je fino. No, tudi zoprno je, a le včasih. Ponavadi pa je to kar v redu. Le onadva namreč zagotovo vesta, kdo je Jakob in kdo je Grega. In pa njuna mama seveda. A ta ima ponavadi toliko dela, da sploh ne opazi, kdo je kdo. Zato včasih obleče Gregi modro majico in Jakobu rdečo, da bi ju ločila že na prvi pogled. Toda fantoma to ni všeč! Grega od vseh barv ne mara prav modre, zato pa ima rad rumeno, zeleno in rjavo, še rožnata mu je bolj všeč kot modra. Jakobu je od vseh barv na svetu najbolj zoprna prav rdeča - rad ima zlato in vijoličasto in črno, pa modra je super in oranžna ravno tako. Toda rdeča... fej in fuj!
Fanta zato tisti hip, ko mama odhiti iz njune sobe, zamenjata majici in potem Grega ni več Grega in Jakob ni Jakob, vsaj tisti ne, za katerega ga ima mama. Potem se zabavata, dokler se ne začneta smejati in ko se Gregi naredi le ena jamica v licu, mama takoj ve, da sta jo spet naplahtala. Ampak se ne jezi preveč.
Sicer pa se njuni mami tako ali tako vedno kam mudi. »Joj, fanta, spet sem pozna! Pa še kontrolko pišem prvo uro!« pravi. To seveda ne pomeni, da mama še hodi v šolo, ali pa pravzaprav... no ja, mama hoče reči, da učence čaka kontrolka. Ona pa jo mora pripraviti, razmnožiti in potem, ko jo napišejo, z rdečim svinčnikom obkljukati pravilne odgovore, napisati minuse pri napačnih in sešteti točke. Potem pridejo na vrsto ocene, za katere skušajo malo barantati. Jakob in Grega ji namreč gledata pod prste.
»Mami, a misliš, da trojka ni v redu ocena za tega fanta?« reče Grega, ki je bolj mehke duše in se mu zdi, da je rdečih kljukic več kot za trojko.
»Ja, saj imaš prav,« reče mama - in doda spredaj velik rdeč minus! »To pa je res premalo za trojko!«
»Ampak mami,« reče Grega in kar na jok mu gre, »to ni prav, zdaj bom jaz kriv!«

»Seveda ni prav,« reče mama in iz minusa naredi plus. »Samo malo sem se hotela pošaliti s teboj! Zdaj se pojdita lepo igrat! Tole ni delo za otroke!« Grega in Jakob se gresta igrat, ampak ko mama naslednjič popravlja kontrolke, ji spet visita za vratom in »popravljata« ocene. Sicer mama ni prav stroga, kje pa, nobenega čveka ne da na koncu leta. Ali pa kvečjemu kakšnega, toliko da je za vzorec. »Ta si res ne zasluži,« reče, ko Grega in Jakob barantata za dvojko. »Ne in pika!« Če mama reče »ne in pika« pomeni, da je konec. Fanta se morata vdati. Sicer pa - le kdo je še videl redovalnico brez cvekov?!

Mami je sploh hecna. Uči biologijo in ko prijatelji vprašajo Jakoba in Grego, kaj je to, rečeta, da nekakšna narava, ampak malo bolj zapletena. Saj je beseda tudi težko izgovorljiva - kaj že? Bio... Mama pravi, da ji je bila narava tako všeč, da zdaj uči o njej. Kadarkoli gre z Jakobom in Grego na sprehod, privlečejo domov vse polno čudnih rož ali pa rastlin, ki niso niti rože, in potem jih mama razvršča. Pogleda v neko debelo knjigo in reče: »Saj se mi je zdelo, da je to impatiens nolitangere!« »Ja, seveda,« zabrundata fanta, kaj je rekla, pa seveda sploh ne vesta. Se ponoviti ne bi znala, če tudi bi vsakemu dal polkilsko milko!

Imajo pa še drugačne špase. Ko jim, recimo, pobegne belouška, ki jo je mama hotela odnesti v šolo, ali ko Jakob in Grega vržeta preč poln kozarec paličnjakov, smešnih živali, ki so podobne suhim vejam, in se potem mami jezi. Ampak to je redko. Zabavno pa je! Družinski član je seveda tudi oče, ki je iz drugačnega testa kot mama. Bolj odločen je in resen, bolj velik in odrasel. Njega ne moreš kar tako pretentati! Kadar resno pogleda skozi očala, te mine, da bi lagal. Pravi, da vidi v usta. Menda postane jezik čisto črn, če lažeš. Jakob in Grega preizkušata to včasih, kadar sta sama, pred ogledalom. Izmišljata si take neverjetne neumnosti, da bi morala imeti jezika črna kot najbolj zrele borovnice, vendar ni nič videti. Morda vidi to črnino samo očka, kdo ve ...

Očka sicer ni nikakršen bavbav. Zna imenitno igrati na orglice, resda samo tri pesmice, a vse so poskočne in vesele. Ob nedeljah peče palačinke s čokolado in smetano in če mama ne vidi, kane vanje - za pogum, kot se pošali - tudi kakšno kapljico ruma. Nogometa ne mara, kar sicer ni najbolj v redu, zna pa super risati in to je že bolje. Očka namreč riše hiše. Kar tako, za druge. Prideš lepo k njemu in mu rečeš: »Dober dan, rad bi imel hišo!« Očka vzame papir in tiktak nariše hišo kot iz pravljice. Sem in tja kaj vpraša, recimo: »Bi morda želeli stolpič? Bo desetmeterski balkon dovolj velik? Naj bo streha iz medenjakov?« To sicer vpraša bolj za šalo, ampak nariše pa vse, kar kdo hoče. Se ptičjo hišico je narisal pozimi, nato so jo skupaj izrezali iz lesa in vanjo natrosili zrnja za lačne ptičke. Jakob in Grega sta jih opazovala skozi okno balkona in bila sta sila ponosna na super očija, ki naredi tako čudovito ptičjo hišico, da ptiči od daleč in blizu hodijo vanjo na malico.

Očka ima grdo navado, da pušča naokrog svoje papirje in potem včasih malo ponori, ko se kateri izmed fantov pomotoma zlekne nanje. »Jakob, dol z vikenda!« reče oči, ko Jakob pomotoma leže na kos papirja. »Grega, nebotičniki niso za to, da bi iz njih delal letala iz papirja, razumeš?« se zjezi drugič. Grega poravna papir in nebotičnik je videti kot nov, le moral bi na manjšo plastično operacijo, da bi mu zategnili; fasado. Kadar očka in mame ni doma, in to je pogo¬sto, pazi na fanta mamina mama, ki ji rečeta kar babica. Malo slabše že vidi in sliši, zato dolgo časa ni verjela, da ima dva vnuka. Mislila je, da ji pravzaprav nosijo enega in istega fanta, le da bi ona morala po nova očala. Zdaj že dobro ve, da sta dva, loči ju pa ne ravno dobro. Zato ponavadi zavpije: »Gregajakob, jest!« Ali pa: »Gregajakob, pusti moje pletenje pri miru!« Babica zelo lepo plete najrazličnejše puloverje in jope, največ za Gregajakoba. Zna vse sorte in če bi prišli k njej in bi ji rekli, da bi radi imeli na puloverju raketo, ki je pravkar pristala na luni, in vesoljca, ki ima piknik na kraterju, bi rekla: »Aha!« Nato bi vzela volno in pletla, da bi igle kar zvonile, in tri zaboje žvečilnega gumija gremo lahko stavit, da bi bila na puloverju super vesoljska raketa in astronavt, ki si na luninem kraterju peče klobase. Toliko, da ne bi kdo dvomil v babičine sposobnosti! Grega in Jakob nimata dedka od te babice, je že zdavnaj nekje drugje. Kje, babica ne pove, pravi le, da upa, da ima tam dovolj tobaka in lesa, da lahko rezlja konjičke. To je bilo namreč njegovo veselje: s pipo v ustih je rezljal konjičke iz lipovega lesa. Grega in Jakob imata enega. Čisto oguljen je že, a se da z njim super igrati. Skoda, ker je dedek »tam«, drugače bi jima naredil še kakšnega. Ali pa morda kako drugo žival, recimo dinozavra. Bi dedek znal narediti dinozavra? To se sprašujeta, ko zvečer ne moreta spati in prepričana sta, da bi znal. Pa še kaj drugega tudi!

Potem je tu še ena babica. Pardon, to ni babica, ampak mama Tina ... Zato, ker je prepričana, da je še premlada in premalo zgubana, da bi lahko bila babica. Babice so vendar le stare gospe, ali ne? Tako pravi mama Tina. Zdaj pa nekaj, česar ne smemo povedati nikomur, ampak prav nikomur na svetu. Psst, čisto na uho: Jakob in Grega ne marata preveč mame Tine. Pst! Saj ni nihče nič slišal, kajne? Ne marata pa je zato, ker je vedno tako fina, ker ji ne smeta sesti v naročje, ker pravi, da so belouške ogabne in ker se preveč na debelo maže okrog oči. Njen obraz je kot maska. Včasih ima okrog vratu lisico, vsaj pravi, da je lisica, čeprav je čisto bela. Je kdo že kdaj videl belo lisico, lepo vas prosim? Jakob in Grega že ne in Jakob trdi, da je to navadna, lepo spitana domača mačka! Grega se je potihoma smejal, ko mu je to povedal in zato ga je mama Tina oštela in ni dobil bonbonov. Prava figa!
Mama Tina na srečo ne pride pogosto na obisk. S svojim drugim možem stricem Viktorjem namreč živi blazno daleč in tako se imajo vsi kar lepo, dokler ne pride in začne ukazovati: »Jakob, počeši se! Grega, ne znaš pozdravljati? Kje imaš robec?« K sreči ni nič večno in ko se odpelje, ji vsi pridno in dolgo mahajo. Ko bi le vedela, zakaj ...
Ja, tako je torej v zadnjem nadstropju nebotičnika na Sončni 14, kjer stanuje družina Grege in Jakoba. Potem so tu še ... Ampak o tem prihodnjič!

Mljask

Grega in Jakob sta v pižamah stala sredi predsobe. Ura je bila pol osmih in mama se je odpravljala v šolo. Kot ponavadi je bezljala sem in tja. Kot kokoš brez glave, je rekel očka, kadar je bil doma in jo je opazoval. »Dajta, fanta, umaknita se,« je prosila, ko se je drenjala mimo njiju v kopalnico. »Ne stoj kot lipov bog, Grega, spusti me mimo!« Grega se je premaknil za milimeter. Ni mu bilo do tega, da bi šla mama v šolo. Brez nje je bilo kar nekam dolgčas. Babica ni bila vedno za špase, mamo pa je bilo mogoče pripraviti, da bi šli, recimo, kar tako v živalski vrt in bi opicam dajali piškote. No, to je seveda prepovedano, a kaj, ko so tako zabavne.
»Vsaj ti se premakni, Jakob,« je zaprosila mama in ga skušala odriniti. Ni šlo. »Prosim, fanta! In slecita že ti smešni pižami. Taka sta kot arestanta!« Fanta sta se zarezala in spustila mamo mimo.
Pižami sta bili res bolj zaporniški, a pomoči ni bilo. Babica ju je kupila Gregijakobu za god, obema enako, zeleno - belo črtasto. Ker si ni mogla zapomniti, kdo je kdo in kdaj ima kateri god, je kupila pižami obema in sicer tedaj, ko ni imel godu nihče, a kaj potem. Pižami je bilo treba nositi, sicer bi babica nosila dolg nos in ker je bila navsezadnje zelo prijazna ženska, sta fanta pač malo stisnila zobe in od časa do časa oblekla zaporniški pižami.
»Da ne bosta nagajala babici,« jima je zažugala mama, medtem ko si je s šminko skušala narisati usta. »Tako!« je cmoknila in se pogledala v ogledalo. »Še kar! Joj, koliko je ura! Spet bom pozna!« V naglici je navlekla nase plašč in pograbila torbico, kaj torbico, poštarsko torbo! V njej je bilo vse od zvezkov in knjig do male redovalnice pa šopa svinčnikov, še jabolko za malico. Očka je rekel, da bi se pred razbojniki najraje skril v njeno torbo, ker ga med vso kramo ne bi nihče nikdar našel! Grega in Jakob pa sta premišljala, kako fino bi bilo biti tako majhen, da bi lahko res zlezel v torbico in ves dan hodil naokrog z mamo ...
»Hej, mami!« je zavpil Grega, ko je bila že na stopnišču. »Nekaj si pozabila!« »Joj, a res?« se je zgro-zila mama, ki je bila že na peti stopnici. »Kaj pa?« »Rdečo tinto za cveke! In zeleno za petke!«
»Falot!« mu je požugala mama. Ko je bila že na deseti stopnici, je zavpil Jakob: »Hej, mami, nekaj si pozabila!« »Kaj?« je vsa prestrašena zaklicala mami. »Sendvič za belouško! In kakav za morskega prašička!« Mama mu je le požugala s prstom, češ, le pazi se, lump, vendar v resnici ni bila jezna. To je bila njihova vsako-jutrna igra.
Ko mame ni bilo več videti, sta se fanta vrnila v stanovanje. Slekla sta pižami, se preoblekla, umila in ko je prisopihala babica s polnim cekarjem, sta se že rahlo zlasala.
»Joj, kako se je vse podražilo,« je zatarnala, ko je zlagala na mizo kruh, pa mleko in sadje, zelenjavo in vse drugo. Jakob in Grega sta modro prikimala.
Če bi se kaj pocenilo, bi babico prav gotovo kap!
Požvečila sta vsak svoj sendvič in popila mleko, potem sta šla na teraso. Gregajakobovi so stano-vali v desetem nadstropju prav toliko nadstropne hiše, kar pomeni, da so nad njimi stanovali le ptice, sonce, zvezde, luna in oblaki. Nasproti stanovanja je bila majhna pokrita terasa, kjer so nekdaj, ko je bil zrak še čist, gospodinje sušile perilo. Zdaj so to počele v kopal-nicah ali pa kar v strojih. Grega in Jakob sta videla takšen stroj pri nekih znancih.
»Si predstavljaš,« sta modrovala, »kako bi bilo fino, ko bi delali tudi stroje za sušenje ljudi? Padeš, recimo, v lužo in da te mama ne okrega, zlezeš naravnost v stroj in se posušiš, še preden kaj opazi in zažene hrup. Še bolje pa bi bilo, če bi delali take stroje, v katere bi človek zlezel umazan, ven pa bi prišel čist in lepo počesan. Ampak tega ni niti v risankah!«
Na terasi sta se šla marsikaj. Babica se je sicer vedno bala, da bo kdo fliknil čez ograjo in poletel deset nadstropij nižje, toda saj nista bila več dojenčka, znala sta paziti! Na terasi sta imela avtomobilsko stezo, pa kruh za golobe, (joj, če bi babica vedela, kje končajo malice!), otroški daljnogled in še marsikaj. Če jima je bilo blazno dolgčas, pa sta joj, psst, tega ne smemo povedati! Morda pa, vendarle, samo na uho - a nikomur izdati! Grega in Jakob sta prek ograje pljuvala jabolčne, češnjeve, slivove in druge peške, če pa jih ni bilo, sta delala kroglice iz papirja. Resnici na ljubo je treba povedati, da sta počela to le tedaj, ko ni bilo nikogar spodaj, zato da ne bi kdo dobil izstrelka v glavo, in le tedaj, ko je bilo strašno dolgčas.
In danes je že bilo tako, da se jima ni dalo niti pljuvati čez ograjo. Štela sta avtomobile in golobe in vse drugo, izmišljala sta si neverjetne zgodbe o slonih, dino-zavrih in letečih zmajih, vendar se je čas vseeno vlekel kot sir v preveč zapečenem toastu, takemu, ki ga poza¬biš v pečici, medtem ko gledaš risanke in potem je vse skupaj lepljivo in neužitno.
»Veš kaj,« je rekel Jakob, ko mu je že krulilo v želodcu, »pojdi babico vprašat, kaj bo za kosilo!« In bil je tak strašen dolgčas, da je Grega res šel vprašat babico, kaj bo skuhala. Na kakšen normalen dan tega niti slučajno ne bi storil.
»Babica je rekla, da bo cvetačna kremna juha in sirov štrudelj,« je povedal, »in sicer čez petnajst minut.« »Cvetačna kremna juha,« je rekel Jakob. Zamislil se je in si pod tem imenom predstavljal nekaj čudovitega, nekakšno prelepo zeleno kremo, v kateri plavajo cvetlice. Seveda ni vedel, kaj je pravzaprav cvetačna kremna juha.
»Sirov štrudelj,« je rekel Grega in se zamislil. Predstavljal si je nekaj rumenega in lepo zapečenega, nekaj hrustljavega in če je hrustljavo, je super!
»Jaz bi samo cvetačno juho«, je rekel Jakob. »Jaz pa samo sirov štrudelj,« je dodal Grega.« »Ampak babica tega ne bo dopustila,« je ugotovil Jakob. »Seveda ne,« je menil Grega. »Lahko pa jo ukaneva, saj naju tako ne loči!« »Kosilo, Gregajakob, k mizi!« je zaklicala babica. Jakob je vstal in pomežiknil Gregi, ki je ostal na terasi. Šel je v kuhinjo in sedel za mizo k enemu izmed krožnikov. »Kje je drugi?« je vprašala babica. »Umiva si roke,« je pojasnil Jakob in babica mu je nalila juho. Z žlico je zajel juho, zaprl oči in jo nese v usta. Mhm, kako je bilo dobro, imela je okus po zeleni barvi, kremi in cvetlicah. V hipu je pospravil zvrhan krožnik.
V tistem je pozvonilo in v kuhinjo je stopil Grega. »Jakob, Tomi te išče!« Tomi je bil sosed iz stanovanja pod njimi. Jakob je vstal in odšel v predsobo, kjer sta si z Grego pomežiknila, nato se je vrnil v kuhinjo in sedel k čistemu krožniku. Babica mu je spet nalila. »Jakobu je bilo všeč, upam, da bo tudi tebi!« Jakob je znova pojedel poln krožnik juhe in komaj je odložil žlico, je spet pozvonilo. Spet je prišel Grega, ki je rekel: »Grega, Jani te išče!«
Jakob je šel ven, babica pa je Gregi, ki je ves čas stal v predsobi in seveda ni jedel juhe, položila na krožnik velik kos sirovega štrudlja. Grega ga je v naglici pospravil. Bil je sočen, rumen in hrustljav. Tedaj je spet pozvonilo, prišel je Jakob in rekel Gregi: »Jakob, Tomi te išče!« Grega je vstal, šel v predsobo, pomežiknil bratu in se vrnil v kuhinjo. Sedel je k čistemu krožniku in dobil še en kos čudovitega babičinega štrudlja.
»Tole je bilo prima,« sta bila navdušena fanta, ko sta s polnima želodcema, enim polnim juhe in drugim polnim štrudlja, lenarila na balkonu. »Kako vama je ugajalo kosilo?« je vprašala mama, ko se je vrnila iz šole in si grela juho. »No, Jakob, je bil štrudelj dober?« »Nimam pojma,« je rekel Jakob, z Grego sta se sunila pod rebra in se zarežala. Spet njune finte, je pomislila mama in si nalila juho. Le kdo naj razume te otroške šale?

Mušje tace

Nekega dne se je mama vrnila iz šole prej kot običajno. Njena lica so bila zardela. Jakob in Grega, ki sta jo dobro poznala, sta si rekla, da ima najbrž dobre novice, mamica pa: »Nekaj slabega vama moram povedati!« »Dovolj slabo je že to, da prideš nenapove¬dano prej domov,« se je kujala babica, ki je še sopihala nad lonci. »Kosilo še ni gotovo in najbrže veš, da me strašno jezi, če v kuhinji nimam miru. Že čutim, da bom zažgala pečenko!« »Kaj se je zgodilo, mami?« je vprašal Grega. »Ali bo šola trajala vse poletje?« »Kaj se je zgodilo, mami?« je vprašal Jakob. »Je morda poginila katera izmed beloušk?« Mama je odkimala. »Ravnatelj me je poslal za tri dni na seminar!« Grega in Jakob sta molčala. Slišati je bilo kot če bi rekla, da mora za tri dni na širni namaz - brez smisla! »A tako!« je vzkliknila babica, ki je očitno vedela, kaj je to seminar! »Gospa bo šla lepo na seminar, uboga jagenjčka bosta pa sama!« Prifurjala je h Gregi in Jakobu in njuni glavici stisnila k sebi v pred¬pasnik, da sta oba začela kihati. Predpasnik je bil namreč poln moke!
»Daj no, babi,« je rekla mamica. Babi ji je rekla le, kadar se je hotela prikupiti. »Ne morem poma¬gati, služba je služba!« »Pa kam boš šla?« je vzkliknil Grega, ki si je po babičinem obnašanju predstavljal, da bo šla k hudobnim ljudožercem na konec sveta in da je ne bodo nikdar več videli!
»Tudi učitelji se moramo kdaj učiti,« je rekla mamica. »Za tri dni bomo šli k nekemu jezeru, kjer bomo imeli pouk, pa rastline in živali bomo opazovali!« »Se mi zdi, ja,« je rekla babica užaljeno in se obrnila k štedilniku. »Kdo bo pa skrbel za otroka, kaj?« »Saj imata tudi očeta in mislila sem, da boš pomagala tudi ti!« je rekla mamica, babica pa je le zaklicala: »Alo, vsi iz kuhinje, sicer boste imeli za kosilo zoglenele zrezke in lesen krompir!« »Oči, oči,« sta klicala Grega in Jakob, ko sta zagledala skozi okno, da prihaja. »Mami pa odhaja za tri dni!«
Očka je postavil svetovni rekord v preskakovanju stopnic in v desetih sekundah je bil doma. »Kam, kam?« je vzkliknil. »Na konec sveta,« je ljubeznivo rekel Jakob. »A misliš, da so tam ljudožerci?« »Ne na konec sveta! Samo na širni namaz - ali na kaj podobnega. In midva sva uboga jagenjčka,« je pripomnil Grega. Očka je izbuljil oči.
»Tristo zelenih žab,« je rekla mamica, »kakšne neumnosti klatita! Za tri dni grem na seminar. Saj se mi ne ljubi, a moram!« In še vedno sta imela Grega in Jakob občutek, da ji gre malo na smeh, da je kar vesela. V tistem je kot vihar pritekla babica. Odvezala je pred¬pasnik in ga zalučala na stol. »Glede na to, da si prišla prezgodaj domov in da sem se hudo razburila, se je še kar dobro končalo: cmoki so se resda malo razkuhali in juho sem presolila!« »Mislila sem, da imamo pečenko s krompirjem,« je rekla mamica. Babica je zavila z očmi, češ, saj nima pojma, kaj govori.
Tisto popoldne so torej potekale bitke. Babica je godrnjala, Grega in Jakob sta godrnjala, mamica se je jezila. Slabo voljo bi lahko rezal in jo prodajal na kilo-grame, če bi jo kdo seveda hotel kupiti.
»Mir!« je nenadoma zarentačil očka, ko se je babica spet nekaj jezila. »Če mora mamica na seminar, bo pač šla. Fanta sta dovolj velika, tudi jaz nisem več dojenček, ti, babica boš pa malo pomagala, če lahko. Če ne moreš, bomo hodili na kosilo K vrču!« »Ti bom že dala K vrču,« je zarohnela babica. »Jaz bom kuhala in pika, saj bi že prej obljubila, če bi me kdo prosil!« »Prosim,« je rekla mama in babica je zadovoljno poki-mala. Pa je bil spet mir pri hiši!
Ni ga bilo ravno veliko. Mamica se je začela odpravljati in je tekala iz sobe v sobo, prenašala kovčke in obleke, čevlje in šminke in kajvemkaj. Bilo je kot pred mnogimi stoletji, ko so se stari Slovani selili izza Karpatov. »Mislim, da bom morala vzeti s seboj še tole plesno obleko,« je rekla mamica. »Kaj, če bomo šli zvečer kam ven?«
»Mislim, da bi bilo najbolje, če bi vzela še pralni in šivalni stroj, pa šiviljo in če frizerka'Marica nima pametnejšega dela, bi tudi šla lahko s teboj! Za lov na žabe je namreč neizogibna primerna frizura,« je rekel očka in se skril za časopis. In kar dobro je storil, ker se mu mamica ni pustila zafrkavati in je vanj zalu¬čala copato.
Končno so bili trije kovčki tako polni, kot bi se prenajedli pomfrija in sladoleda. Bili so čisto zviti in napihnjeni, kot bi jih bolel trebuh in očka jih je moral prevezati z jermenom.
Naslednje jutro so pospremili mamico na postajo in vsi so dolgo in prizadevno mahali, Jakob pa je potočil še nekaj solzic. Mami je le mami. Potem so šli domov, kjer jih je babica čakala z zajtrkom. Ni namreč hotela na postajo. Rekla je, da jo poslavljanje preveč utrudi. Jedli so jajčka na oko in drobili kruh po mizi (mamica tega ne pusti, babica pa misli, da tako pač mora biti), ko je Grega nenadoma opazil, da je očka nekam čuden okrog ust! Najprej je mislil, da se je popackal pri zajtrku, potem je videl, da gre za nekaj drugega. »Oči, nekam umazan si okrog ustje rekel. A si kaj packal z barvami?« Očka je najprej segel z roko pod nos, potem pa se mu je skoraj zaletelo. »Nič se nisem umazal, le obril se nisem.«
»Jejhata, pa j a ne boš imel muštac?« je zavz-dihnila babica. »Kakšen pa boš!« Muštace? Mušje tace? sta premišljevala Grega in Jakob. Že sta videla, kako očku rastejo pod nosom majhne mušje nožice.
»Mušje tace boš imel?« je rekel Grega. »Zakaj?« »Saprabolt!« seje razjezil očka in zabrisal P i liček na mizo. »Nobenih mušjih tac ne bom imel, brke si bom pustil. Mamica mi jih ne pusti, zdaj pa, ko je ni doma...« »Ampak saj ne bo do novega leta pri Žabah! Kaj potem?« je bil praktičen Jakob. »Potem... potem... ah, ne vem! Jih bom imel pa samo te tri dni!« In tako je očka puščal brke. Grega in Jakob sla sunila sliko, ki je prikazovala očka in mamico na poroki in sta si skušala predstavljati, kakšen bo očka z brki. Grega, ki je bil praktičen, je predlagal, da bi mu jih narisala, in sta jih res, s črnim flomastrom. Najprej cisto majcene, tanke kot mišji repek, potem vedno bolj košate, dokler ni bil očka tak kot divji mož in bimamica od strahu najbrž zbežala s slike, ko bi le mogla.
Potem sta vzela še eno sliko, na kateri je bil očka še čisto majhen, ljubek dojenček, ki je pasel kravice na beli odejici in objemal medvedka. Tudi temu sta narisala majhne, otroške brke, da je bil videti kot sosed Tomaž, ki je bil že čisto plešast, brki pa so mu še kar rasli. Potem sta vzela tisto sliko s prvega šolskega dne in še na njej očku narisala brke, pa tisto, ko je imel osmi rojstni dan in je pihal svečke... Soba je bila naenkrat polna brkatih očkov, ki so hodili v vrtec, jahali na osličku ob morju, sedeli pod novoletno smrečico ... Grega in Jakob sta se prav imenitno zabavala. Ampak vsakega špasa je enkrat konec in boljši ko je, prej se konča.
V sobo je vstopil očka osebno, s sledovi pri-hodnjih brkov pod nosom. Ko je videl, kaj sta fanta napravila, se je prijel za glavo. »Mulca, kaj vendar počneta? Vse slike sta mi uničila!« »Hotela sva ti samo pomagati,« je pojasnil Grega. »Če boš imel brke, boš moral tako ali tako zamenjati vse slike! Prihranila sva ti denar!« »Zamenjati vse slike... ampak ne tiste iz jaslic!« je zastokal očka, ko si je ogledal svojo podobo s košatimi brkci, ko je bil star nekaj mesecev. Potem je prišel do slike s poroke, na kateri je bil kot divji mož. Gledal je in gledal in nazadnje ugotovil: »Grozen bi bil z brki! Kot divji mož!« »A ne?« je rekel Jakob. Očka je stresel slike iz naročja in izginil v kopalnico. Čez nekaj minut je prišel obrit. »Tako se počutim mnogo bolje!« je izjavil. »Brki niso zame.« »Res je,« je pritrdil Grega. »To se bo mamica smejala, ko ji bom povedal!«  »Ti bi to povedal mamici?« je počasi rekel očka. »Ja, seveda! Zdelo se ji bo smešno!« Očka je nekaj časa premišljeval. »Misliš, da bi se lahko kako dogovorili?« Grega in Jakob sta skomignila...
Čez tri dni je mamica vsa sijoča prišla s semi-narja. Bilo je super in s seboj je poleg treh kovčkov prinesla še košaro, v katero je po očkovem mnenju oskubila vse okoliške gozdove, travnike in mlake, toliko vej in rož in nevem česa je privlekla.
»Imeli smo se super,« je rekla. »Pa vi?« »Midva tudi,« je rekel Grega. »Vse dni sva igrala namizno košarko.« »Namizno košarko? Kje stajo dobila?« je vprašala mamica. »Zamenjala sva jo za mušje tace,« je pojasnil Jakob. »Za mušje tace?« je vprašala mamica. »Ja,« je prijazno rekel Grega. »O, seveda, za mušje tace,« je rekla mamica, kot bi ji bilo vse jasno. A ji seveda ru' bilo. Grega in Jakob sta si zarotniško pomežiknila, očka pa je za vsak slučaj pogledal stran.

Počitnice

Tudi če še ne hodiš v šolo, so počitnice nekaj čudovitega in to bi Grega in Jakob takoj priznala. Čudovite so zato, ker sta očka in mama tedaj doma in msia sitna, ker gremo na morje in ker otroci lahko pojedo na kile sladoleda. To so le glavni razlogi, najbrž pa bi lahko našli še en milijon drugih, manjših.
Mama je učila v šoli - tega še nismo pozabili, kajne? - zato je šla na počitnice tedaj kot otroci, ki že hodijo v šolo.
»No, boš pokazala spričevalo?« jo je hecal Očka, ko je zadnji dan prisopihala domov. »Ne bo, ne,« je rekel Grega, »jo je sram!« »Seveda, spet ni naredila razreda in ga bo morala prihodnje leto ponavljati,« je pi idjal Jakob. To je bila njihova stara šala. Mamo so /ili kavali, da je že tako stara, pa še vedno ni naredila osememletke, ampak kar naprej ponavlja razrede. »Kam bomo šli pa zdaj na počitnice?« je rekel Jakob. »Zaenkrat še nikamor,« je rekla mama. »Očka Ima dopust šele avgusta!« Grega in Jakob seveda nista vedela, kdaj bo avgust, toda vse, kar je bilo slišati drugače kot danes ali jutri, je bilo grooooooozno daleč. Zavihala sta nosove.
»Ne zmrdujta se,« je rekla mama. »Saj bom jaz doma! Ali nič ne štejem?« Grega in Jakob sta zamr-mrala nekaj kot mnjaaa, povedano drugače pa bi to pomenilo - za silo! »Takoj, ko pospravim po omarah, operem zavese, pomijem okna, preoblečem postelje, prebelim kopalnico in spletem tri puloverje, se bom ukvarjala samo z vama,« je obljubila mama. »Mogoče bi vmes našla še toliko časa, da bi zgradila kakšno manjšo hišo,« je predlagal Grega. »In vse črne mačke prebarvala na belo, bele pa na črno!« je dodal Jakob.« »Ta dva smrkavca sta iz dneva v dan bolj jezična,« se je rahlo razhudila mama. »Zakaj naj bi sezidala hišo in barvala mačke? Ne boš nič rekel?« je vprašala očeta. »O ja, seveda bom! Lahko bi še pometla Rimsko cesto, se mi zdi, da je malo prašna. Kaj bodo pa ljudje rekli?« Mama je rekla, da je to absolutno in sploh preveč in da s tremi takimi dedci res ni mogoče živeti pod isto streho, zato da gre takoj k sosedi Mici na kavo!
»Malo smo bili res zoprni,« je rekel očka, ko je mama zaloputnila vrata za seboj. »Mislim, da se bomo morah odkupiti!« In tako sta Grega in Jakob sama pospravila svojo sobo, pobrisala prah v dnevni in jo posesala, še smeti sta nesla ven brez godrnjanja, očka pa je spekel palačinke. Ko se je mama vrnila, je gledala malo manj grdo, najbrž zato, ker so bile palačinke zelo sladke.
Proti večeru je prisopihala babica. Ker je imela mama počitnice, ji ni bilo treba paziti na Grego in Jakoba in je prišla le od časa do časa - dvakrat do trikrat na dan na obisk. »Živijo, Gregajakob!« je rekla. »Imam dobro novico. Jutri grem na počitnice!« Za Grego in Jakoba je to pomenilo nekaj bonbonov manj, zato nista bila preveč vesela. »K prijateljici Štefki, vikend ima v Kranjski gori,« je nadaljevala babica. »In kar je najbolj super - enega izmed vaju vzamem s seboj!« Fanta sta se spogledala. Kaj pa je super, če moraš z dvema babicama in povrhu še sam na počitnice?
Mama, ki je znala brati skrivnostna znamenja z njunih obrazov, je takoj ugotovila, da jima Kranjska gora ne diši.
Ja, ne vem,« je rekla počasi. Babico je užalila, da se je kar kadilo! Uboge malčke hoče peljati na počitnice - mar ni to navsezadnje njena pravica, saj je ludica! Mama je prikimala, ko je zazvonil telefon. Kli¬cala je mama Tina, ki se je odpravljala na počitnice na morje, v Opatijo. Enega izmed fantov bi vzela s seboj, Samo enega, ker njeni živci pač več ne prenesejo! Ampak enega obvezno. Jutri zjutraj!
Na, kaj pa zdaj? V gore in v Opatijo! Ampak kdo in kam? Babica je odšla in rekla, da pride ob šestih po Gregajakoba, ker ju bo Štefka s fičkom peljala v Kranjsko goro. Mama Tina je naročila, da pride ob šestih po enega od fantov, ker bodo šli s čisto novo .škodo v Opatijo. Sklicati so morali krizni štab - očka, mama, Grega in Jakob - in se odločiti, kdo bo šel kam. Ugoto¬vili so, da se zna Grega lepše počesati na prečko in da ne grize nohtov, kar pomeni, da bi bil primernejši za mamo Tino in njeno Opatijo, kamor hodijo le tisti oiroci, ki vedno nosijo bele dokolenke, lakaste šolenčke in ki govorijo: »Ja, prosim!« in »Ne, hvala!«, ki ne vrtajo po nosu, ki ubogajo - in ki jih sploh ni. Jakob je Imel več kondicije, kar je bilo nujno, ker bosta babica in Štefka najbrž letali po gozdovih, bolje je slišal in bolj na glas je govoril. In še nohte je imel vedno malce črne. Takšen pa ni za Opatijo.
Mama je torej pripravila dva kovčka in vsa¬kemu natovorila še koš nasvetov in ukazov, malo posmrkala in rekla, da ji bo dolgčas, nato je fanta postavila pod prho in ju spravila spat. A lepo vas prosim, kdo lahko kar tako mirno zaspi pred potjo na počitnice? Grega in Jakob sta se še malo obdelovala z blazinami, potem sta potihem preiz¬kusila vse kletvice, ki sta jih poznala - kajti nobenemu ni bilo do počitnic - še malo klepetala in skakala z ene postelje na drugo. Nazadnje je Grega zaspal na Jako¬bovi postelji, Jakob na Gregovi. Sonce je kar planilo na nebo in ko je ob šestih prva prišla babica, so vsi še spah. Grega in Jakob sta smrčala, mama je spala čisto tiho, očka pa se je pogo¬varjal sam s seboj. Se dobro, da je babica imela ključ! »Kdo gre z mano?« je vprašala mamo. »Jakob,« je zamrmrala mama. »Spi v postelji pod oknom!« Babica je dvignila spečega vnuka, ga oblekla in na hitrico umila ter vzela prvi kovček. Seveda ni vedela, da je vzela Grego... Grega je le zavzdihnil in ko ga je babica položila na fičkov zadnji sedež, je že spal naprej. Ravno ko so hoteli odpeljati, je prišla mama Tina. »Kje je moj vnuk?« je rekla s predirnim glasom. »Spi!« je odrezala babica, ki se z mamo Tino ni najbolje razumela. »Kar umijte in oblecite ga, tako kot sem jaz svojega. Kovček ima pri postelji!« Mama Tina seveda ni bila navdušena, da bi ga sama oblačila in umivala, zato je Jakoba zbudila, da se je sam napol v snu napravil - in že sta šla. Jakobu se je sicer zdelo, da nekaj ni v redu, a je bil preveč zaspan, da bi kaj rekel... »Joj, na pomoč!« je zaklicala mama, ko se je kako uro zbudila. »Otroka so nama ugrabili!« Očka _ :okonci in kp je videl, da sta postelji prazni, je - : r.emel. Potem je opazil, da sta tudi kovčka lanila in nazadnje je zagledal še listek na mizi! Na :i5 je pisalo: »Vzela sem svojega vnuka! Babica. Jaz i! ^Iama Tina!« »Niso ju ugrabili,« je rekel mirno. »Sla sta -ZID na počitnice.« »Ja,« je zasmrkala mama, »saj res! Jeo bom preživela brez njiju tako dolgo?« Grega se je zbudil pred Kranjsko goro. Zdelo e čudno, da je toliko smrek, saj je bil trdno :da na morju ne rasejo. Ali pa tudi, morda se že kaj spremenilo? Jakob se je prebudil nekaj ; v pred Opatijo. Od kdaj je v hribih toliko vode? Od kdaj so v Kranjski gori palme? Ko je Grega videl, da ni ob mami Tini, ampak "ici. se mu je posvetilo: zamenjah so ga! Ko je Grega videl, da ob njem ni babica, temveč mama Tina, si je šminkala ustnice in se ogledovala v zrcalu, mu je " : ;asno. da je Grega v hribih. »Oh, joj,« je vzdihnil. ' - sploh nimam las počesanih na prečko!« Mama je hodila po stanovanju kot reklama za ate robce. Samo smrkala je in si brisala nos, lala je tako glasno, da so šh očku kar lasje :i. »Ne cmeri se no,« je rekel prijazno. »Saj ju grabih morski razbojniki, samo na počitnice sta :ez teden dni bosta doma!« Mama je rekla le in si obrisala oči, ker je za kavčem našla Jako-"lajico in to jo je spet spomnilo na ljuba otroka. : še šestkrat gremo spat,« je rekel očka sam pri Delal se je heroja, čeprav je bilo tudi njemu brez tatov zelo pusto.

Popoldne, ko sta očka in mama ravno sama sedela za mizo in namakala piškote v kavo, je rezko pozvonilo. »Če ne bi vedel, da so na morju, bi rekel, da je to mama Tina,« je dejal očka. Pa še res je bila! Privihrala je v stanovanje kot tornado in začela vpiti: »Človek vama hoče narediti uslugo, ubogemu otročičku sem hotela privoščiti teden dni morja, vidva pa se tako norčujeta! Da sta mu dala v kovček karirasto srajco in pumparice, še razumem, ampak zakaj bo potreboval gojzarje, tega res ne vem! In pri vsem tem nima s seboj niti kopalk, kaj šele kakega čednega mornarskega kom¬pleta, kot se spodobi za Opatijo. Pa še slabo mu je postalo takoj, ko smo prišH na morje, bala sem se, da bo ponečedil avto!« Mama Tina je potisnila Jakoba v predsobo in oddirjala, najbrž nazaj na morje, Jakob pa je le skomignil z rameni. Mama ga je stisnila k sebi in rekla: »Ubogi koštrunček, da si le doma!«
Komaj je ubogi koštrunček sedel za mizo in zagrabil pest piškotov, je znova pozvonilo. V kuhinjo je prisopihala babica. »Otroci, jaz vas ne razumem! Lepo vam povem, da fanta peljem v hribe, vi pa mu date s seboj lakaste čevlje, belo srajčko in modre hlače. Še metuljčka sem našla v njegovem kovčku! In zakaj naj bi potreboval s seboj masko in plavuti? Za nabiranje borovnic? Takoj ko smo prišh v Kranjsko goro, je začel tožiti, da mu je slabo, da ga bolita želodec in glava. Štefka se je morala na vrat na nos vrniti domov! Take počitnice! Tu ga imate!« V kuhinjo je padel Grega in mama ga je objela ter mu rekla, da je njen ubogi koštrunček. Koštrunčka sta sedela za mizo in namakala piškote v kakav in nista bila videti niti najmanj bolna, kaj šele, da bi jima bilo slabo. Komu pa je lahko slabo ob domačih orehovih rogljičkih? Mama je smrkala, očka je odkimaval, Grega pa je rekel: »Saj bo avgust kmalu, a ne, Jakob?« »Ja, seveda,« je rekel Jakob. »Kam bomo šli?« »Kamorkoli, samo ne v Opatijo ali v Kranjsko goro,« je rekel očka in to sta hotela slišati, potem sta v kakav namočila še vsak po en piškot...

Tako grd dan

Že navsezgodaj je bilo povsem jasno, da bo ta dan ena navadna packarija. Ko sta Grega in Jakob vstala in odgrnila zavese, sta videla, da lije kot iz škafa in to je pomenilo, da ne bo igranja na dvorišču. Čista groza! Ko sta prišla v kuhinjo, sta zgrožena ugotovila, da mamica, ki je sicer imela še počitnice, lika!
Če mamica lika, je blazno slabe volje. Upam, da je to jasno. Vsaj z Gregajakobovo mamico je bilo lako. Pravi, da spada likanje v njenem slovarju pod črko Z - kar pomeni zoprnija. Zoprnija na kvadrat pa jc, če imaš dva taka prašička kot sta Grega in Jakob, ki si v kratkem preoblečeta dvestopetinpetdeset majic in tristoosem hlač in pralni stroj grozi, da bo dal odpoved, ker se mu neprestano kuha v želodcu. Mamica je torej likala, mahala je sem in tja s parnim likalnikom, ki je sikal kot razdražena kača. Likalnik, je priletel na medvedka, narisanega na Jakobovi majici, in Jakob je bil prav vesel, da ni on na njegovem mestu, ker bi postal palačinka.
»... bro jutro,« sta rekla fanta. »Ja,« je rekla mamica in besno obrnila majico. Tudi na hrbtu je bila zmečkana. Grega in Jakob sta se spogledala. »Mami, lačen sem,« je rekel Grega. »Saj,« je rekla mamica in z likalnikom udarila pajaca na njegovi majici.
»Jaz tudi,« je rekel Jakob. »Zemljo in kakav bi!« Mamica je z vzdihom odložila likalnik in odprla predal s kruhom. Toda - joj prejoj, v njem ni bilo niti skorjice, kaj skorjice, še drobtine ne! Grega in Jakob sta zamišljeno obstala. Kaj pa zdaj?
»Bosta šla po kruh?« je vprašala mamica. Ob navadnih dneh bi se že vnela majhna vojna, ker nobe¬den izmed fantov ne bi hotel v trgovino, danes pa je bil poseben dan. Deževalo je in mamica je likala, kar je pomenilo, da bi se bilo bolje malce umakniti... Grega in Jakob sta se zato šla lepo umit in obleč. Ko sta nato stala pred vrati, oba varno zavita v rumena dežna plaščka, sta bila podobna plastičnima pingvičkoma. Mama jima je dala še dežnika, pa listek, vrečko in denarnico. »Listek pokažita prodajalki,« je naročila. »Saj že znava malo brati,« je rekel Grega. »Ja, ampak samo do deset,« se je skušal pošaliti Jakob, vendar ni niti to privabilo nasmeška na mamičin obraz. Vrnila sta se čez slabe pol ure. Jakobov obraz je bil podoben kisU kumarici. »V trgovini so mi ukradli dežnik,« je rekel z glasom, v katerem je bilo shšati sled joka. »Kako?« je vprašala mamica. »Tako, lepo,« je pojasnil Grega. »Pustil ga je v stojalu pred vrati inko sva prišla nazaj, ga ni bilo več. Pika!« Mamica se je globoko zamislila. »Ampak, Jakob, kdo neki ti je ukra¬del dežnik?« Jakob jo je presenečno pogledal. »Ja, nimam pojma, mami! Ce bi vedel, kdo je bil, bi šel za njim in mu dal eno bokso!« »Ena boksa« je za Jakoba pomenilo, da bi ga s stisnjeno peščico udaril, kamor bi pač dosegel. Tako nekako delajo boksarji in zato se to imenuje boksa.
»Jakob!« je zgroženo vzkliknila mamica. KoH-kokrat sva ti z očkom že povedala, da ne marava nasilja. Ne pustim, da se pretepata!« »Ja, kaj pa naj bi naredil? Naj bi mu dal poljubček in rekel:Gospod tat, hvala, ker ste odnesli mojo marelo, doma imam še lepšo, morda bi pa hoteh tudi tisto, a greste z mano?«
»Reče se dežnik,« ga je raztreseno okarala mamica. »Kje imaš še eno marelo?« je rekel Grega. »To sc samo tako reče, trapec, nič ne razumeš!« »Ti bom že dal trapec,« je zakhcal Grega. »Veš, kaj si ti? Smrdljiva sLiperga!«
»Ti si pa opica!« je rekel Jakob. »UUUU!« Skakal je in se čohal po glavi. »Jaka smodlaka, Jaka sinodlaka,« je zavpil Grega. »Gregorin smrkoHn, Gre-gorin smrkolin!« je vpil Jakob. Seveda ni vredno staviti, kaj se je zgodilo potem! Skočila sta si kajpada v lase, cukala sta se za »ta sladke« in »bokse« so padale sem ter tja ...
Mamica je komaj ločila pretepača in ju nagnala v sobo. Kot sodnica jima je odmerila hišni pripor, pardon, sobni pripor, dokler ne pride očka, da pa jetnika ne bi umrla od lakote, je vsak dobil sendvič za popotnico.
Mulca sta torej kuhala mulo vsak na svoji postelji. Jakob ni hotel pogledati Grege in Grega ne Jakoba, ker sta vedela, da bi se spet takoj začela pretepati, če bi drug le odprl usta. Tako sta vsak zase malce pojokcala v blazino in nato zaspala. Kaj pa hočeš na tako zoprn dan! Ko sta se prebudila, je bil še dan in še vedno jc deževalo. Malo sta si kazala jezik in se suvala pod rebra, potem sta šla v kuhinjo, kjer sta zagledala babico. Sedela je na klopi, pila kavo in pripovedovala Gregajakobovi mami, kako jo vse boli in oh in sploh in kako tako aH tako ne bo dolgo, pa bo konec z njo... Mama je še vedno likala in je bila slabe volje.
»AH veš, kako me trga v kolenih?« je rekla babica in srknila požirek kave. Mamica ni odgovorila, ker se je ravno bojevala z gromozansko rjuho, tako za na dve postelji, in videti je bilo, kot bi se tepla s kakim grajskim duhom. »AH veš, kako me trga v kolenih?« je ponovila babica. Mama še vedno ni nič rekla, ker je kazalo, da bo dobila prvo rundo z rjuho. Babica je bila zdaj že hudo užaljena. Če jo enkrat presliši, nič hudega, ampak dvakrat... Vstala je in hotela oditi brez pozdrava, vendar se je na vratih morala obrniti in dodati: »Zdaj bi se pa že lahko naučila Hkati rjuhe!«
Tokrat je mamica slišala, a še predno je lahko odgovorila, je bila babica že zunaj. O, kako je bila mamica jezna! Povesil se ji je nos, grdo je gledala in izklopila likalnik, čeprav je bilo v košari še nekaj perila! Grega in Jakob sta jo previdno pobrisala nazaj v sobo. Zrak še ni bil čist ...
V sobi sta se igrala s kockami in poslušala, kako mamica ropota z lonci. Kuhala je kosilo. Bumf, je udaril veliki pisker. Ciin, je zapel kozarec. Rompom-pom! Nekaj je očitno padlo na tla in tega, kar sta nato slišala fanta, ne bomo ponovili. Se ne spodobi... Jakob je bil jezen, Grega je bil jezen, babica je bila užaljena in mamica je bila besna. Za popolno srečo je manjkal le še očka z dolgim nosom. In res ni bilo treba dolgo čakati. Drrrring, je pozvonilo pri vratih. Drrrrring, drrrring! Ja, tudi očka je bil slabe volje. drugače se ne bi tako obesil na zvonec kot da gori voda. Fanta sta radovedno pokukala skozi vrata. Očkov obraz je bil kot kislica. Brez besed sta se umaknila v sobo.
»Kosiiilo,« je v tistem zaklicala mamica. Vsi so se zbrali za kuhinjsko mizo in mamica je nalila juho v krožnike. Prijeli so za žlice. »Ne srebaj, Jakob,« je strogo rekla mamica. Jakob jo je užaljeno pogledal. »Ne cmokaj, Grega,« je rekel očka. »In ne bingljaj z nogami!« Grega ga je užaljeno pogledal. »Ne suvaj me s komolcem,« je mamica rekla očku. »Skoraj bi se polila!« Očka jo je užaljeno pogledal in odrinil krožnik. »Juha je zanič,« je rekel, vstal ter odšel v dnevno sobo. Grega in Jakob sta odrinila krožnike in odšla v svojo sobo, mamica je odrinila krožnik in odšla v spalnico.
In tako se je popoldne vleklo in vleklo, slaba volja se je pasla po vseh kotih stanovanja in se redila... Vsi so kuhah mulo, vsak v svojem kotu in vsakemu je bilo že pomalem žal. Gregi in Jakobu je krulilo v želodčkih, ker nista skoraj nič jedla. Mamici je bilo žal, ker se je jezila na očka in na Jakoba, očku je bilo žal, ker je rekel, da je juha slaba, čeprav ni bila, in ker je okregal Grego. Babici pa, ki je bila sama doma, je bilo žal, ker ni mamici pomagala zlikati rjuhe. Saj res ni tako enostavno! In ko so tako razmišljal, je jeza postajala vse manjša in manjša, kopnela je kot pomladanski sneg, že je bila majhna kot miška in smuknila je skozi luknjico pri vratih ven. In potem so vsi odprli vrata svojih sob in prišli so v predsobo. Potem je še pozvonilo in prišla je babica, prinesla je piškote. Vsi so se v zadregi gledali, nazadnje se je oglasil očka: »Kaj, če bi šH vsi skupaj na sadne kupe s sladoledom in dvojno porcijo smetane?« Preden bi lahko preštel do tri, so že bih vsi zunaj. Šh so na sprehod - pa kaj potem, če pada dež? - in na sadne kupe, skakaU so po lužah in gledaU izložbe. Domov so prišH umazani kot prašički, a dobre volje. Pika.
Ampak to še ni vse, o, kje pa! Ko so prišU domov, jih je na pragu čakal Jakobov dežnik, zraven pa je bil Hstek. »Dragi Jakob, našla sem tvoj dežnik v košu za odpadke pred trgovino. Drugič pa le malo bolj pazi nanj! Soseda Marička.« Kdo ga je vrgel v koš, Jakob sicer ne bo nikoU izvedel, glavno pa je, da ima spet svoj ljubi dežnik in če dež še tako pada, ne bo moker. Pika.