Greda tulipanov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Nekoč je bila starka, ki je živela sama zase v koči sredi zahodne pokrajine. Imela je majhen vrt, v katerem so rasle vrtnice in nageljni obenem s solato in sočivjem za njen jedilnik. Kras njenega vrta pa je bila greda tuli¬panov. Starka jih je z največjo skrbjo okopavala in plela, kajti na tulipane je bila zelo ponosna. Bilo jih je tudi res čudovito videti! Vsak, ki je šel mimo, se je ustavil in obču¬doval njihovo nežno lepoto. Rožnati so bili in rdeči, pa rumeni, beli, škrlatni. Vitki, pokončni in velikih cvetov so se dvigali nad zavihanimi in koničastimi listi in se lahno majali v zgodnjem poletnem zraku. Tiste čase so v tem delu dežele živela drobna bitja. Vile so jih imenovali ljudje. Najrajši so se shajale na polju pod starkinim vrtom. Ugajalo jim je zato, ker ni sem nikoli zašel nadležen tujec. Tu so se lahko v mesečini pod drevjem nemoteno igrale, rajale in pele. Nekaj pa jim je le kalilo veselje. V toplih nočeh, ko je luna svetlo sijala, niso mogle pripraviti svojih otročičkov k spanju. Mali vilinčki so bili nemirni in so jokali v zibkah, da so bile mamice že vse besne. Bale so se namreč, da sploh ne bodo mogle na raj, temveč bodo morale vso noč bedeti in otročičem peti uspavanke. Potlej pa se je neki vilinski mamici utrnila nova in pametna misel. Nekega večera je odnesla detece čez polje na vrt ob koči. Čeprav je bila starka na vrtu in je pobirala z vrvi zadnje kose perila, kajpak ni videla vile in njenega otročička, saj sta bila človeškim očem nevidna. Vila je zletela z detetom nad gredo s tulipani in ga je nalahno položila v rumeni cvet. Plavala je nad njim in mu zapela kratko uspavanko. Ker se je tulipan zibal v večerni sapici, je otročiček kmalu zadremal. V.Uinska mamica je poletela domov, se brž preoblekla v plesno obleko iz osatovih pahuljic in cvetnega puha in že je bila prva na plesu. Nekaj nesrečnic je prišlo šele takrat, ko je šel raj že h kraju. Noč je bila namreč silno topla, njihovi otročički pa bolj sitni kot drugikrat. Prihodnjo noč so vse mamice odnesle drobljance h gredi tulipanov in storile po vzgledu prve vile. Izbrale so tulipane po najljubših barvah in položile otročiče vanje. Nato so se oglasile nad gredo nežne uspavanke in kmalu ni bilo slišati niti glaska ducatov vilinskih detec, spečih v zibajočih se cvetovih. Od tega časa so bili cvetovi tulipanov še bohotnejši in stebla še bolj pokončna, barve še pestrejše in nežnejše. Vrh tega so jim naklonile vile še sladak vonj, ki ga tulipani sicer nimajo. V^ščani so to opazili in kdor je imel posebno oster sluh, si je celo umišljal, da lahko sliši vilinsko petje, če gre mimo tulipanov ob uri počitka. Starka je bila presenečena in vzradoščena nad lepoto cvetov in ni hotela nikoli nobenega utrgati. Pustila jih je, da so rasli in odcveteli, skratka živeli naravni tek svojega življenja, dokler niso oveneli in so jim cvetni listi odpadli. Menila je, da so bili tisto leto njeni tulipani tako izredno lepi zaradi blagega vremena. Toda enako so cveteli nasled¬nje leto in še leto zatem. Končno je verjela, da nad gredo tulipanov bedijo vile — in > s so bedele. Še naprej so namreč uporabljale cvetove za zib. .<ce svojih otročičev, same pa so na bližnjem polju rajale in pele na čast svoji kraljici. Potlej pa je neke mnle zime stara žena umrla. Njeno bore lastnino so prodali, kočo pa je vzel neki čemeren možakar, ki ni vedel, kaj bi počel s cveticami; menil je, da zavzemajo prostor, ki ga bo lahko bolje uporabil. Kako so bile vile spomladi hude, ko so ugotovile, da je izruval in zmetal proč vse čebulice tulipanov, na grede pa posejal peteršilj! Zdaj ob jasnih mesečnih nočeh niso imele kam spraviti otročičev, ki so spet postali razdražljivi in niso hoteli spati. Vile so bile prepričane, da je greda tulipanov po vsej pravici njihova. In če jim človek krati njihove pravice, so vile lahko srdite in sovražne. Sklicale so torej zbor in prisegle maščevanje čemernemu možu. Brž ko so v toplem soncu začela peteršiljeva semena kaliti in kazati zelene vršičke, so naredile, da so oveneli in shirali. V kratkem ni bilo niti ene peteršiljeve sadike. Nato je kočar posejal gredo s čebulo, zgodilo pa se je isto. Niti ena čebula ni zrasla. Naj je poskušal s korenjem, zeljem, ločiko in špinačo ■— vsakokrat je vse shiralo. Nobena vrtnina ni uspevala. Nazadnje je čemerni mož obu¬pan pustil gredo vnemar, in kmalu jo je prerasla bujna trava in šopi plevela. Vile so za zmeraj izgubile gredo tulipanov in so si morale izmišljati druge zvijače, da so uspavale otroke. Vile pa nikoli ne pozabijo tistih, ki so jim bili dobri. Ko je starka umrla, je le malokdo žaloval, nikogar pa ni bilo, da bi ji okrasil grob s cvetlicami in ga čistil kopriv

in regrata. Tako stara je bila, ko je umrla, da so kmalu pomrli tudi njeni prijatelji. Zato pa so ji vile ob vsaki polni uri zapele na pokopališču žalostinko in skrbele za njen grob. Pokojno in tiho je ležala starka v kotu poko¬pališča, na njenem grobu pa so vse leto cvetele ljubke cvetice in plevela ni bilo najti na njem. Tako so skrbele dolga leta, ljudje pa so se čudili, da je na vsem pokopališču le grob v kotu vedno cvetoč in lepo urejen, čeprav ni bilo nikoli videti človeške roke, ki bi vsadila cvetico ali izruvala plevel. In kakor se rado zgodi, je ob mlaju najslajše pela nad starinskim grobom prav vila, katero je bil še majčkeno prvo zazibal v spanje rumeni tulipan.


Angleška pravljica