Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
'
Kos, Milko, 1892-1972; Kos, Franc, 1853-1924
ureja Nada
Spisano: 1902, V Ljubljani: Leonova druba
Viri: http://www.archive.org/details/gradivozazgodovi01kosmuoft
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I. UVOD.[uredi]

Predgovor.[uredi]

Kdor hoče zidati hišo, si mora prej pripraviti potrebnega kamenja, apna, peska, lesa in drugih stvari in še le potem naj se loti dela. Enako je pri zgodovinarju. Najprej je treba zbrati gradivo, ga kritično presoditi in nato uporabljati. Marsikomu se bo zdela tvarina, ki se v tej knjigi nahaja, presuhoparna; morebiti bode še celo kdo rekel, da naj se kaj takega v slovenskem jeziku sploh ne tiska. Po mojih mislih je treba odločno zavrniti take ljudi. Vsak narod, ki hoče kot tak veljati, mora imeti toliko življenske moči, da se razen drugih nalog, katere naj izvršuje, loti tudi te, da se polagoma seznani s svojo preteklostjo. Zgodovinska tvarina velikih narodov je navadno obsežna, malih narodov pa bolj ali manj neznatna. Ker za našo domačo zgodovino ni bogve koliko gradiva, zato je potrebno, da to, kar ga je, zberemo in uporabimo. Ako se dobro seznanimo s svojo preteklostjo, potem bodemo lahko trdili, da tudi mi Slovenci nismo narod brez zgodovine.

Marsikdo bi lahko rekel, da je izmed gradiva, katero se nahaja v tej knjigi, mnogo takega, ki Slovencev kar čisto nič ne omenja. Res je. A treba je pomisliti, da zemlja, katero so si Slovenci osvojili, ni bila prej prazna in brez prebivalcev. Dobro je, da vsaj nekoliko poznamo tudi tiste razrode, s katerimi so naši očetje brez dvoma morali priti v dotiko, ko so se naselili ob Savi in Dravi, Soči in Muri. Ne bode odveč, ako se kolikor toliko podučimo o razmerah, katere so Slovenci našli, ko so prišli v te kraje. Ko so se naši predniki polastili naše sedanje domovine, so dobili na raznih straneh nove sosede. Če hočemo prav presojati dogodke, kateri so se zvršili na slovenski zemlji, se je treba pogostoma ozreti na te sosede, kateri so včasi blagodejno, včasi pa pogubonosno posegali v razvoj naših očetov. Taki sosedje so bili za nekoliko časa na eni strani oglejski patriarhi, solnograški škofje ter furlanski in bavarski vojvodi, na drugi strani pa divji Obri.

Kar se tiče šestega stoletja, sem se oziral na poročila tistih pisateljev, ki nam pripovedujejo, kako so takrat Slovani pogostoma napadali bizantinsko zemljo. Ker si mislim, da so med temi Slovani bile tudi slovenske čete, zato sem dotične podatke sprejel v svojo zbirko. Iz poročil bizantinskih pisateljev tistega časa je pa tudi razvidno, na kak način so si Slovani in brez dvoma tudi Slovenci takrat pridobivali novih zemelj.

če se hočemo seznaniti s preteklostjo naših prednikov, je treba uporabiti vse dotične vire, kolikor se nam jih je ohranilo. Ne samo listine in pisma, temuč tudi drugi zgodovinski podatki, kakor notice iz spisov raznih pisateljev, letopisov in kronik, so važni za opisovanje te ali one dobe. Med delom sem si mislil, da je bolje, ako čitatelj v roko dobi nekoliko več, kakor pa premalo.

Kar se tiče citatov in odlomkov iz spisov raznih pisateljev, ki so v tej knjigi ponatisnjeni, naj omenim, da sem jih prepisal, ako mi je bilo mogoče, iz najboljših izdaj novejšega časa in sicer od besede do besede tako, kakor sem jih našel v dotičnih knjigah. Mnogo citatov sem pa moral poiskati v zastarelih in včasi ne posebno kritičnih izdajah, ker ni nihče oskrbel boljših in sedanjim zahtevam primernih. Tudi iz teh sem razen majhnih izjem prepisal vse tako, kakor sem našel. K večjemu sem včasi v takih tekstih izpustil kako nepotrebno vejico ali pa, da sem pisal besede »dominus«, »ecclesia«, »indictio« itd. z malimi začetnimi črkami. Ker so nekateri citati in odlomki vzeti iz starejših in slabejših knjig, drugi pa iz novejših in boljših, zato na marsikateri strani lahko opazujemo, da sledi staro in novo drugo za drugim. Vestno sem vsakikrat navedel knjigo, iz katere sem prepisal dotični citat ali pa sestavek. Razni pisatelji, letopisi in kronike, iz ka- terih mi je bilo mogoče kaj posneti, so v zadnjem odstavku tega »Uvoda« po abecednem redu našteti. Ob enem so pridejane kratke opazke, kdaj so dotična dela nastala, kaka je njih zanesljivost in pa naslovi važnejših knjig, v katerih so natisnjena.

Kjer je pod kakim številom po več citatov in odlomkov, sem jih uvrstil večinoma v kronologičnem redu. Prvi so najstarejši in navadno tudi najvažnejši. Na nekaterih mestih se vidi, kako je iz skromne, a zanesljive notice polagoma nastala daljša zmes z nekaterimi neresničnimi dostavki. Tudi nam je mogoče opazovati, da so poznejši prepisovalci včasi slabo razumeli svoj vir, zapisali potem nekaj, česar v njem ni bilo ter tako pripomogli, da se je do najnovejših časov marsikaj trdilo, kar se ni nikdar zgodilo (Gl. št. 192.).

Kar se tiče listin, sem namesto njih podal le posnetke v slovenskem jeziku; z drugimi besedami, napravil sem iz listin regeste. Morebiti mi bode kdo očital, da to niso nikakršni regesti, temuč le nekaki prevodi. Po mojih mislih taki obširni regesti niso napačni. Muhlbacher (Regg. d. Karolinger, ed. 1889, p. XVI.) pravi, da regest mora biti tak, da kolikor mogoče nadomešča listino. Zato je treba, da nahajamo v njem bistveno vsebino cele listine. Izpuščene so le navadne formule, katere se večinoma nahajajo v začetku (arenga in promulgatio) in proti koncu listine (corroboratio), drugo pa, kakor inscriptio, narratio in dispositio, je treba iz nje presaditi v regest. Če je pa tudi v formalnih delih listine kaj važnega in nenavadnega, se tudi to v regestu ne sme prezreti. Da bodo regesti bolj služili tistim, ki jih bodo upotrebljevali, sem v prav mnogih slučajih v slovenski tekst vpletel posamezne besede ali pa tudi cele stavke, katere sem vzel iz latinskega izvirnika. Na enak način sem postopal pri raznih pismih.

V nekaterih listinah je mnogo gradiva za našo domačo zgodovino, v nekaterih pa le par notic ali pa včasi samo eno ime. Zato so pa tudi nekateri regesti jako obširni, nekateri pa kaj kratki. Na podlagi raznih razprav in tudi svojih študij sem se prizadeval, da bi natanko določil lego v listinah navedenih krajev. Mislim, da v mnogih slučajih sem zadel pravo; kjer pa sem se zmotil, naj drugi za mano popravljajo. Neobdelanega ali pa na pol obdelanega polja imajo dovolj.

Moja želja je bila, da bi z ozirom na kronologijo na pravem mestu uvrstil dotično gradivo pod posameznimi števili. V mnogih slučajih je bilo to lahko, drugod pa je bilo treba rabiti besedice: okoli, najbrže, pred, po itd.

Na koncu vsakega regesta so navedene razne knjige, v katerih je dotična listina natisnjena. Navadno sem prej navedel starejše knjige, potem pa novejše. Reči moram, da so ponatisi listin po starejših knjigah dostikrat slabi in polni napak, v nekaterih novejših pa kaj dobri. Prednost pred vsemi pa imajo ponatisi v zbirki »Monumenta Germaniae«. V nekaterih knjigah so ponatisnjeni odlomki raznih listin, kar sem na dotičnih mestih tudi omenil. Navadno sem naštel le tiste knjige, v katerih so listine ponatisnjene; izjemoma sem citiral tudi dela, v katerih se nahajajo regesti, tako n. pr. Jaffé (Reg. pont. Rom.), Mühlbacher (Reg. der Karolinger) itd. Ker sta ravnokar omenjeni knjigi izšli v dveh izdajah, zaznamuje n. pr. izmed števil »1676 (1252)« prvo, ki ni v oklepu, število dotičnega regesta v drugi izdaji, število v oklepu pa število regesta v prvi izdaji. Ako ni že iz naslova razvidno, da so v kakih zbirkah le regesti, sem pa v oklepih navedel, da v dotični knjigi ni ponatisnjena listina, temuč le regest. V nekaterih citiranih knjigah se nahajajo sicer samo regesti, a so jim dostikrat pridejana bolj ali manj važna pojasnila o topografiji, kronologiji itd. Pri citiranju sem postopal tako, da sem najprej navedel ime avtorja, potem pa navadno okrajšan naslov njegove knjige; rimska številka zaznamuje število zvezka, arabska pa stran. Včasi sem zapisal tudi število, pod katerim se nahaja kaka listina ali pa kak regest. Nekateri zvezki imajo po dva ali pa še po več oddelkov, izmed katerih ima vsak svojo paginacijo; n. pr. tretji zvezek Valvasorjeve »Ehre des H. Krain«. V tem slučaju bi IIIa zaznamoval prvi oddelek, IIIb pa drugi oddelek tretjega zvezka. Ako v kaki knjigi njen pisatelj na naslovnem listu ni imenovan, a je vendar znan, sem postavil njegovo ime med oklepe, n. pr. (Kleimayrn), Nachrichten vom Zustande der Gegenden und Stadt Juvavia.

Pri marsikaterih regestih je omenjeno, kje se nahaja izvirna listina ali pa njeni najvažnejši prepisi. V okroglih oklepih je to, kar sem jaz regestu dodal, da se lažje razume, n. pr. papež Gregor (L); v voglatih pa to, kar je vzeto iz listine, namreč kos njenega teksta. Taki teksti so doslovno prepisani iz tistih knjig, ki veljajo za najboljše. Ce se pomisli, da so kaj mnogovrstni pisarji iz raznih dob in krajev spisali razne tekste, je razumljivo, da njih ortografija ni enotna in zato tedaj tudi teksti v moji knjigi nimajo enega in istega pravopisa. Nikakor ne gre, da bi svojevoljno preminjal tekste. Kakor sem jih dobil natisnjene v najboljših izdajah, tako sem jih tudi prepisal. Sicer je pa pravopis marsikaterega pisatelja jako značilen in bila bi velika napaka, ako bi ga hotel popravljati. Na nekaterih mestih se mi je zdelo potrebno, da sem inačice lastnih imen v različnih rokopisih označil pod črto.

Če se oziram na množino sedaj nabrane tvarine, sodim, da bode vsa zbirka, prinašajoča gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, obsegala kakih deset knjig. Ker prebivam v mestu, kjer ni ve- likih knjižnic, sem si moral pomagati tako, da sem za drag denar nakupil večino tukaj citiranih in uporabljenih knjig. Ostale sem iz raznih knjižnic dobil na posodo.

Razne opazke, katere sem v tem Predgovoru navedel, ne veljajo samo za to knjigo, temuč tudi za druge, ki pozneje izidejo.

Proti koncu naj navedem še nekatere kratice, katere se večkrat nahajajo v tej knjigi. Druge si čitatelj lahko sam razjasni.

a. = anno.

ind. = indictio.

a Chr. -- anno Christi.

itd = in tako dalje.

a. M. = anno mundi.

l. c. = loco citato.

acc. = accusativus.

lib. = liber.

app. = appendix.

m. = mensis.

c. = caput.

MG. = Monumenta Germaniae

cfr. = confer.

MG. SS. = Monumenta Germaniae, Scriptores.

cod. = codex.

odl. = odlomek.

col. = colonna.

op. = opazka.

coss. = consulibus.

p. = pagina.

d. = dies.

reg. = regest

dat. = dativus.

s = sanctus.

ed. = editto.

sc. = scilicet.

ep. = epistola.

sv. = svet.

extr. = extractus.

str. = stran.

gen. = genetivus.

št. = število.

gl. = glej.

t j. = to je.

ibid. = ibidem.

i. d. = in dalje.

Zgodovinski pregled.[uredi]

A. Razmere pred prihodom Slovencev.[uredi]

1. Zemljepisne črtice. [1][uredi]

Ko so si Rimljani osvojili zemljo, po kateri so se pozneje naselili naši predniki, so jo razdelili v več pokrajin, katere so se zvale Noricum, Pannonia, Venetia in Histria. Meje teh pokrajin so bile le po nekaterih straneh stalne, po drugih pa ne.

Norik je segal na jugu do Karavank in Karnskih Alp, na zahodu do dolenjega Inna in do črte, katero si mislimo potegnjeno od rečene reke proti jugu mimo izvirov Salice in Drave h Karnskim Alpam. Proti severu se je Norik razprostiral do Donave, protu vzhodu pa do Cetijskega pogorja. Tako se je namreč nekdaj zval Dunajski les in pa razni gorski hrbti med njim in Savo po sedanjem Dolenjem Avstrijskem in vzhodnem Štajerskem.

Druga pokrajina je bila Panonija, ki je segala proti severu in vzhodu do Donave. Na jugu se je razprostirala čez Savo tako, da je spadal severni rob sedanje Bosne še k Panoniji. Na zahodu se je ta pokrajina dotikala Norika. Na jugozahodni strani je panonska zemlja segala do Istre in Venecije. Dalj časa je najbrže razvodje med rekami Jadranskega in Črnega morja v Julijskih Alpah in na Krasu delalo mejo med Venecijo, Istro in Liburnijo na eni strani ter Panonijo na drugi. Rimski cesar Trajan je razdelil Panonijo v Gorenjo in Dolenjo. Okoli leta 300 po Kr. sta bili v Panoniji ustanovljeni še dve novi pokrajini, Valeria in Savia. Tako je bila potem Panonija dalj časa sestavljena iz štirih delov, ki so se zvali Pannonia prima ali superior, Savia, Pannonia secunda ali inferior in pa Valeria.

Gorenja Panonija se je na zahodu dotikala noriške meje, katera je imela nekaj časa tako smer, da sta stali mesti Celeia in Flavium Solvense na noriških tleh, Blatno jezero ter mesta Poetovio, Sabaria in Scarabantia pa na panonskih. Glavno mesto v Gorenji Panoniji je bilo Sabaria.

Savia se je nahajala, kakor že njeno ime kaže, ob Savi ter je segala proti severu do Drave, na jugu pa do Dalmacije. Na jugozahodu je mejila z Liburnijo in Istro, na vzhodu pa z Dolenjo Panonijo. Njeno glavno mesto je bila Siscia pri izlivu Kolpe v Savo.

Dolenja Panonija je bila med Dravo, Savo in Donavo v sedanjem Sremu. Glavno mesto v tej Panoniji je bilo Sirmium.

Valerijo nam je iskati ob Donavi od sedanjega Mohacsa (Altinum) proti severu. Na zahodu se je ta pokrajina razprostirala do Blatnega jezera.

Venecija je imela na jugu naravno mejo, namreč Jadransko morje, na severu in severovzhodu se je razprostirala do Alp, kjer je mejila ob Norik. Na vzhodu je segala ta pokrajina do Julijskih Alp in do Krasa, kjer se je dotikala Panonije in Istre. Gorati kraji, kjer so Karnske in Julijske Alpe, so dobili po ondotnih Karnih ime Carnia.

Kje je bila Istra, ni težko uganiti. Na severu je k tej pokrajini včasi spadal Trst z okolico, včasi pa ne. Na jugovzhodu je Istra segala v rimski dobi le do reke Rase (Arsia), ki je delala mejo med njo in Liburnijo. Mesta Albona, Flanona in Tarsatica so bila že v Liburniji.

Tako je bila naša sedanja domovina razdeljena v dobi rimskih cesarjev. Skoraj ravno te pokrajine nahajamo po njej v začetku srednjega veka pred prihodom Slovencev. Cassiodor, ki je živel in pisal v prvi polovici šestega stoletja, omenja naštete pokrajine in njih prebivalce na mnogih mestih v svojih pismih, tako n. pr. Posavje (št. 6, 11, 12, 13),[2] Istro (št. 23, 24, 25, 26) itd. Bizantinski pisatelj Prokopij, ki je v sredi rečenega stoletja popisal vojsko med svojimi rojaki in Vzhodnimi Goti, je uvrstil v svojo zgodovino tudi kratko zemljepisno notico, v kateri trdi, da so se ob morju nahajale Liburnija, Istra in Venecija, po notranjih delih pa so prebivali Posavci, Karni, Noriki, Panonci in drugi (št. 43). Prej omenjene pokrajine pozna ravennski kozmograf, ki je okoli l. 670. po raznih virih sestavil svoje zemljepisno delo. On govori o Panoniji, Liburniji, Istri in Veneciji. Za Posavje rabi namesto besede Savia izraz Valeria. A pri njem se tudi prvič omenjajo »Carontani« (Karantani) in pa dežela »Carneola«, katero nam je po njegovem popisu iskati na sedanjem Gorenjskem (št. 182).

Po vseh teh pokrajinah so živeli v dobi rimskih cesarjev razen priseljenih Rimljanov tudi prvotni prebivalci namreč Noriki, Panonci, Karni, Istri, Liburni itd. Samostojnost so sicer izgubili, a ohranili so si jezik svojih očetov. Po mestih so se naselili Rimljani ter s seboj prinesli latinski jezik, latinsko omiko in latinske običaje. Polagoma so se tudi prvotni prebivalci kolikor toliko naučili latinskega. Kdor je hotel veljati za izobraženega, je znal latinsko. Iz osebnih imen, ki so napisana na ohranjenih kamenitih spomenikih iz rimske dobe, je razvidno, da jezik omikancev je bil latinski, a v družinskih krogih je pa še na mnogih krajih vladalo staro prejšnje narečje. Prvotni prebivalci so pogostoma dajali svojim otrokom domača, nelatinska imena, kar kaže, da so še vedno govorili jezik svojih prednikov.

Na mnogih krajih slovenske zemlje so se našle kamenite plošče z latinskimi napisi. Tudi so se dobili na raznih mestih novci in drugi ostanki rimske kulture. Po množici najdenih stvari bi lahko sklepali, da je po naši domovini za rimskih cesarjev živelo mnogoštevilno prebivalstvo, katero ni stanovalo samo po tistih mestih in krajih, katerih imena so se nam ohranila, temuč tudi po drugih, katerih imena so za vselej pozabljena.

Zgodaj se je krščanstvo začelo razširjati po naši domovini Kaj uspešno je napredovalo že v prvem in drugem stoletju, še bolj se je utrdilo v tretjem, a v četrtem se je pa poganstvo moralo popolnoma umekniti Kristusovi veri. Kako se je krščanstvo razcvitalo, nam dokazujejo krščanski spomeniki, lepo razviti meniški stan, mnogobrojni mučeniki in precejšnje število novih škofij. Ajdovske templje so pogostokrat prezidali v krščanske veže.

Po naši domovini so Rimljani napravili mnogo dobrih cest. Bile so take izvrstne, da jih ljudsko preseljevanje ni uničilo. Nekatere so se ohranile po več stoletij. Lako bi se o njih trdilo, da so še stale, ko ni bilo že več naroda, ki jih je izdelal. V raznih listinah in drugih virih srednjega veka se pogostoma omenjajo rimska pota, katerim so rekli: strata puhlica, via puhlica, strata antiqua itd. Na mnogih krajih so naši predniki izkoristili tir rimske ceste, ga nekoliko popravili, in tako se še sedaj ondi prevažujejo ljudje in blago. Po rimskih cestah so se preseljevali razni narodi od vzhoda proti zahodu. Po njih so hodili tudi Slovenci, ko so prišli v svojo sedanjo domovino.

V zvezi z rimskimi cestami je bila državna pošta (cursus publicus). Z njeno pomočjo so lahko v kratkem času spravili razne davčne in druge dohodke iz pokrajin v cesarsko blagajnico. Pošta je bila na korist uradnikom, da so na javne stroške hitro prišli tja, kamor so bili poslani. Kar se je zgodilo na meji, se je brzo poročalo po državni pošti v glavno mesto. Na raznih postajah so bili konji in vozovi na razpolaganje. Popotniki so lahko jezdili ali pa se vozili. Poštno napravo so nadzorovali posebni uradniki Paziti so morali na konje, da so dobivali potrebno hrano in bili v dobrem stanju. Uradniki so bili odgovorni, ako bi bil kdo ukradel konje ali pa rabil za svoje potrebe.

Ko je bilo ljudsko preseljevanje, niso mogli rimski cesarji toliko storiti za ceste in državno pošto, kolikor v prejšnjih srečnejših letih. Ko so pa pod vlado gotovskega kralja Teodorika nastopili mirnejši dnevi, je začel rečeni vladar skrbeti, kako bi povzdignil poštno napravo. Ohranilo se nam je njegovo pismo (št. 4), ki je je poslal takratnim prebivalcem ob Soči, poudarjajoč važnost poštne naprave. Iz tega pisma je razvidno, da je rimska državna pošta izvrševala svojo nalogo vsaj po enem delu naše sedanje domovine še v začetku srednjega veka. Iz tega pa tudi sklepamo, da so bile rimske ceste po naših krajih v šestem stoletju, to je takrat, ko so si Slovenci osvojili svojo sedanjo domovino, brez dvoma v takem stanju, da se je moglo po njih voziti.

Veliko so trpele pokrajine naše domovine ob ljudskem preseljevanju, ko so divji narodi silili po sedanji slovenski zemlji v Italijo. Naselbine ob cestah so mnogo več trpele nego kraji, ki so se nahajali v kaki postranski dolini. Marsikatero cvetoče mesto so barbari popolnoma razrušili in uničili. Katera rimska mesta po naši domovini so že rimski narodi v četrtem in petem stoletju razdrli, katera pa Slovenci in Obri na koncu šestega stoletja, večinoma ni mogoče povedati. Le o posameznih krajih smo zastran tega vprašanja na jasnem.

Izmed prej naštetih pokrajin je morala Panonija največ pretrpeti. Izgubila je mnogo prebivalcev in dokaj lepih mest je bilo pokončanih. Že okoli leta 396. je pisal sveti Hieronim, da že dvajset in še več let se vsak dan preliva rimska kri med Carigradom in Julijskimi Alpami. Potem našteva opustošene kraje in pa narode, ki so jih oplenili.

V Panoniji je ustanovil hunski kralj Atila svoje gospostvo, ki so je morali priznati tudi rimski cesarji. Ti so mu še po vrhu tudi odstopili Posavje. Po Noriku so takrat še gospodovali Rimljani, in leta 449. je po tej pokrajini ukazoval rimski namestnik Promut. Leta 452. se je Atila napotil čez Emono (Ljubljano) v Italijo. Po njegovi smrti so Panonijo popolnoma od Dunaja pa do Belega grada osvojili Vzhodni Gotje, ki pa so na videz priznavali oblast rimskih cesarjev. Rimsko prebivalstvo je v teh časih mnogo pretrpelo; vendar se je kolikor toliko ohranilo, posebno po mestih. Še Jordanes, ki je pisal v sredi šestega stoletja, poudarja, da krasijo Panonijo mnogoštevilna mesta med Sremom in Dunajem. Razume se, da so tudi prvotni stanovalci, ki so se skupno z Rimljani borili za svoje življenje in imetje, veliko prestali in da se je njih število izdatno skrčilo. Iskali so dostikrat zavetja po nepristopnih krajih v gorovju in med močvirjem.

Tisti Rimljani, ki so živeli po Panoniji v sredi barbarskih narodov za ljudskega preseljevanja in pa še pozneje, so sčasoma prenehali občevati s svojimi rojaki v Italiji. To se dá sklepati iz dobljenih novcev rimskih cesarjev. Po nekaterih krajih so v veliki množini našli novce rimskih cesarjev tretjega in četrtega stoletja, iz poznejših časov pa ne. Tu in tam so tudi še naleteli na novce petega stoletja. Se redkejši so po naših krajih dobljeni rimski denarji iz šestega stoletja. Mnogo Rimljanov je v teh nevarnih časih zapustilo panonsko in noriško zemljo ter se napotilo proti Italiji. Ostali pa so bili osamljeni in nehali so tudi napredovati, ker so bili ločeni od omikanega sveta. Ko so živeli med divjaki, so tudi oni na pol podivjali in vsled tega tudi niso bili posebno zmožni, da bili dosti vplivali na nove sosede. Mnogo jih je brez dvoma tudi izgubilo svojo osebno svobodo, ker so jih divji zmagovalci sprejeli kot sužnike ali pa tudi prodali v sužnost. Taki so morali sploh biti zadovoljni, da so živeli.

2. Oblast Vzhodnih Gotov. [3][uredi]

Prej opisane žalostne razmere so se nekoliko izboljšale po tistih straneh Panonije, po katerih je v začetku šestega stoletja gospodoval gotovski kralj Teodorik. Vladal je namreč skoraj po vseh deželah, po katerih sedaj bivajo Slovenci. Njegova oblast je na severovzhodni strani gotovske države segala do tistega dela reke Donave, ki se nahaja v Sremu med ustjem reke Drave in izlivom reke Save (Prokop., De bello Goth., III. C. 34). Odtod pa do Jadranskega morja je bilo več gotovskih pokrajin, namreč Istra, Dalmacija, Posavje (Savia) in Venecija. Po vzhodnem Noriku in severni Panoniji se gotovsko gospostvo ni razprostiralo.

Iz Cassiodorjevih pisem je razvidno, da so takrat vladale po Posavju še precej ugodne razmere. V to pokrajino je poslal kralj Teodorik med 507. in 511. letom nekega Fridibada za predstojnika ter mu ob enem naročil, da naj po zakonu kaznuje razne zločine (št. 6). V nekem drugem pismu kralja Teodorika (št. 11) čitamo, da je ukazal predstojniku Severinu, kako naj po Posavju uredi davčne zadeve. Iz pisma je razvidno, da se je kralj še celo zanimal za stroške pri javni vožnji in za dijete, katere naj bi dobival rimski sodnik. Finančna uprava je bila pod kraljem Teodorikom uravnana tako, kakor prej pod rimskimi cesarji. Podložniki so odrajtovali davščino deloma v novcih, deloma v pridelkih. Brez razlike so bili vsi, Rimljani in Gotje, posestniki po pokrajinah in po Italiji, dolžni plačevati davek. Ukazano je bilo, da naj vsak odrajtuje toliko, kolikor mu gre z ozirom na njegovo premoženje in osebo (št. 11). Ako so se podložniki kje pritožili, je poslal kralj včasi k njim svoje zastopnike, da so se na licu mesta prepričali o krivicah, ki so se godile (št. 11, 12). Kadar je bila kje slaba letina, so dobili ondotni prebivalci pomoč od države (št. 23). Če je v kaki pokrajini zemlja posebno dobro obrodila, so dali tamošnji podložniki razne pridelke kot dolžno davščino, ne pa novcev (št. 24, 25, 26). Davek se je poslal v kraljevo blagajnico ali pa se porabil za potrebne izdatke v domači deželi (št 11). Kralj je želel, da bi bila davčna bremena pravično razdeljena. Država postane trdna, ako se varuje premoženje davkoplačevalcev (št. 14).

Reči se mora, da je bil kralj Teodorik dober vladar, ki je pametno in premišljeno postopal v svoji državi. Trgovina, obrtnija in kmetijstvo so pod njim zopet oživeli. Pokrajine, ki so bile prej opustošene, so začele iz nova cveteti. Se srečnejše so bile pa tiste, ki med ljudskim preseljevanjem niso dosti trpele. Taka pokrajina je bila Istra, ki jo Cassiodor opisuje v svojem pismu do istrskih provincijalov, kjer omenja njeno rodovitnost in blagostanje njenih prebivalcev. Pravi, da je Istra polna oliv, okrašena z njivami in vina bogata ter da v njej zori vsak sadež s trikratno rodovitnostjo (št. 24).

Kralj Teodorik se je trudil, da bi do dobrega izpoprijaznil svoje rojake s podložnimi Rimljani, kar pa se mu ni posrečilo. Hotel je, naj živita oba naroda skupaj, vsak po svojih navadah. Ostro je kaznoval slehernega, naj si je bil Got ali Rimljan, ki bi bil začel drugega napadati zarad vere ali pa narodnosti. Vojaštvo je bilo sestavljeno iz Gotov, državne službe pa so večinoma dobivali omikani Rimljani. Prepire med Goti naj razsoja gotovski sodnik, med Rimljani pa rimski. Če pa je nastal prepir med Gotom in Rimljanom, naj ga poravna gotovski grof v navzočnosti takega Rimljana, ki je izveden v postavah (št. 5).

Akoravno je bil kralj Teodorik po veri arijanec, je bil vendar prizanesljiv tudi katoličanom. Spoštoval je papeža in katoliške škofe. Ko je bil leta 498. v Rimu Simah izvoljen za papeža, je podpiral Teodorik njega, ne pa protipapeža Lavrencija. Tri leta pozneje je bil v Rimu cerkveni zbor, katerega je pa nasprotna stranka razdrla. Teodorik je nato pisal nekaterim škofom, med katerimi je bil tudi oglejski, naj se dne 1. septembra iz nova zberó v Rimu (št. 1). Obljubil jim je ob enem svojo pomoč.

Ko je leta 526. umrl Kralj Teodorik, je zapustil državo svojemu vnuku Atalariku, ki je pa takrat imel še le sedem let. Zato je v njegovem imenu vladala njegova mati Amalasunta, hči kralja Teodorika. Prvi minister je bil Rimljan Cassiodor Senator, ki je v imenu mladega Atalarika sestavljal razna uradna pisma, tako n. pr. grofu Osvinu, ki je bil poslan za predstojnika v Posavje in Dalmacijo (št. 13), ter Gotom in Rimljanom po rečenih pokrajinah, da bi se ravnali po Osvinovih ukazih (št. 14).

Za gotovske oblasti sta živeli po naših krajih dve plemeni, namreč prejšnji prebivalci in novi naselniki. K prvim nam je prištevati Rimljane in pa ostanke prvotnih razrodov. Govorili so kolikor toliko latinski jezik ter bili katoliške vere. Novi naselniki so bili gotovskega rodu in arijanske vere. Kakor že prej Odoakar za svoje ljudi, tako je tudi kralj Teodorik zahteval od podjarmljenih Rimljanov za svoje Gote, da so mu morali odstopiti tretjino vse zemlje, katera se je potem po nekih stalnih načrtih delila med Rimljane in Gote. Kraljev pooblaščenec je imel pismen ukaz, kako mu je postopati. Že to, da so morali Rimljani prepustiti Gotom tretji del svojih posestev, jim je vzbujalo nevoljo. A med vladajočimi Goti in podložnimi Rimljani ni manjkalo še drugih nasprotstev. Ti, ki so bili nekdaj sami gospodarji na svoji zemlji, so delali na to, da bi barbarskim Gotom vzeli njih oblast. Ker so bili sami preslabi, so pričakovali pomoči iz Carigrada.

Leta 533. je Belizar, poveljnik bizantinskega cesarja Justinijana I. popolnoma premagal arijanske Vandale, ki so živeli v severni Afriki, ter njih zemljo združil z vzhodno-rimskim cesarstvom. Justinijan I. je sedaj iskal prilike, da bi si podvrgel tudi Vzhodne Gote. Ugodna priložnost se je kmalu ponudila.

Leta 534. je umrl mladi gotovski kralj Atalarik in njegova mati Amalasunta je nato sama prevzela vlado. Bila je jako omikana žena ter Rimljanom skoraj bolj naklonjena kakor Gotom. Stopila je tudi v dotiko z dvorom v Carigradu. Da bi lažje krotila podložne Gote, ki je niso hoteli več prav ubogati, se je zvezala s svojim bratrancem Teodatom, ki je sedaj postal kralj. Kakor hitro so ga Gotje priznali za svojega vladarja, se je iznebil Amalasunte tako, da jo je poslal na neki otok ter jo dal tu leta 535. zadušiti.

Bizantinski cesar Justinijan se je hotel maščevati nad morilcem svoje zaveznice. Že leta 535. se je pričela gotovska vojska, ki je trajala skoraj dvajset let. Justinijan je poslal svojega poveljnika Belizarja najprej v Sicilijo, potem pa v Italijo. Belizarjev podpoveljnik Konstancijan se je takrat polastil Dalmacije in Liburnije. Istra je bila v tistem času še v gotovski oblasti, kar nam dokazujejo Cassiodorjeva pisma (št. 24, 25, 26).

Ker kralj Teodat ni znal braniti svoje države, so se mu uprli Gotje, ga odstavili in kmalu potem ubili. Na njegovo mesto je prišel Vitiges (536—540), ki se pa tudi ni mogel z uspehom ustavljati Belizarju in njegovim četam.

Kralj Vitiges je 537. leta poslal del svoje vojske pod nadzorstvom Asinarija in Uligisala v Dalmacijo. Med potjo je Asinarij po Posavju med ondotnimi Goti nabiral novih čet, da bi tako pomnožil svoje trume (št. 21). Z glavno vojsko, ki je štela okoli 150.000 konjikov in pešcev, je pa hitel Vitiges nad Belizarja in nad Rim. Oblegal je to mesto, a ga ni mogel vzeti. Belizarju so takrat pomagali tudi konjiki, med katerimi je bilo največ Hunov, Slověnov in Antov, katerih domovina je bila takrat na severni strani Donave blizu njenega izliva (št. 22). Tako so se tedaj v tistem času Slovani v službi Bizantincev bojevali po Italiji in ob enem imeli priložnost, da so se pri tujcih učili vojskovanja.

Ko je dve leti pozneje Belizar oblegal mesto Auximum (Osimo) blizu sedanjega Jakina, se mu je posrečilo s pomočjo nekega močnega Slověna, da je tudi to mesto dobil v svojo oblast (št. 27). Nato je šel nad Ravenno, da bi jo zasedel. Njegov podpoveljnik Vitalij v Iliriji pa je dobil ukaz, da naj se s svojo vojsko napoti iz Dalmacije na Beneško, kar se je tudi zgodilo (št. 28). Mogoče je, da si je Vitalij takrat med potjo osvojil Istro in bližnje pokrajine. To bi smeli sklepati iz tega, ker je bil v tistem času za oglejskega škofa izvoljen Macedonij, ki je bil po rodu Macedonec, tedaj podložnik bizantinskega cesarja (št. 29).

Leta 540. je bil Belizar poklican v Carigrad, Gotje so porabili njegovo nenavzočnost in začeli iz nova napredovati. Za Vitigesom so izvolili najprej Ildebalda za svojega kralja. Ko je bil ta umorjen in tudi njegov naslednik Εrarik, je postal Totila gotovski vladar (541 — 552), ki si je v kratkem času pridobil velik del od Bizantincev prisvojene Italije. To je napotilo cesarja Justinijana, da je leta 544. v novic poslal Belizarja nad Gote. Ta se sedaj obrne s svojimi trumami proti Dalmaciji. Tu z živežem preskrbi posadko v Solinu, ki se je že hotela vdati Gotom. Potem se z vsem brodovjem napoti čez morje v Pulj, kjer ostane nekoliko časa, da uredi svojo vojsko. Nato odjadra v Ravenno (št. 31).

Ker je cesar Justinijan premalo podpiral Belizarja, ni mogel ta dalj časa nič uspešnega izvršiti nasproti Gotom, ki so se leta 546. mimogrede polastili celo rimskega mesta. V južni Italiji je podpoveljnik Tulijan s pomočjo ondotnih kmetov in slovanskih Antov branil lukansko zemljo (št. 35). Pri tej priložnosti, kakor tudi pri drugih, so se slovanske čete odlikovale s hrabrostjo ter pokazale, da se znajo posebno po težko pristopnih krajih bojevati (št. 35).

Ko so se Gotje in njih kralj Totila vojskovali z Bizantinci, so porabili Franki to priložnost, da so se leta 548. brez posebnega truda polastili večine beneške zemlje. Ker so Gotje imeli dovolj opraviti z Bizantinci niso se mogli ustaviti Frankom (št. 41). Nekako v tistem času je prišel na Beneško Ildiges, član langobardske kraljeve rodovine, ki je dalj časa živel med Slověni, da bi se združil z gotovsko vojsko. Imel je pri sebi 6000 vojakov, ki so bili večinoma Slověni, le nekaj je bilo tudi Langobardov in Gepidov. Prehodil je s to četo brez dvoma sedanjo slovensko zemljo, da je prišel na Beneško, kjer se je nekoliko časa vojskoval z Bizantinci, potem se pa zopet napotil med Slověne (št. 42). To bi bil, kolikor nam zgodovina poroča, prvi slučaj, da so Slovani prišli na sedanja slovenska tla.

Ker Belizar od svojega vladarja ni dobival zadostne podpore, je zapustil italsko bojišče ter se leta 549. vrnil v Carigrad. Nato so začeli Gotje na novo napredovati ter so se v drugič polastili Rima. Bizantinski poveljnik Ver se je blizu Ravenne bojeval z Goti, a bil je premagan in ubit (549). Ostali Verovi vojaki so se potem v Istri zbirali ter se hoteli združiti z novim bizantinskim poveljnikom Germanom (št. 46). To se pa ni zgodilo, ker je German nanagloma zbolel in umrl (št. 47).

Leta 550. je prišla čez Donavo jako velika množica Slověnov ter potem pustošila po Balkanskem polotoku. Nekateri so takrat mislili, da je gotovski kralj Totila izvabil te sovražnike na bizantinsko zemljo ter jim ob enem poslal mnogo denarja. Hotel je bajé s tem doseči, da bi cesarju Justinijanu ne bilo mogoče vojskovati se z Goti, ko bi bil imel v bližini glavnega mesta opraviti s sovražnimi Slověni (št. 47).

Povedal sem, da so se Franki leta 548. polastili večine Beneškega. Ker so imeli Bizantinci primorske kraje v svoji oblasti, je ostalo Gotom le malo mest po rečeni pokrajini. Ker se ti niso mogli upirati dvojnim sovražnikom, so se pomirili s Franki ter pogodili ž njimi tako, da naj vsak izmed njih obdrži to, kar ima. Obljubili so drug drugemu, da se med seboj ne bodo vojskovali tako dolgo časa, dokler traja boj med Goti in Bizantinci. Ako bi Totila premagal cesarja Justinijana, bi se Gotje in Franki tako pogodili, kakor bi obema ugajalo. Ko je po smrti frankovskega kralja Teodeberta I. sledil njegov sin Teodebald, ga je hotel bizantinski cesar dobiti na svojo stran. Pozval ga je, da bi se ž njim zedinil zoper Totila in Gote; tudi je zahteval od njega, da bi odstopil tiste kraje po Italiji, ki se jih je bil polastil njegov oče Teodebert (št. 49).

Iz pisma papeža Pelagija L, ki je je pisal patriciju Valerijanu, smemo sklepati, da je okoli leta 551. gotovski kralj Totila gospodoval tudi čez Istro in Beneško (št. 68). To je tem verjetneje, ako pomislimo, da je Totila v tistem času poslal tristo ladij v Jonsko morje, kjer je opustošil več otokov in mest ter se tudi polastil nekaterih bizantinskih bark.

Po nepričakovani Germanovi smrti je cesar Justinijan izbral evnuha Νarzeta za višjega poveljnika v gotovski vojski. Ta je leta 552 peljal precej veliko armado iz Dalmacije proti severu. Ko se je približal Beneškemu, je poslal poslance k frankovskim poveljnikom, ki so zapovedovali ondotnim posadkam, ter zahteval od njih, da bi Bizantincem kot prijateljem dovolili prehod. Ker pa so bili Franki bolj naklonjeni Gotom kakor Grkom, zato so odbili Narzetovo zahtevo. Nato se je bizantinska vojska po lagunih pomikala naprej ter polagoma dospela do Ravenne (št. 54). Kmalu potem je Narzet premagal Gote ob podnožju Apeninskega gorovja pri vasi, Taginas imenovani, kjer je kralj Totila izgubil tudi življenje. Njegov naslednik Tej a je bil nekaj mesecev pozneje premagan v bitki tik gore Vezuva. Nato si je Narzet podvrgel še razne manjše gotovske čete ter spravil Italijo pod bizantinsko gospostvo. Tudi večina sedanje slovenske zemlje je takrat prišla pod oblast bizantinskih cesarjev, ki so potem nekaj časa vladali po Istri, Beneškem in Dalmaciji. Tudi gotovski del Panonije je prišel v njih roke, vendar ne popolnoma; tako so n. pr. Sirmium sicer zasedli, a ga morali kmalu odstopiti Gepidom. Kar se tiče ostale Panonije, ki se je razprostirala med Dravo, Donavo in Norikom, so se je polastili z dovoljenjem cesarja Justinijana okoli leta 546. Langobardi (št. 36) ter ostali v njej do 2. aprila leta 568.

Bizantinska oblast je trajala po istrskem obrežju do Karola Velikega, po drugih krajih pa le do leta 568., to je do takrat, ko so Langobardi prišli v Italijo.

3. Verske in cerkvene razmere. [4][uredi]

Omenjeno je bilo, da so pod vlado gotovskih kraljev po Italiji in tudi po naših krajih živeli katoliški Rimljani in arijanski Gotje. Prvi bi bili po svoji domovini radi napravili konec gotovskemu gospostvu in Arijevim naukom. To se jim je s pomočjo bizantinske vlade v Carigradu tudi posrečilo. Gotje so bili po dvajsetletnem vojskovanju popolnoma premagani in kolikor toliko uničeni; posamezni ostanki so se napotili čez Alpe k germanskim sorodnikom. Katoličani po naših krajih so upali, da jim pod bizantinsko vlado zasijejo boljši časi. A zmotili so se. Notranje verske razprtije in novi zunanji sovražniki so jim izdatno poslabšali stališče.

Leta 553. je bil v Carigradu občni cerkveni zbor, ki se je izrekel zoper »tri poglavja«. Tako so zvali spise Teodora iz Mopsuestije, Teodoreta iz Cyra in Iba iz Edesse. Za veljavnost teh spisov so se posebno potegovali nekateri istrski in beneški škofje. Nastal je zarad njih med katoličani prepir, ki je bil v prvi vrsti za oglejsko cerkev osodepoln. Pristaše treh poglavij so rimski papeži smatrali za razkolnike. Kmalu so tudi politični faktorji začeli vplivati na verske stranke. Gradeški cerkveni pastirji, ki so bili od leta 607. naprej nasprotniki trem poglavjem, so dobivali podporo pri rimskih papežih in katoliških vladarjih v Carigradu; oglejski škofje pa, ki so se navduševali za tri poglavja, so imeli zaslombo pri arijanskih Langobardih.

Ker se je oglejski škof ali pa, kakor se je sam začel zvati, patriarh Pavlin, ki je vladal od leta 557. pa do 569., pridružil razkolnikom, je poslal takratni papež Pelagij I. radi njegove krive vere raznim osebam več pisem. V enem pismu do patricija Ivana poudarja papež, da Pavlin nima nikakršne pravice do škofovskega dostojanstva, ker je razkolnik. Ako se je kak škof ločil od apostolske stclice, ni posvečen, temuč razsvečen. Tak škof tudi ne more katerega drugega posvetiti (št. 64). — V drugem pismu do imenovanega patricija omenja papež, da bi posebno ugrabitelj oglejske cerkve, ki je razkolnik in vsled tega razsvečen, ne smel obdržati škofovske časti in koristi (št. 65). — V nekem pismu do patricija Valerijana imenuje Pavlina oglejskega lažiškofa, ki ga je treba z zadostno stražo poslati k bizantinskemu cesarju v Carigrad (št. 66) Enako vsebino nahajamo še v drugih papeževih pismih.

Iz pisem papeža Pelagija I. je razvidno, da je bil oglejski škof Pavlin nekak glavar razkolnikom. Izmed drugih istrskih in beneških škofov se omenja Evfrazij iz Poreča. Razkolniki so papežu očitali, da je zlorabil sinodine sklepe; papež pa je trdil o razkolniških škofih, da nimajo nobene pravice do svojega dostojanstva, ker so se ločili od občne cerkve. O škofu Pavlinu je pisal, da ni bil postavljen tako, kakor bi bil moral biti. Razkolniki so izobčili iz svoje cerkve papeževega prijatelja, patricija Ivana. Papež je zahteval, da je treba poslati razkolniške škofe v Carigrad. Dalje poudarja, da zaradi treh poglavij ne more sklicati kake partikularne sinode, ki naj bi sodila občno. Kdor dvomi o kaki verski resnici, naj se obrne do apostolske stolice.

Leta 568. so arijanski Langobardi zapustili Panonijo ter se napotili v Italijo (št. 70). Iz strahu pred njimi je ubežal oglejski škof Pavlin na otok Gradež, kjer je takrat stalo utrjeno mesto. Tu sem je tudi spravil svetinje in zaklade oglejske cerkve (št. 72). Tudi iz drugih krajev so ljudje pritekli na Gradež in druge otoke. Duhovnik Geminijan je iz razdrtega Trsta prinesel na Gradež mnogo svetinj ter jih shranil po ondotnih cerkvah (št. 73). Del istrskih prebivalcev se je napotil na otok, kjer stoji sedaj Koper, ter tu postavil svoja stanovališča. Na čast takratnemu bizantinskemu cesarju Justinu II. so dotični Istrijani začeli na novo ustanovljeno mesto imenovati Justinopolis (št 75).

Ko je leta 569. Pavlin umrl, je bil Probin izvoljen za pastirja oglejske cerkve. Ker je pa le malo časa vladal, je postal leta 571. duhovnik Helija njegov naslednik. Ta je bil po rodu Grk. S to izvolitvijo so na Gradežu hoteli ustreči bizantinskim cesarjem, ki so jih še vedno smatrali za svoje vladarje ter se niso hoteli podvreči Langobardom. Razne kronike trdijo, da je Helija po otokih med Gradežem in mejami caorlske škofije postavil in blagoslovil več cerkva in samostanov (št. 78).

Razkolništvo zarad treh poglavij, ki se je pod oglejskim škofom Pavlinom pričelo širiti po Istri in Beneškem, tudi pod Helijem ni prenehalo. Kakor je napisal papež Pelagij I. več pisem radi krivovercev, tako se je trudil tudi njegov tretji naslednik, Pelagij II., da bi s svojimi pismi odpravil razkol. Pelagij I. je v ostrih pismih do nekaterih patricijev zahteval, kako je treba postopati z odpadlimi kristjani; Pelagij II. pa se je obrnil naravnost do neubogljivih škofov ter jih bolj prosil, kakor pa opominjal, da bi se zedinili s katoliško cerkvijo (št. 92, 93, 94). A Helija in istrski škofje se niso hoteli odreči trem poglavjem.

Bizantinski eksarh Smaragd, ki je v Ravenni imel svoj sedež, je večkrat radi treh poglavij nadlegoval oglejskega cerkvenega pastirja, a brez uspeha. Ta je po nasvetu svojih škofov, ki so ga smatrali za svojega nadškofa, zahteval, da bi sklical tovariše k sinodi ter se potem sam napotil v Carigrad k vladarju, ki naj bi nato razsodil vso zadevo. Cesar je uslišal Helijevo prošnjo ter tudi ukazal Smaragdu, da ne sme siliti nobenega duhovnika, da bi se združil z rimsko cerkvijo. Treba je prej premagati divje narode, namreč Langobarde, in delati na to, da bi prišli vsi duhovniki oglejske cerkve pod bizantinsko oblast. Še le potem naj pride na vrsto versko vprašanje (št. 102).

Kakor se vidi, bizantinski cesar iz političnih ozirov ni hotel preveč napeti strun, da bi iz nova pridobil razkolnike katoliški veri. Brez dvoma si je mislil, da bi gradeški vladi ka s svojim ljudstvom lahko prestopil na langobardsko stran, ako bi se s silo postopalo zoper njega.

Je li Helija res na Gradežu leta 579. sklical kako sinodo, na kateri se je sklenilo, da naj gradeško mesto postane metropola čez vse Beneško in vso Istro, je veliko vprašanje. Na vsak način sta dotični zapisnik (št. 85) in pa pismo papeža Pelagija do patriarha Helija (št. 84) nepristna. Ker je tedaj ta zapisnik pozneje skovan, zato imajo imena v njem naštetih škofov le relativno zgodovinsko vrednost.

V zapisniku je med drugimi omenjen tudi celjski škof Ivan. Iz tega bi smeli sklepati, da so v šestem stoletju v Celju vladali škofje. Ker je pa prav verjetno, da so okoli leta 579. po celjski okolici razsajali Obri in Slovenci, zato si lahko mislimo, da je celjski škof Ivan že pred prihodom sovražnikov zapustil svojo stolico ter ubežal na Gradež, kjer so se takrat zbirali beguni iz raznih krajev.

Deloma neresnično, deloma jako dvomljivo je tudi to, da je Helija v tistem času, to je okoli leta 579., uredil ali pa na novo ustanovil šestnajst škofij po Furlaniji, Istri, Dalmaciji in Beneškem, tako n. pr. na otoku Krku, v Osoru in v Pičnu (št. 86).

Po smrti oglejskega (gradeškega) patriarha Helija je leta 586. prišel Sever na njegovo mesto. Njega in še tri druge škofe, namreč poreškega škofa Ivana, tržaškega škofa Severa in cenedskega škofa Vindemija je bizantinski eksarh Smaragd s silo prepeljal z Gradeža v Ravenno. Tu so se mimogredč rečeni škofje združili s katoliško cerkvijo. Ko so se pa po enem letu povrnili na Gradež, jih ljudstvo ni hotelo več sprejeti in tudi drugi razkolniški škofje jih niso marali pri- znavati za cerkvene pastirje (št. 96). Deset razkolniških škofov se je nato v Maranu sešlo k sinodi. Tu so Severa zopet sprejeli kot oglejskega patriarha, ko jim je v posebnem spisu priznal svojo napako, da se je v Ravenni pridružil tistim, ki so zavrgli tri poglavja (št. 100).

Po katerih krajih je bila herezija razširjena, nam kažejo imena razkolniških škofov. Med njimi so omenjeni poreški škaf Ivan, tržaški škof Sever in puljski škof Adrijan (št 100).

Ko je rimski papež Gregor I. zvedel, da je gradeški patriarh Sever, ki se je bil v Ravenni združil z rimsko cerkvijo, od nje zopet odpadel, mu je pisal meseca januarja leta 591. V tem pismu mu je naročal, da naj pride vsled ukaza bizantinskega cesarja s tovariši k apostolski stolici, kjer se skliče sinoda, ki naj bi jim pojasnila to, kar se jim zdi dvomljivega (št. 101).

Ko so Sever in drugi razkolniški škofje dobili od papeža poziv, da bi prišli v Rim, so se obrnili naravnost do cesarja v Carigrad. Poslali so tja tri prošnje. Prvo so sestavili škofje tistih mest in gradov, ki so bili pod langobardsko oblastjo, drugo je odposlal oglejski patriarh Sever z ostalimi svojimi škofi, tretjo pa rečeni Sever sam (št. 103). Prva prošnja se nam je ohranila, drugi dve pa ne.

Prvo prošnjo je deset beneških in recijskih škofov poslalo bizantinskemu cesarju Mavriciju. V njej poudarjajo, da jih sedaj stiska jako težak jarem (namreč langobardski), vendar niso nikdar omahovali v pravi katoliški veri. Nikoli niso pozabili njegove svete države (namreč bizantinske), v kateri so nekdaj (pred letom 568.) mirno živeli in s katero bi se z božjo pomočjo zopet radi kmalu združili.

Beneški in recijski škofje potem omenjajo v svojem pismu, da naj v verskih zadevah vlada premirje tako dolgo, dokler ne bodo barbari (Langobardi) premagani. Ko bodo užugani divji narodi, se povrne stara svoboda. Takrat hočejo priti pred cesarski prestol ter dati popoln račun o svoji veri. Vendar ne morejo priznati za svojega sodnika tistega človeka, s katerim se prepirajo in s katerim se nočejo združiti (namreč papeža). V navzočnosti bizantinskih cesarjev so se vsakikrat poravnala različna verska mnenja; upati je, da se to tudi sedaj izvrši. Ako bi se pa zgodilo, da bi bil njih nadškof (oglejski patriarh Sever) prisiljen združiti se z rimsko cerkvijo, potem ni upati, da bi vladala pravica, temuč najhujše nasilstvo. V takem slučaju bi ne gojili več simpatij do njegove države, pač pa bi se obrnili do sosednjih frankovskih škofov. Metropolitanska oblast oglejske cerkve, katera se nahaja pod njegovim (bizantinskim) gospostvom, bi potem prenehala. Nekaj enakega se je že pred leti začelo vršiti, ker takrat so frankovski metropoliti po treh škofijah oglejske nadškofije postavljali svoje škofe, tako n. pr. v Tiburniji na gorenjem Koroškem. Proti koncu omenjajo, da je on (cesar) vedno skrbel za mir v cerkvi ter z božjo pomočjo krotil prepirajoče narode. Zato upajo, da tudi njih prošnja ne bo zastonj (št. 102).

Ko je bizantinski cesar dobil omenjene prošnje razkolniških škofov, je pisal papežu Gregorju I. ter mu svetoval, naj krivoverce tako dolgo pri miru pusti, dokler se po Italiji ne premeno politične razmere. Kadar pridejo vsi istrski in beneški škofje do starega reda, to je pod bizantinsko oblast, takrat bode že lažje s svojimi govori poravnal različnosti v verskih zadevah (št. 103).

Pri vsem tem je papež Gregor s svojim trudom dosegel, da se je več škofov in mnogo vernikov povrnilo v naročje katoliške cerkve, ali pa so vsaj imeli namen kmalu storiti to. Tako je pisal leta 595. istrskima škofoma Petru in Providenciju, da ju želi zediniti s sveto občno cerkvijo (št 111). Papež je rad podpiral tiste, ki so se odpovedali istrski zmoti ter se zopet združili z rimsko cerkvijo (št. 114, 115). Bil je pripravljen skrbeti za osebno varnost tistih ljudi, ki so imeli voljo, da bi se odpovedali razkolu (št. 121, 122, 123). Rad je pohvalil take može, ki so se posebno trudili, da bi odstranili krivoverstvo. Tudi jih je vnemal k novemu delu (št. 125). V treh pismih, ki jih je papež Gregor meseca maja leta 599. odposlal raznim osebam, so popisane takratne verske razmere na Koprskem otoku. Papež je bil namreč vesel, da so se ondotni prebivalci povrnili k pravi veri, (št. 124, 126, 127). Včasi se je po zgledu svojega prednika Pelagija I. obrnil do politične oblasti ter ž njeno pomočjo hotel napraviti konec krivoverstvu (št. 126). Pohvalil je vojaškega mojstra Gulfara radi njegove verske gorečnosti (št. 128).

Na zadnje je papež dosegel, da so se nekateri škofje odpovedali razkolništvu. Zanimiva je v tem oziru prisega nekega škofa (brez dvoma tržaškega škofa Firmina), ki je bila leta 602. spisana v Carigradu. S škofom vred so se odpovedali krivoverstvu tudi njegovi presbiteri, dijakoni in kleriki (št. 135). Ko se je Firmin združil z rimsko cerkvijo ter to tudi pismeno papežu naznanil, mu je ta pisal jako prijazno pismo ter izrazil svoje veselje, da se je izpreobrnil (št. 136). Nikakor pa ni bil Firminov korak všeč gradeškemu patriarhu Severu, ki je hotel Firmina najprej z raznimi darili odvrniti od njegovega naklepa. Ker pa ni na ta način ničesar dosegel, je začel Tržačane hujskati k uporu zoper njega. Zaradi tega se je papež Gregor obrnil do eksarha Smaragda ter ga prosil, da bi po svojih istrskih zastopnikih branil Firmina (št. 139).

Vsled prizadevanja papeža Gregorja in drugih pravovernih mož se je katoliška vera vedno bolj utrjevala po tistih straneh, kjer so vladali bizantinski cesarji, to je po primorskih krajih istrskega polotoka in pa po beneških otokih. Po Furlaniji in sploh po celinskem delu beneške pokrajine so pa imeli razkolniki varno zavetje, ker so jih podpirali ondi stanujoči Langobardi, ki so bili sami dalj časa vdani arijanski veri. Tem je bilo ljubše, da so živeli pod njih oblastjo razkolniki, kakor pa katoličani, ker vsled tega tudi niso imeli rimski papeži, njih nasprotniki, po rečenih zemljah nobene oblasti v verskih zadevah.

Kakor že večkrat, so vplivali tudi takrat razni politični činitelji na katoliško in razkolniško stranko. To se je pokazalo posebno l. 607., ko je bilo treba po smrti gradeškega patriarha Severa določiti novega naslednika. Namesto enega cerkvenega vladarja sta bila postavljena dva. Z dovoljenjem langobardskega kralja Agilulfa in furlanskega vojvoda Gisulfa so si razkolniki v Ogleju, tedaj na langobardskih tleh, izbrali opata Ivana za svojega višjega cerkvenega pastirja. Na sosednjem Gradežu pa, kjer so takrat ukazovali bizantinski vladarji, so v istem času katoličani postavili Kandidijana za svojega vladika (št, 142). Kadar je pozneje umrl katoliški škof na Gradežu, je dobil novega naslednika; ravno to se je zgodilo v Ogleju, ako je umrl ondotni razkolniški škof. Stara oglejska cerkev, ki sta jo ustanovila sv. Marka in sv. Mohor, se je razdelila sedaj v dve, v oglejsko in gradeško, kar ni bilo v teku časa brez osodepolnih posledic za obe.

B. Sloveni in njih boji z Bizantinci.[5][uredi]

1. Nekoliko opazk o nekdanjih Slověnih[uredi]

Slovani so bili že v šestem stoletju po Kristusu jako veliko ljudstvo. Jordanes pravi, da prebiva ljudnato pleme Venetov po neizmernih prostorih. Imeli so razna imena ter se delili v mnogo razrodov, med katerimi so bili najvažnejši Slověni in Antje (št. 52). Oboji, Slověni in Antje, so bili Slovani; oboji so govorili isti jezik, imeli enako ustavo, molili iste bogove, živeli v sličnih bivališčih ter se vojskovali in oblačili na enak način. Tudi po telesni zunanjosti ni bilo razlike med njimi. Slověni in Antje niso imeli samovladarjev, temuč so že od nekdaj živeli kot demokratično ljudstvo. Zato so se razpravljale državne stvari pri njih vedno javno. Verovali so v enega glavnega boga, ki dela blisk in gospoduje čez vse. Darovali so mu vole in druge živali. Častili so pa še druga božanstva ter jim tudi večkrat darovali. Med darovanjem so se vršila razna prerokovanja. Stanovali so v slabih kočah, ki so bile raztresene daleč druga od druge. Mnogokrat so menjavali bivališča. V vojsko so hodili navadno peš s ščitom in sulico v rokah. Oklep jim je bil odveč. Vsi so bili visoki in jako hrabri. Hudobni in prevarljivi navadno niso bili. Ker so živeli raztreseno po vaseb, zato so imeli tudi mnogo zemlje v posesti (št. 33).

Napačno bi bilo, ako bi Slovene in Ante zamenjavali. Prokopij, Jordanes in še drugi takratni pisatelji jih strogo ločijo. Slověni so živeli v šestem stoletju bolj na zahodu in jugozahodu slovanskega sveta. Tako jih nahajamo okoli leta 550. po Sremu, Banatu in Valahiji od mesta Oseka pri Dravi pa do izlivov reke Donave. Na jugu so segali do Save in Donave. Tudi so živeli med Vzhodnimi Karpati in Dnestrom tja do reke Visle (št. 52, 57). Antje pa, o katerih trdi Prokopij, da jih je bilo brez števila, so prebivali od Slovenov bolj na vzhodu med Dnestrom in Dneprom, pa tudi med to reko in Donom kot sosedje Uturgurov, katerih stanovališča so bila ob Azovskem morju (št. 52, 55).

Večkrat so Slověni in Antje skupaj napadli bizantinsko zemljo ter po njej plenili (št 33, 47, 62). A zgodilo se je tudi, da je med Anti in Slověni prišlo do razpora in vojske (št. 33), kar je bilo tem lažje mogoče, ker sta oba razroda prebivala drug blizu drugega (št. 47).

Med Anti se je njih narodno ime kmalu izgubilo, ker ga je izpodrinilo ime sorodnih sosedov. Dandanes je slovensko ime razširjeno med nekaterimi posameznimi razrodi v besedah Slovenec, Slovak, Slavonec itd., zaznamuje pa tudi celoto v oblikah Slovan, Sloven ali Slavjan. Prokopijevi Σκλαβηνο, za katere rabim besedo »Slověni«, so bili le del Slovanov, drugi del pa Antje. Teh Slovčnov pa tudi ne smemo zamenjati s sedanjimi Slovenci, ker ti so bili le del Slověnov.

Prvotna domovina Slovanov je bila sedanja zahodna Rusija, kjer so segali na večerni strani do Karpatov, Visle in Baltiškega morja, na severu do Ilmenskega jezera in povirja reke Volge, proti vzhodu skoraj do Dona, na jugu pa do Dnestra in dolenjega Dnepra. Za mejaše so imeli na zapadu Nemce, na severu Čuhonce, na vzhodu in jugu Sarmate, ob Dnestru pa Peucine in Bastarne, o katerih se prav ne ve, so li bili Germani ali Keltje.

Zgodaj so Slovani razširili svoja bivališča proti jugu, kjer so prišli v dotiko z germanskimi Goti. Ti so se namreč najbrže v začetku tretjega stoletja po Kristusu naselili ob Črnem morju med rimsko Dacijo in dolenjim Dneprom. Da so Slovani dalj časa živeli v soseščini Gotov, dokazujejo izposojene besede, ki so jih sprejeli od Gotov ali pa ti od Slovanov. Število teh izrazov ni sicer veliko, vendar toliko, da ni dvomiti o njih medsebojnem občevanju. Zanimivo je, da se nahajajo gotovske besede le v jugoslovanskih jezikih in pa v tistih, v katere so prešle iz staroslovenščine. To dokazuje, da so le Jugoslovani živeli blizu Gotov.

Ko je bila po Atilovi smrti (umrl leta 453.) hunska oblast uničena, so porabili Slovani to priložnost, da so si prisvojili novih zemelj. Začeli so prodirati na dve strani, na zahod in na jug.

Iz Prokopijevih besed je razvidno, da so se Slovani že pred letom 512. naselili po zemlji med Vislo in Labo (št. 7). Razni germanski razrodi, ki so po teh krajih prebivali, so se morali Slovanom umekniti ali pa se jim pokoriti. A tudi proti jugu po zemlji med Karpati in dolenjim Dneprom so prodirali Slovani. To je bilo za nje tem lažje, ker so se Vzhodni Gotje, ki so prej po teh krajih prebivali, pomeknili okoli leta 400. v Dacijo, še pozneje pa v Panonijo. V prvi polovici šestega stoletja nahajamo Slovane že ob dolenji Donavi po sedanji Valahiji.

Vzroki, ki so napotili Slovane, da so začeli siliti proti jugu in zahodu, nam niso znani; vendar si lahko mislimo, da jim je takratna domovina postala pretesna, in zato so si hoteli nekateri izmed njih poiskati novih bivališč. Akoravno jih je na razne kraje prav mnogo odšlo, jih je vendar na stari zemlji še toliko ostalo, da jih drugorodni sosedje niso mogli izpodriniti. Brez dvoma je Slovane tudi mikalo, da bi po zgledu Germanov in drugih ljudstev plenili po bizantinskih pokrajinah, ki so bile, če prav večkrat opustošene, gotovo bogatejše kakor njih domovina na severu.

Slovani so se polagoma pomikali proti zahodu in jugu. Vendar se to prodiranje ni vršilo mirno, temuč so si naši predniki morali z mečem v roki napravljati pot. Koliko truda jih je stalo, preden so si osvojili večjo polovico Balkanskega polotoka!

2. Slověni in Bizantinci[uredi]

Iz prva so imeli Bizantinci o Slovanih kaj nejasne pojme. Pripovedovali so o njih neumne in neverjetne bajke (št. 10). Dokler so Slovani mirno živeli ob dolenji Donavi, se niso Bizantinci dosti brigali za nje. Še le, ko so začeli po Balkanskem polotoku pustošiti, so postali znani takratnim grškim in latinskim pisateljem.

Ob Donavi stanujoči Slovčni so skoraj vsako leto šli čez to reko, da so plenili po Meziji, Traciji, Iliriji, Macedoniji in drugih pokrajinah bizantinske države Pridrli so večkrat v Peloponez, potem do vrat carigrajskega mesta, do Egejskegd, Jonskega in Jadranskega morja. Prišli so po bizantinski zemlji če dalje bolj naprej ter po njej ropali in požigali, prebivalce pa morili ali pa lovili, da so jih potem odvajali v sužnost. Ker so bili ujeti Bizantinci kristjani, so jih imenovali naši predniki krščenike in krščenice. Kmalu sta ta dva izraza med našimi ljudmi začela zaznamovati to, kar besedi sužnik in sužnica. Se dandanes pri nas beseda krščenica pomenja deklo.

Naši predniki niso bili takrat nikak miren narod, ki se peča le s poljedelstvom in z živinorejo, pač pa jako bojevit. Prokopij je trdil okoli leta 558., da so Bizantinci vsled vsakoletnih napadov Slověnov, Antov in Hunov izgubili od leta 527. sem, tedaj v tridesetih letih, nad 200.000 ljudi. Nekateri so bili ubiti, drugi pa odvedeni v sužnost. A tudi Sloveni niso brez škode zapuščali bizantinske zemlje, ker pri raznih navalih, še bolj pa pri obleganju mest in v nesrečnih vojskah jih je bilo mnogo pobitih (št. 62).

Vsled neprestanih napadov je bizantinska država onemogla. Njeni domači prebivalci so pred neljubimi gosti iskali zavetja na morskih otokih in po utrjenih mestih, akoravno tu včasi brez uspeha. Mnogo njenih podložnikov je začelo opuščati obdelovanje zemlje; poprijeli so se pastirskega življenja, ker niso bili nobeno leto varni, da jim Slověni ne uničijo njih bivališč ter ne opustošijo njih polja. Njih potomci so se do današnjega dne ohranili po goratih krajih Tracije in Macedonije, kjer se še sedaj navadno pečajo z živinorejo. To so Kucovlahi, ki govoré neko rumunsko narečje.

Iz prva se Slověni niso prav upali oblegati bizantinskih mest in se bojevati na ravnem polju; bali so se še celo, da bi prestopili reko Donavo ter napadli bizantinsko zemljo (št. 45). Sčasoma so pa postali vedno drznejši. Vojskovanju so se privadili tako, da so še celo prekosili svoje nasprotnike (št. 88). Največkrat so sami na svojo roko napadli bizantinska tla, drugikrat pa so pomagali Hunom, Obrom ali pa kateremu drugemu narodu. V sedmem stoletju so Slovčni za vselej prestopili Donavo, ostali v bizantinski državi ter plenili po njej. Polagoma se je nabralo po grški zemlji toliko slověnskega življa, da so cele pokrajine dobile ime Σκλαυηνία ali Σκλαυινία, to je Slověnija. Še celo Peloponez, Epir in druge dežele, koder dandanes ni več Slovanov, so imele mnogo slověnskih prebivalcev. Ker so se Slověni s silo in proti volji bizantinskih cesarjev polastili njih zemlje, so bili v dotičnih krajih tudi popolnoma svobodni ter vedno pripravljeni, da branijo svojo nezavisnost z mečem v roki. Pozneje so še posamezni oddelki Slověnov prostovoljno ali pa primorani pogodili z vlado v Carigradu, priznali vrhovno oblast ondotnih cesarjev ter obljubili dajati davke in vojake; postali so torej bizantinski podložniki. Po drugih krajih so pa Slověni hoteli še za naprej ostati gospodarji na zemlji, ki so si jo osvojili s pogumnostjo in brezobzirnostjo, ustanovili so si sčasoma samostojne države.

Nekateri Slověni in Antje so prišli kot mirni ljudje v bizantinsko državo ter se v njej naselili z namenom, da bi si tu poiskali primernega zaslužka. To se je najbrže zgodilo večinoma še v tistem času, preden so Slověni in Antje začeli pustošiti po bizantinskih tleh. Mnogo jih je stopilo v cesarsko vojsko; nekateri izmed njih so se odlikovali v raznih bojih in, ako jim je bila usoda mila, povzpeli so se od prostaka do poveljnika. Bizantinski zgodovinarji tistega časa nam večkrat pripovedujejo o hrabrosti slověnskih in antskih vojakov. Hvalijo jih tudi radi njih spretnosti, ako je treba iz zasede napasti sovražnika ali pa se ž njim vojskovali po nepristopnih krajih (št. 27, 35, 45, 56).

Povedal sem že, da so slověnske čete pomagale cesarju Justinijanu,ko so se njegove trume vojskovale z Vzhodnimi Goti. A tudi v vojski s Perzi so imeli Bizantinci med svojimi vojaki mnogo Slovčnov, izmed katerih so nekateri postali poveljniki posameznim oddelkom (št. 56, 58),

Kdaj so Slověni in Antje začeli napadati bizantinsko zemljo, ni natanko znano. Iz Prokopijevih besed je razvidno, da takrat, ako ne prej, ko je v Carigradu nastopil vlado cesar Justinijan, kar oe je zgodilo leta 527 (št. 62)

Prodiranje čez Donavo na bizantinska tla ni bilo Slověnom lahko delo. Že širokost rečene reke jih je ovirala. Na nasprotni strani pa so bili postavljeni bizantinski vojaki, da bi po svojih močeh stražili državno mejo. Bizantinska vlada je pošiljala k dolenji Donavi najhrabrejše čete in najboljše poveljnike. Da bi bilo še težje napadati bizantinsko zemljo, je postavil cesar Justinijan pri rečeni reki mnogo trdnjav, že obstoječe pa je dal popraviti (št. 57).

Leta 530. in tudi že prej so Slověni in Antje v družbi s Huni večkrat šli čez dolenjo Donavo ter grozovito postopali med bizantinskimi prebivalci. Cesar Justinijan je nato v četrtem letu svojega vladanja nad Slověne poslal svojega poveljnika Hilbudija ter mu izročil stražo ob Donavi zato, da bi ne mogli sovražniki čez to reko. To je nekoliko pomagalo. Ko je pa Hilbudij po tretjem letu, odkar je bil poveljnik ob Donavi, šel na nasprotno stran reke, so se mu Slověni ustavili, kar se je zgodilo leta 533. Prišlo je do hudega boja, v katerem je padlo mnogo Bizantincev in tudi njih poveljnik Hilbudij. Odslej so Slověni šli čez Donavo, kadar se jim je zdelo, ter so plenili po bizantinski državi. Tudi Antje so napadli Tracijo, ujeli tu mnogo Grkov ter jih odvedli v sužnost (št. 33).

Ne dolgo potem se je vnela domača vojska med Slověni in Anti. Prvi so bili srečnejši ter premagali nasprotnike (št. 33). V tem času, ko je bil boj med brati, so prenehali napadi na bizantinsko zemljo.

Leta 545. je velika množica Slověnov prestopila reko Donavo, ropala po Traciji ter potem tirala mnogo Bizantincev v sužnost. Med potjo so pa Heruli udarili na Slověne ter osvobodili ujete Bizantince (št. 33).

Dve leti pozneje se je slověnska vojska na novo napotila čez dolenjo Donavo ter potem opustošila vso Ilirijo do Drača. Povsod so Slověni morili, tirali odrastle ljudi v sužnost ter si lastili tuje imetje. Po rečeni pokrajini so si tudi osvojili več trdnih gradov. Bizantinski poveljniki po Iliriji, ki so imeli pod seboj 15.000 mož, so le od daleč sledili sovražnikom, ker so se jim bali približati (št. 40). — Okoli l. 548 je mnogo Slověnov spremljalo langobardskega princa Ildigesa, ki se je bil napotil v Italijo ter tu premagal bizantinskega poveljnika Lazarja (št. 42).

Leta 549. je udarila slověnska vojska čez Donavo, potem brez napora prestopila reko Marico ter premagala bizantinske čete po Traciji in Iliriji, če prav so bile mnogo močnejše kakor slověnske trume. Potem so Slověni užugali konjike, katerim je ukazoval bizantinski poveljnik Asbad. Tega so Slověni ujeli, mu pozneje strgali kožo s hrbta ter ga sežgali. Ko so to izvršili, so pustošili brez strahu po vsej Traciji in po vsej Iliriji ter oblegali in vzeli mnogo trdnjav. En oddelek Slověnov je prišel do Egejskega morja ter se tu polastil primorskega mesta Topera, če prav je bila v njem vojaška posadka.

Kjer so se Slověni prikazali, so pomorili vse odrastle ljudi, na katere so naleteli. Zato je bila vsa zemlja po Iliriji in Traciji polna nepokopanih mrličev. Večkrat so tiste, katere so hoteli usmrtiti, prej še na razne načine trpinčili. Vole in ovce, ki so jih naropali, so v kako poslopje zaprli ter brez usmiljenja požgali, ako jih niso mogli spraviti v svojo domovino. Ko so se Slověni na zadnje vračali proti domu, so tirali s seboj tudi več kakor 10.000 ujetnikov (št. 45).

Naslednjega leta zopet prestopi velika množica Slověnov reko Donavo ter se prikaže najprej pri Nišu. Nekaj časa pozneje prekoračijo ti Slověni ilirske gore ter prihrume v Dalmacijo. Ko so potem še nove trume prišle čez Donavo ter se združile s prejšnjimi, so pustošili vsi skupaj popolnoma svojevoljno po bizantinski državi. Posebno veliko škode so naredili v neki pokrajini blizu Marmorskega morja. A niso samo mimogrede plenili tamošnje zemlje, temuč so ostali v njej tudi čez zimo v letu 550. in 551. brez strahu pred kakim sovražnikom, kakor bi bili v svoji domovini. Nazadnje je cesar Justinijan poslal nad nje prav veliko vojsko, ki je naletela na Slověne pri Drenopolju v Traciji. Tu je prišlo do hudega boja, v katerem so bili Bizantinci popolnoma premagani. Nato so Slověni opustošili pokrajino, Astika imenovano, ki je bila blizu Carigrada ob Črnem morju. Poslednjič so dospeli do Dolgega zidovja, ki je bilo od Carigrada le za dober dan oddaljeno. Nova bizantinska vojska, ki so jo poslali nad sovražnike, je pač en oddelek Slověnov zapodila v beg, a drugi so se brez težav s svojim plenom povrnili v domovino (št. 47).

Nekoliko pozneje, vendar še istega leta, je prišla velika množica Slověnov v Ilirijo ter tu strašansko postopala. Cesar Justinijan je poslal nad nje svojo vojsko. Ker pa Bizantincev ni bilo posebno veliko, zato se niso upali napasti Slověnov; pač pa so jim vedno sledili za hrbtom ter ugrabili tiste, ki so zaostali. Nekatere izmed njih so pobili, nekatere pa žive ujeli ter jih poslali cesarju. Pri vsem tem so Slověni takrat dolgo časa pustošili po bizantinski zemlji; po vseh cestah je bilo polno mrličev. Brez števila ljudi so odgnali v sužnost. Ko so vse pokončali, so se vračali z vsem plenom domov, ker se jim ni nihče ustavljal. Še takrat, ko so Slověni hoteli iti čez Donavo, jih niso mogli Bizantinci napasti iz kake zasede ali pa jim kako drugače škodovali, kajti Gepidje so šli Slověnom na roke ter jih za ne malo odškodnino prepeljali na drugo stran Donave (št. 50).

Leta 559. so Slověni v zvezi s Huni pridrli v Tracijo, po njej pustošili ter pobili mnogo ljudi; veliko pa so jih polovili, da bi jih odvedli v sužnost. Med ujetniki sta bila tudi dva bizantinska poveljnika. Ko so Slověni dospeli do Dolgega zidovja, so ga prekoračili ter prišli v carigrajsko okolico. Cesar je nato poslal nad Slověne mnogo vojakov, ki pa so bili premagani in večinoma tudi pobiti. Velika nevarnost je sedaj pretila glavnemu mestu. Vse je moralo na noge, dijaki, člani telesne cesarjeve straže in še celo stari senatorji stražit mestno zidovje. Svojemu izkušenemu poveljniku Belizarju je cesar ukazal, naj gre nad sovražnike. Ker ni bilo dovolj vojaštva in konj, je velel Belizar poiskati vse konje po cesarskih in privatnih hlevih. Oborožil je vse ljudstvo ter potem šel nad Slověne in Hune. Ti so se pomeknili nazaj k Dolgemu zidovju ter po ondotni okolici pustošili od meseca marca pa do avgusta. Tako malo strahu so Slověni in Huni imel pred Bizantinci (št. 69).

Kmalu potem so dobili carigrajski vladarji novega sovražnika na severozahodni strani svoje države. To so bili Obri, ki so dostikrat združeni s Slověni pridrli na bizantinska tla. Leta 567. je langobardski kralj Alboin poklical Obre na pomoč, da bi mu pomagali premagati Gepide, ki so takrat prebivali po vzhodnem Ogrskem in Erdeljskem. V svojem sovraštvu do Gepidov je obljubil Obrom vse, kar so od njega zahtevali, tako med drugim polovico Gepidom vzetega plena in vso gepidsko zemljo. Gepidje so bili v vojski potolčeni in skoraj popolnoma uničeni; nekateri so prišli pod langobardsko oblast, drugi so morali služiti Obrom, ki so se polastili njih zemlje. Kmalu potem (568) se odpravijo Langobardi v Italijo, kamor jih je bil poklical ravennski eksarh Narzet, ter prepusté Obrom tudi svojo deželo (št. 70). Tako so namesto Langobardov in Gepidov začeli po Ogrskem in Erdeljskem gospodovati Obri.

Ko je vladal v Carigradu cesar Justin II. (565-578), so večkrat Slověni in Obri napadli njegovo zemljo. Še bolj pogostoma so ponavljali svoje navale pod njegovim naslednikom Tiberijem (št. 83). L. 578. je skoraj stotisoč Slovčnov pustošilo po Traciji in drugih pokrajinah. Bizantinski cesar ni imel nobene za vojsko sposobne trume, da bi jo poslal nad Slovčne. Bil je v velikih zadregah, ker se je moral takrat tudi s Perzi vojskovati. Zato je poslal poslance k obrskemu kakanu Bajanu ter ga prosil, da bi postal njegov zaveznik ter pričel vojsko s Slověni. Ako bode Slověnom pretila nevarnost na domačih tleh, bi ti nehali pustošiti tujo zemljo ter bi rajše mislili, kako bi branili svojo domovino. Na zadnje je cesar pregovoril Bajana, da je ta zbral 60.000 mož ter jih iz Panonije po bizantinskih tleh peljal na zemljo Slověnov. Ti iz prva niso bili pripravljeni na tak napad in zato so iskali zavetja v gosto zarastlih gozdih. A kmalu so se zbrali ter bili pripravljeni braniti svojo domovino. Ko je obrski kakan poslal svoje poslance k slověnskim voditeljem z naročilom, da bi mu dajali zahtevani davek, so odgovorili: »Kdo izmed ljudi, katere obsevajo solnčni žarki, je tako močan, da bi nas premagal? Navajeni smo, da si lastimo tuje zemlje, ne pa, da bi si drugi osvojili našo. Taka bode naša navada, dokler bode kaj boja in kaj mečev.« — Tako so se tedaj izrazili Slověni; istotako ošabno so odgovorili tudi Obri. Tem besedam je sledilo zmerjanje in sramočenje, potem pa prepir. Nato Slověni niso mogli brzdati jeze ter so pomorili obrske poslance. Ko je kakan Bajan vse to zvedel, je gojil dolgo časa sovraštvo do Slověnov. Jezilo ga je, da ga niso ubogali. Mikalo ga je, da bi si pridobil slovensko zemljo, bogato raznega plena, ki so si ga nabrali Slověni na bizantiskih tleh (št. 82).

To nam kaže, da so bili Slověni leta 578. popolnoma nezavisni od Obrov ter tako oblastni, da se niso bali pomoriti njih poslancev. Okoli 60.000 mož močna obrska vojska jih ni mogla prisiliti, da bi bili obljubili Bajanu pokorščino. Med obrskim kakanom in bizantinskim cesarjem je bila takrat sklenjena prijateljska zaveza, katero so pa Obri čez dve leti svojevoljno prelomili, ko so se zvijačno polastili mesta Sirmija (št. 87)

Nekako v tistem času, ko so Obri oblegali mesto Sirmij, so plenili Slovčni po Balkanskem polotoku. V svoj namen so izkoristili zadrego carigrajskega vladarja, ki je moral proti Perzom poslati vse svoje trume. Ivan iz Ephesa pripoveduje o tem navalu, da so Slovani prehodili vso Helado ter tesalske in traške pokrajine. Osvojili so si mnogo mest in trdnjav; pustošili, požigali, ropali in gospodarili so po bizantinski zemlji ter bivali v njej popolnoma svobodno in brez strahu, kakor v svoji domačiji. To je trajalo štiri leta in sicer tako dolgo, dokler je cesar imel opraviti s Perzi, zoper katere je poslal vse svoje trume na vzhod. Na ta način so dobili Slovani prosto roko v deželi, v njej bivali ter se po njej razširjali. Pustošili in požigali so tja do (Dolgega) zidovja ter si z ropanjem osvojili jako veliko čred. Pleneč, moreč in požigajoč so obogateli ter si pridobili mnogo zlata, srebra, konjskih čred in orožja; vojskovanju so se priučili celo bolje kakor Bizantinci (št. 88).

Prej ko ne v tistem času je prišlo v noči med 26. in 27. oktobrom pred Solun kakih 5000 Slověnov, da bi napadli mesto. Dotični ljudje so bili močni, vajeni boja ter cvet slovčnskega naroda. Solunski prebivalci so se bojevali s Slověni skoraj ves dan, preden se jim je posrečilo, da so odbili ta nepričakovani napad (št. 89).

Ker je obrski kakan s carigrajskim vladarjem Mavricijem v posebni pogodbi sklenil mir, ni smel s svojimi trumami napadati bizantinske države. Zato je leta 584. našuntal Slověne, da so začeli pustošiti bizantinsko zemljo. Pridrli so do Dolgega zidovja, kjer so hudo razsajali ter pobili mnogo ljudi. Cesar je bil v velikem strahu ter je hotel obvarovati Dolgo zidovje. Kar je bilo vojaštva v Carigradu, je moralo na noge. Bizantinski poveljnik Komentiol je najprej naletel pri reki Erginu na en slověnski oddelek ter ga pregnal. Potem je pri Drenopolju napadel slověnskega poveljnika Ardagasta (Radogosta), ki je s seboj peljal mnogoštevilno četo ujetnikov in veliko plena. Komentiolu se je posrečilo, da je iz pokrajine Astike pregnal Slověne ter rešil bizantinske ujetnike (št. 90).

Štiri leta pozneje so se Slověni zopet napotili proti jugu ter po svoji navadi pustošili po Traciji (št. 98).

Leta 590. je cesar Mavricij sklenil mir s Perzi ter potem poklical svoje trume iz Azije v Evropo. Ker se je za nekaj časa pomiril tudi z obrskim kakanom, je poslal večkrat svojega najboljšega poveljnika Priska nad Slověne. Ti niso odslej mogli več tako pogostoma prodirati proti jugu, ker so bili včasi prisiljeni, da so se morali na domačih tleh bojevati s sovražniki. Od 590. do 602. leta, ko je Foka pehnil Mavricija s prestola, so bili Slověni nasproti Bizantincem bolj defenzivni kakor ofenzivni. Lepše čase so imeli predniki sedanjih Jugoslovanov pod cesarjem Fokom, ko so na vzhodu Perzi zopet pričeli vojsko s carigrajskim vladarjem.

Ko se je Mavricij pomiril s Perzi in Obri, ni imel drugih sovražnikov kakor Slověne. Sklenil je, da se hoče nad njimi znositi. Svojemu poveljniku Prisku je rekel, da Slověni ne bodo prej mirovali, dokler jim Bizantinci ne zapro poti čez Donavo. Tako se je tedaj začel vojskovati ž njimi.

V prvih treh letih (593—595), ko je Prisk vodil bizantinsko vojsko, so imeli Slověni težavno stališče; ko je pa bil leta 596. namesto Priska cesarjev brat Peter postavljen za poveljnika, se je sreča Bizantincem izneverila. Vsled svoje nesposobnosti je Peter leta 597. izgubil poveljništvo, ki je bilo zopet Prisku izročeno.

Mogoče je, da je nesreča, katero je imela bizantinska vojska leta 597. na zemlji Slověnov, dala obrskemu kakanu povod, da je po svoji navadi iz nova poslal svoje trume na bizantinska tla. Povabil je k sebi razne rodove Slověnov, pomešal med nje še nekoliko drugih vojakov ter vsem skupaj ukazal napasti mesto Solun. Vojska je štela okoli 100.000 mož. Govorili so o njej, da jih je bilo toliko, da so izpili reke in studence, pri katerih so se utaborili, ter v puščavo premenili vso zemljo, po kateri so hodili. Ko so sedem dni oblegali Solun, so se odstranili. Solunjani so bili mnenja, da sta jim Bog in sv. Demetrij pomagala pregnati sovražnike (št. 120).

Bizantinski poveljnik Prisk je spomladi leta 598. zapustil Carigrad ter je bil namenjen, da bi šel nad Slověne. A razmere so nanesle, da se je moral vojskovati z Obri, ki so se bili mimogrede polastili Singiduna, potem leta 599. udarili v Dalmacijo, leta 600. pa pridiii do Dolgega zidovja. Leta 601. se je Prisk vojskoval z Obri na njih tleh ter bil v obče srečen. Ker pa je leta 602. cesar zopet svojega nesposobnega brata Petra postavil za poveljnika, so bili uspehi njegovega prednika kmalu uničeni. Peter je peljal bizantinsko vojsko na slověnska tla. Ker je bilo že pozno v jeseni, je zapovedal cesar Mavricij, naj ostane vojska čez zimo na zemlji Slověnov. Vojaki so se protivili cesarjevi volji ter navajali med drugimi razlogi tudi to, da je nevarnost prevelika zaradi množine Slověnov, ki krožijo po zemlji na nasprotni strani Donave. Ker cesar ni hotel odjenjati, so izbrali nezadovoljni vojaki stotnika Foka za svojega poveljnika, ki je peljal nato bizantinsko vojsko proti Carigradu. Mavricij je moral bežati čez morje v Azijo, Foka pa je postal v novembru istega leta bizantinski cesar (št. 137)

To zmešnjavo v glavnem mestu so porabili Perzi, da so se na novo začeli z Bizantinci vojskovati. Istotako so se vzdignili Obri ter opustošili Tracijo. Ta dva sovražnika sta bila dobrodošla zaveznika Slověnov, ki so odslej še lažje ponavljali svoje napade, dokler se niso na zadnje za vedno polastili obširnih pokrajin bizantinske države.

Prav lahko se dá dokazati, da okoli leta 600. po Kr. se je bizantinska oblast razprostirala proti severu do dolenje Donave Onostran te reke po sedanji Valahiji so bivali svobodni Slověni. Od Železnih vrat proti zahodu sta Donava in Sava delali mejo med bizantinsko in obrsko zemljo. Iz prej opisanih dogodkov je razvidno, da Slověni in Obri niso v šestem stoletju napadali bizantinskih pokrajin z namenom, da bi si jih bili osvojili, temuč zato, da bi si nabrali kolikor mogoče veliko plena. Za cesarja Mavricija se Slověni še niso stalno naselili po Meziji, Traciji, Iliriji in Macedoniji. Nekateri pisatelji radi poudarjajo, da so Slovani lepo mirno posedli opustošene pokrajine bizantinske države ter tu začeli obdelovati zemljo in rediti živino. A razni zgodovinski viri nam kaj jasno pričajo, da so bili Slověni v tistih časih prav tako, kakor njih prijatelji Obri, bojeviti in drzni napadovalci, ne pa mirni in pridni poljedelci.

C. Nastop Slovencev [6][uredi]

1. Črtice o naselitvi Slovencev.[7][uredi]

Ko so Langobardi leta 568. zapustili Panonijo, dobili so Obri v pogodbi, katero so bili ž njimi sklenili, Ogrsko in Erdeljsko v svojo oblast. Ker se sami niso pečali s poljedelstvom in trgovino, so potrebovali po zemljah, po katerih so prej Langobardi in Gepidje prebivali, takih podložnikov, kateri so radi obdelovali polje in se ukvarjali s trgovino. Taki ljudje so bili Slovani, ki so se vsled tega prav hitro razširili po vsej obrski državi. Trditi smemo, da so Obri podpirali razširjanje slovanskih prebivalcev po svojih pokrajinah in da jih tedaj vsaj iz prva nikakor niso zatirali, kajti drugače ne bi jih bili izvabili na svoja tla.

Kake narodnosti so se okoli leta 600. nahajale v obrski državi in v katerem razmerju, kaže nam kratka notica pisatelja Theophylakta (gl. št. 133), ki navaja, da so Bizantinci pri neki priložnosti blizu Tise ujeli del obrske vojske in sicor 3000 Obrov, 2200 drugih barbarov ter 8000 Slovanov. Kakor se kaže, so ti na obrski zemlji po številu presegali Obre in še razne druge razrode.

Med tistimi Slovani, ki so prišli na obrsko zemljo, so bili tudi predniki sedanjih Slovencev. Brez dvoma so se naselili po pokrajinah ob zahodni meji obrske oblasti v bližini nekdanjega rimskega Norika. Prebivalci te dežele so bili takrat nekako osamljeni. Na jugozahodni strani so imeli za sosede arijanske Langobarde, ob severozahodni meji so prebivali poganski Bavarci in na njih vzhodni strani se je razprostirala obrska država. Noričani so bili keltsko-romanskega plemena in pa katoliške vere. Še v sredi šestega stoletja so bile v Tiburniji (glej št. 85, 102), potem prej ko ne v Celeji (cfr. št. 85) in morebiti tudi v Poetoviju (cfr. 102) škofovske stolice.

Večina nekdanjega Norika je nagnjena proti vzhodu. Od te strani so po letu 568. začeli Slovenci prodirati na noriška tla ter so svoje delo ponavljali tako dolgo, dokler si niso osvojili zemlje ob Savi, Dravi in Muri. Prvotni prebivalci niso mogli uspešno odbijati navalov naših pradedov, ker niso od nobene strani dobili kake izdatne pomoči. Sosednji Langobardi so bili vsaj v prvih letih, odkar so bivali po Italiji, bolj naklonjeni poganskim Obrom in Slovencem kakor pa katoliškim Rimljanom, s katerimi so se dolgo časa vojskovali. Bizantinci in Franki bi bili morebiti radi pomagali svojim istovernikom po Noriku, a so bili preoddaljeni; razen tega so pa oboji imeli takrat dovolj opraviti s svojimi domačimi zadevami. Noričani so se morali zanašati le na svoj meč in na svoje zidovje, in če prav so brez dvoma hrabro branili svoje imetje in življenje, so bili na zadnje vendar premagani.

Napačna bi bila misel, da so Slovenci kar nekako tako brez težav in bojev posedli svojo sedanjo zemljo. Kakor dandanes ne dobe ničesar zastonj, prav tako se jim je godilo pred trinajstimi stoletji. Za vsako ped zemlje se je bilo treba truditi in boriti. Tudi si ne smemo misliti, da bi bili Noričani in njih sosedje še pred prihodom Slovencev brez pravega vzroka zapustili svojo domovino ter se od prvega do zadnjega napotili po svetu. Posamezni ljudje so pač šli tja, kjer se jim je zdelo varnejše; a vsi drugi so ostali v tistih krajih, kjer so bili doma.

Lahko bi si še celo mislili, da so Slovenci, ko so prišli v Norik, postopali mnogo krvoločnejše in okrutnejše kakor pa Langobardi, Gotje in drugi germanski narodi. Oni so bili poganske vere, ti pa večinoma arijanci, tedaj vsaj kristjani. Langobardi, Gotje, Franki in drugi germanski razrodi so si pač podvrgli prvotne Rimljane, vzeli jim vso zemljo ali pa vsaj tretji del, a pustili so jim večinoma življenje. Nasledek temu je bil, da so Langobardi, Gotje in Franki polagoma izgubili svojo narodnost, ker po njih nekdanjih zemljah stanujejo dandanes Italijani, Spanci in Francozi, ki spadajo k romanskemu plemenu. Drugače je bilo pri Slovencih in drugih južnih Slovanih, ki so po osvojenih zemljah večinoma ohranili svojo narodnost, kar kaže, da so iztrebili velik del starih prebivalcev. Ako bi bili s prvotnimi ljudmi ravnali milo in prizanesljivo, bi bili na mnogih straneh izgubili svojo narodnost, ko bi bili živeli med prejšnjimi, na višji stopinji omike stoječimi stanovalci.

Kako so Slovenci postopali po noriških tleh, nam kaže med drugim to, da so bila prej cvetoča mesta v tistem času razrušena, Kristusova vera pa tako popolnoma zatrta, da ni bilo potem med Slovenci skoraj 200 let nobene krščanske cerkve. Preden so Langobardi prišli v Italijo, so imeli oglejski dušni pastirji metropolitansko oblast čez škofije po Karantaniji. Ko pa so se po tej pokrajini naselili Slovenci, je ta oblast za dolgo časa popolnoma prenehala. (Izvestja, XI, 108.) Najbrže so Slovenci uničili celjsko in tiburnijsko škofijo. Ondotne prebivalce so pomorili ali pa odvedli v sužnost. Le nekaterim se je posrečilo, da so rešili svoje življenje in svojo prostost, ko so pnbežali na morske otoke in druge varne kraje. Kakor se kaže, je celjski škof Ivan na Gradežu iskal zavetja pred sovražniki (cfr. št. 85). V istrskem Novem gradu je bil leta 599. za škofa postavljen neki Ivan, ki je prišel ali pa morebiti prav za prav pribežal iz Panonije (cfr. št. 127).

Najbrže so Slovenci, ko so dospeli na zemljo sedanje slovenske domovine, tu razdrli in požgali mnogo rimskih mest. Tako je padla nekdanja Celeia (Izvestja, XI, 108), Tiburnia ali Teurnia je izginila (ibid. 109) in še druga mesta so bila uničena. Kraj Agunlum je bil precej daleč na zahodu in zato se okoli leta 611. še omenja, kajti ondi so takrat Slovenci premagali Bavarce (št. 147). Prej ko ne so Slovenci pri tej priložnosti tudi razdrli imenovani kraj. Morebiti so v istih dneh tudi opustošili vso ondotno okolico, kajti v neki listini iz 1. 770. čitamo, da je bila vsa tamošnja zemlja že od starodavnih časov sem, tedaj morda od leta 611. naprej pusta in brez prebivalcev (glej št. 239).

Slovenci so prišli v svoje sedanje pokrajine med letom 568. in 595. Polastili so se vse zemlje do izvirov reke Drave in Mure. Še l. 770. je bila meja med slovensko in bavarsko zemljo pri Innichenu na sedanjem vzhodnem Tirolskem (št. 239).

Slovenci so se naseljevali po nekdanjem Noriku in drugih sosednjih pokrajinah tako, da so šli ob rekah navzgor. Kjer so dobili za obdelovanje pripravnih ravnin in dolin, tam so si napravili selišča. Tako so polagoma zasedli sedanjo Kranjsko, Koroško, Štajersko ter velik del Primorskega. Dalje so se polastili sedanjega vzhodnega Tirolskega in solnograškega Lungaua. Njih naselbine so se nahajale po sedanji Dolenji in nekoliko tudi Gorenji Avstriji ter po zapadnem delu Panonije. Zahodna meja slovenske zemlje se je vlekla v sedmem in osmem stoletju, ko so Slovenci najbolj daleč segali proti večerni strani, od izvira reke Drave proti severu k gori, Dreiherrnspitz imenovani, nato proti vzhodu po gorskem slemenu Visokih Tur nekako do izvira Mure, odtod proti severu po razvodju med Salico na eni strani, Muro in Anižo na drugi do Dachsteina, potem dalje k Mrtvemu gorovju ter več ali manj po razvodju med Travno in Anižo k Donavi, kjer so se dotikali Čehov. Mnogobrojna slovenska krajevna imena, katera nahajamo po vseh dotičnih straneh do opisane meje, nam dokazujejo, da se je slovenska zemlja res tako daleč proti zahodu razprostirala. To trditev potrjujejo tudi nekatere listine. (Izvestja, XI, 116.)

Kljubu temu, da so se Slovenci pred dobrimi tisoč leti razprostirali od izvira reke Drave pa do panonske nižine ter od Donave pa do Jadranskega morja, je bilo vendar njih skupno število neznatno. Marsikateri deli, katere dandanes pokrivajo vasi in polja, so bili takrat neobdelani in napolnjeni s širokimi gozdi. Ko so Slovenci prišli v svojo sedanjo domovino, so se naselili rajši po ravninah in dolinah; gorovja so se ogibali. Le tam, kjer so se doline tako polagoma vzdigovale, kakor n. pr. ob Savi, Dravi in Muri, so prodrli daleč v nje. Ker so bili Slovenci po svoji novi zemlji jako redko naseljeni, je bil to pozneje glavni vzrok, da so v nekaterih stoletjih izgubili polovico svojih pokrajin.

Leta 595 je šel bavarski vojvoda Tasilo I. s svojo vojsko v pokrajino Slovencev, jih premagal ter se z bogatim plenom vrnil v svojo deželo (gl. št. 112). Kaže se, da so se Slovenci do takrat že precej dobro udomačili na svoji zemlji in da jim sosednji narodi niso odrekali vlastinske pravice do nje. Kmalu potem (leta 596.) so Bavarci na novo napadli Slovence; a ti so dobili pomoč od obrskega kakana ter napadovalce premagali in do zadnjega moža pobili (št. 116). Štiri leta pozneje so naši predniki skozi severno Istro začeli siliti v Italijo (št. 131).

V interesu Langobardov, Obrov in Slovanov je bilo, da so Bizantincem, ki so gospodovali po Balkanskem polotoku in po Italiji, vzeli kolikor mogoče veliko pokrajin. Langobardi, Obri in Slovani so bili napadovalci; Rimljani in Bizantinci pa so se prizadevali, da bi si ohranili to, kar so imeli. Odbijali so napade tujih barbarov ter branili meje svoje domovine. Če to pomislimo, nam bode razumljivo, zakaj so se Slovani, Obri in Langobardi mnogo let med seboj podpirali. Na eni strani vidimo katoliške Rimljane in Bizantince, na drugi pa nekatoličane, namreč poganske Obre in Slovane ter arijanske Langobarde. Ti so, kakor je znano, na vso moč podpirali beneške razkolnike, kateri so se zaradi treh poglavij odcepili od Rima. Slovenci so se v tem času večkrat bojevali z Bavarci; tam pa, kjer so mejili z Langobardi, je vladal mir.

Dolgo časa so bili Slovani in Obri dobri prijatelji ter so drug drugemu šli na roko, ko so napadali bizantinsko zemljo. Leta 584. so Obri, ker so sami sklenili mir z Bizantinci, našuntali Slovane, da so pridrli na bizantinska tla (gl. št. 90). Obri so leta 591. tudi med Slovani ob Baltiškem morju iskali pomožnih čet, da bi lažje vznemirjali bizantinsko državo (št. 104). Ko je leta 593. bizantinska vojska šla nad Slovane, je hotel obrski kakan tem pomagati s svojim diplomatičnim posredovanjem (št. 108). Če je Gepid, bivajoč na slovanski zemlji, prepeval obrske pesmi, ni na ta način kar čisto nič žalil narodnega ponosa ondotnih Slovanov (št. 108).

Tudi Obri in Langobardi so se več let med seboj podpirali. Že okoli leta 596. je obrski kakan poslal poslance k langobardskemu kralju Agilulfu v Milan ter ž njim sklenil mir (št. 117). Nekaj časa pozneje je tudi ta poslal svoje zastopnike k Obrom, da bi se za večne čase napravilo prijateljstvo med obema narodoma (št. 138). Ta zveza med Langobardi in Obri se je tudi pokazala v javnosti, ko so drug drugemu šli na roke. Okoli leta 601. je kralj Agilulf poslal obrskemu kakanu rokodelcev, da so mu tesali ladje (št. 134). A nasprotno je pa kakan na pomoč poslal langobardskemu kralju slovanskih čet, katere so ga podpirale, da se je leta 603. polastil Cremone in še nekaterih drugih krajev (št. 140). Prej ko ne so bile to slovenske trume, ki so se takrat borile po severni Italiji.

Včasi se je zveza med Slovani, Obri in Langobardi pokazala na bojišču. Tako so rečeni narodi okoli leta 602. napadli bizantinsko Istro ter po njej ropali in požigali (št. 138).

Pozneje so se Langobardi pomirili z bizantinskim cesarjem Fokom; a na drugi strani je prenehal »večni mir«, katerega so okoli leta 602. sklenili z Obri. Že okoli leta 610. se vname vojska med Langobardi in Obri. Ti napadejo s svojimi trumami, med katerimi je bilo brez dvoma veliko število Slovencev, beneško zemljo. Furlanski vojvoda Gisulf se jim postavi nasproti, a Obri ga premagajo in uničijo skoraj vso njegovo vojsko. Vsa Furlanija je bila sedaj odprta obrskim četam, katere so nato po njej ropale in požigale. Le v utrjenih gradovih, kakor v Korminu, Čedadu, Nemah itd., se Langobardi branijo. Na zadnje se Obri polaste tudi Čedada ter odpeljejo v svojo domovino mnogo langobardskih ujetnikov (št. 145). Ta zmaga Obrov je bila najbrže na korist od njih zavisnim Slovencem, da so se lažje razširjali proti Italiji.

Obri so bili tedaj okoli leta 610. zmagovalci; Furlani pa so bili tako potolčeni, da so še celó sinovi in pa soproga furlanskega vojvoda prišli sovražnikom v pest. Kaže se, da je bil vojvoda Gisulf sam ubit. Njegova sinova Taso in Kako, katerima se je posrečilo, da sta Obrom ušla, sta sedaj postala furlanska vojvoda.

Njuna naloga je bila, da bi popravila škodo, katero so Obri s svojim napadom naredili. Pavel dijakon omenja, da sta v svojo oblast dobila tudi slovenski okraj »Zellia« do mesta »Medaria«. Ondotni Slovenci so nato morali nad sto let furlanskim vojvodom plačevati davek (št. 146). Kaže se, da »Zellia« so zahodna Brda med Čedadom in Medano, »Medaria« pa sedanja vas Medana v Brdih.

Ko je na Bavarskem umrl vojvoda Tasilo I., mu je sledil njegov sin Garibald. Tega so Slovenci okoli leta 611. pri Aguntu premagali ter opustošili bavarsko zemljo. Nato so Bavarci zbrali svoje trume, vzeli sovražniku plen ter ga pognali iz svoje dežele (št. 147). Nekako v tistem času so slovanske čete napadle bizantinsko Istro, pomorile v njej mnogo sovražnikov ter strašansko opustošile ves polotok (št. 148).

Slovenci so bili takrat še pogani. Med letom 612. in 615. je namerjaval sv. Kolumban, ki se je v tistem času mudil v Bregenzu ob Bodenskem jezeru, da bi jim prišel oznanjevat božjo besedo. A kmalu se je prepričal, da Slovenci še niso zreli za sv. vero (št. 151).

Okoli leta 620. je Lopichis, praded langobardskega pisatelja Pavla dijakona, s pomočjo neke Slovenke ubežal z obrske zemlje ter prišel v Italijo (št. 153). Kaže se, da so bili Slovenci takrat še Obrom podložni.

Slovenci so se dalj časa kaj svobodno gibali pod obrsko nadoblastjo. To je že iz tega razvidno, da so večkrat na svojo roko brez obrskih poveljnikov in brez obrskega nadzorstva udarili na kakega sovražnika. Postopali so dostikrat tako, kakor da bi bili popolnoma samostojni. Znano nam je, da so okoli leta 611. Slovenci brez Obrov premagali bavarskega vojvoda Tasila (št. 147). Nekako v istem času so brez Obrov napadli Istro (št. 148). Da so bili Slovenci le prav malo zavisni od Obrov, kaže nam to, da zgodovinski viri, če je treba omeniti zemljo ob Savi, Dravi, Muri in Soči, poznajo pač slovensko pokrajino (št. 112) in slovenski okraj (št. 146), ne pravijo pa, da bi to bila obrska pokrajina ali pa obrski okraj.

2. Doba slovenske samostojnosti.[uredi]

Razmere med Obri in od njih zavisnimi Slovani so se v teku časa premenile. Obri so se začeli nasproti svojim podložnikom obnašati tako, da so ti jeli misliti na to, kako bi se otresli njih jarma. V raznih obrskih vojskah so morali Slovani iti nad njih sovražnike; Obri pa so ostali v svojih taborih. Ako so zmagali oni, polastili so se ti plena; ako se pa Slovanom ni posrečil njih napad, so jim pomagali Obri. Tudi so jih ti še drugače zatirali, kar je napotilo Slovence in druge Slovane, da so se leta 623. vzdignili zoper svoje tlačitelje ter si priborili samostalnost. Slovenci so Obrom služili k večjemu 55 let (668—723), morebiti pa tudi nekaj časa manj.

V bojih med Slovani in Obri se je posebno Samo odlikoval s svojo hrabrostjo. Najbrže je bil slovanskega rodu, ne pa frankovski trgovec. Ko Slovani vidijo njegovo srčnost, ga postavijo za svojega kralja. Vladal jim je 35 let (623—658). Pod njegovim vodstvom so Slovani večkrat premagali Obre ter se popolnoma otresli njih nadoblasti (št. 154).

Središče Samove države je bilo Češko s sosednjimi deželami. Na severu so se s Samom združili polabski Srbi, katerim je takrat vladal knez Drvan; na jugu so bili Slovenci Samovi zavezniki. Njegova slovanska država je bila nekaka narodna zveza med Čehi, Slovenci in polabskimi Srbi.

Ko so pod Samovim vodstvom imenovani Slovani premagali Obre, so imeli kmalu potem opraviti z novim sovražnikom, namreč s Franki. Omenil sem že, da so se Slovenci večkrat vojskovali z nemškimi Bavarci. Ti so se leta 629. obrnili do frankovskega kralja Dagoberta ter ga prosili, da bi jim zavaroval hrbet ter pod svojo oblast spravil Slovence, Obre in. druge narode tja do bizantinske meje (št. 161).

Taka prošnja je bila frankovskemu kralju všeč. Čakal je ugodne priložnosti, da bi pričel vojsko. Ko je zvedel, da so Slovani ubili več frankovskih trgovcev, ki so pa bili morebiti le vohuni, je hotel imeti zadoščenja. Poslal je na slovansko zemljo svojega poslanca Siharija, ki pa s svojim oblastnim vedenjem ni ničesar dosegel pri Samu. Nato pošlje kralj Dagobert nad Slovane svojo vojsko, ki se je v treh oddelkih pomikala proti vzhodu. Dalje izpodbudi tudi Langobarde, da se vzdignejo zoper Slovane in sicer brez dvoma zoper Slovence, do katerih so imeli najkrajšo pot. Frankom se pridružijo tudi Alemani. — A tudi Slovani so se na vseh straneh pripravljali na boj. Najbrže bi bili Obri takrat porabili ugodno priložnost ter napadli Slovane od nasprotne strani; a razsajala je v tistem času med njimi domača vojska.

Alemani in Langobardi so se srečno vojskovali s Slovani. Drugače se je godilo Frankom, ki so bili v tridnevnem boju pri Wogastisburgu popolnoma potolčeni. Dabogert je izgubil velik del svoje vojske ter je moral bežati v svojo državo. Vsled njegove nesreče pri Wogastisburgu so bili tudi uspehi Langobardov in Alemanov brez pomena (št. 163).

Kmalu potem so Slovani vsled ukaza svojega kralja Sama začeli napadati Turingijo in druge frankovske pokrajine (št. 163, 165, 166, 167, 168).

Slovenci so se leta 623. ali pa nekoliko pozneje s pomočjo kralja Sama otresli obrske nadoblasti. Nad dvesto let (623— 828) so jim potem vladali domači vojvodi. Prvi po imenu znani vojvoda je bil Valuk, sovrstnik kralja Sama in njegov zaveznik, če je bilo treba udariti na tuje sovražnike.

Da so bili Slovenci že leta 631. samostojni, kaže nam to, da je takrat pri njih 700 Bolgarov iskalo zavetja. Slovenski vojvoda Valuk jih je gostoljubno sprejel, ne da bi se bil bal zameriti na eni strani Obrom, na drugi pa Frankom. Ker je bil zvezan z drugimi Slovani, ki so živeli pod Samovo oblastjo, je bil varen pred obrsko in frankovsko silo (št. 164).

Dokler je kralj Samo vladal, so imeli Slovenci v obče mirne čase. Leta 631. so jih pač napadli Langobardi, kakor je bilo že omenjeno, a potem jih ni nobeden več nadlegoval. Langobardi so jih pustili pri miru, isto tako tudi Obri in Bavarci. Tudi se ne poroča, da bi bili Slovenci v tistem času prestopili svoje meje ter s svojimi napadi motili sosednje narode. Kaže se, da so se Langobardi, Obri in Bavarci bali Samove roke ; a na drugi strani so se pa tudi Slovenci morali brzdati ter niso smeli napadati tujih zemelj. Ko je pa Samo umrl, je razpadla njegova mogočna država in Slovenci so se zopet začeli na svojo roko vojskovati z Langobardi.

Okoli leta 630. je sv. Amand iz Belgije prišel na slovensko zemljo ter tu začel ondotnim prebivalcem oznanjevati sveto vero. Nekatere je pač pridobil krščanstvu, a velika množica ljudstva se ni hotela izpreobmiti. Ko je sv. Amand videl, da ima njegovo prizadevanje le malo uspeha, je zapustil slovenska tla ter se povrnil v Belgijo (št. 162).

Ko je vladal langobardski kralj Grimuald, se je okoli leta 663. zoper njega uprl furlanski vojvoda Lup. A nadenj je kralj na pomoč pozval Obre, kateri so nato v štiridnevnem boju premagali furlanskega vojvoda pri vasi Fiume na Furlanskem. Vojvoda je izgubil življenje, begunci pa so iskali zavetja po utrjenih gradovih. Obri so nato nekaj časa plenili in požigali po Furlaniji (št. 177).

Po Lupovi smrti je okoli leta 664. hotel njegov sin Arnefrit postati vojvoda furlanski. Ker pa se je zbal kralja Grimualda, je ubežal k Slovencem v Karantanijo. Z njih pomočjo bi se bil rad polastil furlanskega vojvodstva. Mnogo Slovencev se mu je pridružilo ter ga spremljalo v njegovo domovino. A Furlani so ga nato pri Nemah napadli, premagali in ubili št. (178).

Ta notica Pavla dijakona nam dovolj jasno kaže, da so bili Slovenci po Karantaniji okoli leta 664. popolnoma samostojni. Uporen sin tujega kneza ne bode pri kakem zavisnem narodu iskal zavetja in vojne pomoči.

Po Arnefritovi smrti je Vektari postal furlanski vojvoda. Zaradi nekih opravil se je moral napotiti v Pavijo. Ko so Slovenci čuli, da ga ni doma, so zbrali močno vojsko ter se hoteli polastiti Čedada. Ne daleč od tega mesta pri Briščah so postavili svoj tabor. Prigodilo se pa je, da se je bil vojvoda Vektari že prejšnji večer povrnil iz Pavije, kar je pa ostalo Slovencem prikrito. Neresnično je, da je Vektari, ki je imel okoli sebe baje le 25 vojakov, pri mostu nad reko Nadižo premagal in večinoma pobil slovensko vojsko, ki je štela 5000 mož. Tedaj bi prišlo na vsakega Furlana po 200 Slovencev, kar je nemogoče (št. 179).

Ko je okoli leta 705. po Furlanskem gospodoval vojvoda Ferdulf, so Slovenci pridrli v neki furlanski okraj ter tu napravili mnogo plena. Župan ondotnega kraja je nato hotel udariti na slovensko četo, kar se pa ni zgodilo, ker so Slovenci že prej odšli. Pavel dijakon sicer trdi, da je vojvoda Ferdulf sam podkupil Slovence, da so prišli pustošit njegovo deželo, ker je imel namen, da bi jih potem slavno premagal (št. 195). Razume se, da je ta trditev neverjetna. Slovenci brez dvoma niso bili tako neumni, da bi se bili v svojo škodo ravnali po željah vojvoda Ferdulfa.

Ne dolgo potem so Slovenci na novo prišli v Furlanijo. Utaborili so se na vrhu neke gore, kamor je bilo zarad strmine le težko priti. Vojvoda Ferdulf je pripeljal svojo vojsko do gorskega podnožja ter hotel z naskokom Slovencem vzeti njih tabor. Ko pa ti vidijo, da se jim sovražniki približujejo, se jim postavijo hrabro v bran. Ugodno stališče in pa izvenredna hrabrost sta Slovencem prinesla popolno zmago. Furlanska vojska je bila potolčena in njen vojvoda pa ubit. Na kateri gori se je vršila tu omenjena bitka, ni znano (št. 195).

Drugi Ferdulfov naslednik kot furlanski vojvoda je bil Pemon. On je po očetovsko skrbel za tiste sirote, katere so izgubile svoje očete v prej opisani bitki s Slovenci (št. 197). Okoli leta 720. je zopet prišla močna slovenska vojska na Furlansko ter dospela do Lavariana. V treh bitkah so se merili Slovenci in Langobardi. Iz pripovedovanja Pavla dijakona se di sklepati, da so Slovenci takrat premagali Furlane, kar je napotilo vojvoda Pemona, da je kar na bojišču sklenil mir s svojimi nasprotniki (št. 199).

Kaže se, da je Pemon v tistem času res sklenil mir s Slovenci, ker v naslednjih letih se nam ne poroča o nobenem slovenskem napadu na Furlansko. Da je odslej dalj časa med Pemonom in Slovenci vladal mir, je razvidno iz neke notice Pavla dijakona. Ta namreč pripoveduje, da se je Pemon okoli leta 737. zameril langobardskemu kralju Liutprandu. Ta ga je nato odstavil ter dal vojvodstvo njegovemu sinu Ratchisu. Sedaj je hotel Pemon s svojimi pristaši zbežati v deželo Slovencev. Ker je pa zanj njegov sin pri Liutprandu izprosil milost, je ostal v domovini (št. 213).

Ko je Ratchis postal vojvoda furlanski, je napadel okoli leta 738. s svojimi ljudmi Kranjsko, domovino Slovencev. Pavel dijakon trdi, da je pri tej priložnosti potolkel mnogo sovražnikov, njih imetje pa uničil. Ko so ga nato Slovenci nenadoma napadli, je s palico pobil prvega moža, kateri se ga je lotil (št. 215). Kaj seje potem zgodilo, nam Pavel dijakon ne omenja. Mi tedaj ne vemo, so li Langobardi odbili nepričakovani napad ali pa so morali bežati. Iz neke nam že znane notice (cfr. št. 146) bi smeli sklepati, da Ratchis pri svojem napadu ni bil srečen. Govorilo se je že o tem, da so Slovenci v pokrajini, »Zellia« imenovani, morali furlanskim vojvodom plačevati nekak davek do Ratchisovih časov, pozneje pa ne več. Najbrže se Ratchisu njegov napad na Kranjsko ni posrečil, kar je potem povzročilo, da so se tudi Slovenci po rečeni pokrajini iznebili vsakoletnega davka, katerega so morali dajati furlanskim vojvodom.

Če se oziramo na boje med Slovenci in Furlani, o katerih nam Pavel dijakon poroča, vidimo, da so bili Slovenci vsakikrat napadovalci, a Furlani so napade odbijali. Le enkrat so bili Furlani ofenzivni, ko jih je vojvoda Ratchis pripeljal na kranjsko zemljo. Znano je, da je napadovalec v obče močnejši od tistega, ki mora odbijati napade. Zato bi smeli trditi, da so bili Slovenci v raznih bitkah navadno srečnejši kakor pa Furlani. Uspeh teh bojev med Slovenci in Furlani je bil ta, da so se naši predniki polastili nekaterih okrajev, kateri so bili pod rimsko oblastjo deli Italije.

Kar se tiče narodnostne meje med Slovenci in Furlani, naj omenim, da kraji Oglej, Kormin, Iplis, Čedad, Neme, Rtin in Gumin so bili in so še dandanes furlanski, kar se more iz zgodovinskih virov dokazati. Znano je, da so okoli leta 610. gradovi Kormin, Iplis, Čedad, Neme, Rtin, Gumin in Osoppo služili Langobardom kot zavetje pred Obri (št. 145). V Korminu so okoli leta 737. oglejski patriarhi imeli svojo stolico, kar kaže, da so v rečenem mestu prebivali katoliški Furlani, ne pa Slovenci, ki so bili takrat še poganske vere (št. 213). Prej omenjeni kraji nam pa tudi zaznamujejo črto, nad katero se je pričenjal slovenski živelj najbrže že pred tisoč leti in se je bolj ali manj ohranil do današnjega časa. Znano je, da nekoliko kilometrov nad Korminom, Čedadom, Nemami, Rtinom in Guminom še sedaj prebivajo Slovenci.

Krajevna imena in zgodovinski dokumenti nam dokazujejo, da je bilo prav mnogo slovenskih naselbin tudi po notranjih delih Furlanije, posebno pa ob cesti, ki je držala iz Vidma proti jugozahodu, ter med rekama Stello in Taljamentom. O teh naselbinah bi smel trditi, da so nastale z dovoljenjem tistih gospodov, ki so vladali po Furlaniji. Slovenci so se po takih krajih kot poljedelci na tihem naselili ter morali od zemlje, katero so dobili v last, plačevati dotičnim gospodom primeren davek. V političnem oziru so bili ti Slovenci brez pomena. Ker so ločeni od svojih rojakov živeli med tujimi ljudmi ter bili pokorni tujim oblastnikom, zato se ne bodemo čudili, da so v teku časa izgubili svojo narodnost. Le krajevna imena po dotičnih straneh Furlanske nižine nam še vedno jasno pričajo, da tudi tam se je nekdaj glasil slovenski jezik.

Obrnimo se na severozahodno stran takratne slovenske domovine, da vidimo, kake so bile v tej dobi razmere med Slovenci in Bavarci.

Govoril sem že o bojih med Slovenci in Bavarci, ki so bili okoli leta 595, 596. in 611. A tudi v poznejših časih so Slovenci večkrat pridrli na bavarska tla ; prigodilo se je pa tudi, da so bili primorani odbiti navale nemirnih Bavarcev.

Neki vir nam pripoveduje, da je okoli leta 696. prišla truma Slovencev od južne strani čez Alpe na Bavarsko. Pridrla je do koče puščavnika Marina ter zahtevala od njega, da bi jej kazal pot po bavarskih tleh. Ker pa puščavnik ni hotel tega storiti ter ni maral zapustiti svoje celice, so Slovenci najprej prisilili svetega moža, da jim je moral donašati drva. Nato so ga vrgli na grmado ter živega sežgali, kar se je zgodilo dne 15. novembra (št. 190). Mogoče je, da so Slovenci takrat prihrumeli iz zahodne Karantanije ter jo udarili po Zillerski in Achenski dolini, da so prišli na sedanjo bavarsko zemljo.

Iz nekega drugega vira je razvidno, da so Slovenci okoli leta 725. prekoračili Visoke Ture ter pridrli na Solnograško. V Pongau-u je bavarski vojvoda Teodo pred letom 718. ustanovil cerkev in samostan na čast sv. Maksimilijanu. Oboje so okoli leta 725. Slovenci razrušili. Mnogo časa sta bila potem cerkev in samostan podrta, ker je vedno pretila nevarnost, da bi Slovenci na novo ne uničili teh poslopij, ako bi se zopet postavila (št. 205).

Ker pongauski prebivalci niso iz strahu pred Slovenci mnogo let iz nova napravili rečene cerkve in samostana, more se iz tega sklepati, da naši predniki niso samo enkrat prišli v tiste kraje plenit, temuč večkrat. Vir imenuje Slovence prvikrat »crudeles paganos«, drugikrat pa »crudelissimos paganos«. Slovenci takrat še niso bili kristjani.

Iz teh podatkov se vidi, da so bili Slovenci, ko so prihajali na bavarsko zemljo plenit in morit, prav tako brezobzirni in krvoločni, kakor tisti Slovani, ki so v šestem stoletju skoraj leto za letom napadali bizantinsko državo.

Nič boljši od Slovencev niso bili Bavarci, ki so včasi pridrli na slovensko zemljo, jo opustošili ter nalovili mnogo ljudi, katere so potem kot sužnike odvedli s seboj. Najbrže so nekatera slovanska krajevna imena po Bavarskem nastala tako, da so pri takih napadih ujeti Slovenci bili poslani na ondotno zemljo, katero so potem začeli trebiti in obdelovati. V kraju, Holzhusir imenovanem, je še leta 771. živela podložnica Saska, ki je bila slovanskega rodu (št. 240).

V teku časa so se razmere med obema narodoma ublažile tako, da so leta 743. Slovenci pomagali Bavarcem, ko so se ti vojskovali s Franki. Če prav so Bavarcem razen Slovencev tudi Saši in Alemani prišli na pomoč, vendar so bili ob Lechu premagani in njih vojvoda Odilo je moral odslej priznavati frankovsko nadoblast (št. 217).

Kmalu potem, najbrže med letom 743. in 748 , so Obri začeli nadlegovati karantanske Slovence. Slovenski vojvoda Borut se je, ker je bil sam preslab, da bi bil odgnal Obre, obrnil do Bavarcev ter jih prosil pomoči. Ti so tudi kmalu nato pomagali Slovencem pregnati Obre. Vendar so naši predniki drago plačali Bavarcem njih postrežljivost, ker so odslej morali priznavati vrhovno oblast frankovskih kraljev, katerim so bili, kakor sem že omenil, od leta 743. naprej tudi Bavarci podložni (št. 220).

Morebiti v tistem času ali pa tudi že prej so se Obri iz nova polastili zemlje ob Donavi med Litavo in Anižo, po kateri so že pred nastopom kralja Sama gospodovali. Redko naseljeno prebivalstvo po teh straneh je bilo večinoma slovenske narodnosti. Iz nekaterih listin devetega stoletja je razvidno, da so ondotno zemljo zvali Slovenijo. Obri so v teku časa po tej pokrajini razširili svojo oblast do Aniže. Ta reka je leta 791. delala mejo med obrskim in bavarskim gospostvom (št. 280). Na ta način, da so Obri zasedli to zemljo, se je pretrgala vez, ki je združevala Slovence in Čehe.

3. Razširjanje krščanstva med Slovenci.[8][uredi]

Ožja dotika Slovencev z Bavarci je veliko pripomogla, da so se naši predniki polagoma pokristjanili. Ko je bil slovenski vojvoda Borut prisiljen priznati frankovsko nadoblast, je moral v poroštvo zvestobe poslati na Bavarsko svojega sina Gorazda in svojega nečaka Hotimira, katera so spremljali še nekateri drugi Slovenci. Pri tej priložnosti je Borut izrekel željo, da bi se Gorazd in Hotimir na Bavarskem podučevala v krščanski veri, kar se je tudi zgodilo (št. 220).

Ko je vojvoda Borut umrl, mu je sledil z dovoljenjem frankovskega kralja okoli leta 750. njegov sin Gorazd, ki je bil takrat že kristjan. Zanj so namreč prosili karantanski Slovenci pri Bavarcih ter ga potem, ko je prišel k njim, povzdignili v svojega vojvoda (št. 223). Mogoče je, da se je že takrat na Gosposvetskem polju vršil oni starodavni obred, o katerem nam je znano, da je bil v navadi pozneje, ko so postavljali vojvode po Koroškem. Ker je bil Gorazd goreč kristjan, je začel delati na to, da bi se tudi njegovi podložniki dali krstiti. Vsled prizadevanja solnograških duhovnikov je nova vera med našimi predniki dobila že toliko privržencev, da je takratni papež Caharija (umrl leta 752) določil, da naj spada Karantanija v cerkvenem oziru pod solnograško škofijo (št. 224).

Po triletnem vladanju je Gorazd umrl in njegov naslednik je bil njegov bratranec Hotimir za katerega so Slovenci prosili pri frankovskem kralju Pipinu ter ga potem, ko je prišel med nje, povzdignili za svojega vojvoda. Hotimir je bil goreč kristjan. Ko je še bival na Solnograškem, je močno nanj vplival njegov učitelj in krstni boter Lupo, duhovnik na otoku Au v Chiemskem jezeru. Lupov nočak Majoran je bil tisti, ki je Hotimira spremljal, ko se je ta z Bavarskega vračal med Slovence. Hotimir je bil v cerkvenih zadevah vedno pokoren takratnemu solnograškemu škofu Virgiliju, od katerega je večkrat dobil dušnih pastirjev (št. 225).

Ko je preteklo nekoliko časa, odkar je Hotimir nastopil vlado po Karantaniji, je prosil škofa Virgilija, da bi prišel med Slovence ter jih potrdil v sveti veri. To kaže, da se je bilo do takrat dalo že veliko ljudi krstiti, ker zarad neznatnega števila vernikov bi ne kazalo, da bi škof nastopil dolgo in težavno pot. Tej želji Virgilij ni mogel ustreči, zato je pa poslal med Slovence kot svojega namestnika škofa Modesta ter ž njim duhovnike Wattona, Reginberta, Kozharja in Latina, potem dijakona Ekeharda in več drugih klerikov. Imena teh duhovnikov kažejo, da so bili isti večinoma nemške narodnosti ; le tu in tam je bil kak potomec nekdanjih Rimljanov, katerih je v tistem času še precej veliko živelo po zemlji sedanjega Solnograškega. Preden je Modest nastopil svojo novo službo, je dobil od svojega škofa oblast, da sme med Slovenci po kanoničnih postavah posvečevati cerkve in duhovnike; prepovedano pa mu je bilo storiti kaj takega, kar bi nasprotovalo naukom svete vere (št. 227).

Ko je škof Modest s svojimi duhovniki prišel v Karantanijo, je po raznih krajih posvetil več cerkva, tako n. pr. cerkev Marije Device pri Gospej Sveti, potem cerkev na Lurnskem polju na sedanjem Gorenjem Koroškem in pa cerkev ob Ingeringu na sedanjem Gorenjem Štajerskem (št. 232).

Prva izmed naštetih cerkva je bila pri Gospej Sveti ne daleč od Krnskega gradu na Koroškem. Brez dvoma sta bila Krnski grad in pa Gospa Sveta središče karantanskih Slovencev. Kakor se je dobrih sto let pozneje karantanski vojvoda Arnulf rad mudil v Krnskem gradu, isto tako najbrže tudi slovenski vojvodi osmega stoletja. Ako je bil Krnski grad navadno bivališče slovenskih vojvodov, je pač umevno, da so ti kot dobri katoličani hoteli v bližini imeti tudi svojo cerkev. — Druga božja hiša je bila postavljena na sedanjem Lurnskem polju v tistem kraju, kjer je nekdaj stalo rimsko mesto Teurnia ter bil še v šestem stoletju škofovski sedež. Ko je tedaj Modest v tem kraju napravil cerkev, je morebiti mislil na to, da bi se tu iz nova ustanovila nekdanja škofovska stolica.

Ko je po Karantaniji gospodoval vojvoda Hotimir, sta zaporedoma dva papeža, namreč Štefan II. in Pavel I. potrdila določbo papeža Caharija, da naj Karantanija v cerkvenem oziru spada pod solnograško škofijo (št. 231, 235).

Škof Modest je ostal na slovenski zemlji do konca svojega življenja. Ni nam znano, katerega leta je umrl; najbrže okoli 765. Po njegovi smrti je vojvoda Hotimir iz nova prosil škofa Virgilija, da bi prišel v Karantanijo. A ta mu tudi takrat ni mogel ustreči, ker se je med Slovenci vnela domača vojska. Poganska stranka, ki je sovražila novo vero in pa tujce, kateri so vreli v deželo ter bili na vojvodskem dvoru vedno dobro sprejeti, se je vzdignila zoper krščanske Slovence. Kaže se, da so bili ti srečnejši ter užugali svoje nasprotnike. Kmalu potem je škof Virgilij poslal med Slovence duhovnika Lati na, ki je bil najbrže isti mož, kateri je pred mnogimi leti s škofom Modestom prišel v Karantanijo (št. 234).

Nekaj časa po prvi domači vojski so se iz nova začeli nemiri med Slovenci. Poganski Karantanci so se v drugič vzdignili zoper svoje sobrate. Duhovnik Latin se ni v deželi več čutil varnega ter je pobegnil v svojo domovino. Ko se je boj polegel, je poslal škof Virgilij med Slovence najprej duhovnika Madalhoha, za njim pa duhovnika Warmanna (št. 236).

Dokler je vojvoda Hotimir vladal, so imeli krščanski Slovenci v njem dobro zaslombo. Poganska stranka je dvakrat poskusila svojo srečo, a obakrat zastonj. Ko je Hotimir zatisnil oči, se je vzdignila v tretje, in sicer ne brez uspeha. Premagala je katoliško stranko ter pregnala iz dežele vse tuje in domače duhovnike. Več let ni bilo med Slovenci nobenega mašnika in brez dvoma tudi nobene božje službe (št. 238). Lahko si mislimo, da so že pokristjanjeni Slovenci v takih okolnostih iskali pomoči pri Bavarcih ter jo tudi našli Bavarski vojvoda Tasilo II. je leta 772. zbral svoje trume ter pomagal krščanski stranki, da je zopet prišla do oblasti (št. 244).

Verjetno je, da se pismo nekega Klemen ta do bavarskega vojvoda Tasila ter do bavarskih škofov in plemenitašev nanaša na takratne boje med Bavarci in poganskimi Slovenci. Rečeni Klement izpodbuja v svojem pismu Bavarce k hrabrosti. Pogani in ajdje so tisti, ki ne verujejo v Boga, pač pa molijo malike. Gospod naj bode s Tasilom ter naj mu podeli zmago (št. 245).

S pomočjo Bavarcev so bili poganski Slovenci leta 772. ugnani tako, da se odslej, kolikor nam je znano, niso več vzdignili ter se polagoma tudi pokristjanili[9]. Z narodnega stališča je bilo za Slovence dobro, da so primeroma zgodaj sprejeli sveto vero. Njim se ni godilo tako, kakor nekaterim polabskim Slovanom, ki se nikakor niso hoteli odpovedati veri svojih očetov. Pod pretvezo, da jih hočejo pokatoličaniti, so se Nemci ž njimi tako dolgo vojskovali, da so jih po nekaterih krajih pač iztrebili, ne pa pridobili krščanstvu.

Prej imenovani Tasilo je leta 770., tedaj v tistem času, ko so poganski Slovenci imeli prvo besedo po Karantaniji, daroval Attonu, opatu cerkve sv. Petra v Scharnitzi na severnem Tirolskem, kraj Innichen z vso okolico do slovenske meje. Rečeni kraj je Tasilo podelil opatu Attonu v ta namen, da bi ta postavil v Innichenu samostan ter potem odtod pošiljal misijonarje med neverne Slovence (št. 239). — Ker se nemški duhovniki po Hotimirovi smrti več let niso mogli shajati na slovenskih tleh, kjer je takrat gospodovala poganska stranka, zato jim je hotel vojvoda Tasilo, kakor se kaže, preskrbeti nekako zbirališče na svoji zemlji prav tik slovenske meje.

Ko so bili poganski Slovenci premagani, je Volkun postal vladar po Karantaniji. Je li bil Hotimirov sin ali ne, ni znano; noben vir nam ničesar ne poroča o tem. Pod gospostvom in po priprošnji vojvoda Volkuna je solnograški škof Virgilij šestkrat poslal raznih duhovnikov med Slovence, kar se je zgodilo med letom 772. in 784.

Vojvoda Volkun je brez dvoma s pomočjo Bavarcev in proti volji poganskih Slovencev postal vladar v Karantaniji. Ker je bilo število nevernikov gotovo še jako veliko, si je moral najprej utrditi svoje stališče nasproti poganski stranki, in še le potem je mogel misliti na to, da bi si privabil tujih duhovnikov v deželo. Ko je prosil solnograškega škofa krščanskih misijonarjev, mu je Virgilij prvikrat poslal duhovnika Heimona in Reginbalda, dijakona Majorana ter še več drugih pobožnih in omikanih klerikov (št. 246).

V prvih stoletjih srednjega veka je bila navada, da so tisti duhovniki, kateri so po oddaljenih krajih nestalno izvrševali svojo službo, prišli vsako leto med veliko nočjo in binkoštmi k svojemu škofu ter mu poročali o svojih uspehih. Jako verjetno je, da so se duhovniki, kateri so po Karantaniji oznanjevali božjo besedo, zarad velike oddaljenosti napotili vsako drugo leto v Solnograd in tu škofu povedali kaj so vse v zadnjem času storili, ter od njega tudi dobili raznih inštrukcij za svoje nadaljno delovanje. Ne smemo si misliti, da bi se bili v rečenem času vsi duhovniki napravili iz Karantanije proti Solnogradu. To so storili le nekateri zaupniki ostale duhovščine, in sicer brez dvoma najimenitnejši in najvplivnejši. Ko so izvršili pri škofu svoje delo, jih je ta iz nova poslal med Slovence ter jim dodal še novih tovarišev.

Med duhovniki, katere je Virgilij v drugič poslal Volkunu, in sicer okoli leta 775., so bili Heimon, Dupliter, Majoran in morebiti tudi Reginbald (št. 251). Ko je Majoran prvikrat šel na Slovensko, je bil še dijakon; ko se je napotil v drugič tja, je bil pa že presbiter. Ker nahajamo med tu naštetimi duhovniki Heimona, Majorana in Reginbalda, kateri so bili že pri prvem poslanstvu, si moramo misliti, da so bili prav ti izbrani, da so šli v Solnograd poročat škofu, kako napreduje razširjevanje krščanstva med Slovenci.

V tretje je škof Virgilij poslal med naše prednike duhovnike Gozharja, Majorana in Erchanberta (št. 257). Prvega poznamo, ako imamo povsod z eno in isto osebo opraviti, iz tistih časov, ko je med Slovenci gospodoval vojvoda Hotimir. Tudi Majoran nam je znan.

Četrtega poslanstva sta se udeležila Reginbald in Reginhar (št. 258). Onega poznamo že od prej. Najbrže je prišel škofu poročat o misijonskih uspehih med Slovenci ter se nato iz nova vrnil med nje.

Med duhovniki, kateri so bili pri petem poslanstvu, se omenjata Majoran in Avguštin (št. 260). Ta je nov, a oni nam je znan že od prej.

Preden je škof Virgilij umrl, je poslal med Slovence še Gundharja ter Reginbalda (št. 263) in sicer tega v tretjič, ako ne v četrtič.

Iz teh poslanstev sklepamo, da sta imela duhovnika Majoran in Reginbald največ zaupanja pri škofu Virgiliju in vojvodu Volkunu. Majoran je štirikrat premeril dolgo pot iz Solnograda v Karantanijo in odtod zopet nazaj; prav tolikokrat ali pa vsaj trikrat je prehodil rečeno pot tudi Reginbald. Kadar je škof poslal Volkunu novih duhovnikov, je bil zraven eden izmed nju ali pa tudi oba.

Razume se, da niso samo zgoraj našteti duhovniki oznanjevali svete vere po obširni Karantaniji, temuč tudi drugi. To nam potrjuje neki vir dvakrat z besedami »cum aliis clericis« (št. 227, 246), enkrat pa »et alios clericos cum eis« (št. 251) — Isti vir nam tudi pripoveduje, da je namestni škof Modest, katerega je bil škof Virgilij poslal med Slovence, dobil oblast, da je smel blagoslavljati cerkve in posvečevati mašnike (št. 227). Brez dvoma je tedaj med Slovenci našel vnetih mladeničev, katere je postavil za duhovnike, ko so se dovolj izomikali in utrdili v krščanstvu. Da je najbrže večje število duhovnikov oznanjevalo sveto vero med Slovenci, dokazuje nam že to, da so se naši predniki tako kmalu pokristjanili. Le nekoliko desetletij je preteklo in večina Slovencev je bila že krščena.

Mnogokratno pošiljanje duhovnikov iz Solnograda na slovensko zemljo nam kaže, da si poganska stranka od leta 772. naprej ni več upala vzdigniti se zoper kristjane. Ako bi se bilo to zgodilo, gotovo bi nam bil kaj takega poročal neznani pisatelj spisa o izpreobrnitvi Bavarcev in Karantancev. Zato smemo trditi, da od leta 772. naprej ni bilo več krvavih vojn med krščanskimi in poganskimi Slovenci.

Škof Virgilij se je do svoje smrti trudil, da bi pridobil slovensko ljudstvo sveti veri. Osebno ni prišel nikdar na slovensko zemljo (cfr. št. 264), pač pa je večkrat poslal tja duhovnikov. Umrl je dne 27ega novembra leta 784. (št. 265). Kdaj je Volkun končal svoje življenje, ni znano. Trditi smemo, da ga leta 795. ni bilo več med živimi, ker je takrat Slovencem gospodoval vojvoda Vojnomir (št. 293).

Kakor solnograški škof Virgilij, tako je tudi njegov naslednik Arno, ki je bil posvečen dne 11. junija leta 785. (št. 266), skrbel za razširjanje krščanstva med Slovenci. Tudi on je po zgledu svojega prednika pošiljal duhovnike v Slovenijo, to je v Karantanijo in od leta 796. naprej tudi v Dolenjo Panonijo, hoteč tako ustreči željam ondotnih vojvodov in županov (št. 267).

Ko so si leta 795. in 796. frankovske čete osvojile večino obrske zemlje, se je razširil na vzhodu tudi delokrog solnograških škofov. Njih vladikovina je postala sedaj tako obsežna, da je kazalo, da se povzdigne v nadškofijo. To se je tudi dne 20. aprila leta 798. zgodilo. Škof Arno sam se je napotil v Rim, kjer ga je papež Leon III. povzdignil v nadškofa ter mu podelil palij (št. 313, 314, 315, 316). Nato se je novi nadškof napotil proti frankovski državi. Med potjo ga je še unstran Pada srečal kraljev poslanec, mu izročil pismo ter mu v imenu svojega gospoda rekel, da naj gre kar naravnost med Slovence oznanjevat božjo besedo. Arno ni mogel tega takoj storiti, ker je moral prej govoriti s kraljem. Hitro se torej napoti k njemu ter mu pove, kar mu je papež Leon naročil. Ko je to storil, mu je kralj rekel, da naj gre med Slovence, skrbi kot višji duhovni pastir po njih zemlji za božjo službo ter s pridigami potrjuje ljudstvo v veri in krščanstvu. To je Arno, ko je prišel na slovensko zemljo, tudi storil ter med Slovenci posvečeval cerkve, postavljal mašnike in učil ljudstvo (št. 318), kar se je najbrže zgodilo proti koncu leta 798.

Ko se je solnograški nadškof vrnil iz slovenskih pokrajin h kralju Karolu, mu je naznanil, da bi bilo jako koristno, ako bi namesto njega kdo drug nadaljeval apostolsko delo med Slovenci. Na vprašanje frankovskega kralja, ako li pozna kakega sposobnega moža, ki bi z uspehom mogel delati med rečenim ljudstvom, odgovori nadškof, da ve za takega človeka. Nato je Arno po želji kralja Karola najbrže v začetku leta 799. posvetil Teodorika za škofa. Ta je bil tedaj drugi pokrajinski škof v Karantaniji. Kmalu potem sta ga nadškof in pa mejni grof Gerold osebno pripeljala v Slovenijo, priporočila ga ondotnim knezom ter mu v oskrbovanje izročila Karantanijo in sosednje pokrajine na severni strani Drave do njenega izliva v Donavo. Novi škof je dobil oblast, da je po rečeni zemlji s pridigami in podučevanjem delal v korist slovenskega ljudstva, posvečeval cerkve, nastavljal mašnike ter sploh skrbel za božjo službo. Vendar je moral priznati solnograške nadškofe za svoje višje cerkvene pastirje. Vse to je škof Teodorik izvrševal, dokler je bil živ (št. 324).

Videli smo, da so posebno domači vojvodi po Karantaniji mnogo storili za razširjanje krščanstva med Slovenci, tako Gorazd, Hotimir in Volkun. Istih nazorov je bil tudi Inko eden izmed njih naslednikov, ki je okoli leta 800. gospodoval po Karantaniji. Zarad svoje razumnosti je bil jako priljubljen pri ljudstvu, katero mu je bilo tako naklonjeno, da se je rado ravnalo po njegovih ukazih. Delal je na to, da bi se njegovi podložniki pokristjanili. Priprosto ljudstvo je kmalu pridobil za svoj namen ; težje je to šlo pri velikaših. Ker je znal pametno postopati, je tudi te pregovoril, da so se dali krstiti (št. 336).

Jako slabo smo podučeni o tem, kako se je krščanstvo razširjalo po južnih straneh slovenske domovine, kjer so imeli oglejski patriarhi svoj delokrog. Zgodovinski viri nam o njih uspehih skoraj ničesar ne poročajo. Navedli bi lahko dva vzroka, da misijonsko delo oglejskih patriarhov v sedmem stoletju med Slovenci ni imelo pravega sadu. Notranji vzrok je bilo versko razkolništvo, zunanji pa večkratne vojske med Slovenci in Langobardi. Ko so se oglejski patriarhi združili s katoliško cerkvijo in ko so boji na slovensko - furlanski meji prenehali, je začelo krščanstvo nekoliko bolj prodirati med naše prednike. Veliko je brez dvoma k temu pripomoglo to, da so se Slovenci razširili nekako do vrat tistih mest, po katerih so živeli katoliški škofje s svojimi duhovniki. Taka mesta so bila Čedad, Kormin. Trst, Koper in še celo Oglej in Gradež sta bila od slovenske zemlje le malo oddaljena. Pri vsem tem se je nova vera le počasi širila med našim ljudstvom. Znano nam je, da so bili slovanski prebivalci po Istri še v začetku devetega stoletja poganske vere, če prav so v sosednjih mestih, kakor v Pulju, Poreču, Novem gradu, Kopru in Trstu živeli katoliški škofje in katoliško prebivalstvo. (Izvestja, IV, 55, 56.) Trditev, da je oglejski patriarh Pavlin okoli leta 777. oznanjeval slovenskim Karantancem sveto vero, je izmišljena; noben zanesljiv zgodovinski vir nam nič ne poroča o tem.

D. Važnejši dogodki ob slovenskih mejah.[uredi]

1. Oglejska in gradeška cerkev po razkolu.[uredi]

Ko je leta 607. umrl patriarh Sever, so izvolili katoličani na Gradeškem otoku Kandidijana za njegovega naslednika, razkolniki pa so izbrali na oglejskih tleh opata Ivana za svojega višjega duhovnega pastirja. Kandidijan je vladal na Gradežu pet let (607 — 612), Ivan pa v Starem Ogleju dvanajst (607—619) (št. 142). Lahko si mislimo, da med tema patriarhoma, ki sta tako blizu drug drugega živela, ni bilo pravega prijateljstva. Že to da sta bila v verskih vprašanjih različnih misli in da sta v političnem oziru bila navezana na gospode, ki so se med seboj večkrat vojskovali, je napravljalo nasprotstvo med njima. K temu se je pridružil še prepir zarad prvenstva, ker vsak izmed nju je hotel biti pravi naslednik sv. Marka in sv. Hermagora. Iz odlomka nekega pisma oglejskega patriarha Ivana do langobardskega kralja Agilulfa je razvidno, kako mnenje so imeli na beneških tleh o gradeškem patriarhu in o bizantinskih oblastnikih. Patriarh Ivan piše, da meč, bič, prognanstvo in pa grožnje so sredstva, katera naj bi prisilila gradeško prebivalstvo, da bi se združilo s katoliško cerkvijo. Istrske škofe so Bizantinci prepeljali z gradeškega mesta v Ravenno, kjer jim še govoriti niso pustili. Dalje predbaciva Kandidijanu, da se je brezbožno izneveril materi cerkvi ter bil potem še za škofa posvečen. Bizantinski vojaki so s silo privlekli istrske škofe Petra, Providencija in Agnela h Kandidijanu, da bi jih izpreobrnili (št. 144).

Enako mnenje so imeli na Gradežu o svojih nasprotnikih po Beneškem. Neki poznejši vir nam pravi, da je pod langobardsko oblastjo živel krivoverski opat Ivan, ki je k svojemu prvemu grehu dodal še hujšega, da je po zgledu prokletih razkolnikov raztrgal eno cerkev na dvoje. Uprl se je svojemu še živečemu škofu ter se kot puntar polastil škofovskega dostojanstva (št 143).

Po Kandidijanovi smrti so na Gradežu zaporedoma vladali naslednji cerkveni pastirji:

Epifanij (612-613). Prišel je iz Omaka v Istri. Dobro je bil podučen v svetih spisih. Ko je še vladal patriarh Helija, je Epifanij postal presbiter in notar oglejske stolice. Pod patriarhom Severom je postal prvi notar. Vladal je kot patriarh le nekaj čez eno leto. Pred svojo smrtjo je svoje premoženje zapustil cerkvi sv. Evfemije na Gradežu, kjer je bil tudi pokopan (št. 149).

Ciprijan (613-628). Rojen je bil v Pulju. Izvoljen po smrti patriarha Epifanija je nato petnajst let vladal. Ko je umrl, so njegovo truplo shranili v gradeški cerkvi sv. Evfemije (št. 150).

Njegov sovrstnik na oglejskih tleh je bil patriarh Marcijan, ki je najbrže vladal devet let (619 — 628). Po rodu je bil Piranec. V duhovnika ga je svoje dni posvetil še patriarh Helija (št. 152).

V začetku leta 628., ako ne že nekoliko prej, je za gradeškim patriarhom Ciprijanom sledil razkolnik Fortunat , ki ni hotel priznati sklepov petega cerkvenega zbora. Zarad svoje zmote bi bil moral delati pokoro. A rajši je oropal stolno cerkev na Gradežu ter samostane in glavne cerkve po Istri. Vzel je iz njih zlatnino, obleko in nakit, zbežal k Langobardom ter si izbral svoj sedež v korminskem gradu. Nato so beneški in istrski škofje ter gradeški duhovniki o Fortunatovem postopanju poročali rimskemu papežu Honoriju I. Ta je potem na Gradež poslal Priraogenija, svojega subdijakona in regionarija apostolske stolice, da bi vodil gradeško cerkev (št. 156). Ob enem je papež beneškim in istrskim škofom odgovoril na pismo, katero je bil od njih prejel. V svojem pismu papež poudarja, da je že prej sklenil, da se mora Fortunatu vzeti njegovega duhovniška čast in sedaj ga z novim dekretom obsoja zarad njegova odpada od vere. Papež tudi izpodbuja rečene škofe, da bi namesto Fortunata izbrali drugega moža, kateri naj bi vodil gradeško vladikovino. Pošilja jim Primogenija, da ga izberejo za patriarha. Papež jim tudi naznanja, da je poslal svoje ljudi k langobardskemu kralju, kateri naj bi prijel imenovanega Fortunata, ki je zapustil svojo domačo (bizantinsko) državo, napotil se k tujim ljudem ter se ločil od .prave cerkve. Tudi naj bi od Fortunata zahteval tistih stvari, katere je ta vzel s seboj, ko je pobegnil (št. 157).

Primogenij (628 — 648), ki je bil na Gradežu postavljen za patriarha, je želel dobiti zaklade, katere je Fortunat tu in po Istri pobral. Ker mu pa langobardski kralj ni hotel iti na roko, je poslal svoje poslance k bizantinskemu cesarju Herakliju, kateri je nato iz svoje blagajnice povrnil Primogeniju storjeno škodo. Po vrhu mu je poslal še stolico sv. Marka evangelista. V nekaterih kronikah čitamo, da je Primogenij spravil ostanke sv. Hermagora, sv. Feliksa in sv. Fortunata z oglejske zemlje na Gradež. Dobil jih je bajč pri tretjem miljniku na njivi neke pobožne žene. V čolnu jih je prepeljal na Gradež ter jih tu shranil v varen in skrit kraj (št. 158).

V tistih dneh, ko je v Rimu vladal papež Honorij L, so se istrski prebivalci odpovedali razkolništvu ter se zedinili z rimsko cerkvijo (št. 160). Nekateri so to storili, kakor nam je znano, že takrat, ko je v Rimu živel papež Gregor I. Istra je bila v tistem času pod bizantinskim gospostvom in zato je bilo v interesu državne oblasti, da so bili ondotni prebivalci pokorni gradeškim patriarhom, ne pa oglejskim.

Primogenij je vladal nad dvajset let. Znano nam je, da mu je pisal papež Teodor I. zastran neke hiše ter ga opomnil, da se mora dana beseda izvršiti, če tudi je v imenu gradeške cerkve prišla iz ust heretikov (št. 171).

Za Primogenijem je na Gradežu vladal patriarh Maksim (648 do 668). Po rodu je bil Dalmatinec. Bil je pravičen in pobožen mož. Obdaroval je samostan Marije Device na Barbani z raznimi posestvi v tržaški okolici (št. 172). Leta 649. meseca oktobra je bil v Rimu, kjer se je udeležil cerkvenega zbora. Večkrat je tu nastopil kot govornik ter dokazoval, da ima Kristus dve volji, božjo in človeško (št. 173). Po dvajsetletnem vladanju je umrl na Gradežu ter bil pokopan v cerkvi sv. Evfemije (št. 172).

Za njim je bil Štefan II. (668 — 673) postavljen za gradeškega patriarha. Bil je iz Poreča. Izvolili so ga škofje, duhovniki in ljudstvo po tistih krajih Nove Venecije in Istre, po katerih so gospodovali Bizantinci. Vladal je pet let in dva meseca. Ko je umrl, je bil pokopan na Gradežu v kapeli sv. Ivana (št. 181).

Naslednik patriarha Štefana II. se je zval Agatob (673 — 683). Po rodu je bil Koprčan. Izvolili so ga škofje Nove Venecije in Istre (št. 184). Leta 680. se je ta patriarh v Rimu udeležil cerkvenega zbora. Spremljali so ga tja tudi nekateri njegovi sufragani, in sicer puljski škof Cirijak, poreški Avrelijan, tržaški Gavdencij in še nekateri drugi (št. 186). Po desetletnem vladanju je Agaton umrl ter bil pokopan zraven svojega prednika (št. 184).

Nekako od leta 683. pa do 717. je vladal gradeškj patriarh Kristofor. Prišel je iz Pulja. Rad je podpiral reveže in stavil cerkve. Pokopali so ga v cerkvi sv. Ivana evangelista na Gradežu (št. 188).

Nekoliko manj vemo o takratnih oglejskih patriarhih. Od leta 628. naprej je za Marcijanom vladal Fortunat (št. 159). Izmed njegovih naslednikov so nam znani Feliks, ki je živel okoli leta 650. (št. 174), potem Ivan II., ki je vladal okoli 670. (št. 183), Ivan III., ki je okoli 680. vodil svojo cerkev (št. 187), ter Peter, ki je bil okoli leta 700. pastir oglejske cerkve (št. 193).

Velike važnosti za oglejsko vladikovino je bilo to, da se je proti koncu sedmega stoletja takratni patriarh združil z rimsko cerkvijo. Zgodilo se je to vsled prizadevanja rimskega papeža Sergija I. in langobardskega kralja Kuningperta. Ta je ukazal sklicati sinodo v Pavijo, kamor so bili tudi oglejski razkolniki povabljeni. Iz prva so se ti nekoliko upirali ter zagovarjali svoje nazore, a na zadnje so se zedinili s katoliško cerkvijo ter poslali svoje zastopnike tudi k papežu Sergiju (št. 191, 192).

Ko so se oglejski patriarhi združili z rimsko cerkvijo, so iz nova s papeži stopili v dotiko. Znano nam je, da je Seren , naslednik oglejskega patriarha Petra, dobil vsled prošnje takratnega langobardskega kralja od papeža Gregorja II. palij ter bil na ta način od rimske stolice nekako potrjen v svojem dostojanstvu. Papež je v svojem pismu, katero je dne 1. decembra leta 723. pisal Serenu, tudi izrekel, da mu je poslal palij posebno zato, ker je zvedel, da sta se on in njegova cerkev oklenila prave vere.

Omenjeno pismo je pa še v nekem drugem oziru znamenito. V njem čitamo, da je papež prepovedal Serenu dotikati se tujih pravic ali pa si predrzno lastiti jurisdikcijo kateregakoli; zadovoljen naj bode s tem, kar ima. Ker si je hotel prisvojiti pravice gradeškega patriarha ter mu vzeti njegovo imetje, zato mu odločno zabranjuje prestopiti meje gradeške patriarhije, pač pa naj ostane na zemlji langobardskega naroda. Ako ne bi ubogal, bi zaslužil cerkveno kazen (št 201).

Da je imel Seren visokoleteče namene, je zvedel papež iz pritožbe, katero je dobil od takratnega gradeškega patriarha Donata, ki je najbrže leta 717. postal naslednik zgoraj omenjenega Kristofora. Papež je s posebnim pismom potolažil Donata ter mu naročil, da naj Langobardom ne da nobenega povoda, da bi ti kdaj napadli njegovo zemljo (št. 202).

Ko je Donat po sedemletnem vladanju umrl ter bil pokopan v cerkvi sv. Evfemije (št. 198), je hotel puljski škof Peter postati njegov naslednik ter je v ta namen tudi zapustil svojo škofijo. A papež Gregor II. je leta 725. poslal pismo škofom in prebivalcem po Istri in Beneškem ter zapovedal, da naj se Peter povrne v svojo škofijo; za gradeško cerkev pa naj se izvoli tak prelat, ki bi se odlikoval po svojem obnašanju in po svojih činih (št. 203). Nato je bil izbran za patriarha Padovanec Antonij (725 — 747), ki je bil nekaj časa menih, potem pa opat v nekem beneškem samostanu (št. 204). Papež Gregor III. mu je podelil palij (št. 206). Tudi ga je pozval, da bi se s svojimi sufragani udeležil sinode, ki se je dne 1. novembra leta 731. zbrala v Rimu. Dalje mu je naročil, da bi on in njegovi škofje po vseh podložnih cerkvah podučevali ljudstvo, da ne sme uničevati in zametavati podob svetnikov (št. 207). Patriarh se je res napotil v Rim, kamor je prišlo še 93 drugih škofov. So li bili med njimi tudi oglejski sufragani, ni znano. Na sinodi se je sklenilo, da je treba iz katoliške cerkve izključiti tiste, kateri bi uničevali, oskrunjevali ali pa zasramovali svete podobe Jezusa Kristusa, Marije Device, svetih apostolov in drugih svetnikov (št. 208).

Neresnično je, da je rimski papež takrat razsodil prepir med gradeškim patriarhom Antonijem in oglejskim ali furlanskim škofom Serenom, in sicer na korist prvemu. Dotična listina je nepristna (št. 209), imena navzočih prič pa deloma prepisana iz nekega drugega zapisnika, deloma pa izmišljena. Niti to ni gotovo, da je bil oglejski patriarh Seren leta 731. še živ. Smeli bi pa trditi, da je patriarh Antonij z oglejskim patriarhom Kalistom, Serenovim naslednikom, imel enake sitnosti, kakor gradeški patriarh Donat s svojim sosedom na furlanskih tleh. Zato je papež Gregor III. najbrže leta 734. poslal Kalistu pismo, v katerem mu je očital, da se je iz lakomnosti polastil nekaterih posestev samostana Matere božje na otoku Barbani. Pravico do teh posestev ima že dolgo gradeška cerkev. Ker se ne sme nihče polastiti tujega imetja, zato je treba povrniti vse to, kar se je vzelo gradeškemu patriarhu. Ako bi ostal svojeglaven in ne bi hotel povrniti tuje lastnine, naj ga zadene cerkvena kazen (št. 211).

Gradeški patriarh je dobil od takratnega papeža enkrat poziv, da bi delal na to, da se Ravenna osvobodi langobardske oblasti (št. 212), drugič pa, da bi prišel s svojimi škofi v Rim (št. 216). Ko je Antonij nad 22 let vladal, je pred svojo smrtjo zapustil svoje premoženje gradeški cerkvi. Pokopan je bil v cerkvi sv. Evfemije (št. 204).

Kar se tiče oglejskega patriarha Kalista, naj omenim še to, da se je okoli leta 737. zapletel v prepir s furlanskim vojvodom Pemonom. Kalist je takrat še v Korminu prebival, Pemon pa v Čedadu. V to mesto se je z dovoljenjem furlanskih vojvodov iz Zuglia preselil škof Fidencij. Tudi njegov naslednik je v Čedadu hotel imeti svoj sedež. To pa ni bilo všeč patriarhu Kalistu, da bi njegov sufragan živel v istem mestu, kakor vojvoda, on sam pa med priprostim Ijudstom v Korminu. Zato je iz Čedada pregnal škofa Amatorja ter v njegovi hiši sebi napravil stanovanje. Ko je vojvoda to zvedel, je dal patriarha prijeti ter odpeljati na grad »Potium« tik morskega obrežja. Kmalu potem je to zvedel langobardski kralj Liutprand, ki je zarad tega čina kaznoval svojega vojvoda tako, da mu je vzel voj vodstvo ter na njegovo mesto postavil njegovega sina Ratchisa (št. 213). Ko se je Kalist iznebil ječe, v katero ga je Pemon vrgel, se je povrnil v Čedad, sezidal tu cerkev sv. Ivana ter nato še sebi postavil palačo. Po njegovi smrti so shranili njegovo truplo v cerkvi, katero je bil dal napraviti (št. 214).

Kalistov naslednik je bil patriarh Sigvald. Bil je sorodnik langobardskega kralja Grimoalda. Doma je bil v Čedadu ter je tudi tu prebival. Trdi se, da je 42 let srečno vodil svojo cerkev, tedaj morebiti od 745 — 787 (št. 219). Njegovo ime je omenjeno v neki listini iz leta 762 (št. 233). Bil je pastir oglejske cerkve tudi takrat, ko se je frankovski kralj Karol leta 774. polastil langobardskega kraljestva. Ohranilo se je neko pismo tega patriarha, ki je novega vladarja prosil, da bi se ne dotikal pravic oglejske metropole (št. 268).

Sigvaldov sovrstnik na Gradežu je bil najprej patriarh Emilijan (747—755), ki je vladal osem let in nekaj dni. Pred izvolitvijo je bil iz prva dijakon, potem pa arhidijakon gradeške cerkve. Ko je umrl, so ga pokopali v cerkvi sv. Evfemije (št. 221).

Za njim je bil Vitalijan (755 — 767) postavljen za oglejskega patriarha. Prej je bil dijakon in protonotar gradeške cerkve. Vladal je 12 let in nekaj dni (št. 228). Ta patriarh je najbrže leta 756. posvetil nekega Ivana za koprskega škofa. Pri tej priložnosti je novi koprski škof moral patriarhu kot svojemu metropolitu obljubiti dolžno pokorščino. Po Ivanovi smrti je ravno to obljubil njegov naslednik Senator takratnemu gradeškemu patriarhu (št 230).

Za Vitalijanom je sledil patriarh Ivan (767 — 803), ki je bil po rodu Tržačan. V nekaterih virih čitamo, da je bil 36 let predstojnik gradeški cerkvi (št. 237). Kakor že njegova prednika Donat in Antonij, tako je moral tudi on pri apostolski stolici iskati pomoči zoper svoje nasprotnike, ki je bil v tem slučaju langobardski kralj kot zaveznik takratnega oglejskega metropolita. Langobardi so napadli Istro, izpodkopavali tu veljavo gradeškega patriarha ter njega samega ovirali, ko je hotel vršiti svoj poklic. Istrski škofje, tako piše patriarh v svojem pismu do rimskega papeža Štefana III., ga nočejo ubogati ter so mu postali nezvesti; tudi prigovarjajo ljudstvu, da bi mu ne dajalo kakih podpor. Na drugi strani pa terjajo langobardski vojaki in pa služabniki njih cerkva vsak dan od ubogih istrskih prebivalcev razne davščine. Zato ga prosi, da bi se s pomočjo rimske stolice istrsko ljudstvo iztrgalo iz langobardskih rok (št. 241).

Nato je papež Štefan III., ki je vladal od leta 768. pa do 772., poslal istrskim škofom kaj ostro pismo. Karal jih je, ker hočejo s pomočjo posvetne oblasti odpasti od gradeške nadškofije, katera ima že od starodavnih časov pravico, da jih sodi in posvečuje. Tudi jim je prepovedal, da se ne smejo med seboj posvečevati. Ukazal jim je pod kaznijo izobčenja, da se morajo odpovedati svoji duhovski časti vsi tisti, ki so druge posvetili v škofe ali pa bili sami protipostavno posvečeni. Z veliko ponižnostjo in s skesanim srcem naj se podvržejo svojemu nadškofu ter se uklonijo njegovi razsodbi in izjavi. Ako ne bi hoteli ubogati, bodo iz cerkve izobčeni (št. 242).

Papež Štefan je odgovoril tudi gradeškemu patriarhu na njegovo pismo. Naznanja mu, da je s potrtim srcem zvedel o hudobnosti in nezvestobi istrskih prebivalcev. Tolaži ga, da naj nikar preveč ne žaluje, ter mu obljubuje, da hoče po zgledu svojega prednika, papeža Štefana II., vse storiti za njegovo srečo in varnost. V pogodbi, katero so sklenili Bizantinci, Franki in Langobardi, se mu je potrdila njegova istrska pokrajina ter se ž njo združila tudi beneška. Papež mu tudi omenja, da je upornim škofom po Istri poslal ostro pismo (št. 243).

Iz teh treh pisem je razvidno, da so se istrski škofje pač hoteli izneveriti gradeškemu patriarhu, ni pa rečeno, da so to tudi res storili. Leta 803. so gradeški patriarhi še vedno imeli metropolitansko oblast čez Istro[10]. Ker nimamo nobega tehtnega dokaza, da so bili istrski škofje kakih 30 let, to je nekako med 772. in 803. letom, pod oblastjo oglejskih patriarhov, zato lahko trdimo, da so ves ta čas gradeškega vladika priznavali za svojega višjega cerkvenega glavarja. Langobardski kralj, ki je hotel na svojo stran dobiti istrske škofe, je že leta 774. izgubil svojo krono; njegov naslednik, frankovski kralj Karol, je pa lahko vedel, da mu je gradeški patriarh naklonjen (gl. št. 249), in zato pač ni imel povoda, da bi mu bil na kak način zmanjšal njegovo oblast.

Ko je leta 775 furlanski vojvoda Hrodgaud postal frankovskemu kralju Karolu nezvest ter se hotel s pomočjo Bizantincev in pa raznih langobardskih velikašev otresti tuje nadoblasti, je gradeški patriarh Ivan o tem gibanju poročal papežu Hadrijanu I., ta pa rečenemu kralju (št. 249).

Pri tej priložnosti ne smemo prezreti nekega drugega pisma imenovanega papeža do frankovskega kralja Karola. Med letom 776. in 780. je papež naznanil kralju, da so Bizantinci, ki so takrat še gospodovali po Istri, in pa nekateri Istrijanci oslepili istrskega škofa Mavricija , ki je hotel po ukazu frankovskega kralja kot zaščitnika rimskega papeža po Istri poterjati patrimonialne dohodke ter jih poslati v Rim. Bizantinci in Istrijani so namreč imeli Mavricija na sumu, da hoče Frankom izdati njih pokrajino. Papež prosi kralja, da bi zapovedal furlanskemu vojvodu Markariju, pri katerem se mudi pregnani Mavricij, da bi mu pomagal ter ga privedel v njegovo škofijo (št. 259).

Po smrti oglejskega patriarha Sigvalda je leta 787. Pavlin II. postal njegov naslednik, ki je nato do leta 802. vodil svojo cerkev (št. 269). O njegovem rojstnem kraju in o njegovi mladosti ne vemo nič zanesljivega. Prvikrat se omenja dne 17. junija leta 776 , ko je bil še učitelj na čedadski šoli. Takrat mu je frankovski kralj Karol, ko se je iz Italije skozi Ivrejo vračal v Francijo, podelil nekatera posestva v Lavarianu na Furlanskem (št. 255). Nekaj časa se je mudil na dvoru frankovskega kralja, kjer se je seznanil in izpoprijaznil z raznimi znamenitimi možmi tistega časa.

Kot patriarh je bil Pavlin na glasu zarad svoje učenosti in zgovornosti. Spisal je več sestavkov in razprav o takratnih verskih vprašanjih, tako n. pr. tri knjige zoper nauke urgelskega škofa Feliksa (št 335), potem spis, »libellus sacrosyllabus« imenovan, v katerem je razpravljal o božji in človeški natori Kristusovi (št. 289, 290), dalje izpoved katoliške vere (»symbolum catholicae fidei«) (št. 317) ter neki zapisnik, v katerem govori, kako je treba krstiti pogane (št. 303). Pavlin je zložil tudi več pesmi, med katerimi je žalostinka vsled izgube njegovega prijatelja Erika za nas najvažnejša (št. 329). O nekaterih spisih se ne ve, jih je li on sestavil ali kdo drug.

Pavlin se je rad udeleževal raznih sinod tistega časa ter pri takih priložnostih tudi sam z uspehom posegal v razprave. Leta 792. je bila v navzočnosti frankovskega kralja sinoda v Reznem, na kateri so zavrgli nauk urgelskega škofa Feliksa, ki je trdil, da je Kristus le božji posinovljenec. Da se je patriarh Pavlin najbrže udeležil te sinode, bi smeli sklepati iz tega, da je kralj takrat (dne 4. avgusta) vsled njegove prošnje izdal dve listini, s katerima je podelil oglejski cerkvi razne pravice. Ena listina nam kaže, da je takrat oglejska duhovščina dobila pravico, da sme po smrti svojega patriarha si svobodno izvoliti naslednika; ondotna cerkev je pa bila oproščena nekaterih davščin (št. 284). V drugi listini pa cikamo, da je kralj Karol takrat podelil oglejski cerkvi imunitetne pravice (št. 285).

Leta 794. je frankovski kralj sklical sinodo v Frankfurt, kjer so iz nova zavrgli nauk toledskega škofa Elipanda in urgelskega škofa Feliksa. Tudi te sinode se je Pavlin udeležil (šl. 288) ter v zvezi z nekaterimi drugimi škofi spisal razpravo o božji in človeški natori Kristusovi. Ta spis so potem poslali španskim pokrajinam in pa metropolitu Elipandu (št. 289). Tudi kralj je takrat pisal Elipandu ter se v svojem pismu skliceval na mnenje oglejskega patriarha Pavlina (št. 290)

Dve leti pozneje je Pavlin v Čedadu, svojem stolnem mestu, zbral sinodo, ki je izdala stroge določbe gledé življenja duhovnikov in vernikov (št. 308). Nato je v obširnem pismu o njej poročal frankovskemu kralju ter ga prosil, da bi presodil, kako vrednost imajo njih sklepi, katere lahko odobri ali pa ne (št. 309).

Ker je bil Pavlin patriarh in učenjak, zato je naravno, da je bil v dotiki z raznimi znamenitimi možmi tistega časa. Večkrat se je obrnil do takratnega frankovskega kralja (št. 309, 335), pri katerem je bil dobro zapisan. Tudi pri kraljici Liutgardi je bil v milosti (št. 297). Velik prijatelj mu je bil opat Alkuin, kateremu je včasi pisal, a tudi od njega dobival razna pisma (št. 271, 292, 294, 296, 297, 299, 317). Alkuin je Pavlina visoko cenil zarad njegove modrosti in učenosti. Da je bil furlanski vojvoda Erik tudi Pavlinov prijatelj, je bilo že rečeno.

Oglejska patriarhija se je v Pavlinovih časih jako razširila proti vzhodu po pokrajinah, po katerih so živeli večinoma poganski Slovenci in Obri. Vprašanje je, koliko je Pavlin storil za razširjanje krščanstva med tema dvema narodoma. Da je kdaj med karantanskimi Slovenci oznanjeval sveto vero, ni znano[11]. Ko so bili Obri leta 796. premagani, je Alkuin pozval svojega prijatelja, da bi začel razširjati krščanstvo med tem narodom. V pismu pravi, da oči mnogih so sedaj obrnjene nanj (na Pavlina), da vidijo, kaj bode storil. To delo bi bilo zanj lahko že zarad bližine novopridobljenih pokrajin, zarad njegove modrosti ter zarad njegovega dostojanstva. Pove naj mu, kaj je sklenil (št. 299).

Še istega leta se je Pavlin s frankovsko vojsko napotil na obrsko zemljo. Ob reki Donavi so kristjani postavili svoj tabor. Tu so se navzoči škofje posvetovali o nekaterih verskih vprašanjih. Patriarh Pavlin je pri tej priložnosti spisal zapisnik o razpravah, kako je treba krstiti pogane (št. 303).

Pavlin se je le malo časa mudil v Panoniji. Bil je namreč mnenja, da škof ne sme biti več kot tri tedne zunaj svoje škofije. Zato ga pa tudi že istega leta vidimo v Čedadu, kamor je sklical posebno sinodo. Je li potem še kdaj prišel med Obre ali pa Slovence, ni znano. Zdi se mi, da se je bolj brigal za to, da bi med kristjani odstranil verske zmote in uvedel pravo krščansko življenje, kakor pa, da bi pripeljal novih ljudstev v Kristusov hlev.

2. Začetek frankovske oblasti po Slovenskem.[12][uredi]

Omenil sem že, da se je leta 743. bavarski vojvoda Odilo zapletel s Franki v vojsko, ker ni hotel biti od njih zavisen. A ti so ga premagali ter prisilili, da se je moral odreči svoji samostojnosti. Nekaj časa pozneje so Bavarci pomagali karantanskim Slovencem v vojski zoper Obre. Za pomoč, katero so dobili pri njih, so se morali podvreči vrhovni oblasti frankovskih kraljev, katerim so bili tudi Bavarci pokorni. Ta zavisnost je bila iz prva neznatna, kajti Slovenci so obdržali svoje domače vojvode, ki so bili, kar se tiče notranjih zadev, brez dvoma popolnoma samostojni. Njih politična prostost se je najbrže nekoliko zmanjšala leta 772., ko so krščanski Slovenci z bavarsko pomočjo premagali svoje poganske rojake.

V tistem času je gospodoval po Bavarskem vojvoda Tasilo II., Odilov naslednik. Delal je na to, da bi v svoji Vojvodini prišel do popolne samostalnosti ter se za vedno osvobodil frankovskega jarma. Skrbel je pa tudi, da bi se sosednji Slovenci prej ko mogoče pokristjanili, da bi si tako bolj utrdil svoj vpliv med njimi. V ta namen je blizu slovenskih mej dal napraviti dva samostana, enega leta 770. v Innichenu (št. 239), drugega pa leta 777. v Kremsmünstru (št. 256). Temu samostanu je Tasilo razen drugih posestev podelil tudi neki slovenski okraj (»decania«), katerega predstojnik je bil župan »Physso« in kjer sta uradnika Taljub in Sparuna izvrševala razne javne posle. Tudi je podaril temu samostanu trideset slovenskih družin in pa tisto zemljo, katero so ti Slovenci brez vojvodovega dovoljenja obdelovali v gozdu med Dietachom in Sierningom (št. 256).

Bavarski vojvoda Tasilo je bil leta 781. prisiljen, da je obljubil frankovskemu kralju pokorščino ter dal poroke. Vkljub temu je vedno mislil, kako bi dosegel večjo samostojnost. Zato se ni čuditi, da so razmere med Tasilom in kraljem Karolom ostale tudi v prihodnje napete, in tako je leta 787. prišlo med njima do razpora. Frankovski kralj je s tremi vojskami šel nad bavarskega vojvoda. Ko je bil Tasilo od vseh strani po sovražnikih zajet, se je podal ter iz nova svojemu nasprotniku prisegel zvestobo (št. 270).

Hitro potem pa, ko je kralj Karol zapustil Bavarsko, je Tasilo pozabil danih obljub ter se zavezal z Obri, da bi mu pomagali zoper Franke. Ko je kralj to zvedel, je sklical državni zbor v Ingelheim, kamor so prišli tudi bavarski vojvoda in njegovi vazali. Ko so ti Karolu naznanili, da mu je Tasilo postal nezvest ter se zavezal s poganskimi Obri, je bil zarad veleizdaje k smrti obsojen. Kralj mu je pa zlajšal kazen tako, da je moral iti v samostan. Enaka usoda je zadela tudi njegovo družino (št. 272) Frankovski vladar se je nato napotil v Rezno ter tu uredil zadeve bavarske dežele in njenih sosednjih pokrajin, da bi bile varne pred Obri. Namesto dosedanjega vojvoda je izročil deželno upravo raznim grofom (št. 274).

Tako je prišlo leta 788. Bavarsko pod neposredno oblast Frankov. Karantanskim Slovencem se odslej ni bilo treba več ozirati na to, kako bi se prikupili Bavarcem; njih višji gospod je bil frankovski kralj. Ta ni v krvavem boju premagal Karantancev in jih ni s silo primoral k pokorščini, pač pa so se oni prostovoljno podali pod njegovo vrhovno oblast. Zato jim je pa tudi pustil njih domače vojvode in njih prejšnjo ustavo. Taki vojvodi so bili razen Vojnomira in Inka, katera sta bila že zgoraj omenjena, tudi Pribislav, Semika, Stoj mir in Etgar (št. 331).

Leta 774. je frankovski vladar premagal langobardskega kralja Deziderjja, se polastil njegovega glavnega mesta ter sam postal gospodar langobardske dežele (št. 248). Tako je langobardsko kraljestvo s Furlanijo vred in ž njo tudi kos slověnske zemlje prišlo v roke vladarju Karolu, ki je nato furlansko Vojvodino prepustil Langobardu Hrodgaudu (št. 253).

Ko se je ta leta 776. vzdignil zoper Franke ter s pomočjo Bizantincev hotel za langobardskega kralja povzdigniti Deziderijevega sina Adalgisa (št. 252), se je Karol v drugič napotil v Italijo ter zadušil upor po Furlaniji. Hrodgaud je bil takrat ubit. Frankovski kralj je nato prišel na Furlansko ter veliko noč, ki je bila tistega leta dne 14. aprila, praznoval v Trevisu. Dospel je do Čedada, kjer se je, če smemo verjeti nekemu manj zanesljivemu viru, udeležil lova v ondotni okolici. Furlansko zemljo je razdelil med frankovske grofe (št. 254).

Na Hrodgaudovo mesto je bil sedaj neki Markarij postavljen za furlanskega vojvoda. Omenjen je v nekem pismu papeža Hadrijana I. do frankovskega kralja Karola, spisanem med letom 776. in 780. (št. 259). Markarij je gospodoval po Furlanski nižini najbrže do Timava in do Kraške planote proti vzhodni strani ter imel svoj sedež v Čedadu (glej Spomenico, str. 100).

Za njim je Εrik iz Strassburga postal furlanski vojvoda. Kdaj se je to zgodilo, ni znano; gotovo pa pred letom 795. Verjetno je, da je bil Erik tisti vojvoda, ki se je že leta 791. vojskoval z Obri (št. 281). Leta 795. ga zopet vidimo, ko se je v zvezi s slovenskim vojvodom Vojnomirom napotil v Panonijo (št. 293). Leta 799. se je vojskoval pri Trsatu, kjer so ga pa ondotni prebivalci ujeli in ubili (št. 326). Izgubo tega moža sta bridko občutila Alkuin in patriarh Pavlin (št. 328, 329). Prvi ga hvali zarad njegove pobožnosti in ponižnosti, drugi pa poudarja, da je ukrotil divje narode ob Dravi, Donavi in dalmatinski meji.

Istra posebno pa njena pomorska mesta so bila takrat, ko si je frankovski kralj podvrgel Furlanijo, v rokah bizantinskih cesarjev, katerim ni bilo ljubo da se je frankovska oblast razširila do njih mej (Spomenica, str. 100). Preganjali so može, o katerih so sumili, da so v zvezi s frankovskimi vladarji. Znano je, da so istrskemu škofu Mavriciju med letom 776. in 780. Bizantinci v zvezi z nekaterimi istrskimi prebivalci iztaknili oči ter ga zapodili iz njegove škofije (št. 259).

Leta 788. je med Franki in Bizantinci nastala vojska, v kateri so bili ti premagani ter potem morali skleniti neugoden mir (Spomenica, 100). Odstopili so Frankom Istro, Liburnijo in Dalmacijo; le dalmatinska pomorska mesta so si še obdržali. Kar se tiče istrskih mest, so pač vsa prišla pod frankovsko oblast, kar je razvidno iz zapisnika o rižanskem zborovanju (Izvestja, IV, 52). Istra je dobila novega vojvoda, namreč Ivana, ki se je že leta 791. hrabro boril z Obri (št. 281). Istrski prebivalci so morali pod frankovskim gospostvom svojim novim vladarjem plačevati nekako toliko davka, kolikor prej Bizantincem.

V osmem stoletju so ob Donavi in Tisi po sedanji ogrski nižini prebivali Obri katerih oblast je nekaj časa proti zahodu segala do reke Aniže. Na njih zemlji je živelo mnogo Slovencev in drugih Slovanov. Nekatere listine devetega stoletja dokazujejo, da se je nekdanja obrska zemlja med Anižo in Litavo zvala tudi Slovenija.

Z Obri se je, kakor je bilo že povedano, zvezal bavarski vojvoda Tasilo. Vsled tega so oni leta 788. poslali eno vojsko do meje Bavarskega, drugo pa na Furlansko. Na obeh straneh so bili premagani ter prisiljeni, da so se vrnili domov. Ko so iz nova še v večjem številu prišli do Ipuše, so bili zopet pobiti. Kmalu potem se je vnela četrta bitka, v kateri so bili prav tako poraženi, kakor v prejšnjih (št. 273, 277). Ti boji so pač nekoliko ponižali Obre, nikakor jih pa niso po želji frankovskega kralja popolnoma uničili. Leta 790. so prišli obrski poslanci h kralju Karolu v Worms in nato je tudi ta poslal svoje zastopnike k Obrom. Dogovarjali so se o mejah med frankovsko in obrsko državo; a ker se niso mogli zediniti, je prišlo kmalu do novih bojev (št. 278). Verjetno je, da so se pogajali in potem sprli zarad mej med Karantanijo in obrsko zemljo.

Leta 791. se je frankovski kralj s svojo vojsko napotil nad Obre. V Reznem je zbiral svoje čete, med katerimi so bili tudi nekateri Slovani. En del armade se je pomikal na južni strani Donave proti vzhodu, drug del pa po njenem severnem bregu, po reki pa so plavale ladje. Prvikrat je kralj postavil svoj tabor pri Aniži, kjer je ostal tri dni, namreč od 5. pa do 7. septembra (št. 280, 281).

Med tem časom so se druge frankovske trume iz Italije skozi slovenske pokrajine napotile nad Obre. Dne 23. avgusta je prišlo do boja, v katerem so bili Obri pobiti. Med tistimi, ki so se takrat posebno odlikovali, je bil tedanji istrski vojvoda (najbrže Ivan), potem neki škof in pa nekateri grofje (št. 280, 281).

Brez dvoma je srečni nastop južne vojske ohrabril tudi severno. Ko Obri zagledajo tako množico sovražnikov na obeh straneh reke Donave, popuste svoja utrjena mesta ob Kampu in na Kumbergu ter začnó bežati. Frankovske čete se nato brez posebnih izgub pomikajo dalje in pridejo kmalu v Panonijo, in sicer do izliva Rabe v Donavo. Ko so močno opustošile obrsko zemljo ter si nabrale mnogo ujetnikov, so se povrnile na Bavarsko (št 280).

V naslednjem letu je kralj Karol ostal v Reznem ter delal priprave za novo vojsko z Obri, kajti vzel jim je bil le en del njih dežele. Dal je napraviti premakljiv most čez Donavo, da bi lažje spravljal svoje trume na drugo stran (št. 283). Ker so se pa med tem časom zopet vzdignili nemirni Saši, je bil prisiljen, da je odložil vojsko z Obri na poznejši čas (št. 287).

Ko so ti videli, kako se frankovski kralj pripravlja na vojsko zoper nje, so se začeli bati za svoj obstanek. Ker so bili različnih misli, kako naj bi odvrnili pretečo nevarnost, so postali med seboj needini. Ena stranka, katero je vodil neki »tudun«, je menila, da bi bilo bolje, ako bi se podali ter ne nadaljevali nesrečno pričete vojske. Dotični tudun je leta 795. poslal poslance k frankovskemu kralju ter mu naznanil, da se mu hoče pokloniti ter postati kristjan (št. 291).

Nesložni Obri so se začeli med seboj vojskovati in njih najvišja glavarja, kakan in jugur, sta bila premagana in ubita. Frankovski kralj je porabil to priložnost ter iz Italije poslal nad Obre precej veliko vojsko, katero je vodil furlanski vojvoda Erik. Temu se je pridružil slovenski vojvoda Vojnomir s svojimi trumami. Vse te čete so proti koncu leta 795. udarile na obrsko zemljo, premagale Obre ter razrušile njih trdnjavo, katero so Franki zarad njene zunanje podobe imenovali »ring«. Pri tej priložnosti se je Erik polastil neizmernih obrskih zakladov, katere je poslal svojemu kralju v Aachen (št. 293).

Kmalu potem, najbrže v spomladanskem času leta 796 , se je obrski tudun, kakor je bil obljubil, napotil h kralju Karolu v Aachen ter se mu podvrgel. Dal se je z vsem svojim spremstvom krstiti ter se nato z bogatimi darili povrnil v domovino. Tu se je sicer zopet izneveril Frankom, a kmalu je bil zarad svoje nezvestobe kaznovan (št. 295, 299).

V poletenskem času istega leta je kralj Karol poslal svojega sina Pipina s precejšnjo vojsko v Panonijo. Obrski velikaši in pa novi kakan, katerega so bili pred kratkim postavili, so mu prišli naproti ter mu obljubili pokorščino. Pipin je šel čez Donavo ter dospel do razrušene obrske trdnjave (št. 301, 302). Poleg imenovane reke se je z navzočimi škofi posvetoval, kako bi bilo treba Obre pridobiti za krščanstvo. Oglejski patriarh Pavlin je bil mnenja, da so Obri brezbožni in neumni ljudje ter pravi tepci (št. 303). Ko se je Pipin vračal proti domu, je izročil zemljo po Dolenji Panoniji okrog Blatnega jezera onostran reke Rabe do Drave ter do izliva te reke v Donavo, kolikor je je bilo v njegovi oblasti, solnograškemu škofu Arnu, ki naj bi skrbel za poduk in božjo službo med ondotnimi Obri in Slovani. Vendar je to storil s pristavkom, da to daritev potrdi tudi njegov oče Karol (št. 301).

V jesenskem času se je Pipin povrnil iz Panonije v Aachen, kamor je pripeljal ostali del obrskega zaklada ter mnogo ujetnikov. Alkuin je pri Karolu in Pipinu prosil za ujete Obre ter bil tudi uslišan (št. 301, 310, 311). Dalje je poudarjal, da ne bi bilo prav, ako bi se med Obri izterjevala desetina (št. 304). Preskrbeti jim je treba miroljubnih in pametnih pridigarjev, da jih bodo podučevali v božjih resnicah (št. 305). Ljudje naj prostovoljno sprejemajo sveto vero, ne pa prisiljeni. S tistimi, ki so še le postali kristjani, je treba mehko postopati, da bi jih prevelika strogost ne odtujila krščanstvu (št. 307).

V naslednjih letih so se morali Franki včasi bojevati ne samo z Obri, temuč tudi s Slovani. Že leta 797. je bil kralj Pipin z bavarskimi in langobardskimi četami poslan nad Slovane, katerim je opustošil njih zemljo ter jih prisilil k miru (št. 312).

Ti Slovani, kateri se tu omenjajo, ne morejo biti drugi, kakor Hrvatje med Dravo, Savo in Liburnijskim zalivom. Na Slovence ne moremo misliti, ker so bili takrat že frankovski podložniki. Znano je, da je njih vojvoda Vojnomir pomagal Eriku, ko je ta šel nad Obre. Letopisec govori o dveh armadah, izmed katerih se je ena borila s Slovani, druga pa z Obri. Prav verjetno je, da so se ti, ker so bili sami preslabi, da bi mogli odbiti frankovske navale, združili s Hrvati ter tako tudi te zapletli v boje s Franki.

Istega leta je tudi furlanski vojvoda Erik peljal svojo vojsko, sestavljeno iz Langobardov in Frankov, nad Obre, ki so iz nova prelomili dano besedo. Premagal jih je ter prisilil, da so iskali milosti pri svojih nasprotnikih. Meseca novembra so prišli njih poslanci z bogatimi darili h kralju Karolu v Herstelle pri Weseri (št. 312).

Frankovske čete so pač leta 797. prisilile del Hrvatov med Dravo in Jadranskim morjem, da so s kraljem Pipinom sklenili mir. A kmalu so se premislili ter se leta 798. zopet vzdignili (št. 323). Nato je vojvoda Erik dobil nalogo, da jih prisili k pokorščini, kar se mu je kolikor toliko tudi posrečilo. Razširil je frankovsko gospostvo na eni strani do dalmatinske meje, na drugi pa čez Srem do Drave in Donave (št. 329). A ko je leta 799. oblegal Trsat pri Reki, so ga ondotni prebivalci ujeli in ubili (št. 326). Oglejski patriarh Pavlin je po njegovi smrti zložil pesen, v kateri je zarad izgube milega prijatelja izrazil svojo žalost ter poveličeval njegova dela. On pravi, da naj za Erikom žalujejo skale ob reki Timavi, potem Donava, Sava, Kolpa, Mura, Nadiža, Krka in vrtinci reke Soče. Njegovo ime naj objokujejo Srem, Pulj, oglejska zemlja, Čedad, korminsko polje itd. Ukrotil je divje narode ob Dravi, Donavi in dalmatinski meji. Zemlja ob liburnijskem obrežju, kjer je izgubil svoje življenje, naj bode prokleta ter naj je ne moči ne dež in ne rosa. Erik je padel v bitki, ko se mu je zlomil ščit in ko je bil njegov meč že ves krvav (št. 329).

Istega leta. kakor vojvoda Erik, je tudi grof Gerold, predstojnik Bavarskega in svak kralja Karola, izgubil svoje življenje. Ko je dne 1. septembra v Panoniji urejeval svoje trume, da bi se bojeval z Obri, je bil z dvema drugima vred umorjen. Kdo je to storil, se ne ve (št. 326). Obri so se bili namreč takrat zopet uprli. Alkuin je bil mnenja, da je bila malomarnost Frankov kriva, da so se jim izneverili (št. 327).

V tistem času je bila vojska z Obri skoraj do dobrega končana. Koliko bojev je bilo in koliko krvi se je prelilo, to je takrat dokazovala Panonija, ki ni imela skoraj nič več prebivalcev. Kraj, kjer je stala glavna kakanova trdnjava, je bil tako zapuščen, da ni bilo daleč okrog nič človeških bivališč. V teh bojih je bilo vse obrsko plemstvo uničeno Franki so imeli od te vojske velike koristi, ker so dobili iz Panonije neizmernih zakladov ter postali kar čez noč bogatini (št. 326). Njih izgube so bile primeroma majhne, ker so jim v raznih bitkah pomagali Slovenci, Langobardi, Bavarci in drugi[13]. V pokrajinah, v katerih so do takrat Obri prebivali, so se začeli širiti Slovani in potiskati svoje nekdanje tlačitelje vedno bolj v kót (Spomenica, 107). Nekateri Obri niso hoteli postati frankovski podložniki ; rajši so zapustili domovino ter šli čez Tiso v vzhodnejše kraje (št. 301).

Tako smo tedaj videli, da so proti koncu osmega stoletja vse tiste pokrajine, po katerih so takrat v večjem ali manjšem številu živeli Slovenci, prišle druga za drugo pod frankovsko oblast.

Ο zgodovinskih virih.[uredi]

Agathias scholasticus iz Myrene v Mali Aziji je živel v sredi šestega stoletja. Umrl je najbrže pred letom 582. Spisal je pet knjig zgodovinske vsebine, ki so nekako nadaljevanje Prokopijevih spisov ter obsegajo dobo od 552. do 558. Naslov tega njegovega dela se po lyonskem kodeksu glasi ,,ΠερΙ της »Ιουστινιανού βασιλείας«, po vaticanskem pa »De bello Gothorum«. Kar piše, je večinoma zanesljivo.

Izdaje[14]: 1) Agathiae De imperio et reb. gestis libri 5, ed. Vulcanius, Lugd. Batav 1594. — 2) Ed Niebuhr in Corp. hist. Byzant., Bonn 1828. — 3) Migne, Patrol., Ser. gr., LXXXVIII. — 4, Dindorf in Hist. graec. min., II, Lipsiae 1871.

Agnelli Liber pontincalis ecclesiae Ravennatis. Agnellus je bil opat v Ravenni ter je okoli l. 846. opisal delovanje ravennskih škofov, začenši s sv. Apolinarjem ter končavši z nadškofom Jurijem, ki je najbrže leta 844: umrl. Za starejšo dobo je rabil razne vire.

Izdaje: 1) Agnelli .... liber pontif., ed. Bened. Bacchinius, Modena 1708. — 2) Muratori in Script. rec Ital., II, Milan 1723. — 3) Migne, Patrolog., Ser. lat., CVI. — 4) Holder-Egger in MG. SS. rer. Langob.

Alcuinus abbas s. Martini Turonensis. Alkuin je bil rojen okoli leta 735. v Yorku na Angleškem, kjer je pozneje, ko je odrastel, postal duhovnik in voditelj šole pri ondotni stolni cerkvi. Ko se je seznanil s frankovskim kraljem Karolom, ga je ta pozval na svoj dvor. Leta 796. je postal opat pri sv. Martinu v Toursu in leta 804. je umrl. Alkuin se je močno trudil, da bi odstranil razne verske zmote po frankovski državi. Svojim prijateljem in drugim osebam, kakor oglejskemu patriarhu Pavlinu, solnograškemu nadškofu Arnu itd., je večkrat pisal. Ta pisma so važen vir za zgodovino tistega časa.

Izdaje: 1) Alcuini opera ed. Frobenius, I, Ratisbon. 1776. — 2) Migne, Patrolog, Ser. lat., vol. C. — 3) Jaffé, Bibl. rer. Germ., VI, Berlin 1873. — 4) Dümmler v MG. Epist, IV.

Anastasii Bibliothecarii Chronographia tripertita. Med 873. in 875. letom je bibliotekar Anastazij na podlagi Nikephorove, Synkellove in Theophanove kronike spisal neko novo, ki je imela tri dele (tripertita). Ta kronika je večinoma le prevrod posameznih odstavkov iz prej omenjenih kronik. Tu in tam je pa Anastazij tudi še kaj novega dodal.

Izdaje: 1) Fabrottus v Hist. Byzant. script , Pariz 1649. — 2) Bekker v Corp. script. hist. Byzantinae, Bonn 1841. — 3) Migne, Patrolog., Ser. gr., CVIII. (1861). — 4) Βoor v drugem zvezku svojega dela »Theophanis Chronographia«, Lipsiae 1885.

Andreae Bergomatis historia. Imenovani pisatelj, ki je bil duhovnik v Bergamu, je okoli leta 877. na kratko opisal zgodovino Langobardov od 568.-877. Za starejšo dobo je zajemal iz Pavla dijakona. Kar nam pripoveduje iz tistih časov, ko je sam živel, je zanesljivo in natančno.

Izdaje: 1) Hermannus Philomusus ap. Mencken, Script. rer. Germ., I, Lipsiae 1728. - 2) Mura to r i, Antiqu. Ital., I, Mediolan. 1738. — 3) Pertz v MG. SS., IIL - 4) Migne, Patrolog., Ser. lat, CLI. — 5) Waitz v MG. SS. rer. Langob., Hannover 1878.

Annales Admuntenses obsegajo dobo od 1 — 1250 ter so v obče zanesljivi. Za starejše čase je gradivo izpisano iz drugih letopisov. Za našo starejšo zgodovino je v njih le malo notic.

isdaje: v Pez, Script. rer. Austr., II, 163-187. — 2) Wattenbach v MG. SS., IX, 569-593.

Annales Alamannici se začenjajo z letom 703. ter segajo do leta 768., njih razna nadaljevanja (continuationes) pa do leta 926. Izpisovali so jih večkrat poznejši pisatelji, ko so sestavljali svoje kronike.

Izdaje : 1) Pertz v MG. SS., I, 22—60. - 2)Henkingv Mittheilungen zur vaterland. Gasch., XIX, St. Gallen 1884.

Annales Aliahenses maiores obsegajo dobo od 708—1073 ter so sestavljeni na podlagi raznih drugih letopisov. Zovejo se tako po bavarskem samostanu Nieder-Altaichu.

Isdaje ; 1) G i e s e b r e ch t in O e f e 1 e v MG. SS., XX, 772 - 824. — 2) Ista pisatelja v Scriptores rer. Germ. in usum scholar., Hannover 1868.

Annales s. Aniandi, Tem letopisom je najprej Pertz dal to ime, ker je mislil, da so nastali v St. Amandu v tournayski škofiji na se- danjem severnem Francoskem. To delo, katero se začenja z letom 687. ter sega do 810., se sme uvrstiti med najstarejše letopise, iz katerih so potem drugi zajemali. Za našo lokalno zgodovino nimajo skoraj nobene važnosti

Isdaje: 1) Duchesne, Hist. Franc, script, III. — 2) Bouquet, Recueil des historiens des Gaules et de la France, II. — 3) Pertz v MG. SS., I, 3—14.

Annales Augienses obsegajo dobo od 709—954. Nastali so v Reichenau-u ob Bodenskem jezeru na podlagi nekaterih drugih leto- pisov, tako n. pr. Ann. Alamann., Sangallens. in Weingart.

Isdaje: 1) Pertz v MG. SS , I, 67—69. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat., CXLII, 1209—1214. — 3) Jaffo, Bibl. rer. Germ., III, 702-706.

Annales Einhardi, gl. Annales regni Francorum.

Annales s. Enimerammi Raiisponen. maiores (a. 748 — 823) Zovejo se ti letopisi po rezenskem samostanu sv. Emerama.

Isdaje : 1) M a b i 1 1 o n, Vetera analecta, Pari.s, 1685, IV. — 2) MG. SS. I, 92-93. — 3 Migne, Patrolog., vSer. lat., CXLI, 1106—1108.

Annales Fuldenses (a. 680 - 901) so zanesljiv zgodovinski vir, katerega so sestavili razni dobro podučeni pisatelji. Za starejše čase

Gradivo. 5


LXVI

je dotični pisatelj (Enhard = Einhard) porabil Ann. Lauriss. min., Ann. Sithiens., izgubljene dvorne letopise in še druge vire ; dobo od 838 - 863 je opisal fuldski menih Ruodolf, in zadnje tri dele pa zopet drugi pisatelji.

Isdaje: 1) Freher, Germ. rer. script., Frankfurt 1600, I, p. 1 — 55. — 2) Du- chesne, Script. rer. Franc, (1638), II, 531—584. — 3) Pertz v MG SS., T, 343—415. — 4) Kurze, Ann. Fuld., Hannover, 1891.

Annales Guelferbytani (Wolfenbiittel) so dobili ime po kraju, v katerem so našli dotični rokopis, ter obsegajo dobo od 741—823.

Isdaje: 1) Freher, Germ. rer. script ed. Struve (1717), I, 77. — 2) Pertz v MG. SS., I, p. 23—46.

Annales Juvavense S maiores (a. 550— 835) so nastali v Sol- nogradu. V Wurzburgu se nahaja izvirni rokopis teh analov.

Isdaje-. 1) Eccardus, Commentarii de rebus Franciae Orientalis, Wirce- burgi (1729), I, 804. — 2) Pertz v MG. SS., I, 87—89 in pa III, 121, 122.

Annales Jnvavenses minores (a. 742—814) so bili leta 816. spisani ter dobili po Solnogradu svoje ime.

Isdaje: 1) Eccardus, Commentarii, I, 805 — 2) Pertz, ^IG. SS., I, 88, 89 in pa III, 122, 123.

Annales Laubacenses (a. 687 — 926) se zovejo po samostanu Lobbesu-u pri Liittichu. Prvi del do leta 814. je predelan po Ann s. Amandi ter ob enem tudi nekoliko pomnožen.

Isdaje: 1) Pertz v MG. SS, I, p. 7—15, 52—55.

Annales Lauresbanienses (a. 703—803). To ime jim je dal Pertz, ker je mislil, da so nastali v Lorschu na Hesenskem. Njih prvi del sega do leta 768., drugi pa ostalo.

Izdaje: 1) Pertz v MG. SS., I, p. 22—39. — 2) Katz, v Jahresbericht des Untergymn. v. St. Paul, 1889. — 3) Muratori, Script. rer. Ital, II, 110.

Annales Laurissenses maiores, gl. Annales regni Francorum.

Annales Laurissenses minores (a. 680—817). Ti letopisi so površni izpiski iz Fredegarja in drugih virov. Za našo lokalno zgodo- vino je v njih le malo notic.

Isdaje: 1) P e r t z, v MG. SS., I, 112—123. — 2) W a it z, v Sitzungsberichten der Berliner Akademie, XIX, (1882), p. 409-415.

Annales Maximiniani (a. 741—811) se zovejo po samostanu sv. Maksimina v Trieru ter so nekaka kompilacija, ki je kmalu po letu 811. nastala. Ko je dotični pisatelj sestavljal svoje delo, je pred seboj imel Gesta pontif. Rom. in pa razne letopise.

Isdaje-. 1) Waitz v MG. SS, XIII, p. 19-25.

Annales Mettenses (a. 687—830) so nastali v Metzu. PL9atelj je porabil razne vire, med njimi tudi nekatere take, ki se nam niso ohranili ; zarad tega ti letopisi niso brez važnosti.

Isdaje: 1) Duchesne, Hist. Franc, script, III, p. 262—333. — 2) Pertz v MG. SS., I, 316—336.


LXVn

Annales Mosellani (a. 703—797) so ν najstarejših delih nekak ekscerpt iz izgubljenih dvornih letopisov. Poznejši pisatelji so Ann. Mosellani večkrat uporabljali.

Isdaje: 1) Lappenberg v MG. SS., XVI, p. 494—499.

Annales Nazariani (a. 708—791) se zovejo tako po samostanu sv. Nazarija v Lorschu. Za našo domačo zgodovino imajo le malo porabljivega.

Isdaje : 1) F r e h e r, Corpus hist. Fr., I, p. 86—90. — 2) Duchesne Hist. Franc, script., II, p. 3 - 6. — 3) P ert z v MG. SS., I, 23—44.

Annales Petaviani (a. 687 — 804) so dobili to ime po nekdanjem lastniku njih rokopisa. Nekateri zgodovinarji menijo, da so ti letopisi nekaki izpiski iz neohranjenih dvornih letopisov, drugi, kakor Waitz, pa trdijo, da teh dvornih letopisov nikdar bilo ni.

Isdaje: 1) Duchesne, Hist. Franc, script, II, p. 6— 10. — 2) Pertz v MG. SS., I, p. 7—18.

Annales regni Francorum obsegajo dobo od 741 — 829. Pertz (MG. SS., I) jih je imenoval , Annales Laurissenses maiores" in pa »Einhardi Annales". Bilo je več pisateljev, ki so jih sestavljali. Prvi med njimi jih je okoli leta 788. pričel ter potem nadaljeval do leta 795. Njegov naslednik je bil menih Einhard, ljubljenec takratnega vladarja Karola, čegar življenje je tudi v posebnem delu opisal. V obče so prej imenovani letopisi zanesljivi. Mnogi poznejši analisti so jih uporabljali in izpisavali. Za našo zgodovino je v njih marsikatera dragocena notica.

Isdaje: 1) Pertz v MG. SS, I, p. 124—218. — 2) Kurze, Annales regni Francorum, p. 1—178.

Annales s. Rudberti Salisburgensis (a. 1—1286). Kaže se, da so v Solnogradu okoli leta 1180. sestavili nekako kronologično kom- pilacijo ter so jim pri tem delu služili razni viri, kakor Historia mis- cella, Gesta Francorum, Fredegar, Pavel dijakon, Gesta pont. Rom., Ann. Fuld, in še drugi letopisi. To kompilacijo, ki se pa nam ni ohra- nila, so porabili razni pisatelji, katerim se imamo zahvaliti za Ann. s. Rudb. Salisb., Ann. Admunt., Auct. Garstense itd. Za naslednja leta so potem samostojno opisovali razne dogodke.

Isdaje: 1) Wattenbach v MG. SS., IX, p. 758-810

Annales Salisburgenses (a. 499—1049) se večinoma ozirajo le na lokalne solnograške dogodke.

Isdaje: 1) Pertz v MG. SS., I, p. 89-90.

Annales Sangallenses breves (a. 708—899) so nekak izpisek iz Ann. Alamannici. Nastali so v St. Gallenu na Švicarskem.

Isdaje: 1) Arxin Pertz v MG. SS, I, p. 64-65. — 2) Henking v Mittheilungen zur vaterlUnd. Gesch., XIX, 220-223, St. Gallen 1884.

Annales Sangallenses maiores (a. 709- 1056) so do leta 918. izpisani iz Ann. Alamannici; od leta 919. so pa samostojno delo, ki ni brez vrednosti.

isdaje: 1) Arx in Pertz v MG. SS., I, p. 73—85. — 2) Henking, 1. c.

δ*


LXVIII

Annales Sithienses (a. 548—823) so dobili to ime po samo- stanu Sithiou v St. Omer-u na severnem Francoskem, kjer so našli dotični rokopis. Ti letopisi se v nekaterih točkah ujemajo z Ann. regni Francorum.

Isdaje: 1) M one v Anzeiger f. Kunde der teutschen Vorzeit, V (1836^ p. 5—11. — 2) Waitz v MG. SS., XIII, p. 35.

Annales Tiliani (a. 708—740 ter 741—807). Prvi del teh leto pisov je vzet iz Ann. s. Amandi, drugi je pa izpisek iz Ann. Petaviani in Laurissens. mai. Zovejo se po nekdanjem lastniku njih rokopisa.

Izdaje: 1) Duchesne. His^ Franc, script , II, p. 11. — 2) Pertz v MG. SS.» I, p. 6—8 in 219—224.

Annales Weingartenses (a. 708—936) so do leta 918. le nekak izpisek iz Ann. Alamannici. Zovejo se po samostanu sv. Martina v Wein- gartenu v konstanški škofiji.

Isdaje: 1) Hess, Monumenta Guelfica, pars hist., p. 269-274. — 2) Pertz v MG. SS., I, 65-67.

Annales Xantenses (a. 640—874). Starejši deli teh letopisov so kompilacija, od leta 831. naprej so jih pa sestavljali razni istočasni pisatelji.

Isdaje: 1) Pertz v MG. SS., II, p. 217-235.

Anonymi Ravennatis Cosmographia. — To delo je bilo med letom 667. in 670. sestavljeno. Pisatelj, čegar ime nam ni znano, je iz raznih starejših virov zajemal in tako je v svoji knjigi bolj orisal tisto zemljepisno stanje, kakršno je bilo za Rimljanov, kakor pa tisto, ka- kršno je bilo v njegovem času.

Izdaje; 1) Pl. Porcheron v Paiizu leta 1688. — 2) Jak. Gronovius leta 1696 (konec manjka). — 3j Abr. Gronovius leta 1722. — 4) Pinder et Parthey v Berlinu leta 1860.

Auctariuni Garstense (a. 450—1139). Ko sem govoril o Ann. s. Rudberti Salisburg., sem tudi omenil, kako je nastal spis Au- ctarium Garstense.

Izdaje: 1) Wattenbach v MG. SS., IX, p. 561—569.

Bedae Chronica [1) Liber de temporibus, 2) De ratione tem- porum] ab a. 1—726. — Obe kroniki, kateri je Beda spisal, sta deli dveh večjih kronologičnih razprav. Najprej je sestavil krajše delo „Liber de temporibus", v katerem je od poglavja 16 - 20. manjša kronika, ki sega do leta 703. Nato je spisal daljšo razpravo „De temporum ratione", v kateri se od poglavja 66—72. nahaja večja kronika, ki sega do leta 726. ter je bila v naslednjem letu spisana.

Izdaje: 1) MG. Auct. ant. tom. XIII.

Bernardtts Justinianus, gl. Giustiniani Bernardus. Bernoldi Chronicon (a. 1 — 1100). Bernold je bil menih v sa- mostanu sv. Blaža v Črnem lesu, pozneje pa v Schaffhausenu, kjer je


LXIX

tudi leta 1100. umrl. Za starejšo dobo nima njegova kronika prave samostalne vrednosti ; izvirno je njegovo delo še le od leta 1074. naprej.

Isdaje : 1) Pe r t z v MG. SS., V, 385-467. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat., CXLV1II, p. 1299—1432.

Breves uotitiae obsegajo kratke odstavke, v katerih je po- vedano, kako so razni možje ustanovili in obdarovali solnograško škofijo in solnograške samostane. Spisane so bile najbrže okoli leta 790.

Isdaje: 1) C a η i s i u s, Antique lectionis tom. VI, 1147—1170. — 2)Bas- nage, Thesaurus monumentorum, IIP, 462—474. - 3) Hansiz, Germ. sacra, Augsburg 1729, II, 19-32 — 4) (Kleimayrn), Juvavia, Salzburg, 1784, Anhang, p. 30— 48. — 5) Keinz, Indiculus Arnonis et breves notitiae, Mtincheii 1869. — 6)Hauthaler, Salzburger Urkundenbuch, Salzburg, 1898, I, p. 17—49.

Carmeu de Aquilegia nuniquam resfauranda. To pesem je v slabem jeziku zložil neki neznan pisatelj najbrže med letom 844. in 8δδ. Mož je pristaš gradeških patriarhov ter nasprotnik oglejskih.

Isdaje: 1) Endlicher, Catalogus codicum manuscr. biblioth. palat. Vin- dobon., I, (1836), p. 300—302. — 2) D u m e r i 1, Poesies popul. lat (1843) p. 261.

— 3) Dummler v MG. Poetae lat. aevi Carol., II, 150—153.

Carmeu de Pippini regis victoria Avarica, g\. Rhythmus de Pippini regis victoria Avarica.

Carmen de synodo Ticinensi. Ta pesem obsega devetnajst kitic, v katerih se opisuje sinoda, ki so jo okoli leta 698. po želji langobardskega kralja Kuningperta sklicali v Pavijo. Zložil je to pesem najbrže neki magister Stefanus. Iz nje je razvidno, kdaj se je končal razkol zarad treh poglavij.

Isdaje: 1) Oltrocchi, Ecclesiae Mediolanensis historia (1795), II, 536, 625. - 2) Β o f i s i u s, Concilia Papiensia (1852), p. i. — 3) Troya, Codice diplom., III, št. 330, 353, 364. — 4) K a η d 1 e r, Cod. dipl. Istr. ad a. 698. — 5J Reif f erschei-d v Sitzungsber. der Wiener Akad., 1871. str. 473. — 6) L ar- cheografo Triestino, Nuova serie I, 85. — 7) Bethmann v MG. SS. rer. Lan- gob., p. 190, 191.

Cassiodori Variatum (epistolarum) libri XII. - Tako se zove kakih 400 ukazov, katere je Cassiodor iz prva kot quaestor in magister officiorum v imenu svojega kralja izdal, pozneje pa kot prae- fectus praetorio v svojem imenu razglasil. Ta pisma so važen zgodo- vinski vir tistega časa.

Isdaje: 1) Mariangelus Accursius leta 1533. v Augsburgu. — 2) Brosaeus leta 1588. v Parizu. — 3) Garetius leta 1679. v Rouenu. — 4) M o m m sem leta 1894. v MG. Auct. ant., XII.

Catalogus patri ar charum Aquilegensium, Imena oglejskih

škofov in patriarhov od sv. Marka pa do Dionizija Delfina (f 1734).

Isdaje: 1) Rubeis v Mon. eccl. Aquil., Strassburg, 1740, Append., p. 6.

- 2) Pertz v MG. SS., XIII, 367, 368.

Chronicou Altinate, gl. Chronicon Venetum.


LXX

Chronicon Gradense opisuje začetek torcellske škofije in gra- deške patriarhije do razkola oglejske cerkve leta 607. Pisatelj je se- stavil to delo v začetku enajstega stoletja ter med drugim zajemal gradivo iz nCronica de sing patr. nove Aquileie" in pa, kakor se kaže, iz „Chronicon Venetum". Chronicon Gradense so v prejšnjih časih imenovali Chronicon Sagornini.

Isdaje-. 1) Rossi v Archivio storico Italiano, VIII (1845), p. 116—129. — 2) P e r t z v MG. SS., VII, 39—45. — 3) Migne, Patrolog , Ser. lat., CXXXIX, p. 939—952. — 4) Monticolo, Cronache Veneziane, Roma 1890, p. 17-51.

Chronicon Moissiacense (a. 408—818) se zove po samostanu sv. Petra v Moissac-u ob Tarnu na južnem Francoskem. Ta kronika je precej dobra kompilacija iz raznih znanih virov.

Izdaje-. 1) Duchesne, Hist. Franc, script., III, p. 130—147. — 2)Pertz v MG. SS., I, 280-313. — Glej tudi MG. SS, II, 257-259.

Chronicon patriarcharum Aquilejensium pr imuni sega do leta 827., ko je bila mantovanska sinoda. Rubeis (p 3) misli, da je ta kronika nastala že v devetem stoletju. Tu in tam ni brez pogreškov.

Isdaje: 1) Muratori, Anectota, IV (1713), p. 321. pod imenom ,Vitae episcoporum et patriarcharum Aquil." — 2) Muratori, Script. rer. Ital., XVI, p. 5—10. — 3) Rubeis, Mon. eccl. Aquil.. Append., p. 6—8.

Chronicon (patriarcharum Aquilejensium) alterum sega do patriarha Volkera (f 1218). Prva polovica je skoraj doslovno po- sneta po prej omenjeni kroniki oglejskih patriarhov.

Isdaje: 1) Rubeis, Mon. eccl. Aquil., Append. p. 8—11.

Chronicon patriarcharum Gradcnsium, gl. Cronica de sin- gulis patriarchis nove Aquileie.

Chronicon Sagornini, gl. Chronicon Gradense.

Chronicon Venetum vulgo Altinate. Starejši deli te kronike so bili, kakor se kaže, večinoma spisani v desetem stoletju ali pa še prej, na vsak način med letom 800 in 1008. Novejši deli segajo v tri- najsto stoletje. Izvirni rokopis se nam ni ohranil, temuč le prepisi iz poznejših stoletij. Začetek te kronike (Historiola de Altinatum) je služil pri sestavljanju spisa „Chronicon Gradense". Vsebina Beneške kronike, spisane v jako slabi latinščini, ni povsod zanesljiva.

Isdaje: 1) Rossi v Archivio storico Italiano, VIII. — 2) G ar v Archivio storico Italiano, App., V (1847), p. 1—128. - 3) Si mo nsf e Id v MG. SS.. XIV. p. 5-69.

Chronographus Corbeiensis, — Annales Corbeiensis segajo do leta 1117. Trideset let pozneje je corveyski opat Wibald nekoliko razširil te letopise in tudi k nekaterim prejšnjim letom na robu dotičnega rokopisa dostavil razne notice. Jaife je tem noticam dal ime „Chrono- graphus Corbeiensis", da jih je ločil od corveyskih letopisov.

Isdaje: 1) Pertz v MG. SS., III. — 2) Jaffe, Bibl. rer. Germ., I, 43 -65.

Conversio Bagoariorum et Carantanorum. Ta spis je za zgodovino Slovencev v osmem in devetem stoletju neprecenljive vred-


LXXl

nosti. Neki solnograški duhovnik je leta 873. spisal ta sestavek ter hotel ž njim dokazati, da spada Panonija pod solnograško nadškofijo in da je Metodovo delovanje v tej deželi protipostavno vtikanje v pra- vice solnograške cerkve. Pisatelj hvalisa in povišuje v tem pristran- skem spisu zasluge solnograških nadškofov in njih duhovščine, o Me- todu pa govori razžaljivo ter mu še celo ne privošči njegovega nad- škofovskega naslova. Ker se pisatelj povsod opira na listine in druga poročila, zato lahko rečemo, da ni noben stavek tega spisa brez zgodovinske vrednosti.

I s daje: 1) C a ni si u s, Antique lect. tom. II, p. 248 et VI, p. 1139. — 2) Freher, Script. rer. Bohem., Haanover 1602, p. 15-20. — 3) (Kleimayrn), Juvavia, Anh., p. 10—18. — 4) Kopitar, Glagolita Clozianus, p. LXXII-LXXVI. — 5) Wattenbach v MG. SS., XI (1854), p. 6-14. -- 6) G in zel, Gesch. der Slawenapostel Cyrill u. Method, Wien 1861, Anh., p 46-57.

Profesor Majciger (Zgodovina svetih apostolov slovanskih, Cirila in Metoda, 1863, str. 98—103) je ta spis poslovenil.

Cronica hrevissima originis patriarchatus Gtadensis, Ta kronika je kratek izpisek iz Chronicon Gradense.

Isdaje: 1) Monticolo, Cronache Veneziane, I, p. 55, 56.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (a. 579—1049). To kroniko je spisal neznan pisatelj na Gradežu pred začetkom enajstega stoletja ter pri svojem delu porabil razne listine, med njimi tudi pona- rejene, ki jih je dobil v patriarhovem arhivu. Poznejši prepisovalci so tej kroniki dodali še imena nekaterih novejših gradeških patriarhov. Spis je kolikor toliko zanesljiv. Razen drugih ga je okoli leta 1008. porabil Ivan dijakon.

Izdaje-. 1) Pertz v MG. SS., VII, 45-47 (odi.). - .»^ Migne, Patrolog, Ser. lat., CXXXIX, p. 951-956 (odi.). — 3) Waitz v MG. SS. rer. Langob., p. 393—397. — 4) Monticolo, Cronache Veneziane, I, 5—16.

Danduli Cbronicon. Ta kronika, razdeljena v deset knjig, ob- sega dobo od sv. Marka pa do leta 1339. Spisal jo je Andrej Dandolo (Dandulus), ki je kot beneški dožd leta 1354. umrl. Pisatelj je porabil razne vire ter v svoj tekst sprejel lepo število listin; zato je njegova kronika v obče zanesljiva.

Izdaje: 1) Muratori, Script. rer. Ital., XII, (1728), p. 13-416.

De conversione Bagoarioritm et Catantanorum libellus, gl. Conversio Bagoariorum et Carantanorum.

Binhardi Vita Karoli Magni imperatoris, Z3l zgodovino Slovencev sta le 13. in 15. poglavje tega životopisa večje važnosti.

Izdaje: 1) Pertz v MG. SS., II, 443-463. — 2) Migne, Patrolog, Ser. lat, XCVII, 25-62. — 3) Jaffo, Bibliotheca rer. Germ., IV, 509—541. — 4) Waitz, Script. rer Germ. in usum schol., ed. Λα (1880).

Epitaphium Geroldi comitis, Dotični napis je najbrže Walahfrid Strabo napravil na grob grofu Geroldu, ki jejleta 799. izgubil svoje življenje.

Izdaje: 1) Mommsen v Rheinisches Museum, IX (1854), p. 299. — 2) Diimmler v MG. Poetae lat. Carol., I, p. 114.


LXXII

Ermoldi Nigelli Carmina in honorem Hludowici impera- toris, Ermoldus Nigellus je bil duhovnik iz Akvitanije. Leta 826. je spisal daljšo epično pesem, obsegajočo štiri knjige, v kateri je poveli- čaval takratnega cesarja Ludovika. V tej pesmi je marsikaj resnič- nega, marsikaj pa pretiranega.

Izdaje ; 1) λ1 u r a t o r i, Script rer. Ital., Wh p. 3—80. — 2) M e η c k e n, Script. rer. Germ, I, 865-956. — 3) Pertz v MG. SS-, II, 464-523. — 4) Migne, Patrolog., Ser. lat, CV, 569—640. — 5) Diimmler v MG. Poetaelat. aeviCarol, II, 5-79.

Excerptum de Karentanis. To je kratek izpisek iz Conv. Bag. et Garant.

Isdaje ; 1) \V a 1 1 e η b a c h v MG. SS., XI, 14, 15.

FredegarH Scholastici Cbronicon, To zgodovinsko delo sedmega stoletja ima štiri knjige, ki so jih skoraj tri stoletja pripiso- vali nekemu Fredegarju, čegar ime se pa v ohranjenih rokopisih ne nahaja. V novejšem času je Krusch dokazal, da sta vsaj dva glavna pisatelja sestavljala to delo in sicer je prvi spisal prvo in drugo knjigo ter prvih 39 poglavij četrte knjige, drugi pisatelj pa okoli leta 658. tretjo ter 40—90. poglavje četrte knjige. Zadnji pisatelj nam je tudi poročal o slovanskem kralju Samu in njegovih činih. Kar se nam v teh knjigah pripoveduje, je v obče zanesljivo; le jezik je jako slab

Isdaje : 1) Flacius Ilyricu.s (Vlašic) v knjigi „Gregorii Turonici Histo- riae Francorum libri decem', Basel 1568, (kjer je le četrta Fredegarjeva knjiga natisnjena). — 2) Freher, Corpus Francicae Historiae, Hanau 1613 (s tretjo in četrto Fredegarjevo knjigo). — 3) Duchesne, Hist. Franc, script., Pariz 1636 (s tretjo in četrto knjigo). — 4) R u i η a r t, Gregorii Turon. opera etc, Pariz 1699. — 5) Krusch v MG. SS. rer. Merov., II (1888), p. 18-168.

Fredegarii Scholastici continuaiiones. Kroniko, katero pri- pisujemo Fredegarju, so pozneje razni pisatelji nadaljevali do leta 768. Ti spisi so v jezikovnem oziru slabi in tudi, kar se tiče kronologije, ne brez napak.

Isdaje : 1) R u i η a r t Gregorii Turon. opera. — 2) Krusch v MG, SS. rer. Merov., II, 168—193.

Gesta Dagoberti i. regis Francorum. Tako se zove slaba kompilacija nekega meniha, ki je v devetem stoletju živel v samo- stanu St. Denis-u pri Parizu. Na mnogih mestih se nahajajo prepisi iz Fredegarjeve kronike.

Isdaje: 1) Duchesne, Hist. Franc, script, I, 572—589. — 2) Str u ve, Acta literaria. Jena 1706, p. 45—181. — 3) Migne, Patrolog., Ser. lat., XCVI, p. 1395-1422. — 5) Krusch, MG. SS. rer. Merov., II, 399-425.

Gesta pontificnm Romanorum, gl. Liber pontificalis.

Giustiniani Bernard je bil beneški pisatelj ter umrl leta 1489. Razen drugih del je tudi spisal ^De origine urbis Venetiarum rebusque


LXXIII

ab ipsa gestis historia" ν 15 knjigah. Ker je porabil razne starejše vire, ni njegovo delo brez vrednosti.

Izdaje : 1) Graevius et Burmannus, Thesaurus antiquitatum et histo- riarum Italiae, V.

Gregorii I. papae Epistolae sive Registtum epistolatam. Ta pisma so jako važen vir za tisti čas, ko je vladal papež Gregor I. (590-604).

Med mnogimi izdajatelji Gregorjevih pisem so najznamenitejši: 1) Gussan-

V i 1 1 a e u s leta 1675 , 2) menihi benediktinci iz skupščine sv. Mavra (M a v r i η c i) leta 1705. ter 3) Ewald in Ha rt man η v MG. Epist. I. in II. leta 1887 in 1891.

V teh treh izdajah so dotični možje vsak po svoje uvrstili pisma po kronologičnem redu ter jih porazdelili v dvanajst knjig. — Izmed drugih izdaj naj še omenim: i;Gallicciolliv Benetkah leta 1768— 76. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat., LXXVII. — 2) M a η s i, Concil. coll. (1764), IX, X. —Tudi je marsikatero posamezno pismo papeža Gregorja v tej ali drugi knjigi ponatisnjeno.

Gttidonis Pisani Geographica, Ta pisatelj je leta 1119. zvršil svoje delo. Večino gradiva je prepisal iz Kozmografije neznanega ravenn- skega geografa.

Is daje : 1) Pinder et Partheyv Berlinu leta 1860. kot dodatek h Kozmo- grafiji ravennskega zemljepisca.

Historia Langobardorum codicis Gothani. To je kratka zgodovina Langobardov, natisnjena po nekem kodeksu, ki se nahaja v Gothi. Pisatelj te zgodovine je porabil spis „Origo gentis Langobar- dorum", njegovo vsebino izdatno pomnožil ter pripovedovanje razširil do svoje dobe Spisal je namreč ta sestavek med letom 807. in 810. Spisi Pavla dijakona mu niso bili znani, pač pa Izidorjeva Kronika.

Isdaje ; 1) Β 1 u m e v MG. L^gg-, IV, p. 641-647. — 2) W a i t z v MG. SS. rer. Langob., p. 7-11.

Historia miscella. Neki Landolfus Sagax je okoli leta 1000 z raznimi dodatki pomnožil Rimsko zgodovino (Historia Romana) Pavla dijakona ter jo razširil do leta 813. tako, da je novo delo, ki je prej štelo le 16 knjig, sedaj imelo 26 knjig. Pithoeus je dal tej novi zgodo- vini, ki pa ni veliko vredna, ime ^Historia miscella".

Isdaje : 1) Pithoeus leta 1 569. v Baselu. — 2) Canisius leta 1603. v Ingolstadtu. — 3) Muratori, Script. rer. Ital, I, p. 1—178. — 4) Migne, Pa- trolog, Ser. lat, XCV, p. 743—1158. — 5) Eyssenhardt leta 1869. v Berlinu. — 6) Droysen v MG. Auct. ant, II (1879)

Johannes episcopiis Ephesinus je živel v šestem stoletju. Bil je monofizit ter se udeleževal prepirov, katere so imeli njegovi pristaši s svojimi nasprotniki. Spisal je v sirskem jeziku Cerkveno zgo- dovino, ki je segala od Julija Cezarja pa do cesarja Mavricija. Imela je tri dele, izmed katerih se je pa le tretji ohranil. V njem so opisani dogodki, ki so se vršili med letom 536. in 585. Razen drugih virov je rabil tudi Malalasovo Kroniko.

Ostanke te zgodovine je v izvirniku izdal Cureton leta 1853. v Oxfordu. Nemški prevod je oskrbel kaplan dr Schonfelder ter ga dal v Monakovem leta


LXXIV

1862. natisniti. Nekateri odlomki Schonfelderjevega prevoda so natisnjeni v Vjest- niku zemaljskog arkiva, Zagreb, I (1899). št. 115—120, 193.

Johannis abbatis tnonasterii Biclarensis Cbronica, Ta Ivan

je bil opat v nekem španskem samostanu. Kje je bil „monasterium Biclarense", ni znano Ker je rečeni Ivan nekaj časa v Carigradu živel, zato se ne bodemo čudili, da je ta španski menih tudi nekoliko po- ročal o navalih Slovanov in Obrov na bizantinska tla Njegova Kro- nika je obsegala dobo od leta 567. —590. Leta 586. je ta Ivan ustanovil samostan ^Biclaro, leta 591. je pa postal škof v katalonskem mestu Geroni na Španskem.

Isdaje : 1) G a II a η d i u s, Bibliotheca veterum patrum, XII. 363—371. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat., LXXII, 863-870. — 3) Mommsen v MG. Auct. ant., XI (Chronca minora, II), p. 211—220.

Johannis diaconi Chronicon Veaetam. — Ta Ivan je bil kaplan beneškega dožda Petra II. Urseola, ki je vladal od 991 — 1009. Spisal je kroniko, ki navaja razne dogodke do leta 1008 Pisatelju so rabili razni viri, kakor Pavel dijakon, spisi Bedovi. Cronica de sing. patr. nove Aquileie in drugi. Kar se tiče poznejših dogodeb, o katerih nam poroča, jih je deloma sam doživel.

isdaje : 1) P e r tz v MG. SS. VII (1846), p. 4 - 38. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat., CXXXIX, p. 875 940. - 3) M o η t i c o 1 o, Chronache Veneziane (1890), p. 59—171.

Johannis Malalae Chronographia, Malalas je bil v Siriji doma ter živel v šestem stoletju. Njegova kronika (Χρονογραφία), ki je more- biti segala do leta 573, se nam ni popolnoma ohranila, kajti manjkata jej začetek in konec. Za nas je le ena notica večje važnosti (gl. št. 69).

Isdaje : 1) Chilmeadus leta 1691 . v Oxfordu. - 2) Dindorf v Corp. script. hist. Byz. leta 1831. v Bonnu. — 3) Migne, Patrolog, Ser. gr., XCVII, p. 9-790.

Jordanes je bil gotovskega rodu. Postal je duhovnik in še po- zneje pa škof v Crotonu v južni Italiji. Najbrže je bil tudi on med tistimi, ki so spremljali papeža Vig lija v Carigrad, kjer je ta od leta 547 — 554. živel v pregnanstvu. Jordanes je leta 551. končal svojo raz- pravo o gotovski zgodovini («Getica") in nekaj mesecev pozneje tudi svoj spis o rimski zgodovini („Romana"). Najbrže je v Carigradu zvršil oba dela. Več o tem pisatelju in njegovih spisih v Rutarjevi razpravi, tiskani v Letopisu Matice Slo^'. za leto 1880., str 59 97. Pravo ime je Jordanes; oblika Jordanis je rodilnik, kakor n. pr. Jo- hannes. Johannis.

Isdaje: 1) M ura to ri, Script. rer. Ital, I, (1723). —2) Migne, Patrolog., Ser. lat, LXIX (1848). — 3) Closs leta 1861. v vStuttgartu (samo gotovsko zgo- dovino), — 4) Mommsen v MG. Auct ant., V (1882). — 5) Holder-Egger leta 1882. v Freiburgu i. Β in Tiibingenu (samo gotovsko zgodovino).

Landolphi Bagacis Additamentum, gl. Historia miscella.


LXXV

Legenda ss. Marini et Anniani. Na podlagi životopisa sv. Marina in Aniana (Vita ss. Marini et Anniani), spisanega okoli leta 750., je nastala okoli leta 1100 omenjena legenda. V njej je nekoliko zgodo- vinskega zrna, še več pa pesniškega namečka.

Isdaje: 1) Mon Boica, I, 343 - 350. — 2) MG. SS , XV^, p. 1069. — 3) B. Sepp, Vita ss. Marini et Anniani, Ratisbonae (1892), p. 9 — 17.

Lihellus de conversione Bag. et Carant, gl. Conversio Bagoar. et Carantanorum.

Liher pontificalis ali pa Gesta pontificum Romanoram, To delo je sestavljeno iz dolge vrste životopisov, ki so jih v različnih dobah spisali razni pisatelji Mommsen misli, da so najstarejši deli nastali v sedmem stoletju, drugi pa v poznejših časih. To delo so mnogi pisatelji uporabljali v svojih spisih.

Isdaje: 1) Muratori, Script. rer. Ital , III (1724). — 2) Vignolius v treh zvezkih (1724, 1752, 1755). — 3) Migne, Patrolog., Ser. lat., CXXVII in CXXVIII. — 4) Duchesne v Parizu, vol. I leta 1886. in vol. II pa 1892. — 5) Mommsen v MG. Gest. pont. Rom., I (1898) (do papeža Konstantina, ki je umrl leta 715.)

Malalas, gl. Johannis Malalae Chronographia.

Marii episcopi Aventicensis Chronica, Ta Marij je bil naj- prej škof v Avencbes-u, pozneje je pa v Lausanne prestavil svoj sedež. Umrl je leta 594. Njegova kronika nima za nas posebne važnosti.

Isdaje: 1) G al lan d iu s, Bibliotheca veterum patrum, XII, 313— 320. — 2) Migne, Patrolog., ser. lat., LXXII, 793—802 — 3) Mommsen v MG. Auct. ant. XI (Chronica minora, II•, p. 232-239.

Menander Protector, Priimek «Protector" je dobil, ker je bil član cesarske telesne straže. Bil je iz Carigrada ter je živel v drugi polovici šestega stoletja. Njegovo delo ,,'Ιστορ'.ών ^{.^λοι ο/.τώ" se nam je ohranilo le v odlomkih ter je nadaljevanje tiste zgodovine, katero je spisal Agathias. Obsega namreč dobo od 558—582. Kar nam Menander pripoveduje, je zanesljivo in verjetno.

Isdaje: 1) Bekker in Niebuhr v Corp. script. hist. Byzant, XII, Bonn, 1829, p. 282-444. — 2) Muller, Fragm. hist. graec, IV, 200-269. — 3) Dindorf, Historici graeci min, Lipaiae, 1871, II, p. 1—131.

Miraciila s. Demetrii martyris auctore Joanne, Thessa- lonicensi archiepiscopo. — Sv. Demetrij je v začetku četrtega sto- letja v Solunu umrl mučeniške smrti. Pozneje so razni možje v svojih spisih poveličevali njegova dela. Solunski nadškof Ivan je opisal ne- katere čudeže, ki so se pripisovali sv. Demetriju. Med drugim pripo- veduje o Slovčnih, ki so prišli pred Solun in ga začeli oblegati. Ker se je pisatelj takrat mudil v imenovanem mestu, je lahko s svojimi očmi opazoval, kako so Slovčni razsajali po solunski okolici.

Isdaje: 1) Acta Sanct , Odobriš tom. IV, p. 104 — 162.

Necrologium Augiense je nastal v Reichenau u na otoku Bo- denskega jezera v dobi od 701. pa do 1(X)0.


LXXVI

Izdaje: 1) Bohmer, Fontes, IV, 140 fodl.)• — 2) Keller v Mitth. der antiqu. Gesellschaft zu Zurich, VI (1848), p. 37— 68. — 3J BaumannvMG. Necrol., I, 271—282.

Necrologium St Galli \z 9. i η 10. stoletja.

Izdaje .• 1 j D ϋ m m 1 e r in W a r t m a η η v Mitth. zur vaterlandischen Geschichte vom hist. Ver. f. St. Gallen,XI (1869). —2) Baumann v MG. Necrol , I, 462-487.

Necrologia s. Rudberti Salishurgensis iz 8-12 stoletja.

Isdaje: 1) Herzbe r g-Franke 1 v MG. Necrol, II (1890), p. 91—198. On je posamezne odlomke, ki so jih drugi izdali, spravil v nekako celoto ter jo priobčil. Porabil je to, kar so objavili: 1) Frobenius v Mon. Boica, XIV. — 2) Meiller v Archiv f. osterr. Gesch , XIX. — 3) Wiedemann v Archiv f. osterr. Gesch., XVIII. - 4) Bohmer, Font. rer. Germ., IV.

Origo gentis Langohardorum. Ta opis je nastal okoli leta 670. Služil je Pavlu dijakonu, ko je sestavljal zgodovino Langobardov, ter še nekemu drugemu pisatelju, ki je spisal sestavek, kateri nam je znan pod imenom Historia Langobardorum codicis Gothani.

Isdaje: 1) Baudi d i Vesme v Historiae patr. monumenta, Turin, 1885, p. 5-10. — 2) Bluhme v MG. Legg., IV (1868), p. 641—647. — 3) Waitz v MG. SS. rer. Langob., p. 2—6.

Pauli diaconi Historia Langohardorum. Pavel dijakon je bil potomec langobardske rodovine, ki je po Furlanskem imela svoja posestva. Rojen je bil najbrže med letom 720. in 725. Langobardski kralj Deziderij mu je bil naklonjen; vsaj je Pavel nekaj časa pod- učevai njegovo hčer Adelpergo. Njej na ljubo je spisal ,,Rimsko zgodo- vino", ki je segala do dobe cesarja Justinijana I. Kdaj je Pavel postal duhovnik ter dobil priimek „dijakon*', ni znano. Ko so se leta 776. Langobardi po Furlaniji vzdignili zoper Franke, se je tudi Pavlov brat Arichis udeležil upora ter vsled tega izgubil svoje premoženje. Šest let pozneje se je Pavel obrnil do frankovskega kralja Karola ter ga prosil, da bi prizanesel njegovemu bratu. Tudi se je sam napotil na dvor frankovskega kralja, kjer je bil dobro sprejet; tu je potem ostal več let. Ko se je pisalo 787, je bil zopet v svoji domovini. Proti koncu svojega življenja je v samostanu Montecassino spisal zgodovino svojih rojakov, a je ni popolnoma zvršil. Njegova «Historia Langobardorum", sega do smrti langobardskega kralja Liutpranda (f 744 ) ; manjka jej torej tista doba, ki jo je pisatelj sam preživel.

Pavel dijakon je za svoje delo porabil razne vire, vendar tu in tam nekoliko prepovršno. Njegova slaba stran se najbolj kaže v kro- nologiji. Pavel dijakon spada med tiste pisatelje, ki so kolikor toliko poročali o Slovencih in njih bojih s sosednjimi narodi. Marsikatera no- tica v njegovi zgodovini je za nas velike važnosti. O znamenitosti te knjige Pavla dijakona za starejšo zgodovino Slovencev je že pisal Rutar v Letopisu Matice Slov. za leto 1885 , str. 288 — 331. Kako raz- širjena je bila langobardska zgodovina Pavla dijakona, kaže nam to,


LXXVII

da se je o njej iz srednjega veka ohranilo čez sto rokopisov in da je bila v zadnjih stoletjih izdana štirnajstkrat, ako ne še večkrat.

Isdaje: 1) M ur a to r i, Script. rer. Ital., I. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat., XCV, p. 433—672. — 2) Waitz, MG. SS. rer. Langob. (1878), p. 45—187.4) Script. rer. Germ. in usum schol., Hannover 1878.

Pauli diaconi continuaiio Lombarda je kratko nadaljevanje Pavlove langobardske zgodovine ter sega do leta 774., torej do tiste dobe, ko se je frankovski kralj Karol polastil langobardskega kra- ljestva.

Isdaje: 1) Waitz v MG. SS. rer. Langob., p. 216-219.

Pauli diaconi continuaiio Romana. Tako se zove kratek spis, sestavljen po načinu takratnih letopisov ter sega do leta 824. Pisatelj je zajemal iz Gesta pont. Rom. ter iz nekaterih letopisov, kakor iz Ann. Lauresham.

Isdaje: 1) Freher, Corp. hist. Franc, p. 178. — 2) Duchesne, Hist. Franc, script., II, p. 205—208. — 3 Muratori, Script. rer. Ital., I &, p. 183. — 4) Waitz v MG. SS. rer. Langob., p. 200—203.

Pauli diaconi continuaiio tertia. To nadaljevanje, sestavljeno na podlagi raznih virov, sega do leta 809. Kdaj je ta spis nastal, ni znano.

Isdaje: 1) Waitz v MG. SS. rer. Langob., p. 204—216.

Paulini Aquileiensis pair. Versus de Herico duce. V tej pesmi poveličuje oglejski patriarh Pavlin svojega prijatelja, furlanskega vojvoda Herika, ki je leta 779. v bitki s Hrvati pri Trsatu izgubil svoje življenje.

Isdaje : 1) Migne, Patrolog., Ser. lat., XCIX, 683. — 2) P e r t z v Einhardi Vita Karoli M. (Scriptores rer. Germ. in usum schol., ed. 4a, 1880) p. 33—35. — 3) K a η d 1 e r, Codice dipl. Istr. ad a. 791. — 4) R a č k i v Documenta hist. Chroa- ticae (Monum. spect. hist. Slavor. merid., VII), p. 301 (οά\.). — 5)Dummlerv MG. Poetae lat. aevi Carol., I, 131—133.

Pbotii in Tbeophylactum summaria. Focij je živel v deve- tem stoletju v Carigradu ter bil tukaj tudi mnogo let za patriarha (858 — 867 ter 877—881). Spisal je več učenih del, med njimi tudi tako zvano Bibliotheko ali Myriobiblon. To delo obsega dolgo vrsto izpiskov iz raznih knjig, ki jih je Focij prečital. Precej obširni so izpiski iz Theophylakta.

Isdaje: 1) Bekker v Berlinu leta 1824. v dveh zvezkih. — 2) Migne, Patrol., Ser. gr., CI— CIV 1860.

Poetae Saxonis Annales de gestis Caroli magni impe- ratoris (a. 771 -- 814). Neki Saksonec je okoli leta 890. porabil Annales Einhardi in pa Einhardi Vita Karoli Magni, da je v verzih opisal razne čine frankovskega vladarja Karola. Le malo notic je vzel tudi iz drugih virov.


Lxxvm

Isdaje : 1) Duchesne, Hist. Franc, script., II. — 2) Leibnitz, Script. rer. Brunsvic, I, p. 120 - 171 — 3) P e r t z v MG. SS., I, p. 227—279 — 4) M i gn e, Patrol., Ser. lat., XCIX, p. 683 -736. — 5) J a f f d, Bibl. rer. Germ., IV, p. 544—627.

Prokopios (Προκόπιος) je eden izmed boljših bizantinskih zgodo- vinarjev šestega stoletja. Njegov rojstni kraj je bilo mesto Caesarea v Palestini. Leta 527. je postal tajnik in svetovalec poveljniku Beli- zarju ter ga spremljal na razna bojišča. Tako je šel leta 533. z Belizarjem v Afriko, leta 536. v Italijo in še pozneje na perzijsko mejo. Kdaj je umrl, ni znano. Med njegovimi deli je največ vredna nje- gova Zgodovina, ki obsega osem knjig, v katerih Prokopij opisuje v dveh knjigah perzijsko, v dveh vandalsko in v treh golovsko vo sko. V osmi knjigi je nekak pregled raznih dogodkov pred letom 554. Kar nam Prokopij pripoveduje, je večinoma sam doživel; marsikaj je pa posnel po raznih virih. Za nas so najznamenitejše tiste knjige, v katerih se opisuje gotovska vojska.

Drugo njegovo delo je Historia arcana (Tajna zgodovina), tudi Άνέ/.δοτα imenovana, ki jo smemo smatrati kot nekako nadalje- vanje prej omenjene zgodovine. V tem spisu pogostoma napada cesarja Justinijana, njegovo soprogo in nekatere druge može.

Kot tretje njegovo delo naj navedem spis ojustinijanovih stavbah (Qčpl τών κτισμάτων), znamenit posebno zarad zemljepisnega gradiva, ki je v njem nakopičeno.

Prokopijevi spisi so za nas posebno važni zato, ker nahajamo v njih lepo število podatkov o Slovanih šestega stoletja.

Isdaje: 1) Maltretus v Byzant hist. script. v dveh zvezkih, Pariz. 1662-63. — 2) Dindorf v Corp. script. hist. Byzant, v treh zvezkih, Bonn, 1833—38.

Reginonis Chronicou (a. 1 — 906). Regino je bil opat v priimskem samostanu v zahodni Nemčiji. Ko je moral samostan zapustiti, je našel zavetje pri takratnem trierskem škofu Ratbodu. Ta ga je izpodbudil, da je spisal več razprav, med katerimi je bila tudi njegova Kronika. Umrl je leta 915. Rabil je za svoje delo razne znane vire, vendar je bil nekoliko prepovršen in se tudi za kronologijo ni dosti brigal. Se le proti koncu, ko pripoveduje o dogodkih, ki jih je sam doživel, je njegova Kronika dobra in zanesljiva.

Isdaje: 1) Pertz v MG. SS., I, 537—612. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat. CXXXII, 13—150. — 3) Kurze, Script rer. Germ. in usum schol., Han- nover, 1890.

Rhythmus de Pippini regis victoria Avarica. Ta pesem obsega petnajst trovrstičnih kitic, v katerih se opeva zmaga italskega kralja Pipina nad Obri leta 796. Verzi so slabi a njih vsebina pa je, kakor se kaže, zanesljiva.

Isdaje: 1) Pertz v Einhardi Vita Karoli M. (Scriptores rer. Germ. in usum. schol., ed. 4a, p. 32, 33). — 2) Diimmlerv MG. Poetae lat. aevi Carol., I, p. 116, 117.


LXXIX

Tbeopbanes Coufessot (Θεοφάνης όμολογητής) je bil sin bogatih starišev. Postal je menih ter ustanovil neki samostan ob Marmorskem morju blizu Cyzika. Okoli leta 817. je umrl kot pregnanec na otoku Samothrake. Cerkev ga časti kot svetnika spozna valca. Theophanes je le slučajno postal pisatelj zgodovine. Njegov prijatelj Georgios Syn- kellos ga je pred svojo smrtjo prosil, da bi nadaljeval njegovo delo, kar je Theophanes tudi storil. Spisal je nekako kroniko, ki je obse- gala dobo od 284. pa do 813. Najbrže je Theophanes dobil razne vire, katere je rabil, po svojem prijatelju Synkellu.

Isdaje ; 1) G o a r v Parizu leta 1655. — 2) Classen v Corp. script. hist. Byzant., Bonn, 1839—41. — 3) Migne, Patrolog., Ser. gr., C VIII (1861). - 4) Boor, Theophanis Chronographia, Lipsiae, 1883 (jako dobra izdaja)

TbeopbylaktOS Simokattes (Θεοφύλακτος Σιμοκάττης) je bil v Egiptu rojen. Živel je za cesarja Heraklija (610 — 640). Najznamenitejše nje- govo delo je Zgodovina, (Ίστορίαι), v kateri v osmih knjigah opisuje dobo, v kateri je vladal cesar Mavricij (582—602). Kar nam pripove- duje, je vOrjetno. Tu in tam je preveč gostobeseden. V njegovi Zgodo- vini nahajamo marsikaj zanimivega o takratnih Slovanih. Več poznejših pisateljev je zajemalo iz Theophylaktovih spisov. Focij je še celo na- pravil kratek izpisek iz posameznih njegovih knjig.

Izdaje: 1) Pontanus v Ingolstadtu leta 1604. -2) Fabrottus v Byzant hist. script., Pariz, 1647. — 3) Bekker v Corp. script. hist. Byzant., Bonn, 1834. ~ 4) Boor, Theophylacti Simocattae Historiae, Lipsko, 1887.

Victoris episcopi Tonnonnensis {Tunnennensis) Chronica.

— Ta Viktorje bil škof v afriškem mestu, Tunnuna imenovanem. Kje je stalo to mesto, ni znano. Tisti del Viktorjeve Kronike, ki se nam je ohranil, obsega dobo od 444 — 567.

Isdaje: 1) Migne, Patrolog., Ser. lat, LXVIII, p. 941—962. — 2) Momm- sen v MG. Auct. ant., XI (Chronica minora, II), p 184—206.

Vita s. Amandi episc. Traiectensis anctore Baudemundo monacbo ElnonensL — Taživotopisjebil kmalu po smrti sv. Amanda spisan in sicer okoli leta 680. ter je v zgodovinskem oziru zanesljiv.

Izdaje: 1) Acta Sanct. Boli, Februarii tom. I, p. 848 - 854. — 2) Mabillon, Acta Sanct. ord. s. Benedicti, saec. II, p. 710—719.

Vita s. Amandi metrica auctore Milone monacbo Elno- nensi, — Milon je bil menih v St. Amandu na sedanjem severnem Francoskem ter je med letom 845. in 855. na podlagi Baudemundovega spisa v verzih opisal življenje sv. Amanda.

Izdaje : 1) Acta Sanct. Boli., Februarii tom. I, p. 873—888. — 2) Mabillon, Acta Sanct. ord. s. Benedicti, saec II, p. 719—732. — 3) Migne, Patrolog, Ser. lat., CXXI, p. 927—968.

Vita s. Columhani abbatis Bobiensis auctore Jona Bo- biensi ahbate. — Sv. Kolumban je najbrže leta 615. umrl. Tri leta po njegovi smrti je prišel Jonas iz Suše v samostan Bobio, (oba ta dva kraja sta v severozahodni Italiji), kjer je opisal Kolumbanovo živ-


LXXX

Ijenje. Za nas je važno to, ker je sv. Kolumban nekaj časa mislil na to, da bi šel Slovencem oznanjevat sveto vero (gl. št. 151).

Izdaje: 1) Mabillon, Acta Sanct. ord. s. Benedicti, saec. II, p. 5—29. — 2) Migne, Patrolog., Ser. lat. LXXXVII, p. 1011—1046.

Vita Gebebardi arcbiepiscopi Salisburgensis et succes- soratn eius. — Ta spis nam precej površno riše življenje solno- graških nadškofov Gebeharda, Thiemona, Konrada L, Eberharda in Konrada II. Nekate notice v tem spisu so tudi za nas zanimive.

Izdaje: 1) Wattenbach v MG. SS., XI, 34—49.

Vita SS, Marini et Ananini anthentica. — Duhovnik Priamus je po želji nekega škofa dobrih 50 let po Marinovi in Anianovi smrti v kratkih potezah opisal način njune smrti. To delo se je izvršilo nekako med letom 749. in 755. (Gl. Sepp, p. 8, not. 16 et 17.) Kar se v spisu navaja, je resnično, kakor se kaže.

Izdaje : 1) Holder-Egger v Neues Archiv der Gesellsch. f. altere deutsche Gesch., XIII (1888), p. 23, 24. — 2) B. Sepp, Vita ss. Marini et Anniani, Ratis- bonae, 1892, p. 6—8.

Vita s. Ruperti Salisburg. episc. Rosweydiana, — Ta

životopis je posnet po „Vita s. Ruperti primigenia", ki je bila najbrže leta 873. spisana. Citat, ki je v tej knjigi naveden (gl. št. 194), je iz- mišljen ter v zgodovinskem cziru brez vrednosti.

Izdaje: 1) Acta Sanct. Boli., Martii tom. III, p. 704—706.

Vita s. Virgilii luvav, episcopi. — Ta životopis je skoraj od besede do besede posnet po spisu Conversio Bag. et Garant. — Nastal je po letu 1181. Spisal ga je solnograški duhovnik.

Izdaje: 1) Mabillon, Acta Sanct. ord. s. Bened., saec. III, p 309—318 — 2)Wattenbachv MG. SS., XI, p. 86-95.

II. GRADIVO.[uredi]

št L 501, dne 8. avgusta.

Teodorik, kralj (Vzhodnih Gotov), piše (milanskemu) škofu Lav- renciju, (oglejskemu) škofu Marcelinu, (ravennskemu) škofu Petru ter vsem drugim škofom [„dominis sanctis et venerabilibus patribus Laurentio^ Marcelliano et Petro et cunctis episcopis in urbe residentibus Theodoricus rex"-]^ kateri niso bežali iz Rima takrat, ko se je moral cerkveni zbor raziti vsled vstaje nasprotne stranke. Veleva jim, da naj se iz nova zbero dne 1. septembra. Ne zdi se mu primerno, da bi se sinoda prestavila v Ravenno.

„ Datum sub die VI. id. Aug. regn, Ruflo Magno Fatcsto Avieno cons."

[Rubeis, Mon. eccl. Aquil., p. i6i z letnico 503. (odi.) — Mansi, Cone. coil., VIII, p. 253. — Migne, Patr., Ser. lat., LXXII, p. 11 11. — Thiel, Epist. Rom. pont., I, p. 670. — MG., Auct. ant. tom. ΧΠ, p. 419.]

Št. 2.

501, dne 23. oktobra. Pri Rimu.

Sinoda, katera se je zbrala vsled ukaza kralja Teodorika pri Rimu, da bi sklepala o zadevi med papežem Simahom in njegovimi nasprotniki. Med navzočimi je bil tudi škof „ Venerus Polensis^',

r^Rufo Magno Fausto Ameno cons. sub die X. kalendas Novembris.^

[Mansi, Cone. eoU., VIII, p. 247.]

Št. 3.

502, dne 6. novembra. Rim, cerkev sv. Petra.

Sinoda, v kateri so zbrani škofje zavrgli neke postave, ki so na- sprotovale svobodni volitvi papežev. Med navzočimi je bil tudi škof „ Veneriosus Polensis^.

jfFlaviano Avieno viro clarissimo iuniore consule sub die VIII. iduum Novembrium in basilica beati Petri apostoli.

[Mansi, Cone. coll., VIII, p. 265. — Migne, Patrol., Ser. lat., LXII, p. 72, — Thiel, Epist. Rom. pont., I, p. 682.]


št. 4, 5.

Št. 4.


Med letom 507. in 511.


Kralj Teodorik piše vsem Lukristanom '), bivajočim ob Soči [„unwersis Lucristanis super Sontium constitutts^\ ter jim pravi, da zahteva državna korist, skrbeti za javno vožnjo [^cursus*"] *). ker ž njeno pomočjo se jako hitro vrše kraljevski ukazi. Zato je treba paziti na konje, ki so odločeni za tako vožnjo, da ne osuše in ne obne- morejo. Vsled tega ukazuje Lukristanom, da se mora povrniti tista zemlja, katera je bila nekdaj odmenjena za te konje, a so si jo prisvo- jili posestniki na svojih postajah [r,mutationes^Y).

Datum manjka. *)

[Gassiodori Var., I, 29 (MG., Auct. ant., XII, 30)]

Št. 5. Med letom 507. in 511.

Kralj Teodorik piše puljskemu škofu Antonij u [»^w/owio viro venerabili Polensi episcopo^^] ter mu naznanja, da se je pritožil pri njem (pri kralju) neki Štefan [nStephanus^] ter trdil, da so njegovi (škofovi) ljudje [„až> hominibics ecclesiae^] na surov način napadli pred devetimi meseci njegovo (Štefanovo) hišo, katero je dobil v svojo posest že davno pred njegovim (škofovim) prednikom in predprednikom [^^casam iuris sui ante decessorem prodecessoremque vestrum longa aetate possessam^] ^). Ako je to res, naj skrbi (škof), da se povrne tožniku njegova lastnina. Spodobi se, da on (škof) popravi to, kar so pregre- šili njegovi ljudje [„a vestris familiaribus*']. Ako bi pa bila pravica na njegovi (škofovi) strani, poizve in preišče naj vse natančno, ker se ne spodobi, da bi duhovnik podaljšal nepošten prepir. Pošlje naj nato v postavah izvedeno osebo do njegovega (kraljevega) sodišča [y^ad comi- tatum nostrum^]y pri katerem naj se ta zadeva razsodi in sklene**).

  • ) Lukristani so bili morebili neki gotovski razrod, ki se je naselil ob Soči.

Omenjajo se samo na tem mestu.

'> Ta javna vožnja („ciirsus publicus*) je bila nekaka pošta v tistih časih.

')Mutationes so bile ob državnih cestah take postaje, na katerih so med vožnjo menjavali konje, vozove ali pa oboje.

'•) Cassiodor je spisal prve štiri knjige svojih pisem kot »quaestor" med letom 607. in 511. (MG. Auct. ant, XII, p. X.)

") Iz tega stavka je razvidno, da so že pred škofom Antonijem vladali škofje v Pulju. Primerjaj tudi zgoraj pod št. 2. in 3.

•> Zastran pravosodja je razglasil gotovski kray Teodorik naredbo, da naj razsodi prepir med dvema Gotoma kraljevski grof, ki je gotovskega rodu; prepir med Gotom in Rimljanom naj poravna gotovski grof v navzočnosti rimskega sod- nika; prfepir med dvema Rimljanoma pa naj reši sodnik rimskega rodu. Kakor se kaže, je bil tu imenovani Štefan gotovskega, pujski škof pa rimskega rodu.


št. 5, 6, 7. 5

Kralj pravi v svojem pismu, da upa, da ne bo (škof) vsled tega raz- žaljen in da se tudi ne bo jezil, ako je bil zatožen po krivici. Bolje je, da se stvar razjasni, kakor pa, da bi se tožba ne preiskala.

Datum manjka. ^)

[Cassiodori Var., IV, 44 (MG Auct. ant., ΧΙί, 134). — Glej tudi Kandler, Codice dipl. Istr. ad a. 518 — 526.]

Št. 6. Med letom 507. in 511.

Kralj Teodorik piše vsem provincijalom *), kapilatom^), defenzorom*) in kurijalom % bivajočim v Sisku in v Posavju [^^universis pro- vincialihus et capillatis, defensoribus et curialibus Siscia vel Savia consistentibus^^] ter jim naznanja, da jim postavlja za predstojnika cez njih kraje Fridibada [nFridibadum locis vesiris praeesse censuimus" ^] kateri naj po postavi kaznuje živinske tatove, odpravi poboje, obsoja tatvine ter nje same varuje pregrešnih činov. Žive naj v slogi in nava- dijo naj se poštenega vedenja. Nihče naj se ne zanaša na svoj rod ali pa na zasluženo čast. Treba je, da se kaznuje tisti, ki se ravna po slabih navadah.

Datum manjka. ®)

[Cassiodori Var., IV, 49 (MG., Auct. ant., XII, 136.)]


Št. 7.


Okoli 512.


Langobardi so premagali Herule, (kateri so takrat bivali po seda- njem severnem Ogrskem ob Donavi)'). Nato se napoti del Herulov


  • ) Glej dotično opazko pod št. 4.

') Provinciales so bili prebivalci, ki so živeli v provinciji ali pokrajini.

'j Cap i 1 lat i so bili gotovski plemenitniki. Imenovali so jih zato tako, ker so imeli dolge lase (capillus).

  • ) Defensores so živeli za gotovske oblasti po manjših mestih. Ljudstvo

jih je predlagalo, kralj pa potrjeval. Branili so svoje someščane, ako bi bil kdo hotel zoper te protipostavno postopati. Tudi so določevali ceno raznim pridelkom, da ni nastala kaka draginja.

•) Po zgledu rimskega senata so bile tudi po manjših mestih kurije, katere so imenovali tudi ^manjši senat" (minor senatus). Člani takega manjšega senata so se zvali curiales ali decuriones. Njih naloga je bila, da so skrbeli za blagor svoje občine.

•) Glej dotično opazko pod št. 4.

') Heruli so prišli v začetku petega stoletja iz Skandinavije ter si poiskali novo domovino ob Donavi na sedanjem severnem Ogrskem. Cf. Prokop. De bello Goth, li, 14, ed Bonn. p. 199.


6 Št. 7, 8.

proti jugu v Ilirijo *), drugi pa proti severozahodu. Ti so pod vod- stvom mož, ki so bili kraljevskega rodu, polagoma prehodili zemljo vseh slovanskih razrodov*). Ko so prekoračili tudi Pusto zemljo, so prišli do Varnov*), potem do Dancev, nato pa cez morje v Thule (v Skandinavijo).

Prokopios, De beli. Goth, II, c. 15 (ed. Bonn. p. 205): „Ήν{κα Έρουλα

Λαγγοβαρδών ήσσηθ-έντες τη μάχη εξ ήθ-ών των πατρίων έστησαν, οι μ.έν αυτών, ώσπερ μοι Ιμπροσ-θ-εν δεδιήγηται, ώκήσαντο ες τα εν Ίλλυριοΐς χωρία, d δε δή akXoi "Ιστρον ποταμον διαβαίνειν ούδαμή έγνωσαν, αλλ' ες αύτάς που' τάς εσχατιάς της οικουμένης ιδρύσαντο • οϋτω γοΰν πολλών έχ του βασιλείου αίματος ηγουμένων σφίσιν ήμειψαν μεν τα Σκλαβηνών εθ-νη εφεξής άπαντα, Ιρημον δε χώρα^; διαβάντες ένθ-ένδε πολλήν ες τους Ουάρνους καλουμένους έχώρησαν. μεθ' ους δη και Δανών τα ε-θ-νη παρέδραμον ου βιαζομ.ένων σφας τών τηδε (>αρ^άρωΊ. ένθ-ένδε τε ες ώκεανον άφικόμενοι έναυτίλλοντο, θούλη τε προσχόντες τη νήσω αΰτοδ έμειναν."

Št. 8.

Nepristna listina Μ Med 498.-514.

Papež Simah [^Symmachus^] podeli Teodoru, nadškofu v Lavreaku [^Theodoro Laureacensis ecclesie archiepiscopo^], palij v znamenje, daje laureaška cerkev dobila metropolitsko oblast po panonski pokrajini [j^sanctam Laureacensem ecclesiam prouincie Pan- noniorum sedem fore metropoUtanam^].

Datum manjka.^) — „Oiebtis uite tue.^

  • ) Tem Herulom je dal leta 512. grški cesar Anastazij nekoliko rimske zemlje

z dotičnimi mesti v okolici sedanjega Belega grada na Srbskem. To nam potrjuje Marcellinus comes k letu 512. z besedami: „Paulo et Musciano conss. (=512). Gens Herulorum in terras atque civitates Romanorum iussu Anastasii Caesaris in- troducta« (MG., Auct. ant, XI, 98). - Glej tudi Prokopios, De beli. Goth., III, c. 33: ^'Έρουλοι Ισχον άμφΐ πόλιν Σιγγηδόνα. οδ δή νυν εδρυνται."

') Ιζ teh besed je razvidno, da so bili Slovani že pred letom 512. naseljeni med vSudeti, Labo in Baltiškim morjem.

  • ) Varni ali Saši so bivali ob dolenji Labi blizu njenega izliva v Severno

morje. Pusta zemlja je sedanja Liineburška pustinja blizu dolenje Labe.

") Da je ta bula nepristna, so dokazovali že Kurz (Gesch. des Landes ob der Enns, III, 79—93), DUmmler (Piligrim von Passau, str. 19 in 158), Alois Huber (Archiv f. Kunde osterr. Gesch., XXXVII, 62) in drugi. — Simah se imenuje v tem pismu „S. apostolice sediš gratia Dei episcopus*, kar se pred papežem Gregorjem Velikim nikjer ne nahaja. Naslov „Reuerentissimo et sanctissimo fratri" je bil v navadi v devetem in desetem stoletju, ne pa v petem. Oblika in vsebina tega pisma kažeta, da je ponarejeno. To pismo se bistveno loči po svojem slogu od drugih pristnih pisem papeža Simaha. Laureacum je bil v Noriku in vendar naj bi bil metropola za neko drugo deželo, (namreč za Panonijo, po kateri so takrat živeli poganski in arijanski narodi germanskega plemena. Istočasni in tudi poznejši zgo- dovinski viri nam ničesar ne poročajo o kakem lavreaškem nadškofu.

') Papež Simah je bil posvečen dnč 22. novembra leta 498. (Jaflfo, 1. c. ed. 1885, I, 96), pokopan pa je bil dno 19. julija leta 514. (Jaffo, 1. c, 100.)


št. 8, 9. 7

[Hund-Gewold, Metrop. Salisb., I, ed. Mon , 289; Ratisb., 112. — Ludewig, Script. rer. Gerra., II, 352. — Liinig. Reichsarchiv, XVII, 756. — Ha η s iz, Germ. sacra, I, p. 7 et 88. — Man s i, Concil. coll., VIII, 228. — Mon. Bo i ca, XXVIII ^ 195. — Fejčr, God. dipl. Hung., I, 123. — Migne. Patrol., Ser. lat., LXII, 72. — Urkundenbuch des Landes ob der Enns, II, 699. — Boczek, God. dipl. Morav., I, 2. — Jaffo, Reg. pont. Rom., ed. 1851, p. 934; ed. 1885, I, p. 99 (extr.).]

Št. 9. Od 521. do 533.

Leta 521. je bil izvoljen za oglejskega škofa Štefan, čegar pred- niki so bili doma v Milanu. Prebival je včasi v Ogleju, včasi na Gra- dežu. Zarad svoje katoliške vere je menda moral veliko pretrpeti, ker takratni kralj Teodorik je bil arijanske vere ter je tudi le bolj arijancem šel na roko. S svojim trudom je ta škof dosegel, da je ostala njegova cerkev zvesta katoliški veri. Vladal je 12 let, 3 mesece in 15 dni.

Chronicon Gradense (Monticolo, Gronache Veneziane, pag. 38): „. . . post quem (se. Marcellinum) Stephanus in eiusdem castri ecclesiani sedit annis XII et naensibus III et diebus XV."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, p. 12): „Post hic (se. Mareeliinunci) sueeessit Stephanus; sedit an. 12, men. 3, dies 15."

Ibid. (p. 38): „Stephanus fuit nacione Ytalieus, Mediolanensis civitate, sedit an. 1 2, men. 6."

Danduli Chronicon, V, e. 8 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 84) : »Stephanus episeopus Aquilegiae creatus est anno D. N. I. G. DXXI. Hie de Mediolano originem duxit."

Ibid (1. e. p. 85): „Hie quoque Stephanus episeopus aliquando in Aqui- legia, aiiquando in Grodo residens annis XII, mensibus III, diebus XV ponti- fieatum tenuit Aquilegiensem."

Chronicon patriarch. Aquileiensium (Rubeis, Mon. eeel. Aquilegiae, App. 7.): «Stephanus sedit annis XII. Hie sub Justino ehristianissimo irape- ratore et Theodorieo regnante in Italia, qui erat Arriana infeetus haeresi, et Arrianos protegebat, multa pro fide eatholiea perpessus est. Sed Ghristo protegente non solum eeelesiara, sed totam provineiam a peste huiusmodi liberavit."

Chronicon alterum patr. Aquil. (Rubeis, Mon. eeel. Aquil., App. 9): ^Stephanus patriareha sedit annis XII. Hie sub Justino ehristianissimo impe- ratore et rege Theodorieo regnante in Italia, qui erat Arianus et Arianos protegebat, multa pro fide perpessus est. Tandem non solum eeelesiam, sed etiarp provineiam reformarit.**


8 St. 10, 11.

Št. 10. Okoli 525 ')

Neki grški pisatelj je zapisal o Babiloncih, Slovanih in Podo- navcih, katere imenuje tudi Physonite, par neumnih in neverjetnih bajk, ko pravi, da eni radi jedo prsi žensk, ker so polne mleka, ter na skalah pobijajo dojence kakor kake miši, drugi pa ne uživajo niti postavno dovoljenega in brezmadežnega mesa. Eni so ošabni, samostojni, brez voditeljev, naj si bodo naseljeni ali pa naj potujejo, pobijajo svoje vodje in vladarje, jedo lisice in samotno živeče divje mačke ter se med seboj kličejo tako, da tulijo kakor volkovi, drugi pa se varujejo požrešnosti ter se podvržejo in prijenjajo vsakemu, kdor pride.

Pseudo-Caesarius Nazianzenus v svojih bogoslovskih vprašanjih in odgovorih*), c. iio (Ducaeus, Bibliotheca veterum patruna, I, 614): „Πώς δε ol εν Βαβυλών., 5xot δ' 5v γίνωνται, τη μ/αιγαμία των ομαίμων -ιταροινουσι; -κώς δ' εν έτέρω τμήματι 5ντες οΐ Σκλαυηνοί */.αι ΦυσωνΤται, ο'. y.at Δοτ/ούβιοι προσοτ^ο- ρευόμενοι, οΐ μ.έν γυναικομαστοβοροΰσ'.ν ήδέως, δια το πεπληρώσΟ-αι του γάλακτος, μυών δίκην τους ύποτίτθ-ους ταΐς χέτραις έπαράττοντες, οΐ δε και της νόμιμης και αδιάβλητου κρεωβοριας άττέχονται^ και οι μεν ύπάρχονσιν αΰθ-άδεις, αυτόνομοι, άνηγεμόνευτοι, συνεχώς άναιρουντες, συνεσθ-ιόμενοι ή συνοδεύοντες, τον σ^ών ηγεμόνα και άρχοντα, άλώπεκας και τάς ένδρύμους κάττας και μονιους έσθ-ίοντες και τη λύκων ώρυ^;η σφάς προσκαλούμενοι • οΐ δε και άδδηφαγίας άπέχονται και τω τυχόντι υποταττόμενοι καΐ ύπείκοντες."

Št. U. Med 523-526.

Kralj Teodorik piše Severinu ter mu naznanja, da je večkrat slišal pritožbo svojih provincijalov, da bogati posestniki po Posavju [„possessores idoneos Samae"] ne odrajtujejo davka od svojih hiš, pač pa še hočejo s pregrešno kupčijo kaj sebi pridobiti. Njih javno delovanje [^functio puhlica^] je le privatno koristolovje. Kralj pravi, da je hotel že večkrat odstraniti to nezakonitost. Sedaj nalaga njemu (Severinu), da pokaže na tej strani svojo spretnost. S svojo znano

  • ) MuUenhoff (Archiv f. slavische Philologie, I, 295) dokazuje, da je Pseudo-

Caesarius spisal dotično knjigo okoli leta 525. ali pa ne dosti pozneje; na vsak način pa prej, kakor so Slovani začeli v velikih trumah hoditi čez Donavo. Rečeni grški pisatelj, ki je zapisal tu navedeni citat, je pač nekaj čul o Slovanih, a na- tančnejše jih še ne pozna; zato pripoveduje o njih neumne bajke.

') Bogoslovska vprašanja in odgovore, katere je spisal, kakor trdi Photius, Caesarius iz Nazianza, brat Gregorja iz Nazianza, je najprej izdal jezuit Ducaeus v prvem zvezku svojega dela „Bibliotheca veterum patrum". Pariš, 1624. V drugič so bili izdani v „Magna bibliotheca patrum", XI, Pariš, 1654. Citat, ki se nanaša na Slovane, sta priobčila tudi Mullenhoff (Archiv, str. 294) in pa Krek (Einleitung in die slav. Literaturgeschichte, 2. Aufl., str. 292).


št. 11. 9

razumnostjo naj nadzoruje vse posestnike ter uredi enakost davka tako, da odstrani vsako oproščenje ter določi, koliko naj kdo plačuje z ozirom na svoje premoženje in osebo [„w/ . . . omni redemptione cassata pro possessionum atque hominum qualitate assis publicus itnponatur^^]. Na ta način se bo vršila pravica in provincijalom se zlajša njih breme. Tiste pa, kateri so brez njegovega (Teodori ko vega) ukaza drugim nalagali davek ter samovoljno navalili butaro na nje, je treba postavno kaznovati tako, da povrnejo vso škodo tistim, katerim so jo po krivici naredili. Tudi naj se preiščejo računi vplačanih davkov pri defenzorjih, kurijalih in posestnikih [„w/ inter defensores, curiales et possessores illatorutn ratio vestigetur]. Ako se pokaže, da je posestnik plačeval davčni penez [^^super tributarium solidum] od zadnje osme indikcije sem [„až> octava indictione nuper exempta^^] ^), a se denar ni odštel v kraljevsko blagajnico [„nostro aerario^^] in se tudi ne porabil za potrebne izdatke v tamošnji pokrajini, je treba, da se na vsak način popravi taka napačna predrznost.

Kralj veleva Severinu, da naj se prepriča, se je li prav izplačalo to, kar je dobil računar [Jabularius] iz kraljevske blagajnice [»a cuhiculo nostro'"']. Bilo bi nezaslišano, ako bi sedaj nekateri ljudje s svojo tatvino uničevali njegovo (kraljevo) dobrotljivost, s katero hoče vsem ustreči.

Govori se, da nalagajo pokrajinski sodniki, kurijali in defenzorji [Judices quoque provinciae vel curiales atque defensores^] posest- nikom nepostavne stroške pri javni vožnji [„de cursu^] in pri drugih stvareh ; preišče naj (Severin) tudi to in uravna tako, kakor zahteva postava.

Stari barbari [^^antiqui barbari^Y\ ki so vzeli Rimljanke za žene ali pa si na drug način pridobili posestev [^praedia'\ plačujejo naj davek od svoje zemlje [^^flscum possessi cespitis persolvere"] ter nosijo prej našteta bremena. Rimski sodnik [^^iudex vero Ro- mantis^] ^) naj pride le enkrat na leto v vsako mesto [»municipium"] zarad stroškov, katere težko pokrivajo ubogi provincijali; v vsakem kraju naj ne dobi več, kakor le tridnevno odškodnino [„triduanae praebeantur annonae"'\ ker tako velevajo postavni ukazi. Kralj pravi, da so njegovi predniki [^^maiores^^] želeli, da bi vožnje sodnikov [„discursus iudicum"] provincijalom ne donašale bremen, temuč dobiček.


  • ) Osma indikcija je trajala od 1. septembra 514. pa do 1. septembra leta 515.
  • ) Ti barbari so bili najbrže Heruli in drugi razrodi, ki so prišli z Odoakarjem

v Italijo, ne pa Slovani, kakor domneva Linhart (Versuch einer Gesch. von Krain, II, 86).

') V tem pismu se omenja „iudex Romanus" in pa »iudex provinciae". Zadnji je bil gotovski grof, ki je sodil svoje rojake. Primerjaj tudi dotično opazko zgoraj pod št. 5.


10 št. 11, 12

Telesni stražniki gotovskega grofa [„domestici comitis Gotho- rum^] in vicedomini so bajo vsled terorizma vzeli provincijalom nekatere reči. Blagovoli naj (Severin) te (provincijale) zaslišati, in ako se je učinilo v tej zadevi kaj krivičnega, naj stori nemudoma to, kar je postavno.

Kralj ukazuje Severinu, da naj vsestransko presoja to, kar koristi državi in provincijalom. Tudi naj vse, kar zvč, dd zapisati v davčne knjige [rpolyptychi^\ katere naj bodo dokaz njegove zvestobe teinci j alom [nprovincialibus HisMae*"] ter pravi, da je izvedel od raznih po- tovalcev, da je istrska pokrajina [„ffistriam provinciam"'] letos [y,praesenti anno^] jako bogata vina, olja in pšenice. Zato naj bi dali za sedanjo prvo indikcijo [„de praesenti prima indictione^] *) kot davek [,,pro tributaria functione] za toliko solidov rečenega blaga. Druge davščine se od imenovane pokrajine zarad vsakoletnih izdatkov ne bodo zahtevale. Ker bi pa država za večjo svoto potrebo- vala omenjenega blaga, zato pošilja (Senator) iz kraljeve blagajnice [y,de arca nostra] toliko solidov [„/0/ solidos"], da se ga v večji množini brez njih škode nakupi. S ceno bodo zadovoljni, ker ne bode treba dati brodarine [„unde naulorum praebitionibus non gravamur^^).

Senator piše, da je zanj (ki je bival v Raveni,) Istra najbližja pokrajina, ležeča nad zalivom Jonskega morja [„supra sinum maris yonii constituta%^) polna oliv, okrašena z njivami in vina bogata, kjer zori vsak sadež s trikratno rodovitnostjo. Po vsej pravici se Istra zove ravennska Campania [^^Ravennae Campania"], jedilna shramba kraljevega mesta, razkošno in prijetno razhajališče, katero ima kaj ugodno podnebno toplino, ker se razprostira bolj na severu. Istra ima tudi, ne da bi neumno govoril, nekoliko svojih Baj,*) kjer se morje zajeda v njeno zemljo ter nareja jezeru podoben zaliv. V takih krajih je polno gostiln z morsko juho [ngarismatia^] *); tudi se hvalijo zarad


  • ) Cassiodor je spisal tista pisma, katera se nahajajo v 11. in 12. knjigi nje-

govih pisem, med letom 533. in 537., ko je bil pretorijanski prefekt. (MG. Auct. antiqu., XII, str. XXX.)

  • ) Besede „de praesenti prima indictione" kažejo, da je bilo to pismo izdano

med 1. septembrom leta 537. in 1. septembrom leta 538.

») Z izrazom »maris Jonii" zaznamuje pisatelj Jadransko morje. Primerjaj tudi Jonii Ijtoris" pod št. 26.

  • ) Baiae so bile mesto v južni Italiji blizu Neapola ter za rimskih cesarjev

imenitno kopališče. Ne daleč od Baj je bil Avernus z majhnim jezerom.

  • ) Garismatium = taberna ubi garum conficitur. (MG. Auct.' antiqu., XII, 543).


št. 24, 25. 17


obilnosti rib. Tu je tudi več Avernov. Brez števila je Neptunovih (morskih) ribnikov, kjer se povsod brez človeškega napora plodijo ostrige [^^ostrea'*]. Tu se ni treba truditi za živež in tudi ne skrbeti, kako bi si kdo pri- svojil rečenih dobrot. Vile [,,praetoria^^] se svetijo na dolgo in široko in človeku se zdi, da so sestavljene iz biserov; zato so trdili stari ljudje [„maiorum iudicia^], da toliko palač [,,tantis fabricis^^] krasoti ime- novano pokrajino. Blizu brega je cela vrsta najlepših otokov, kateri donašajo ljubi dobiček, varujejo barke nevarnosti ter bogato poljedelca s svojo veliko rodovitnostjo. Istra popolnoma krepča dvorno vojaštvo [^comitatenses excubias]^ lepša italsko državo [,,ItaUae ornat im- perium^\ preskrbuje višje osebe [^^primates^] z razkošjem, nižje pa z živežem in skoraj vse, kar se v tej pokrajini pridela, se spravi v kraljevo mesto (v Ravenno). Sedaj prepušča ta presrečna pokrajina radovoljno svojo zalogo.

Senator pravi, da s tem ukazom [„cum praesenti auctoritate"] pošilja v Istro jako izvedenega Lavrencija [^^Laurentium virum ex- perientissimum^\ kateri je že pokazal svojo izurjenost v raznih držav- nih zadevah. Njegova (Lavrencijeva) naloga je, da brez odloga izvrši po dodanih pripisih [,^secundum breves'^] ^) to, kar bi koristilo državni blagajnici. Senator nalaga istrskim provincijalom, da naj preskrbč to, kar se jim je ukazalo. Prikupili bi se (njegovemu) uradniku [^vos enim facitis devotum militem^^], ako bi voljno izvršili ukaz. Naznanja jim, da bodo cene pri prihodnji priložnosti uravnane, ako mu (Senatorju) pismonoša [^praesentium gerulus] prinese novico o obilici pridelkov. Cena se kaki stvari ne more pravično določiti, dokler ni znano, ko- liko je je.

[Gassiodori Var. XII, 22 (MG. Auct. antiqu. XII, 378). — Glej tudi Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 538.]


St. 25.

Med I. sept. 537. in I. sept. 538.

Pretorijanski prefekt Senator piše jako izvedenemu Lavrenciju [^Laurentio vir o e^rperientissimo"] ter mu veleva, naj gre v i s t r s k o pokrajino [^^ad Histriam provinciam"] ter tu preskrbi za toliko solidov) vina, olja in pšenice, kolikor bi bilo davčnih dohodkov [„w/


') Brevis (se. liber) = epistulae appendix, qua aut regis vel magistratus man- datum enarratur explicatius aut a magistratu ratiocinium exhibetur. (MG. 1. c. p. 519).

') S o 1 i d u s. — Treba nam je razločevati zlate in srebrne solide. Veljava solidov je bila v teku časa različna. Lex Salica omenja, da je solidus aureus veljal 40 srebrnih denarjev. Kralj Pipin je vrednost solidov premenil. V Capitulare Ludov, imp iz leta 816. (MG. Legg. I, 85, 196) čitamo, daje bil solidus argenteus pri Frankih vreden 12 denarjev, solidus aureus pa pri Saših in Frizih 40 denarjev.

7


18 St. 25, 26


in tot solidos vini, olei vel tritici species de tributario solido debeas procurare^]. Tudi naj nakupi od trgovcev in posestnikov tega živeža za toliko solidov, kolikor jih je dobil od njegovega (Senatorje- vega) denarničarja [^a nostro arcario^^] '), kar je razvidno tudi iz za- pisnika, katerega je dobil (Lavrencij) od računarjev [„a numerariis^y) Kako velika je množina zgoraj imenovanih pridelkov, naj naznani z resničnim poročilom, da se jim določi cena, katera naj ne bode v škodo provincijalom, a tudi bi ne obtežila državne blagajnice.

Datum manjka/*)

[Cassiodori Var. XII, 23 (MG. Auct. antiqu., XII, 379.) — Glej tudi K a η d 1 e r, God. dipl. Istr. ad a. 538.]

Št. 26.

Med I. sept. 537. in I. sept. 538.

Pretorijanski prefekt Senator piše pomorskim tribunom [Jribunis maritimorum^Y) ter jim ukazuje, da bi iz Istre [^.Histria], kjer so v zadnjem letu vino, olje in pšenica bogato obrodili, srečno pre- peljali te pridelke v Ravenno. Ker imajo (pomorski tribuni) dovolj ladij ob (ravennski) meji [„m eius confinio^\ zato naj se prizadevajo, da hitro prepeljejo blago. Lahko jim bode iti v bližnjo pokrajino; vsaj so že večkrat prejadrali neizmerne prostore. Tudi imajo to ugodnost, ker jim je na izbiro neka mirna pot, ki je vedno varna. Ako je morje zarad divjih vetrov zaprto, izberejo si lahko kaj prijetno pot blizu rek. Ob tej poti leže nekatera njih bivališča, tako slavne Benetke, nekdaj na- polnjene s plemstvom, ki se dotikajo na jugu Ravenne in Pada, na vzhodu pa uživajo ugodnost Jadranskega morja [„^o;z/f litoris'^]. Skrbno naj pripravijo (pomorski tribuni) ladje ter se ž njimi napote na morje, kadar jih opozori jako izvedeni Lavrencij, kateri je odposlan, da preskrbi omenjeno blago. Ako bode vreme ugodno, naj gredo po bližnjici [„com- pen dium itineris " ] .

Datum manjka."*)

[Cassiodori Var., ΧΠ, 24 (MG. Aiict. antiqu. XII, 379). — Glej tudi D a η d 11 1 i Chronicon, lib. V, c. 10. pars \o (Muratori, Script. rer. hal.. XII, 88). — K a η d 1 e r, God. dipl. Istr. ad a. 538.]

) Arcarius je bil predstojnik državne blagajnice. Arcarius sejezval tudi tisti, ki je varoval zaklade.

  • ) Numerarius = računar. Dolžnost računarjev je bila, da so spravljali

davčne in druge dohodke v državno blagajnico.

') Zastran datiranja primerjaj št. 24.

  • ) Tribuni maritimorum. Njih naloga je bila, da so ob morskih bre-

govih in tudi ob rekah pripravljali ladje. Tudi so imeli nadzorstvo čez soline.

^) Iz vsebine tega pisma je razvidno, da je bilo spisano v istem času, kakor pismi pod št 24 in št. 25.


št. 27. 19


Št. 27. 539. ')

Ko je Belizar oblegal mesto Auximum^), je hotel ujeti kakega Gota, da bi zvedel, zakaj se nočejo sovražniki tako dolgo podati. Valerijan, njegov podpoveljnik, mu pravi, da se to lahko zgodi. Med njegovimi ljudmi je nekoliko Slov eno v, ki imajo navado, da se skrivajo med skalovjem in grmovjem ter prežo na sovražnike. Tako postopajo tudi vedno zoper Rimljane (Bizantince) in druge barbare pri reki Donavi, kjer so njih bivališča. Ko je Belizar to slišal, se je raz- veselil ter ukazal, da naj se rečeno delo hitro izvrši. Valerijan je potem med Sloveni izbral enega moža, ki se je odlikoval po svoji velikosti in hrabrosti, ter mu naznanil, da dobi od Belizarja veliko plačilo, ako ujame kakega živega sovražnika. Sloven odgovori, da lahko to stori na tistem kraju, kjer raste trava; Gctje jo pridejo večkrat tja jest, ker jim manjka potrebnega živeža. Na vse zgodaj se je potem Sloven približal zidovju, skril se v grmovje ter vrgel tudi nekoliko trave na svoje truplo. Z dnevom vred je prišel tja neki Got ter začel hitro pobirati travo. Pred grmovjem ni imel nikakega strahu; pač pa je večkrat po- gledal proti neprijateljskemu taboru, da ne bi od tam kdo prišel nadenj. Sedaj ga Sloven hitro napade od zadaj ter ga zagrabi; prime ga močno čez sredo z obema rokama, prinese v tabor ter izroči Valerijanu. Ta vpraša ujetnika, česa pričakujejo Gotje, ker se nočejo podati, akoravno so že slabi, pač pa prostovoljno strašansko trpe. Barbar izpove potem, da je to povzročil Burkentij ") s svojo izdajo . . .

Procopii De bello Gothico, II. c. 26 (Corp. script. hist. Byzant., XVII, rec. Dindorf, p. 254 et 255): ,, 'Ρωμαίοι οέ ουδέν τι ησσον άχΌ-όμενοι, ΟΤΙ οή εν χώρα ερήμω μ.ακραν ούτω προσεδρείαν χεποίηνται, διηποροΰντο, ου/, ένδι- οόντας σφίσιν εν τοσουτο'.ς καν,οΤς τους βαρβάρους όρώντες. διο δη Βελισάριος εν σζουδη έττοιεΐτο ζώντά τίνα των εν τοΤς πολεμίοις δοκίμων λαβείν, δπως <2ν γνοίη ότου δη €νε/.α τα δεινά καρτεροΰσιν οΐ βάρβαροι, ν.αί οΐ ό Βαλεριανος το τοιούτο υπουργήσειν ευrετώς ώμολόγει. εΤναι γάρ τινας των οΊ επομένων εκ του Σ/,λαβηνών εθ-νους, οϊ -/.ρύπτεσΟ-αί τε υπο λίθ-ω βραχεί, ή φυτών άλλω τω παρατυχόντι, ειώθ-ασι καΐ άναρ- •πάζειν άνδρα χολέμ-ιον. τουτό τε άέΐ παρά ποταμ,ον Ίστρον, εν•θ•α δη ιδρυνται, ες τε 'Ρωμαίους y.ai τους άλ.λονς βαρβάρους ενδείκνυνται, ήσ-θ-η τω λόγω Βελισάριος και του έργου έπιμ^λεΐσθ-αι κατά τάχος έκέλευε. Βαλεριανος οΰν άπολέξας τών Σκλαβηνών ενα σώματος τε μεγέθ-ους πέρι ευ ήκοντα και διαφερόντως δραστήριον, άνδρα έλεΐν πο-


  • ) Prokopij pripoveduje to med drugimi dogodbami, katere so se vršile v

petem letu gotovske vojske (glej II, c. 30), tedaj leta 539.

2) Auximum je bilo mesto v Italiji od Jakina (Ancona) nekoliko proti jugu. Sedaj se zove Osimo.

3) Burkentij je bil bizantinski vojak. Zarad izdajstva je biljpozneježiv sežgan.


20 St. 27, 28, 29.


λέμιον ζώντα έπέστελλε, χρήματα οι μεγάλα προς Βελισαρίου ισχυρισάμενος εσεσ-θ-α'., δράσειν δε τοΰτο αυτός εν τω χωρίω ευχετώς εφασκεν, ουπερ ή πόα τυ•^^χάνει ούσα. χρόνου γαρ πολλού ταύτη τους ΓότΌ-ους απορία των αναγκαίων σιτίζεσθαι. ο μεν ούν Σ-λλαβηνος ορθ-ρου βαθ-έος άΥ/ιστα του περιβόλου γενόμενος, εν θ-άμνω τινί έγν,α- λυψίίίμενός τε και το σώμα ες ολίγον ξυναγαγών άμφι ~>,ν πόαν έκρύπτετο. αμα οέ. ήμερα Τότθ-ος άνήρ ένταυΌ-α ήκων τάς βοτάνας κατά τάχος ξυ\έλεγεν, εκ μεν το> Ό-άμ-νου υποτοπάζων ουδέν άχαρι, συχνά δε περισκοπών ες το των πολεμίων στρατό- πεδον, μή τις ες αυτόν ένθ-ένδε οι. καί οΐ έπιπεσών οπισθ-εν ο Σκλαβηνος εκ τοί> αίΦνιδίου άνάρπαστον έποιήσατο, σφί^ρ^-ων τε μ.έσον καρτερώς χερσιν άμ^οτέραις τον ά'νθρωπον, ες τε το στρατόπεδον ήνε-^^κε φέρων και Βαλεριανω ένεχείρισεν. ω δη πυν- {)•ανομένω, ω δήποτε Γότθ-οι πιστεύοντες, καίτοι μή το ισχυρον έχοντας, ήκιστα έθ^έ- λουσι προσχωρεΐν σοίσιν, αλλ' εκούσιοι τα δεινότατα έ^,ο^.αρτερουσι, τον πάντα λογον άμφι τω Βουρκεντίω δ βάρβαρος εοροίσε ..."

Št. 28. 539.0

Ko je Belizar vzel Auximum, je hotel z vso marljivostjo oblegati Ravenno, ter je pred mesto pripeljal svojo vojsko. Poslal je Magna ^) z velikim oddelkom mimo Ravenne naprej, da bi stražil ob bregu reke Pada, da bi Gotje v bodoče ne mogli od tam pošiljali hrane. Vitalij ^), ki je prišel s svojo vojsko iz Dalmacije, je zasedel nasprotni breg re- čene reke *).

Procopii De bello Gothico, II, c. 28 (Corp. script. hist. Byzant , XVIf, rec. Dindorf, p. 260): ^Έπει δε Βελισάριος Αϋςιμον εΤλε, 'Ράβενναν πολιορκεΐν εν σπουδή έποιεΤτο και άπαν το στράτευμα ένταΰΟ-α επήγε. Μάγνον τε πέμψας ςυν πλήΟ-ει πολλω επί 'Ραβέννης ίέναι έκέλευε, Ιΐάδου τε του ποταμού τήν οχΟ-ην άει περιιόντα φυλακήν εχειν, όπως δη μή το λοιπόν ένθένδε οΐ Γότθ^οι τα έπιτ/^δεια εσκομίζωνται. και Βιτάλιος δε οΐ ςυν στρατω εκ Δαλματίας άφικόμενος οχθ-ην του ποταμού τήν έτέραν έούλασσεν.'*

Št 29. Od 539. do 556.

Leta 539. je postal Mac e doni j oglejski škof, ki je bil po rodu Macedonec. Bil je slaven in pobožen mož ter je živel takrat, ko je


') Zastran datiranja glej opazko I. pod št. 27.

') Alagnus je bil poveljnik bizantinskih konjikov v gotovski vojski.

') A^italij je bil bizantinski poveljnik v gotovski vojski. Nahajamo ga po Ili- riji, Dalmaciji in Beneškem.

  • ) Mogoče je, da si je Vitalij takrat med potjo ali pa nekoliko prej osvojil

Istro in bližnje pokrajine. To bi smeli sklepati iz tega, ker je bil v tistem času izvoljen za oglejskega škofa Macedonij, ki je bil po rodu Macedonec, tedaj podložnik grškega cesarja. (Danduli Chronicon, V, c. 10.) Leta 537,538 je bila Istra še pod gotovsko v ado.


št. 29, 30. 21

vladal cesar Justinijan. Posvetil je na Gradežu cerkev sv. Ivana Evan- gelista. Vladal je 16 let^), 5 mesecev in 6 dni.

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 12): ,,Macedo- nius sedit an. ιό, men. 5, dies 6. Ipse fundavit ecclesiam sancti Johannis euangeliste et apostolum in Gradus."

Cf. ibid. p. 38.

Chronicon Gradense (Monticolo, Cronache Veneziane, 38): „... post quem (se. Maurum) Macedonius per annos XVI et menses V et dies VI ibidem extitit patriarcha, qui ecclesiam sancti Johannis apostoli et evangalistQ in eodem castello (Gradensi) fundavit."

Danduli Chronicon, V, c. 10 (Muratori, Script.rer.Ital., XII, 87): ^Macedonius episcopus Aquilegiensis subrogatus est anno domini DXXX1X. Hic natione Macedonicus factus episcopus multas suo tempore tribulationes subtinuit et in Grado ecclesiam in honorem sancti Johannis Evangelistae pulchro opere dedicavit."

Ibid. pars 20 (1. c. p. 91): „Hic Macedonius episcopus, dum sedisset annis XVI, raensibus V, diebus V durante schismate defunctus est."

Chronicon patriarcharum Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 7): ^Macedonius patriarcha successit, vir clarus et pius, qui lustiniani Augusti assumptus temporibus vitam ducens laudabilem et per provinciam Italiae peragrans fratres mirabiliter in Christo confortabat. Tandem post annos XXVI ab ordinatione sua felici pace quievit."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App p. 9): ^Macedonius patriarcha, vir clarus et pius, temporibus lustiniani vitam ducens laudabilem et per totara provinciam Italiae fratres confortans in Christo post annos XXVI ordinationis suae felici pace quievit.

Št. 30.

Nepristna listina') 543, dne 24. marca

Poreški škof Evfrazij [y^Eufrasius Parentine ecclesie presul^] pastir vseh mladoletnih, vdov in sirot v cerkvi sv. Marije Device in sv. mučenika Mavra, ukazuje z dovoljenjem Konstancija in Lavrencija,

') V treh kronikah stoji, da je Macedonij vladal 16 let. Le v obeh oglejskih kronikah čitamo, da je bil 26 let predstojnik svoji cerkvi, kar pa je nemogoče, všte- vilo XXVI je brez dvoma vsled površnega prepisovanja nastalo iz XVI.

  • ) Ta listina je ponarejena, česar m težko dokazati. Marsikaj, kar je v njej

zapisano, ne more biti resnično. Vendar pa se kaže, da je kompilator pred seboj imel kako pravo listino iz dobe poreškega škofa Kvfrazija ter jo porabil, ko je sestavljal to ponarejeno listino. Benussi (Atti e mcmorie della societi Istriana, Vlil, str. 49—86) je dokazal, da je listina nepristna. Med drugim omenja, da leta 543. kristjani še niso obhajali praznika vseh svetnikov, tudi ne oljične nedelje in ne Marijinega vnebovzetja. Iz jezika in iz drugih znakov se da sklepati, da je bila ta listina na podlagi nekega starega dokumenta sestavljena v prvih desetletjih 13. stoletja.


22 St. 30.

katera je cesar Flavijan poslal iz Carigrada [„residentibus nobiscum Constantio et Laurentio ') directis ah urbe Roma a Flaviano im- perator e^) insimul nobis iubentibus et volentibus"], ter v navzočnosti poreške duhovščine in ljudstva, kakor arhidijakona Klavdija, arhipres- bitera Maksima, opata Andreja od sv. Ivana^), potem Ivana, vojaškega mojstra in odvetnika cerkve sv. Marije in sv. Mavra, ter mnogo drugih [^^presente clero et populo Parentino et Claudio archidiacono et Maximo archipresbitero et Andrea sancti loannis abbate atque loanne magistro militum, advocato ecclesie sancte Marte et sancti Mauri et aliorum quamplurium] vsem višjim in nižjim poreškim prebivalcem, ki bivajo na zemlji poreške cerkve, imajo na njej svoja stanovališča [„mansiones'*] ali pa jo obdelujejo, da morajo dajati po- reški cerkvi četrtino od vinogradov in njiv [„tam de vineis quam de agris quartas persolvant'] tako, kakor so jo odrajtovali že prej njih predniki. Noben bodoč škof jim ne sme naložiti še kake druge davščine [y^aliam superpositam,'^]. Poreška duhovščina in prebivalci ter njih nasledniki naj imajo pravico, da lahko rečeno zemljo, bivališča in vino- grade prodajo, podelč, zamenjajo, vole v svoj dušni blagor ter sploh ž njimi storč, kar hočejo, da se le odrajtuje imenovani davek cerkvi svete Marije in sv. Mavra. — Škof ukazuje zase in za svoje naslednike, da naj vsi poreški prebivalci brez ugovora dajejo poreškim kanonikom, posebno tistim, ki v stolni cerkvi služijo sv. Mariji in sv. Mavru, dese- tino od vseh poljskih pridelkov in od živine [^^decimam . . . tam de omnibus frugibus terre quam de animalibus]. Rečeni kanoniki naj dobivajo tudi tretjino od solin [„terciam partem de salinis] na otoku Brioni^) [Jn i^isula que vocatur Brivona^], tretjino od ribjega lova [^^terciam partem de piscatione'*], katerega ima cerkev sv. Mavra v Limskem kanalu [„de' ripa Lemi""]^)^ ter tretjino od mlinov [Jerciam


') Imeni Kons^ancij in Lavrencij sta bili najbrže že omenjeni v ti.stem starem dokumetu, katerega je imel kompilator pred seboj, ko je sestavljal to listino. Brez dvoma sta bila Konstancij in Lavrencij zastopnika takratnega bizantinskega cesarja.

') Ta listina se nam je ohranila v treh prepisih, ki se nahajajo v škofijskem arhivu v Poreču v knjigi „Iurium mensac episcopalis Parentinae". V enem prepisu se omenja ime cesarja Konstantina, v drugih dveh pa ime cesarja Flavijana. Benus>i je dokazal, da se dotični privilegij ne more pripisovati nobenemu b zantinskemu cesarju Konstantinu, pač pa ceserju Flavijanu, ki pa ne more biti drug, kakor cesar Flavius Justinianus.

'j Ta Andrej, opat pri sv. Ivanu, ni bil opat samostana sv Ivana „del Prato", kjer so se mnogo pozneje naselili menihi iz hospitalskega reda sv. Ivana. Benussi misli, da je bil morebiti v šestem stoletju v Poreču ali pa v njegovi bližini kak drug .samostan sv. Ivana.

") Su per positum, superposita ali superim pos ita sejezvala izven- redna in proti navadi naložena davščina.

') Otok Brioni je v južni Istri blizu Pulja.

•) Limski kanal je v zahodni Istri od Rovinja proti severu.


št. 30, 31, 32 23


partem de molendinis^] na vodah, ki se zovejo ^Gradule"J) — Po- reška duhovščina, višja in nižja [,,clerus Parentinus tam maiores quam minores^\ naj ima s svojim škofom vsako leto dvanajst pojedin [^convwia'•^] in sicer: 1.) na praznik vseh svetnikov, 2.) na dan svetega Mavra, 3.) o božiču, 4.) na dan sv. Treh kraljev, 5.) o pustu [„m carnis levamine], 6.) na cvetno nedeljo, 7.) na veliki četrtek, 8.) o veliki noči, 9.) na dan vnebohoda, 10.) o binkoštih, 11.) na praznik sv. Petra apo- steljna in 12.) na praznik Marijinega vnebovzetja. — Škof pravi, da ne sme nobeden izmed njegovih naslednikov in tudi nobeden drug tiran nadlegovati kakega poreškega duhovnika, ki služi v cerkvi Marije De- vice in sv. mučenika Mavra. Poreška duhovščina ni dolžna, da bi kdaj dajala kaki drugi osebi četrtino ali pa desetino. Ako bi kdo hotel rav- nati zoper naštete določbe, naj ga zadene božje prekletstvo; tudi naj plača poreški duhovščini in poreškemu ljudstvu kot globo 20 liber zlata. Listino je spisal „Petrus diaconus Parentine civitatis tabellio". Za njegovim imenom pa sledi 29 podpisov raznih poreških škofov, Evfra- zijevih naslednikov. Zadnji je Fulgerij, ki je vladal leta 1200.

y^Imperante Flaviano Romanorum imperatore triumphatore Augusto anno imperii eius XVI, die vero XXIV mensis Martii, indictione VI " ^)

[Trije prepisi v Škofijskem arhivu v Poreču. — Ughelli, Italia sacra, ed. Coleti, V, 397. — Kandler, Codice dipl. Istr. ad a. 543. — Benussi v Atti e memorie della societa Istriana VIII, 49 ]

Št. 31.

544.»)

Belizar se je z vsem svojim brodovjem napotil (iz Solina) v P u Ij kjer je nekoliko časa ostal, da bi preskrbel svojo vojsko. . . Nato seje odpeljal s svojim brodovjem čez morje v Ravenno

Procopii De bello Gothico, III, c. 10 (Corp. script. hist. Bysant., XVII, rec. Dindorf, p. 317): „ . . . 7,at Βΐλισάρ'.ος παντι τω στόλω ένθ-ένθ-ε ά'ρας Πόλη ττροϊέσχεν, ου 5ή το στράτευμ.α διέττων χρόνον τινά έ'μενε."

Ibid. III, C. II (1. c. ρ. 319)• ^Βελισάριος δε ::αντι τω στόλω ες Τάβενναν ά^ι•/.ό;λενος ..."

Št. 32.

Med 533 in 545

Vojska med Slovčni in Anti v kateri so bili ti premagani. Pozneje so se Slovčni in Antje med seboj pomirili. Nato so Antje na- padli Tracijo, ujeli tu mnogo Rimljanov ter jih odgnali v sužnost.*)

') Ti mlini so bili pri reki Mirni ne daleč od Motovuna.

'j V dveh prepisih stoji „anno regnante XVI", v enem pa „XVIl". Vsi trije imajo ,indictio VI".

  • ) Prokopij omsnja to med dogodbami, katere so se vršile v desetem letu

gotovske vojske (gl. III, c. 9 in 11), tedaj leta 544.

  • ) Gl. št. 33.


24 St. 33.


Št. 33. 545.^)

Velika množica Slovenov je prestopila reko Donavo, ropala po Traciji ter potem peljala mnogo Rimljanov (Bizantincev) v sužnost. Ne- nadoma so Heruli) naleteli na te Sloveae ter jih nepričakovano pre- magali in pobili, akoravno je bilo teh dokaj več kakor njih; vse (rimske) ujetnike so odposlali domov. Takrat je Narzet našel nekega človeka, ki si je lastil ime Chilbudija, znamenitega moža in nekdanjega poveljnika rimske vojske. Lahko se je prepričal, da dotični človek ni bil pravi Chilbudij. Kako se je to zgodilo, kažejo naslednje vrstice.

Chilbudij je bil eden izmed domestikov^) cesarja Justinijana, jako hraber vojak, ki se je tako malo brigal za bogastvo, da ni imel ni- česar, akoravno bi bil lahko imel prav veliko premoženja. Tega Chil- budija je cesar poslal v četrtem letu svojega vladanja (530) za poveljnika v Tracijo ter mu izročil stražo ob reki Donavi z ukazom, da bi branil ondotnim barbarom prehod čez reko. Huni, Sloveni in Antje so namreč večkrat šli čez reko ter med Rimljani uganjali strašanske reči. Barbari so se Chilbudija tako bali, da se ni upal nobeden v vseh treh letih, katera je ondi slavno prebil, iti čez Donavo nad Rimljane; pač pa so se ti s Chilbudijem večkrat napotili na nasprotno stran, pobili on- dotne barbare ali pa jih odpeljali v sužnost. Ko je po treh letih Chil- budij nekdaj po navadi šel z majhno četo čez reko, so se mu postavili povsod Sloveni nasproti (533). Prišlo je do hudega boja, v katerem je padlo veliko Bizantincev in pa njih poveljnik Chilbudij. Odslej so bar- bari hodili čez reko, kadar jim je bilo ljubo, ter lahko napadali bizantinsko državo. Vsa bizantinska oblast ni mogla izvršiti toliko, kolikor hrabrost enega moža.

Pozneje (med 533 — 545) je prišlo med Anti in Slovčni do raz- pora in do vojske, v kateri so bili Antje premagani od svojih nasprotnikov. V tej vojski je neki Sloven ujel še mladega človeka, kateremu je bilo ime Chilbudij, ter ga peljal s seboj domov. Ta Chilbudij je bil v na- slednjem času jako vdan svojemu gospodu ter hraber nasproti sovražniku. Večkrat je šel za svojega gospoda v nevarnost, kjer se je jako odlikoval, in tako se je o njem razširila velika slava. Takrat so Antje napadli Tracijo, ujeli tu mnogo Bizantincev ter jih odvedli v sužnost. Ko so to izvršili, so se povrnili v svojo domovino. Enega izmed (bizantinskih) ujetnikov je usoda pripeljala k omenjenemu ljubeznivemu in milostljivemu


') Pro kopij pripoveduje vse to med dogodbami, katere so se vršile v 11. letu gotovske vojske, tedaj leta 545.

') O Herulih, ki so prišli na Balkanski polotok, glej zgoraj opazko 1 pod št. 7.

') Domestiki {τις έκ της οίκία;) so se zvali pri Bizantincih višji poveljniki tistih čet, ki so se vojskovale po suhem.


št. 33. 25

gospodu. Bizantinski ujetnik je biljako prekanjen človek ter jez zvijačo premotil druge. Ker se je hotel povrniti na bizantinsko zemljo, a ni imel nikakršnih sredstev, je storil naslednje. Prišel je k svojemu gospodu, hvalil njegovo ljubeznivost ter trdil, da mu Bog obilno povrne dobrote, katere je njemu izkazal; nikakor noče biti nehvaležen tako milemu go- spodu; tudi si lahko v kratkem pridobi bogato odškodnino za vse storjene dobrote, ako ga hoče poslušati. Bizantinski poveljnik Chilbudij biva med Sloveni kot ujetnik in nobeden izmed barbarov ne ve, kdo je ta človek. Ako bi hotel Chilbudija odkupiti ter ga spraviti na bizantinsko zemljo, bi dobil brez dvoma od cesarja toplo zahvalo in prav bogato odškodnino. Ko je Bizantinec to povedal, je pregovoril takoj svojega gospoda, da se je napotil ž njim med Slovčne. Takrat so ti barbari zopet med seboj sklenili mir ter brez strahu občevali drug z drugim. Chilbudija so odkupili in odvedli s seboj, ko so njegovemu gospodu odšteli veliko denarja. Ko so prišli domov, je prašal kupec Chilbudija, je li bizantinski poveljnik. Ta se ni legal ter povedal resnico, da je po rodu Ant. Ko se je s svojimi rojaki vojskoval s Sloveni, je bil od nasprotnikov ujet. Sedaj pa, ko se je povrnil v domovino, bode za naprej svoboden, kakor veleva postava. Nato se je kupec močno razjezil, ker se ni izpolnilo njegovo upanje. Bizantinec ga je hotel potolažiti ter na novo nalegati, da bi se potem brez ovir vrnil v svojo domovino. Trdil je, da je dotični mož pravi Chilbudij. Med barbari se boji resnico povedati; ako bi bil pa na bizantinski zemlji, bi razjasnil vse ter bi bil še celo ponosen na svoje delo. — Na ta način je Bizantinec prevaril Ante.

Ko se je govorica o Chilbudiju raznesla med ljudi, so se zbrali zarad tega skoraj vsi Antje, smatrali to kot javno zadevo ter mislili, da dobe bogata darila, ker imajo v svojih rokah bizantinskega poveljnika Chilbudija.

Ta dva naroda, Sloveni in Antje, nimajo samovladarja, temuč živč že od nekdaj kot demokratično ljudstvo in zato se pri njih vedno javno razpravlja o koristnih in škodljivih zadevah. Enako postopajo tudi v vseh drugih rečeh po svojih starih navadah. Verujejo v enega boga, ki nareja blisk in gospoduje čez vse; darujejo mu vole in vsakovrstne živali. Usode ne poznajo in tudi ne verujejo, da bi imeli umrli ljudje kako moč. Ako mislijo, da se jim je smrt približala bodisi v bolezni ali pa v vojski, obljubijo takoj v svojem srcu darovati bogu, ako ne bi umrli. Ako potem uidejo smrti, darujejo tudi, kakor so obljubili, ker mislijo, da so si z daritvijo odkupili življenje. Častč tudi reke, nimfe (vile) in druga božanstva ter vsem tem tudi večkrat darujejo; med darovanjem se vršo razna prerokovanja. Stanujejo v slabih kočah raztreseni daleč drug od drugega ter mnogokrat premenč kraj svojega bivališča. Ko se napotč v vojsko, gredo večinoma peš nad sovražnika, držeč v rokah ščit in sulico, oklepa ne opašejo nikdar. Nekattri nimajo niti spodnje


26 St. 33

obleke in plašča, temuč le nekake hlače, da si pokrijejo spolovila; tako se potem vržejo na sovražnika. Oboji (Sloveni in Antje) imajo en jezik, ki je popolnoma barbarski. Tudi po telesni zunanjosti ni razlike med njimi. Vsi so visoki in jako hrabri. Njih koža ni posebno bela; njih lasje niso rumenkasti, a tudi ne popolnoma črni, temuč rdečkasti. Njih življenje je trdo in zanemarjeno kakor pri Masagetih; kakor pri teh, je tudi pri njih vedno polno nesnage. Hudobni in prevarljivi navadno niso in kar se tiče priprostost^, se ravnajo po šegah Hunov. Slovčni in Antje so imeli nekdaj samo eno ime. V starih časih so se oboji zvali Spori, ker so, kakor Prokopij misli, živeli po vaseh raztreseno [^^r.z- ράςην"].') Vsled tega imajo pa tudi mnogo zemlje v svoji posesti. Večina nasprotnega (levega) brega reke Donave je v njih oblasti. Toliko o tem narodu.

Kakor je bilo rečeno, so se zbrali Antje ter silili Chilbudija izja- viti, da je on bizantinski poveljnik. Ako bi se protivil, so mu žugali da ga kaznujejo. Ko se je vse to vršilo, je poslal cesar Justinijan nekatere starejšine k rečenim barbarom ter jih pozval, da bi prišli vsi v staro mesto, Turris*) imenovano, katero leži unstran reke Donave ter je bilo nekdaj postavljeno od rimskega cesarja Trajana. Potem je bilo dolgo časa prazno, ker so ga ondotni barbari oropali. To mesto in pa bližnjo zemljo, katera je prav za prav spadala k bizantinski državi, jim je oblju- bil dati cesar Justinijan, potem živeti ž njimi v največjem prijateljstvu ter jim plačevati bogata darila, ako sklenejo ž njim zavezo, da bodo zanaprej vedno ovirali Hune, ki hočejo ropati po rimski državi. Ko so barbari to culi, so bili zadovoljni ter obljubili vse storiti, ako iz nova postavi Chilbudija za bizantinskega poveljnika ter mu dovoli, da med njimi prebiva. Trdili so, da je tisti, katerega hočejo imeti, pravi Chilbudij. A tudi ta, katerega je upanje nekako povzdignilo, je izrekel, da je bi- zantinski poveljnik Chilbudij in da tudi on želi (bivati med Anti). Ko je bil vsled tega Chilbudij poslan v Carigrad, je naletel med potjo nanj Narzet. Ko se je ta ž njim pogovarjal, se je prepričal, da je slepar, ako- ravno je govoril latinski jezik precej dobro, vedel za Chilbudijeve po- sebnosti ter se znal zadostno potajevati. Dal ga je vkleniti, prisilil ga^ da je povedal resnico, ter ga peljal s seboj v Carigrad.

ProcopiiDe bello Gothico, III. c. 13 (Corp. script. hist. Byzant, XVII, rec. Dindorf, p. 330): „ . . . βαρβάρων γαρ Σν.λαβηνών ττολυς δμ'.λος έ'τυχον ΪΊθί^(γος διαβάντες μεν ποταμ'ον "Ιστρον, ληισάμενοι δε τα εκείνη χωρία y,at 'Ρωμαίων έξανορατΓοδίσαντες πάμ-τυολυ ττλήθΌς. οΤς δη 'Έρουλοι έ/, του αίφνιδίου ες χεΤρας


') V besedi „Spori* tiči prav za prav beseda ^Srb". Gl. Izvestja Muz. društva. VIII, 78 — Neverjetna je hipoteza, katero je L. Niederle razglasil v Archivu fur slav. Philologie, XXIII, str. 130—133, da je Prokopij prav za prav hotel zapisati Βοσπόροι ne pa Σπόροι.

') Turris je sedanje mesto Turnu pri izlivu reke Olte (Alute> v Donavo.


št. 33. 27

έλθ-όντες, νικήσαντες τε τταρά δόςαν μέτρω σ^ας •κθλλώ υττεραφοντας, αυτούς τε κτεί- νουσι και τους αιχμαλώτους ες τα οικεία ςυμτταντας άνηκαν ίέναι. τότε 5ή 6 Ναρσής και τίνα ευρών έπιβατευοντα του ΧιλβουΒίου ονόματος, ανδρός έχιφανοΰς και 'Ρωμαίων

οτέ στρατηγήσαντος, διελέγςαι την εζιβουλήν ραδίως εσχε. τοΰτο οέ ο τι ποτέ ήν

αύτίκα δηλώσω.

Ibid , III, C 14 (ρ. 331—337)• «Χ'λβούδιος ην τις εκ τη; 'Ιουστινιανού ρ. 331. βασιλέως οικίας ες άγαν μεν δραστΓ,ριος τα ττολέμια, ες τόσον δε χρημάτων κρείσσων ώστε άντι μεγίστου κτήματος Ιν τη ουσία τη αυτοΰ εΐίχε το κεκτήσΟ-αι μηδέν, τούτον βασιλεύς τον Χιλβούδιον, οτε δη τέταρτον έτος την αυτοκράτορα είχεν αρχήν, Θράκης άνειττών στρατηγον, έπΙ τη του "Ιστρου ποταμού φυλακή κατεστήσατο, ^jXiQztvi κε- λεΰσας όπως μηκέτι τοΤς ταύτη βαρβάροις h ποταμός διάβατος εσται, έπει αΰτοΟ τήν διάβασιν πολλάκις ήδη Ούννοι και "Ανται και ΣκλαβηνοΊ πεποιημένοι ανήκεστα 'Ρω- μαίους έργα ειργάσαντο. Χιλβούδιος δε ούτω τοις βαρβάροις οοβερος γέγονεν ώστε ες τριών ένιαυτών χρόνον, όσον ςυν ταύτη δη τη τιμή τήν διατριβήν ενταύθα ει/εν, οΰχ όσον διαβήναι τον "Ιστρον έπι τους 'Ρωμαίους ουδείς Ι'σχυσεν, άλλα καΐ 'Ρωμαίοι ες ήπειρον τήν άντιπέρας ξυν Χιλβουδίω πολλάκις ίόντες εκτεινάν τε και ήνδραπόδισαν τους ταύτη βαρβάρους. ενιαυτοΤς δε τριοιν ύστερον διέβη μεν ό Χιλβούδιος τον ποταμον ήπερ ειώΟ-ει ξύν όλίγω στρατω, Σκλαβηνοι δε πανδημει ύπηντίαζον. μάχης τε καρτεράς γενομένης 'Ρωμαίο)ν τε πολλοί επεσον και Χιλβούδιος ό || στρατηγός, και το λοιπόν ρ. 332. ο τε ποταμός έσβατός άει τοΐς βάρβαροι; κατ' εςουσίαν και τα *Ρ(ομαίων πράγματα εύέφοδα γέγονε, ςύμπασά τε ή 'Ρωμαίων αρχή ανδρός ενός αρετή αντίρροπος γε- νέσθαι εν τω έργω τούτω ούδαμή Ι'σχυσε.

Χρόνω δε ύστερον "Ανται και Σκλαβηνοι διάφοροι άλλήλοις γενόμενοι ες χείρας ήλθον, ένθα δή τοΐς "Ανταις ήσσ•/;θήναι το)ν έναντίο>ν τετύχηκεν. εν ταύτη δε τη μάχη Σκλαβηνός άνήρ των τίνα πολεμίων άρτι γενειάσκοντα, Χιλβούδιον όνομα, αίχμ.άλωτον ε!λεν, ες τε τα οικεία λαβών ωχετο. ούτος ο ΧΓλβούδιος προϊόντος του χρόνου ευνους τε ως ένι μάλιστα τω κεκτημένω έγένετο και τα ες τους πολεμίους δραστήριος. χολλάκις τε του δεσπότου προκινδυνεύσας ήρίστευσέ τε διαφερόντως και κλέος ίσχυσε περιβαλέσθαι απ' αύτοϋ μέγα. υπο δε τον χρόνον τούτον "Ανται έπισκήψαντες εις τα έπΙ Θράκης χωρία πολλούς Ιληίσαντο καΐ ήνδραπόδισαν τών εκείνη 'Ρωμαίων, ούσπερ Ιπα','όμΛνοι άπεκομίσθησαν ές τα πάτρια ήθη. τούτων δε ενα τών αιχμαλώτων εις φιλάνθρωπόν τίνα ήγαγεν ή τύχη και πραον δεσπότην. ην δε ούτος άνήρ κακούργος τε λίαν και οΤος άπατη τους έντυγχάνοντας περιελθεΤν. επειδή τε βουλόμ.ενος έπα- '/ήκειν Ις 'Ρωμαίων τήν γήν ουδεμία μηχανή ειχεν, έπενόει τοιάδε. τώ κεκτημένω ές όψιν -ήκων τής τε φιλανθρωπίας έπΓ,νεσε καΐ πολλά μέν οΊ διά τοΰτο προς του θεοΰ ισχυρίσατο αγαθά έσεσθαι, και αυτόν δε ούδαμή άχάριστον δεσπότη φιλανθρω- ποτάτω φατ/;σεσθαι, άλλ', || ην γε αύτω τά βέλτιστα εισηγουμένω έπακούειν έθέλη, Ρ- 333. κύριον αυτόν ουκ Ις μακράν καταστ/^σεσθαι χρημάτων μεγάλων, είναι γάρ έν τω Σκλα- βηνών έθνει ΧΓ/^βούδιον, τον τών Ί^ωμαίων οτρατηγήσαντα, Ιν άνδραπόδων λόγω, πάντας βαρβάρους λανθάνοντα όστις ποτέ έστιν. ή τοίνυν αύτω βουλομένω εΐή προ- έσθαι τε τάς του Χιλβουδίου τι,νάς και διακομίζειν τον άνθρωπον ές 'Ρωμαίων τήν -,'ήν, δόςαν τε ά-^ί-αθήν και πλούτου αυτόν πάμπολυ χρήμα περιβαλέσθαι προς βα- σιλέως ούκ άπεικος εΤναι. ταΟτα ό 'Ρωμαίος ειπών τον κεκτημένον ευθύς έπεισε, καΐ


28 St. 33.

ξυν αυτω γίνεται εν Σκλαβηνοΐς [jAgoiz. εττεν,ηρυκεύοντΰ γαρ ήοη y,al άλλήλο'.ς άνε- μίγνυντο άδεώς οΐ βάρβαροι ούτοι. y^'r^\).7.i(i. ουν -ττολλά τω τον Χιλβούοιον 7.ε*/.τη- μένω τυροϊέμενοι τον άνζρα ώνουντο ν,αι ξυν αυτω ά-ιτιόντε; ευθ-υς ωχοντο. έττεί τε εν ήΟ-εσι τοΤς σφετέροις έγίνοντο, άνειτυνθ^άνετο του άνθ-ρώττου ό -ΓΓριάμ^νος, ει Χιλ- βουΒιος αυτός 6 'Ρο^μαίων στρατηγός ειη. τ,αΊ ος ουν. άττΓ,ςίου τα οντά λέγειν, ν.ατα- λέγει δε ξυν τω άληί^εΤ λόγω εοεξής ατταντα, ως ειη μεν "Αντης και αυτός το γένος, μαχόμενος δε ξυν τοΐς ομογενέσι -ττρος Σν,λαβηνους, τότε σφίσι ττολεμίους οντάς, προς των εναντίων άλωη, τανΰν δε, έτεί άφίν,ετο ες τα πάτρια ήθ-η, έλευθ^ερος το λοιπόν κατά γε τον νόμον και αΰτος εσται. ο μεν ουν υπέρ αυτοΰ το χρυσίον

ρ. 334. προϊέμενος || ες άφαζτίαν έμπεπτωκώς ήσχαλλεν, ελπίδος αποτυχών ου ;;ετρίας τινός. ό δε 'Ρωμαίος τόν τε άνθ-ρωπον παρηγορεΤν καΐ την άλήθ^ειαν έκκρουειν εθέλων, ως μη τι αυτω της ες την οικίαν επανόδου έμ.ποδών ειη, Χιλβουδιον μεν εκείνον ετι τούτον δη τον άνδρα ισχυρΓζετο είναι, δεδιότα δε, άτε δη οντά εν μέοοις βαρβάροις, ως ήκυτα εΟ-έλειν άποκαλύψαι τον πάντα λόγον, ήν |Jivτoι γένηται έν -;τ^ τη 'Ρωμ.αίων, ουχ όσον ουκ άποκρύψεσΟ-αι τον άληθ-ή λόγον, άλλα και φιλοτιμήσεσθαι, ως το εικός, ΙπΙ τούτω δη τω ένόματι. τα μεν ουν πρώτα κρύφα ταΰτα ϊτ.^χζζζιζ) των άλλων βαρβάρων.

Έπει δε ο λόγος περιφερόμενος Ις απαντάς ήλ{)•εν, ήγείροντο μεν επι τοΰτω "Ανται σχεδόν άπαντες, κοινήν δε εΤναι την πράςιν ήςίουν, μεγάλα σφίσιν οιόμενοι αγαθά εσεσΟ-αι, κυρίοις ήδη του 'Ρωμαίων στρατηγού Χιλβουδίου γεγενημένοις. τα γαρ εθ-νη ταΰτα, Σκλαβηνοί τε και "Ανται, ου/, άρχονται προς ανδρός ενός, αλλ' έν δημοκρατία εκ παλαιού βιοτευουσι, καΐ δια τοΰτο αύτοΐς των πρα";μάτων άεΐ τά τε ξύμο-ορα καΐ τά δύσκολα ές κοινον άγεται, ομοίως δε και τά άλλα ώς ειπείν άπαντα έκατέροις Ιστί τε καΐ νενόμισται τούτοις άνωΟ-εν τοις βαρβάροις. θ-εόν μεν γαρ ένα τον της αστραπής δημιουργον απάντων κύριο ν μόνον αυτόν νομίζουσιν εΤναι, καΐ 0-ΰουσιν

ρ. 335. αυτω βόας τε καΐ Ίερεΐα άπαντα* είμαρμένην δε ούτε ισασιν οΰτε άλλως όμολογουσιν έν γε άνΟ-ρώποις ροπ*/// τίνα έχειν, αλλ' έπειδάν αυτούς έν ποσιν ήδη ό θ-άνατος ειη, ή νόσω άλοΰσιν ή ές πόλεμον καθ-ισταμένοις, έπα"ρ;έλλονται μεν, ήν διαφυγωσιν, θυσίαν τω {)•εω άντι της ψυχής αύτίκα ποιήσειν, διαφυγόντες δε Ο-ΰουσιν όπερ υπέσχοντο, και οιονται την σωτηρίαν ταύτης δη τής θυσίας αύτοΐς έωνήσθ-αι. σέβουσι μέντοι και πο- ταμούς τε καΐ νύμφας καΐ άλλ' άττα δαιμόνια, και θ-ύουσιν αύτοΐς άπασι, τάς τε μαντείας έν ταύταις δη ταΐς θυσίαις ποιούνται, οικουσι δε έν καλύβαις οίκτραΐς διεσ- κηνημένοι πολλω μεν απ' αλλήλων, αμείβοντες δε ώς τά πολλά τον τής ένοικήσεο^ς έκαστοι χώρον. ές μάχην δε καθ-ιστάμενοι πεζή μεν έπΙ τους πολεμίους οΐ πολλο• ϊασιν άσπίδια και ακόντια έν χερσιν έχοντες, θίόρακα δε ούδαμή ένδιδύσκονται. τινές δε ουδέ χιτώνα ουδέ τριβοινιον έχουσιν, αλλά μόνας τάς άναςυρίδας έναρμοσάμενοι μέχρι ές τά αίδοΐα, ούτω δη ές ςυμβολήν τοΐς έναντίοις καΟ-ίστανται. έστι δε και μία εκα- τέροις φωνή άτεχνώς βάρβαρος, ου μεν ουδέ το εΤδος ές αλλήλους τι διαλλάσσουσιν. εύμήκεις τε γάρ και άλκιμοι διαφερόντο>ς είσιν άπαντες, τά δε σώματα και τάς κόμας ούτε λευκοί ές άγαν ή ςανΟ-οί είσιν ούτε π•/; ές το μέλαν αύτοΐς παντελώς τέτραπται, αλλ' ύπέρυΟ-ροί είσιν άπαντες, δίαιταν δε σκληράν τε καΐ άπτ^μελημένην, ώσπερ οί ΛΙασσαγέται, και αύτοι έχουσι, και ρύπου ηπερ έκεΐνοι ένδελεχέστατα γέμουσι, πονηροί

ρ. 336. μέντοι ή κακούργοι || ώς ήκιστα τυγχάνουσιν όντες, αλλά καν τω άφελεΐ διασώζουσι τό Ούννικόν ήΟ-ος. και μεν και όνομα Σκλαβηνοΐς τε και "Ανταις έν το άνέκαΟ-εν


St. 33, 34. 29


ήν. ζ-όρζ -jz γαρ ΊΟ ζαλα-ον ajjL^STSpou; ε/,άλουν, ct• Βή 7-ΰρά$ην, 0^«'•, Β'.ε7•/.ηνη;Λένο• την χώραν οικοΰσ'.. ΒΓο 8ή τ,α: γήν ζολλήν τίνα εχουσι* το γαρ ττλεΤστον της ετέρας του Ίστρου οχΟ-ης αυτοί νέμονται, τα μεν ουν 3l\lo\ τον λεών τούτον ταύτη -ττη ε/ει. "Αντα: 5έ τότε 3τ;ε'.ρόμενο'., ώτττερ έρρήθ-η, τον ανΒρα τούτον ήνάγ/,αζον όμο- λογεΐν 75{7•.ν οτ'. Χ'λβούΒ'.ος αυτός ό 'Ρωμαίων στρατηγός ειη. άρνηΟ^έντα τε τ,ολάζε'.ν ή-ε(/νθυν. εν ω δε ταΰτα ε-ράσσετο τη$ε, h τούτω βασιλεύς 'Ιουστινιανός ττρέσβεις τινας τταρα τούτους $ή τους βάρβαρους στείΛας ήςίου ςυνοι/,ίζεσΟ-αι ατταντας εις ττόλιν άρχαίαν, ϊούρριν όνομα, ή ν.εΐται μεν ύ~έρ ::οταμον "Ιστρον, Τραϊανού του 'Ρωμαίων αύτον.ρατορος έν τοΤς άνω χρόνοις αυτήν Βειμαμένου, έρημος οέ έτύγ/ανεν εν. -ιτα- /αιου ούσα, ληισαμένων αυτήν των ταύτη βαρβάρων, ταύτη γαρ αυτούς ν,αι τη άμφ' αυτήν χιόρα Ιουστινιανός βασιλεύς, άτε τ:ροση/.ούση το ες αρχής Ρωμαίοις, ώμολόγει οε- οωρήσεσθ-αι 7.αι σφίσι ςυνοικεΤν μέν ουνάμει τη ::άση, /ρήματα οέ μεγάλα σφίσι ^ροίεσθ-αι, h' ω οΐ ενσ-ονοοι το λοιττον οντες Οΰννοις εμ-όίιοι ες άει γένωνται, •/.αταθ-εΐν βουλομένοις τήν 'Ρωμαίων || αρχήν, ταύτα έ-ει οΙ βάρβαροι ήτ,ουσαν, έ-ή- Ρ• 337. νεσάν τε και τράςειν άζαντα ύ-έσχοντο, z\7:tp αύτοΐς τον Χιλβούοιον στρατηγον 'Ρωμαίων αυΟ-ις τ,αταστησάμενος ςυνοιν,ιστήν οοίη, αύτ'ον εν.εΤνον ισχυριζόμενοι, η-Γτερ έβούλοντο, Χιλβούοιον είναι, ταύταις οέ 5 άνθ•ρω::ος έ':ταρΟ•εΤς ταΤς έλ-ιτίσιν ήοη y,ai αύτος ήθ-ελέ τε ν.αι εφασκε Χιλβούοιος ό 'Ρωμαίων στρατηγός εΤναι. εφ' οΤς οή αύτον στελλόμενον ες Βυζάντιον Χαρσής έν ταύτη τη ζορεία καταλαμβάνει, ν.αι ςυγγενό- μενος, έττεί φεναν,Γζοντα τον άνθ-ρωττον εύρε (καί-ερ τήν τε Λατίνων άοιέντα οιονήν 7.αΊ τω Χιλβουοίου γνωρισμάτων ::ολλά έκμαΟ-όντα τε ήοη και ττροσττοιεΤσΟ-αι Ικα- νώς έχοντα) έν τε οεσμωτηρίω καΟ-εΤρςε και τον ττάντα έςεΐ';:εΤν λόγον ήνάγκασεν, ούτο3 τε ές Βυζάντιον ςύν αύτω ήγαγεν."

Št. 34. 546, dne 14. oktobra. Patras.

Papež Vigilij. je po želji (bizantinskega) cesarja (Justinijana) po- svetil v mestu Patrasu p u 1 j s k e g a dijakona Maksimijana v ravenn- skega škofa.')

Agnelli Liber pontificalis eccl. Ravenn. c. 70 (MG SS. rer Langob., p. 326): „Qui (se. imperator), excogitato consilio, iussit cunsecrari beatum Maximianum Polensem diaconum episcopum a Vigilio papa in civitate Patras aput Achaiam pridie Idus Octubris, ind. lo, quinquies p. c. Basilii iunioris, anno nativitatis suae 48, et dato pallio Ravennam misit."

Ibid. C. 69 (MG. SS. rer. Langob., p. 326): „Hic (se. Maximianus) non ex hoc (se. Ravennate) fuit ovile, sed aliena ovis ex Polense eeelesia, diaconus a suo antistite ordinatus est."


') Nekaj nenavadnega za tisti čas je to, da je bil za ravennskega škofa po- stavljen tuj duhovnik, ki ni bil posvečen na domačih tleh, temuČ v oddaljenem grškem mestu Patrasu.


30


Št. 35. 36.


St. 35.


546.'^


V Lukaniji je Tullijan zbral ondotne kmete ter jih postavil kot stražnike pri najožjem prelazu, da bi sovražniki ne mogli priti pustošit lukanske zemlje. Za pomoč jim je dal 300 A η t o v, katere si je Tullijan*) izprosil od poveljnika Ivana. ^j Rečeni barbari (namreč Antje) so po- sebno izvrstni, da se vojskujejo po takih krajih, ki so težko pristopni. Ko je Totila to zvedel, je mislil, da ne bi bilo primerno, ko bi v vojsko poslal same Gote. Nabral je tedaj mnogo kmetov, pridružil jim neko- liko Gotov ter potem vsem skupaj velel napasti prelaz. Ko je prišlo do boja. je nastala na obeh straneh velika gneča. Nato so Antje s svojo hrabrostjo, katerim je bila tudi nepristopnost kraja na korist, in pa s pomočjo Tullijanovih kmetov premagali sovražnike ter jih mnogo pobili.

Procopii De bello Gothico, III, c. 22 (Corp. script. hist. Byzant., XVII, rec. Dindorf, p. 370) „Έν ω B= ol ζρέ^βεις ουτο'. ε/. Βυζαντίου y.ai αυθ•'.; έ; Ίταλίαν εστέλλοντο, έν τούτω ΛευκανοΤς τάοε ςυνηνέχθ-η γενε?θ•α'.. Τουλλιανος τους i^/.^hr^ άγροί/,ους άγείρα; την εισοδον στενοτάτην ουσαν έούλασσεν, c -ως μη ο», τ.ο- λέ;Λΐθί γ.αν,ουργήσοντες ίοιεν ές τα έ-ΰΐ Λευ/,ανία; χωρία, ν,αΐ "Ανται οε αυτοΤς τρ-.α- y,os'.st ςυνεφυλασσον, ουσ^ερ 'Ιωάννης ένταυθ-α δεηΟ-έντι Τουλλιανω άττολιτών ^τρότερον ετυχεν άγαθ-οι γαρ ο\ ^apt^apo: ούτοι μάχε^θ-αι έν θ-υτχωρίαις ττάντων μάλιοτα. ά-ερ |-ε• ό Το3τΓΛας εμαθ-ε, Γότθ•ο•ς μεν ές το έργον *Λαθ•εΐνα', άςυμφορον ωζ-ο εΤναι, άγροίκων οέ ττλήΟ-ος άγείρας, Γότθ-ων τε ςυμ-έμψας αυτοΤς έλίγους τ'.νας, έν,έλευε της ειτόοου σΟ-ένε'. τταντι ά7:οπε•ρασΟ•α•. οίττερ επειδή άλλήλο'.ς ςυνέμιςαν, ώθ-'.σμος μεν αμφοτέρων -ΓΓολυς Ιγεγόνει, "Ανταί Ζϊ τη σφετέρα άρετη, άμα δε τ,αι της δυ7- χωρίας σοίσι ξυλλαμβανουσης, ξυν τοΤς άμφι Τουλλιανον χ/'ροί/.οίς τους εναντίους


Ιτο^'Ι/αν•"


  • τ?εθαντο. oovoc τε αυτών εγεγονει ττοΑυ^.


.^vsviv?'


st. 36. Okoli 546.')

Po smrti langobardskega kralja Waltarija je Audoin dobil kra- ljestvo. Ta je prepeljal svoje rojake v Panonijo, kjer jim je bizan- tinski cesar Justinijan odstopil več trdnjav in drugih krajev; tudi jim

^ Prokopij pripoveduje to med dogodbami, katere so se vršile v 12. letu gotovske vojske (gl. III, c. 15 in 24), tedaj leta 546.

') Tullijan je bil bizantinski podpoveljnik v gotovski vojski ter se kot tak bojeval po Lukaniji.

') Ivan, nečak Vitalijanov, je bil bizantinski poveljnik v gotovski vojski.

") Vprašanje je, kdaj so prišli Langobardi v Panonijo. Origo gent. Langob. C. 5 (M. G. SS. rer. Langob. p. 4) ima stavek: „Et habitaverunt Langobardi in Pan- nonia annis quadraginta duo." Namesto „annis quadraginta duo" stoj i v enem kodeksu „annos quadraginta", v enem pa ^XlIJecim«. število 42 je brez dv^oma pre- Λ^eliko, 12 pa premajhno. Ako bi bili Langobardi po Panoniji prebivali 42 let, bi bili


št. 3 6, 37. 31

je podelil mnogo denarja. Longobardi so tedaj zapustili domovino svojih očetov ter se naselili unstran Donave ne daleč od Gepidov.

Procopii De bello Gothico III, c. 33 (Corp. script. Byzant., rec. Din- dorf, p. 418): „Α;τρ;οβάρςας ζξ βσιλευς 'Ιουστινιανός έΒωρήσατο Νοριν.ω τε ττόλίΐ') •Λα• τοΤς ζ-\ ΠαννονίΛς οχυρώμα?• τε και άλλοις χωρίοις ττολλοίς και '/ρή[χασι με- γάλο ις άγαν. 5•ά τοι τοΰτο ες ηθών των τατρίων Λαγγοβάροαι εςαναστάντες ένθ-ένοε -οταμοΟ "Τττρου Ιορύσαντο, Γη-α'3ων ου -ιτολλω ά'ττοΟ-εν."

Origo gentis Langob. c. 5 (MG. SS. rer. Langob., p. 4): „Et post Waltari regnavit Auduin; ipse adduxit Langobardos in Pannonia."

Pauli diaconi Historia Langob., I, c. 22 (MG. SS. rer. Langob. p. 60): ^Waltari ergo enm per septem annos regnum tenuisset, ab hac luce sub- tractus est. Post quem nonus Audoin regnum adeptus est Qui non multo post tempore Langobardos in Pannoniam adduxit."


St. 37.

Morebiti v začetku leta 547.^)

Ravenski škof Maksimijan je v P ulju, kjer je bil prej dijakon, dal napraviti jako lepo cerkev Matere božje, ki se zove Formosa,^) ter jo olepšal z raznimi kamenitimi okraski.

Agnelli Liber pontificalis eccl. Ravenn. c. 76 (MG. SS. rer. Langob. p. 329) : „Aedificavitque (se. Maximianus episc.) ecclesiam beatae Mariae in Pola quae vocatur Formosa, unde diaconus fuit, mira pulcritudine et diversis ornavit lapidibus."

prišli tja leta 526. V tem letu pa ni še vladal bizantinski cesar Justinijan in tudi ne langobardski kralj Audoin, kateri je prepeljal svoje ljudi vPanonijo. — Na drugi strani je pa število 12 prenizko. Če bi bilo to število pravo, bi bili prišli Lango- bardi v Panonijo še-le leta 556.; a iz Prokopija (III, 33) nam je znano, da so bili leta 548. že v Panoniji. — Po mojih mislih se besede, katere čitamo v Hist. Langob. cod. Gothani (MG. SS. rer. Langob. p. 8) najbolj ujemajo z resnico. Po tem viru bi bili Langobardi prebivali po Panoniji 22 let [„et 20 et duo annos ibi habitare perhibetur"]. Prišli bi bili tedaj v Panonijo leta 546.

  • ) Budinger (Osterr. Gesch., str. 58, op. 2) piše, da „Νορ•.κω τε πόλει" nikakor

ni Laureacum, kakor misli Aschbach (Die romischen Legionen prima und secunda adjutrix v Sitzungsberichte der kais. Akad. in \Vien. XX, 330), še manj Noreja, kakor trdi Manso (Geschichte der Ostgothen, str. 254), pač pa, da ima najbrže prav Zeuss (Die Deutschen und die Nachbarstiimme, str. 474), ki meni, da je tu neka pomota. Budinger tudi omenja, da Ammian (14, JI, 19) in Pnscus (p. 185, ed. Bonn.) zazna- menujeta mesto Poetovio (sedanji Ptuj), ko rabita izraze »oppidum Noricorum" in pa „έν Νο)ρικψ πόλεως". — Tudi Jung (Roemer und Romanen in den Donaulaendern, 2. Aufl., .str. 204, op. 6) misli, da je dolični stavek pri Prokopiju pokvarjen.

') To se je zgodilo po 14. okt. leta 546., ker takrat je Alaksimijan šele postal škof v Ravenni. Pozneje je daroval tej cerkvi nekoliko posestev. Vprašanje je, so bila ta posestva res podeljena rečeni cerkvi dne 21. februarja leta 547.

') Tu omenjena cerkev Matere božje je cerkev della Madonna di Canneto v Pulju.


32


Št. 38, 39.


Št 38.

547 (?) dne 21. februarja.

Ravenski patriarh Maksimijan podeli samostanu sv. Andreja apo- steljna in cerkvi Matere božje (v Pulju) *) nekoliko posestev v navzoč- nosti oglejskega škofa Macedonija, tržaškega škofa Trugifera» bolognskega (?) škofa Germana, puljskega škofa Izacija in bresci- anskega (?) škofa Teodora. [^Macedonius episcopus s. cathoUcae Agui- lejensis ecclesiae rogatus de praesenti a domino fratre meo beatissimo mro Maximiano patriarcha s. ecclesiae Raven. qui mei praesentia subscripsit huic donationi ab eodem factae mona- sterto b. Andreae apostoli^ vel basilicae s. Mariae^ vel eisdem locis deservientibuSy ipso praesente testis subscripsi, statuens una cum fratribus meis episcopis Trugifero^) Tergestino, Germano Bo- noniensiy Isaacio Polensi, Theodoro Brixiensi.^^\

./X Cah Marta anno DXLVI (?) sub (?) consulato Ba- silii.)

[Schonleben, Garniolia antiqua et nova (i68i), pars III., p. 304. (reg.). — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 192 (odi.). — Kandler, Codice dipl. Istr. ad a. 5^7 (odi. iz Rubeisa)]. —


Št. 39.

Morebiti olcoii leta 547.')

Ko je v Ravenni živel škof Maksimijan, je nastal prepir zarad istrskega gozda, kateremu so ^Vistrum" rekli. Omenjeni škof je šel dvakrat v Carigrad, da bi v navzočnosti cesarja Justinijana napravil prepiru konec. Oba, cesar in škof, sta bila takrat že v letih. Cesar Justinijan je odločil, da naj bode imenovani gozd za večne čase last- nina ravennske cerkve.


^) Tu nam je misliti na cerkev sv. Andreja suU Isola in cerkev della Madonna di Canneto. Obe sta v Pulju.

') Schonleben in Rubeis imata „Trugiferus", Kandler in drugi za njim pa Frugiferus.

') Besedi „Bononiensi" in ^Brixiensi" je Kandler svojevoljno premenil v »Aemonensi" in ^Petinensi" ter trdil, da sta vladala dotična škofa v istrskem Novem gradu in v Pičenu.

") Datum je pomanjkljiv. Letnica 546 ne more biti prava, ker v tem letu meseca oktobra je bil Maksimijan še le posvečen v škofa. Vprašanje je, je li letnica 547 resnična.

  • ) To se je morebiti zgodilo okoli 1. 547.; na vsak način pa po oktobru 1. 546.

in pred februarijem 1. 556. ali pa 557. V oktobru 1. 546. je Maksimijan postal ra- vennski škof in dne 22. februarja 1. 556. ali pa 557. je pa umrl.


št. 39, 40, 41. 33


Agnelli Liber pontificalis eccl. Ravenn., c. 74 (MG. SS. rer. Langob. p. 328): „Dunque in tenporibus istius sanctissimi pontificis (se. Maximiani) orta esset intentio de silva quae cognominatur Vistrum, sita Istriensis partibus, bis in Gonstantinopnlis se detulit, ut talem lustiniani augusti praesentia consumeret contentionera. Ambo canitie in eodem tempore exornati, quantus recolerent se a iuventute disiuncti, in senectute coniuncti, amarissime pariterque coeperunt lugere. Dehinc vero pius inperator lusti- nianus augustus praeceptum šibi ex eadem silva condidit, perpetue legaliterque in sancta Ravennensis ecclesia esse, quam iuste et rationabiliter šibi pertinere cognoverat."

Št. 40.

547.^)

V tistem času je prestopila vojska Slo v čn o v reko Donavo ter opustošila vso Ilirijo do Draca.'*) Povsod so Slovčni morili, gonili odrastle ljudi v sužnost ter si lastili tuje imetje. Ker ni nobeden branil mnogoštevilnih ondotnih gradov, akoravno so bili trdni, so si jih prisvo- jili Slovčni na ta način, da so prej prehodili in preiskali po svoji volji vso okolico. (Bizantinski) poveljniki po Iliriji, kateri so imeli pod seboj 15.000 mož, so pač sledili sovražnikom, a niso se jim upali približati.

Procopii De bello Gothico, III, c. 23 (Corp. script. hist. Byzant., XVII, rec. Dindorf, p. 397): 5,'^Vo τούτον τον χρόνον Στ,λαβηνών στράτευμα διαβάντες ποταμ,ον "Ιστρον Ιλλυριούς απαντάς (2χρι Έπιδαμνίων έδρασαν ανήκεστα έ'ργα, κτείνοντες καΐ άνδραποδίζοντες τους εν ποσιν ήβηδον απαντάς και τα χρήματα ληιζόμενοι. ζοη δε και φρούρια ένταΰθ-α πολλά τε και δοκοΰντα έχυρά τα πρότερα είναι ουδενος αμυνομένου έξελεΤν Ισχυσαν, περιιόντες ξύμπαντα κατ* έξουσίαν και διερευνώμενοι. οι δε των Ιλλυριών ίζρχοντες στράτευμα πεντακισχιλ(ων τε και μυρ{ων έχοντες εΤποντο, αγχιστα μέντοι των πολεμίων ουδαμή έτόλμ.ων ιέναι."


St. 4L 548.')

Ko so začeli Gotje in njih kralj Totila v vojski z Bizantinci napre- dovati, so se polastili Franki brez truda večine Beneškega. Ker so Gotje imeli dovolj opraviti z Rimljani, se niso mogli zoperstaviti Frankom.

Procopii De bello Gothico, III, c. 33 (Corp. script. hist. Byzant., XVII, rec. Dindorf, p. 417): ,,Έπει tk τα Γότνθ)ν τε και ϊωτίλα καθ-υπέρτερα τω πολεμώ έγένετο, Φράγγοι Βενετ(ο)ν τα πλείστα σ'^(σι προσεποιήσαντο ουδενι πόνω, ούτε 'Ρο^μαίον/ δυναμένων ετι άμυνεσθαι ούτε ΓότΟ-ων οι'ων τε όντων τον πόλεμον προς έκατέρους διενεγκεΤν."

') Prokopij pripoveduje to med dogodbami, katere so se vršile v 13. letu gotovske vojske (gl. III, c. 24 in 29), tedaj leta 547.

") DraČ (stari Dyrrhachium ali Epidamnus) je mesto v Albaniji tik Jadran- skega morja.

") Prokopij pripoveduje to med dogodbami, katere so se vršile v 14. letu

gotovske vojske (gl. III, c. 29 in 35), tedaj 1. 548.

8


34


vSt. 42.


Št. 42.

Okoli 548.0

Ildiges, član langobardske kraljeve rodbine, je zbežal pred lango- bardskim kraljem Wakom k Slovenom. Kmalu potem je zbolel kralj Wako in umrl. Za njim je sledil njegov sin Walter. *) Ker je bil še jako mlad, je oskrboval državo njegov varuh Auduin. Ta je kmalu postal mogočen ter se polastil vlade, ko je mladi Walter nanagloma zbolel in umrl. Ko je takrat nastala vojska med Gepidi in Langobardi, se je na- potil Ildiges takoj k Gepidom ter pripeljal s seboj tiste Langobarde, ki so mu sledili, in pa veliko množico Slovenov. Upal je, da mu Gepidje pomagajo dobiti prestol. Ko so pa ti nato z Langobardi sklenili mir, je zahteval Auduin od Gepidov kot svojih prijateljev, da mu izroče Ildigesa. Gepidje pa tega niso hoteli storiti ter so veleli Ildigesu, da naj ubeži, kamor hoče. Ta se je takoj nato s svojim spremstvom ter z neka- terimi gepidskimi prostovoljci napotil k Slovenom. Odtod je hotel iti k Totilu in Gotom (v Italijo) ter je peljal s seboj 6000 vojakov. Ko je prišel na Beneško, se je bojeval z Bizantinci, katere je vodil poveljnik Lazar, O jih premagal ter mnogo pobil. Vendar se ni potem združil z Goti, temuč je iz nova prestopil reko Donavo ter se vrnil k Slovčnom. Procopii De belic Gothico, III, c. 35 (Corp. script. hist. Byzant.,

p. 429. XV1I, rec. Dindorf, p. 429 in 430) : „ . . . c δε οή έτερος, Τλοίγης ovcj^a, ες Ικλα^ηνους φεύγε'., ου ττολλω μεν ουν ύστερον δ μεν Ουάκης νοσήσας ες άνΟ-ρώτων

ρ. 430. ήφάν.στο, ες δε τον Ουάλοαρον, τον Ουά/,ου υΓον, ή Λαγγοβαροών ήλθ^εν αρχή. |


ω οή ττα'.οΐ τ,ομ'.δή οντι επίτροπος καταστας Αυδουΐν την αρχήν δ'.ων.ε^το. ουνάμε: τε πολλή απ' αυτοΰ χρώμενος αυτός τήν αρχήν ου/. Ις μα/,ραν έ'τχε, του πα'.Βος τούτου νόσω αύτίκα ές άνθ-ρώπων άφαν'.7θ•έντος. ήνί/.α τοίνυν Γήπα'.σί τε y,ai Ααγγο- βάρδαις ο πόλεμος "/.ατέστη, ώσπερ μοι εϋρηται, Ίλδίγης εύθ-υς Λαγγοβαροών τους οι έπ',σπομένους /.αι Σ/,λαβηνών πολλούς επαγόμενος ες Γήπα'.Βας ήλΟ-ε, και αύτον Γήπαιοες κατάςειν έπι τήν αρχήν ελπίδα εΤχον. γενομένων δέ των εν τω παρόντι προς Λαγγοβάρδας σπονδών 6 μεν Αυδουιν τον Ίλδίγην εύθ-ύς άτε προς φίλων έςτ^τείτο Γηπαίδων, οΐ δε τον μεν ανΟ-ρωπον έκδουναι ούδαμή έγνωσαν, έκέλευον δε αύτον ένΟένδε άπαλλαγέντα οποί βούλοιτο διασώζεσΟ-αι. και ος μελλήσει μηδεμια ξύν τε τοΤς έπομένοις και Γηπαίδων τισιν έΟ-ελουσίοις ες Σκλαβηνούς αυΟ-ις άφίκετο. εν{)•εν τε άναστάς πάρα Τωτί/.αν τε και Γοτθ-ους ήει, στράτευμα ούχ ησσον ή ες έςακισχιλίους ςύν αύτω έχων, ες τε Βενετίας άφικόμενος Τωμαίοις τισιν ύπαντησασιν, ών Λάζαρος ήγεΤτο, ες χείρας ήλθε, τρεψάμενός τε αυτούς πολλούς εκτεινεν. ού μέντοι ΓότΟ-οις ςυνέμιςεν, αλλ' "Ιστρον ποταμον διαβάς αύθ•ις ες Σκ/.αβηνούς άπε- χώρησεν."•


  • ) Zastran datiranja gl. opazko 3 pod št. 41.

') Kralj A¥alter (AValtari) je vladal sedem let. (Origo gentis Langob., c. 4.— Paul. diacon., Histor. Langob. I, c. 22.)

') Lazar je bil rimski (bizantinski) poveljnik v gotovski vojski.


št. 43, 44. 35

Št. 43.

Okoli 548.')

Od praevalske zemlje^) naprej se razprostira Dalmacija, katera sega do mej zahodne (= rimske) oblasti. Potem pridejo Liburnija, Istra in Beneško, katero sega do mesta Ravenne. Po teh pokrajinah stanujoči prebivalci živo ob morju. Za temi pa prebivajo po notranji zemlji Siščanje in Posavci (= Suabi, vendar ne tisti, ki so Frankom podložni, temuc drugi.)**) Za temi so naseljeni Kami in Noriki, na njih desni strani pa prebivajo Daki in Pannonci, ki imajo druge pokrajine v svoji oblasti, potem mesti Singidunum*) in Sirmium) ter se razprostirajo do Donave. Tem narodom so čez Jonski zaliv (Jadransko morje) gospodovali Gotje v začetku gotovske vojske.

Procopii De bello Gothico, I, c. 15 (Corp. script. hist. Byzant., XVII, rec. Dindorf, p. 80) : „ . . . να• ταύτης μεν έχομ-ένη ΠρΞν.αλ'.ς ή χώρ έ^τΐ, ΐΛΐΟ•' ήν Λαλματία έττ'.'/,αλΐΐτα'., καΐ τζ της έ^ττερίας Ί.ιί.ζ^^κζζνλ 't.^i-zzz. το ζ έντεΰθ-εν Aijsjpvia τε y.al Ίστρία ν.αΐ Bεvετ{cov ή χώρα izi'. [hiyj^'. ες 'Ραβενναν r.z /.'.Ί zvffV.zjzoL. ουτο». μεν ίτΛ^^Λ/.άζζιζ: ταύττ^ ών.ηντα'.. υζερΟ-ε οέ αυτών Σίζ'/Λζί τε 7.α1 ^lLsuaJst (οΰχ ζ\ Φράγγων Ί.τ,τφ,ζζκ^ άλλα τάρα τούτους έτεροι) χώραν τήν μ,ετόγειον iyzjz',. y.al υτέρ τούτους Κ.άρν•ο( τε ν,αΐ Νουρι/,οι ι'ζρυντα'.. τούτων οε Δακαί τε ν.αΐ Πάννονες εν οες'.α οίν.ου^'.ν, οϊ άλλα τε χο^ρία y.at Σ-.γγηΒόνα ν.αΐ — ίρμ'.ον εχου^'.ν, α/ρι ες -ποταμον "Ιστρον ο'.ή/,οντες. τούτων μεν οή τών έθ-νών ΓότΟ-ο•. 7,όλζου του 'Ιονίου έκτος 7,ατ' άρ/ας τουοε του ττολέμου ήρ/ον."

Št. 44.

Okoli 548. «)

Ko je frankovski kralj Teodebert po svojem očetu dobil državo, si je podvrgel Alemane in druge sosednje narode. Bil je jako predrzen in nemiren vladar ter je čez mero ljubil nevarnosti. Ko je nastala vojska

1) L. 548., ako ne prej, je popisal Prokopij v svojih knjigah perzijsko, van- dalsko in precejšnji del gotovske vojske. Za takrat velja tedaj tudi ta geografični opis.

>) ^Πρέκαλ'.ς ή χώρα" (tudi Πρέβαλ'.ς). Cesar Dioklecijan je izločil iz pokrajine Dalmacije njen najjužnejši del z mesti Doclea, Scodra in Lissus ter napravil iz njega novo pokrajino ^Praevalis" ali „Praevalitana".

  • ) Prokopij ne loči natanko Posavcev (2οαάβοι) od germanskih Suevov (Švabov).
  • ) Singidunum je sedanji Beligrad.

') Mesto Sirmium je bilo ob Savi blizu tam, kjer je sedanje hrvaško mesto Mitrovica.

') Frankovski kralj Teo4ebert je 1. 534. prevzel vladarstvo po smrti svojega očeta, kateri je v Metzu imel svoj sedež. Podvrgel si je Alemane in druge sosednje narode (Bavarce in Norike). Najbrže 1. 548 je dobil večino Beneškega v svojo oblast. Prejkone je tudi takrat namerjaval napa.sti bizantinsko državo. L. 551-, ko je Narzet prišel v Italijo, je bil že mrtev. Njegov sin Teodebald je umrl 1, 554. (Agathiae Hist., II, C. 14},


36 Št. 44, 45.

med Rimljani (Bizantinci) in gotovskim poveljnikom Totilom, je delal Teodebert na to, da bi med tem časom, ko bi se Narzet trudil s svojo vojsko po Italiji ter imel tu dovolj opraviti, zbral najhrabrejše in naj- bojevitejše čete, prodrl ž njimi v Tracijo, popolnoma si podvrgel on- dotno zemljo ter potem oblegal cesarsko mesto Carigrad. Da bi izvršil svoj načrt, se je trudil tako resno, da je poslal poslance h Gepidom, Langobardom in drugim sosednjim narodom, ker je želel, da bi mu tudi ti pomagali v vojski. Mislil je, da je nedopustljivo, da bi se cesar Justi- nijan v svojih razglasih bahal z naslovi Frankovski, Alemanski, Gepidski, Langobardski itd., kakor da bi si bil podvrgel vse te narode. Teode- bert sam je bil užaljen zarad take ošabnosti in je hotel tudi druge pod- šuntati. Agathias pravi, da ne bi bil po njegovih mislih Teodebert srečen, ako bi bil pričel vojsko. Ako bi bil prišel v Tracijo ali pa v Ilirijo, bi bil naletel na bizantinske legione ter bi bil sramotno uničen.

Agathiae Historiarum lib. I, c. 4 (Gorpus script. hist. Byzant., III, p. 20. ed. Niebuhr, p. 20 — 22): ,,Παραλαβών δε την χατρώαν αρχήν ο θευδίβερτος ρ. 21. τους τε 'Αλαμανούς κατεστρέψατο και δλλα ύίττα πρόσοιχα έθνη. || τολμητίας τε γαρ ην ες τα μάλιστα και ταραχώδης, και πέρα του αναγκαίου το φιλοκίνδυνον κεκτημένος, ήνίκα γοΰν τοΤς 'ΡωμαιΌις δ προς Τώτιλαν τον ηγεμόνα των Γότθ-ων ώδίνετο πόλεμος, τούτω δη τότε τω θευδιβέρτω έβεβούλευτό οι και διεσπούδαστο, εως έν 'Ιταλία Ναρσης τε και τα στρατεύματα έμόχθ-δει και ένησχόλητο, αύτος πλήθη άγείρας άλκιμά τε και μαχιμώτατα, ές τα έπΙ Θράκης άφικέσΟ-αι χωρία, απαντά τε τα τήδε καταστρεψάμενος, άμφι το Βυζάντιον την πόλιν την βασιλίδα τον πόλεμον μεταστήσαι. ούτω δε ένεργον το βούλευμα έποιεΤτο και τήν παρασκευήν εμβριθ-εστάτην, ως και πρεσβεύεσθ-αι προς τε Γήπαιδας και Λογγιβάρδους και άλλα 5ττα πρόσοικα έθ-νη, εφ' ω καΐ οιδε ξυλλάβοιντο του πολέμου, ου γαρ ωετο ανεκτά εΤναι, δτι δη βασιλεύς 'Ιουστινιανός έν τοΤς προγράμμασι τοΤς βασιλείοις, Φραγγικος τε και Άλαμανικος, έτι δε Γηπαιδικός τε και Λογγιβαρδικος, και έτέροις τοιοΤσδε ονομασιν άνεκηρύττετο, ως δή τούτων αύτω των έθ-νών απάντων δεδουλωμένων. αυτός τε δή ουν χαλεπώς έφερε τήν υβριν, και τους δλλους ξυγχαλεπαίνειν ήξίου, ατε δή και ξυνυβρισμένους. οΤμαι μεν ουν ει και τήνδε τήν έκστρατείαν έποιήσατο, ρ. 22. άπώe, emuč samo dva najbližja in najbolj znana. Razen Slovenov in Antov so živeli v šestem stoletju brez dvoma še nekateri drugi slovanski razrodje. Ime Venethi, s katerim Jordanes zaznamuje Slovane sploh, ni domače slovansko, temuč je bilo v rabi pri Germanih.

Jordanes trdi, da prebivajo Sloveni od »civitate Novietunense" in od močvirja ^Mursiano" pa do Dnestra in proti severu do Visle. O Antih pa pravi, da se raz- prostirajo med Dnestrom in Dneprom od Črnega morja proti severu.

Dokazano je, da je „lacus Mursianus* močvirnati svet blizu Oseka v sedanji Slavoniji. O tem je med drugimi pisal Rosler (Ueber den Zeitpunkt der slav. Ansiedlung an der unteren Donau, tiskano v Sitzungsber. der phil.-hist. Classe der kais. Aka- demie, 73. Bd., str. 86—88). ,Civitas Novietunensis" je nekdanje mesto Noviodunum ob dolenji Donavi blizu njenega izliva tam, kjer je sedaj mesto Isakči. Sloveni so se torej okoli 1. 550. razprostirali po Sremu, Banatu in Valahiji od mesta Oseka pa do izlivov reke Donave. Na jugu so segali do Save in dolenje Donave. Tudi 80 živeli med vzhodnimi Karpati in Dnestrom do Visle. Sloveni, ki so prebivali po Sremu in Banatu, so bili kolikor toliko sosedje Langobardom, ki so živeli po Panoniji med Dravo in Donavo, in Gepidom, ki so stanovali na zemlji sedanjega vzhodnega Ogrskega in Erdeljskega.

') Glej št. 68. ter dotično opazko ravno tam.

  • ) Tu opisani prehod se je vršil le malo časa pred odločilno bitko pri vasi

Tagini 1. 552.

9


50 St. 54.

niso pravega vzroka, da se namreč upirajo posebno zarad frankovskih koristi in zarad svoje naklonjenosti do Gotov; pač pa so navedli nekak navidezen izgovor, da pelje (Narzet) s seboj tudi Laogobarde, njih naj- hujše sovražnike.

Totila je mislil, da ne bodo mogli Bizantinci potovati poleg obrežja Jonskega zaliva (Jadranskega morja), ker imajo ondotne plovne reke jako obširne izlive, in zato tudi ni nikjer mogoče hoditi po tamošnji zemlji. Toliko bark pa tudi nimajo, da bi jim bilo mogoče prebroditi z vso vojsko Jonski zaliv (Jadransko morje). Ako bi se pa le malo vojakov prepeljalo čez, bi lahko z ostalo svojo vojsko vsakikrat odgnal tiste, kateri bi izstopili. Tako je mislil Totila ter dal razne ukaze, katere je Teja izvršil. — Ko je bil Narzet v veliki zadregi, je svetoval Ivan, (nečak) Vitalijanov, ki je poznal ondotne kraje, da bi šla vsa vojska naprej poleg obrežja, katero je bilo v njih (v bizantinski) oblasti, kakor se je že prej omenilo; sledilo naj bi jej nekoliko bark in mnogo čolnov. Ako bi trume dospele do izliva kake reke, bi napravili iz čolnov most čez njo in vojska bi potem hitro in lahko šla na drugo stran. Kar je Ivan nasvetoval, je ugajalo Narzetu in na ta način je dospela vsa bizan- tinska vojska do Ravenne.

Procopii De belic Gothico, IV, c. 26 (Corp. script. hist. Byzant.,

p. 597. XVII, rec. Dindorf, p. 597, 600, 601 in 602) : ,,Ναρση; δε i% Σαλώνων άρας έ -t

Τωτίλαν τε και Γότθ-ους f^ε'. ιζΛΊτΙ τω 'Ρωμαίων στρατιω, μεγάλω υ::ερφυώς οντι . . .

Επειδή δε Βενετιων ως άγχοτάτω έγένετο, παρά των Φράγγων τους ηγεμόνας,

ρ. 600. οι των Ικείνη φυλα-λτηρίων ήρχον, άγγελον στείλας ήτεΐτο την δίοδον σφίσιν άτε φ{λοις ούσι παρέχεσθ-α:. οι δε τοΟτο Ναρση έπιτρέψειν ουδεμαα μηχανή εφασαν, ές μεν το εμφανές την αιτίαν ουκ έξενεγκόντες, αλλ', ως ενι μάλιστα, του Φράγγων ένεκα ξυμφόρου, ή της ές Γότθους εύνοιας την κωλυμην ποιεΤσθ-αι, σκήψιν δε τίνα ου λίαν ευπρόσωπον δόξασαν εΤναι προβεβλημένοι, οτι δη Λα-ρ,^οβάρδους τους σοίσι πολεμιωτάτους ούτος επαγόμενος ήκει . . .

ρ. 601. . . . ταΰτα δε ΤωτΓλας έμηχανάτο, οιόμενος δια μεν της παραλίας κόλπου

του 'Ιονίου 'Ρωμαίοις μήποτε δυνατά εσεσθ-αι την πορείαν ποιεΐσΟ-αι, έπει ναυσίποροι ποταμοί παμπληΟ-εΐς ένταΰθ-α έκβολάς έχοντες άπόρευτα παντάπασι παρέχονται εΤναι τα εκείνη χωρία• ναυς δε αυτούς τοσαύτας το πλήθ-ος ως ήκιστα έχειν, ώστε δη άθ-ρόους παντι τω στρατω διαπορΟ-μεύεσθ-αι τον Ίόνιον κόλπον, ήν δε γε κατ' 6\i-^0'jq ναυτίλλωνται, αυτός αν τω καταλοίπω στρατω των Γότθ-ων τους εκάστοτε αποβαί- νοντας πονώ ουδενι άναστείλειε. τοιαύτη μεν ουν γνώμη δ τε Τωτίλας έιτήγγελλε ταΰτα και δ Τεΐας έποίει. Ναρση δε λίαν άμηχανουντι Ιωάννης ό Βιταλιανοΰ, των τηδε χωρίων εμ.πείρως έχων, παρήνει παντι τω στρατω μ.έν κατά την παραλίαν ίέναι, κατηκόων σφίσιν όντων, ως προδεδήλωται, των τηδε ανθρώπων, παρακολουθ-εΤν δε των νηών τινας και ακάτους πολλάς. έπειδάν γαρ ο στρατός έπι ταΐς των ποταμών έκβολαΤς γένωνται, γέφυραν εκ τών ακάτων τούτων τω του ποταμού ροθίω έναρμοσάμενοι,

ρ. 602. ράον αν και άπονώτερον ποιήσαιντο την διάβασιν. δ μεν 'Ιωάννης ταΰτα παρήνει, πείθεται δε Ναρσής, και τω τρόπω τούτω παντι τω στρατω έπι 'Ραβέννης κομίζεται."


št. 55, 56, 57. 51


Št. 55.

Okoli 553.')

Azovsko morje se izliva v Črno morje. Prebivalci, ki ondi stanujejo, so se zvali v starih časih Kimmeriji, sedaj se imenujejo Uturguri. Od teh naprej proti severu prebivajo neštevilna ljudstva An t o v.

Procopii De belic Gothico, IV, c. 4 (Corp. script. hist. Byzant., XVII, rec. Dindorf, p. 474): „ • • . αυτή Βέ ή λίμνη (se. Μαιώτ'.ς) ές την άκτήν πόντου του Ευξείνου τάς έκβολας πο'.εΐτΛ'.. άνΟ-ρωττοι δέ, ο'ί ταύτη ωκηνταί, Κ'.;Λ;λ£ρ'.θ', μεν το ζαλαίον ώνομάζοντο, τανΰν δέ Ουτουργουρο». τ-αλοΰντα'.. και αυτών τ-αθ-ΰττερΟ-εν ές βορραν άνεμον εθ•νη τα Άντών άμετρα ιδρυντα'.."


Št 56.

554 in 555.

V vojski med Bizantinci in Perzijani sta služila kot bizantinska poveljnika dva barbara, Dabragezas*) in Usigardus. Stotnik Dabragezas je bil po rodu A η t.

Agathiae Histor. lib. III, c. 6 (Corpus script. hist. Byzantinae, ed.

Bonn., p. 150): „ . . . ήγουντο δε αυτών Δαβράγεζάς τε τ,αι Ουσίγαρδος, άμφω μεν βαρβαρω το γένος, ^Ρωμαϊτ-ών δέ ταγμάτων προεστην.ότε."

Ibid. III, C. 21 (1. C. ρ. 1 86): „ . . . Δαβραγεζας, "Αντης άνήρ ταξίαρχος.


.^ « 


Št 57.

Okoli 555.')

Med stavbami cesarja Justinijana se nahajajo take, katere je bilo treba postaviti v bližini reke Donave zarad barbarskih napadov na ondotno zemljo. Prodirala so sosednja ljudstva, kakor Huni, Gotje, prebivalci Tavride*) in Scitije^), Slovčni in drugi, potem narodi.


  • ) Okoli 1. 553. je Prokopij spisal četrto knjigo o gotovski vojski. Za takrat

velja tedaj tudi ta geografični opis.

') Pravilno ime se je morebiti glasilo Dobrogost.

  • ) Prokopij je spisal svojo razpravo o stavbah še le potem, ko je dovršil

svoje knjige o perzijski, vandalski in gotovski vojski, kar omenja sam v De aedif. J, C. 1 (1. C. p. 171) z besedami ^ώσπερ μοι λεπτολογουμένψ έν τοις υπέρ των πολέμων ds- δήλωται λόγοις." Svoj spis ο rečenih vojskah je morebiti končal že leta 553. Kmalu potem Je začel sestavljati spis o stavbah. Na nekem mestu (De aedif., IV, c. 11, 1. C. p. 304) omenja, da so Sloveni le nekoliko poprej („ού πολλφ Ιμπροσθεν") vzeli mesto Toper, kar se je zgodilo leta 549

  • ) Tavrida, sedaj polotok Krim.

•) Scitija se je zvala sedanja Dobrudža, to je zem\ja med dolenjo Donavo

in Črnim morjem,


52 Št. 57.

katere zovejo stari zgodovinarji na vozeh se pomikajoče ali okrog blodeče Sauromate, in drugi divji rodovi, ki ondi sem ter tja pasejo ali pa so se stalno naselili.

Prav blizu trdnjave (Palmatis) je (cesar Justinijan) iz nova postavil trdnjavo Adino, ker so ondi barbarski Slovčni neprestano prežali na tamošnje popotnike, skrivoma jih iz zasede napadali ter naredili ondotno okolico nepristopno. Sezidal je tudi trdnjavo Tilikion in pa grad^ ki se nahaja na njeni desni strani.

Na ta način je utrdil po Mysiji (Moesiji) breg reke Donave in njegovo okolico. V Scitiji je najprej trdnjava sv. Cirila, katero je cesar Justinijan na novo popravil, kolikor mu je čas pripuščal. Unstran te je bila neka stara trdnjava, Ulmiton zvana, katero so ondotni barbarski Slovčni dolgo časa rabili za svoj sedež, ko so pustošili po njeni okolici. Trdnjava je bila vsa razrušena in nič drugega ni ostalo od nje, kakor samo ime. Ko je bila od temelja vsa prenovljena, je postala tamošnja zemlja varna pred napadi in nakanami Slovčnov.

Procopii De aedificiis (r,=fi 7,τ'.:Γ|Λάτων) IV, c. i (Corp. script. hist. Byzant., XVIII, rec. Dindorf, p. 264): „ Πέλαγος μέγα νηΐ Β'.α-λεΰσα'. άζαρασ-Λεύω μοχθ-ηρόν τε ηγούμαι εΤναι /,αΐ /,ινζυνων ;α^γάλων άτεχνώς έμπλεων, ταΰτο 5έ έττ: τας 'Ιουστινιανού βασιλέως ΟΓ/.οοομίας λόγω φαυλοτάτω οιαμετρήοασΟ-αι . . . γεγέ- νηται γαρ έτταςίως τω τε γειτονήματι '::οταμοΰ "Ιστρου /.αι τη ένθ-ένοε δια τους εγ/,ειμένους τη χώρα βαρβάρους άνάγ-/,Υ). έθ-τΓ^ γαρ αυτή γειτονοΰντα 5ια7.ε7.λήρωται Ουννιν.ά τε 7,αΙ Γοτθ-ι/,α, 7,αι τά έν Ταυροις τ,αι τα εν Σ7.ύθ•α•ς άνταίρει, καΙ οσα Στ,λαβηνοι τ,αι οσα άλλα, είτε Σαυρομάτας άμαςοβίους είτε μετανάστας ταΰτα Βή. ε7.άλουν τα εθ-νη οΊ των Ιστοριών άναγραψάμενοι τα αρχαιότατα, τ,αι =\ τι άλλο- -θ-ηριώδες άνΟ-ρώττων γένος ή νέμεσθ-αι, ή ίορυσθ-αι ένταΰΟ-α ςυμβαίνει."

Ibid. IV, C. 7 Q- C. p. 293): „ ... ου οή άγχιστα 7,αι φρουριον "Α5ινα 7.αι- νουργήσας έδείματο, έπεί διηνε7.ές οιαλανθ-ανοντες Στ,λαβηνοΊ βάρβαροι ένταυΟ-α /.αι ένεορευοντες τ,ετ,ρυμμένως άει τους τηοε ιόντας άβατα έ':τοίουν τά εκείνγ; χωρία. 7.αΙ φρούριον δε το Τιλιτ,ίων ω/,οδομήσατο, 7.αι αυτοΰ έν αριστερά κείμενον έρυμα.

Ούτω μεν 7,αι ΜυσοΤς τά οχυρώματα έττί τε της ά7.τής του ττοταμοΰ "Ιστρου εσχε τ,αι ταύτης ττ/^ησίον. έ-ι Σκύθ-ας δε το λοιπόν βαδιοΰμαι* ενθ-α δη οροΰριον πρώτον Κυρίλλου αγίου έπώνυμόν έστιν, ουπερ τά πεπονη7.ότα τώ χρόνω άνω/,οδο- μήσατο ουτ. άπημελημένως 'Ιουστινιανός βασιλεύς. έπέ/.εινά τε αΰτοΰ ην μεν έ/. παλαιού δχυρωμα, Ουλμιτών όνομα, βαρβάρων δε Σ7.λαβηνών έπι χρόνου μη7.ος έτ,είνγ) τάς ενέδρας πεποιηκότων, διατριβήν τε αυτόθ-ι έπι μακρότατον έσχητ,ότων, ερημόν τε παντάπασι γέγονε, και ουδέν αΰτοΰ δτι μη το όνομα, έλέλειπτο έτι. δλον τοίνυν έκ Ό-εμελίων δειμάμενος, έλεύθ-ερα της τών Σκλαβηνών έπιθ-έσεώς τε και• επιβουλής κατεστήσατο εϋναι τά έ κείνη χωρία."


št. 58, 59, 60. 53


Št. 58. 556.

V vojski med Bizantinci in Perzijani se je takrat med bizantin- skimi četami hrabro boril S u aru nas*), ki je bil slovčnske na- rodnosti.

Agathiae Histor. lih. IV, c. 20 (Corpus script. hist. Byzantinae, ed. Bonn., p. 249): „ . . . Σουαρουνας tic 2νομα, Σκλάβος άνήρ . . ." t

Št. 59. 556.

V tem letu se je bizantinska vojska polastila tistih posestev po Italiji, katera si je nekdaj osvojil frankovski kralj Teodebert.*)

Marii Aventicensis Chronica. (MG. Auct. ant., XI, 237): „Post con- sulatum Basili ann. XV, ind. lill (= 556 p. Ghr.) . . . Eo anno exercitus rei publicae resuraptis viribus partem Italiae, quam Theudebertus rex ad- quisierat, occupavit.*

Št. 60. Med 555-556.')

Dandulus pripoveduje, da je takrat nastalo veliko razkolništvo po Beneškem, Ligurskem in v Istri. Oglejski škof Macedonij, milanski


') Primerjaj to ime z imenom «Sparuna", katero čitamo v listini bavarskega vojvoda Tasila iz leta 777. Gl. št. 256.

') Frankovski kralj Teodebert si je leta 548. osvojil večino Beneškega (glej št. 41). Le pobrežje ob Jadranskem morju je ostalo v rokah Bizantincev (gl. št. 49). Zato se je bizantinski poveljnik Narzet leta 552., ko je peljal svojo vojsko iz Ilirije v Italijo, mogel le poleg morskega obrežja pomikati naprej (gl. št 54.), ker mu Franki niso dovolili, da bi se bil napotil čez beneško celino.

Razen Beneškega je bil v tistem času tudi Norik v frankovski oblasti. Mesto Aguntum (sedanji Lienz na Tirolskem) je stalo v frankovski državi (Paul. diac. Hist Langob , II, c- 4) in v Tiburniji na .sedanjem Koroškem so vladali frankovski škofje (gl. št. 102). So li Franki Norik tudi leta 556. izgubili ali nekaj let pozneje, ni znano ; na vsak način pa pred letom 591.

Franki so se pozneje še prizadevali, da bi se bili polastili kakega dela Italije, kar pa se jim ni po.^rečilo. Taki poskusi so bili okoli leta 562. O teh bojih pripo- vedujejo razni pisatelji, kakor Paulus diaconus (Hist. Langob., II, c. 2), Agnellus (Liber pontificalis eccl. Ravennatis, c. 79), Agathias (Histor., II, c. 3), Theophanes (Chronographia ad a. M. 6055 = 563 p. Ch ) in drugi. Agnellus v svoji ravennski kroniki (MG- Auct. ant., IX, 335) omenja, ko je navedel smrt papeža Pelagija I. (t 560, dno 3. marca), boj pri Veroni ter potem dostavlja: „Expulsi sunt Franci de Italia per Narsem patricium."

') Zastran datiranja naj omenim, da je bil Pelagij I. izvoljen za papeža leta 555. po 7. juniju ; leta 556. pa je umrl oglejski škof Macedonij.


54 Št. 60, 61.


Škof Honorat in ravennski škof Ivan ter njih sufragani niso hoteli pri- znati in sprejeti treh poglavij chalcedonske sinode, katera je bila pred ne dolgim časom (553) na carigrajskem zboru odobrena. Ker ni mogel papež Pelagij pregovoriti rečenih škofov, je sklenil, da naj jih kaznuje posvetna oblast kot heretike in razkolnike. Vsled tega se je obrnil do patricija Narzeta ter ga prosil pomoči.')

Danduli Chronicon, V, c. lo, pars 19 (Muratori, SS. rer. It., XII, 90): „Hoc tempore schisma maximura in Venetia et Liguria et Is tria exortum est, quia Macedonius Aquilegiensis episcopus et Honofatus Mediolanensis et Johannes Ravennas episcopi cum suis suifraganeis tria capitula Chalce- donensis synodi, quae in concilio nuper Gonstantinopoli peracto compro- bata fuerant, confiteri et recipere renuebant. Erga quos Pelagius papa, cum eos corrigere non posset, statuit, ut haeretici et schismatici puniri debeant per seculares potestates, et ad hoc exequendum Narsetis patricii invocat


Št. 61. Od 557. do 569.

Leta 557. je postal Pavlin (Pavel) oglejski škof. Doma v Rimu je bil prej menih, ne pa kardinal rimske cerkve.^) Ker se je vdal raz- kolništvu, ga ne bi bil milanski škof Honorat smel posvetiti.") Zato je papež Pelagij (I.) trdil o njem, da ni posvečen, pač pa preklet. Ko


') V resnici seje zgodilo marsikaj popolnoma drugače, kakor poroča Dandulus. Peti občni cerkveni zbor v Carigradu je leta 553. obsodil „tri poglavja". Tako so namreč imenovali spise Teodora iz Mopsuestijc, Teodoreta iz Cyra in Ibe iz Edesse. Rečene spise so posebno zagovarjali istrski, beneški in ligurski škofje. Vnel se je med kristjani zarad njih prepir, kateri je posebno za oglejsko škofijo postal osodepoln. Needinost zarad treh poglavij je bila vzrok, da se je oglejska cerkev razdelila v dve, v oglejsko in gradeško. Oglejski škofje so se dolgo časa potegovali za tri poglavja in zato so jih rimski papeži vrstili med razkolnike; gradešM škofje pa so bili nasprotniki rečenim poglavjem. Verskim zadevam so se kmalu pridružile tudi politične. Razkolniške oglejske škofe so dalj časa podpirali arijanski Lango- bardi, katoliške cerkvene pastirje na Gradežu pa katoliški vladarji v Carigradu.

V zgoraj navedenem Dandulovem citatu je marsikaj neresničnega. V Ravenni takrat ni živel škof Ivan, kajti škof Ivan II. je ondi vladal od 450 — 496, Ivan IIL pa od 575 — 595. Tudi je neverjetno, da bi bil papež Pelagij I. imel oglejskega škofa Macedonija v mislih, ko je pisal Narzetu ; pač pa se lahko trdi, da so bila papeževa pisma namerjena na Macedonijevega naslednika Pavlina. Tudi ne kaže, da bi med razkolnike vrstili milanskega škofa Honorata.

^) Papež Pelagij I. piše o njem (gl. št. 64), da je bil prej menih.

'j Honorat ni posvetil leta 557. oglejskega škofa Pavlina, ker je še le 1. 568. postal milanski škof. Najbrže je to storil milanski škof Vital. (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., 213.)


St. 61. 55

je hotel v tistem času katoliški patricij Narzet stopiti v cerkev, ga niso razkolniški škofje pustili ter so mu očitali, da je občeval s papežem Pelagijem. Ko je Narzet vse to naznanil papežu, mu je ta pisal pismo.*) Vladal je Pavlin 12 let ter bil pokopan na Gradežu.

PauH diaconi Histor. Langob., II, c. 25 (MG. SS. rer. Langob, p. 86): ^Paulus quoque patriarcha annis duodecira sacerdotium gerens, ab hac luce subtractus est regendaraque ecclesiam Probino reliquit."

Chronicon Gradense (Monticolo, Cronache Veneziane, 4i): „...rexit autem Paalus benignissimus patriarcha, priraus per apostolicam conces- sionera, ηονς Aquilei^ ^cclesiara annis XII."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, Cronache Vene- ziane, 68): ^Defuncto vero Paulo patriarcha, qui ecclesiam Gradensem rexerat annos duodecim . . ."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 13): „Rexit Paulum benignissimum patriarcha primus per constitutionis ordine in Gra- densem civitatis nove Aquilegie, ibique ι 2 annis sačerdocium gerens, finivit vitam."

Danduli Chronicon, V, c. 1 1 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 91): ^Paulus episcopus Aquilegiae factus est anno domini nostri DLVII. Hic in Roma nalus et Romanae ecclesiae cardinalis et in divisione propter schisma electus contra morem episcopus ab Honorato Mediolanense pontifice con- secratus est. Quem Pelagius papa execratum et non consecratum fuisse asse- verat. Gum itaque Narsis patricius vir catholicus vellet hoc tempore ecclesiam intrare, a schismaticis episcopis prohibitus est, dicentibus eum communicasse Pelagio, qui dum haec illi scripsisset, ab eo tale obtinuit responsum: (glej pod št. 65.)."

Ibid. V, C. I I pars 20 (1. c. p. 95): „Hic Paulus episcopus propter aiflic- tiones populi sui in anxietate positus, cum tenuisset sedem annis XII in Grado, obdormivit in domino, cuius sepulchrum in eodem loco praesen- tialiter exstat."

Chronicon patriarcharum Aquil, primum, (Rubeis, Mon. eccl. Aquil. App. p. 7): „Huic (se. Macedonio) successit Paulus gloriosus antistes tempore lustini imperatoris secundi . . . ad Gradum insulam se contulit, quam novam Aquilegiam appellavit: et ibi XII. pontificatus sui anno vitam finivit."

Chronicon patr. Aquil. alterum, (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 9.): „Huic (se. Macedonio) successit Paulus gloriosus antistes sub lustino 11. imperatore ... se ad Gradum insulam contulit, quara novam Aquilegiam appellavit. Et ibi XII. anno pontificatus sui vitam finivit."


  • ) To pismo je poslal papež prav za prav patriciju Ivanu. Gl. pod št 65.


št. 62.


ι St. 62.

Okoli 558.')

^ Prokopij omenja, da je že opisal v prejšnjih knjigah, kako so

Medijanci, Saraceni, Slovčni, Antje in drugi barbari pustošili bizan- tinsko zemljo.

Gotovska oblast je segala pred vojsko (med Goti in Bizantinci) od galske (francoske) zemlje pa do mej Dacije, kjer stoji mesto Sir- mium. Ko je prišla rimska (bizantinska) vojska v Italijo, so posedli Germani (namreč Franki) velik del galske in beneške zemlje. Sirmija

' in ondotne ravnine so se polastili Gepidje. Vse te pokrajine so skoraj

brez prebivalcev. Nekatere je uničila vojska, druge pa bolezen in lakota, kateri navadno vojski sledita. Ilirijo, vso Tracijo, Helado, Kerzonez in sploh zemljo od Jonskega zaliva pa do carigrajskega predmestja so

i pustošili Huni, Slovčni in Antje skoraj vsako leto, odkar vlada Ju-

stini jan bizantinsko državo, ter med tamošnjimi prebivalci uganjali strašanske reči. Prokopij misli, da je bilo pri posameznih napadih več kot 200.000 Bizantincev ubitih in odpeljanih v sužnost in vsled tega je rečena zemlja povsod podobna scitski puščavi.

A tudi Perzi, Saraceni, Huni, Slovčni in drugi barbari niso brez škode zapuščali bizantinske zemlje. Pri raznih napadih, še bolj pa pri obleganju mest in v nesrečnih bitkah jih je bilo mnogo pobitih. Ne samo Bizantinci, temuč tudi skoraj vsi barbari so spoznali Justini- janovo krvoločnost.

Procopii Historia arcana (Άνέλοοτα) c. 1 1 (Corp. script. Byzant., XVIII. rec. Dindorf, p. 73): „ . . . /,αΐ ταΟτα μέντοι καΐ cj« προς Μή5ων τ£

  • /,αΙ Σαρακηνών y.at Σκλαβηνών /,αι Άντών υ,λι των ά)^λων βαρβάρων ξυνηνέχΟ-η

γενέσθ-αι έν τοΤς εμπροσθ-έν μοί οείιήγηται λόγο'.ς."

ρ. 108. Ibid. C. 18 (ι. C. ρ ιο8 in 109): «... /.ατετεινε δε ή Γότθ-ων αρχή προ

τοΟοε του πολέμου έκ Γάλλων της γης άχρι των Δαν.ίας ορίων, ου δη πόλις το Σίρμ'.όν έοτι. Γαλλίας μ.έν ουν και Βενετίων γήν την πολλήν Γερμανοί εοχον, επειδή άφίκετο ες Ίταλίαν ο 'Ρωμαίων οτρατός. Σίρμιον δε καΐ τα έκείνγ) πεδία Γήπαιδες κατέχουοιν, άπαντα μέντοι συλλήβδην ειπείν άνθ-ρώπων παντελώς έρημα, τους μεν γαρ 5 πόλεμος, τους δε νόοος τε και λιμός διεχρήοαντο, α δή τω πολεμώ επεσθ-αι πέουκεν. Ίλλυρίους δε και θράκην ολην, ειη δ' αν εκ κόλπου του 'Ιονίου μέχρι Ις τα Βυζαντίων προάοτεια, έν τοΤς Ελλάς τε και Χερρονηοιτών ή γ^ώρα έοτιν, Ούννοι τε και Σκλαβηνοι και "Ανται σχεδόν τι ανά πάν καταΟ-εοντες έτος, έξ ου 'Ιουστι- νιανός παρέλαβε τήν 'Ρωμαίων αρχήν, ανήκεστα έργα είργάσαντο τους ταυτγ; ανθρώ- πους, πλέον γαρ έν εκάστη εμβολή οΤμαι ή κατά qua Pannoniae coniungitur (se. Italia)." In da natančnejše vemo, kje je to, piše isti pisatelj, da ima Italija ondi širok in popolnoma raven vhod („et largius patentem et planissimum habet icgressum"). Ta vhod je brez dvoma sedanja Vipav- ska dolina. — C!ez črto, 'kjer sta se Panonija in Italija stikali, je držala iz Panonije v Italijo rimska cesta, katera je služila že prej raznim narodom, ki so silili na Apeninski polotok. Brez dvoma so se po tej cesti pomikali Langobardi, ko so šli v Italijo. Njim je bilo treba le prestopiti panonsko - italsko mejo in že so bili v


št. 70. 67

Origo gent. Langob. c. 5, (MG. SS. rer. Langob., p. 4): „Ipse Albuin adduxit Langobardos in Italia, invitatos a Narsete scribarum; et movit Albuin rex Langobardorum de Pannonia mense Aprilis a pascha indictione prima. Secunda vero indictione coeperunt praedare in Italia. Tertia auten^ indictione factus est dominus Italiae."

Historia Langob. cod. Gothani, c. 5, (MG., SS. rer. Langob., p, 9): „Eo tempore cum exire coeperunt Langobardi a Pannonia, tunc fecerunt pactum et foedus amiciciae Abari cum ipsis Langobardis, et cartam con- scriptionis, ul usque ad annos ducentos, si eorum oporte esset Pannoniam requirere, sine omnia bella certaminis ad eorum partem ipsam terram relaxarent. Et in Italiam, in quam ipsi perrexerant, usque ad plenos ducentos annos in eorum auxilium essent parati. Et movisse Albuin rex Langobar- dorum de Pannonia exercitu suo valde copiosum mense Aprile in pascha, indictione prima; secunda vero indictione incipiente coeperunt predare finem Italiae, tercia autem factus est dominus Italiae."

Marii episcopi Aventicensis Chronica. (MG., Auct. ant., XI, 238): „Anno III. cons. lustini iun. Aug. Ind. II (= 569 p. Chr.). Hoc anno Alboenus rex Langobardorum cum omni exercitu relinquens atque incendens Pan- noniam suam patriam cum mulieribus vel omni populo suo in fara Italiam occupavit, ibique alii morbo, alii fame, nonnulli gladio interempti sunt." ^)

Odlomek iz neke notice tridentskega škofa Sekunda. (MG., SS. rer. Langob., 25, op. 3): „ . . . Et in hoc supra memorato anno (se. 580) fait bissextus, residentibus in Italia Longobardis ann. 12, eo quod secunda indictione in ea ingressi sunt mense Maio. Acta sunt supra scripta omnia in civitate Tridentina in loco Anagnis, presedente Agnello episcopo anno 3. expleto. Ego Secundus servus Christi scripsi hec conversionis sacre rele- gionis mee anno 15, imperii Tiberii anno primo, mense lunio, indict. 13."*)


Italiji. Razume se, da za tak korak ni potreba nad eno leto časa. (Cfr. Rutar v Letopisu Matice slov. za leto 1885, str. 298.)

Ker so Langobardi iz Panonije lahko prišli kar naravnost v Italijo in sicer po stari rimski cesti, ki je peljala iz Ptuja čez sedanjo Ljubljano in Hrušico v Vipavsko dolino in potem v Oglej, zato ne morem pritrditi tistim, ki so v svoji do- mišljiji rečenemu narodu odkazali pot skozi Norik, po katerem so morebiti še takrat Franki gospodovali, potem čez Predel v Nadiško dolino. Neverjetno je, da bi bili Lan- gobardi napravili tak nepotreben ovinek in sicer po krajih, ki niso bili nič kaj pristopni. Menda niso bili tako nespametni, da bi bili namesto krajše, boljše in vamej.še poti brez potrebe izbrali daljšo, slabejšo in manj sigurno.

') Kar se je zgodilo v 1 , 2. in 3. indikciji, namreč da so Langobardi zapu- stivši Panonijo šli v Italijo in se je polastili, to nam Marius Aventicensis kar na kratko poroča k drugi indikciji.

') Reči moram, da zgoraj omenjena notica škofa Sekunda ni brez kronolo- gičnih napak. Vprašanje je, če jih je napravil škof Sekund sam ali pa poznejši prepisovalci njegovih spisov. Taka napaka je n. pr. ta, da je Sekund spisal to no- tico v prvem letu cesarja Tiberija meseca junija v 13. indikciji. Prvo leto cesarja Tiberija je trajalo od 4. oktobra 578. pa do 4. oktobra 579•; trinajsta indikcija pa

10*


68


Št. 70, 71.


Pauli diaconi Historia Langob., II, c 7. (MG. SS. rer Langob., 76): ^Tunc Alboin sedeš proprias, hoc est Pannoniam, amicis suis Hunnis*) contribuit, eo scilicet ordine, ut, si quo tempore Langobardis necesse esset reverti, sua rursus arva repeterent. Igitur Langobardi, relicta Pannonia, cura uxoribus et naitis omnique sapelleccili Italiam properant possessuri. Habita- verunt autem in Pannoniam annis quadraginta duobus. De qua egressi sunt mense Aprili, per indictionem primam, alio die post sanctum pascha, cuius festivitas eo anno iuxta calculi rationem ipsis Kalendis Aprilibus fuit, cum iam a Donoini incarnatione anni quingenti sexaginta octo essent evoluti.**

Historia miscella, lib. XVI, (Migne, Patrologiae, Ser. lat., Tom. XCV, p. 998): „Hujus imperii (se. Justini II.) anno undecimo, qui est annus di- vinae incarnationis 568, indictione prima in ipsis Kalen. April, egressi sunt Longobardi de Pannonia."

lohannis diaconi Chronicon Venetum. (Monticolo, Cronache Vene- ziane, I, 63): „At rero dum essent revoluti anni ab incarnatione Domini quingenti quadraginta*), Longobafdi Venetiam, que prima provincia est Ytalie, penetrarent.

Chronicon patr. Aquil. primum. (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 7): „Gujus tempore (se. Pauli antistitis Aquil.) Longobardi a Narsete patricio ducti Italiam intraverunt, quorum historiam Paulus historiographus, qui fuit natione Civitatensis, diligentius scribit "

Danduli Chronicon, lib. V, c. 11, pars 13. (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 94): »Alboinus igitur recepta legatione Narsetis Pannoniam de- seruit an. Domini DLXVIII., postquam XLII. annis ibi constiterant, ea con- ditione, quod si eos redire contingeret, Hunni possessiones šibi restituerent."


Št. 71. 568. po 2. aprilu.

Ko je langobardski kralj Alboin dospel do italske meje, se je napotil na goro, katero so baje po njem začeli imenovati Kraljevo goro.') S te gore, ki je stala na meji Panonije in Italije, je bilo mo-

od septembra 579. do septembra 580. V prvem slučaju je bil mesec junij leta 579., v drugem pa 580. — Druga napaka je, ko pravi, da so Langobardi prišli v Italijo meseca maja v drugi indikciji, tedaj leta 569. Če bi si bili Langobardi nato v enem mesecu osvojili Italijo, bi bilo trajalo njih gospostvo po rečeni deželi do takrat, ko je Sekund to spisal, le 11 let, ne pa 12, kakor trdi v svoji notici.

') L e. Avaribus.

') Kronist je sicer zajemal iz Paula diacona, vendar je na tem mestu zapisal napačno letnico.

  • ) Katera je ta gora, ni znano. Ne more se za gotovo trditi, da bi bila Nanos.

Še manj verjetno je, da bi bila Matajur. Kdor misli, da je ta Kraljeva gora sedanji Matajur, bi moral tudi trditi, da je zemlja ob gorenji Soči bila del Panonije. Najbrže pa kralj Alboin ni lazil na kako posebno visoko goro, ker je lahko tudi s kake nižje pregledal velik del Furlanije.


St 71. 69

goče pregledati del italske zemlje. Na tej gori so baje živeli divji voli. Ko je Alboin brez ovir prišel na Beneško, prvo italsko pokrajino, ter do mesta ali pa prav za prav do grada Čedada, je začel misliti, komu bi zaupal prvo deželo, katere se je bil polastil.

Italijo zagrajajo na severu in zahodu gore in le čez prelaze in gorske hrbte je mogoče priti vanjo; proti vzhodu pa, kjer se dotika Panonije, ima ta dežela širok in popolnoma raven vhod.*) Beneško sega od panonske meje pa do reke Adde. Beneškega se dotika Istra in oboje je prav za prav le ena pokrajina. Glavno mesto Beneškega je bil prej Oglej, sedaj *) pa je Čedad.

Alboin je postavil čez Čedad in njegovo okolico svojega nečaka Gisulfa,^) ki je bil tudi njegov maršal.*) Ta si je z dovoljenjem svo- jega kralja izmed Langobardov izbral več posebnih rodovin ali farov, *) katere naj bi ž njim prebivale. Nato je postal furlanski vojvoda. Od svojega kralja si je izprosil čred plemenitih kobil ter je bil tudi uslišan.

Pauli diaconi Hist. Langob., II, c. 8. (MG., SS. rer. Langob., 76): „Igitur cum rex Alboin cum omni suo exercitu vulgique promiscui multi- tudine ad extremos Italiae fines pervenisset, montem qui in eisdem locis prominet ascendit, indeque, prout conspicere potuit, partem Italiae contem- platus est. Qui mons propter hanc, ut fertur, causam ex eo tenopore mons Regis appellatus est. Ferunt, in hoc monte bisontes feras enutriri. Nec mirum, cum usque huc Pannoniara pertingat, quae horum animantiuni ferax est. Denique retulit mihi quidam veracissimus senex, tale || se corium in hoc p. 77. monte occisi bisontis vidisse, in quo quindecim, ut aiebat, horaines, unus iuxta alium potuisset cubare."

Ibid. C. 9. (1. C. p. 77, 78): „Indeque Alboin cum Venetiae fines, quac prima est Italiae provincia, sine aliquo obstaculo, hoc est civitatis vel potius castri Foroiulani terminos introisset, perpendere coepit, cui potissimum primam prorinciarum quam ceperat committere deberet. Siquidem omnis Italia, quae yersus meridiem vel potius in eorum extenditur, Tyrreni sive Adriatici maris fluctibus ambitur, ab occiduo vero et aquilone iugis Alpium ita circumcluditur, ut nisi per angustos meatus et per summa iuga montium non possit habere introitum ; ab orientali vero parte, qua Pannoniae coniun- gitur, et largius patentem et planissimum habet ingressum. Igitur, ut diximus,


') Ta širok in raven vhod je sedanja Vipavska dolina. Po Paulu diaconu je spadalo Kranjsko razen Vipavskega k Panoniji.

') To je takrat, ko je Paulus diaconus spisal svojo zgodovino Langobardov, tedaj v drugi polovici osmega stoletja.

  • ) Mogoče pa, da to ni bil Gisulf, temuč njegov oče Grasulf.
  • j Marpahis ali marepahis, langobardski izraz, sestavljen najbrže iz mar =

konj in p a h i s = deček, paž. Marpahis ali strator je bil konjski varuh, nadzornik konj in hlevov.

  • ) Fara, langobardski izraz, ki pomenja rodovino ali vrsto. Besedi fara in

baron imata isto koreniko.


70


St. 71.


Η dum Alboin aniraum intenderet, quem in his locis ducem constituere deberet,

v Gisulfum, ut fertur, suum nepotem, virum per omnia idoneum, qui eidem

Bt strator erat, quem lingua propria ^marpahis" appellant, Foroiulanae civitati

Β et totae illius regioni praeficere statuit. Qui Gisulfus non prius se regimen

p. 78. eiusdem civitatis et populi suscepturum edixit, nisi ei|| quas ipse eligere voluisset

Langobardorum faras, hoc est generationes vel lineas, tribueret. Factumque

est, et annuente šibi rege quas obtaverat Langobardorum praecipuas prosapias,

ut cum eo habitarent, accepit. Et ita demum doctoris honorem adeptus est.

Poposcit quoque a rege generosarum equarum greges, et in hoc quoque

liberalitate principis exauditus est.

Ibid. C. 14. (1. C. p. 8 i): „ .. . Venetia enim non solum in paucis insulis, quas nune Venetias dicimus, constat, sed eius terminus a Pannoniae finibus usque Adduam fluvium protelatur. . . . Venetiae etiam Histria conectitur, et utraeque pro una provincia habentur. Histria autem ab Histro flumine cognominatur. Quae secundum Romanam historiam amplior, quam nune est, fuisse perhibetur. Huius Venetiae Aquileia civitas extitit caput ; pro qua nune Forum lulii, ita dietum, quod lulius Gaesar negotiationis forum ibi statuerat, habetur."

Andreae Bergomatis Historia, e. i. (MG. SS. rer. Langob., 222): „Igitur Langobardi introierunt Italia per Foroiulanorum terminum. Alboin nepoti suiGisolfi Foroiuli eoncessit et reliquis nobiles Langobardi." (^Ex Paulo diaeono.)

Johannis diaconi Chronicon Venetum. (Monticolo, Cronaehe Vene- ziane, I, 59): „Siquidem Venetie due sunt. prima est illa que in antiqui- tatum hystoriis eontinetur, que a Panonie terminis usque ad Adda flurium protelatur, euius et Aquilegia eivitas extitit caput, in qua beatus Marcus evangelista, divina gratia perlustratus, Cristum Ihesum dominum praedicavit. secunda vero Venecia est illa, quam apud insulas seimus, que Adriatici maris eoUecta sinu, interfluentibus undis, positione mirabili, multitudine populi feliciter habitant."

Chronicon patr. Aquil. primum. (Rubeis, Mon. eeel. Aquil., App. 7): ^Et dieti Longobardi, primo in Forumjulii intrantes, Givitatem Austriam, quae tunc eastrum Forojuliense dicebatur, depopulaverunt, et totaliter destru- xerunt . . . Venetiae quippe duae sunt. Prima est illa, quae in antiquitatum historiis eontinetur; quae a Pannoniae termino usque ad flumen Danubii*), in qua etiam Istria eomplectitur, protelatur: eujus Aquilegia olim eivilas famosa caput extitit, quae etiam caput Italiae vocabatur. Secunda Venetia est, quae apud insulas maris Adriatici, ex collectione populorum, primam Venetiam propter rabiem Attilae et deinde Longobardorum . . . infra aquas fundata est."

Chronicon patr. Aquil. alterum. (Rubeis, Mon. eeel. Aquil., App. 9) : ^Et primo (Longobardi) Forumjulii intrantes, et quod post Attilae nequi-

') Prav za prav reka Adda.


št 71, 72. 71

tiam tam in Aquilegia quam per ducatum Forojulii reformatum faerat devastantes, primo Civitatem Austriam, quae tunc ut supra dixi castrum Forijulii appellabatur, destruxerunt ... Legitur, quod duae sunt Venetiae. Una, qaae in antiquitatum historiis norainatar, et ista a Pannoniis finibus, in qua etiam Istria continetur, usque ad iiuvium Danubium^) terminat. Alia vero, qaae nune raari Adriatico conjungitur, et in aliis maritimis insulis, qaam post eversionem Aquilegiae, quae primae Venetiae fuit, incolae habitare coepernnt."

Danduli Chronicon, lib. V, c. 1 1, pars 13. (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 94"): »Qui (Longobardi) cuni ad extreraos Italiae fines pervenissent, montem ascendit (se. Alboinus), ut contemplaretur Italiam, qui mons pro- pterea Mons regis appellatus est. Et postea ingressus Venetorum antiquam provinciam, in Forojulu, quae in ostio ejus est, Ghisulphum nepotem suum ducem constituit."

Št. 72. 568, po 2. aprilu.^)

Ko so prišli Langobardi v Italijo, je zbežal ,,patriarh" Pavlin iz strahu pred njimi iz Ogleja na otok Gradež, kjer se je nahajalo z vi- sokim zidom utrjeno mesto z mnogimi cerkvami. Tu sem je tudi spravil svetinje in zaklade oglejske cerkve. V cerkvi sv. Vitala je shranil ostanke dvainštirdeseterih mučenikov, v cerkev sv. Marije je dal pri- nesti ostanke svetih devic Evfemije, Doroteje, Tekle in Erazme, v cerkev sv. Ivana evangelista pa trupla sv. Kancija, sv. Kancijana in sv. Kanci- janile. Ko je hotel rečeni patriarh iti z množico ljudstva v razrušeno oglejsko mesto, mu je povedal božji glas, kako so zbežali oglejski meščani zarad grozovitosti Langobardov v gradeški grad ter prinesli s seboj trupla sv. Kvirina, Hilarija in Tacijana. ") Ta novica ga je tako razveselila, da je popisal ta prenos ter določil, katere dneve naj se obhaja god teh svetnikov. Osmi dan po binkoštih naj se praznuje god dvainštirdeseterih mučenikov, praznik sv. Hilarija in Tacijana naj bo dne 14. februarja, mašnika Kvirina dne 29. maja, sv. Kancijanov dne 30. aprila, god svetih devic pa dne 3. septembra.

Pauli diaconi Historia Langob , II, c 10 (MG., SS. rer. Langob., 78): „Aquileiensi quoque civitati eiusque populiš beatus Paulus patriarcha praeerat. Qui Langobardorum barbariem metuens, ex Aquileia ad Gradus insulam confugit secumque omnem suae thesaurum ecclesiae deportavit."

Cronica de singulis patriarchis noveAquileie (Monticolo, Gronache Veneziane, 6): „Paulus siquidem precessor eius (se. Heliae), hostile perieulum

') Adda.

') Po prihodu Langobardov v Italijo.

') Po Dandulovi kroniki (VI, c, 1, pars 14 in 15) je patriarh Helija shranil ostanke naštetih svetnikov po gradeških cerkvah. Gl. pod št. 78.


72 St. 72.

non ferens, Longobardis advenientibus, cum omni thesauro Qcclesi^ Gradus se contulerat, aiferens secum corpora sanctorum martyrum Hilari et Taciani et reliquorum.

p. 40. Chronicon Gradense (Monticolo, 1. c. p. 40 in 41): „. . . qui (Paulus)

sanctissimus patriarcha corpora sanctorum in eisdem nove Aquileie ^cclesiis honorifice condivit: in ^cclesia sancti Vitalis quadraginta et duo martyrum ||

p. 41. corpora dignissime tumulavit; in ^cclesia sanct^ Mari^ corpora sanctarum yir- ginum Eufimie, Dorothe^, Tecl^ et Erasm^ diligentercollocavit; corpora autem sanctorum Gancii, Ganciani et Gancianill^ in ^cclesia sancti Johannis evangeliste celeberrime composuit. cumque idem venerabilis patriarcha ad destructam Aquileiensium civitatem cum populi multitudine ire disponeret, divina re- velatione sibi innotuit qualiter cives Aquileie sevissimam Longobardorum rabiem in Gradense castrum fugientes beatissima corpora sanctorum Quirini, Illari et Taciani et ceterorum secum asportaverunt. hac itaque revelatione non parum illarescens et translationera eorum scripsit et natalicii diem con- stituit celebrari; in octavo die pentecosten natale quadraginta et duo raar- tirum instituit, natalicia sanctorum Illari et Taciani sexto decimo kalendas marcii, Quirini sacerdotis quarto kalendas iunii, sanctorum Cancianorum pridie kalendas madii, natale sanctarum virginum tercio nonas septembris," Ibid. 1. C. (p. 49): „Paulus siquidem processor eius (Heliae), hostile pe- riculum non ferens, Longobardis advenientibus cum omni thesauro ecclesi^ Gradus se contulerat, afferens secum corpora sanctorum martirum Ellari et Taciani et reliquorum. defuncto vero Paulo in ^cclesia Gradense umato, cuius sepulchrum usque hodie ibi manet, . . ,*'

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, i. c. p. 62), „Eodem tempore Romanam ecclesiam vir sanctissimus, Benedictus papa, regebat, Aquilegensi quoque civitati eiusque populiš beatus Paulus patriarcha preerat, qui Langobardorum rabiem metuens, ex Aquilegia ad Gradus in- sulam confugit, secumque beatissimi martiris Hermachore et ceterorum sanctorum corpora, que ibi humata fuerant, deportavit et apud eundem Gradensem castrum honore dignissimo condidit, ipsamque urbem Aquilegiam novara vocavit."

Ibid. 1. C. p. 63): „. . . priraa illarum Gradus dicitur, que dum constat altis menibus ecclesiarumque copiis decorata sanctorumque corporibus fulta, quemadmodum antique Venecie Aquilegia, ita et ista totius nove Venetie caput et metropolis fore dinoscitur."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS , XIV, 13): „Paulus patriarcha fuit natione Romanum. Ipse condivit in ecclesiis Gradensem san- ctorum corpora: in ecclesia sancti Vitalis quadraginta et duo martirum cum ceterorum aliorum per muris circuitum; corpora sanctarum virginum in ecclesia sancte Marie; corpora sanctorum Cancianorum in ecclesia sancti lohannis euangeliste. Aquilegensi quoque civitati destructa, cum eisque populo Paulus patriarcha fuit, itemque iturus per revelationem sanctorum


St. 72, 73 73


que ad eum invenit ; qai Longobardorum rabiem raetaens, ex eandem Aqui- legia ad Gradam insula confugit secumque beatissimi martiris Quirini, Hillari et Taciani et ceterorum sanctorum corpora deportavit et apud eandem Gra- densem civitatem cum honore dignissimo condidit in ecclesia sancti lohannis baptiste, per hanc revelationem quod ad eutn Paulum patriarcha invenit. Composuit sive ipse scripsit Translationera sanctorum corpora, festivitatibus et natales illorum constituit: quadraginta et duo martirum octavo die pen- tecosten; natalitia sanctorum Hillari et Tatiani sexto decimo Kalendas Marcii; natales Quirini sacerdoti quarto Kalendas lunii; natales sanctorum Gancia- norum primo die Kalendas Madii ; sanctarum virginum tertio Non. Septembris." Ibid. 1. c. (p. i6): „Tempore quod lustinianus Romanum imperium feliciter regebat, in Italia Totilara Gotorum regem superavit legemque Romanam instituit, his diebus^) vir sanctissimus Benedictus papa Romanam sanctam regebat ecclesiam, Aquilegensi quoque civitati eiusqae populo Paulus patriarcha preerat, qui Longobardorum rabiem metuens ex Aquilegia de- structa ad Gradum insulam confugit secumque beatissimoruni martirum Hellarii et aliorum sanctorum corpora deportavit et aput eandem Gradensem civitatem honore dignissimo condidit, ipsamque novam Aquilegiam nomi- navit. Paulus primus sedit, fuit nacione Romanus; qui vixit in eadem ecclesia patriarchas an. 12."

Danduli Chronicon, V, c. 11, pars 13 (Muratori, Scriptores rer. Ital. XII, 94): „ . . . ubi (in Foroiulio) hic Paulus Aquilegiensis episcopus sedem tenebat, qui Longobardorum adventum abhorrens ad castrum Gradense pro- fugit cum corporibus sanctorum Hilarii et Gantiani et aliorum sanctorum et omni thesauro ecclesiae."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl Aquil., App. p. 7) : „Hic Paulus patriarcha, timore eorumdem Longobardorum ductus, cum thesauro et reliquiis ecclesiae ad Gradum insulam se contulit, quam novam Aquilegiam appellavit."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. App. p. 9): „Hic Paulus patriarcha timore eorumdem Longobardorum cum reliquiis et thesauro ecclesiae se ad Gradum insulam contulit, quam novam Aquilegiam appellavit."

Št. 73.

568, po 2. aprilu ^)

Duhovnik Geminijan je prenesel iz Trsta na otok Gradež trupla dvainštirideseterih mučenikov, katera je našel med zidovjem razdrtega mesta in ondotne cerkve. Iz Ogleja pa so spravili na rečeni otok trupla


  • ) Tu se marsikaj ne ujema. Cesar Justinijan je vladal od 527—565 , papež

Benedikt I. pa od 574—578. Gotovski kralj Totila je bil premagan leta 552., patriarh Pavlin pa je zbežal na Gradež leta 568.

') To se je zgodilo po prihodu Langobardov v Italijo.


74 St. 73, 74.


SV. Kancijana, Kancija, Kancijanile, Evfemije, Doroteje, Tekle in Herazme ter jih z veliko častjo shranili po gradeških cerkvah.

Chronicon Gradense (Monticolo, Gronache Veneziane, 37): ^Ea namque tempestate cuidam Geminiano presbitero divina revelatione in- iunctum est ut in Tergestina civitate destructa inter muros ecclesi^ et muros destruct^ civitatis corpora sanctorura quadraginta et duo martyrum diligenter perquireret. Quibus inventis, cum quibusdam suis comproviiicia- libus ad Aquilegensium destructam perveniret civitatem; perqairentes reli- quias sanctorum invenerunt ibi corpora sanctorum martyrum Gancii et Canciani atque Gancianille nec non et corpora sanctarum virginum Eu- iimie, Dorothee, Tecle et Erasme, quas omnes reliquias, ut ei rerelatum fuerat, secum defferentes, cum maximo honore in castro Gradensi infra ecclesias dignissime condiderunt."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS. XIV, 11): „Gemi- nianum presbiterum quod ad eura Deus revelavit, ut in Triestina destructa civitate venirent, ut inquireret sanctorum corpora quadraginta et duo mar- tvrum infra muros ecclesie et muros destructe civitatis, ut per iuga cul- minum toti quod pueri erant in ecclesia stantem propter metum paga- norum in hoc loco toti fuerunt precipitati; cum Aquilegia venerunt, in- quisierunt Gancii et Gancianum et soror illius Gancianilla, et quatuor alie sanctarum virginum, Eufemia, Dorothea et Tecla et Erasma. Tota hec sanctorum corpora cum multitudinem aliarum, quod ad eum presbiterum in revelatione venit et ad eum locum ostendit, Venetici toti omnes, quod hic destructe civitati venturi fuerunt, presbiterum Geminianum ad illorum locum ostenditur. Supra corpora sanctorum multitudo marmoreis lastiš') invenerunt, subtus eas traxerunt, in Gradensem civitatem illas adduxerunt, cum maximo honore in Gradensis ecclesiis retinuerunt."

Danduli Chronicon, V, c. 11, pars 14 (Muratori, Script. rer. Ital.. XII, 94): „Eadem clade (Longobardorum) vir devotus Geminianus pres- bvter de Trigestina urbe iam in solitudinem reddita corpora XLII. mar- tvrum divina revelatione inventa auferens, et de Aquileia sanctorum Gan- tiani, Gantii et Gantianillae et sanctarum Euphemiae, Dorotheae, Teclae et Herasmae corpora in Grado portavit."

Št. 74. 568, po 2. aprilu.

Langobardski kralj Alboin je pripeljal s seboj v Italijo ljudi raznih narodov, katere si je sam podvrgel ali pa se je to zgodilo že pod njegovimi predniki. Mnogo krajev po Italiji, po katerih so njih

') „Lastis" namesto „lastris". — Lastrum je po Du Cangeevi trditvi »basis* ali „pes columnae".


št. 74, 75, 76 75


potomci še okoli leta 790. prebivali '), se je potem imenovalo po do- tičnih narodih, kakor po Gepidih, Bolgarih, Sarmatih, Panoncih, Švabih Norikih in drugih.

Pauli diaconi Historia Langob., II, c 26. (MG., SS, rer. Langob., 87): ^Certum est autem, tunc Alboin multos secum ex diversis, quas vel alii reges vel ipse ceperat, gentibus ad Italiam adduxisse. Unde usque hodie eorum in quibus habitant vicos Gepidos, Vulgares, Sarmatas, Pannonios, Suavos, Noricos sive aliis huiuscemodi nominibus appellamus "

Št. 75. Najbrže leta 568.')

Istrsko ljudstvo se je zarad barbarskih napadov napotilo na Ko- prski otok ter si tu postavilo svoja stanovališča. Na čast takratnemu katoliškemu knezu so istrski prebivalci imenovali takrat ustanovljeno mesto Ju s t in o pol i s.

Danduli Chronicon, lib. V, c. 8, pars i (Muratori, Script. rer, Ital., XII, 84): „Huius tempore Istriorum gens barbaroruni invasionibus graviter afflicta in C ap ra riam in s u lam secedunt et domos construunt et in glo- riam catholici principis fundatum oppidum Justinopolim vocaverunt."

Št. 76. Okoli 569.

Obri so po Dolenji Panoniji pregnali Rimljane, Gote in Gepide ter se sami polastili rečene pokrajine.^)

') Nekako v tem Času je spisal Paulus diaconus zgodovino svojih rojakov.

') Dandulus omenja, da se je to zgodilo za oglejskega škofa Štefana,, ko je v Carigradu vladal cesar Justin I. (518—527). — Tej trditvi nasproti se mora opomniti, daje takrat gospodoval po Italiji in tudi po Istri Teodorik, kralj Vzhodnih Gotov. Njegova oblast je bila tako velika, da bi se tuji barbari ne bili upali napasti njegovih dežel. Razmere med istrskimi prebivalci in takratno gotovsko vlado v Italiji so bile po voljne, kar je razvidno iz nekaterih Cassiodorovih pisem. Neverjetno je, da bi bili koprski prebivalci imenovali svoje mesto po tujem vladarju, ne pa po domačem. Kaj takega ne bi bili storili že iz strahu pred Teodorikom.

Zgoraj omenjeni napadi so se vršili za cesarja Justina II., ki je vladal od leta 665— 578 , ko je bila Istra pod bizantinsko oblastjo. Takrat ne bi bilo težavno koprsk m prebivalcem, da bi bili imenovali svoje mesto po cesarju Justinu. Leta 568. so iz Panonije prišli Langobardi ter se polastili skoraj vse Italije. Prebivalci oiilejskcga mesta so zbežali pred njimi na Gradež Brez dvoma so tudi istrski pre- bivalci takrat pred Langobardi iskali zavetja na otokih in tik morskega obrežja, kjer jih je grška vlada lažje varovala, kakor pa v notranjih delih istrskega polotoka. (Cf. Kubeis, Mon. eccl. Aquil , 163.)

'j Pod oblastjo Obrov je živelo mnogo Slovčnov. Ko so ti Obrom pomagali pregnati Rimljane, Gote in Gepide, so množili svojim gospodom njih slavo in močj sebi pa pridobili mnogo zemlje, po kateri so se potem naselili.


št. 76, 77.


Conv. Bag. et Garant, c. 3. (MG. SS., XI, 6): „ . . . seu quomodo Huni (se. Arares) Romanos et Gothos atque Gepidos de inferiori Pannonia expulerunt et illam possederunt regionem."

Ibid. C. 6. (1. C. p. 9) : „Sed post annos nativitatis Domini 377 (sic !) et amplius Huni ex sedibus sais in aquilonari parte Danubii in desertis locis habitantes, transfretantes Danubium expulerunt Romanos et Gothos atque Gepidos."


Št 77. Od 569. do 571.

Za oglejskim patriarhom Pavlinom je sledil Probin, ki je bil izvoljen od duhovščine in ljudstva, katero je vsled langobardskega navala pribežalo na Gradež. Probin je bil rojen v Beneventu. Kot pa- triarh je vladal eno leto in osem mesecev.^) Umrl je na Gradežu, kjer je bil tudi pokopan.

Pauli diaconi Histor. Langob., II, c. 25 (MG. SS. rer. Langob., 86) „Paulus quoque patriarcha annis duodecim sacerdotium gerens, ab hac luce subtractus est regendamque ecclesiam Probino reliquit."

Ibid., III, C. 14 (1. C. p. 100): ^Mortuo vero apud Aquileiam*) patri- archa Probino, qui ecclesiam unum rexerat anno, eidem ecclesiae sacerdos Helias praeficitur."

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie, (Monticolo, Gro- nache Veneziane, p. 6): „ . . . defuncto vero Paulo et in ecclesia Gradensi hamato, cuius sepulchrum usque modo ibi manet, Probinus Gradensium, id est nove Aquileie rexit ecclesiam."

Chronicon Gradense, (Monticolo, 1. c, 42): „Huic (Paulo) successit Probinus, qui in eadem nova Aquileia metropolitanam rexit ecclesiam annis II, mensibus VIII."

Ibid. p. 49 : „ . . . defuncto vero Paulo . . . Probinus Gradensem, id est nove Aquileie, rexit ecclesiam."

Johannis diaconi Chronicon Venetum, (Monticolo, p. 68): „...huic (Paulo) successit Probinus."

Ibid. p. 69 : „Mortuo vero apud Aquilegiam patriarcha Probino, qui ecclesiam uno rexerat anno. . ."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 1 3): „Cui (Paulo) successit Probinus in eadem nova Aquilegia patriarcha; qui rexit ecclesiam an. 2, men. 8. Fuit nacione similiter Romanus.*


') Nekateri viri nam poročajo, da je Probin vladal eno leto, drugi pa, da je bil predstojnik svoji cerkvi dve leti in osem mesecev. Če pomislimo, da je njegov prednik Pavlin, ki je pastiroval 12 let, nastopil svoje dostojanstvo leta 557. ter tedaj umrl 569., Probinov naslednik Helija pa bil izvoljen leta 571., je jako verjetno, kar piše Dandulus, da je vodil gradeško cerkev eno leto in osem mesecev.

') Probin je umrl na Gradežu, ki je blizu Ogleja (»apud Aquileiam").


št 77, 78. 77

Ibid. (MG. SS., XIV, i6): »Probinus, qui fuit natione Beneventanorum, ordinarius Romane ecdesie, sedit in eadem nova Aquilegia patriarcha an. i."

Danduli Chronicon, V, c. 12, (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 95): „Probinus episcopus Aquilegiensis consecratus est anno domini DLXIX. Hic in Benevento natus et Romanae ecclesiae ordinatus, postea constitatus a catholico clero et populo '), qui propter Longobardorura invasiones in Grado confugerant, hoc tempore electus et intronizatus est.'*

Ibid, V, C. 12, pars 6, (1. c. p. 96): „Furente namque hac persecutione probinus episcopus dum sedem tenuisset anno uno, mensibus VIII in Grado vitam finivit ibique sepultus requiescit."

Chronicon patr. Aquil. primum, (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 7): »Probinus Paulo successit, qui uno anno apud Gradum vixit.*'

Chronicon patr. Aquil. alterum, (Rubeis, I. c. App. 9.): , Probinus patri- archa Paulo successit, qui apud Gradensem insulam uno anno vixit et migravit ad Christum."

Št. 78. Od 571 do 586.

Za oglejskim patriarhom Probinom je leta 571. sledil Helij a. Bil je po rodu Grk, vzgleden po svojem obnašanju in• zaradi svoje uče- nosti na glasu. Ker so bili takrat pokrajinski škofje s svojih sedežev pregnani, niso lahko prišli k volitvi. Zato so le tisti škofje, ki so ostali na Gradežu, skupno z ondotno duhovščino in ljudstvom postavili Helija za »patriarha".) S to izvolitvijo so hoteli ustreči želji (bizantinskih) cesarjev, katerim se niso po zgledu Rimljanov in Ravenncev nikdar izneverili, pač pa bili vedno nasprotniki Langobardom.

Patriarh Helija je postavil na Gradežu cerkev na čast sv. Evfemiji. Tu je zbral sinodo, katere se je udeležilo vse beneško ljudstvo po Furlaniji in Istri od Verone pa do Panonije.) Na podlagi spisa patriarha Pavla je Helija pokazal zbranemu ljudstvu trupla svetih devic Evfemiji, Doroteje, Tekle in Erazme. Ta trupla je potem z veliko častjo prenesel

  • ) Probin ni bil izvoljen od katoliške duhovščine in katoliškega

ljudstva, kakor trdi Dandulus, kajti bil je razkolnik prav tako, kakor njegov prednik Pavlin ali pa njegov naslednik Helija.

') Omenili smo že (gl. št. 64), da se je že oglejski škof Pavlin ali Pavel prej ko ne začel imenovati patriarha. Kakor se kaže, so tudi njegovi nasledniki, kakor Probin, Helija in drugi, obdržali ta naslov. Rimski papeži jim niso priznali tega dostojanstva.

') vSinoda z dno 3. novembra leta 579-, kateri je bajč predsedoval patriarh Helija, je izmišljena in dotični zapisnik ponarejen. Vendar je mogoče, da je rečeni Helija sklical kdaj kako sinodo. Ni pa verjetno pri takratnih političnih razmerah, da bi se bilo te sinode udeležilo »vse beneško ljudstvo po Furlaniji in Istri".


78 St. 78.

V rečeno cerkev.^) V isto cerkev je tudi spravil ostanke sv. Hilarija, Tacijana in Kvirina.

Dalje je Helija dal napraviti nekoliko cerkva na otokih, ki se nahajajo med Gradežem in mejami caorlske škofije.*) Na prvem otoku blizu Gradeža je postavil cerkev na čast sv. Petru.^) Tu je tudi ustanovil ženski samostan.

Na sosednjem otoku, ki je šest milj dolg, sta bila dva moža skrita, ker sta se bala grozovitih poganov (Langobardov). Enemu je bilo ime Barban, drugemu pa Tariles. Prišla sta bila iz mesta Trevisa. S seboj sta spravila svoje pohišje in druge potrebne stvari. Mati božja jima je bajo razodela, da želi v rečenem kraju imeti cerkev. Ona dva sta to naznanila patriarhu, kateri je takoj nato začel staviti cerkev na čast Materi božji na tistem mestu, kjer so našli temelj in druga znamenja (nekdanje) cerkve. Tudi je tu ustanovil moški samostan, v katerem je rečeni Barban postal prvi opat Po tem opatu so tudi začeli imenovati ondotni otok.*) Barbanov tovariš se je povrnil v svojo domovino. Ko je zvedel, da so barbari v sužnost odpeljali njegove sinove, je umrl takoj od žalosti.

Zunaj mestnega zidovja je Helija postavil majhno cerkev na čast sv. mučeniku Vidu. Na sredi otoka nad (gradeškim) mestom je stala že dalj časa cerkev, posvečena sv. mučeniku Menu.^)

Na nekem drugem otoku ne daleč od razrušenega mesta Ogleja je stal nekdaj poganski tempelj, posvečen maliku Behel-u. Stavbo tega tempelj na, ki je bila občudovanja vredna, je razrušil grozoviti Atila. Helija je na mestu poganskega tempeljna postavil cerkev na čast sve- temu mučeniku Julijanu.®)

Na sosednjem otoku, ki se zarad ondi stoječega lesenega „fora"') zove Anfora *) ter je tri milje dolg, je Helija postavil cerkev sv. Petra in pa samostan. Po sredi je potok (morski vodotok) rezal ta otok.


  • ) Trupla sv. Evfemije, Doroteje, Tekle in Erazme je patriarh Pavel leta 568

shranil v cerkvi sv. Marije (gl. št. 72); Helija jih je pa, kakor se kaže, dal prenesti v novosezidano cerkev sv. Evfemije.

') Caorle je mesto na Beneškem blizu izliva reke Livenze v Jadransko morje.

') Ta cerkev je stala na otoku St. Pietro d' Orio, ki se nahaja od Gradeža proti severozahodu.

  • ) To je otok Barbana od Gradeža proti severovzhodu, kjer je sedaj sloveča

božja pot.

'*) V katoliški cerkvi se praznuje en svetnik tega imena dno 2. aprila, eden pa 11. novembra.

•) To je sedanji otok S. Giuliano, kjer se še vedno nahaja cerkev sv. Julijana.

) Beseda „forus« pomenja med drugim tudi kraj, kjer se grozdje tlači.

•) Ta otok je blizu izhva Avše v morje, ki dela sedaj nekoliko časa mejo med Avstrijo in Italijo.


št. 78. 79

Nato je prišel Helija na otok, ki se zove Buso ^) ter je eno miljo dolg. Tu je bil grad, v katerem je prebivalo mnogo ljudi. Atila je dal grad razrušiti in požgati, prebivalce pa do zadnjega vse pomoriti.

Na naslednjem otoku ^) je Helija ustanovil cerkev sv. Andreja in pa ženski samostan. Ta otok je šest milj dolg. Na koncu mu luka dela mejo.^)

Helija je vladal 14 let, 10 mesecev in 21 dni*) ter bil pokopan v cerkvi sv. Evfemije.

Pauli diaconi Historia Langob., III, c. 14. (MG., SS. rer. Lan- gob., 100): „Mortuo vero apud Aquiieiam patriarcha Probino, qui eccle- siam unum rexerat anno, eidem ecclesiae sacerdos Helias praeficilur."

Ibid. III, C. 26 (1. C. p. 105): „His diebus defuncto Helia Aquilegensi patriarcha, postquam quindecim annos sacerdotium gesserat, Severus huic succedens regendam suscepit ecclesiam."

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie, (Monticoio, Gro- nache Veneziane, I, 8): „ . . . post annos V his omnibus suprascriptis per- actis in ipsa sede naetropolitana Gradensi, defunctus est supramemoratus Helias patriarcha, qui annos pontificatus rexit XIIII et menses X dies XXI et sepultus est in ecclesia beate Eufemi^."

Chronicon Gradense. God. Vat. Urb. 440. (Monticoio, Gronache Ve- neziane, I, 42): „Dehinc (se. post Probinum) Helias, egregius patriarcha, Gradensem regendam suscepit ecclesiam. ipse in eadem ecclesiam sancte Eufimie iuxta nominis proprietatem fabricare precepit, nam quod grece Eufimia, latine bona forma ^) sonat, in eadem quoque ecclesia congregata raultitudine episcoporum a Verona usque Pannoniam, cunctoque Venetie populo convocato, generalem sinodum celebravit. ipso namque tempore corpora sanctarum virginum secundum quod a reverendo Pauio patri- archa scriptum fuerat perquirens, omnibus revelavit, quibus cunctis qui erant in prefato concilio visiš, celeberrime ipsa corpora venerati sunt."

Ibid., God. Vat. Urb. 440. (1. c. p. 46, 47): „Idem quoque sanctissimus p. 46. Helias patriarcha in littoribus, que a Gradensi civitate usque Gaprulanum episcopium discurrunt, quasdam edifficare fecit ecclesias in primo littore, quod iuxta Gradensem adesse dinnoscitur civitatem, basilicam in honore Dei et sanctissimi Petri apcslolorum pi^incipis edifficare precepit, ubi et ceno-

') Majhen otok pri izlivu reke Avše v morje.

') To je otok b/. Andreja med Porto Buso in Porto Lignano.

  • ) Dandanes ni mogoče razsoditi, je 11 res patriarh Helija postavil vse naštete

cerkve in samostane ali pa se marsikatere naprave drugih oseb njemu pripisujejo.

") Večina virov (Cronica de sing. patr., Chron. Gradense ter Danduli Chronicon) trdi, da je Helija vladal 14 let, 10 mesecev in 21 dni. En vir (Chron. Venet, vulgo Altinate) ne omenja dnevov, Paulus diaconus in pa lohannes diaconus pa navajata nekako , okroglo" število, namreč 15 let. Napačno je število, katero nahajamo v obeh Chron patr. Aquil.

  • ) Prav za prav „bona farna".


80 ■ St.78.

bium puellarum adesse ordinavit. in secundo quoque littore, cuius longitudo

p. 47. per sex extenditur miliaria, || in quodam eiusdem littoris heremi loco duo viri ibidem manentes inventi sunt, qaorum alter yocabatur Barbanus, alter vero Tarilessus dicebatur. idera namque viri paganorum fugientes rabiem, de Tarvisio cum omni sua suppellectile illic latitabant, quibus ecclesiam in honore sancte Dei genitricis Marie, ut fuerat revelatam, prenominatus pa- triarcha facere precepit. ad quem cura isdem patriarcha pervenisset locura, velati ibi reppererunt signa eiusdem ecclesie fundamenta iniecit, ubi et monachorum cenobium adesse nec non et Barbanum abbatem fieri ordi- navit; huius namque socius ad propria remeavit."

Ibid. Cod. G. III, lo v knjižnici patriarhalnega seminarja v Benetkah.,

p. 46. (Monticolo, Cronache Veneziane, I, 46, 47, 48) : „Idem sanctissimus Helias patriarcha in littoribus, que a Gradensi civitate usque ad Caprullanum episcopatum discurrunt, quasdam basilicas sanctas hedificare fecit. in prinio quidem littore, quod adesse dignoscitur iuxta Gradensem civitatem, eccle- siam in honorem sancti Petri apostolorum principis edificare iussit, ubi et nionasterium puellarum ibidem adesse instituit, que quidem post illorum

p. 47. ingressum a nemine amplius || in vita videbantur, sed post illorum obitum cadaver eius in medio ecclesie populo ostendebatur. ceterum notabis quod in secundo littore, cuius longitudo per sex miliaria extenditur, in quadam parte eiusdem littoris duo viri ibidem latitabant, qui non inventi reperti sunt; quorum unus vocabatur Barbanus, unde et ab illo sene Barbano locus ille usque in presens Barbanus dicitur; alter vero Tarilessus nun- cupabatur; qui plane ibi latuerant ut paganorum rabiem declinarent, vene- rantque de civitate Tarvisina, nam et cives eiusdem Tarvisine civitatis fuerant, detulerantque illuc omnem illorum suppellectilera et omnem fami- liarem substantiam quam possederant, quibus in honorem sancte Dei geni- tricis Marie ecclesiam, ut eiusdem fuerat revellatum, facere isdem Helias patriarcha devote curavit. ad quem locum cum isdem patriarcha simul cum istis viris ire disposuisset, ibidem, sicuti illi predicerant, signa et funda-

p. 48. menta II eiusdem ecclesie in eodem loco reperta sunt, ibique statim ecclesiam fundavit et erexit, ubi et monachorum cenobium adesset et ibidem perpetuo instituit, nec non ibidem Barbanura abbatem fieri ordinavit. alter vero sotius ad propria remeavit eo quod nimia filiorum coacervatione refertus in seculo fuerat, quos quidera barbarorum servos effectos audiverat et pre dolore statim diem postremam clausit."

Ibid. God. Vat. Urb. 440. (I. C p. 50): „ . . . post annos quinque hec omnia suprascripta peracta in ipsa sede metropolitana Gradense, defunctus supramemoratus Helias patriarcha, qui annis pontificatum rexit XIIII et mensibus X diebus XXI et sepultus est in ecclesia beate Eufimie."

Johannis diaconi Chronicon Venetum. (Monticolo, Cronache Ve- neziane, I, 74): „His diebus cum essent anni ab incarnatione Domini


št 78. 81

DLXXXVIII '), defuncto Helya patriarcha Aquilegensi, postquam quindecim annos sacerdotium gessserat, sepultus est apud Gradensem raetropolym in ecclesia sancte Euphyraie."

Chronicon Venetum vulgo Altinate. (MG. SS., XIV, 13): „Huic (sc. Probino) successit Helias dehinc patriarcha, eadern Gradensem regendam suscepit ecclesiam; qui in predicta civitate novam sancte Euphemie eccle- siam iuxta nominis proprietatera fabricare precepit — nam quod Grece ^euphimia", hoc Latine „bona forma"*) sonat — ibique sinodum congre- gavit. Ad Verona usque Panonia cum totum Foroguliensiura et Hystrie partis, cum cunctura populum Veneciarum in eadem ecclesia, que ad ho- norem sancte Euphemie ipse patriarcha edificavit, itemque sinodavit. Gunctum populum demonstravit corpora sanctarum virginum Eufimia, Dorothea; proprie iste sorores fuerunt. Cetere alie similiter Tecla et Herasma soro- ribus a sanguinitate proprie pertinuerunt iuxta expositionem scripti Pauli patriarche. Corpora earum sanctarum virginum condiderunt in eadem sancta ecclesia cum maxiraum honore. Super septem lastiš'), que in Aquilegia de- structa civitate supra illarum corpora quod (hic) invenerunt,• in eadem ecclesia sub sex condiderunt. Septima autem in quattuor columpnis supra illarum sanctamru virginum altare composuerunt. Gorpora sanctorum Qui- rini et ceterorum in eadem ecclesia ad cornu sinistrum altaris per confes- sionis, itemque ad illorum honore ecclesiam fecit, et ibi condierunt sanc- torum corpora. Per unumquemque altaria consecravit per commentum Pauli et Probinus patriarcha."

Ibid. (1. C. p. 14, 15) : „Iter totis autem littoris quod sunt in unum p. 14. per longitudo retinnendum da Gradensem civitatem usque ad Gaprules episcopii castellum, primura lito iuxta Gradensem civitatem fecit sive ediffi- cavit Helias patriarcha ecclesia ad honore sancti Petri apostoli, ibique monasterium puellarum constituit. Item littore tenet miliaria sex; supra eodem littus sive civitatem locum inventum fuit heremi concussu remocioni habitaculum. Viri duo hic stantem erat, unum nomine Barbanum, alium Tarilesum. De Tarvisio civitate fuerunt; sed propter metum paganorum in eodem loco fuerunt reconditi con omni illorum sumptibus sive supra- lectile. Sancta virgine Dei genitricem Maria in eodem loco ad illorum revelavit, ut ad suum honorem ecclesia iussit edifficare. lUos autem venerunt, nunciavit revelationem dominus Helias patriarche; ipse cum illos ad eum locum invenerunt insignia iter inposita. Cepit statim dominus patriarcha cum ipsis ecclesiam fundare, secundum quod invenerunt insignia posita. Constituit hac monasterium virorum monacorum, aba autem Barbanum ordinavit. Remeavit Tarcelsus ad propriam seculariam. Helias patriarcha || p. 15,

^) Ta letnica je napačna. Helija je umrl leta 686.

  • ) ,Bona farna".

•) Lasta = lastra. Beseda ^lastrum" zaznamenuje podstavec pri kakem stebru (gl. Du Cange, Gloss.) V italijanščini pomenja »lastra" kamenito čveterokotno ploščo•

11


82


Št. 78.


multitudinem proprii eodem monasteriutn per ventanii ^) preceptum lar- gium, per partes monachos in hoc monasteriura ceperunt se congregare. Concessit aatem Helias patriarcha monasterium Barbanu apelari nomine, quia primura fuit Venecie. Foris muros civitatis edifficavit sive fundavit ecclesia parva ad honorera sancti Viti martiris; ad raedium autem littore supra eadera civitatetn ab antiquitus ecclesia parra fuit dedita ad honorem sancti Menne martiris. Templum paganorum, quod ad Behel ydolam ali- quantulum erat stantem non longe ab Aquilegia destructa ciyitate, mirabile fuit habente lapideis tabulis sive lapidibus preciosis, mira res edifficii, que a sevissimo Atila destructa fuit. Helias patriarcha illum templum ydolorum ecclesia edifficavit ad honore sancti Juliani martiris littore secundo, que stat supra littus sancti Petri. Monasterium est constitutum in eo litus. Propter quod iter*) forum fusteum ^) erat stantem, altitudinis magne habentem, Anforis litus apelatur; tenet miliaria tres ; rivo confinit*) medium. Tercium littore venit; Budes apelatur. Iter fuit civitatis castrum ; multitudinem po- puli diversitatum in eo castellum fuerunt habitantes; crocias^) per illorum usali ®) consuetudo gens universe in manibus fuerunt portantes. Quod toti in unum ad Aquilegia antiqua civitate venerunt, ante item civitatis portam totas ctocias, quod in manibus portantes erunt, iter ponebantur, et populi introeuntes erant in civitatem; existimabantur omnes, ut karris multitudo illas crocias portare non potuerunt. Illum eadem castellum a sevissimo Atila, nefandissimum paganum, destructum fuit et incensum; et tota gens interfecit a maiore usque ad minore : ita nullus reraansit. Eo autem littore tenet miliario uno. Littore quod istum est stantem supra ita similiter Budes apelatur. Item Helias patriarcha ecclesia fundavit ad honore sancti Andree apostoli ibique monasterium puelarum constituit. Eo littore tenet miliaria sex. Hunc finit portum."

Ibid. (1. C. p. 1 6): „Per Augustinum et Romanum generabile conci- lium secundum canonicorum ordinem electus et ordinatus a Gonstantino- politano pontifice et suorum episcoporum et ad Romanum universalem pontificem et ad suorum episcoporum ') dominus Helias Gradensis patri- archa, et suorum posteri patriarche per nomina et ordinem sive per na- cionem hic scripta sunt.

Helias dehinc patriarcha tercius eamdem Gradensem regendam sus- cepit ecclesiam. Fuit nacione Grecorum; qui vixit an. 14 et men. 10."


i


  • ) Morebiti bi tu moralo stati „ventarii" ali pa ^venteni."

') „Iter" stoji tu morda za „inter".

•) Fusteum = ligneum (lesen).

  • ) Confinit = terminatur (je omejen).
  • ) Po razlagi v MG. SS. 1. c. pomenja »crocias" palice, ki imajo podobo križa,

ali pa morebiti tudi križe.

  • ) »Usali* stoji tu za „usuali".

O Noben drug vir ne omenja, da bi bil Helija res na ta način izvoljen in posvečen, kakor se tu poroča.


št. 78. 83

Ibid. (1. C. p. 38, 39): „Littore vero proximuna hic civitatis (se. Gra- densis) edifficaverunt ad invencionena domini patriarche Helia due ecclesie, p. 39. una ad honorem |j sancti Menen martiris et alia sancti Viti. Templum quo- que paganorum, quod ad Behel ydolum nomine dicitur, aliquantulum erat adhuc stantem non longe ab Aquilegia; ydolum illum templum eccle- siam edifiicaverunt ad honore sancti Juliani martiris. Litore secundo ediffi- cavit ecclesiara ad honorem sancti Petri apostolorum principis; ibi mona- sterium constitait. Tenet eodem litus miliarias tres ; Anforis litus apellatur. Tercium litore Budes apelatur; ibi fuit civitatem castrum, que a paganis destruxerunt; tenet miliario uno. Quarto vero littore similiter Budes appe- latur, ibi fundavit ecclesiam ad honorem sancti Andree apostoli ; ibique monasterium puellariim constituit. Eo littore tenet miliaria sex; hic simi- liter coniinivit portum."

Chronicon patr. Aquil. primum. (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 7): ^Helias patriarcha sedit annis XXII."

Chronicon patr. Aquil, alterum. (Ibid. p. 9): „Mortuo Probino suc- cessit ei Elias patriarcha, qui sedit annis XXII."

Danduli Chronicon lib. VI. c. i. (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 97): „Helias Aquilegiensis episcopus renunciatus est an. Dom. DLXXI. Quo tempore cum provinciales episcopi a sedibus suis pulsi pro novi praesulis electione convenire minime potuerunt; sed qui remenserant in Grado, una cura clero et populo hujus ecclesiae convenientes, hunc natione Graecum, moribus et scientia circumspectum, pontificem elegerunt, credentes propterea votis imperialibus satisfacere, a cujus imperii obedientia, una cum Romanis et Ravennatibus nuUo tempore defecerunt, et contra Longobardos, requi- rentibus patritiis ab imperio missis, continuo aifuerunt.'^

Ibid., lib. VI, C. i^ pars 10. (1. c. p. 98): „Hoc tempore itaque Helias venerabilis episcopus ecclesiam sanctae Euphemiae in domum pro sua habi- tatione in Grado construxit."

Ibid. lib. VI, c. i. pars 14 (1. c. p. 102): „Helias itaque de Aquilejae episcopo factus novae Aquilegiae patriarcha, assistente synodo corpora sanctorum Hilarii et Tatiani et Quirini martyris ecclesiae sanctae Euphemiae, quam ipse construxerat, dignissime collocavit.**

Ibid pars 15 (p. 102): „Similiter sanctorum Cantii, Gantiani et Can- tianillae membra in ecclesia s. Joannis evangelistae hic pontifex cum honore deposuit. . . Sanctarum vero virginum Euphemiae, Dorotheae et Teclae ac Herasmae ossa in ecclesia sanctae Mariae solemniter tumulavit. Corpora etiam XLII martyrum in ecclesia sancti Vitalis cum venerabili devotione recondidit." *)

') Chronicon Gradense (1. c. p. 41) in Chronicon Venetum vulgo Altinate (1. C. p. 13) trdita, da je že patriarh Pavel dal prenesti ostanke dvainštirdeseterih mučenikov v cerkev sv. Vitala, ostanke sv. devic Evfemije, Doroteje, Tekle in Erazme v cerkev sv. Marije ter trupla sv. Kancija, Kancijana in Kancijanile v cerkev sve- tega Ivana evangelista. Gl. št. 72.

11« 


84


Št. 78, 79, 80.


Ibid. pars i8. (1. c. p. 103): „Hic patriarcha templum quoddam paga- norum in honorem Bethel in contiguo litore situatum in noonasterium puellarum sub sancti Petri apostoli vocabulo transmutavit ; et non procul in vicina insula monasterium monachorum in honorem sanctae Mariae construxit, ubi šibi revelatum fuerat, quod Barbanum appellavit, quia vir catholicus Barbanus nomine, qui cum Tarilesso socio suo de Tarvisio illuc confugerant, constitutus ibi primo abbas fuit/

Ibid., pars 22. (1. c. p. 103): „Eodem tempore (se. a. 586) Helias vene- rabilis patriarcha elapsis ab intronizalione sua annis XIV, mensibus X^ diebus ΧΧί diera suum clausit extremum, et in ecclesia sanctae Euphemiae, quara ipse construxerat, sepultus est."

Št. 79. Nekako med 573 in 583.

Po smrti langobardskega kralja Klef-a *) so bili Langobardi deset let brez kraljev. Gospodovalo jim je 35 vojvodov, izmed katerih je vsak imel svojo pokrajino. Tako je n. pr. vojvoda G i s u 1 f vladal po Fur- lanskem. Ti vojvodi so plenili po (katoliških) cerkvah, morili duhov- nike, razdirali mesta, pobijali prebivalce ter pod svojo oblast spravili večino Italije, kolikor si je že ni Alboin podvrgel. Iz koristolovja je bilo mnogo plemenitih Rimljanov umorjenih ; drugi pa so bili med Lan- gobarde razdeljeni tako, da so jim morali dajati tretjino svojih pridelkov.

Pauli diaconi Historia Langob., II, c. 32 (MG. SS. rer. Langob., 90): „Post cuius (se. Cleph) mortem Langobardi per annos decem regera non, habentes, sub ducibus fuerunt. Unusquisque enim ducum suam eivitateni ob- tinebat: Zaban Ticinum. Wallari Bergamum, Aliehis Brexiam, Eoin Trientum Gisuifus Forumiuii. Sed et alii extra hos in suis urbibus triginta duees fuerunt. His diebus multi nobilium Romanorura ob eupiditatem interfeeti sunt. Reliqui vero per hospites dirisi, ut terciam partem suarum fruguni Langobardis persolverent, tributarii effieiuntur. Per hos Langobardorum duees, septimo anno ab adventu Alboin') et totius gentis, spoliatis ecclesiis, sacerdotibus interfectis, civitatibus subrutis populisque, qui more segetum excreverant, extinctis, exeeptis his regionibus quas Alboin ceperat, Italia ex maxima parte eapta et a Langobardis subiugata est."


Št. 80. Med 574—578.»)

Malamoški dožd Beat se je napotil z nekaterimi tribuni in pleme- nitaši k rimskemu papežu Benediktu (L) ter ga prosil, da bi povzdignil

  • ) Cfr. Marii Aventic. Chronica ad a. 573.
  • ) To je leta 574.

") Papež Benedikt I. je bil posvečen άηέ 3. junija leta 574.; ga άηέ 31. julija leta 578.


pokopali pa so


št. 80. 85

gradeški grad v Novi Oglej ter ga postavil za metropolo vsemu Be- neškemu in vsej Istri. Naznanil mu je imena nekaterih patriarhov, kateri so po razrušenju oglejskega mesta brez apostolskega dovoljenja imeli svoj sedež v gradeškem gradu. Ti so bili: Marcelijan, ki je prvi vladal v Novem Ogleju 19 let, prej pa postavil v razrušenem Ogleju belinjski samostan; dokler je živel, je imel oblast čez ta samostan; ostal je menih, če tudi je imel škofovsko čast; tudi je dal napraviti, cerkev, katero je posvetil Mariji Devici. Za njim je sledil Mar celin ki je vladal v Novem Ogleju 15 let. Za tem je prišel Štefan, ki je v rečenem gradu vodil svojo cerkev 12 let, 3 mesece 15 dni. Njegov naslednik je bil Maver (Mavrencij), ki je vladal 4 leta in 5 mesecev. Za njim je prišel Macedonij, ki je kot pastir skrbel za svojo cerkev 16 let, 5 mesecev in 6 dni. Ta je postavil na Gradežu cerkev sv. Ivana. Vse te može je treba dostaviti k številu škofov, ki so vladali od časa sv. Marka pa do Niceta, ki je živel takrat, ko je bil Oglej razdejan• Tudi so dobili palij od rimskih papežev v tistem kraju, kateri naj bi se odslej z val Novi Oglej.

Nato je rimski papež Benedikt v zboru devetintrideseterih (osem- najsterih) škofov določil, da naj se gradeško mesto zove Novi Oglej ter postane metropola čez Beneško in Istro.*) Temu so potrdili vsi navzoči škofje in kardinali rimske cerkve. Ko je papež poklical k sebi dožda in njegove spremljevalce, je izrekel v posebni listini, da naj bo odslej gradeška cerkev metropola vsemu Beneškemu in vsej Istri. Ta- mošnja duhovščina in ljudstvo naj svobodno volita svoje škofe. Po izvolitvi naj jih dožd one pokrajine umesti v službo. Nato pa naj imajo sufragani pravico, da jih posvetijo. Ko je vse to izvršeno, naj pri- dejo k rimski stolici po palij.

Vse to je papež s posebno listino podelil doždu Beatu in vsem njegovim naslednikom. Nato je Pavla, kardinala rimske cerkve, ko so ga izvolili tribuni in plemenitaši, ki so došli z doždom Beatom, in ko ga je dožd umestil v službo, papež posvetil v patriarha, podelil mu palij ter ga poslal v Novi Oglej.

Chronicon Gradense (Monticolo, Gronache Veneziane, p. 37 — 40): P• 37. „Hisdem autem temporibus Beatus dux Metamaucensium cum quibusdara tribunis et nobilibus ad universalem Romane || sediš pontificem nomine p. 38. Benedictum adgressi sunt iter, at quem cura pervenissent, suppliciter fusis precibus, quatinus Gradense castrum novam Aqaileiam institueret et tocius


  • ) Več razlogov govori za to, da so ta naredba papeža Benedikta L in druge

njegove tu navedene določbe izmišljene. Patriarh Pavel ali Pavlin je bil razkolnik ter je umrl že leta 569. O omenjeni papeževi naredbi se ni ohranila nobena listina in tudi vsi starejši zgodovinski viri molčo o njej. Pisatelj Beneške kronike je po- rabil nepristno listino, katero je baje poslal papež Pelagij II. škofu Heliju, ko nam je poročal o tej papeževi naredbi


86 Št 80.

Venetie et Hystrie metropolim ordinaret deprecabantur. nomina quoque patriarcharum qui post destructionem Aquilegensium urbis sine alicuius apostolici concessione in prefato Gradensi castello sederant reiferebant, dicentes: Marcellianus patriarcha ipse priraus in eadem novam Aquileiam sedit annis XVIIII, qui prius fecerat raonasterium Beligniense in destructa Aquileia; quod etiam raonasterium sub proprii dominii iure quamdiu vixit retinuit. huic autem successit Marcellinus, qui annis XV nove Aquilege rexit ecclesiam; post quem Stephanus in eiusdem castri ecclesiam sedit annis XII et mensibus III et diebus XV. huius quippe successor extitit Maurus, qui in eadem ecclesia prefuit annis IIII, mensibus V; post quem Macedonius per annos XVI et mensibus V et dies VI ibidem extitit patri-

p. 39. archa, qui ecclesiam sancti lohannis apostoli et evangeliste || in eodem castello fundavit. hos autem in numero episcoporum, qui a tempore beati Marci usque ad Nicetam, qui tempore destructionis Aquilegensi prefuit ecclesiCj connumerari credimus nec non ab apostolice sediš pontificibus cum palii benedictione in hanc quam petimus novam fieri Aquileiam destinati sunt.

Tunc idem sanctissimus Benedictus sumraus Romane sediš pontifex^ benignitatis clemencia motus, dignis eorum condescendit precibus, communi- catoque XXXVIIII episcoporum concilio, Gradensem civitatem novam Aqui- leiam consti και τάς τών Άβάρων δυνάμεις, εν ταΐς δή λεγομέναις ολκάσι μακραΤς τά βαρβαρικά διαβιβάσας πλήΟ-η. και λέγεται άμφι τάς έςήκοντα χιλιάδας ιππέων θ-ωρακοοόρων ες τήν 'Ρωμαίων διαπορ\)•μευ{>ήναι. ένΟ-ένδε αύθ-ις διά της Ιλλυριών διαγαγών, εΤτα ές τήν ΣκυΟ-ών ά^ρικόμενος, έμπαλιν διελθεΤν παρεσκεύασε τον "Ιστρον έν ταΤς κα- λουμέναις άμφιπρύμνοις τών νεών. Ιπειδή δε έπεραιο)ί>η ές το κατ' αντικρύ του ρείΟ-ρου, παραχρήμα τάς τε κώμας ένεπίμπρα τών Σκλαβηνών και έσίνετο τους αγρούς, ήγέ τε και εφερεν άπαντα, ουδενός πω τών έκεΐσε βαρβάρων -θ^αρρήσαντός οΊ ές χείρας ελθ-εΤν, ές τά λάσια δε και κατηρεφή της ύλης καταπεφευγότων. ή δε τών Άβάρων κίνησις κατά Σκλαβηνών (έγίγνετο) ούτι γε μόνον της του Καίσαρος έ'νεκα πρεσβείας και τω βούλεσθαι τόν Βαϊανον 'Ρωμαίοις έκτΐσαι χάριν άνΟ•' ων ές τά μάλιστα έφι- λοορονεΤτό γε αύτον ό Καίσαρ, αλλ' δτι γε αύτω και έχθ-ιστοι || ύπήρχον ιδίας εκατι ρ. 100. δυσμ.ενείας. έστειλε γάρ ως αύτον Δαυρέντιον καΐ τους όσοι έν τέλει του έ-θ-νους δ τών Άβάρων ήγούμ.ενος, σφάς τε ύπακούειν κελεύων Άβάροις και ές φόρου άπαγω- γήν εσεσθαι άναγράπτους, Δαυρίτας δε και οι γε ξύν αύτω ηγεμόνες "και τίς άρα" εφασαν "ούτος πέφυκεν ανθρώπων και ταΐς του ηλίου Ό-έρεται άκτΐσιν, ος τήν καθ' ημάς ύπήκοον ποιήσεται δύναμιν; κρατεΐν γάρ ήμεΤς της άλλοτρίας είώθαμεν, καΐ ούχ έτεροι της ήμεδα7ΓΪ;ς. και ταΰτα ήμΤν έν βεβαίω, μέχρι πόλεμοι τε ώσι καΐ ςίφη." ούτο)ς άπαυΟ-αδισαμένων τών Σκλαβηνών, ούκ άλλως και οΊ "Αβαροι διετέλουν χρο)μενοι μεγαληγορίαις. εΤτα έκ τούτου προπηλακισμοι και ύβρεις, και άτε βάρβαροι τώ σκ/.ηρά τε καΐ ογκώδη φρονήματα Ιχειν τήν ως αλλήλους άνεσόβησαν έ'ριν. και οι Σκλαβηνοι το σφών αυτών οργΓλον ούχ οίοί τε οντες έγχαλινώσαι τους έκεΐσε άφιγμένους πρέσβεις άναιροΰσιν, ως έτέρωθεν άμέλει έ'κπυστα γενέσθ-αι ταΰτα Βαϊανω. τούτο τοιγαροϋν κατά Σκλαβηνών έπίκλημα ποιούμενος έκ πολλού ό Βαϊανός, και ^ποκούφ-.ον έ/ων ως αυτούς το έχΟ-ος, και άΤλως άσχάλλων, δτι αύτω υπήκοοι ούκ .ήτ•. ■;ι προς αυτών καΐ τά ανήκεστα πεπονθέναι, και άμα μεν χάριν ε'ιδέναι


92 Št. 82, 83.

βουλόμενος τω Καίσαρι, a|ja y.at πολυχρήματον την χώροτ/ ευρήσειν οΒμενος, ατε εν. πολλοΰ της 'Ρωμαίων jto Σν.λαβηνών . . . (πεχορθ-ημένης), της οε κατ ' αυτούς γης •κρος έτερου τ^/ος τάντίον έθ-νών ουδαμώς."

Johannis abbatis Biclarensis Chronica. (MG. Auct. ant., XI, 214): „Anno X Justini imp., qui est Leovegildi regis VIII annus *) . . . Sclavini in Thracia multas urbes Romanorum pervadunt, quas depopulatas vacuas reliquere. Avares litora maris captiose obsident et navibus litora Thraciae navigantibus satis infesti sunt.*^ *)

Št. 83. Okoli 578.

Ker je bil grški cesar Justin (11.) bolehen, se je vojskoval na- mesto njega njegov sovladar Tiberij s Perzi in drugimi barbarskimi narodi, kateri so se vzdignili zoper bizantinsko državo. Od vseh strani mu je pretila nevarnost. Po Justinovi smrti ^) so se zoper njega (Tibe- rija) še v večji meri vzdignila prokletstva vredna ljudstva Slova- nov ter kodrastih in dolgolasih Obrov. Posebno od takrat, odkar je postal Tiberij samovladar, mu niso tudi za malo časa dali miru. Mnogi iz višjih in nižjih krogov so pomilovali cesarja ter rekli: „V velikih stiskah in v slabih dneh je nastopil vlado. „Po noči in po dnevu se je Tiberij trudil in skrbel, da bi si nabral novih trum ter jih na vse strani na razna bojišča odposlal.

Ivan iz Ephesa, Cerkvena zgodovina, III, c. 25. Iz sirskega jezika prevedel v nemščino dr. J. M. Schonfelder (Monakovo, 1862), str. 119 in 120: „(Seitbem ήαιηίίφ aU Sdfar bcr gndbige Xiberiu^ regierte, ηοφ bei Seb^eiten t. ^uftiir^, fo fiiijrte er, ber (ίάίαχ, ίυύΐ Quftinug gieid)fatig in bai3 @ienb Derfc^iebener trcinf^eiteii gefaifen mar, bie triege, melc^e ϋοπ atieu (Seiten au§gebrod)en njaren, ijorne{)mlid) ben trieg mit beu ^erfern uebft aUcn anbcren


  • ) Bizantinski cesar Justinijan je umrl άηέ 14. novembra leta 565. (Ivan iz

Ephesa, V, c. 13.) Njegov naslednik je bil Justin II. Deseto leto Justinovega vla- danja je bilo 575., osmo leto vladanja kralja Leovigilda pa 576. Tu je tedaj neko- liko nesoglasja v kronologiji.

') Johannes abbas Biclarensis postavlja omenjene napade Slovenov in Obrov v leto 575. ali pa 576. Znano nam pa je, da ima ta pisatelj v svojem spisu mnogo napak gledo letoštetja. (MG., Auct. ant , XI, p. 209, 210.) Tako med drugim trdi, da je Benedikt (I.) postal leta 573. (v resnici 5/5.), Pelagij (II.) 576. (v resnici 579.) in Gregor (I.) 587. (v resnici 590.) rimski papež. Razlika med njegovo in pravo kronologijo znaša v teh slučajih dve ali tri leta. Ako to diferenco upoštevamo tudi pri tisti letnici, pod katero navaja omenjene napade Slovenov in Obrov, pridemo k letu 578.

  • ) Cesar Justin II. je umrl meseca oktobra leta 578. Devet dni pred svojo

smrtjo (dno 26. septembra) je postavil Tiberija za samovladarja. (Theophanes, Chronographia, ed. Boor, 248; Ivan iz Ephesa, III, c. 6, Schonfelderjev prevod, str. 101.)


št. 83, 84. 93


iHiri>arifd)eu 5?pi!crn, bie gegen ba^3 niad)tige UiomciTcid) aufcjcftaubcu \mxcn. ^^011 aiieii @eitcu ίυαν cr bcbrpi}t; aud) md) bcm Zo\>c Quftiii'^ fc^Ueii fic pd} n^iber i^it nnr ncd) um }o mchr, bejpiibcr^ btc fiiid)muvbigcu ^ulferid}afteu ber elaucu (Έσκλαβΐνο-.) \u{i) bcvjcuiijcu mit t-jcfraiifeitcu obcv tangeii |)aaren, rueid^e ^(faveu ('A^apc.) genauut ti^rbeii. 33c)oubev!3 abev, feitbem er ^elbftbe* fierrfdjei• gcmorbcii mar, gabeu fie ibm aud) uid}t eiumai fuv^e Qeit 9iui)e — t>on beii @crud)teu uub 33crid)teu, ^ik t>ou aiicit Orteu i)er fid) iibcr il)u απ== ^aiifteu. — ilneie, 3?ovne^mc ίοΐϋθί)ί αί^3 (S^eriucge, bcbauevteu ii)u uub fatjten : Uuter id}U"»ercu Scibeu uub iu )d}ltmmcu Xageu ift bie Uiccjicnuuj cin bicfeu gcfcmmeu. ^ei "ilaajt \ηύ) Xag gorictl) ev tu ilam).">fc uub ^orgcu, um .Speci* e iiberaii ^er viu^ufammdu uub fie ma) alicu Sciteu ^iu ju Ijieicu triegcu a\\§' jufenbeu." ^)

Št. 84.

Nepristno.^) 579, dne 20. aprila.

Papež Pelagij (II.) dovoli oglejskemu patriarhu Heliju [^^Heliae Aquilegiensi patri ar chae^^] vsled njegove prošnje in enoglasne želje njegovih sufraganov ter zastran grozovitosti besnečih Langobardov, da gradeški grad postane metropola čez vso Beneško in vso Istro [„ . . . quatenus Gradense castrum totius Venetiae fleri et Istriae metropolim^], Ako bi se kdo predrzni! uničiti in razrušiti to naredbo, naj bo izobčen.

y^Data XII. kal. Maii, imperante Tiberio Constantino caesare augiisto." ^) — „Condecuit apostolica."'

[Danduli Chronicon, VI, c. i, pars 12 (Muratori, Script, rer. Ital., XII, 99). — Ughelli, Italia sacra (ed. 1653), V, 35. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 238. — Man si, Cone. coll., IX, 924. — Kandler, Codice dipl. Istr. ad a. 579. — Buliarium Roraanum, ed. Tomasseti, I, 157. — Jaffo, Reg. pont. Rom., Št. 1047 (^S^)•]


  • ) Prav za prav bi bilo na mestu, da bi bil tu natisnjen izvirni tekst v sirskem

jeziku, ne pa nemški prevod. A tega mi ni bilo mogoče storiti, ker ne znam sirskega. Tisti izmed čitateljev, ki so se priučili sirskemu jeziku, lahko primerjajo nemški prevod z izvirnikom ter se prepričajo, je li prvi popolnoma zanesljiv ali ne.

•) Že Rubeis (J. c. col. 245 i. d.) je dokazal, da je ta listina ponarejena.

  • ) Ako bi bila ta listina pristna, bi bila izdana med 27. novembrom leta 578.

(ker takrat je bil papež Pelagij II. posvečen), ter 3. novembrom leta 579. (ker ta datum ima zapisnik izmišljene gradeške sinode).


94 Št. 85.


Št. 85. Nepristno. O

579, dne 3. novembra. Gradež.

Helija, škof novooglejske cerkve [^Helias episcopus sanctae novae Aquilegiensis ecclesiae'^], predseduje v novi cerkvi svete muče- nice Evfemije na Gradežu [Jn civitate Gradensi] cerkvenemu zboru, katerega se je udeležilo mnogo škofov,*) duhovnikov, presbiterov in dijakonov. Helija pravi, da je imel le malo upanja, ko jih je sklical k zborovanju, kajti cerkev Gospodova zdihuje povsod pod težo bridkosti in divji narodi ne nehajo pustošiti pokrajine. Vsak dan je treba čutiti sovražni bič. Najprej je hunski kralj Atila razrušil oglejsko mesto, ka- tero se pozneje zarad navala Gotov in drugih barbarov ni dosti opo- moglo. Sedaj pa mesto ne more prenašati biča brezbožnega langobard- skega naroda. Zato naj sklenejo, da za zmeraj postane gradeško mesto metropola ter naj se zove Novi Oglej, kar je že tudi potrdil papež Pelagij, kateremu je že prej (Helija) pisal o tej potrebni zadevi. [,5Ί' ergo consensu beatissimi apostoUcae sediš papae Pelagii^ cuijam ante communem nostram descripsimus necessitatem, vestrae sanc- titati placeat, hanc civitatem Gradensem nostram confirmare per- petuo metropoUm, novamque eam appellare Aquilegiam^]

Na sinodi zbrani očetje so odgovorili, da vsi to enoglasno potrjujejo.

Nato je presbiter Lavrencij, legat apostolske stolice, pokazal pa- pežev privilegij,*) katerega je notar Epifanij vzel v roko in prečital. (Za tem je v zapisnik uvrščeno nepristno pismo papeža Pelagija, dat. z dne 20. aprila 579.)

Ko je notar prebral papeževo pismo, so izrekli vsi, da se strinjajo z ukazom papeža Pelagija in njegovim (Helijevim) nasvetom, da naj gradeško mesto postane metropola [^hanc Gradensem civitatem ve- stram metropolim perpetuis temporibus esse'^]. Kdor bi se predrznil prelomiti to naredbo, naj bode preklet.


  • ) Da je tu omenjena gradeška sinoda izmišljena in dotični zapisnik ponarejen,

je dokazal že leta 1740. Rubeis (Mon. eccl. Aquil., col. 245—256). Bilo bi odveč, da bi tukaj še enkrat navedel mnogobrojne razloge tega pisatelja. — Ker je ta zapisnik nepristen, zato imajo imena v njem navedenih škofov le relativno zgodovinsko vrednost. Izmislil si je rečeno sinodo najbrže kak gradeški patriarh. Omenja se ta sinoda v nepristnem dokumentu, ki se pripisuje papežu Gregorju III. (gl. št. 209) ter potem v zapisniku mantovanske sinode iz leta 827.

'; Razun gradeškega patriarha se je, kakor čitamo v zapisniku, udeležilo rečene sinode še sedemnajst škofov osebno, dva pa po svojih zastopnikih. Zato beremo v obeh kronikah oglejskih patriarhov, da je bilo na sinodi dvajset škofov zbranih. V teh dveh kronikah sta namreč všteta tudi tista dva škofa, ki sta na Gradež poslala samo svoje namestnike.

•) Gl. št. 84.


št. 85. 95

Potem predlaga škof Helija, da bi se na zboru omenile še neka- tere cerkvene stvari, zarad katerih jih je sklical. Nato so zbrani očetje ponovili verske dogme, sklenjene na cerkvenih zborih v Chalcedonu,*) Ephesu,*) Nicaeji^) in Carigradu.*)

Zapisnik cerkvenega zbora so podpisali: ^^Helias sanctae ecclesiae Aquilegiensis episcopus, Laurentius presbyter apostolicae sediš legatus, Marcianus episcopus s. ecclesiae Opiterginae,^) Leoni anus episcopus s. ecclesiae TihorniensiSy^) Petrus ) episcopus s. ecclesiae Altinatis,^) Vindemius episcopus s. ecclesiae Cenetensis,^) Virgilius episcopus s. ecclesiae Patavinae^^^) yoannes episcopus s. ecclesiae Celejanae^^^) Clarissimus episcopus s. ecclesiae Concordiensis ,

') Ki je bil leta 451.

') Leta 431.

») Leta 325.

  • ) Leta 381. — Kar se tiče občnega cerkvenega zbora v Carigradu leta 553.

kije obsodil »tri poglavja*, se v tem zapisniku kar čisto nič ne omenja. En dokaz več, da je zapisnik ponarejen.

  • ) Opitergium (sedaj Oderzo) je bil na Beneškem od Tre viša proti severo-

vzhodu.

•) Tibumia ali Teurnia je bila na tleh sedanjega Koroškega v tistem kraju, kjer dandanes stoji vas St. Peter im Holz ne daleč od Špitala. Že Plinius (Nat. hist, III, 24, 146) in pa Ptolemaeus (Geogr., 11, c. 13, § 8) omenjata to mesto. Tu je bila škofija že proti koncu starega veka v dobi sv. Severina. Cfr. Letopis Mat. Slov. za leto 1897, str. 27—29.

) Razkolniškega škofa Petra omenja tudi papež Gregor v svojem pismu iz leta 595. (gl. št. lil.)

  • ) Altinum (sedaj Altino) je od Benetek proti severu.
  • ) Ecclesia Cenetensis je bila v Cenedi. Tako se zove sedaj majhen

kraj med Bellunom in Trevisom blizu mesta Vittorio. V prejšnjih časih je bila Ceneda večja in znamenitejša. Grški pisatelj Agathias jo omenja v svoji zgodovini (II, C. 3: „ . . . ές Κένετα την πόλιν"). — Rubeis (Mon. eccl. Aquil., col. 259) ter za njim Kandler (Cod. dipl. Istr.) in pa Monticolo (Cronache Venez., 7, op 5) mislijo, da je pisava „Cessensis" bolja od , Cenetensis" ter menijo, da je bila dotična ško- fija na nekem malem otoku blizu Rovinja, ki seje nekdaj zval ^Cissa". Po mojih mislih gre prednost pisavi „Cenetensis". — Nikakor ne morem pritrditi tistim, ki iščejo to škofijo v Sisku na Hrvaškem (MG. SS. rer. Langob., 610) ali pa v Sežani na Krasu (Giannoni, Paulinus II, Patr. v. Aquileia, 38, op.).

'°J Patavium, Patavina urbs, sedaj Padova na Beneškem.

") Celje na južnem Štajerskem. — Vir, ki nam je ohranil ime celjskega škofa Ivana, je ponarejen. Če pa pomislimo, da so nekateri drugi škofje, ki so v rečenem viru našteti, okoli leta 579. v resnici živeli, kar se da iz drugih zgodovinskih do- kumentov dokazati, bi smeli domnevati, da tudi ime celjskega škofa Ivana najbrže ni izmišljeno. Prej ko ne je kompilator zapisnika o gradeški sinodi vzel imena naštetih škofov iz kakega pravega, okoli leta 579. spisanega vira, ki pa se je pozneje izgubil. Kakor se vidi, so vladali v Celeji v šestem stoletju škofje. Ker pa je prav verjetno, da so okoli leta 579. po celjski okolici razsajali Obri in Slovenci, zato si lahko mislimo, da je celjski škof Ivan že pred prihodom sovražnikov, morebiti že leta 568. zapustil svojo stolico ter utekel na otok Gradež, kjer so se takrat zbirali beguni tudi iz drugih krajev. Ravno to bi smeli trditi o škofu Vigiliju, ki je imel


96


Št. 85.


Patricius episcopus s, ecclesiae Emonensis,^) Adrianus episcopus s. ecclesiae Polensis^^) Maxentius episcopus s. ecclesiae yuliensis^ "j Severus episcopus s. ecclesiae Triestinae,^J Solacius episcopus s. eccle- siae VeronensiSj^) yoannes episcopus s. ecclesiae Parentinae,^) Aaron episcopus s. ecclesiae Avoriciensis^) Marcianus preshyter locum faciens viri beatissimi Ingenuini episcopi s. ecclesiae se- cundae Rhetiae^) Agnellus episcopus s. ecclesiae Tridentinae,^) Vigilius episcopus s. ecclesiae Scaravensis '°) superveniens in sancta synodo^Laurentius preshyter superveniens in sancta synodo locum faciens viri beatissimi Fonteii episcopi s. ecclesiae Feltrinae^ ^ V Marcianus episcopus s. ecclesiae Petenatis ") superveniens in sancta synodo^

Dalje so na zapisniku navedena imena naslednjih presbiterov: „Laurentius, Emarus, Sergius, Dorotheus, Laurentius, Albinus, Leo, Mar- cianus, Severinus, Lucillus, Castus in Provincialis."

y^Imperante domino nosiro serenissimo Tiberio Constantino augusto, anno imperii ejus V. eodem consule^ sub die III. nona- rum Novembrium^ indictione tertia decima^

[Danduli Chron., lib. VI. c. i, pars 13 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 98). — UgheUi, Italia sacra (ed. 1653), V, 34. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 237. — Man si, Cone. coll., IX, 923. — Kandler, Codice dipl. Istr, ad a. 579.]

svoj sedež v panonski Scarabantiji (v sedanjem Šopronju na Ogrskem), in kateri je tudi omenjen v zapisniku izmišljene sinode na Gradežu. Takih begunov je bilo takrat veliko na obalih Jadranskega morja. Znano nam je, da je neki Ivan, ki je prišel iz Panonije, bil postavljen za škofa na gradu »Novas" ne daleč od Kopra. (Gl. št. 127 )

  • ) Emona, sedaj Novigrad (Cittanuova) v Istri. Dotičnega škofa pozna tudi

Paulus diaconus (Hist. Langob., III, 26.)

') Sedaj Pulj v Istri.

•) Julium Carnicum, sedaj Zuglio pri Tolmezzu v Karniji.

  • ) Sedaj Trst.
  • ) Sedaj Verona na Beneškem.

•) Sedaj Poreč v Istri.

') Kje je bila „Avoriciensis (Avonciensis) ecclesia", ni znano. Ne zdi se mi prav, da bi prvi izraz nadomestili z besedo »Aguntinensis" ter iskali dotično cerkev pri Lienzu na Tirolskem. Prej bi smeli misliti, da »Avoriciensis" stoji namesto »Azolensis" ali „Acilensis*, kar bi pomenjalo škofijo v Asolu na Beneškem. (Glej tudi št. 102.)

') Ecclesia secundae Rhetiae ni druga, kakor sabenska cerkev pri Brixenu na Tirolskem. Gl. tudi št 102., kjer je omenjen najbrže isti škof „Ingenuinus, episcopus sanctae ecclesiae Sabionensis".

•) Trident na južnem Tirolskem.

") Scaravensis (Scaravaciensis) ecclesia je bila v nekdanjem panonskem mestu^ Scarabantia imenovanem (sedaj Šopronj).

«*) Feltria (sedaj Feltre) poleg reke Piave na Beneškem. >") Sedaj Pičen (Pedena) v Istri.


št. 85 . 97

Primerjaj tudi izpiske iz raznih drugih virov:

Cronica de singulis patriarchis Nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, p. 5 — 8): „Temporibus Tyberii Constantini augusti p. 5. Helias patriarcha Aquileiensis in Gradensi castro ecclesiam sanct^ Euferai^ fabricari precepit, ibique synodum congregavit. in qua synodo quicquid de Calcedonense concilio dubitabatur, pulsa liubietate, confirmatum est, ibique statuit, ^cclesiam Gradensem caput et metropolim totius provinci^ Histri- ensium et Venetiarura, cuius Veneci^ terminus a Pannonia usque ad Adam fluvium protelatur,*) || ^pistolamque pro his statutis accepit a beatissimo p. 6. papa Pelagio, consentientibus universis episcopis iam dictarum provinci- arum . . ."

„Cui (se. Probino) succedens memoratus Helyas patriarcha, hec qu^ supra scripta sunt ordinavit, et iam dieta corpora sanctorum (se. corpora sanetorum martyrum Hilari et Taciani et reliquorum) in miro ordine lo- cavit, domumque šibi a fundanientis fabricari precepit, asserens in || svnodo p. 7. supra statuta: karissimi fratres, intervenientibus malis nostris cottidie hostile perpetimur flagellum; et iam pridem ab Atila Unorum rege Aquileia civitas nostra funditus destructa est, et postea Gothorum incessu et c^terorum barbarorum eassata, vix aspirans, sed et nune Longobardorum nefand^ gentis flagella sustinere non potest; quapropter dignum ducit mansuetudo nostra, si vestr^ placet sanetitati, in hoe castro Gradensi nostram confirmare metropolim. quo dieto omnibus placuit episcopis, et faeto libello statutQ su^, id est de memorata Calcidonensi synodo et de hac ipsa sede, subter roanibus suis conseripserunt, id est primus Helias patriarcha, id est deinde Marcianus episcopus sanetQ ^cclesi^ Opetergine, Leonianus episeopus Tybor- niensis, Petrus episcopus Altinatis, Vindemius episeopus Gessensis, BerguUus episcopus Patavin^ ^cclesi^, loannes episcopus Celeian^, Clarissimus epi- s'copus Coneordiensis, Patrieius episeopus Emonensis, Adrianus episcopus Polensis, Maxeneius episcopus luliensis, Severus episcopus Tergestinus, Solaeius episeopus Veronensis, lohannes episcopus Parentin^ Qcclesi^, Aaron episeopus Avonciensis, Ingenuus episeopus secunde Reti^, Agnellus episeopus Tridentinus, Vigilius || episcopus Scaravaciensis, Fontegius episcopus Fel- p. 8. trensis, Marcianus episcopus Petenatis, Laurentius presbiter, et Martinus presbiter, atque Emerius presbiter provinciales, et presbiteri ceteri, tam raetropolitani quam et plebani; omnes isti supraseripti consentierunt, et omnia in eodem loco eonfirmaverunt.*')

Chronicon Gradense (Monticolo, Cronache Veneziane, I, 48, 49): „In eadem rero sinodo, quam supra memoravimus, quicquid de Galeedo- P• 48.

  • ) Cfr. Pauli diaconi Hist. Langob., II, c. 14.

') Pisatelj te kronike je imel pač, kakor se kaže, zapisnik izmišljene gradeške sinode pred seboj, vendar je tu in tam po svoje postopal. Več stvari je izpustil, tako n. pr. večino imen navedenih presbiterov. Ime padovanskega škofa Virgilija je premenil v „Bergullus" itd.

12


98 Št. 85.

nensi dubitabatur concilio, pulsa ambiguitate, confirmatum est, ibique statuit ^cclesiam Gradensera caput et metropolim totias provincie Hystriensium et Venetiarum, cuius Veneti^ terminus a Pannoniam usque ad Adam flu- vium protelatur, epistolamque pro his statatis acceperunt a beatissimo papa Pellagio, consencientibus universis episcopis iamdictaruro provinciarum."

p. 49, »Cui (se. Probino) succendes raemoratus Helias patriarcha, hec que

suprascripta sunt ordinavit; et iam dieta eorpora sanetorum ibi miro modo oeavit domumque šibi a fundamentis fabrieare precepit, asserens in synodo supra statnto: karissimi fratres, intervenientibus malis nostris eottidie hostile perpetiraur flagellum, et iam pridem ab Atila Ungarorum rege Aquileia eivitas nostra funditus destrueta est, et postea Gothorum ineessu et eete- rorum barbaroram eassata vix aspirat, sed nune Longobardorum infande gentis flagella sustinere non potest; quapropter dignum dueit mansuetudo nostra, si vestr^ plaeet sanctitati, in hoe eastro Gradense nostram eonfir- mare metropolim. quod dictum omnibus placuit episeopis, et faeto libello statut(j su^, id est de memorata Caleedonensi synodo, et de hae ipsa sede et omnium supradictorum supter manibus suis eonseripserunt, id est priraus Helias patriareha, deinde Mareellus*) episcopus sanetQ ^eelesi^ Opitergine, Leonianus episcopus Tvborniensis, Petrus episeopus Altinatis, Vindemius episcopus Cessensis, Bergullus episcopus Patavin^ ^cclesi^, Johannes epi- scopus CeleianQ, Clarissimus episcopus Coneordiensis, Patrieius episcopus Emonensis, Adrianus episcopus Polensis, Maxencius episcopus luliensis, Severus episcopus Tergestin^ ^cclesi^, Solaeius episcopus Veronensis, Jo- hannes episeopus Parentine Qcclesi^, Aaron episcopus Avonciensis, Ingenuus episcopus secunde ReeiQ, Agnellus episcopus Tridentine ^cclesi^, Vigilius episcopus Scaravaeiensis, Fonteius episeopus Feltrensis, Marcianus episcopus Petenatis, Laurencius presbiter Qt Marinus presbiter atque Emerius presbiter provinciales et eeteri presbiteri tam metropolitani quamque et plebanij omnes isti supraseripti consencierunt, et omnia in eodem loeo confirmaverunt."*)

p. 62. lohannis diaconi Chronicon Venetum (Montieolo, Cronache Ve-

neziane. I, 62, 70, 71): „ . . . in quo etiam loco (se. in Gradensi eastro) post paueum tempus Helyas,. egregius patriareha, qui tertius post Paulum regendam suscepit ecclesiam, ex consensu beatissimi pape Pelagii, facta synodo viginti episcoporum, eandeni Gradensem urbem totius Venecie metropolym esse instituit."

„ . . . eidem eeclesie (se. Gradensi) saeerdos Helyas preficitur, qui hec

p. 70. que super seripta sunt ordinavit, domumque šibi a fundamentis edificavit et iam dieta eorpora sanetorum miro modo collocavit, asserens in synodo supra statutura: karissimi fratres, intervenientibus malis nostris, eottidie hostile perpetimur flagellum; et iam pridem ab Atila Unorum rege Aqui-


1) Zapisnik gradeške sinode in pa Cronica de sing. patr. imata ime Marcianus ne pa Marcellus.

V To je skoraj doslovno prepisano iz »Cronica de sing. patr. Nove Aquileie".


št. 85. 99

legia civitas nostra funditus distructa est et postea Gothorum incessu et ceterorum barbarorum cassata, vix aspirans; sed et nune Langobardorum jnfande gentis flagella sustinere non potest; quapropter dignum ducit man- suetudo nostra, si vestre placet sanctitati, in hunc castrum Gradensem nostram confirmare metropolym. quo dieto omnibus placuit episcopis, et facto libello statute sue, id est de raemorato Calcedonense synodo et de ac ipsa sede, subter manibus suis conscripserunt, id est primus Helyas pa- triarcha, deinde Marcianus episcopus sancte ecclesie Opetergine, Leonianus episcopus Tyborniensis, Petrus episcopus Altinatis, Vinderaius episcopus Gessensis, Bergullus episcopus Patavine ecclesie, lohannes episcopus Geleiane, Clarissiinus episcopus Goncordiensis, Patricius episcopus Emonensis, Adri- anus episcopus Polensis, Maxentius episcopus luliensis, Severus episcopus Tergestine ecclesie, Solatius episcopus Veronensis, lohannes episcopus Pa- rentine ecclesie, Aaroii episcopus Avonciensis, Ingenuus episcopus || secunde p. 71. Recie, Agnellus episcopus Tridentine, Vigilius episcopus Scaravaciensis, Fon- tegius episcopus Feltrensis, Martianus episcopus Petenatis, Laurentius pres- byter et Marinus presbyter atque Emerius presbyter provinciales, et ceteri presbyteri tam metropolitani quamque et plebani; omnes isti suprascripti consentierunt et orania in eodem loco confirmaverunt."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl.Aquil, App. p. 7): „Tunc Helias ab errore revocatus,^) de praedicti papae Pelagii consensu, viginti episcoporum synodum convocavit, et Gradensem insulam, quae ut praedicitur, Nova Aquilegia appellata fuit, totius Venetiae instituit metro- polim."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „Hic (se. Helias) de voluntate b. Pelagii papae synodum XX episcoporum fecit: et ibi de voluntate praedicti Pelagii Gradensem eeelesiam, quae nova Aquilegia ut praedictum est appellata fuit, totius Venetiae metropolim ordinavit."

Danduli Chronicon, lib. VI, c. i, pars 10 (Muratori Seript. rer. Ital., XII, 98): „ . . . eonsultu et decreto Pelagii papae II episcoporum concilium celebravit (se. Helias) in ipsa ecclesia sanetae Euphemiae, quam, translata sede, totius Venetiae et Istriae metropolim auetoritate papali de voluntate synodi instituendam proposuit, prout ex infraseriptae constitutionis fenore, quam, ut nascentis eeclesiae dignitas apud posteros raemorabilis habeatur, sicut in authentieis et vetustissimis eodicibus reperimus, singulariter deseri- bemus." — (Potem sledi sinodin zapisnik.)


') Iz pisem papeža Pelagija II. do gradeškega patriarha Helija je razvidno (gl. št. 92, 93 in 94), da je bil ta še leta 585. vdan razkolništvu. Ni nam znano, da bi bil kdaj preklical svojo zmoto.


F^ 100 št. 86.

I št. 86.

I Neverjetno.')

I (579, dne 3. novembra.)

I v tistem času je patriarh Helija, kateremu so tudi pritrdili prj

m (gradeški) sinodi navzoči škofje, duhovščina in ljudstvo, uredil ali pa P na novo ustanovil šestnajst škofij po Furlaniji, Istri, Dalmaciji in Be- i neškem, tako n. pr. na Krku, v Osoru in Pičnu. Na Beneškem je I osnoval šest škofij ter ukazal, da naj v vsaki škofiji duhovščina in i ljudstvo volita škofe, kakor je to že določil papež Benedikt L in po- I trdil s posebnim pismom. Beneški dožd naj za vedne čase ima po teh i škofijah pravico investiture in intronizacije.

t Chronicon Gradense po God. G. III, lo v knjižnici patriarhalnega

1 senoinarja v Benetkah (Monticolo, Gronache Veneziane, I, 43): „tunc Helias

I patriarcha egregius cum ononi illa episcoporum multitudine ac cleri et po-

w puli collaudatione ordinavit et constituit et de novo erexit XVI episcopatus 1 tam inter partes loči Foroiuliensium nec non et Histrie et Dalmatie regiones,

Ε videlicet Veglensem, in Apsaro, in Pathena, quam in Venetiarum partibus. m in hac quidem regione Venetiarum sex episcopatus fieri instituit, quorum

i sane electiones uniuscuiusque parochie ') clero et populo commitens ut pax

i et universalis unitas cleri et populi perheniter servaretur et contentaretur

I de suis electis, quemadmodum a beato Benedicto primo papa sanctitum

i fuerat nec non ex privilegii scripto per eundem erat confirmatum; porro

ft duci Veneto investitionem et intronizationem perpetuo concessit."

1;^ Chronicon Gradense po God. Vat. Urb. 440 (Monticolo, p. 43):

W- ^tunc Helias, egregius patriarcha, cum omni illa multitudine episcoporum

■ ac cleri et populi collaudatione ordinavit sedečim episcopatus inter Foro- m gulensium nec non et Hystrie sive Dalmatiae partes, videlicet in Vegla, in

■ Apsaro, in Pathena ; in Venetia autem sex episcopatus fieri constituit, quorum 1. electiones uniuscuiusque parrochie clero et populo committens, sicut a beato m Benedicto sancte Romane sediš antistite fuerat sanccitum, nec non et pri- I vilegii scripto confirmatum, duci investicionem concessit,"

p. 13. Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 13, 14): „Per

hoc sinodale concilium, cum conlaudatione clericorum, cum tocius per partes

p. 14. populi a Verona usque ad Panonie finem et in totum Forogulensium || sive Hystrie partis cum Pola et Parentina civitatibus et in capite Sclavanie, quod est civitates nomine Pethena, alia Vegla, tercia Absaro, constituit et ordinavit dominus Helias Gradensem patriarcha per tote istorum provincie


^


  • ) Navedel bi lahko več razlogov, iz katerih bi se moglo sklepati, da je to,

kar nam kronike o teh zadevah pripovedujejo, večinoma izmišljeno in neresnično, ali pa vsaj neverjetno.

  • ) Prav za prav »episcopatus*.


št. 86, 87. 101


decem et sex episcoporum. In Venetia autera constituit sex episcoporum fieri. Dux concessit inveslitionem, populo autem lectionem." *) (Potem na- števa škofije po Beneškem, katere je bajo ustanovil patriarh Helija.)


Št. 87. 580.^)

Obrski kakan Bajan je v tem letu k (bizantinskemu) cesarju Ti- beriju poslal Targitija, kateri naj bi od njega (od cesarja) zahteval vsako- leten davek v znesku 80.000 denarjev («νομισμάτων"),') Nato je prelomil po- godbo, katero je bil sklenil z rečenim cesarjem v začetku njegove vlade,*) šel z vso svojo vojsko k Savi ter se utaboril med Sirmijem in Singi- dunom^). Da bi se bil mogel polastiti Sirmija, je hotel napraviti most čez Savo.®) Vendar se je bal bizantinske posadke v Singidunu, katera je bila jako vajena gibati se z ladjami po rekah.

Bajan se je napotil z vsemi svojimi pešci čez Sremski otok "^) ter prišel do Save. Ko so to opazili Bizantinci, ki so bivali po ondotnih mestih, so bili močno prestrašeni. Sethus, poveljnik v Singidunu, je h kakanu poslal poslance, kateri naj bi ga vprašali, kaj namerjava, da je prišel do Save, ko sta se vendar med njim in Bizantinci sklenila mir in prijateljstvo. Tudi naj mu reko, da mu (kakanu) ne pripusti, da


O To je ^electionem".

') Obri so se polastili Sirmija le prav malo prej („πρό τίνος βραχυτάτου καφοΰ"), kakor je postal Mavrici) bizantinski cesar. (Theophylaktos, I, c. 3.) — Tega prednik Tiberij je umrl ireseca avgusta leta 582. (Theophanis Chronogr. ed. Boor, I, p. 552.) — Ivan iz Ephesa (VI, c. 32, p. 263) trdi, da so Obri dve leti oblegali mesto Sirmij; začeli so torej z obleganjem leta 580. Na nekem drugem mestu pravi isti pisatelj (VI, c. 24, p. 255), da so Obri postavili most čez ^Donavo", da bi oblegali Sirmij, v tretjem letu Tiberijevega vladanja, tedaj leta 580.

') Beseda η o mišma zaači podobo in napis na kakem denarju, dostikrat pa tudi denar. Ta beseda pomenja v grščini večkrat to, kar latinski izraz „solidus". Nomisma je lahko zlat denar ali pa tudi srebrn.

  • ) Povedali smo že, daje bizantinski cesar Justin II. leta 575. postavil Tiberija

za sovladarja. Ko je Justin leta 578. umrl, je postal Tiberij samovladar. Tega leta je Tiberij s kakanom sklenil mir in prijateljstvo. Primerjaj št 82.

') Sirmium nam je iskati v sedanjem Sremu pri mestu Mitrovici. Singidunum je sedanji Beligrad.

•) Ivan iz Ephesa nam pripoveduje, da je cesar Justin II. poslal Bajanu me- hanikov in tesarjev, kateri naj bi mu naredili palačo in kopel. Ko so to izvršili, so hoteli iti v svojo domovino. A kakan je sedaj pokazal, za kak namen jih je potreboval. Prisilil jih je, da so mu morali napraviti most čez „uonavo". Potem so Obri zahtevali od cesarja, da naj jim di mesto Sirmij, katero je ob rečeni (!) reki, ker drugače bodo pustošili njegovo državo. Ker jim cesar ni tega dovolil, so posta- vili še en most čez reko. (VI, c 24, p. 254, 255.)

') Sremski otok je sedanji vSrem, kije na treh straneh omejen od rek, namreč od Save, Donave in Drave.


102


Št. 87.


bi brez cesarjevega dovoljenja napravil most čez reko. Kakan je nato odgovoril, da ne misli sestaviti mostu zato, da bi Bizantincem škodoval, temuč zato, da bi se napotil nad S 1 o v e η e. Ako bi šel čez Savo ter prehodil potem bizantinsko zemljo, bi prestopil Donavo na tistem mestu, kjer ima bizantinski cesar mnogo ladij pripravljenih za prehod. Tako je že prej ^) postopal na korist bizantinskemu cesarju ter pri tej pri- ložnosti osvobodil in podaril Bizantincem mnogo tisoč bizantinskih ujetnikov, katere so Sloveni gnali v sužnost. Rekel je, da so se mu Slovčni zamerili, ker nočejo plačevati davka, katerega jim je bil na- ložil, in ker niso sprejeli obrskih poslancev, katere je bil k njim poslal.*) To je tedaj vzrok, da je prišel k Savi. Nato ukaže, da bi Sethus sprejel njegove poslance ter jih poslal k cesarju, od katerega bi zahtevali, da naj pripravi ladje, katere bi rabil (kakan) pri prehodu čez Donavo, kadar bi hotel iti nad Slovčne. Zatrdil je, da je voljan priseči pri tem, kar je Obrom in Bizantincem najsvetejše, da ne misli narediti Bizantincem in mestu Sirmiju nobene škode in da je hotel most napraviti samo zato, da bi se napotil nad Slovene.

Vse to se ni zdelo verjetno niti Sethu, niti Bizantincem, ki so bivali v Singidunu. Tudi so vedeli, da niso zadosti pripravljeni, ker so imeli le malo vojakov in tudi ne zadosti brzih ladij, kajti ta nastop (Obrov) se je izvršil nanagloma in nepričakovano. Ob enem je začel kakan žugati in prisegati, da se ravna po mirovnih pogodbah, skle- njenih med njim in Bizantinci, in ker gre le nad Slovčne, ki so so- vražniki njegovi in Bizantincev, hoče tudi narediti most. Nato je še grozil, da bi takoj pogodba prenehala ter bi začel vojsko z Bizantinci, ako bi se kdo predrznil streljati na tiste, ki bi postavljali most.

Nato so Bizantinci, ki so bivali v Singidunu, zahtevali od Bajana, da naj priseže, da v resnici ne namerjava nobenega napada na bizan- tinsko zemljo. Bajan je prisegel najprej po obrskem, potem pa po krščan- skem načinu. Nato je Sethus poslal obrske poslance v Carigrad k cesarju Tiberiju. Kakan je med tem časom postavil most čez Savo ter hotel izvršiti svoj namen prej, kakor bi mu mogel cesar delati kake zapreke.

Ko so obrski poslanci prišli v kraljevsko mesto (v Carigrad), so zahtevali od cesarja, da bi dal kakanu in obrski vojski na razpo- laganje ladje, na katerih bi šli čez Donavo nad Slovčne. Ker se kakan zanaša na njegovo (cesarjevo) prijateljstvo, namerjava napraviti most čez reko Savo, da bi potem uničil Slovene, ki so sovražniki njemu (cesarju) in Obrom. Ko so obrski poslanci to naznanili cesarju, je ta izprevidel takoj kakanov naklep in namen. Ker se hoče polastiti mesta Sirmija,


  • ) Bajan se je delal, da hoče nekako po isti poti iti nad Slovene, kakor 1. 578.

Glej št. 82.

■■') Leta 578. so Sloveni, kakor je bilo že povedano, še celo pobili obrske poslance. Glej št. 82.


št. 87. 103

nareja most, da bi prebivalci ne mogli (po reki) dobivati potrebnih stvari ter bi vsled gladu morali njemu prepustiti mesto.

Cesar se ni zanesel na mir, kateri je bil sklenjen z Obri; vendar tudi ni preskrbel Sirmiju potrebnega živeža. Ne samo, da ni imel zadosti vojske, katero bi bil poslal nad Obre, temuč je sploh kar čisto nič ni imel pri rokah, ker so imele vse njegove trume opraviti v perzijski vojski po Armeniji in Mezopotamiji. Vendar se je delal, kakor da bi ne vedel, kaj kakan namerjava. Rekel je, da sam misli napasti S 1 o - vene, kateri so po bizantinski državi požgali mnogo krajev. Sedaj tudi ni pravi čas, da bi se jih Obri lotili, ker Turki razsajajo okoli Cher- sona ') ter bi takoj zvedeli, ako bi (Obri) šli čez Donavo. Za sedaj naj počakajo ter drugikrat izvrše ta napad. V kratkem času zve (cesar), kaj Turki namerjavajo, ter potem to naznani kakanu.*) Obrskemu po- slancu ni ostalo prikrito, da je bilo namenoma izmišljeno, kar je po- vedal cesar, ki je upal, da jim (Obrom) s Turki napravi strah. Kazal se je (obrski poslanec), da je istih misli, ter obljubil, da pregovori kakana od njegovega naklepa. Ta poslanec je namreč vedno najbolj nagovarjal in izpodbujal kakana, da bi se vojskoval z Bizantinci. Ko je dobil mnogo darov, katere je zase zahteval, je zapustil kraljevsko mesto. Ko je potoval skozi Ilirijo v družbi nekaterih Bizantincev, so ga ubili S 1 o v e η i , ki so takrat pustošili ondotno zemljo.')

Čez nekoliko časa je prišel drug kakanov poslanec v Carigrad ter naznanil, da je most čez Savo že narejen. Bizantinci ne morejo braniti Bajanu, da bi ne oblegal Sirmija. Tudi jim ni mogoče pomagati mestu ali pa pripeljati ondotnim prebivalcem živeža. Najboljše je, da cesar ukaže svojim ljudem, da zapuste Sirmij, ter ga potem odstopi Obrom, ker ne kaže, da bi zarad te malenkosti začel vojsko s kakanom.

Cesar je obrskemu poslancu sicer odbil njegovo zahtevo, vendar so Obri kmalu potem dobili Sirmij v svojo oblast. Cesar namreč ni imel nobenih pravih čel, da bi jih bil poslal Sirmiju na pomoč.

Menandri Protectoris Fragmenta, c. 63 — 66 (Historici graeci mi- nores, ed. Dindorf, II, p. 121 — 131)•*)

') Cherson je bilo mesto na Krimskem polotoku

') Ivan iz Ephcsa (VI, c, 3:), p. 26l) pripoveduje, da cesar Tiberij ni hotel odstopiti Obrom mesta Sirmija, pač pa jih je želel odpraviti z raznimi izgovori in obljubami. Skrivaj je poslal tudi poslance k Langobardom in drugim narodom, da bi napadli Obre od zadaj.

  • ) Iz tega stavka je razvidno, da so Slovčni takrat razsajali po Iliriji. Morebiti

je to isti naval, o katerem govori Ivan iz Ephesa v svoji Cerkveni zgodovini. Glej št. 88.

") Tu navajam le tiste odstavke iz ohranjenih spisov Menandra Protektorja, v katerih se Slove ni omenjajo. — Razun Menandra nam tudi Ivan iz Ephesa (VI, C. 24, 30, 31, 32 in 33, str. 254, 261, 262 in 263) pripoveduje, kako so se Obri polastili Sirmija. Dotični odlomki Schonfelderjevega prevoda so tudi natisjeni v Vjestniku Zemaljskog arkiva u Zagrebu, I, str. 117—120.


i 04 ^Km^i^^^^ g^^ g^^

p. 122. Ibid. C. 63, p. 122 — 123: „ . . . καΐ αυτός μετά πάσης της Άβάρων στρα-

τιάς πεζή δια της Σιρμιανής πορευόμενος νήσου, παραγίγνεται κατά τον Σάον χο- ταμόν. διαταραχθ-έντων δε των εν ταΐς χόλεσι ταύταις *Ρωμαιων και το εγχείρημα συννοησάντων, του τε εν Σιγγηδόνι στρατηγού, Σήθου τοΰνομ,α, στεΟ.αντος προς τον Χαγάνον και επερωτώντος δ, τι δη και βουλομενος ειρήνης βεβαίας τε και φιλίας συνεστώσης αυτω τε και 'ΡωμαιΌις προς τον Σάον άφίκετο ποταμ,όν, αμα δε λέ- γοντες ως ου περιόψεται γεφυροΰν έπιχειροΰντος αΰτοΰ τον ποταμό ν, ουκ επιτρέποντος δλως του αυτοκράτορος* ου κατά 'Ρω;Λαίων τι μηχανώμ-ενος Ιφη βουλεσθ-αι -πηρυναι την γέφυραν, άλλως δε κατά Σκλαβηνών χωρεΐν, καΐ διαπεραιούμενος τον Σάον επι- βαίνων τε ες την 'Ρωμαίων αυΟ-ις τον "Ιστρον διαβήσεσθ-αι κατ' αυτών, πλοίων αυτω πολλών παρά του 'Ρωμαίων αυτοκράτορος ές την διάβασιν παρασκευαζομένων, τοΰτο γάρ δη και πρότερον προς χάριν του 'Ρωμαίων βασιλέως πράςαι, και πολλάς αίχμ,α- λώτων μυριάδας εκ της 'Ρωμαίων γης ΣκλαβηνοΤς δεδουλωμένων έλευθ-ερας αυθ-ις 'Ρωμαίοις άποδοΰναι. \ΰν δε ύβρίσθ-αι μεν έλεγε προς αυτών ου βουλομένων το συν-

ρ. 123. ταχθεν τηνικαΰτα τέλος || παρά σφών καθ•' εκαστον έτος έπ' αυτόν κατατιθ-έναι* και πρέσβεις δε Άβάρων σταλέντας προς αυτών άνηρήσθαι. διά ταΰτά τε ήκειν ές τον Σάον, και έπι τούτω πρέσβεις έκέλευσε δέξασθαι παρ' αυτοΰ τον ΣήΟ-ον σταλησομένους δι' αυτού ως τον αυτοκράτορα, και αιτήσοντας παρασκευάσαι κατά τον "Ιστρον αυτω τά πλοΤα ΰίαπεραιουσθ-αι μ.έλλοντι κατά Σκλαβηνών. έμνύειν τε Ιλεγεν εχειν έτοίμως τους νομιζομένους μεγίστους παρά τε Άβάροις και 'Ρωμ.αίοις όρκους, ως ουδεμίαν τινά κατά 'Ρωμαίων ή κατά της Σιρμίου πόλεως μηχανώμενος βλάβην, αλλ' έπι τή του εθ-νους τών Σκλαβηνών έφόδω την γέφυραν βουλοιτο πήξασΟ-αι. ταύτα ου πιστά μεν ούτε Σήθ-ω αυτω οΰτε τοις εν Σ^ρ^ηδόνι έδόκει 'Ρωμαίοις. όμως δε οΰτε παρασκευήν Ίκανήν εχειν οΊόμενοι, στρατιωτών τε ολίγων αυτοΐς παρόντων και δρο- μάδων νεών πολλών ου παρουσών, οία της κι^/ήσεως ταύτης εξαίφνης τε και άπροσ- δοκήτως γενομένης, άμα τε του Χαγάνου διαπειλεΤν άρξαμένου και διαμαρτυρασθ-αι, ως αΰτος μεν τοας προς 'Ρωμαίους συντεΟ-ειμέναις αυτω περί της ειρήνης έμ;χένοι συνθ-ήκαις, κατά δε τών εαυτού τε καΐ 'Ρωμαίων πολεμίων Σκλαβηνών χωρών ουκ άφέξεται του έργου της γεφυρώσεως" ..."

ρ. 125. Ibid. C 64 (ρ. 125): »"Οτι άφικομένων τών πρέσβεων τών Άβάρων εις την

βασιλίδα, και αιτούντων τον αυτοκράτορα παρασκευάσαι τάς ναΰς τω Χαγάνω και τή στρατιά τών Άβάρων ές τον "Ιστρον διαβησομ^ένη κατά Σκλαβηνών, θ-αρροΰντα γάρ ήδη τον Χαγάνον ές την φιλίαν την αυτοΰ την γέφυράν τε ές τον Σάον έργάζεσθ-αι ποταμον και βούλεσθ-αι τους κοινούς έχθ-ρους αυτοΰ τε και 'Ρωμαίων Σκλαβηνους έκτρΐψαι, ταΰτα άπαγγειλάντων εΰθ-υς μεν το επιχείρημα καΐ την εννοιαν του Χαγάνου διέγνω σαφώς ό αυτοκράτωρ, ως την πόλιν το Σίρμ.ιον έςελεΤν βουλόμενος έργάζοιτο την γέφυραν άποκωλΰσαι βουλόμενος την τών αναγκαίων εισκομιδήν, δπως λιμω πα- ραστ/^σοιτο την πόλιν. ου γάρ ην άποχρώσας δαπανάς ές αυτήν προαποθ-έμενος, τή συνεστώση προς Άβάρους ειρήνη θ-αρρών. άπορων δε στρατιάς, ούτι λέγω προς την Άβάρων δύναμ.ιν άντιταςομένης, αλλ' ουδέ όλιγίστης δλως υπαρχουσης αυτω, πάντων τών στρατιωτικών καταλόγων ες τον προς Πέρσας πόλεμον Ιν Άρμ.ενία τε και τή μέση τών ποταμ.ών ένησχολημένων, άπεπροσποιεΐτο δή-θ-εν ως ου συννοήσας το βου- λευΟ-έν τω Χαγάνω. έ'φασκε δη βούλεσθ-αι μεν και αύτ'ος κατά Σκλαβηνών αυτούς


št. 87, 88. 105

χωρησαι, πολλά της 'Ρωμαίων έ-ττίχ-ρατείας δηούντων ουχ εΤναι δε της επιχειρήσεως τον καφον Άβάροις συμφέροντα, Τούρκων ήδη περί Χερσώνα έστρατοπεδευμένων και ταχεΐαν αισθ-ησιν αυτών, ήν τον "Ιστρον διαπεραιωθ-ώσι, δεξομένων. άλλα έπισχεΤν γαρ νυν εΤναι καλόν αυτούς και υπερβαλέσθ-αι την έπιχείρησιν. αυτός οέ ου πολλού την χρόνου διάνοιαν γνο)σεσθ•αι Τούρκων || δποι δη και της εφόδου την εννοιαν εχοιεν, ρ. 126. κα: ταυτην δήλην ποιήσειν τω Χαγάνω. ταΰτα ουκ έ'λαθ-ε τον των Άβάρων πρεσ- βευτήν έξεπίτηδες προς του βασιλέως συμπεπλασμένα, και ως τον άπο Τούρκων αύτοΐς προβαλλόμενος φόβον έφέξειν ήλπιζε της έπινοίας αυτούς, εδοξε δ' ουν πεί- Ό-εσθ-αι, και συνετίΟ-ετο πάντως έπισχήσειν τον Χαγάνον. ήν δε ούτος δ μάλιστα ενάγων αύτον αεί και παροτρύνουν ες τον κατά *Ρωμα{ων πόλεμον. και ούτος μ.έν δώρα, εφ' οίς ύπέσχετο, πολλά κομισάμενος έςώρμησε της βασιλίδος• και συνέβη κατά την 'Ιλλυριών αύτον διοδεύοντα μ,ετά τών προπεμπόντων ολίγων *Ρωμαίων προς των κατατρεχόντων την χώραν Σκλαβηνών άναιρεθ-ήναι.^'


Št. 88. 581.

V tretjem letu po smrti cesarja Justina (II.) in vladanja zmago- vitega Tiberija^) se prokleto ljudstvo Slovanov napravi na pot, prehodi vso Helado ter tesalske in traške pokrajine. Osvoji si mnogo mest in trdnjav; pustoši, požiga, ropa in gospodari po deželi ter biva v nji popolnoma svobodno in brez strahu kakor v svoji domačiji. To je trajalo štiri leta in sicer tako dolgo, dokler je imel cesar opraviti s perzijansko vojsko, kajti poslal je vse svoje trume na vzhod. Na ta način so dobili Slovani prosto roko v deželi, v njej bivali ter se po njej razširjali, dokler jih ni Bog pregnal. Pustošili, požigali in plenili so prav tja do (Dolgega?) zidovja ter si z ropanjem pridobili vse cesarjeve črede — mnogo tisoč — in tudi črede drugih. In glej! Do današnjega dno, kateri je v letu 584., bivajo, posedajo in počivajo v rimskih (bizan- tinskih) pokrajinah brez skrbi in strahu ; pleneč, moreč in požigajoč so obogateli ter imajo mnogo zlata, srebra, konjskih čred in orožja; vojskovanju so se priučili celo bolje kakor Rimljani (Bizantinci).

Ivan iz Ephesa, Cerkvena zgodovina, VI, c. 25. (Iz sirskega jezilta na nemščino prevedel J. M. Schonfelder, str. 255): „3Son bent ^olfe ber ^laOiXl

uub ber 33er^eerung, bie fte in X^racieu anrici)teteit im britten uiegteruugž* iai)re bež friebfertigeu t. X\hiv\vi§,

') Cesar Tiberij je začel kot samovladar vladati άηέ 26. septembra leta 578.; devet dni pozneje, to je dnč 4. oktobra, pa je cesar Justin umrl (Ivan iz Ebhesa, III, C. 6; Theophan. Chronogr. ed. Boor, I, 249). Tretje leto Tiberijevega vladanja je segalo od oktobra 580. pa do oktobra 581, Ker je neverjetno, da bi bili Slovani na zimo pridrli na bizantinska tla, zato lahko trdimo, da se je izvršil tu omenjeni naval leta 581. Slovani .so potem ostali na tuji zemlji štiri leta, ako ne dalj. V tistem času, ko je Ivan iz Ephesa pisal .svojo cerkveno zgodovino, to je leta 584., so še bivali, posedali in počivali brez skrbi in strahu po bizantinskih pokrajinah.


106


Št. 88, 89


Qm britten Qa^re be^ Zohe^ be^ taiferg Quftiuu^ nnb ber 9iegierung be^ fiegreid)en ^^iberiit^ gog ba^ t»emuufd}te 3Soif ber ^iauen aii^, burφJog gaii^ |)eiiag, bte tijeffaiifdien uiib t^racifc^en ^roi^injen, na^m t>ieie «Stdbte uub ^afteiie ein, tier^eevte, t>erbranute, pliinberte wnb te^errf^te ba^ Sanb iinb tuo^nte bariii ganj frei unb o^iie gurd)t, mie ixi feiuem eigenen. Φα^ bauerte Xfkv Qa^re iaixg unb fo lauge al§ ber ^aifer mit bem ^erferfrieg befd)dftigt mar imb aiie feine |)eere ηαφ bem Orient fc^idte. ^abiird) ^atten fie im Sanbe freiež (S))iei, beh;oi)nteu e^ unb breiteteu Ρφ balb barin au^, bi^ ^ott fie (^iiiau^) irarf. (Sie uer()eerten, brannten unb ijiunberteu aber bi§ juv du^ercn ^JJiauer, fo baf^ fie alie faiferlid}eu |)eerbeu — tiiele 3:aiifenbe — uiib bie ber Uebrtgeii erbeiitcten. Uub fiet) ! bi^ auf ben Ijeuttgeu 2:ag, tueld}e§ ba^ Qa^r 895 ^) i[t, tpo^nen, fi^en unb rii^en fie in beu romifφeπ ^rouinjen, oi)ue ©orge unb ξ5ιι^*Φ^, ^iiinbernb, morbenb uub breuueub, fiub χύά) ge^ tuorbeu uub befi^eu ©oib uub <Si(ber, ^ferbe* |)eerbeu uub t)teie SBaffeu uub ί:ΐαί)ίη gelernt, ^rieg §u fii^reu, me^r aU bie 9iomer."

Johannis abbatis Biclarensis Chronica (MG. Auct. ant., XI, 216): „Anno V Tiberii, qai est Leovegildi XIII annus, *).. . Sclavinorum gens Illyricum et Thracias vastat "


Št. 89.

Okoli 581, dne 27. oktobra.')

Vsa (solunska) pokrajina je dne 26. oktobra praznovala, kakor je bila navajena, praznik zmagovitega in domoljubnega mučenika Deme- trija. O polnoči je nastal ogenj v cerkvi sv. Atblofora (Zmagonosilca).*) To se je hitro zvedelo po vsem mestu, in kmalu se je zbralo vse polno ljudi, posebno pa mladine, ki so potem ogenj pogasili. Nato je neki mož začel klicati, da so barbari pod mestnim zidom. Vsled tega klica so vsi zapustili cerkev ter hiteli domov po orožje. Kmalu potem zapa- zijo pri cerkvi sv. mučenice Matrone Kristofore ^) množico barbarov, ki ni bila posebno velika, kajti našteli so jih samo kakih 5000 mož;


  • ) Ivan . iz Ephesa navaja v svoji zgodovini na mnogih mestih letnice po

aleksandrijskem letoštetju. Ako hočemo dobiti dotično letnico po Kr. , odšteti nam je od njegovih letnic število 311.

') Zahodnogotovski kralj Leovigild je vladal od 568 - 586. Trinajsto leto njegovega gospostva je bilo 581. Besede „annno V Tiberii" se, kar se tiče kronologije ne ujemajo s 13. letom Leovigildovega vladanja. Pričakovali bi, da bi stalo ^anno III Tiberii*. Zastran letoštetja opata Ivana primerjaj tudi dotično opazko pod št. 82.

'; Tu opisani napad seje izvršil, kakor nam pisatelj Joannes, nadškof solunski sam pravi, v noči med 26. in 27. oktobrom. Vprašanje je, katerega leta se je to zgodilo. Ker nam je iz drugih virov znano, da so Sloveni posebno okoli leta 581. razsajali po Balkanskem polotoku, si lahko mislimo, da je takrat prišel pred Solun tudi tisti oddelek Slovenov, o katerem govori omenjeni nadškof Joannes.

") Tako so imenovali včasi sv. mučenika Demetrija.

') Praznik sv. mučenice Matrone Kristofore se praznuje dne 15. marca.


št. 89 107

a vsi so bili, kar se tiče njih moči, izbrani in vajeni boja. Tako veli- kega mesta, (kakor je bil takrat Solun), ne bi bili barbari takoj napadli, ako ne bi bili nikdar (prej) pokazali svoje moči in drznosti tistim, kateri so se ž njimi vojskovali. *) Ko je bilo proti jutru ter se je že dan za- svetil, so meščani s svojimi očmi z zidovja zagledali nasprotnike. Ve- čina meščanov, katere sta podpirala Kristus in sv. Athlofor, je sedaj stopila (z zidovja) doli, odprla vrata ter zunaj mesta udarila na sovraž- nike. V kratkem času jih je od mestnega zidovja potisnila nazaj do cerkve treh sv. mučenic, sv. Hione, sv. Irene in sv. Agape. *)

Skoraj celi dan so se Solunjani vojskovali z nasprotniki. Imeli so težavno stališče, ko so napadali in odbijali napade, ker pred seboj so imeli tako rekoč izbran cvet slovčnskega naroda. Vendar so nazadnje z očividno pomočjo mučenikovo (sv. Demetrija) tisti dan pre- gnali sovražnike, izmed katerih jih je ne malo bežalo na tisto stran, odkoder so prišli. Tako je bil tedaj takrat končan ta nepričakovani in divji napad.

Miracula S. Demetrii mart., c. 95 — 99 (Acta Sanctorum, Octob., tom. IV (ed. 1866), p. 138 — 139.

Ibid. C. 95, p. 138: „ϊου χαλλινίκου τούτου καΙ φιλοπόλιδος μάρτυρος Δη- μητρίου ηγον έορτήν ή χώρα ττασα, κα-^ώς εΙώθει, τη του ον,τωβρίου μηνός εΐ/,άδι ε/,τη ήμ.έρα• . . ."

Ibid. C. 98, ρ. 138*. ^Ε'τα καθ-ορώσιν έχΐ το πεδίον του σεβασμίου ναοΰ της Χριστόφορου μάρτυρος Ματρώνης πληθ-υν βαρβαριτ,ήν ουκ άγαν μεν πολλήν (άχρι γαρ ζεντεχιλιάδων παρ' ήμΐν έλογίσθησαν) σφοοράν δε τη ίσχύϊ δ'.ά το έπ'./νέκτους τε απαντάς, και έμπειροπολέμους καθεστηκέναι• ου γαρ αν ούτως άθ-ροα πόλει τη- λ'καυτη προσέβαλλον, εί μη ρώμη και Ό-άρσει των πώποτε κατ' αυτούς στρατεύσαμε νων διε'/ηνοχότες έτύγχανον. Ώς δε άνέκραξεν άπο του τείχους ή πόλις αυτοψΐ τους άντι- πά/νους είσβλέψασα (οχθ-ρος γαρ λοιπόν ην, και τα της ημέρας έπέφωσκεν) οΐ πλεί-

* στοι κατελθ-οντες, και τάς πύλας άνοίξαντες, εςω την συμπλοκήν προς εκείνους, του

Χρίστου και του άΟ-λοφόρου αυτούς ένισχύσαντος, έποιήσαντο ήδη λοιπόν φ-θ-άσαντας τη μανία της θ-ηριωδίας αυτών και μέχρι του σεβασμίου τεμένους των τριών αγίων μαρτ-ϋρων Χιονης, Έφήνης, και Άγά-πης, όπερ, ώς Ιστε, βραχυτάτω διαστήματι του της πόλεως τείχους άφέστηκεν."

Ibid. C. 99> Ρ• ^39• „ Και δή μέχρι πολλού της ημέρας συρρηγνυμένων αμφο- τέρων άλλήλοις, και τάς διώξεις και τάς υφέσεις έπικινδυνότερον οι του ά{)•λοφόρου στρατοποιησάμενοι δια το πα^ηος τοΟ των Σκλαβίνων ζθ-νους το έπί/^εκτον ά'νθος, ώς εΤρηται, τους άντιπαρατασσομένους καθ-εστηκέναι. τέλος αυτής του μάρτυρος τής επι- στασίας έπιφανείσης, άπεδιώχθ-η το βάρβαρον αυτής ημέρας, των τήδε μέρων ου παρ' ολίγους ^υποχώρησαν, ήπερ εισέβαλεν και τα μεν τής τότε γεγενημένης απροσδόκητου, και 0-ηριώδους επιδρομής ούτω συνετελέσΟ-η- ..."


^ Ιζ tega stavka lahko sklepamo, da so Slovčni že prej včasi prišli pred mesto .Solun.

') Praznik sv. mučenic Hione, Irene in Agape je dno 3. aprila.


108 Št. 90.


Št. 90. 584,') poletje.

Slovšni, katere je našuntal obrski kakan, *) so opustošili večino bizantinske zemlje, pridrli trumoma do tako imenovanega Dolgega zi- dovja,*) tu razsajali ter pobili mnogo ljudi. Cesar je bil v strahu ter je hotel obvarovati Dolgo zidovje. Kar je imel vojaštva okoli sebe, ga je peljal iz Carigrada, kakor da bi hotel napraviti v naglici veliko trdnjavo okoli mesta. Komentiol *) pa, kateremu je bilo izročeno vojaško poveljništvo, je prišel v Tracijo ter pregnal slovenske množice. Dospel je do reke Ergina, ^) napadel Slovene nepričakovano in z veliko močjo ter jih mnogo pobil. Zato je cesar tega poveljnika takoj na novo poslal zoper sovražnike ter ga odlikoval na razne načine. Komentiol je nato še v istem poletju zbral bizantinske čete, napotil se proti Drenopolju ter naletel na Ardagasta, ®) ki je imel pod seboj veliko množico Slo- včnov ter peljal s seboj mnogoštevilno četo ujetnikov in bogat plen. Ko je Komentiol v rečenem mestu prenočil, je prišel drugi dan na vse zgodaj k trdnjavici Ansinu ) ter se z barbari hrabro bojeval Ti so bili premagani ter pregnani iz Astike; *) tudi je takrat bizantinska hrabrost napravila ujetnikom vesel dan. Poveljnik je zapel zmago poveličevalno pesem ter (ondi) postavil spomenik.

Theophylacti Simocattae Historiae, I, c. 7, § ι — 6 (ed. G. de

p. 52, §1. Boor, p. 52, 53): „ ... το γαρ των Σ/,λαυηνών Ιθ-νος έπαφίησιν, καΐ πλείστα

της 'Ρωμαίων γης άττοκείρεται, y.ai των Μακρών ;-».έχρι καλουμένων τειχών, οία διάτ-

§ 2• τοντες, ά\>ρόον ττροσβαλόντες ταΐς ςψεσι ττολυν απεργάζονται φόνον. δώ καΐ Βεδιώς

βασιλεύς τα Μακρά ο'.εφρουρησε τείχη και τάς ττερι αυτόν τών στρατευμάτων πληθ-ΰς

άττεξηγε της 'κόλεως, ώσπερ άςιολογώτατον ερυμα περί το άστυ αυτοσχέΒιον μηχανώ-

§ 3. μένος, τότε οή, τότε Κομεντίολος ουκ άκομψον ταξιαρχίαν πιστεύεται κατά τε την

^) Theophanes pripoveduje to med dogodbami, katere so se vršile leta 584.

') Bizantinski cesar Mavricij je moral obrskemu kakanu v posebni pogodbi obljubiti, da mu bode plačal vsako leto po 100.000 zlatov, ne pa 80.000, katere so njegovi predniki dajali Obrom. Vsled tega kakan ni smel napadati grške zemlje. Ker se tedaj sam ni mogel vojskovati, je pregovoril vSlovene, da so leta 584. udarili v Tracijo. Ti Sloveni niso bili zavisni od Obrov, pač pa njih dobri prijatelji. Ako bi bili podložni Obrom, bi bil kakan prelomil z Bizantinci sklenjeno pogodbo, ko bi bil poslal svoje podanike pustošit bizantinske pokrajine, ter izgubil pravico do povečanega letnega davka, katerega je dobival iz Carigrada.

') Sloveni so večkrat pridrli do Dolgega zidovja, tako n. pr. leta 551. in 559.

") Komentiol je bil bizantinski poveljnik, ki se je v Traciji vojskoval s Sloveni, na Vzhodu pa s Perzi.

^) Reka Ergines (sedaj Ergine) je bila v južni Traciji ter se je izlivala v Hebros (sedaj Marica).

•) Ardagast = Radogost (?)

') Ansinon ali Ensinon (?) je bila trdnjavica blizu Drenopolja v Traciji.

") Pokrajina Astika je bila med Marmorskim in Črnim morjem.


št. 90 109

θρακην επιών άπελαύνει τών Σχλαυηνών τα πλήθ-η, άφικνεΐται δε και κατά τον Έρ- γινι'αν, ούτω καλούμενον ποταμόν, και άδοκήτως Ιπιστάς τοΤς ΣκλαυηνοΤς καρτερώς έπιτί-θ-εται και θ-άνατον πολύν τοΤς βάρβαροι; άπεσχεδίασεν. δια τοι τοΰτο και στρα- § 4. τηγος υπο τοΟ αυτοκράτβρος αυθ-ις χειροτονηθ-είς αποστέλλεται και 'Ρωμ.αϊκαϊς άξίαις ϊ, λαμπρύνεται τήν τε του πραισέντου την παρά 'Ρωμα{οις λεγομένην || ενοπλον ηγεμονίας ρ. 53, § 5. τιμήν άποφέρεται. ') είτα περιόντι τω θ-έρει τάς 'Ρωμαϊκάς συναθ-ροίσας δυνάμεις έπι τήν Άδριανούπολιν φοίτα και συντυγχάνει Άρδαγάστω έπισυρομένω πλήθ-η Σκλαυηνών πολλά άγρας τε αιχμαλώτων άξιολογωτάτας και λείας λαμπράς• διανυκτερευσας τε δρΟ-ριος ηκε πλησίον 'Α-νσίνου *) του φρουρίου και γεννικώς τοις βαρβάροις συμπλέκεται. το δε πολέμιον πρύμναν τε έκρούσατο και ες φυγήν έξωθ-εΐτο και της 'Αστικής αυτής § 6. απελαύνεται, λευκήν τε τοις αίχμαλώτοις ήμέραν άνέσχε το 'Ρωμαϊκον άνδραγάθεμα. δ δε στρατηγός έπαιώνισεν έπινίκιον και τρόπαιον ένιδρυσατο."

Photii in Theophylactum summaria (ibid. p. 4) : «... στρατηγός

δε α•.ρεθ•εις Κομεντίολος κατά Σκλαβήνων ήνδραγάθ-ησεν."

Theophanis Chronographia ad a. 6076 (= 584) (rec. G. de Boor, p. 254): „ . . . δ δε Χαγάνος τήν ειρήνην διαλΰσαι δόλω εσπευδεν. το γάρ Σκλαυι- νών έθνη κατά της Θράκης έςώπλισεν ά τίνα παρεγένοντο μέχρι τών Μακρών τει- χέων πολλήν άλωσιν ποιούμ,ενα. δ δε βασιλεύς τά του παλατιού στρατεύματα έξαγαγών της πόλεως και τους δήμους φυλάττειν τά Μακρά τείχη έκέλευσην. και Κομ,εντίολον στρατηγον χειροτονήσας και έςοπλίσας κατά τών βαρβάρων άπέστειλεν. δ δε άδοκή- τως τοΤς βαρβάροις έπιπεσών πολά πλήθη άνεΤλε και τούτους άπήλασεν. παραγενό- μενος δε εν Άδριανουπόλει περιέτυχεν Άδραγάστω πλήΟ-η Σκλαυινών μετά αιχμα- λωσίας έπιφερομένω• και τούτω έπιπεσών τήν τε αίχμαλωσίαν διέσωσε και νίκην μεγάλην περιεβάλετο."

Anastasii Chronographia tripertita (Edii. G. de Boor, p. 155): ^Secundo imperii sui (se. Mauricu) anno , . . porro chaganus Avarura pacem solvere festinabat: nam Sclavenorum gentes contra Thracem armavit, quae pervenerunt usque ad longos muros multam facientes excidium. ast impe- rator palatii eductis militiis et plebibus e civitate longos muros custodiri praecepit et Coraentiolum diicem ordinans et armans contra barbaros misit, qui insperate in barbaros ruens copiosas multitudines interfecit hosque pe- pulit. cum autem pervenisset Hadrianopolim, occurrit Andragasto multi- '^ tudines Sclavenorum cum praeda dncenti et in hunc irruens et captivitatem eripuit et victoria magna indutus est."

Historiamiscella, lib. XVII (Migne, Patrologiae, Ser. lat., XGV, p. looi): ,,Αηηο secundo imperii sui (se. Mauricii) . . . Porro Ghajanus Avarum pacem solvere festinabat. Nam Sclavinorum gentes contra Thracem armavit, qui

  • ) Praesentum (πραΐσεντον) se je zvalo dostojanstvo, katero je poveljnik

Komentiol dobil od bizantinskega cesarja Mavricija. Praesaentes so se zvali tisti vojaški oddelki, ki so spremljali vladarja, skrbeli za njegovo varnost ter mu bili tako rekoč vedno pri rokah. Predstojnik teh oddelkov sejezval »magister militum praesentum" ali pa ^magister praesentis militiae".

') God Vatic. ima ^Άνσίνου, v raznih tekstih pa čitamo „Ένσίνου*.


110


št. 90, 91, 92.


pervenerunt usque ad longos muros multum facientes excidium. At impe- rator palatii eductis militiis et plebibus a civitate longos nauros custodiri praecepit, et Comentiolum ducem ordinans, et arraans contra barbaros misit, qui ex insperato in barbaros ruens, copiosas multitudines interfecit, hosque repulit. Gum autem pervinisset Adrianopolim, occurrit Andragasto multitudo Sclavinorum praedam ducenti, et in hunc irruens, et captivitatem eripuit, et victofia nudatus est."

Št. 91. Med 582. in 585. ')

Domicijan, metropolit v mestu Melitene^') je bil svetovalec in tolažnik bizantinskega cesarja Mavricija v hudih bojih, katerih ta ni imel samo s Perzi, temuč tudi z barbarskimi in divjimi narodi, ki so prišli s konca sveta, namreč z Obri in s slovanskimi rodovi, ka- teri so od vseh strani obkolili cesarja.

Ivan iz Ephesa, Cerkvena zgodovina, V, c, 19. Iz sirskega prevedel v nemščino dr. J. M Schonfelder, str. 210: „(i)er ^aifer ^Jiauriciug) beriet^ fid) mit i^m (mit ^omitian, W)ajo'] t?on ^iJ?eiiteneJ, feinem tmugften 33ertrauten, ber ti)m ndi)er ftanb αί^ Wt, — feiuem 9?at^geber unb 5:roiter in ben ^arten imb jd}tueren $eimfuci)iiugeu ber ^riege, πίφί aCieiu mit bem ^eibnifi^en 33oife ber )?erft)d)en Sikger, fonberit αιιφ mit ben barbarifcf)en unb trilben 33bifern berer, bie Don ben ^rcngen ber Srbe ge!ommen tvaixn, ber fg. ^(uaren unb ben aubern 33ijlfern ber ^iauen, bie ben ^'aifer ϋοη atten ^eiten nmringten."


Št. 92. 585 ali pa 586.

Papež Pelagij (II.) piše Heliju in drugim istrskim škofom [^Heliae aliisque episcopis vel unwersis flliis ecclesiae Histriae partibus constitutis] ter jim pravi, da jim ne pošilja tega pisma neko- liko pozno vsled slabe volje ali pa malomarnosti, temuč vsled časovnih razmer in sovražniške sile. Jako obžaluje, da so se ločili od cerkve. Ker je bilo sedaj vsled prizadevanja in truda eksarha in cesarskega kartularja Smaragda [^excellentissimi domni Smaragdi exarchi et chartularii sacri palatir^Y) sklenjeno premirje [^^pacem nobis in- terim vel quietem donare dignatus esf-]^ se obrača do njih ter jih opominja, da bi se zopet zedinili s cerkvijo.


') Leta 582. je Mavricij postal cesar; z letom 585. je pa Ivan iz Ephesa končal svojo cerkveno zgodovino.

') Melitene je bilo mesto v vzhodni Kapadociji. ') O eksarhu Smaragdu glej pod št. 139.


št 92,93. 111

Potrebno se mu je zdelo, da jih s tem pismom izpodbuja, da bi se povrnili k materi cerkvi. Pošilja jim dokaz o svoji pravi veri, da ne bodo dvomili o njej.

Papež pravi, da uči, ima in hoče s čistjo vestjo do zadnje kaplje krvi braniti tisto vero, katero .so aposteljni učili in njih nasledniki neizpremenjeno ohranili. Nato našteva razne cerkvene zbore, katerih sklepi so merodajni zanj in za vse krščanstvo. Kdor bi učil zoper sklepe dotičnih cerkvenih zborov ali pa jih ne hotel priznavati, ga je treba izobčiti. Ako imajo (Helija in istrski škofje) kake pomislike, ki vzne- mirjajo njih vest, naj zberejo izmed sebe može, katere naj pošljejo k njemu (k papežu). Papež jim obeta, da jih rad sprejme ter jim da po- trebnega zadoščenja. Kadar bi se hoteli vrniti, bi to storili brez kake ovire.

Nato jih še enkrat prosi in opominja, da bi ne ostali še za naprej ločeni od božje cerkve. Pošilja jim tudi (ferentinskega) škofa Redempta in Kvodvultdeja, opata samostana velike cerkve sv. Petra [,^coepiscopum nostrum Redemptum et Quodvultdeum abbatem monasterii mai- oris basilicae beati Petri apostoli], katera naj blago vole dobro spre- jeti ter ju zopet odposlati z naznanilom, da so se združili z rimsko cerkvijo.

Datum manjka.*) — „Quod ad dilectionem.^'•

[Baroni us, Annales eccles. ad a. 586, c. 29. — Mansi, Goncil. coll., IX, 891. — Gallicciolli, Opera S. Gregorii, IX, App. p. 26. — Migne, Patrol., Ser. lat., LXXII, 706. — MG. Epi s t, 11,442• — Jaff έ Reg. pont. Rom., št. I054 (686).]


St. 93.

585 ali pa 586.

Papež Pelagij (II.) piše Heliju in drugim istrskim škofom [^Heliae vel aliis episcopis Bistriae""] ter jim naznanja, da je prejel njih pisanje. Ko ga je prebral, je bil jako žalosten, ker niso odgovorili na to, kar jim je pisal, in se tudi s sveto cerkvijo ne združili. Še celo tistim, katerim so izročili pisanje, so prepovedali, da se ne smejo pu-

') Rubeis (Mon. eccl. Aquil., col. 232, 233) dokazuje, da je papež Pelagij II. poslal to pismo in obe naslednji oglejskemu škofu Heliju leta 585. ali pa vsaj v začetku leta 586. Vsa tri pisma je sestavil poznejši papež Gregor I,, ki je bil takrat še dijakon, kar je razvidno iz besed Paula diacona (Hist. Langob., III, c, 20), a tudi iz izrazov in sloga rečenih pisem. — Dijakon Gregor je bil dnč. 4. oktobra leta 584. še v Carigradu O^^^^i R^g- Pont. Rom., ed. 1885, všt. 1052), pozneje se je vrnil v Rim. Leta 586. je že umrl oglejski škof Helija, kateremu je bilo to pismo poslano. Rubeis dokazuje, da mir, o katerem govori papež v tem pismu, je bil leta 585. Leto poprej pa so Langobardi pritiskali na Rimljane tako, da tem še eksarh ni mogel nič pomagati.


112


St. 93.


ščati ž njim (s papežem) v kak razgovor. Njih poslanci so izročili pismo kakor kak kapitular ali kak interdikt ter rekli, da nimajo dru- gega ukaza, kakor to, da ga oddado, kakor bi bili kaki pismonosci. V poslanem pismu niso dokazi (svetih) očetov navedeni na pravem mestu ter se ne nanašajo na sedanje razmere.

Papež pravi, da tega niso pisali iz zlobnosti in zvijačnosti, pač pa se vidi, da niso čitali pisem, iz katerih so jemali svoje dokaze. Zato jih opominja, da bi prav kmalu preklicali zmoto, v katero so zabredli.

Njih poslancem, katere so poslali v Rim, so se prečitale iz ko- deksov in starih knjig, ki so v arhivu apostolske stolice [^e^: codi- cibus et ex antiquis polypticis ^) scrinii sanctae sediš apostolicae"'] nekatere stvari, iz katerih je razvidno, da se v njih ne nahaja nič ta- kega, kar so oni v svojem pismu navedli o treh poglavjih. Potrebno bi bilo, da bi (Helija in istrski škofje) skrbno pregledali vse sinoda Ine spise [„epistolas synodales**] ter se prepričali, da niso trdili sveti očetje v svojih pismih o chalcedonski sinodi nič drugega, kakor to, kar tudi zapoveduje sveta vera. Potem navaja papež v svojem pismu, kaj je pisal o chalcedonski sinodi papež Leon (I). Iz dotičnih stavkov lahko spoznajo, da je ta papež učil ravno to, kakor on (Pelagij II.).

Papež jih opominja, da naj bi se odrekli zmoti ter se združili s katoliško in apostolsko cerkvijo. Na sodnji dan se ne bodo mogli izgo- varjati. Takrat jim ne bodo mogli pomagati niti Teodor iz Mopsuestije, niti pisma Iba (iz Edesse). Večji greh je, ako je kdo razkolnik, kakor pa, če vsled pritiska daruje malikom. Prvi tiči radovoljno v grehu, zadnji je pa grešil, ker je bil prisiljen.

Ako dvomijo o katerih vprašanjih, naj pošljejo v Rim zaupne osebe, da se pomenijo ž njim (s papežem). Zastran tega je (papež) že govoril z eksarhom Smaragdom. Ako se jim pa zdi v Rim predaleč, naj bo shod v Ravenni, kamor hoče (papež) poslati svoje zastopnike.

Datum manjka. *) — „Dilecttonis vestrae per eos.""

[Bar o η iu s, Annales ecclesiastici ad a. 586,0.37. — Man s i, Goncil. coll., ([763) X, 895. — Gailicciolli, Opera S. Gregorii, IX, App. p. 26. — Migne, Jaffč, Reg.


Patrol., Ser. lat., LXXII, 706. — MG. Epi s t. II, 445. pont. Rom., št. 1055 (^87)]


  • ) Polyptycha so bile knjige, v katerih so bili popisani cerkveni dohodki in

izdatki. Papež Gelazij je dal v Rimu napraviti „polyptychum universale", v katerem so bila našteta vsa posestva rimske cerkve.

') Glej dotično opazko pod št. 92.


t


št. 94. 113


St. 94. Okoli 586.

Papež Pelagij (II.) piše jako obširno (tretje) pismo (oglejskemu) škofu Heliju in vsem istrskim škofom [,,Ifeliae vel universis episcopis Histriae partibus constitutis"]. Naznanja jim, da jim je pred kratkim [ndudum^^] poslal pisma [,,scripta'^] ^) z namenom, da bi že dolgo ločene ude združil s Kristusom. V njih (v pismih) jih je bolj prosil, kakor pa opominjal, da bi poslali k njemu (k papežu) za raz- govor sposobnih mož, da bi jim zastran treh poglavij pokazal to, kar je jasno, ter odkril to, kar se jim zdi morebiti temno. Naposled [,,/αη- dem^] je dobil od njih pismo, v katerem mu usiljujejo svoje sklepe. Z žalostjo občuduje njih postopanje.

Papež toži, da vsi njegovi opomini ne izdajo nič. V njih odgo- voru ni najti nikakršne dobre volje in nikakršne želje po miru. Kaj naj bi delal drugega, kakor za nje prelival solze. Zunaj hleva stoje, ko hodi okrog rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Podobni so mladiki, ki je odrezana od vinske trte. Vidi jih, da delajo v potu svojega obraza, a zunaj vinograda. Po vsem svetu razširjena cerkev se ne more veseliti zarad rane, katero jej je vsekalo njih razkolništvo.

V svojem pisanju trdijo (Helija in istrski škofje), da se je s tem, kar se je zgodilo za ranjkega (bizantinskega) cesarja Justinijana (I.)*), uničila veljavnost chalcedonske sinode,*) kar pa ni res. Da to sumni- čenje, katero so izrazili v svojih spisih, nima podlage, pričujejo pisma in okrožnice [„m enkycUis^] njegovega prednika (papeža) Leona,*) ki pravi, da so nauki chalcedonske sinode nedotakljivi. Papež potem do- kazuje iz pisem tega papeža, da se ne sme dvomiti o pristnosti chalce- donske sinode.

V njih (Helije in istrskih škofov) pisanju se čita, da se ne sme premeniti nobena črka in nobena pika o tem, kar se je sklenilo na chalcedonski sinodi. — Papež pravi, da je tudi on tega mnenja, da se ne sme nič svojevoljno prenarediti, kar je bilo razglašeno kot pravo. Drugo pa je, ako je pisar kje napravil kako pomoto Kar omenjajo (Helija in istrski škofje) v svojem pisanju, se ne nahaja v okrožnicah.

Pomislijo naj, se li ujemajo spisi Teodora (iz Mopsuestije) in Teo- dorita (iz Cyra) z nauki prerokov, evangelistov in aposteljnov! Teodor je v svojih spisih zagovarjal cerkvenega sovražnika Nestorija, grajal pa cerkvenega branitelja Cirila. Teodorit je pozneje, ko se je izpre- obrnil, preklical vse to, kar je prej pisal zoper pravo vero.

») Glej pod št. 92 in 93.

') Tu nam je misliti na peti občni cerkveni zbor v Carigradu leta 553.

') Chalcedonska sinoda je bila leta 451.

  • ) Papež Leon I. je vladal od 440—461.

13


114


Št. 94, 95


V svojem pismu so omenili (Helija in istrski škofje), da so od apostolske stolice dobili ukaz, da se jim ni treba ravnati po tem, kar se je sklenilo pod rajnkim cesarjem Justinijanom. ^) V začetku prepira zastran treh poglavij so se tudi papež Vigilij in vsi knezi latinskih pokrajin [^^omnes Latinarum provinciarum principes^^] hrabro dr- žali ter jih niso hoteli zavreči. — Papež Pelagij odgovarja na to, da niso Latinci takoj spoznali napake, ker niso dobro umeli grškega. Ko so pa izprevideli svojo zmoto, so začeli tem stanovitnejše svoj boj za resnico.

Papež piše potem precej obširno o Teodoru (iz Mopsuestije) in njegovem nauku ter navaja razne pisatelje, ki so obsodili njegove spise. Papež pravi, da ne odbija vseh njegovih razprav, temuč le tiste, katere je spisal zoper pravo sveto vero in zoper dvanajstera poglavja aleksan- drijskega škofa Cirila.

.Proti koncu jih papež še enkrat opominja, da bi se zedinili s cer- kvijo. Dokler niso ž njo združeni, nimajo od nje nikakršnega dobička, akoravno bi dobro delali.

Datum manjka. ^) — „ Virtutum materjo

[Baron i us, Annales eccles. ad a. 586, c. 44. — Man s i. Goncil. coll., IX, 433. — Gallicciolli, Opera S. Gregorii, IX, App. 34. — Migne, Patroiog., Ser. lat., LXXII, 715. — MG. Epist. II, 449. - Jaffo, Reg. pont. Rom., št. 1056 (688).]


1


Št. 95. Okoli 586.

Papež Pelagij II. je gradeškemu patriarhu Heliju, ki se ni hotel odreči trem poglavjem chalcedonskega cerkvenega zbora, ^) poslal pismo, *) katero je pisal takratni dijakon in poznejši papež Gregor. Ne- resnično je, da bi bil patriarh Helija vsled papeževega pisma preklical svojo zmoto. ^)

Pauli diaconi Historia Langob., III, c. 20 (MG. SS. rer. Langob., 103): „Hic Pelagius Heliae Aquileiensi episcopo, nolenti tria capitula Cal-


  • ) To je, kar se je sklenilo leta 553. na petem občnem cerkvenem zboru v

Carigradu.

') Glej dotično opazko pod št. 92.

') Ta cerkveni zbor je bil leta 451.

") Gl. št. 94.

^) Rubeis (Mon. eccl. Aquil., col. 233) pravi, da je patriarh Helija do svoje smrti ostal razkolnik in da je torej notica v obeh kronikah oglejskih patriarhov napačna, ko trdita, da je spoznal svojo zmoto.


št. 95, 96. 115

chidonensis synodi suscipere, epistolam satis utilem raisit. Quam beatus Gregorius, cum esset adhiic diaconus, conscripsit." O

LandulphiSagacis Additamentum ad Historiam miscellam (Migne, Patrolog., Ser. lat., XCV, i 149): „Hic Pelagius Heliae Aquilegiensi episcopo, nolenti tria capitula Chalcedonensis synodi suscipere, epistolam satis utilem misit, quam beatus Gregorius, cum esset adhuc diaconus, conscripsit."

lohannis diaconi Chronicon Venetum. (Monticolo, Cronache Ve- neziane, I, 72): „Hic Pelagius Helye, Aquilegensi episcopo, nolenti tria capitula Galcidonensis svnodi suscipere, epistolam satis utilem misit, quam beatus Gregorius cum esset adhuc diaconus conscripsit."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 7): „Hic (se. Helias) quia tria capitula Chalcedonensis concilii suscipere noluit, tanquam haereticus reprobatus est. Sed Pelagius papa eidem misit epistolam satis utilem, quam b. Gregorius, dum adhuc esset cardinalis (!) scripsit. Tunc Helias ab errore revocatus . . .**

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „Hic (se. Elias) fuit, ut dicitur, haeretica pravitate respersus, eoquia tria capitula svnodi Chalcedonensis suscipere noluit; verum postmodum errorem suum cognovit... Huic Eliae misit b. Pelagius epistolam valde utilem, quam scripsit s. Gre- gorius adhuc cardinalis (!) existens."


St 96. Od 586. do 607.

Po smrti oglejskega patriarha Helija je prišel na njegovo mesto Sever, ki je bil doma iz Ravenne. Njega, potem še tri druge istrske škofe, namreč poreškega škofa Ivana, (tržaškega škofa) Severa in (cenedskega škofa) V i η d e m i j a, ') ter priletnega cerkvenega odvet- nika Antonija je takratni patricij Smaragd, ko je prišel iz Ravenne na Gradež, izvlekel iz cerkve ter jih s silo prepeljal v Ravenno. Grozil jim je s pregnanstvom, postopal ž njimi okrutno ter jih prisilil, da so se združili z ravennskim škofom Ivanom, kateri ni hotel priznavati ve-


  • ) Ta trditev Pavla dijakona ni popolnoma resnična. Patriarh Helija je pri-

znaval tri poglavja chalcedonskega cerkvenega zbora. Papež Pelagij ga je prosil v svojih pismih, da bi se odpovedal nauku treh poglavij, česar pa Helija ni hotel storiti. — Rubeis (op. cit. col. 232) misli, da je dijakon Gregor brez dvoma spisal tudi prvo in drugo pismo papeža Pelagija do patriarha Helija (gl. št. 92. in 93). To se da sklepati iz enake vsebine in enakega sloga vseh treh pisem.

') O cenedski cerkvi sem napisal nekoliko vrstic pod št. 85. — Pavel dijakon in drugi za njim trdijo, da Vindemij je bil istrski škof; a v zapisniku izmišljene sinode na Gradežu (št. 85) pa stoji „Vindemius Cenetensis". Iz nekega poznejšega vira (gl. št. 186) je razvidno, da so včasi vse tiste, ki so bili podložni gradeškim patriarhom, zvali istrske škofe.

13-


116 S;. 96.

Ijavnosti treh poglavij (chalcedonskega cerkvenega zbora).*) Čez eno leto ^) so se povrnili iz Ravenne na Gradež. Tu pa ljudstvo ni več ho- telo imeti ž njimi opraviti in tudi drugi školje jih niso marali še dalje priznavati kot take. Patricija Smaragda je pa za kazen obsedel hudobni duh. Povrnil se je v Carigrad, ko je patricija Romana dobil za svojega naslednika. ^)

Patriarh Sever je vladal 21 let in 31 dni. Ko je umrl, je bil po- kopan v cerkvi sv. Evfemije. Tej cerkvi je prepustil svoje imetje. Svojim duhovnikom je naročil, da naj se zanj daruje vsako soboto sv. maša. Tudi je sklenil, da naj se ustanovi posebna miza za reveže.

Pauli diaconi Historia Langob., III, c. 26 (MG. SS. rer. Langob.,

p. 105. p. 105 — 107): „His diebus defuncto Helia Aquilegensi patriarcha, postquam quindecim annos sacerdotium gesserat, Severus huic succedens regendam suscepit ecclesiam. Quem Smaracdus patricius veniens de Ravenna in Gradus, per semet ipsum e basilica extrahens, Ravennam cum iniuria duxit cum aliis tribus ex Histria episcopis, id est Johanne Parentino et Severo atque Vindemio, necnon etiara Antonio lam sene ecclesiae defensore. Quibus comminans exilia atque violentiam inferens, communicare conpulit Johanni Ravennati episcopo, trium capitulorum damnatori, qui a tempore papae

p. 106. Vigilii || vel Pelagii a Romanae ecclesiae desciverai societate.*) Exempto vero anno, e Ravenna ad Grados reversi sunt. Quibus nec plebs communicare

p. 107. voluit, nec ceteri || episcopi eos receperunt. Smaracdus patricius a daemonio non iniuste correptus, successorem Romanum patricium accipiens, Constan- tinopolim remeavit."

Landulphi Sagacis Additamentum ad Historiam miscellam (Migne, Patrolog., Ser. lat., XCV, 1150): „His diebus defuncto Helia Aquilegiensi patriarcha, postquam quindecim annis sacerdotium gesserat, Severus huic succedens regendam suscepit ecclesiam. Quem Smaragdus patricius veniens de Ravenna in Gradus, per semetipsum ex basilica extrahens, Ravennam cum injuria duxit, cum aliis tribus ex Istria episcopis, id est Joanne Pa- rentino, et Severo, atque Vindemio, nec non etiam Antonio jam sene eccle- siae defensore. Quibus comminans exsilia atque violentiam inferens, com- municare compulit Joanni Ravennati episcopo trium capitulorum damnatori, quia tempore papae Vigilii, vel Pelagii, a Romanae ecclesiae desciverat

^) Najbrže patricij Smaragd ni tako nečloveško postopal z istrskimi škofi, kakor nam poročajo ohranjeni viri, ki pa so pisani s strankarskega stališča.

') Najbrže leta 587. ali 588.

') Patricij Smaragd se je najbrže v prvi polovici leta 590. povrnil iz Ravenne v Carigrad. Njegov naslednik v Ravenni je postal patricij Roman.

") Ravennski škof Ivan ni odpadel od rimske cerkve, kajti bil je nasprotnik trem poglavjem chalcedonskega cerkvenega zbora. On torej ni bil razkolnik, kakor trdi zgoraj navedeni vir, pač pa so bili heretiki patriarh Sever in istrski škofje> dokler se niso združili z ravennskim škofom. Pozneje so zopet prestopili k raz- kolništvu ter v novic sprejeli nauke treh poglavij.


__^ št. 96. 117

societate. Exempto vero anno, a Ravenna ad Grados reversi sunt, quibus nec plebs communicare voluit, nec caeteri episcopi eos receperunt. Smaragdus patricius a daemonio non injuste correptus, successorem Romanum patri- ciatus accipiens, Gonstantinopolim remeavit."

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Gro- nache Veneziane, I, 9): ^Huic (se. Heliae) successit Severus patriarcha ad regendam ecclesiam; qui omnes suas res, quas de parentum iure habuit, in iaoi dieta ecclesia sancte Euphemie reliquit per testamentariam vocem, commendans sacerdotibus ipsius metropolis Gradensis ut ipsi superstites seu posteri eorum pro his rebus specialiter omni die sabbato pro ipso missas celebrarent atque oblationes ofFerrent, mensanique pauperum instituit; cuius et testamenti cartula apud ecclesiam Gradensem manet,*) et res quas ibi reliquit ipsa possidet ecclesia. defuncto vero ipso beatissimo viro apud Gra- densem metropolim ecclesiam, sepultus est in basilica sancte Euferaie; qui pontificatum rexit annis numero XXI, dies XXXI."

Chronicon Gradense (Monticolo, Cronache Veneziane, I, 50): ^Huic (se. Helie) successit Severus patriarcha ad regendam Gradensem eandem ecclesiam, qui omnes suas res, que de parentum iure habuit, in iam dieta ecclesia sancte Euiimie reliquid per testamentariam vocem, comendans sacerdotibus ipsius metropolis Gradensis ut ipsi superstites seu posteri eorum pro his rebus specialiter omni die sabbati pro ipso missas celebrarent atque oblationes oiferrerent, mensamque pauperum instituit, cuius et testamenti cartula apud ecclesiam Gradensem manet, et res, quas šibi reliquid, ipsa possidet ecclesia. defuncto vero ipso beatissimo viro apud Gradensem me- tropolim ecclesiam, sepultus est in basilica beate Eufimie; qui pontificatum rexit annis numero viginti et oeto et diebus triginta et uno."

lohannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, Cronache Vene- ziane, I, 74) : „Huie (se. Helve) suecedens Severus regendam suscepit eeele siam, quem Smaragdus patricius veniens de Ravenna in Gradus, per semet- ipsum ex basilica extrahens Ravennam duxit cum aliis tribus ex fiystria episcopis, id est lohanne Parentino et Severo atque Vindemio nec non etiam Antonio iam sene eeelesie defensore. quibus eomminans exilia atque vio- lentiam inferens, communicare compulit lohanni Ravennati episeopo, trium capitulorum damnatori, qui tempore pape Vigilii, vel Pelagii, a Romane eeelesie deseriberat societate. exempto vero anno, e Ravenno ad Grados reversi sunt, quibus nec plebs communicare voluit, nec ceteri episcopi eos receperunt. Smaragdus patricius, a demonio non iniuste correptus, succes- sorem Romanum patricium accipiens, Constantinopolym remeavit."

Chronicon Venetum vulgo Altinate(MG SS., XIV, 16): „Cui (se. He- liae) successit Severus, qui fuit nacione civitatis Ravenne, qui vixit an. 21, d. 21."


') Dotični dokument se nam ni ohranil.


118 St. 96, 97.


Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon, eccl. Aquil., App., 7): „Severus patriarcha successit Heliae apud Aquilegiam novam, et XV annos sedit. Quem Smaragdus patricius nolentem Ravennati episcopo adhaerere, CLini tribus coepiscopis de Grado violenter abstrahens, cum injaria Raven- nam duxit, compellens eumdem Severum dicto Ravennati episcopo in tribas daninatis capitulis a papa Pelagio adhaerere. Sed justo Dei jadicio Smaragdus patricius a daemonio correptus, Constantinopolim remeavit. Severus vero^ expleto uno anno, ad Gradum cum tribus coepiscopis rediens, non est receptus a populiš, nec sibi voluerunt alii episcopi comniunicare."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c, App. 9) „Defuncto Elia patriarcha, successit Severus patriarcha, qui sedit annos XV. Hunc quidam Smaragdus patricius cum tribus episcopis Ravennam injuriose duxit, compellens eos communicare episcopo Ravennati, qui erat haereticus. Verum divino judicio dictus Smaragdus a daemonio correptus est. Severus ad ecclesiam revertitur, et bonis operibus vitam finivit."

Danduli Chronicon, lib. VI, c. 2 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 104): ,,Severus novae ecclesiae patriarcha infulatus est anno Domini DLXXXVI. Hunc de Ravenna ortum, et patriarcham factum Smaragdus patricius, ve- niens de Ravenna Gradum, de basilica traxit, et secum duxit cum aliis tribus episcopis ex Istria, videlicet loanne Parentino, et Severo Trigestino, et Vindemio Genetensi, atque Antonio jam sene ecclesiae defensore, quibus comminans exilia, atque violentiam inferens, communicare compulit Joanni Ravennati trium capitulorum damnatori, qui tempore Vigilii papae a Ro- manae ecclesiae desciverat societate. Elapso autem anno de Ravenna in Gradum reversi sunt, quibus nec plebs communicare voluit, nec ceteri episcopi eos receperunt. Smaragdus autem patricius a daemonio non injuste correptus Gonstantinopolim rediit, cui Romanus successit, et illi Gallicinus."

Ibid. lib. VI, c. 2, pars 29 (1. c. p. 108): ^Hic Severus patriarcha cum sedisset annis XXI, dies XXXI mortuus est, relinquens bona sua ecclesiae sanctae Euphemiae, commendans sacerdotibus, ut omni die sabbati pro ipso missas celebrarent, atque oblationes orterent; mensamque pauperuni neri instituit, et in eadem ecclesia sepelitur."


St. 97. Okoli 587. ')

Langobardski kralj Autari je poslal svojo vojsko v Istro. Za poveljnika jej je postavil tridentinskega vojvoda Evina, kateri je deželo oropal in požgal. Nato je (Evin) za eno leto sklenil mir ter svojemu kralju prinesel domov mnogo denarja.

  • ) Kralj Autari je vladal od 584—590. V tem času se je torej izvršil napad

v Istro. Z ozirom na to, kar pripoveduje Paul. diac. v tretji knjigi, pogl. 26. in 29., bi smeli trditi, da je Autari najbrže leta 587. poslal svojo vojsko v Istro.


št. 97, 98, 99. 119


Pauli diaconi Hist. Langob., III, c. 27 (MG., SS. rer. Langob., 107): .,Hac tempestate rex Authari ad Histriam exercitum misit ; cui exercitui Euin dux Tridentinus praefuit. Qui post praedas et incendia, facta pacem in annum unum, magnam pecuniam regi detulerunt."


St 98. 588. ')

Trume Getov ali S lov eno v, kakor jih tudi imenujejo^), so jako močno pustošile po Traciji.

Theophylacti Simocattae Historiae, III, c. 4, § 7 (ed. C. de Boor, p. I 1 6) : ,, . . . TC ςέ Γετ•.7.£7, -xj-zz^f g' ιΙτ,ιΙί ol\ των --/,λ^ίυηνών ά-;ελ3'.'., τα ττΐρΐ τήν θράν.ην iz -ζζ y.apTipbv ελυ;χα(νίντο . , . ."

Photii in Theophylactum summaria (ed. C. de Boor, p 8):., ...ς'. ΖΪ Vi^.y.'. τ,ιζ'. ly.AajjS•. τα r.tzl τήν Θρα7.ην Ιλυμαίν^ντο . . ."


St 99. 585 ali pa 590.

(Ravennski eksarh Smaragd ali pa Roman) ^) piše frankovskemu kralju Hildebertu (II.) ter ga prosi pomoči zoper Langobarde. Med drugim mu tudi omenja, da mu je že v prejšnjem pismu, kakor se spominja, poročal, da so mu (eksarhu), ko je hotel oblegati mesta Farmo, Reggio*) in Piacenzo, tu nastavljeni langobardski vojvodi kar hitro v Mantovi prišli naproti, hoteč se podati pod oblast svete (bizantinske) države. Eksarh pravi, da jih je nato sprejel kot podanike rečene države ter dobil njih sinove kot talce. Potem se je vrnil v Ravenno ter nato


') Theophylakt je vpletel notico o tem navalu med dogodbe, katere so se po Theophanu vršile leta 588.

^) Theophylakt misli, da .so se Sloveni nekdaj Geti zvali. On je menil, kakor se kaže, da so bili Geti, ki so svoje dni prebivali po Daciji, pradedje Slovenov. Primerjaj υ tem tudi Theophylactos, VII, c. 2, § 5 in VI, c. 6, § 14. Sploh so pa bizan- tinski pisatelji radi dajali Slovanom in drugim narodom ter njih pokrajinam stara, a takrat že kolikor toliko pozabljena imena. Nekateri so v tem oziru šli jako daleč. •Srbi so jim bili Triballi, Bolgari Mysi ali pa Odrysi, Rumuni Daki ali pa Geti, Albani Akarnani itd. (Jireček, Gesch. der Bulg., str. 71.)

') To pismo je iz leta 585. ali pa 590. Ako beseda ^Romanus", ki stoji v nadpisu, znači ravennskega eksarha Romana, ki je za Smaragdom leta 590. dobil njegovo dostojan.stvo, je bilo pismo spisano v tem letu. Če pa omenjena beseda zaznamuje le rimskega cesarja, kakor n. pr. v nadpisu nekega drugega pisma tistega časa (gl. MG., Epi.st., III, 145), tedaj bi smeli misliti, da je pismo .spisal ek.sarh Smaragd leta 585.

  • ) Reggio je mesto v severni Italiji med Modeno in Parmo. Od Parme proti

severozahodu je mesto Piacenza.


120


St. 99, 100.


sklenil iti v Istro nad nasprotnika Grasulfa. ^) Ko je dospel v rečeno pokrajino, mu ie prišel mladi vojvoda Gisulf, sin Grasulfov, naproti, da bi se s svojimi velikaši in z vso svojo vojsko, kakršna je bila, po- polnoma vdano podal pod oblast svete (bizantinske) države, hoteč na ta način pokazati, da je boljši kakor njegov oče. [„ . . Ravenna re- meantes^ in Histria provincia contra kostem Grasoulfl delibera- vimus ambulare. Quam provinciam venientes^ Gisoulfus^ vir ma- gnificus, dux. filius Grasoulfl, in iuvennale aetate meliorem se patri cupiens demonstrare^ occurrit nobis, ut cum omni devotione sanctae reipublicae se cum suis prioribus et integro suo exercitu ^icut fuit^ subderet.^]

Datum manjka.

[Duchesne, Hist. Franc, script., I, 871 — Bouquet, Recueil, IV, 88. — MG., Epist, III, 147]


Št. 100. Najbrže leta 590.')

Ko se je patriarh Sever povrnil iz Ravenne na Gradež, se je sešlo deset škofov v Maranu') k sinodi, na kateri so Severa zopet spre- jeli kot oglejskega patriarha, ko je v posebnem spisu priznal svojo napako, da se je v Ravenni pridružil tistim, ki so zavrgli tri poglavja.*)

Naslednji škofje se niso vdali razkolništvu:^) Peter iz Altina, Kla- risim (iz Concordije), Ingenuin iz Sabena, Agnel iz Tridenta, Junior iz Verone, Horoncij iz Vicenze, Rustik iz Trevisa, Fontej iz Feltra, Agnel iz Asola, Lavrencij iz Belluna, Maksencij iz Zuglia in Adrijan iz Pulja. Na patriarhov! strani pa so bili Sever (iz Trsta), Ivan iz Poreča, Pa- tricij (iz Novega grada), Vindemij (iz Cenede) in Ivan (najbrže iz Celja). *)

') Mogoče je, da je tu omenjeni Grasoulfus isti, o katerem govori Paulus diaconus (Hist. Langob., II, c. 9), ki ga pa imenuje Gisulfa.

') Leta 586. je bil Sever postavljen za oglejskega patriarha. Eno leto je bil v Ravenni, odkoder se je povrnil na Gradež najbrže leta 587. ali pa 588. Nato je bila sinoda v Maranu in sicer morebiti leta 589. ali pa 590., na vsak način pa pred letom 591., ker meseca januarja tega leta se je bil Sever že ločil od katoliške cerkve (gl. št. 101). V tistem času, ko je bila sinoda v Maranu, je v Concordiji vladal škof Klarisim, v Trevisu pa Rustik. Kaže se, da sta oba kmalu potem umrla, ker leta 591. nahajamo v Concordiji škofa Avgusta, v Trevisu pa Feliksa (gl. št 102).

') Marano je blizu morske obali med Taljamentom in Avšo ne daleč od avstrijske meje.

  • ) Patriarh Sever se je v Ravenni združil z rimsko cerkvijo, a se pozneje

zopet ločil od nje (gl. št. 96), kar dokazuje tudi pismo papeža Gregorja Velikega do njega (gl. št. 101).

  • ) Prav za prav so pa le vedno ostali razkolniki.

•) Celjski škof Ivan se omenja v zapisniku izmišljene sinode na Gradežu, ki je bila bajč leta 579 (gl. št. 85). Prej ko ne je ta Ivan takrat živel na Gradežu ali pa v kakem drugem varnem primorskem kraju, ne pa v Celju.


St. 100 121

Pauli diaconi Historia Langob., III, c 26 (MG. SS. rer. Langob., p. 107): „Post haec facta est sinodus decem episcoporum in Mariano, ubi receperunt Severum patriarcham Aquilegensem dantem libellum erroris sui, qaia trium capitulorum damnatoribus communicarat Ravennae. Nomina vero episcoporum qui se ab hoc scismate cohibuerunt haec sunt: Petrus de Altino, Clarissimus, Ingenuinus de Sabione, Agnellus Tridentinus, lunior Veronensis, Horontius Vicentinus, Rusticus de Tarvisio, Fonteius Feltrinus, Agnellus de Acilo,*) Laurentius Bellunensis Maxentius luliensis et Adrianus Polensis. Cum patriarcha autem communicaverunt isti episcopi : Severus, Parentinus lohannes, Patricius, Vindemius et lohannes."

Landulphi Sagacis Additamentum ad Historiam miscellam (Migne, Patrolog,, Ser. lat., XGV, 1151): „Post haec facta est synodus decem epi- scoporum in Mariano, ubi receperunt Severum patriarcham Aquilegiensem, dantem libellum erroris sui, quia trium capitulorum damnatoribus commu- nicavit Ravennae. Nomina vero episcoporum qui se ab hoc schismate co- hibuerunt haec sunt: Petrus de Altino, Clarissimus, Ingemutius de Sabione, Angelus Tridentinus, Junior Veronensis, Horontius Vicentinus, Rusticus de Travisio, Fonteius Feltrinus, Angellus de Altillo, Laurentius Belliniensis. Maxentius Juliensis, et Adrianus Polensis. Gum patriarcha autem commu- nicaverunt isti episcopi: Severus, Parentinus, Johannes patricius,*) Vinde- mius, et Joannes."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, Gronache Vene- ziane. I, 74, 75): „Post hec facta est synodus decem episcoporum in Ma- p. 74. riano, ubi receperunt Severum patriarcham Aquilegensem, dantem libellum erroris sui, quia trium capitulorum dampnatoribus communicarat Ravenne. nomina vero episcoporum qui se ab hoc scismate cohibuerunt hec sunt : Petrus de Altino, Glarissimus, Ingenuinus de Sabione, Agnellus Tridentinus.

lunior Veronensis, Horontius Vicentinus, Rusticus de Tarvisio, Fonteius p. 75. Feltrinus, Agnellus de Acilo, Laurentius Bellunensis cum patriarcha autem communicaverunt isti episcopi: Severus, Parentinus Johannes, Patricius, Vindemius et Johannes."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8): „Sed convocata svnodo X episcoporum in Mariano, idem Severus dans erroris sui libellum, a fratribus benigne in patriarcham receptus est. Epi- scopi autem, qui dictae synodo interfuerunt, sunt hi : Petrus de Altino, Glarissimus') de Sabione, Angelus Tridentinus, Junior Veronensis, Orontius Vicentinus. Laurentiu« Bellunensis, Rusticus de Tarvisio, Fonteius Feltrensis, Angelus Genetensis, Maxentius Juliensis, et Adrianus Polensis."

') ^Acilio" je sedanji Asolo, ki se nahaja od Trevisa proti severozahodu. Že Plinij (Hist nat. III, 19, 130) je poznal to mesto ter ga imenoval A c e 1 um, Ptolemaej (Geogr. III, c. 1, § 20) pa ga zove "Λκείον. Pri mestu Asolu so našli že več rimskih spomenikov z napisi.

  • ) Pisava ^Parentinus, Johannes patricius" je napačna, ker Johannes patricius"

ni ena sama oseba, ^Parentinus, Johannes" pa tudi ne dve.

  • ) Tu je ime ^Ingenuinus izpuščeno.


122 Št. 100, 101, 102.


Danduli Chronicon, iib, VI, c. 2 (Muratori, Script. rer. Ital., ΧίΙ, 104): ^Post haec facta est svnodus X episcoporum in Mariano, ubi receperunt hunc patriarcham dantem libellum repudii erroris siii. Noraina vero epi- scoporum, qui se ab hoc schismate cohibuerunt, sunt haec, Petras Altinas, Glarissimus Goncordiensis, Ingenuinus Sabionensis, Agnellu« Tridentinus, Junior Veronensis, Herontius Vicentinus, Rauracius Tarvisinus, Joannes Fel- trensis, Agnellus de Asilo, Laurentius Belkinensis, Maxentius Juliensis. et Adrianus Polensis."

Št. 101. 591, meseca januarja.

Papež Gregor (I.) piše oglejskemu škofu Severu [„Severo episcopo Aguileiensr'] ter mu pravi, da se je Gospod jako veselil, ko se je on (Sever), ki je prej hodil po krivih potih, zopet obrnil na pravo stezo. A še bolj se je užalostil (Gospod), ker je na zadnje (Sever) zapustil pot resnice. Manjši greh je, če kdo ne ve za resnico, kakor pa, če jo spozna in se vendar odvrne od nje. Vse kaj drugega je, če kdo kaj stori v nevednosti ali pa vedoma. Kakor se je (papež) veselil, ko je bil (Sever) prej združen s cerkvijo, a še bolj sedaj obžaluje, da se je ločil od katoliške družbe. ') Veleva mu vsled ukaza najbolj krščan- skega gospoda (cesarja Mavricija), da pride s svojimi tovariši ^) [„cum tuis segiiacibus^] do apostolske stolice, da se na sinodi, katera se skliče z božjo pomočjo, razsodi to, kar se jim zdi dvomljivo.

Registrum Hadrianum: Indictio IX, cap 16.— nSicut gradientem.'• [Edit. G ussa η vi I la e i (1675), M aurinorum (1705) et Mon. Germ. (1891); Lib. I, ep. ιό. — Jaffe, Reg. pont. Rom. št. 1084(718). Mansi, Goncii. coll., IX, 1038.]

Št 102. 591.

Prošnja beneških in recijskih škofov do grškega ce- carja Mavricija Tiberija. [„ Suggerendum domino nostro cle- mentissimo ac piissimo domno Mauricio Tiberio humiles Vene- tiarum vel Secundae Retiae Ingenuinus, Maxentius^ Agnellus^ Fonteius^ Laurentius, Agnellus^ Felix^ Augustus, Junior et Ho- rontius episcopiJ']

V prošnji poudarjajo imenovani škofje, da jih pač sedaj zarad njih grehov stiska jako težak jarem (namreč langobardski), vendar niso nikdar omahovali v pravi katoliški veri. Nikoli niso pozabili njegove (bizantinske) svete države [,^nec obliti sumus sanctam rem publicam

  • ) Oglejski škof Sever je bil eno leto v Ravenni, kjer se je združil s katoliško

cerkvijo. (Gl. št. 96). Na sinodi v Maranu (okoli 590) se je pa zopet zedinil z raz- kolniki. (Gl. št, 100.)

') Nekatere teh tovarišev nam navaja Paul. diac. III, 26. (GJ. št. 100.)


št. 102. 123

vestram'-'], v kateri so nekdaj ') mirno živeli in s katero bi se z božjo pomočjo zopet radi kmalu združili [y^sub qua olim quieti OtximtiSy et adiuvante Domino redire totis viribiis festinamus].

Ko je vladal rajnki cesar Justinijan (L), je razsajal po cerkvah vsega sveta prepir zaradi treh poglavij, to je zarad pisma škofa Iba iz Edesse, potem zarad osebe škofa Teodora iz Mopsuestije ter zarad spisov škofa Teodorita iz Cvra, katere je občna sinoda v Chalcedonu*) spre- jela. Rimski papež Vigilij in skoraj vsa duhovščina so izrekli, da se nauk teh poglavij ne sme zavreči, ker to bi bilo zoper občno sinodo v Chalcedonu. ') Papež Vigilij je po vseh pokrajinah poslal svoja pisma ter s prokletstvom zagrozil tistim ljudem, ki bi obsojali tri poglavja.*)

Posamezniki so sicer polagoma zavrgli vsled cesarskega pritiska nauk (treh) poglavij; čestitljivi predniki po njih pokrajinah (po beneški in recijski), podučeni po (papežu) Vigiliju, pa tega niso mogli storiti. Po zgledih prednikov so se ravnali sami (namreč prosilci) in pa izro- čeno jim ljudstvo, delali v vseh zadevah po definicijah chalcedonskega cerkvenega zbora, branili nauk (treh) poglavij ter se ločili od tistih, ki so ga zavrgli.

Kartularij Smaragd [^^Smaragdus gloriosus chartularius^^Y) \q zarad te zadeve večkrat razžalil njih očeta, ranjkega nadškofa Helija [,,patrem nostrum sanctae memoriae Heliam^ archiepiscopum Aqui- leiensis ecclesiae].^) Ta pa je po njih nasvetu prosil, da bi najprej sklical vse svoje soduhovnike (škofe) ter potem šel k njemu (k cesarju), da bi razsodil to zadevo. Njegova (cesarjeva) blagosrčnost je to spre- jela ter ukazala Smaragdu, da ne sme zarad združitve (z rimsko cer- kvijo) nadlegovati nobenega duhovnika [^ut nullatenus quemqnam sacerdotum pro causa communionis inquietare praesumeret'\ temuč je treba počakati, da bodo premagani divji narodi in da bi potem prišli vsi duhovniki (oglejske) cerkvene pokrajine do svobode pod (bi- zantinsko) oblastjo [^quousque compressis gentibus, ad libertatem omnes sacerdotes concilii sub sancta re publica pervenirent] Pozneje je umrl rečeni nadškof Helija.) Prosilci pravijo, da so se nato

•) Pred letom 568., to je pred prihodom Langobardov v Italijo.

') Ta občna sinoda je bila leta 451.

') Papež Vigilij ni hotel 1. 553. v svoji pismeni odločbi obsoditi Teodora iz Mopsuestije, Teodoreta iz Cyra in Iba iz Edesse, začetnike treh poglavij. Rekel je, da so že umrli in da jih je že Bog .sam sodil. (Križanič, Zgodovina sv. katol. cerkve. 1, 149). Privrženci treh poglavij so vsled tega mislili, da stoji papež Vigilij na njih strani,

  • ) O teh pismih nam ni nič znanega.
  • ) Kartularij (chartularius) je bil v šestem stoletju, kakor je razvidno iz

Paula diac. (Hist. Langob.), pred.stojnik vojske. Paul. diac. imenuje Smaragda vedno le eksarha.

•) Tu vidimo, da so iazkolni.ški škofje smatrali oglejskega vladika za svojega nadškofa. Papež ga imenuje le .škofa.

'J Namreč leta 586.


124 Št. 102.

sami z vsem svojim ljudstvom trudili v tistih daeh, (ko je Helija umrl), da bi prišli predeni (pred cesarja). Tudi so pridno zanj molili.

Pozneje je bil Sever posvečen za nadškofa oglejske cerkve [.^ordi- nato in sancta Aquileiensi ecclesia beatissimo archiepiscopo nostro Severo]. Koliko sramote, krivice in bičanja je moral pretrpeti, ko so ga s silo privedli v Ravenno in vrgli v ječo, to je (cesar) že brez dvoma slišal. Prosilci pravijo, da so bili jako užaljeni, ko so culi, da je moral njih oče in nadškof [,.patrem et archiepiscopum nostrum] prestati take nadloge, kakršne se niso nikdar godile pod krščanskimi knezi (bizantinskimi cesarji). ^)

Tudi so takrat (prosilci) zvedeli, da je poslal papež Gregor Se- veru njegov (cesarjev) ukaz, da mora (Sever) zarad združitve priti v Rim [^Nam in hoc tetnpore iteriim cognovimus^ reverendum papam Gregorium ad eiusdem patris nostri exhibitionem misisse cum sacratissima vestrae pietatis iussione, ut pro causa ipsa commu- nionis ad Romanam deberet civitatem deduci].'^) Prepričani so bili (prosilci), da so dobili njih nasprotniki ta ukaz od njega (od cesarja) po zvijačnosti. Potrti in žalostni so že skoraj obupali. Njih metropolit naj bi bil sojen od takih ljudi, s katerimi se niso hoteli nikdar zediniti ne sami, ne njih predniki in ne njih ljudstvo, odkar traja ta prepir. Zato jim je moral nadškof večkrat s prisego potrditi, da v njih nena- vzočnosti ničesar ne sklene zastran združitve. Tako vneti so vsi ljudje po njih škofijah [,^omnes homines plebium nostrarum"] zarad te stvari, da bi rajši umrli, kakor pa se vsled združitve ločiti od stare katoliške cerkve. Ohraniti hočejo svojo katoliško vero ter se ravnati po vseh naukih chalcedonskega cerkvenega zbora.

Prosilci pravijo, da je sklep njih cerkvene pokrajine [.^totius concilii nostrae parvitatis'], katerega so že tudi naznanili svojemu očetu in nadškofu, ta, da se hočejo zastran združitve obrniti do njega (do cesarja), kadar bodo barbari premagani [^contrito Det iudicio iugo barbarico^'] in bode čas ugoden. Ko bodo užugani divji narodi, mine vojaška sila in povrne se stara svoboda. Sedaj naj vlada premirje (v verskih zadevah); kadar pa pošlje (cesar) svoj ukaz, hočejo priti pred njegov prestol ter tu dati popoln račun o svoji veri in združitvi. Vendar ne morejo priznati kot svojega sodnika tistega človeka, s ka- terim se prepirajo in š katerim se nočejo združiti.') V cesarskih po- stavah je določeno, da nobeden ne more biti sodnik v svoji zadevi. V navzočnosti krščanskih knezov (bizantinskih cesarjev) so se vsakikrat poravnala različna verska mnenja; upati je, da se to tudi sedaj izvrši.


  • ) O tem postopanju govori tudi Paul. diac. (Hist. Langob., III, 26). Gl. št. 96.

') Gl. dotičrio pismo papeža Gregorja I., spisano v januarju leta 591. (Št. 101. ') Namreč s papežem.


St. 102. 125


Ako bi se pa Zgodilo, da bi bil njih nadškof prisiljen se združiti z rimsko cerkvijo, ni upati, da bi vladala potem pravica, pač pa najhujše nasilstvo. Nato omenjajo prosilci, da so takrat, ko so bili posvečeni, pismeno obljubili svojemu posvečevalcu, da hočejo ohraniti zvestobo sveti (bizan- tinski) državi [,.nos fidem integram sanctae rei publicae servatu- ros^\ ^) Gotovo ve (cesar), da so mu bili do sedaj vedno zvesti Ako ne odstrani (cesar) s svojimi ukazi sedanjih stisk in nadlog, ne bi se več nobena njih škofij zarad posvečenja obrnila do oglejske cerkve, ako bi kdo izmed njih umrl. Ker so galski škofje v bližini, bi se zatekli brez dvoma zarad posvečenja k njim in metropolitanska oblast oglejske cerkve, katera je pod njegovim (Mavricijevim) gospodstvom, bi potem nehala. [^^Sed quia Galliarum archiepiscopi vicini sunt, ad ipsorum sine dubio ordinationem accurrent, et dissolvetur me- tropolitana Aquileiensis ecclesia sub vestro imperio constituta^']. '^) Nekaj enakega se je že pred leti začelo vršiti, ker takrat so postav- ljali galski škofje svoje duhovnike po treh cerkvah oglejske nadškofije, namreč po bekonski, *) tiburnijski *) in avgustanski "^) [,,quod ante

^) Ti škofje so živeli večinoma po zemljah, po katerih so gospodovali Lango- bardi. Vendar so brez dvoma skrivaj prisegli zvestobo bizantinskim cesarjem, katerim so bili iz verskih in narodnih ozirov bolj naklonjeni, kakor pa svojim pravim vladarjem, ki so bili arijanske vere in germanske krvi.

') Kolikor toliko nam ta stavek potrjuje, da Gradež in primorski kraji so bili leta 591. pod bizantinsko oblastjo, ostali del Beneškega pod langobardsko, srednji in severni del alpskega sveta pa pod frankovsko. Nekako od leta 548. pa do 556. je bila tudi večina beneške zemlje pod frankovskim gospostvom.

')0 bekonski škofiji se je že veliko pisalo; vendar še sedaj ne vemo natančno, kje je bila. Bollandus (tom. I, febr. f. 669) misli, da je treba namesto ^Beconensi" citati j,Breonensi" ali „Brennensi•* ter išče to cerkev blizu Brennerja na Tirolskem, kjer so za Rimljanov živeli Breones, Briones ali Breuni. Bollandu so pritrdili Rubeis (Mon. eccl. Aquil, col. 191) in drugi. Bollandova hipoteza ne more veljati, ker ni bilo nikdar blizu Brennerja nobene škofije. — Alojzij Huber je hotel dokazati, da je treba citati „Petenensi" ter misliti na solnograško cerkev. (Glej njegovo razpravo „Die ecclesia Petena der Salzburger Urkunden^', tiskano v Archiv f. Kunde usterr. Gesch., XXXVII, str. 1—103, ter njegovo delo «Geschichte der Einfuhrung u. Verbreitung des Christenthums in Siidostdeutschland, II, str. 131—160.) A reči se mora, da se njegova trditev ne strinja z zgodovinskimi dogodki. Dokazano je, da je v Solnogradu ustanovil škofijo sv. Rupert še le na koncu sedmega stoletja. — Hansiz (Germ. sacra, I, p. 94) pravi, da je treba namesto Beconensi citati „Be- tovensi" ali pa ^etoviensi", kar bi pomenjalo ptujsko cerkev. Istega mnenja sta tudi Resch (Ann. Sabion., saec. VI, not. 187, p. 412, 413) in pa Gluck (Die Bis- thumer Noricums v Sitzungsberichte der phil.-hist. Classe in \Vien, 1855). Ti po- udarjajo,• da se črke c in /, kakor tudi » in m ali r; v starih spisih vsled sličnosti lahko zamenjajo. Poetovio je stal nekoliko časa v Panoniji, potem so pa mejo premaknili, da je bil v Noriku, tedaj v isti pokrajini, kakor Tiburnia. V Ptuju so že v tretjem in četrtem stoletju vladali škofje. — Med naštetimi hipotezami je zadnja še najverjetnej.ša.

  • ) Tiburnijska cerkev je bila na Koroškem tam, kjer je sedaj Lurnsko polje.

») Augustana ecclesia je cerkev v Augsburgu na Bavarskem.


126


Št. 102.


annos iam fleri coeperat, et in tribus ecclesiis nostri conctlii, id estj Becoftensi, Tiburniensi, et Augustana Galliarum episcopi con- stituerant sacerdotes**]. Ako ne bi bil takratni knez (cesar) Justinijan (I.) s svojim ukazom odstranil nevarnega gibanja, bi se bili polastili galski duhovniki vseh cerkva oglejske nadškofije. [y.Et nisi eiusdem tunc divae memoriae Justiniani principis iussione commotio partium nostrarum remota fuisset^ pro nostris iniquitatibus pene omnes ecclesias ad Aquileiensem synodum pertinentes^ Galliarum sacer- dotes pervaserant.]

Ker pa je on (cesar Mavricij) vedno skrbel za mir v cerkvi ter z božjo pomočjo krotil prepirajoče narode, zato upajo (prosilci), da njih prošnja ne bo zastonj. Kdor bi ga (cesarja) hotel kako drugače prego- voriti, nima pred očmi ne božje sodbe in ne koristi njegove države. Blagovoli naj (cesar) milostno sprejeti to prošnjo ter delati s svojimi ukazi na to, da dobi oglejska cerkev zopet mir [^pro quiete matris nostrae Aquileiensis ecclesiae'-].

Podpisali so se: ^^Ingenuinus, episcopiis sanctae ecclesiae Sa- bionensis, ^) Maxentius^ episcopus sanctae ecclesiae yuliensis, ') Laurentius, episcopus sanctae catholicae ecclesiae Bellunatae,^) Augustus, episcopus sanctae catholicae Concordiensis ecclesiae,^) Agnellus, episcopus sanctae Treientinae 'Λ ecclesiae, Agnellus^ epi- scopus sanctae Acelinae^) ecclesiae, Junior^ episcopus sanctae ecclesiae catholicae Veronensis^ ') Fonteius, episcopus sanctae Fel- trinae ^) ecclesiae^ Felix, episcopus sanctae Tervisianae ecclesiae^ ") Horontius^ episcopus sanctae catholicae ecclesiae Vetetinae.^'• '")

Datum manjka. ' *)


  • ) Saben blizu Brixena na Tirolskem. — Beseda „Sabionensis ' stoji v Sir-

mondovem prepisu, Baronius in Harduinus imata »Secundae Retiae".

"^) Sedaj Zuglio pri Tolmezzu v Karniji.

') Belluno na Beneškem.

") Concordia na Beneškem. — Kaže se, da je ta Augustus še le pred kratkim časom postal škof v tem mestu. Pri Paulu diac. (Hist. Langob. III, 26) in v raznih kronikah je omenjen „Clarissimus", ki je bil brez dvoma Augustov prednik.

") Trident na Tirolskem.

•) Asolo na Beneškem od Trevisa proti severozahodu.

') Verona.

") Feltre na Beneškem.

®) Treviso na Beneškem. Pri Paulu diaconu (Hist. Langob., III, 26) in v raznih kronikah je omenjen Rusticus, ki je bil brez dvoma Feliksov prednik.

»") Vicenza na Beneškem.

    • ) Ta prošnja je bila spisana brez dvoma leta 591. kmalu potem, ko je

oglejski škof Sever dobil od papeža Gregorja pismo, v katerem mu je veleval, da naj pride vsled ukaza cesarja Mavricija s svojimi tovariši v Rim k sinodi, katera se ima sklicati. Sever in drugi razkolniški škofje pa niso marali iti tja ter so se rajši obrnili kar naravnost do cesarja v Carigrad


št. 102, 103. 127


[Baronu Annales eccl. ad a. 590, št. 28. — Harduinus, Acta conciliorum, III, 524. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 273. — Mansi, Cone. coll., X, 463. — MG. Epist., tom L 17.]


Št 103.

Najbrže leta 591.

Cesar Mavricij piše rimskemu papežu Gregorju (I.) ter mu na- znanja, da so mu poslali škofje istrskih pokrajin [,,episcopi Istriensium provinciarum] po nekaterih duhovnikih tri prošnje. Prvo prošnjo so sestavili škofje tistih mest in gradov, katere imajo Langobardi v svoji oblasti [,.quos Longobardi tenere dinoscuntur'\ ') drugo oglejski škof Sever z ostalimi svojimi škofi [^^aliam Severu Aquileiensis episcopi^ aliorumque episcoporum, qui tinski cesar Mavricij zavezati nasproti obrskemu kakanu, da mu bode na leto plačeval po 100.000 zlatov.

') Ti Sloveni, o katerih .se tu govori, .so takrat brez dvoma živeli po sedanjem Banatu in Sremu ter bili podložni Obrom. Že okoli leta 550 so bili po teh krajih, kakor nam je znano, Sloveni naseljeni.

14*


132 Št. 106.

napadih uničili delo Slovenov ter z ognjem požgali njih jzgotovljeno brodovje. Zarad tega so Sloveni začeli oblegati mesto, katero je prišlo v skrajno nevarnost, in tamošnji prebivalci so imeli le malo upanja, da bi se rešili. *) Čez teden dni pa je kakan velel Slovenom, da naj nehajo oblegati mesto ter naj pridejo k njemu. Sloveni so to tudi storili. Ko je nato kakan dobil od oblegancev dva tisoč zlatih darejkov,') z zlatom okovano mizo in mnogo obleke, je pustil mesto v miru. Pozneje je prehodil pet parasang^) ter postavil svoj tabor pri Sirmiju, mnogo- številnim Slovčnom pa je ukazal pripravljati les, da bi potem šli čez reko Savo. Kakan je vodil vso zadevo. Sloveni so napravili čolne ter prebrodili Savo. Nato je kakan velel enemu delu svojih trum iti naprej, da bi tako napravil strah nasprotnikom; sam pa je prišel peti dan v Bononijo.*) Nad kakana je cesar poslal Priska, svojega poveljnika v Evropi.

Theophylacti Simocattae Historiae, VI, c. 3 et 4 (Ed. G. de Boor, C. 3, § 9. p. 225, 226): ,/0 c£ Χαγάνος έ7:ενθ•ή•/.ας λαμβάνειν τας συνθ-ήκας ž;r,T£'. Tb ν Καί- σαρα, ir.d οέ 6 αυτοκράτωρ τοΤς λόγοις του βαρβάρου ώτων ουκ ioiz^/j βαλβΐοα, ρ. 226. άντελάμβανε παραυτίκα |j τον -ιτόλεμον. και ουν ό Χαγάνος τοΤς ΣκλαυηνοΤς ιτροσ- C. 4, § 1. τάττει άκατίων -ττλήθη τεκταίνεσΟ-αι, όπως -ρος ζιάβασιν οχοίη τον "Ιοτρον πειΟ-ή- νιον. οι μεν της Σιγγτ,οόνος οΊκήτορες άΟ-ρόαις έοό^οις τισι των Σκλαυηνών τους

§ 2. -Γτόνους ληιζονται καΐ ::υρι ::αρε${οοσαν τα -ιτρος ναυτιλίαν τούτων έπίχειρα. οιά τοι τοΰτο πολιορκοΰσι την Σφ;ηδόνα οί βάρβαροι, ή οε πόλις ές τουσχατον άφικομένη

§ 3. κάκου ισχνάς έ-ιτεφέρετο σωτηρίας ϊλ-ιτίοας. έβοόμη οέ τ,μίροί^ και ό Χα*^ι'άνος τοΤς βαρβάροις -ΓΓροσέταττε της πολιορκίας άττέχεσθ-αι γενέσΟ-αι τε ως αυτόν. Ιπει οε το βάρβαρον τούτων αύτ^ζ-^ον γέγονεν, άπολιμπάνει το πόλισμα χρυσών οαρεικών χιλιάοας

§ 4. άπενεγκάμενον δυο τράπεζάν τε χρυσόπαστον και στολήν. και ουν ό Χαγάνος παρα- σάγγας ποιησάμενος πέντε στρατοπεδευεται ανά το Σίρμιον πλήΟ-η τε Σκλαυηνών ξυλουργεΤν παρεσκευαζεν, όπως τον ποταμον τον λεγόμενο ν Σάον ναυτιλλόμενος δια-

§ 5. νήςηται. ό (λέν ουν προς την έπιστρατείαν ήπείγετο, ο•. Βε συνΒρομον τω προστάγματι την ναυτιλίαν παρεί/οντο* τοιαύτα γαρ οίΒε των ταττομενων ό φόβος ταςιάρ/ων άπερ- γάζεσθ-αι. έπακτρίδων γοΰν άρτι που τω βαρβάρ(;) γενομένων τε και προκειμένων, τον

§ 6. άγχίθ-υρον ποταμον $ιαπεραιοΰτ:ίΐ το βάρβαρον. ό μεν ουν Χαγάνος ουνάμεως συν- τάξας άποδασμον προΟ-έ^ιν έκέλευε και Φοβεράν την έντυ/ίαν της επιστασίας 'Ρωμαίοις

§ 7. παρέχεσθαι. πέμπτη δε ημέρα, και τη Βονωνία προσομιλεΐ. 5 δε αυτοκράτωρ στρατηγών χειροτονεί της Ευρώπης τον Πρίσκον αϋτοσχεδίω δυνάμει συμφράςας αυτόν."

Theophanis Chronographia ad a. 6084 (-= 592) (Rec. C. de Boor, p. 269) : „ Τούτω τω έ'τει ό Χαγάνος έζήτει προσθ-ήκας ταΤς συνθ-ήκαις λαμβάνειν,

') Ιζ teh besed je razvidno, da je obrski kakan, ki se je leta 583 polastil Singiduna (sedanjega Belega grada\ pozneje zopet izgubil to mesto.

') Dareikos se je zval neki zlat denar pri starih Perzijanih. En dareikos je veljal 20 atiških srebrnih drahem.

') Parasanga se je zvala perzijska milja, kije obsegala tri četrtine zemjepisne milje ali pa 5519 m.

") Bononia (sedanji Vidin) je bilo mesto ob Donavi v nekdanji Meziji.


vŠt. 106, 107, 108. 133


z ΖΪ Tj':z-Apa'.i')p τους λόγους του βαρβάρου οΰ 'Γ::ζρ£θέ;ατο. ζά τούτο ό Χαγάνος ήρατο ττάλιν τον πόλεμον καΐ ττολιορκεΐ την Σιγγιοόνα "/,αι στρατοτζεοεΰΐΐ /.ατα το -έρ;Α'.ον. C οέ αυτοκράτωρ στρατηγον τής Εΰρώ-της χεφοτονεΐ τον ΙΙρίσ/,ον.

Anastasii Chronographia tripertita (Ed. G. de Boor, p. 165): „De- cimo iraperii Mauricii anno chaganus quaerebat aiigmenta pactorum accipere, imperator vero sermones barbari non recepit; et idcirco chaganus iterum bellum agit et devastat Siggedoneni et castra contra Sirmium movct. impe- rator autem praetorem Europae Priscum creat."


Št. 107. Okoli 592. >)

Takrat kakor tudi že trideset let prej je bila precej huda črevesna kuga okoli Ravenne, na Gradežu in po Istri.

Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 4. (MG. SS rer. Lan gob., 1 17): „Hoc anno fuit pestiš inguinaria iterum aput Ravennam, Gradus et Histria nimium gravis, sicut et prius ante triginta annos extiterat."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, Chronache Vene- ziane, I, 75): „Hoc anno fuit pestiš inguinaria iterum apud Ravennam, Gradus et Hystriam nimium gravis, sicut et prius ante triginta annos extiterat.*

Št, 108. 593.

V začetku spomladi (leta 593.) je poslal (bizantinski) cesar svojega poveljnika Priska k Donavi, da bi ta zabranil Slovčnom prehod čez to reko ter tako skrbel za varnost Tracije. Cesar je namreč Prisku rekel, da rečeni barbari ne bodo prej mirovali, dokler Bizantinci prav po- sebno ne zastražijo Donave. *) Prisk je tedaj prevzel vodstvo konjikov, Gentzona je pa cesar imenoval za poveljnika pešcev. V sredi spomladi se je bizantinska vojska zbirala pri Herakleji. ^) Sedem dni pozneje je poveljnik ukazal iti naprej. Ko je pregledal pomožne trume ter preštel vso vojsko, je po vrsti določil vojakom plačo. Ko je četrtič prestavil svoj tabor, je bil v Driziperih, *) kjer se je 15 dni mudil. Ko je dvaj-


'>Paul. diac. je uvrstil to notico med dogodbe leta 692. Kako je postopal zastran kronologije Johan. diac, ni za nas merodajno, ker je dotični stavek prepisal iz Paula diac.

') Iz teh besedi se di sklepati, da so Slovani v zadnjih letih pogostoma šli čez Donavo, da bi plenili po Traciji. Mogoče je, da so vSloveni tudi leta 592., ko je obrski kakan pustošil po južni Traciji (Theophylaktos, VI, c. 3—5), porabili ugodno priložnost ter napadli Mezijo in severno Tracijo.

') Zastran lege tega mesta gl. št. 104.

^) Kar se tiče lege tega mesta, gl. št 69.


134 Št. 108.

setič postavil svoj tabor, je bil v Dorostolu. ') Ko je (obrski) kakan zvedel, kam je prišla bizantinska vojska, je poslal k Prisku svoje po- slance. Ko so ti prišli k bizantinskemu poveljniku, je eden izmed njih, z imenom Kob, poudarjal, da so Bizantinci prelomili mir, kajti on (Prisk), ki je še pred kratkim časom govoril o spravi med Obri in Bizantinci, stoji sedaj tukaj tako oborožen. - Ko je obrski poslanec končal svoj govor, so bili bizantinski vojaki zarad njegovih trditev nejevoljni. A Prisk jih je znal potolažiti. Ni ugovarjal predrznosti obr- skega poslanca, temuč je le rekel, da je bizantinska vojska namenjena nad Slovčne. Pogodbe in obljube, storjene z Obri, mu ne branijo, da ne bi se vojskoval s Sloveni. ^)

V dvanajstih dneh si je poveljnik Prisk preskrbel potrebnih ladij ter je nato šel čez Donavo. Ko je slišal, da je Ardagast odposlal slo- venske trume na tuje, je šel o polnoči nadenj, da bi ga lažje dobil v svojo oblast. Ardagast, ki je ravno prijetno sanjal, je bil od močnega šuma zbujen; zajezdil je golega konja ter ubežal. Naletel je na Bizan- tince ter stopivši s konja se peš ž njimi bojeval. Ker pa ni mogel usta- viti nasprotnega navala, je ubežal po nepristopnih krajih. Tako se je Ardagast rešil s svojo urnostjo, katere je bil že po naravi vajen. Med begom mu sreča ni bila mila, ker je zadel ob deblo jako velikega dre- vesa. Vsled tega bi ga bili kmalu njegovi preganjalci ujeli, ako ne bi mu bila reka postala rešiteljica. Ko jo je preplaval, je ušel nevarnosti. Bizantinci so potem z meči pobili mnogo Slovčnov ter opustošili Arda- gastovo zemljo, ujetnike pa so zvezali ob lesene drogove ter jih odpo- slali v Carigrad.

Prisk je naročil nekemu Tatimeru in njegovim stražnikom, katerih je bilo 300, da bi poslali ujetnike cesarju. Tatimer je sedaj nastopil svojo pot v Carigrad. Sesti dan*) je prišel v nevarnost, ker so se ujeti Sloveni nepričakovano vzdignili. To se je zgodilo opoldne, ko je Ta- timer mirno in brez skrbi počival ter so se konji po travi pasli. Ko je nastal krik, so bili Bizantinci brez konj. Tatimer je z maloštevilno četo šel nekoliko naprej, približal se preveč barbarom ter tako zagazil v veliko nevarnost. Ker se ni mogel postaviti sovražniku naproti, je moral bežati. Dasi tudi ga smrtni lučaji niso zadeli, je vendar le s težavo utekel poginu. Kar so prišli bizantinski pešci, rešili Tatimera ter se potem zagnali nad Slovčne. Po hudem boju so Bizantinci pre- magali svoje nasprotnike, jih mnogo pobili, petdeset barbarov, katere so bili ujeli, nabodli na kole*) ter bizantinski plen od Slovenov dobili


  • ) Dorostolus (Δορόστολος), sedaj Silistra ob Donavi na Bolgarskem.
  • ) Iz tega je razvidno, da so bili ti Sloveni popolnoma nezavisni od Obrov.

') Po Theophanu „tretji dan«.

") Ta čin dokazuje, da niso bili Bizantinci nasproti Slovanom nič manj bar- barski, kakor ti nasproti Bizantincem.


št. 108. 135

zopet nazaj. Ko se je Tatimer nekoliko pozdravil, je prišel v Carigrad ter pripeljal s seboj jako veliko plena. Cesar je bil tako vesel tega dogodka, da je v največji mestni cerkvi praznoval večernice. Potem je z ljudstvom vred napravil molitve ter prosil Boga, da bi mu podelil še slavnejših trofej.

Ko so Bizantinci opustošili Ardagastovo zemljo, je poveljnik Prisk naslednjega dne velel ogleduhom, da bi šli naprej. Kmalu se je pre- pričal, da so bili ondotni kraji brez sovražnikov. Zato je ukazal (svo- jemu podpoveljniku) Aleksandru, da bi zjutraj na vse zgodaj šel čez reko Helivakijo. ') Ta je nato tudi prestopil rečeno reko ter potem na- letel na Slovčne. Ko so barbari zagledali sovražnike, so ubežali med bližnja močvirja in v gozde. Bizantinci so jih hoteli ujeti. Ko so šli za njimi, so zagazili tako globoko v mlakuže, da bi bili vsi poginili, ako ne bi jih bil Aleksander v pravem času pripeljal nazaj. Nato je ta ob- kolil ves okraj ter ga hotel z ognjem uničiti. Ker je pa bila na vseh straneh mokrota, se ni mogel plamen razširiti, in zato ni ta poskus pri- nesel Aleksandru nikakršne slave. Sedaj je neki Gepid, ^) ki je bil nekdaj vzgojen po kristjansko, a potem prišel med barbare, pribežal k Bizan- tincem ter jim pokazal pravo pot. Ko so se ti polastili vhoda, so do- bili barbare v svojo oblast. Aleksander je sedaj vprašal ujetnike, kakega rodu so. A ti niso o svojem rodu in o svojih rojakih hoteli ničesar povedati Bizantincem, pač pa so se delali jako nedolžne. Rekli so, da niso nikogar mučili in usmrtili ter da so še celo sami občutili bolečine bičev na tujih telesih.

Nato je Gepid vse razodel, natančno opisal vse razmere ter rekel, da so dotični ujetniki podložniki nekega Mužoka,^) katerega ti barbari zovejo kralja. Njegovo bivališče je odtod za 30 parasang oddaljeno.*) Te ujetnike je razposlal, da bi pozvedovali o bizantinski vojski, ker je slišal, kaka nesreča je nekoliko prej zadela Ardagasta. Gepid je nato svetoval Bizantincem, da bi poslali nad Mužoka izdatno krdelo, katero naj bi ga nepričakovano napadlo in ujelo.

Aleksander se je sedaj napotil k Prisku ter pripeljal s seboj tudi ujete Slovčne, katere je nato poveljnik dal pomoriti. Tudi Gepid je prišel k Prisku, naznanil mu namene barbarov ter predlagal, da naj bi Mužoka ujeli. Tudi je napravil načrt, kako naj bi ga premotili, da bi se ga polastili. Prisk je z veseljem poslušal njegove besede. S kras- nimi darovi in lepimi obljubami je pridobil uskoka (Gepida) na svojo stran ter ga odposlal, da bi z zvijačo ujel Mužoka.

') Helivakija (Ήλιβακίας) je morebiti sedanja reka Jalomita v Valahiji.

') Leta 567. Gepidje niso bili popolnoma uničeni. Nekaj jih je še v poznej.ših letih o.stalo na obrski zemlji. GL št. 13:^.

') Theoph}lakt piše ^Μουαώκιος", Theophanes ^Μουσούκιος", Anastasius pa «Musacius". Pravo ime je bilo najbrže Mužok.

') O parasangi gl. št. 106. — 3<) parasang = 16*0 Mm.


136 Št. 108.

Ko je Gepid prišel k Mužoku, je zahteval od njega mnogo majhnih čolnov, da bi šel na pomoč Ardagastovim ponesrečencem. Mužok je mislil, da bi mu mogel ta zvijačni naklep biti v korist, in zato mu je dal čolnov, da bi Gepid ž njimi rešil Ardagastove ljudi. Dobivši 150 čolnov in 30 veslarjev je šel na drugo stran reke, katero so domačini imenovali Paspirios. *) Prisk se je, kakor je bilo dogovorjeno, na vse zgodaj napravil na pot. Gepid je prevaril tiste, kateri so šli ž njim, ter se je o polnoči napotil k bizantinskemu poveljniku, od katerega je zahteval sto oborožencev, da bi ž njih pomočjo pomoril barbare na bregu. Poveljnik je nato dal stotniku Aleksandru 200 oboroženih mož. Ko so se Bizantinci približali reki Paspiriju, je postavil Gepid Ale- ksandra v zasedo. Ko je bila noč, so barbari, ker so bili pijani, spali in prijetno sanjali. Gepid se ni izdal, da jih hoče uničiti. Ko se je straža v tretje menjala, se je nekoliko odstranil, prišel do Aleksandrove zasede ter na tihem tega odposlal nad nje. Aleksander je peljal svoje Bizantince do reke Paspirija ter potem, ko je dal in tudi dobil znamenje, se po- maknil proti barbarom. Ker so ti spali, je Gepid dal Aleksandru zna- menje, da je zapel neke obrske pesmi.*) Aleksander je sedaj barbare napadel ter jim ob enem jemal spanje in življenje. Ko se je polastil tudi čolnov, je poslal poslance k poveljniku, ker je hotel napad še povečati.

Prisk je nato vzel s seboj 3000 mož, jih porazdelil po čolnih ter prestopil reko Paspirij. O polnoči *) je prišel potem na določeno mesto. Mužok je bil takrat vsled pijače ves izgubljen. Obhajal je namreč tisti dan pogrebno slavnost po svojem umrlem bratu, ker taka je ondotna navada. Nastala je med Slovčni velika zmešnjava in Mužok je bil živ ujet. Bizantinci so potem vso noč morili; ko je pa dan nastal, je po- veljnik ukazal, da naj se vrnejo. Okoli devete ure zjutraj so se s svojim plenom vozili po reki navzdol.

Vsled teh dogodkov so Bizantinci postali brezskrbni ter se hoteli gostiti. S popivanjem so zapravili sadove svojega srečnega podvzetja. Zanemarili so straženje, katero zovejo v svojem domačem jeziku „sculca".*) Mnogoštevilna četa premaganih Slovčnov je Bizantincem vrnila napad. Maščevanje bi bilo sedaj še strašnejše kakor zmaga, ako ne bi bil Gentzon s pomočjo svojih pešcev odbil sovražnikov. Prisk je nato na

  • ) Paspirios (Πασπίριος) se je z vala reka v Valahiji blizu Silistre.

') Če je kdo tedaj med Sloveni, bivajočimi po sedanji Valahiji, prepeval obrske pesmi, ni na ta način kar čisto nie vznemiril ali pa razžalil ondotnih prebi- valcev, kar kaže, da so bili ti in Obri dobri prijatelji med seboj.

') Med prej omenjeno nočjo in tu navedeno polnočjo je moralo biti več dni, ker ni mogoče, da bi bili Priskovi vojaki v enem dnevu prehodili 30 parasang.

") Beseda ^sculca (σκούλκα) namesto „exculca« pomen j a stražo. Izpeljuje se iz «collocare ali „culcare« (položiti). — Ako bi sodili po tej besedi, bi smeli misliti, da so Priskovi vojaki govorili nekako slabo latinščino.


št. 108. 137

vse zgodaj dal predstojnike straž križati, nekatere izmed ostalih vojakov pa strašno bičati.

Theophylacti Simocattae Historiae lib. VI, c. 6—9 (Ed. G. de Β00Γ, p. 230 —239)

Ibid., C. 6 (p. 230): ,,ήρος δέ αρχομένου ό στρατηγός υττο του βασιλέως § 2. ρ. 230. παρά τον "Ιστρον έπέμ,πετο, οχως τα των Σκλαυηνών γένη διανήξασθ -at τον ποταμον /.ο)λυόμ.ενα άδ-οβίαν άχοντα τη Θράκη παρα'σχοιντο• εφασκε γαρ c αυτοκράτο)ρ τ«.» ΙΙρίσκω, ουκ αν ήρεμοίη το βάρβαρον, ει μη τον "Ιστρον ες τα {λάλιστα το Μ'ωμαϊν.ον περ'.φρουρήσοιτο. ό μεν ουν ΙΙρίσκος της ΐΌΤΐκής δυνάμεως τάς ήνίας έλάμβανεν, g 3. Ι'έντζων δε της πεζικής πληθ•6ος έπιστατεΐν υπο του βασιλέως προστάττεται τηδε χερΙ την Ήράκλειαν ήρος μεσουντος το Ί\ομαϊκον συναγείρεται. εβδομαΐος δε ό στρα- § 4. τηγος την τάφρον μεταφοιτάν εγκελεύεται, βάσανον τε του συμμαχικού ποιησάμενος και τάς δυνάμ,εις διαριθ-μησάμενος, τάς εγκυκλίους των χρημάτων αυτοΐς διανομάς εποιήσατο. άπάρας γοΰν έντεΰθ-εν και τεσσάρας ποιησάμενος || χάρακας έπι τα Δρι- § 5, ρ. 231. '^.ίτίεζ^α γίνεται, πέντε δε προς ταΐς δέκα ένδιατρίψας ήμέραις τω χώρ(ι) είκοσι χάραξε προς την Αορόστολον παραγίνεται, δ μεν ουν Χαγάνος άκοη την 'Ρωμαϊκήν επιστρα- § 6. τείαν διέγνωκε κά'/τευΟ^εν πρέσβεις ως τον Πρίσκον έξέπεμπεν. άφικομένων γοΰν των πρέσβεων ως τον ίΐρίσκον, ό Κοχ (βάρβαρος δέ ούτος) τώνδε της πρεσβείας [ρημ.άτων] άπέρςατο. . . . || . . . τούτων τοίνυν διαπερατωθ-έντων των λόγων, και της δυνά- § ΐ3, ρ. 232. μεως βαρυνομένης υπο της διαλέξεως, έδίδου τω θ-ράσει ',ήν συγ^^νώμην δ Ιίρίσκος και βαρβάροις λόγοις συγχώρησιν. οΰκοΰν άνθυποφοράν τη προπετεία [χή παρασχο- § ΐ4. μ,ενος κατά των Σκλαυηνών εφησεν άρασΟ-αι πόλεμο ν μη γάρ ουν ταΐς *ΑβαρικαΤς συνΟ-ήκαις τε και σπονδαΤς και τον Γετικον καταλύσασθ-αι πόλεμον. ')

Ibid. C. 7 ρ. 232): „ δωδέκατη δέ ήμερα, και ναΰς δ στρατηγός συμπηξάμενος § ι. τον ποταμον διενήξατο, άκηκοώς τε τον 'Α,ρδάγαστον ποιησάμενον τά των Σκλαυηνών πλήΟ-η απόδημα, δπως λείας έπικυρήσειεν, μεσούσης νυκτός την έ'φοδον εμπορεύεται. ό μ^ν ουν Άρδάγαστος ταΤς οψεσι των όνειράτων χαίρειν ειπών τη τε του θ-ρύλου § 2. επιτάσει διανήψας τοΟ ύπνου, ίππου γυμνής έπιβάς την φυγήν έπεποίητο. περιπίπτει γοΰν 'Ρωμαίοις δ βάρβαρος και άποβάς της Τχπου κατασυστάδην την μάχην ασπά- ζεται, έπει δέ φέρει/ ουκ είχε την άντίΌ-ετον ρύμην, διά δυσχωρίας τίνος την φυγήν § $. περιβάλλεται, οθ-εν ουν Άρδάγαστος έπροτέρευε* τοις κινήμασιν έ^άδα προς τοΰτο κεκτημένος την φύσιν. σκαιοτέρας τε τύχης συμπεσούσης' αύτω, πρέμνω μεγίστου § 4. δένδρου τίνος περιπίπτει δ βάρβαρος, εντεύθεν τοις διώκουσιν ην άν ■Ο-ήραμα και μάλα εύκτόν, ει μη ποταμός αύτω σωτήριος γέγονεν διανήξας γάρ άποδιδράσκει τον κίν- δυνον. οΊ μεν ουν 'Ρωμαίοι πλήθη Σκλαυηνών || μαχαίρας ποιησάμενοι δεΐπνον την § 5, ρ. 233. άμφι τον *Αρδάγαστον διατέμνονται χο)ραν, ένέρσει τε ξύλων τους ζωγρηθ-έντας ποι- ήσαντες ες Βυζάντιον επεμ.πον."

Ibid. C 8 (ρ. 234 — 236): ,,τοίνυν δ ΙΙρίσκος κρατήσας τοις λόγοις ές βα- § 3, ρ 234. σιλέα άπέπεμπε τά τών πόνων έπίχειρα τριακοσίοις συμφράξας την λείαν, πρόταγόν τε τούτων τον Τατίμερ προεστήσατο. δ μεν ουν Τατίμερ τής ες Βυζάντιον πορείας || § 4, ρ. 235 άπ-ήρχετο, έκτη δέ ήμερα Σκλαυηνοΐς περιτυχών ές άδόκητον καταγίνεται κίνδυνον


'; Zastran izraza „τόν Γβτικόν πόλβμον• gl. žt. 98.


138 vSt. 108.


^^Hp ΐΛϊΟούαη; γαρ ήμερα; έν/λΰτως 7,7.t οροντίοος,έν.τ:;; ^τρατοττεςευοντ'., 7.α1 την χλόην ^f ij 5. ν£|λθμένης της ϊττττου, το |iap,japov έπιτίΟ-ετ«'.. βοής τοιγαρουν γενο|λενης, τών τε ΊΝο- Η[ μαύον •/.α{>εστώτ(.)ν άφ(::7:ων, προ>*>έε'. μετ' ο/^ίγιον c Ίατίμερ, άγχιθ-υρός τε τ(ον

^Ρ βαρβαρίον γενόμενος ες μέγα ολέΙ>•ρου ν.ατέττ'.πτεν. φέρειν γαρ ου/, ε/ων την άντι-

^Β μετίο^Γον μάχην έτετραπτο ::ρος φυγήν, βαλλόμενος τε ου καφίαις βολαΤς μόλις άπέορα

^Κ § 0. "όν -/.(νΟυνον. τών ουν 'Ρωμαίιον έττ'γινομενίον πεζών 7,αΙ οιασωσάντων τον Ί'ατίμερ, Η i^ 7. 7:ρ'-ς '5•^ς Ιν.λαυηνους λθ[•::ον έχειροΰργουν τον ::όλεμον. της τοίνυν μάχης ες το Η| /,αρτερΌν γενομένης, τ,ρατουσι τών Σκλαυηνών 'ΡωμαΤο'., φόνον τε πολύν άττεργασά-

^ft μενο'., πεντήτ,οντα βαρβάρους ζο)γρήσαντες έπανήεσαν προς τον ^fi^Th(x^ λείαν Μ*ω-

^Β iN 8. μαϊκήν υπο τών ^-/./,αυηνών οιασω^άμενο'.. ό μεν ουν Τατίμερ το σώμα πως άκεσά- ^Κ \i.vr^z ες ϋυζάντ'.ον ήν.ε\ άςιολογωτάτην προνομήν επίδερόμενος. ήσ\>ε1ς τοιγαροΟν ό

Β αυτο•/.ράτ(ορ έπι τοΐς συγκυρήσασιν έπι το του {>εοΰ μέγιστον ανά την ποΛ',ν έπαννύ-

^Κ χ'.ζε τέμενος, είτα μετά του λεώ τάς ίκετηρίας ευχάς ποιησάμενος ήςίου τtem; qno comprehenso vivo caedem in barbaris operatus est, multaque copiosa praeda capta ebrietati sese produnt et crapulae. tura barbari coacervati victoribus imminent, foretque vicissitudo reciproca prae- cedenti virilitate saevior, nisi Genzo cum pedestri virtute Romanorum insi- stens pugna forti prohibuisset impetus barbarorum.

Historia miscella, lib. XVII (Migne, Patrologiae, Ser. lat., XGV, p. I 010, 101 i): „Undecimo anno imperii Mauricii, idem imperator Priscum p. lOlo. cum omnibus Romanicis potentatibus ad Istrum fluvium misit, ut Sclavi- norum nationes transire prohiberet. Quo apud Dorostolon habito Chajanus comperit. Qui legatis ad eum directis, calumniam inferebat, Romanis exor- dium dantibus belli. Priscus autem excusabat, quod non venerit adversus barbaros belligeratum, sed quod ad Sclavinorum nationes a principe fuerit destinatus. Audiens autem Priscus, quod Ardagastus multitudines Sclavinorum ad praedandum disperserit, transiens Istrum media nocte inopinate Arda- gastum adortus est. At vero Ardagastus discrimine senso, nondum ascenso equo vix salvus evasit. Romani multitudinibus Sclavinorum occisis, et Ardagasti regione eversa, praedam copiosam captam Byzantium per Tate- merem direxerunt. Porro cum Tatemer expeditus iter faciens, ebrietati, atque deliciis sese traderet, Sclavinorum in eum- irruunt multitudines Qui formi- dine pressus fugiendo Byzantium venit. Ast Romani, qui cum ipso fuisse videbantur, Sclavinis valde infensi obtinent gloriosissime barbaros, et capti- vitatem salvam imperatori praesentant: qui laetatus gratificos Deo hymnos, una cum tota obtulit urbe. Priscus vero, fiducia fretus, ad interiores Scla- vinorum partes accessit. Gipes vero vir Ghristianae religionis, transfugiens ad Romanos, et ingressum Romanis ostendit, et barbaros tenuit. Itaque Gipedis proditione transfretato flumine, Priscus media nocte reperit Musacium barbarorum regem ij ebrietate corruptum : funebrem quippe proprii fratris p. lOll, celebrabat festivitatem. Quo comprehenso vivo, caedem in barbaros ope- ratus est, multaque praeda, et copiosa capta, ebrietati sese tradunt, et crapulae. Tum barbari coarcevati victoribus imminent, foretque vicissitudo reciproca praecedenti virilitate saevior, ni Genzo cum pedestri virtute Ro- manorum insistens pugna forti prohibuisset impetus barbarorum. *♦


142


St. 109, 110.


St. 109. 593, meseca oktobra.

Papež Gregor (I.) piše sirakuzanskemu škofu Maksimi- janu \^Maximiano episcopo Syracusis"] ter mu priporoča dijakona Feliksa, nositelja tega pisma, ki je sicer zabredel v zmoto krivovercev, vendar se ni ločil od katoliške vere. Navzel se je krivih sumničenj zoper carigrajsko sinodo,') a se vendar odstranil od istrskega razkola \,^Histncorum se separatione removerat"]. Ko je prišel v Rim, ga je on (papež) podučil. Nato je (Feliks) popravil svojo napako ter prejel sv. obhajilo. Ker tedaj ni postal krivoverec, temuč se je samo motil v svetih skrivnostih vesoljne cerkve, ne da bi bil imel slab namen, zato se je treba ozirati na njegovo slabost in potrebe. Posebno zarad nje- gove pobožnosti je treba skrbeti za njegovo vzdrževanje. Zato naj mu preskrbi (škof Maksiraijan) v svoji sirakuzanski cerkvi službo dijakona ali pa, da bi dobival (Feliks) zarad svojega uboštva samo dohodke te službe. Izpodbuja ga (škofa Maksimijana), da bi to kmalu storil. Pri- poroča mu njegovo osebo, da ne bode (Feliks) imel nobenih sitnosti in potreb. Nikar naj ne zanemarja njegovega (papeževega) priporočila, da bi mu manj dajal, kakor zahteva njegov (Maksimijanov) red nasproti revežem \y^guam tuus exigit ordo pauperibus \. Kakor mu je on (papež) vsako leto podelil nekoliko podpore od dohodkov svoje (rimske) cerkve, tako naj tudi on (Maksimijan) stori.

Registrum Hadrianum: Indictio XII, cap. 14. — y,Praesentium lator.""

[Edit. Gussanvillaei (1675): Lib. III, ep. 14. — Edit. Mauri- nor u m (1705): L'b. IV. ep. 14. — Edit M on. G e r m. (1891); Lib. IV, ep. 14. — .laffč, Reg. pont. Rom., št. 1285 (918).]


Št. 110.


594o


V tem letu je bizantinski poveljnik Prisk iz nova prišel s svojo vojsko do Donave ter potem pustošil po slovčnski zemlji. Mnogo ujet- nikov je poslal cesarju. Ta je nato k poveljniku poslal Tatimera' z ukazom, da bi bizantinska vojska ostala čez zimo v ondotnih krajih. Ko je Tatimer prišel do vojske in ko so vojaki zvedeli za cesarjevo zapoved, je nastal med njimi nemir. Večina se je uprla ter se ni hotela ukloniti cesarjevemu ukazu, ker je želela, da bi doma prebila zimski čas, ne pa na slovenski zemlji, kjer se mraz le težko prenaša in ker so barbari zarad svojega števila nepremagljivi. Nato je poveljnik Prisk s svojo zgovornostjo omečil razuzdano vojsko, ki je na zadnje skle- nila, da ostane na tuji zemlji.

  • •) Misliti nam je na peti občni cerkveni zbor, ki je bil leta 553. v Carigradu.


št. 110, 111. 143


Theophylacti Simocattae Historiae lib. VI, c. lo. (Ed C. de Boor, p 239): „'(> cz αύτοΛράτωρ 'Γατίμερα άντ'.ττέμζΐ'. Trpb; τον ττολέμαρχον βασιλείου; i; 1. ςίλτου; έ-ιφΐρόμενον ήν οε ή των οέλτων άξίωσις την χειμέρ'.ον (οραν αΰτΟΛ>ι τους Ί*(.)μ3ί(ου; ττο-ήσασχ)•«'.. -τταραγεγονότος τοίνυν του Τατίμερ, ν.αΐ τών βαίτΓΑ'/Λών γνίορισ- >V£VT(')v λογύον, Λ>-ρΰλος υφά-τεται τω στρατεύματι. καταστασιάζε: τοίνυν ή τών ΊΝο- § 2. μαί(.)ν '::λη\^υς 'τταρίοσαμένη τους λόγους του Λυτοκράτορος, oVy.ot τε την του ψύχους ωραν ένε/είρε'. ττο'.ήσασΟ-Λ'.• ου γαρ έχΐ βαρβάρου γης εναυλιζεσΟ-α:• εφασκον γαρ ψύχη •jzzhy.'. ουσυ-ομόνητα, τά τε τών βαρβάρων 7:λή>)•η άγ.αταγίόνιστα. ό οε στρατηγός S 3, -τΓΐ'.ί^-οΤ τ'.ν. τα7.τ'.7.η της στρατιάς το ουσήνιον ύττεμάλαττεν. έττεί οε γίνονται αί ου- νχμεις ττειίνήνιοι, ε::! βαρβάρου γης ό τών Ί*ωμαίο)ν 'ΐτολέμαρχος οιαλύει τον χάρακα."

Theophanis Chronographia ad a M. 6ο8ό (- 594 a. Ghr) (Rec. C. de Boor. p. 272): „'Γούτω τω ετει του Ιίρίσν.ου ττάλιν τον "ίστρον καταλα- βόντος και τά Σκ/ναυινών έ'Ο-νη ττραιοεύσαντος και 7:ο/»λήν αίχμαλίοσιαν τω βασιλεΐ άνατέμψαντος, ό βασιλεύς τον Τατίμερα άποστεΓλας ττρΌς ΙΙρίσκον ^αρακελεύεται ζύτό«)•ι τον χειμώνα οιατρΤψαι τους νΡ(.)μαίους καιρόν, οί οε Ί\ομα:οι τούτο μεμα^'Ι-η- κότες άντέλεγον, ώς ουκ ένοέχετα: τούτο γενέσ\>•αι οιά τε τά 'rzXrfxVq τών βαρβάρ(ον /.7\ -ζ τ.ζ'κν^ήτίΊ ύττεΐναι την χιόραν και τά ψύχη αφόρητα, ό οε Πρίσκος λόγοις τι- >>•ανοΐς εζεισεν αυτούς έκεΤ χειμάσαι και την του βασιλέ(ος κελευσιν χληρώσαι."

Anastasii Chronographa tripertita. (Ed. C. de Boor, p. 167): ^Duodecimo imperii Mauricii anno, cum Priscus iterum ad Histrum per- venisset gentesque Sclavinorum depraedatus fiiisset, haud modicam imperatori (praedam) direxit. imperator autem misso ad Priscum Tateraere iubet toto illic hiemali tempore commorari Romanos. quo comperto Romani contra- dicebant asseverantes, id non posse fieri propter copias barbarorum et pro eo, quod regio esset šibi satis adversa. Priscus vero verbis persuasoriis flexit eos ibidem hiemare iussionemque principis consummare."

Historia miscella, lib. XVII (Migne.Patrologiae, Ser. lat., XGV, p.roi i) „Anno 12 imperii Mauricii, cum Priscus iterum ad Istrum pervenralj leta 596. končal svoje življenje; brez dvoma je bil tudi tega leta boj med Slovenci in Bavarci.

  • ) Iz tega je razvidno, da so bili Slovenci takrat pod oblastjo obrskih kakanov,

kateri so šli našim prednikom na roko, da so se lažje razširjali proti zahodu.

') Iz besed Paula diacona, ki takoj za tem stavkom pripoveduje, da je takrat umrl bizantinski eksarh Roman, kateremu je sledil Kalinik, se sme sklepati, da je kakan okoli leta 596. sklenil mir z Langobardi. Kalinik je namreč postal eksarh v Ravenni med letom 595. in 597. Meseca junija tega leta ga papež Gregor že omenja v nekem pismu (MG. Epist. I, 472).

') Gl. št. 113.

•') O legi Perintha ali Herakleje gl. št. 104.

  • ) O tem mestu smo že govorili (gl. št. 69 in 108). Bilo je od Herakleje za

štiri dni hoda oddaljeno, od Silistre pa za petnajst.

') Odessus se je nekdaj zvala sedanja Varna, kije na Bolgarskem ob Črnem morju.


št. 118. 149

spel v Marcianopolis ') ter potem ukazal, da naj tisoč vojakov gre naprej. Ti so naleteli na 600 Slovčnov, ki so s seboj peljali mnogo po bizantinskih mestih nabranega plena. ^) Mesta Zaldapa, ^) Akys*) in Skopis,*) katera so bila že prej oropana, so bila sedaj na novo opu- stošena, in velika množica voz je bila s plenom napolnjena. Ko so Slo- včai zagledali bližajoče se Bizantince, kateri so tudi opazili svoje na- sprotnike, so se vrgli na ujetnike. Pomorili so najprej odrastle moške ujetnike, žene in otroke pa so postavili v sredo tabora, katerega so v naglici naredili tako, da so v krogu zvezali vozove. Ko so se Bizan- tinci približali Sloveaom (Getom), ^) se niso upali jih napasti, ker so se bali puščic, katere so ti iz svojega tabora metali na njih konje. Nato je bizantinski voditelj Aleksander svoje vojake v njih domačem „rim- skem" jeziku spodbudil, da bi se lotili sovražnika.') Sedaj so Bizan- tinci stopili s svojih konj ter šli proti taboru. Od obeh strani se je močno s puščicami streljalo. Med hudim bojem je skočil eden izmed Bizantincev naprej, stopil na neki voz, ki je bil zvezan s taborom ter Slovčnom služil za hrambo; tu stoječ je s svojim mečem pobil tiste, ki so se mu približali. Ta nesreča je Slovčne nekoliko zmešala, kar so porabili bizantinski vojaki, da so pridrli v njih tabor. Ko so Sloveni videli, da ne zmagajo, so pomorili še ostali del ujetnikov. Bizantinci so se sedaj s silo vrgli na sovražnike ter jih v njih lastnem taboru mnogo pobili. Drugi dan so zmagovalci poveljniku (Petru) naznanili vse to, kar se je bilo zgodilo. Peti dan je poveljnik sam prišel na lice mesta ter razdelil junakom darove, ko je videl čine njih hrabrosti.

Theophylakt nam pripoveduje, da je bil poveljnik Peter nasled- njega dne") na lovu, kjer si je poškodoval nogo ter ni potem mogel


») Marcianopolis je stal od Odessa (Varne) nekoliko proti zahodu nekako tam, kjer je sedaj bolgarsko mesto Pravadi.

') Kakor se vidi, Sloveni niso imeli pred bizantinsko vojsko veliko strahu. Če prav je Prisk nekoliko časa pustošil po slovenski zemlji, vendar to Slovenov ni oviralo, da ne bi bili hodili plenit na bizantinska tla.

•) Zaldapa se je zvalo mesto v Dolenji Meziji med Marcianopolom in Jatrom v bližini Balkanskega gorovja. (Theophylakt, II, c. 10, § 10 : „ . . . έπΙ Ζαλδαπα ir.i ts Αίμον το δρος.")

  • ) "Ακυς (= Ad Aquas) je bilo mesto v Meziji.
  • ) Σκόπις, mesto v Dolenji Mezyi.

•) Omenilo se je že (gl. št. 98), da Theophylakt včasi Slovene imenuje Gete.

') Dotični vojaki niso bili grškega, temuč romanskega rodu ter so med seboj govorili neko latinsko narečje. Takih prebivalcev, med katerimi je bil razširjen latinski jezik, je bilo takrat precej veliko po Balkanskem polotoku. Kolikor toliko so bili ti ljudje predniki sedanjih Rumunov in Kucovlahov.

") Theophylakt začenja dotični stavek z besedami „τ>5 δε uoxspaicf" (= nasled- njega dne), kar kaže, da se je to, kar se v naslednjem odstavku pripoveduje, zgo- dilo še leta 596.; Theophanes pa je uvrstil vse to, kar Theophylakt od tega mesta dalje navaja, med dogodbe, katere so se vršile leta 597.


150


St. 118.


iti naprej. Cesar je bil nejevoljen, ker je zarad te Petrove nezgode voj- skovanje nekoliko prenehalo, in zato je pisal svojemu bratu ostro pismo. Poveljnik pa ni hotel prenašati v pismu naštetih cesarjevih psovk ter je, če tudi je trpel hude bolečine, vendar premenil svoje bivališče ter postavil četrti tabor tam, kjer so se Sloveni mudili. Deseti dan potem je cesar Mavricij poslal svojemu bratu pismo ter mu velel, da naj pride v Tracijo, kajti slišal je, da hoče množica Slov enov napasti Carigrad.') Zarad tega je šel poveljnik Peter najprej do trdnjave, Pistos imenovane, potem pa proti Zaldapi. Naslednji dan se je napotil do mesta Jatra,*) potem pa mimo trdnjave Latarkija do Nov, ^) kjer je postavil svoj tabor. Ko se je v tem mestu pomudil dva dni, je odrinil odtod ter se utaboril v Theodoropolu;*) ob zori prihodnjega jutra pa je bil že v Kuriski.) Tri dni pozneje je v Asemu*^) napravil svoj tabor. Ko so ondotni prebivalci zvedeli o prihodu poveljnika Petra, so mu prišli naproti ter ga slovesno pripeljali v mesto. V tem kraju je bila že iz prejšnjih časov sem neka vojaška posadka, da bi varovala mesto, kajti barbari so ga večkrat s svojimi napadi vznemirjali.

Sesti dan je poveljnik odposlal tisoč mož, da bi zasledovali so- vražnike. Nepričakovano so naleteli na tisoč Bolgarov. Ker je bil takrat med Bizantinci in kakanom mir, so šli ti Bolgari brez skrbi naprej. Bizantinski vojaki so po ukazu svojega voditelja začeli s puščicami streljati na nje. Bolgari so nato poslali poslance k Bizantincem ter jih prosili, da bi opustili bojevanje ter ne prelomili sklenjenega miru. Vo- ditelj rečene bizantinske čete pošlje bolgarske poslance k svojemu po- veljniku, ki je bil od ondod za kakih 8000 stopinj oddaljen. Ko so bol- garski poslanci prišli pred poveljnika Petra ter se izrazili za mir, jim je ta odgovoril, da hoče takoj uničiti njih čete. Nato se Bolgari pripravijo na boj; postavijo se Rimljanom jako junaško nasproti ter jih zapode v beg. Pozneje so Bolgari vse, kar se je bilo zgodilo, na- znanili (obrskemu) kakanu. Sedaj je ta k poveljniku Petru poslal po- slance ter se pritožil, da so Bizantinci brez pravega vzroka prelomili mir. Peter se je po svojih poslancih izgovarjal, da ni nič o tem vedel. Poslal je kakanu lepa darila, odstopil mu svoj plen ter ga tako zopet potolažil.


') Iz tega sklepamo, da so se mnogobrojne slovenske čete takrat potikale tudi po južni Traciji, ker drugače ne bi bila megla nastati govorica, da se Sloveni hočejo lotiti še celo glavnega mesta.

') Jatros je bilo mesto ob sedanji reki Jantri, ki teče v Donavo.

') Te Novae (Νόβαι) so bile ob Donavi med Jantro in Osmo nekako tam, kjer je sedanje bolgarsko mesto vSvištov.

  • ) Theodoropolis nam je iskati med Novami in Kurisko.

η Kuriska ali Sekuriska je bilo mesto ob Donavi med Novami in sedanjim Nikopoljem.

  • ) Asemus ali Asamus se je zvala sedanja reka Osma, ki teče pri Nikopolju

v Donavo. Ob Osmi je stalo mesto Asemon (."Ασημ&ν) ali Asema (τά "Ασημα).


št. 118. 151


Četrti dan se je poveljnik Peter približal sosednji reki (Donavi). Tu je zbral dvajset mož ter jih poslal na nasprotno stran reke, da bi opazovali gibanje sovražnikov. Bizantinski vojaki so šli tedaj čez reko, a bili so vsi ujeti na naslednji način.

Takrat je bila navada, da so ogleduhi vedno po noči hodili okrog, po dnevi pa spali. Rečeni možje so tedaj v neki noči prehodili mnogo zemlje ter bili vsled tega telesno jako utrujeni; zato so se proti jutru obrnili v bližnje grmovje, da bi tu počivali. Okoli tretje^) ure so vsi spali ter niso nikogar postavili za stražo. Kar pridejo Sloveni do do- tičnega grmovja, poskačejo s konj ter se hočejo v senci nekoliko po- hladiti, svojim konjem pa dati malo počitka. Nesrečni ogleduhi so bili ujeti ter prisiljeni, da so vse razodeli, kaj Bizantinci nameravajo. Ker so o svoji rešitvi obupali, so povedali vse. Nato je Perogost, ^) ki je bil voditelj ondotne slovenske čete, zbral svoje ljudi, pomaknil se naprej, da bi šel čez reko (Donavo), ter se skril v tamošnjih gozdih. Ker po- veljnik Peter ni vedel, da so sovražniki v bližini skriti, je ukazal svoji vojski, da bi šla čez reko. Tisoč mož je tudi prestopilo na drugo stran in vse te so Sloveni pobili. Ko je poveljnik to videl, je prisilil vso vojsko, da je skupno, ne pa posamezno šla čez reko, da bi sovražniki ne mogli uničevati manjških oddelkov, ki bi prejadrali reko. Ko je ob bregu urejeval bizantinske trume, so se tudi na nasprotni strani bar- bari postavili na noge. Bizantinci so iz svojih čolnov metali puščice na nje. Ker Sloveni zarad množine ustreljenih puščic niso mogli na svojem mestu vztrajati, so zapustili breg. Padel je tudi njih voditelj Perogost, katerega je puščica zadela v trebuh ter ga takoj usmrtila. Ko je Perogost izdihnil dušo, je začel sovražnik bežati. Nato so Bizantinci postali gospodarji na bregu ondotne reke ter potem, ko so pomorili mnogo barbarov, prisilili druge, da so bežali. Vendar jih niso mogli dolgo poditi, ker niso imeli konj, in zato so se kmalu povrnili v svoj tabor.

Drugi dan so tisti, ki so vodili pehoto, zašli v take kraje, kjer je moštvo vsled pomanjkanja vode vedno bolj trpelo. Ker vojaki niso mogli prenašati žeje, so pili še celo scalnico. Tretji dan se je ta nad- loga še povečala. Vsa vojska bi bila poginila, ako jej ne bi bil neki ujet barbar pokazal reke Helivakije, ki je bila štiri parasange oddaljena. Tako so Bizantinci zjutraj ob zori prišli do vode. Nekateri so upognili kolena ter z usti hlastno pili vodo, drugi so s periščem zajemali pijačo in tretji pa so v posode lovili tekočino. Na nasprotni strani reke je bil zaraščen log, kamor so se barbari poskrili. Odtod so z veliko silo napadli Bizantince ter metali puščice na tiste, ki so prišli pit vodo. In

  • ) T. j. okoli devete ure dopoldne.

'j Najbrže se je tako gla.silo pravo ime dotičnega slovčnskega voditelja. Grki so ime nekoliko po .svoje zavili ter pisali Πβφάγαστος.


162 Št. 118.

tako je bilo nenadoma mnogo mož pobitih. Izmed dveh zlegov je bilo treba izbrati enega, namreč zapustiti vodo ter vsled žeje izgubiti živ- ljenje ali pa z vodo vred si nakopati tudi smrt. Sedaj so si Bizantinoi napravili čolne ter šli čez reko, da bi prijeli sovražnike. Ko so do- speli na nasprotno stran, so jih mnogobrojni barbari s svojim navalom premagali. Bizantinske trume so bile potolčene ter so morale bežati. Ker je bil Peter v vojski z barbari nesrečen, je izgubil poveljništvo ter šel v Carigrad. Na njegovo mesto je bil Prisk iz nova postavljen. Theophylacti Simocattae Historiae, lib. VII, c. 1—5 (Ed. C. de Boor, p. 245-254). § 1, p. 245. IbiJ. C I (p 245, 246) : „Ουτω μεν cuv Πρίσ/,ο; άποχεφοτονεΤτο, πολέ-

μαρχο; δέ υχο του αυτοκράτορος c Πέτρος αναγορεύεται, ος και αυτάδελφος Μαυρι- κίου έτύγχανεν ων. έγχαράττει τοίνυν βασΓλ'.κάς έιτιστολάς ο Μαυρίκιος, ταύτας τε τιο στρατηγώ έ::ιΒούς τούτον ά'^τεκδημεΤν του άστεος τταρεσκεύαζε και ττρος το στρατόττεΒον § 2. ρ. 246. άφικέσθ-αι καρεκελεύετο. ή μία τοιγαροΰν |ί των βασιλικών έττιστολών στρατιωτικής έτΓίδοσεως τύ-κος έτύγχανεν ό δε τύττος ήβούλετο τριτταΤς μοίραις συντάττεσΟ^ι τήν '§ 3. επίδοσιν, δι' έσΟ-ήτος και οπλών και χαράγματος χρυσίου. ά•::οοοιτήσας τοίνυν της ΙΙειρίνΟ-ου ο στρατηγός ίτά τα Λριζίτερα γίνεται, καΐ καταλιζών τα Δριζίττερα τη Όδησσω προσομ-ΐλεΐ . . ." § 1, ρ. 247. Ibid. C. 2 (ρ. 247 — 249): „ • • • ά-ιτολιττών τε την Όδησσον έζι τα ευ-

ώνυμα τών χώρων μεταφοιτα, τη τε Μαρκιανου συ-^ρ^ενόμενος -ττόλει χιλίους τροθ-έειν

§ 2. του στρατοπέδου προσέταςεν. και ουν έντυγχάνουσιν ούτοι εξακοσίοις Σκλαυηνοΐς λείαν έπαγομένοις 'Ρωμαίων πολλήν τα γαρ Ζαλδαττά και Ακυς και Σκόττις κατατρονομεύ- σαντες αυΟ-ις έλαΦυραγώγουν τους άτυχήσαντας, ην δε αυτοΤς Ιπι πλήθ-ους πολλού

§ 3 αμαξών ή αποσκευή τών λαφύρων, ως δε έπιόντας εβλεψαν τους 'Ρωμαίους οι βάρ- βαροι, είτα και άντεβλέφθησαν, έπι τον φονον τών αιχμαλώτων έτράποντο. αναιρείται

§ 4. τοίνυν ή τών αρρένων αιχμαλώτων ήβηδον ηλικία, έπει δε δύσφευκτος τοις βαρβάροις υπην ή συνάντησις, τάς άμαξας συνθ-έντες περιεβάλοντο χάρακα, άμα τοις μειρακίοις

§ 5. τα γύναια εις το μεσαίτατον της τάφρου έναποθέμενοι. οι δε 'Ρωμαίοι πεπλησιακότες τοις Γέταις (τούτο γαρ τοις βαρβάροις το πρεσβύτερον όνομα) ουκ έΟ-άρρουν εις γβ^ΛΖ έλθ-εΤν έδεδίεσαν γαρ τα έκ του χάρακος κατά τών Τππων ύπο τών βαρβάρων ακόντια

§ 6. προερχόμενα, ο τοίνυν τούτων επιστατών ('Αλέξανδρος όνομα αΰτω) τη πατρίω τών ρ. 248. 'Ρωμ.αίων φωνή τοις 'Ρωμαίοις ένεκελεύετο || άποβήναι τών Τππων και κατασυστάδην

§ 7. τών πολεμικών κινδύνων έφάπτεσθ-αι. άτάρ οΐ 'Ρωμαίοι άποβάντες τών ίππων προσ-

§ 8. ομιλουσι τω χάρακι έδίδοσάν τε και άντελάμβανον τάς έκπομπάς τών βελών, της μ.άχης τοιγαροΰν διαρκούσης έκατέρα δυνάμει. 'Ρωμαΐός τις εισεπηδησε κχι χ;εις έπι μιας επιβαίνει αμάξης συνηνωμενης τω χάρακι και περιφρουρούσης το βάρβαρον,

§ 9. εΤτα στάς έπι ταύτης τω ξίφει τους πλησιάζοντας επαιεν. γίνεται τοίνυν τοις βαρβάροις άμεθ-όδευτον το κακόν λύουσι γαρ έντεΰθ-εν οι 'ΡωμαΤοι τών βαρβάρων τον χάρακα. οΊ δε βάρβαροι άπειρηκότες του σώζεσθ-αι την έπίΛοιπον της αιχμαλωσίας μοΤραν άπέσφαττον. οΊ δε 'ΡωμαΤοι έγκρατώς έπιΟ-έμενοι όψέ που και μόλις τους περί τον

§ 10. χάρακα βαρβάρους άπέκτειναν. δευτέρα δε ήμερα, και οΊ νενικηκότες τω στρατηγώ τα συγκυρήσαντα διεξήεισαν. πεμπταΤος δε c στρατηγός κατά τούτον τον χώρον γενόμενος


_ št. 118. 153

χα: δη τα έτίχεφα των -ροθ-εεντων ίοών ή;Λϊίψατ2. του; άνδραγαΟ-ήσαντχς οώρο'.ς. τη § n.

δέ υστεραία κυνηγετεΐν c ΙΙέτρος ^εφώμενος γίνεται ::pbc άλσος βαθ-ΰ. . . . c τοίνυν § 14.

Πέτρος τήν Ιν γράμ.μασι δυτοημίαν μη φε'ρων του αυτον.ράτορος, ετ: '::':/,ρώς υζο της

νόσου ν,αταια Ιπανέζευςαν. πλανηθέντων δε των οδηγών και άνύδροις τόποις περιπεσόντων, έκινδύνευε το στρατόπεδον* βαδίσαντες τοίνυν δια τής νυκτός περιτυγχάνουσι τω Ήλι- βακία ποταμω. λό*/μης δε εις το αντίπερα ύπούσης τω ποταμώ, οί βάρβαροι εν ταύτγ) "/.ρυπτόμενοι τους άρυομ,ένους το ύδωρ έτοςευον* μεγάλης τοίνυν έπηρείας τοΤς 'ΡωμαϊκοΤς γενομένης στρατεύμασιν, προς ο'^^(τ,ί έχώρησαν καταπολεμηθέντες ύπο των βαρβάρων, ζ δε Μαυρίκιος ταύτα ά•/.ηκοώς τον Πέτρον τής στρατηγίας άπέ- παυσε καί τον ΙΙρίσκον πάλιν ζζ^'Χ'Ζ'γ;{ζί τής Θράκης άπέστειλεν."

Anastasii Chronographia tripertita. (Ed. G. de Boor, p. 169): ,Quarto decimo imperii sui (se. Mauricii) anno . . . haec auteni Petrus imperatori denuntiavit cumque venisset Marcianopolim, dirigit mille prae-


156 Št. 118.

cessuros. hi repertis Sclavinis multam ducentibus Romanam praedam hos insequentes occiderunt multaque praeda recepta Romaica redierunt ad rura.*

p. 169. Ibid ip. 169, 170): „Quinto decimo imperii Mauricii anno Petro

venationem exercenti sus agrestis obviam occurrit pedemque ipsius ad arborem conquassavit, et importabilibus doloribus multo tempore languit. ast imperator litteris pessimis et improperiis gravibus ei detraxit audito, quod multae Sclavinorum gentes fuerint contra Byzantium motae. Petrus autem coactus Novas pervenit. . . . praemittit (se. Petrus) praeterea mille ad explorandum, qui Vulgares consequuntur numero mille. verum Vulgares fisi SLiper pace chagani securi pergebant. Romani autem in Vulgares impetum faciebant; qui mittunt viros septem commonentes pacem minime dissol- vendam. hos audientes hi, qui praecurrerunt. signiiicant haec praetori; qui dixit: „nec si imperator venerit, huic parcam." congressione yero belli effecta Romani vertuntur. sed barbari non persecuti sunt eos, ne vincentes

p. 170. discrimen incurrerent. porro praetor taxiarchum jI praecurrentium flagellavit. et hoc comperto chaganus legatos ad Petrum destinat inceptionem accusans, et quod Romani sine iusta causa pacem dissolverent. at vero Petrus verbis seductoriis usus non se scisse motionem affirmat, duplicia tamen dare spolia universa procurat; sicque barbari amissis spoliis dupla sorte receptis pači consulunt. Petrusque contra Peragastum, Sclavinorum exarchum, properat; et barbari circa ripam fluminis huic obvii facti prohibebant transire. Romani vero a fretis sagittantes hos averterunt; quibus in fugam versis percutitur ilio Peragastus et moritur transeuntes autem Romani praedam multam ceperunt et ad propria remearunt. errantibusque ductoribus et in inaquosa incidentibus loca periclitabatur exercitus. porro, cum iter agerent noctu, veniunt ad amnem Heliciam dictum ; cum vero dumi trans fretum fluminis essent. barbari in his absconditi eos, qui hauriebant aquam, iaculabantur. magna igitur molestia Romaicis effecta militiis in fugam vertuntur a barbaris debellati. verum Mauricius his auditis Petrum praetura privavit et Priscum praetorem Thracae denuo misii."

Historia miscella, lib. XVIi (Migne, Patrologiae, Ser. lat , XGV, p. 1012): „Quarto decimo imperii Mauricii anno ... Cumque venisset (se Petrus) Marcianopolim, dirigit mille praecessuros, qui repertis Sclavinis, multam ducentibus Romanam praedam, hos insequentes occiderunt, multaque praeda i^ecepta, Romanica redditur ad rura."

p. 1012 Ibid. (p. 1012 10 1 3): „Quindecimo imperii Mauricii anno Petro ve-

nationem exercenti sus agrestis obviam occurrit, pedemque illius ad arborem conquassavit, et importabilibus doloribus multo tempore languit. Ast im- perator litteris pessimis, et improperiis gravibus ei detraxit, audito, quod multae gentes Sclavinorum contra Byzantium motae fuerint. Petrus vero

p. 1013. coactus Novas pervenit. . . . |; . . . Petrusque contra exarchum Ardagastum (sic!) properat, et barbari circa ripam fluminis huic obvii facti prohibebant transire. Romani vero a fretis sagittantes, hos vertunt, quibus in fugam


št. 118, 119, 120. 157


conrersis, percutitur illico Ardagastus, et moritur. Transeuntes autem Ro- mani praedam multam ceperunt, et ad propria remeabant, errantibusque ductoribus, et in inaquosa incidentibus loca, periciitabatur exercitus. Porro cura iter agerent noctu veniunt ad aninem Helicium dictum. Gum vero trans flumen essent barbari ripis absconditi, eos qui hauriebant aquam, jaculabantur. Igitur magna molestia Romanis eifecta militiis, in fugam vertuntur a barbaris debellati. Verum Mauricius his auditis, Petnim prae- tura privavit, et Priscum praetorem Thraciae denuo misit.


St. 119. Po letu 596.')

Obri so pridrli iz Panonije v Turingijo ter se hudo bojevali s Franki. Kraljica Brunhilda, katera je vladala v imenu svojih vnukov Teodeberta in Teoderika, se je z denarjem odkupila. Nato so se Obri vrnili domov.

PauH diaconi Historia Langob., IV, c. 1 1 (MG. SS. rer. Langob , 120), „Hunni quoque, qui et Abares dicantur, a Pannonia in Turingam ingressi, bella gravissima cum Francis gesserunt. Brunichildis tunc regina cum ne- potibus adhuc puerulis Theudeperto et Theuderico regebat Gallias, a quibus accepta Hunni pecunia revertuntur ad propria.


St. 120.

597, med 22. in 29. septembrom.^)

Poveljnik Obrov je baje stavil neke zahteve do rimskega cesarja Mavricija ter zato poslal poslance k njemu. Ker je pa bila njegova terjatev odbita, se ga je polotila neukrotljiva jeza. Ker se ni mogel znositi nad tistim, ki ga ni uslišal, si je izmislil drug način, po katerem bi mu mogel po svojem mnenju napraviti največ žalosti, kar je bilo v resnici tudi tako. Ko je zapazil, da se pod božjim varstvom stoječa metropola solunska med vsemi mesti po Traciji in Iliriji prav posebno odlikuje po svojem raznovrstnem bogastvu ter po svojih pridnih, raz- umnih in jako krščanskih prebivalcih, ter spoznal, da je ta metropola zarad svojih vsestranskih prednosti cesarju posebno na srcu in bi ne- sreča, katera bi nepričakovano zadela to mesto, ne užalostila vladarja nič manj kakor pa smrt njegovih otrok, je povabil (kakan) k sebi vse neverne in divje rodove Slo veno v, ker ves ta narod je bil od njega


  • ) Leta 596. je umrl frankovski kralj Hildepert II. Za njim je vladala v imenu

njegovih mladoletnih sinov njegova mati Brunhilda. Za njenega kraljevanja so prišli Obri na Frankovsko.

') Zastran datiranja primerjaj 2. opazko na strani 158.


158


Št. 120.


zavisen,^) pomešal med nje nekatere barbare drugega rodu ter vsem skupaj ukaza), da naj z vojsko napadejo pod božjim varstvom stoječi Solun.

Ta vojska se je zdela takratnim ljudem največja med vsemi, ko- likor so jih videli. Nekateri so mislili, da je bilo čez 100.000 oboro- ženih mož; drugi so rekli, da jih je bilo nekoliko manj; tretji pa so trdili, da jih je bilo še veliko več. Mnenja tistih, ki so jo videli, so različna. Solunskemu nadškofu Ivanu, ki je vse to videl in popisal, so se zdeli ti oboroženci kakor kaka nova Kserksova vojska ali pa vojska Etijopov in Libijanov zoper Žide. Slišal je, da so izpili reke in studence, pri katerih so se utaborili, ter vso zemljo, po kateri so hodili, izpre- menili v puščavo, kakor pravi prerok.

Vsled ukaza se je ta množica pomikala po poti tako hitro, da so Solunjani samo en dan pred njenim prihodom zvedeli, da se približuje. V nedeljo dne 22. septembra ^) so mestni prebivalci culi o njih (o Slo- venih), da gredo proti mestu Nato so ugibali: „Bodo li čez štiri ali čez pet dni dospeli blizu?" Zarad tega so tudi zanemarjali straženje ter brez strahu šli na mestni zid po noči, ko se je pričel ponedeljek. Takoj je bila v tisti noči prva skrb slavnega mučenika Demetrija, da bi uničil sovražnike. Dalj časa jih je zadržaval pri trdnjavi zmagovite mučenice Matrone, ker so nasprotniki mislili, da je dotična trdnjava že mesto samo. Ko pa se je danica prikazala, so spoznali, da so le v bližini mesta. Zagnali so se sedaj vsi skupaj nad mesto kakor kak pleneč in rjoveč lev. Postavili so k zidu lestvice, katere so že narejene prinesli s seboj; oboroženci so se drznili iti po njih. A takrat se je zgodil zna- menit in velik čudež svetega Zmagonosilca (sv. Demetrija).

Ta svetnik se sedaj ni prikazal v duševnem obsenčenju, pač pa v vidljivi podobi kot oboroženec na zidovju. Prvega sovražnika, ki je prišel po lestvici navzgor ter stopil z desno nogo na zid, je sunil s sulico v sredi med dvema krestama ter vrgel mrtveca na zunanjo stran tako, da je ta valeč se po lestvici podrl tudi še druge. Mrtvec sam, ko je padel na zemljo, je zapustil na krestah (kaplje svoje krvi), da bi se videlo, kje je lezel in odkod je padel. Da je to bilo delo Zmagonosil- čevo, je jasno iz tega, ker se do sedaj ni drznil nobeden, da bi se bil ustavljal tej resnici ter iz slavohlepnosti sebi pripisoval umor smelega barbara, kajti takratni mestni poglavarji so večkrat iskali tistega, ki je umoril barbara, ter mu namenili raznih časti.

Solunjani niso dvomili, da je sam Zmagonosilec izvršil tako velik čin. To so sklepali iz tega, ker je vse ondi navzoče barbare, katerih


  • ) Iz drugih virov se lahko dokaže, da je takrat živel le del Slovenov pod

oblastjo Obrov, drugi pa so bili samostojni.

') Za cesarja Alavricija je bila nedelja samo enkrat dne 22. septembra in sicer leta 597. Iz tega sledi, da so Sloveni tedaj v tem letu oblegali mesto Solun.


St. 120. 159


je bilo zadostno število, takoj potem obšel tak neizmeren strah, da so se daleč od mesta odstranili. Tudi so razen nekaterih Solunjanov, ki so ostali na mestnem ozidju, drugi kaj kmalu odšli ter do jutra poči- vali doma, ker so mislili, kakor je bilo že rečeno, da se množica bar- barov prikaže še le čez nekaj dni. Solunjani so mislili, da se je zgo- dilo po božji volji in po priprošnjah svetnikov, ko je med množico v mestu nastal tak šum, da so skoraj vsi oboroženci tekli na zidovje. — Ko je na zadnje nastal dan, so rečeni divjaki s stražo obkolili vse mestno zidovje tako, da bi še kak ptič ne bil mogel zapustiti pristanišča ali pa priti od zunaj v mesto.

Hitro potem so razločno zagledali neštevilno množico. Od ogla mestnega zidovja, kateri je bil pri morju na vzhodni strani, pa do zi- dovja pri morju na zahodni strani je nekak smrtonosni venec obdajal mesto. Videti ni bilo nobenega kotička zemlje, katerega ne bi bil bar- bar zasedel. Namesto zemlje, dreves in trave so bile videti glave na- sprotnikov, ki so se gnetli med seboj ter pretili Solunjanom v kratkem času prinesti neizogibno smrt. Tudi to je čudovito, da niso istega dne samo obkolili zidovja, kakor pesek morje, temuč jako veliko izmed njih si je osvojilo gradove, ki so bili blizu mesta, in pa predmestja, kjer so vse opustošili, požrli, razdrobili ter to, kar je še ostalo, potep- tali z nogami. Takrat jim ni bilo treba narejati okoli mesta ograje in nasipa; ograja jim je bila neprodirna vrsta ščitov, ki so bili drug zra- ven drugega, množica ljudi pa nasip, ki je bil podoben mreži.

Pisatelj poudarja, da je Bog poslal to nesrečo nad mesto zarad pregrešnega življenja ondotnih prebivalcev. Bog je takrat napravil me- ščanom neizrečen strah, ko so imeli pred seboj tako falango nasprot- nikov. Meščani še niso nikdar videli oblegajočih sovražnikov tako blizu; izjema je bila le pri tistih, ki so že služili kot vojaki. Vsi so izgubili upanje, da bi se rešili. Curkoma so jim tekle solze. Strašna žalost je vsem premenila obličje.

Vsi so bili mnenja, da ni mogoče rešiti mesta. Iz raznih vzrokov je med ljudstvom nastala popolna brezupnost. Do meseca julija je nad- legovala mesto strašna kuga. Ko je bil potem kakih 50 dni mir, so napadli mesto takoj potem (22. sept.) rečeni barbari. V Solunu je bilo le majhno število prebivalcev in še te je oslabila žalost zarad izgube tistih, ki so jim pomrli. Nasproti pa je bilo število oblegovalcev toliko, kolikor je peska. Če bi kdo takrat v Solunu ne zbral samo vseh Ma- kedoncev, temuč tudi Tesalce in Ahajce, bi bili vendar vsi ti le majhen del proti tistim, ki so zunaj oblegali mesto. Izmed tistih, ki so preži- veli kugo, je bil takrat le prav neznaten in najnesposobnejši del me- ščanstva in vojaštva v mestu; večina je bila zunaj na polju, ker je bil ondaj čas trgatve. Ti pa niso mogli priti v Solun, ker so sovražniki kupoma in nepričakovano obdali mesto s stražo.


160 St. 120.


Mnogo izbranih (solunskih) mladeničev, ki so bili vojaki ali pa služili med pretorijanci, je v tistem času s svojim predstojnikom vred zarad javnih zadev odšlo na Grško. Zopet drugi, ki so se odlikovali po bogastvu, razumnosti in dostojanstvu ter bili načelniki v uradniji ilirskega prefekta, so se s svojimi prijatelji in služabniki napotili proti Carigradu, da bi se sešli s cesarjem. Na razne načine se je število mož v mestu zmanjšalo in mnoge nesreče so uničile vsako upanje na rešitev.

Nato pisatelj pripoveduje, kako prikazen je v sanjah imel takratni solunski nadškof Evzebij kakih osem ali deset dni poprej, kakor so barbari prišli pred mesto.

Pisatelj potem omenja, da so se posamezne čete meščanov na- potile na razne strani. Kar so zagledali na zidovju polno neznanih mož, katerih ni prej nikdar videl noben mestni prebivalec. Vsak je bil pre- pričan, da je to delo božje previdnosti. Pa ne samo meščani, tudi barbari so jih zagledali. Mnogo sovražnikov, ki so v zadnjih dneh izgubili upanje na zmago, je pobegnilo k predstojnikom solunskega mesta ter izpovedalo: „Obrski poveljnik je od mnogih ljudi zvedel, da ima solunsko mesto jako malo bojevalcev, ker je bila nekoliko časa prej ondi kuga. Zato je nas poslal sem ter nam ukazal, da bi takoj razrušili mesto. Mi pa, odkar smo tukaj, smo videli na obzidju take borilce in v tolikem številu, da bi nas po množini in hrabrosti daleč prekosili. Zato smo izgubili upanje, da bi vas mogli premagati. Tudi smo spoznali, da ni neprevidno, ako iščemo pri vas rešitve.

Barbari, ki so iskali zavetja v Solunu, so tudi izpovedali, da so prvi dan po svojem prihodu tistim Solunjanom, ki so ostali zunaj mesta, vzeli mnogo hrane, denarjev, žita in drugih pridelkov. A vse to jim je zadostovalo komaj za en dan. Nato so bili primorani uživati sadje, koreninice raznih zelišč, travo in še celo pesek.

Potem pisatelj obširno pripoveduje, da so se Solunjani zaupljivo obrnili do Boga ter ga prosili pomoči. Bili so uslišani. Tretji dan, odkar so bili oblegani, so naenkrat dobili tak pogum, da so še celo zasme- hovali sovražnike.

Prvi in drugi dan obleganja so sovražniki napravili mnogo strašnih in raznovrstnih strojev, katere so hoteli uporabiti zoper mesto. Med tretjim in sedmim dnevom so pristavili k mestnemu zidu prav vse, kar so imeli, kakor stroje za obleganje, zidolome, lučalnice za kamenje in še druge priprave. Da bi bili še več dni oblegali mesto, ni pripustil sv. mučenik (Demetrij). Ko so barbari najprej poskusili svojo moč pri tako zvanih Kasandreotovih vratih, so zagledali med mestnimi boritelji na zidu neko kratko železno napravo, ki je ondi visela kakor kako strašilo za otroke. Iz strahu pred takim strojem so,, ne da bi se bili česa lotili, bežali v svoj tabor. Vse to je storila božja vsegamogočnost.


št. 120. 161

Nato so se oborožili nekateri Solunjani, katerim je Bog dal po- seben pogum. Odprli so mestna vrata ter se vrgli na sovražnike. Ti so se jih tako ustrašili, da so vse popustili ter bežali, ne da bi jih bil kdo podil.

Ko so barbari že sedem dni oblegali mesto, so v nedeljo (dno 29. septembra) počivali. Naslednjega dne so hoteli ponoviti naskok na mesto ter napasti mestno zidovje od vseh strani. Upali so, da bodo na ta način prestrašili stražo, ki je bila na zidu, ali pa, ako bi se jim napad ne posrečil, se vsaj prepričali, da jim obleganje nič ne pomaga.

Solunjani so od uskokov zvedeli, da so sovražniki to sklenili. Zato so bili vsi v velikem strahu zaradi prihodnjega dne. A kar na- enkrat okoli osme ure (ob dveh popoldne) istega dne (v nedeljo) so začeli barbari kričati ter bežati na višine, zapusti vši na mestu svoje šatore z vso opravo. Tak strah jih je obšel, da so nekateri kar brez orožja bežali. Ko so potem kake tri ure ostali na vršinah sosednjih gora, so prišli ob solnčnem zahodu iz nova k svojim šatorom, jemljoč si drug drugemu orožje tako, da se jih je večina še celo med seboj ranila, kar se je zgodilo vsled Zmagonosilčeve volje. Vso noč so potem sovražniki proti svoji prejšnji navadi ostali mirni. Ko se je začelo daniti, so zagledali Solunjani le tiste barbare, ki so pribežali (kot uskoki) k mestnim vratom; izmed brezštevilne množice drugih pa ni bilo nobenega več videti.

Ker so se meščani bali, da ne bi bila kaka zvijača ali pa kaka zaseda, niso odprli vrat in tudi ne sprejeli tistih sovražnikov, ki so prišli blizu. Ko so pa ti večkrat zatrdili in prisegli, da so po noči vsi sovražniki brez hrupa pobegnili, so odprli še le o peti uri (ob 11. uri dopoldne) vrata ter sprejeli uskoke. Ko so bili ti pozvani, da naj bi brez laži naznanili naklepe sovražnikov, so rekli: „Mi smo pribežali k vam, da bi nas ne uničila kuga; tudi smo bili prepričani, da zmagate. Dobro smo vedeli, da ste imeli svojo vojsko do sedaj skrito v sredi mesta ter jo včeraj skozi vsa vrata poslali nad nas ob osmi uri (ob dveh popoldne), tedaj takrat, ko ste nas videli bežati na gore. Pozneje smo zvedeli, da se je proti večeru ta vojska povrnila v mesto. Nato so se naši rojaki posvetovali ter po noči drug za drugim ubežali. Rekli so, da se pred solnčnim vzhodom ta vojska zopet napravi nad nje. Zato so rajši odšli, le mi smo ostali."

Meščani so iz teh besed izprevideli, da jim je Beg poslal angelsko pomoč. Zato so ga iz vsega srca hvalili ter se mu zahvaljevali. Povedali so barbarom, da niso prejšnji dan nobenega oddelka poslali zoper nje. Da bi pa razvideli, če tujci govorč resnico, so jih vprašali, kdo da je bil voditelj omenjene vojske. Nato je eden iz med njih odgovoril: „Ognjen in svetel mož, oblečen v belo obleko, katerega je peljal bel konj." Sedaj so vsi spoznali, da je bil to sam sv. Demetrij.

16


162 Št. 120.

Miracula S. Demetrii, c. 107 — 148. (Acta Sanctorum, Octobris tom. IV, ed. 1866, p. 143 — 156.)*)

Ibid. C. 109 (1. C. p. 143): «Λέγεται περί τίνος πρά^^μιατος ήξιωκέναι των

τηνικαΰτα των Άβάρων ήγουμενον στείλαντα χρεσβεΤς προς τον της ευσεβούς λήξεως, καΙ τα σκήπτρα της 'Ρωμαίων άρχη? κατέχοντα τότε Μαυρίκιον. Ώς δε ήστόχητο της αιτήσεως, δργή άκατασχέτω φλεχθεις και τω παρακούσαντι μηδήν ποιήσαι δυ- νάμεως, τρόπον έπινοεΤ, δι' ου μάλιστα αυτω όδυνήσαι τα μέγιστα ύπετόπαζεν, δπερ ήν και πανάλη-θ-ες• σκοπήσας γαρ ώς άπάσης πόλεως κατά τε θράκην, και πάν το Ίλλυρικον, ή θ-εοφύλακτος των Θεσσαλό ν ικαι'ων μητρόπολις ύπερβαλόντως υπερέχει πλούτο) τε ποικίλω, και άνθ-ρώποις ευθ-εάτοις και συνετοΐς, και Χριστιανικωτάτοις, και απλώς ειπείν γνους ώς έν καρδία βασιλέως κείται ή προλεχθ-εΐσα μητρόπολις δια το λάμπειν άπανταχόθ-εν τοΤς προτερήμασι, και δτι ταύτης των απροσδόκητων τι πα-θ-ούσης, ούχ ήττον της των τέκνων σφαγής όδυνήση τον το 'Ρωμαϊκον κράτος έναστεμμένον, καλεΤ προς εαυτόν την άπασαν των Σκλαβινιών -θ-ρησκείαν, και θ-ηριώδη φυλήν, υπέκειντο γαρ αυτω το οΌ-νος άπαν, και προσμίξας αύτοΤς και αλλογενείς τινας βαρβάρους στρατεΰσαι πάντας κατά της Ό-εοφρουρήτου Θεσσαλονίκης παρεκελεύσατο.

Ibid. C. ί 10 (ι. C. ρ. 143)• Μέγιστος ούτος στρατός των κατά τους ημετέρους χρόνους ώφθ-η, άγα7Π)τοί• οι μεν γαρ αυτούς υπέρ τάς εκατόν χιλιάδας όπλίτας άνδρας ί^όξαζοψ οι δε ολίγον ήττους, άλ.λοι δε πολλω πλείους, της γαρ άληθ-είας δια το πλήθ-ος μη καταληφθείσης. αι δόξαι των θεωμε'νων έσχίζοντο. Νέον Ξέρξου στρατον ή των ΑΊθ-ιώπων και Λιβύων κατά 'Ιουδαίων το πριν όπλισάμενον, Γδομεν τούτον και ποταμούς γαρ και πηγάς έκλεΤψαι ήκούσαμεν,*) οΤς άν στρατοπεδεύσαντες παρεκά- -θ-ησαν, και την δλην γήν, δι' ής παρώδευσαν, ώς πεδίον άφανισμοΟ κατά τον προφήτην κατέστησαν.

Ibid. C. III (ρ. 1 44) • ^.αι ή τοσαύτη πληΟ-ύς τοσούτω τάχει την όδον διανύσαι προσετάχ-θ-ησαν, ώς μηδέ γνώναι ημάς την έ'/^ευσιν αυτών πλην προ μιας ημέρας• κυριακη γάρ ήμερα μηνυθέντων τούτων, τη εικάδι δευτέρα του Σεπτεμβρίου μηνός, και τών της πόλεως άμφιβόλως εχόντων, ώς μετά τεσσάρας, ή και προς πέντε ημέρας μόλις τά έν^άδε καταλαμβάνουσιν, καντεΰθ-εν άμελέστερον περί την αύτης ουλακήν διαμει- νάντων, αύτη τη νυκτι δευτέρα σαββάτων έπιφωσκούση έπι τά τείχη της πόλεως έ'φθ-ασαν άψοφητι και πρώτη εύθ-ύς έπισκιάσις τοΰ πανενδόξου μάρτυρος Δημητρίου, γεγένηται Ιν τω άμαυρω^ήναι εκείνους τη νυκτι εκείνη, και περί το φρουρίον της καλλινίκου μάρτυρος Ματρώνης ώραις ΊκαναΤς ένασχοληθήναι, νομίσαντες έκεΤνο τη πόλει κατεστηκέναι* ώς δέ λοιπόν εωσφόρος διηύγασεν, και πλησίον ουσαν την πόλιν έγνώρισαν, ώρμησαν έπ' αυτήν δμοθ-υμαδον ώς λέων αρπάζων, και ώρουόμενος. Ε!τα και τω τείχει τάς κλίμακας άνορθώσαντες, αύται γάρ αύτοΤς προκατασκευασμέναι δΐϊβαστάζοντο• οπλοφόροι γάρ αυτών άνιέναι παρεβουλεύσαντο, τότε δη τότε το έξά- κουστον και μέγα -θ-αΰμα τοΰ αγίου ΆΟ-λοφόρου γεγένηται.

  • ) Že ν slovenskem tekstu sem mnogo izpustil ter navedel le to, kar se mi

je zdelo važnejše. V izvirniku naj tu sledo le nekateri odlomki.

'j Izrazi „ϊδομεν, ήκοόσαμεν, ήδυνήθ-ημεν, Ιγνωμεν", katere nahajamo tu pa tam v tem sestavku, dokazujejo, da se je pisatelj tega spisa takrat, ko so Sloveni prišli pred Solun, mudil v tem mestu ter lahko s svojimi očmi opazoval, kako so sovraž- niki zunaj mesta postopali.


št. 120, 121. 163


Ibid. C. I I 3 (p. 144): ... ως δε ήμερα λοιιτον έγεγόνει οΐ -θ-ηρες εκείνοι το τείχος άπαν κύκλω περιεΤ^ιξαν ασφαλώς, ως μηδέ 5ρνεον το δη λεγόμενον συγ- 7ωρήσαι των -ττυλών έξελθ-εΤν ή εξωΟ-εν εισελάσαι τη πόλε'..

Ibid. C. 114 (ρ. 145)• '^^'^^ δή τότε ώφθ-η τηλαυγώς το άναρίθ-μητον πληΟ-ος• άπο γαρ της άκρας του προς θ-άλασσαν τείχους του προς ανατολάς μέχρι του πέ- ρατος του δυτικού προς θ-άλασσαν τείχους, ώσπερ στεφάνη θανατηφόρος περιεσχον την ^όλιν, ουδενος τόπου θεωρουμένου της γης, Sv ο βάρβαρος ουκ έπάτει, αλλ* ην Ίδεΐν άντι γ^ς, ή δένδρων, ή χλόης τάς κεφάλας των αντιπάλων, αλλ' έπ' αλλήλων έ'τι και στενοχωρουμ-ένων, και τον εις την αΰριον ήμΐν επισειόντων άφυκτον θάνατον και το δη θαυμαστον δτι της ημέρας εκείνης ου μόνον περί το τεΐχος έκύκλουν ώσει άμμος την θάλασσαν, αλλά και πλεΤστοι λίαν εξ αυτών τα περί την πόλιν φρούρια τε και προάστεια κατελάμβανον λεϊζόμενοι πάντα, και κατεσθίοντες, και λεπτύνοντες, και τά υπόλοιπα τοΐς ποσι καταπατοΟντες• ουκ εχρηζον τότε χάρακα βαλεΤν περί την πόλιν, ή πρόσχωμα* χάραξ γάρ αύτοΤς ή τών ασπίδων, αλλ' έπ' αλλήλων, και άδιεςόδευτος συμπλοκή* πρόσχωμα δε το ύπονοικον τών σωμάτων μιμούμενα δίκτυα."

Ibid. C. 116 (ρ. 145)• ?5 • • • δεύτερον δε το ισόψαμμον εν αριθμώ τών πολιορκούντων ει γάρ μη μόνον τους Μακεδόνας απαντάς, αλλά και Θετταλους, και 'Αχαιούς ύποθεΐτό τις σωρηδόν εν Θεσσαλονίκη τηνικαυτα συνηθροισμένους, ου δε το πολοστον μέρος τών έξωθεν περιστοιχησάντων την πόλιν έτύγχανον. . . ."

Ibid. C. 133 (Ρ• ^5^)• >5 • • • ΕΓπαμεν ώς τη πρώτη ημέρα της πολιορκίας και τη δευτέρα, τάς τρο^^άς τε αύτοι συνήγαγον οι πολέμιοι, και κατά της πόλεως πολλά και φοβερά, και διάφορα ηύτρέπισαν όργανα, τη δε ήμερα τη τρίτη, και μέχρι τών επτά• πέρα γάρ τούτων πολιορκεΐν αυτούς την πόλιν δ πανένδοξος μάρτυς ου συνεχώρησεν προσήγον άρδην τοις τείχεσι άπαντα, τάς έλεπόλεις, και τους κριούς, και τους πετροβόλους, και τών χελωνών τά χαμερπή ραβδουργήματα• . . ."

Ibid. C. 143 (Ρ• 155)• ?) • • • Αγία έτύγχανεν κυριακή ή εβδόμη και τε- λευταία της πολιορκίας ημών, και δη ταύτην ώς εκ καμάτου τών προλαβουσών ήμερων καθησυχάσαντες οι πολέμιοι έσκέπτοντο μέχρι ζωής και θανάτου συμπλοκήν τη έξης ν.ατά τής πόλεως άπεργάσασθαι, πάντων άρδην συνεπιτιθεμένων κύκλω τω τείχει, ίνα ή σφοδρον τής εμβολής καταπλήξαν άπο')σηται κάτω τους εν ταΐς έπάλξεσιν φύλακας, ή μη τούτου κατά σκοπον άποβάίνοντος, την γοΰν άπόπειραν λάβοιεν του μηδέν λοιπόν μαχόμενους ώφελεΐν άνήνυτα."

Št. 121. 599, meseca maja.

Papež Gregor (I.) piše Kaliniku, eksarhu Italije [„ CalUnico exarcho Italiae"] '), ter mu naznanja, da so prišli k njemu (k papežu) iz Istre [^de Histriae partibus^] nositelji tega pisma ter mu povedali,

') Kalinik je postal eksarh v Ravenni po smrti eksarha Romana. (Paul. diac, Hist. Langob., IV, 12.) To se je zgodilo med letom 595. in 597, Meseca junija tega leta omenja papež Gregor že Kalinika v nekem pismu. (MG., Epist., I, 4/2.) Kalinik je potem gospodoval kot eksarh nekako do leta 602.

16<:-


164 Št. 121, 122.


da se hočejo odpovedati zmoti razkolnikov, med katerimi so se nahajali, ter se združiti s cerkvijo. Papež pravi, da jih je rad sprejel v naročje matere cerkve, ko je videl njih dobri namen. Priporoča mu (Kaliniku) jih sedaj, ko se vračajo v svojo domovino, da jih ne bodo nadlegovali hudobni ljudje zato, ker so se zatekli k trdni skali prvega aposteljna, pač pa naj pri njem v vseh zadevah dobivajo pomoč njegovega varstva. Čuva naj jih tako, da bodo tudi razkolniki ganjeni ter po njegovem postopanju vzbujeni se tudi izpreobrnili. Plačilo si pomnoži, ako v vojski varuje svoj život pred vnanjim sovražnikom, svojo dušo pa pred no- tranjim zalezoval cem.

Registrum Hadrianum: Cap. 80. — ^Apud excellentiam vestram tanto^-

[Edit. Gussan villae i (1675): Lib. VII, ind. II, ep. 98. — Edit. M au- rinorum (1705): Lib. IX. ep. 95. — Edit. Mon. Germ. (1893): Lib. IX. ep. 141. — Jaffč, Reg. pont. Rom., št. ιό66 (1253). — Mansi, Goncil, coll., X. 173.]

Št. 122. 599, meseca maja.

Papež Gregor (I.) piše ravennskemu škofu Marin ijanu [y^Mariniano episcopo Ravennae^] ter mu naznanja, da so prišli k njemu (k papežu) iz Istre [„άβ Histriae partibus"] nositelji tega pisma ter izrekli željo, da bi se združili s cerkvijo. Papež pravi, da jih je radostno sprejel ter potem, ko so se ž njim zedinili, po podučnem nagovoru uvrstil med člane svoje cerkve, kakor so tudi sami želeli. Naroča mu (Marinijanu), da jim z veseljem postreže ter rad pomaga, da jih ne bode, ko se povrnejo domov, noben nasprotnik nadlegoval. Tudi naj vpliva na eksarha, da jih v vseh zadevah varuje s svojimi ukazi do tistih ljudi, kateri so ondi (v Istri) zato postavljeni. Morebiti bo ta varnost, s katero bodo preskrbljeni, vplivala tudi na druge, ki so še v razkolu, da se izpreobrnejo.

Registrum Hadriarum: Indictio, I, II, cap. 83. — y^Latores prae- sentium de Histriae,"'

[Edit. Gussan vi llaei (1675): Lib. VII, ind. II, ep. 99, — Edit. Maurinorum (1705): Lib. IX»; ep. 96. — Edit. M o n. Ger m. Reg. ep. Greg. pp. (1893): Lib. IX, ep. 148. — Jaffč, Reg. pont. Rom., št. 1674 (1254). — Mansi, Cone. coll., X, 174.]


St 123, 124 165


Št 123.

599, meseca maja.

Papež Gregor (I.) piše Romanu, branitelju Sicilije [„i?o- mano defensori Siciliae"] ^) ter mu priporoča neke I s t r a η e [,,de Histriae partibus venientes^], nositelje tega pisma, kateri bi radi šli k svojemu škofu, ki sedaj prebiva v Siciliji. Ko jih sprejme (Roman) naj jim pomaga, da se kolikor mogoče hitro snidejo s svojim škofom in da jih prej ne dobč, kakor se govori, v svoje roke razkolniki on dotnih krajev. Istrani so tudi naznanili, da želi njih škof priti k njemu (papežu) ter se zediniti s cerkvijo. Potrudi naj se (Roman) osebno, če je škof v bližini, drugače pa pismeno, da ga pregovori, da se napoti do apostolske stolice. Ve naj (škof), da ga hoče (papež) prav ljubeznivo sprejeti. Papež izraža željo, da mu (škofu) dd (Roman) za potrebne potne stroške, kadar bi šel k njemu (k papežu). Ako mu je pa težavno, da bi se napotil (škoi) k njemu (k papežu) in želi ostati v Siciliji, kjer bi se združil s cerkvijo, naj (Roman) mu (papežu) blagovoli naznaniti. Tudi naj pomaga nositeljem tega pisma takrat, ko pridejo k svojemu škofu.

Collectio ducent. epistol.: Cap. 30. — „Praesentium portitores."'

[Edit. Gussanvillaei (1675): Lih. VII, ind. II, ep. 97. — Edit. Ma u- r i no rum (1705): Lib. IX, ep. 94. — Edit. M o n. Germ. (1893): Lib. IX, ep. 150. — Jaffč, Reg, pont. Rom., št, 1676 (1252). — Mansi, Cone. coll., X, 173.]

Št. 124. 599, meseca maja.

Papež Gregor (L) piše prebivalcem Koprskega otoka v istrski pokrajini [^habitatoribus insulae Capreae Histriae provinciae^Y)^ da spoznava božjo voljo v tem, kar so sedaj [^^nunc^] po lastni želji storili. Postavili so se nasproti trdovratnosti razkolnikov, med katerimi prebivajo, ter se radovoljno napotili v Gospodov hlev. Komur razkol ni všeč, ta želi, da se odpravi. Ko so (Koprčani) zavrgli zmoto, so pokazali, da ljubijo to, kar je pravo, ter se ogibljejo krivih


  • ) Romanus defensor je večkrat omenjen v pismih papeža Gregorja, kateri

mu je pogostoma poveril kako nalogo. Leta 598. je postal ^rector patrimonii ecclesiae Romanae" v vzhodnem delu Sicilije, kjer vSO bila mesta Messana, Catana, Syracusae in Agrigentum. Dobil je tedaj polovico tistega delokroga, katerega je prej nekaj let imel dijakon Ciprijan. (G\. opazko pod št. 114.'>

') „Insula Caprea Histriae provinciae" je polotočič, na katerem sedaj stoji mesto Koper. Mesto .jCapris", ležeče med Piranom in Trstom, omenja dvakrat Geogr. Ravenn., IV, 31 in V, 14. (Gl. št. 182.) V Edit. Maur. čitamo „Caprulae" in mnogi so mislili, da je to mesto sedanji Caorle na Beneškem.


166


Št. 124, 125.


poti. Razveselila sta ga (papeža) prvič njih prošnja, s katero so se pred kratkim [„dudum^^] nanj (na papeža) obrnili, drugič pa prihod nositeljev tega pismenega odgovora na njih pismo, v katerem so zahtevali to, kar je za nje (za Koprčane) koristno in naznanili, da ne odobrujejo stranskih korakov krivovercev ter iščejo pravo pot izveličanja, po kateri bi zdru- ženi s sveto cerkvijo prišli do plačila, katero čaka tistih, ki dobro delajo. Všeč mu je njih hvalevredna in njih dušam za večnost koristna volja ter ukazuje z božjo pomočjo, kakor je pisal svojemu sobratu in (ravennskemu) škofu Marinijanu'): če bi škof, za katerega so prosili, da bi jih v njih cerkvi podučeval, hoteli dati zmoti razkolnikov slovo in se združiti s cerkvijo^), naj se ustreže njih prošnji; ako bi se pa, česar ni želeti, ne hotel ločiti od razkola, je pisal rečenemu sobratu in škofu (Marinijanu), na kak način naj bi njih cerkev dobila svojega duhovnika [^^guomodo vestra ecclesia proprium habere valeat sacer- dotem^\ Tako bi v obeh slučajih njih pobožna gorečnost imela svoj uspeh in Gospodova čeda bi bila varna pred puščicami zalezujočega sovražnika.

Registrum Hadrianum: Indictio I, II, cap. 85. — Collectio ducent epist.: Cap. 32. — y^Redemptor noster.^

[Edit. Gussanvillaei (1675): Lib. VII, ind. II, ep. 100. — Edit. M aurinorum (1705): Lib. IX, ep. 97. — Edit. Mon. Gerra. (1893): Lib. IX, ep. 152. — Jaffč, Reg. pont. Rom., št. 1678 (1167).]


Št. 125. 599, meseca maja.

Papež Gregor (I.) piše Β a z i 1 i j u \y^Basilio^\ ter ga hvali, ker s tako gorečnostjo dela proti istrskemu razkolu \^^contra Histri- corum scisma^^] in za zedinjenje s cerkvijo, o čemer je slišal že prej od drugih in se pred kratkim tudi sam prepričal. Zato prosi svojega Odrešenika, da bi mu (Baziliju) v vseh zadevah dodelil svojo milost ter mu pomagal do popolnega uspeha. Čim večji je trud, tem večje je plačilo. Zato ga po očetovsko izpodbuja, da bi tam, kjer je priložnost še bolj napel svoje moči ter z vso marljivostjo delal, dokler ne doseže svojega hvalevrednega namena in ne izpreobrne krivovercev. Priporoča mu svojega kartularja) Kastorija*) [^Castorium cartularium nostrum], nositelja tega pisma, katerega pošilja zarad nekih zadev tja, da bi mu


M Glej spodaj pod št. 127.

') Glej zgoraj pod št. 123.

') Kartularji so imeli nalogo, da so spisovali listine. Besedo »cartularius* rabi papež Gregor v istem pomenu, kakor besedo ^notarius*.

  • ) Ta Kastorij je bil notar rimske cerkve. Parkrat je bil poslan v Ravenno

zarad raznih zadev ondotne cerkve.


št. 125, 126. 167


pomagal v vseh stvareh. Proti koncu izraža željo, da bi vsegamogočni Bog varoval vsake nevarnosti njega, njegove sinove in vso njegovo hišo ter jim v tem življenju dodelil srečo, na onem pa veselje.

Registrum Hadrianum: Indictio I, II, cap. 86. — CoUectio ducent. epist.: Cap. 33. — ^Multum cor,"

[Edit. GussanYillaei (1675): Lib. VII, ind. II, ep. 94. — Edit. Mau- rinorum (1705): Lib. V., ep. 46. — Edit. Mon. Germ. (1893); Lib. IX, ep. 153. — Jaffč, Reg. pont. Rom., Št. 1679 (1249). — Mansi, Concil. coli., X, 171.]

Št. 126. 599, meseca maja.

Papež Gregor (L) piše Kaliniku, eksarhu Italije [^Calli- nico ejrarcho Italiacj, da je zvedel iz njegovega poročila o zmagah nad Slovani f^guod mihi de Sclavis mctorias nuntiastis^J. Jako ga je razveselila novica, da je (Kalinik) poslal nositelje tega pisma, ki so se podvizali, da bi se zedinili s sveto cerkvijo, s Koprskega otoka f^de Capritana insula^J k sv. Petru (v Rim). Vtem namreč bode (Kalinik) močnejši kakor njegovi sovražniki, ako tiste, katere spozna za božje sovražnike, izvabi zopet pod jarem pravega gospoda (rimskega papeža). Čim bolj bode s čistim in vdanim srcem delal med ljudmi za božjo korist, tem bolj bode pospeševal svojo korist pri ljudeh. Hotel mu (papežu) je pokazati izvod ukaza, kateri mu (Kaliniku) je bil poslan zato, da bi branil razkolnike. Če prav je ukaz nepristen, vendar naj dobro premisli, da se mu ž njim ne veleva, da bi nadle- goval tiste, ki so se s cerkvijo združili, pač pa, da bi v tem negotovem času ne preganjal tistih, ki tega nočejo storiti. Zato je potrebno, da vse to hitro naznani svojim (bizantinskim) cesarjem, da spoznajo, da se razkolniki prostovoljno izpreobračajo v njih časih s pomočjo vsega- mogočnega Boga in vsled njegovega (Kalinikovega) truda.

Kaj je (papež) določil zastran posvečevanja na Koprskem otoku [y^de insulae Capritanae ordinatione"]^ zve (Kalinik) po njegovem sobratu in škofu Marinijanu.^) Naznaniti mu hoče le to, kar ga je ne malo užalostilo, da je pristavnik [y^maior domi^\ sprejel prošnjo ne- kega škofa, ki se je hotel izpreobrniti, a jo potem izgubil, kakor je sam trdil. Pozneje je prišla prošnja v roke cerkvenih nasprotnikov. Papež pravi, da misli, da pristavnik ni tega storil iz nemarnosti, pač pa, da je bil podkupljen. Zato se čudi, da je on (Kalinik) zarad te krivde tako malo kaznoval tiste ljudi.

Papež piše proti koncu, da pričakuje, da pride (Kalinik) na praznik rojstnega dne sv. Petra [r^sancti Petri apostolorum principis nata-

') Glej naslednjo št. 127.


168


Št. 126, 127..


licium diem^^] ') v Rim. Ob enem prosi, da bi ga vsegamogočni Gospod varoval ter mu pomagal, da izvrši svoje obljube.

Registrum Hadrianum: Indictio I, II, cap. 87. — „Inter hoc^ guod."

[Edit. Gussanvillaei (1675): ]Jh. VII, ind. II, ep. 9. — Edit.

Maurinorum (1705): Lih. IX, ep. 9. — Edit. Mon. G e r tn. (1893):

Lib. IX, ep. 154. — Jaffč, Reg. Pont. Rom., Št, 1680 (1165). — Mansi,

Concil. coll., X, 117. — Kukuljevič, Diplom, sbornik, I, 30, št. 43 (odi.)]


Št. 127. 599, meseca maja.

Papež Gregor (I.) piše ravennskemu škofu Marinij anu [^Mariniano episcopo Ravennae^] ter mu naznanja, da je zvedel, da je bil postavljen v gradu, ki se zove Ν o vas*), za škofd neki Ivan, ki je prišel iz Panonije [r,quia in castello quod Novas dicitur episcopus quidam J^ohannes nomine de Pannoniis veniens fuerit constitutus"]. Z njegovim gradom so združili Koprski otok v eno škofijo [^cui castello eorum insula quae Capritana dicitur erat quasi per diocesim coniuncta^]. Nato je rečenega Ivana s silo pregnal istrski škof [^ab Histria episcopo'^) ter ondi posvetil drugega, kateri bi pa ne smel bivati v rečenem gradu, temuč na svojem (Koprskem) otoku. Ko je ta nekoliko časa tu živel, se je obrnil z vsem svojim ljudstvom [^cum omni plebe 5wa"] do eksarha Kalinika ter v svoji prošnji*) izrekel, da bi se on in vsi njegovi ljudje združili s katoliško cerkvijo. Pozneje so ga pa, kakor se govori, razkolniki pregovorili, da se je iz nova zedinil ž njimi. Njegovo ljudstvo, ki prebiva na re- čenem otoku, nima sedaj, ko se hoče združiti s sveto cerkvijo, nobenega nadzorujočega duhovnika [^sacerdotis protectione privatus est'^], kajti prejšnjega ne more sprejeti, ker je zopet postal razkolnik, in zato prosi, da bi se mu smel kdo drug posvetiti.

Ker je potrebno, da se vse natančno in dobro preiskaje, zato mu (Marinijanu) ukazuje, da bi pozval dotičnega škofa, da naj se iz nova združi s katoliško cerkvijo in s svojo škofijo. Ako bi omenjeni škof, ko je bil opominjan, tega ne storil, ne sme zarad pastirjeve zmote trpeti božja čeda. V tem slučaju naj (Marinijan) posveti za tja novega škofa ter naj ima (cerkveno) oblast čez rečeni otok v njegovi škofiji (v škofiji oglejskega škofa) za tako dolgo časa, dokler ne sprejmejo


  • ) Dno 1. avgusta, ako ne 29. junija,

') Ta grad je sedanji Novi grad (Cittanuova) v Istri. — Geogr. Ravenn. (IV, 31 in V, 14) imenuje to mesto Neapolis.

  • ) Ta »istrski škof je brez dvoma gradeški škof Sever.

") To je morebiti tista prošnja, katero je Kalinikov pristavnik izgubil. Gl. št. 126


št. 127, 128. 169


istrski škofje katoliške vere,^) da na ta način varuje (papež) vsaki cerkvi njene škofijske pravice in da ljudstvo, katero je njegov pastir zapustil, ne pogreša varstva in vodstva. {y^Et idcirco sanctitas tua Ulic episcopum ordinet eandemque insulam in sua diocesi habeat, quousque ad fldem catholicam Histrici episcopi revertantur^ ut et unicuigue ecclesiae sua dioceseos iura servemus et destituto a pastor e populo non desit protectio et cura regiminis'-^] Pazi naj na to, da se ondotno ljudstvo, katero se je povrnilo k cerkvi, pridno opominja, da bode vztrajalo v svojem izpreobrnjenju ter ne zaide več v zmoto. Tudi naj prosi eksarba (Kalinika), da to v svojih poročilih naznani (bizantinskim) cesarjem. Akoravno se kaže, da je ukaz, katerega je (Kalinik) dobil, nepristen, vendar se mu v njem ne veleva, da bi se ne smeli s cerkvijo združiti tisti, ki to hočejo storiti, pač pa, da ni v tem negotovem času preganjati tistih, ki tega nočejo storiti.*) Sprejme naj tedaj (Marinijan) to njegovo (papeževo) povelje ter naj postopa tako, da ne bode dvomljivo, kar stori. To, kar je (papež) pisal Anatoliju,*) naj natančno naznani (Marinijan) bizantinskim cesarjem.

Registrum Hadrianum: Indictio I, II, cap. 88. — ^^Latores adnos."

[Edit. Gussanvillaei (1675): Lib. VII, ind. II, ep. 10. — Edit.

Maurinorum (1705): Lib. IX, ep. 10. — Edit. Mon. Gerra. (1893):

Lib. IX, ep. 155. — Jaffe, Reg. pont. Rom., št. 1681 (ii66). — Mansi,

Concil. coU, X, 118. — Kukuljevič; Dipl. sbornik, I, 26, Št. 37.]


St. 128.

599, meseca maja ali junija.

Papež Gregor (I.) piše vojaškemu mojstru G\i\idiT\x[nGulfari magistro militum^^], da je zvedel od nositeljev tega pisma, ki so prišli iz Istre [,^de Histriae partibus^] veliko o njegovih slavnih delih, katera so ga močno izpodbudila, da se mu sedaj zahvaljuje. Zvedel je (papež), da je imel razen tistih skrbi, katere so združene z vladanjem ondotnih krajev [^inter curas iniunctae vobis gubernationis illarum partium^y) posebno še to, da bi si pridobil duš. Podvizal se je, da bi s cerkvijo združil srca krivovercev, ter hotel, da bi nihče po ondotnih straneh [Jllic^] ne ostal ločen od apostolske cerkve. Za ta trud naj dobi božje plačilo. Kdor izpreobrne grešnika na njegovi krivi poti, reši njegovo dušo smrti. Kar kdo stori za korist duš, upa lahko na

') Koprski škof je bil sufragan oglejskega (gradeškega) škofa. Ker pa je bil ta razkolnik, je postavil papež koprskega škofa začasno pod oblast ravenn- skega škofa.

^ Glej št. 126.

  • ) Glej št. 129.
  • ) Namreč Istre.


170 Št. 128, 129, 130.


plačilo večnega življenja. Pošiljaje mu očetovski pozdrav, ga izpodbuja, da bi z vso navdušenostjo delal za edinost svete vere. Tiste, katere je izmed razkolnikov pripeljal v hlev Gospodov, naj tudi brani in varuje, da krivo ver ci ne bodo mogli na nje vplivati.

CoUectio ducent. epist: Cap. 37. — y^Latores praesentium de Histriae."'

[Edit. Gussa η villae i (1675): Lih. VII, ind. II, ep. 96. — Edit. Maurinorum (1705): Lib. IX, ep. 93. — Edit. M o n. Ge r m. (1893): Lih. IX, ep. 160. — Jaffč, Reg. pont. Rom., št. 1687 (1251). — Mansi, Concil. coll., X, 172.]

Št. 129. 599, meseca julija.

Papež Gregor (I ) piše (carigrajskemu) dijakonu Anatoliju [„Anatolio diacono^] ter mu priporoča nositelje tega pisma, ki so se odpovedali istrskemu razkolu [y^de Histricorum scismate^] ter se zedinili s cerkvijo. Prišli so se v Carigrad pritožit zarad zlobnosti tistih škofov, ki bivajo po onih krajih [»de pravitate episcoporum qui in illis partibus sunt^Y) Ker želijo njegove (Anatolijeve) pomoči, zato ga izpodbuja (papež), da jim gre na roko, da jih bodo po onih krajih drugi manj nadlegovali in sami lažje dosegli to, kar je pošteno. Collectio ducent. epist.: Cap. 117. — „Latores praesentium^ qui.^^ [Edit. Gussanvillaei (1675): Lib. VII, ind. II, ep. 68. — Edit. Maurinorum (1705): Lib. IX, ep. 66. — Edit. Mon. Germ. (1893): Lib. IX, ep. 201. — Jaffo, Reg. pont. Rom., št. 1728 (1221). — Mansi^ Concil. coll., X, 158.]

Št. 130. 599, meseca avgusta.

Papež Gregor (L) piše carigrajskemu dijakonu Anato- liju [^Anatolio diacono Constantinopolim"] ter mu priporoča Mar- celina^), nositelja tega pisma, ki si je zastran (solinskega) škofa Maksima in zastran istrskih zadev pridobil mnogo zaslug [„magniflcus Marcellinus ste in causa se fratris et coepiscopi Maximi atque Histricorum exhibuit^]. Z vso marljivostjo naj mu pomaga v kraljev- skem mestu (v Carigradu), da ne bode imel preveč truda. Cesar mu je (Marcelinu) velel, da naj takoj pride pred njegov prestol, a zakasnil se je neello poleg Pada od Cremone proti jugovzhodu.


št. 140, 141, 142. 181


runt. His ita patratis, reddita est filia regis a Smaracdo patricio, cum viro ac filiis ac rebus cunctis ; factaque est pax mense nono usque Kalendas Aprilis indictionis octavae.**

Št. 141.

Nepristno.^) Med 590—604.

Papež Gregor (I.) opominja nekega človeka, da naj z zadostno stražo pošlje oglejskega lažiškofa Pavlina in tudi milanskega škofa h knezu (k bizantinskemu cesarju). Prvi, ki prav za prav še škof biti ne more, ker ni bil po kanoničnem običaju postavljen, bi ne mogel potem drugih zapeljevati; drugi pa, ki se je zoper staro navado pre- drznil prvega posvetiti, bi moral prebiti kanonično kazen.

Datum manjka.') — y^Istud est quod.^

[Gratiani decr. C, XI, qu. i, c. 20 (Pithoeus, Corp. iur. can. p. 217). — Mansi, Concl. coll., X, 438. — Jaffo, Reg. pont. Rom., št. 1943 (CCXLI)]


Št. 142. 607.

Po smrti patriarha Severa je bil z dovoljenjem langobardskega kralja in furlanskega vojvoda Gisulfa na njegovo mesto postavljen opat Ivan kot patriarh v Starem Ogleju; na Gradežu pa je bil za škofa posvečen Kandidijan, ki je bil doma iz vasi Candiani pri mestu Rimini. Ivan, ki je bil razkolnik, je vladal v Ogleju dvanajst let (607—619), pravoverni Kandidijan pa na Gradežu pet let (607—612).

Pauli diaconi Hist. Langob., IV, c. 33 (MG. SS. rer. Langob , 127): „His diebus defuncto Severo patriarcha, ordinatar in loco eius lohannes abbas patriarcha in Aquileia vetere, cum consensu regis et Gisulfi ducis. In Gradus quoque ordinatus est Romanis Candidianus antistis."

Landulphi Sagacis Additamentum ad Historiam miscellam (Migne, Patrolog., Ser lat. XCV, 1151): „His diebus defuncto Severo patriarcha, ordinatur in loco ejus Joannes abbas patriarcha in Aquileia vetere, cum consensu regis, et Ghisulfi ducis. In Gradus quoque ordinatus est Romanis Candidianus antistes."

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, 9): „Huic (se. Severo) successit Marcianus patriarcha.


  • ) Po krivici se to pismo pripisuje papežu Gregorju L, ker je le odlomek

pisma papeža Pelagija I. do patricija Veleryana. Gl. št. 66. ') Papež Gregor J. je vladal od leta 590. pa do 604.


182 Št. 142.

qui ecclesiam Gradensem rexit annis numero III, m. I, d. V. mortuo vero ipso apud Gradum, sepultus est in ecclesia beate EufemieJ)

Huic (se. Marciano) successit Gandidianus patriarcha in ipsa supra- scripta metropoli Gradensi, sub cuius tempore per consensum Agiulfi regis Longobardorum Gisulfus dux per vim episcopum in Foroiulii ordinavit lohannem abbatem, in quo tres episcopi consenserunt, Deo šibi contrariOy et eura consecraverunt;^) tanaen postea per epistolam domni Bonifacii pape urbis Rome sub eandem metropolim Gradensem se subiugaverunt. defuncto vero Candidiano patriarcha apud Gradense castrum, qui annis rexit ecclesiam numero V. . . "

Chronicon Gradense (Monticolo, 1. c, I, 50): „Huic (se. Severo) successit Marcianus patriarcha, qui ecclesiam Gradensem rexit annis numero tribus, mense uno, diebus quinque. mortuo vero ipso apud Gradus, id est novam Aquileiam, sepultus est in ecclesia beate Eufimie.

Huic (se. Marciano) successit Gandidianus patriarcha in ipsa suprascripta metropoli Gradensi, sub cuius tempore, per consensum Agilulfi regis Lon- gobardorum, Gisulfus dux per forciam episcopum in Foroiulii ordinavit lohannem abbatem, in qua tres episcopi consenserunt, Deo šibi contrario, et eum consecraverunt; tamen postea per epistolam domni Bonifacii pape urbis Rome sub eandem metropolim Gradensem se subiugaverunt. defuncto vero Candidiano patriarcha apud Gradense castrum, qui annis rexit ecclesiam numero quinque ..."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, 1. c.. I, 76): „His diebus defuncto Severo patriarcha, ordinatur in loeo eius lohannes abbas patriarcha in Aquilegia vetere eum consensu regis et Gisulfi ducis; in Gradus quoque ordinatus est a Romanis Marcianus antistis."

Ibid. (1. C, p. 77): „Defuncto autera Marciano, qui ecclesiam Gradensem rexerat annos tres, dies V, successit Gandidianus."


  • ) Razen te kronike poročajo tudi Chronicon Gradense, Johannis diaconi

Chronicon Venetum, Chronicon Venetum vulgo Altinate in pa Danduli Chronicon, da je bil po smrti patriarha Severa na Gradežu postavljen za njegovega naslednika Marcijan, ki je potem v rečenem mestu vladal tri leta, en mesec in pet dni. Še le po Marcijanovi smrti je bil izvoljen Kandidijan.

Najstarejši zgodovinski viri ne poročajo za tisti čas kar nič o kakem škofu ali patriarhu Marcijanu na Gradežu. Po mojih mislih se nanaša to, kar nam našteti kronisti pripovedujejo o grade škem patriarhu Marcijanu, na oglejskega pa- triarha Marcijana ali Martenijana, ki je bil naslednik zgoraj imenovanemu oglejskemu patriarhu Ivanu. — Tudi iz nekega drugega razloga ne moremo Marcijana uvrstiti med gradeške patriarhe tistega časa. Znano je, da je patriarh Sever umrl leta 607. in da je bil leta 628. postavljen za gradeškega patriarha odpadnik Fortunat. Med letom 607. in 628. pa so vladali, kakor je iz raznih virov razvidno, Kandidijan 5 le^, Epifanij 1 leto, 3 mesece in 11 dni ter Ciprijan 15 let, 3 mesece in 20 dni. Vsi ti trije so vodili gradeško cerkev 21 let in 7 mesecev, to je od leta 607. pa do 628,

3) Tu nam tedaj kronist pripoveduje o patriarhu Ivanu, da so mu bili trije ško^e naklonjeni ter ga posvetili v patriarha.


št. 142, 143. 183


Ibid.: „Candidiano patriarcha quoque defuncto apud Gradus, qui ecclesiam Gradensera rexerat annos qainque ..."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS. XIV, i6, 17): „Mar- cianus patriarcha, qui fuit nacione Pirani Ystrie, vixit in patriarchatu an. 3 et d. 5.

Candianus patriarcha, qai fuit nacione Candiana nomine, proxinaus Rimani civitate/) vixit an. 5."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon, eccl. Aquil., App. 8) : „Post obitum Severi Johannes abbas cum consensu regis et Agisulphi ducis Forojuliensis in patriarcham in Aquiiegia vetere ordinatur. In Grade quoque Candianus caput schismatis*) a Romanis instituitur."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. App. 9): „Defuncto Severe successit Jehannes abbas, qui de voluntate Agisulphi regis Longo- bardorum in Aquilegia veteri factus est patriarcha. In Grade queque Can- dianus . . . Qui Jehannes sedit in Aquilegia annnis XII."

Danduli Chronicon, VI, c. 4 CMurateri, Script. rer. Ital., XII, 109): ,,Candianus nevae Aquilegiae patriarchatum ebtinuit anne Deraini DCX. ') Hic natiene Anneniensis*) de vice Candiane a previncialibus episcepis, dere et pepule in Grade electus et cenfirmatus est hujus ecclesiae patriarcha."

Ibid., VI, C. 4, pars 3 (1. c. p. 109): „Pest hec dies Gisulphus Fero- julianus cum censensu Agilulphi regis Longebarderum Jeannem abbatem in Aquilegia vetere, Candiane superstite, patriarcham eligi fecit, censen- tientibus selum tribus episcepis cemprevincialibus, a quibus idem exera- tus est."

Ibid, pars 9 (1. c. p. iie): ^Candianus itaque patriarcha jam in hac ecclesia, ex electione Jehannis exerte schismate, cum sedisset annis V mee- rere cenfectus in Grade exspiravit, et in ecclesia sanctae Euphemiae sepelitur.'*

Primerjaj tudi zapisnik mantovanske sinode z άηέ 6. junija leta 827, V njem je emenjene, da je pe smrti eglejskega patriarha Severa pestal Ivan njegev naslednik takrat, ke je vladal langebardski kralj Agilulf; na Gradežu pa je bil heretik (!) Kandidijan pesveČen brez dovoljenja svojih škofov ter preti kaneniČnim postavam.

Št. 143. Okoli 607.

Ko so bili (Vzhodni) Gotje pregnani, so prišli v Italijo Lango- bardi, kateri niso nikdar (!) spoznavali pravega Boga. Pod njih oblastjo

  • ) Campus Candiani in portus Candiani sta bila blizu mesta Rimini v Italyi.

') Trditev, da je bil gradeški patriarh Kandidijan glavar razkolnikov, je napačna.

  • ) Letnica 610 na tem mestu ne more biti prava.
  • ) Prav za prav «Ariminicnsis".


184 Št. 143, 144.


je živel krivoverski opat Ivan, ki je k svojemu prvemu grehu dodal še hujšega, da je po zgledu prokletih razkolnikov raztrgal eno cerkev na dvoje. Prav tako je med Izraelci postopal hudobni Jeroboam, ki je zapustil božji tempelj, da bi molil ulita teleta, katera je dal napraviti ta brezbožni kralj. Zatožen in obdolžen krive prisege se je Ivan,') ko ga je ljudstvo izvolilo, uprl svojemu furlanskemu škofu Vivenciju*) ter mu vzel njegovo dostojanstvo.

Carmen de Aquilegia numquam restauranda, strophae 15 — 18, (MG. Poetae lat aevi Carol., II, p. 152):

XV. Pulso Gotho Langobardus adiit Italiam, quem deus ad suam numquam perduxit noticiam, et sub quo lohannes abbas deguit heretius.

XVI.

Qui super nefanda nefas adiecit scelestius,

ut secutus apostatarum dampnatorum heresim,

ipse priraus unatn in duas scinderet ecclesiam:

XVII. Quod Hieroboam malignus in Israel egerai, ut amisso templo dei adoraret vitulos, quos conflatiles erexit rex infidelissimus.

XVIII. Reus et periurus suo Viventio pontifici isdem Foroiuliensi lohannes in plebicula erectus atque rebellis presulatum arripuit.


St. 144. Okoli 607.

Odlomek pisma oglejskega patriarha Ivana do langobardskega kralja Agilulfa.*) Piše mu nekako naslednje: „Kako edinstvo (s katoli-

  • ) To je bil oglejski patriarh Ivan. Gl. št. 142.

') Ivanov sovrstnik na Gradežu je bil Kandidijan, ne pa Vivencij. Mogoče je, da bi se namesto „suo Viventio pontifici" moralo nekako citati „suo viventi pontifici", kar bi pomenjalo ^svojemu živečemu škofu".

•) Po smrti oglejskega patriarha Severa (t 607) sta bila na njegovo mesto izvoljena dva moža. Na otoku Gradežu so izbrali za patriarha katoličana Kandidi- jana, v Ogleju pa heretika Ivana. Onega sta podpirala grški cesar v Carigradu in njegov eksarh v Ravenni, tega pa langobardski kralj Agilulf. Istrska obal je bila takrat pod oblastjo bizantinskih cesarjev, Furlanija pa razen otokov pod gospostvom


št. 144. 185

ško cerkvijo) se je bajo izvršilo, ako vladajo meč, biči, dolga pregnan- stva in strah pred grozovitimi kaznimi? Uboge sufragane naše (oglejske) cerkve, namreč istrske škofe, so vsled odločnega zahtevanja Grkov z največjo silo prepeljali z gradeškega mesta v Ravenno, kjer jim še go- voriti niso pustili. Škodljivi Kandidijan, kateri je zarad velikosti svo- jega greha') moral našemu predniku Severu obljubiti, da ne bo hlepel po višjem dostojanstvu, ker bi bil drugače izobčen, je bil za škofa po- svečen, ker se je na istem gradeškem gradu brezbožno izneveril materi cerkvi. Istrske škofe Petra, Providencija in Agnela, ki do sedaj še niso postali nezvesti sveti veri ter niso bili s Kandidijanom enakih misli, so privlekli vojaki po krivici in sramotno iz njih škofij ter jih prisilili, da so prišli k njemu (h Kandidijanu); ako bi bili ž njim istih nazorov, bi se bili približali prostovoljno, ne pa vsled sile."

Proti koncu pisma naroča patriarh kralju, da naj deia, da se bode prava vera v njegovih časih vedno bolj razširjala tako, da ne bode po smrti nesrečnega Kandidijana več mogoče posvetiti enakega moža v gradeškem gradu ter še na dalje stiskati ljudstva. Ako z božjo po- močjo to izvrši, mu Kristus poplača njegovo pobožnost. [„Qualis autem unitas dicitur facta, ubi spata^ ubi claustra carcerum^ ubi flagella fustium et ubi longa exsilia crudeliumque penarum discrimina parabantur P Et miseri suffraganei ecclesie nostre^ scilicet episcopi Histrie, cum summa vi et necessitate a Gradensi castro Ravennam compulsione districtissima ducebantur Grecorum^ necnon et inibi loquendi licentia negabatur. Atque Candidianus tnutilis, qui se ob sui sceleris immanitatem . . ., praefate sancte recordacionis a domno Severo decessori nostro sub anathematis interposicione obligatus est, ne ad pociorem gradum unquam accederet^ quoniam a se eique corde faventibus in praedicto Gradensi castro^ adul- terium matri ecclesie improbe ingerens^ ordinatur episcopus. Et Petrus^ Providencius seu Agnellus episcopi Ilistrie, qui adhuc fldem sanctam tenebant et Candidiano necdum consenciebant^ de ecclesiis suis a militibus tracti et cum gravi iniuria et contumeliis ad eum venire compulsi sunt : si enim recte ei consencientes essent^

voluntarie illi consentire debuerant, non autem per mm

Laborate et agite^ quatinus et fldes catholica vestris augeatur temporibus et in Gradensi castro^ postquam infelix Candidianus

langobardskih kraljev. Istrski škofje so bili iz prva taki razkolniki, kakor oglejski patriarhi. Kar se tiče Langobardov, so bili do Agilulfovih časov arijanske vere. Ko je vladal papež Gregor Veliki (590-604), so se štirje istrski škofje pokatoličanili, namreč Peter, Providencij, Firmin (iz Trsta) in še eden, kar je razvidno iz pisem rečenega papeža. (Gl. št. lil, 136, 139.) Ako razkolnik Ivan govori v svojem pismu o pravi veri, ima v mislih svojo vere, ne pa vero patriarha Kandidijana, kije pre- stopil v katoliško cerkev.

') Njegov greh je bil ta, da je postal katoličan.


186 Št. 144, 145.


de hoc saeculo ad eterna suppUcia transmigravit^ altera iniqua ordinatio ibi minime celebretur nec populus ille amplius trtbuletur, Et vere, si hec Domino auxiliante egeritis, guod primum est : Christus deus pietati vestre erit honorum omnium retributor.^]

Datum manjka.

[Iz zapisnika mantovanske sinode, ki je bila dne 6. junija leta 827. Gl. Β aro η ias , Ann. eccl. ad a. 605, št. 6. — Tr oya , God. dipl. Long., I, 560, št. 282. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil , col. 416. — Mansi, Gonc. coll., XIV, 495. — MG, Epist., III, 693.]


Št. 145. Okoli 610.')

Obrski kakan napade z veliko vojsko beneško zemljo. Nasproti se mu postavi furlanski vojvoda Gisulf z malo množico Langobardov. Obri ga premagajo ter pomora skoraj vse njegove vojake; le malo jih uide. Gisulfova soproga Romilda najde z ubeglimi Langobardi zavetje pred Obri v obzidanem Čedadu. Tudi po drugih sosednjih gradovih, kakor v Korminu, Nemah, Osoppu, Rtinu, Ragogni, Guminu in Iplisu, se Langobardi branijo, da ne bi prišli Obrom v roke. Ti ropajo in požigajo po vsej Furlaniji. Na zadnje začno oblegati mesto Čedad. Vsled malovrednosti Gisulfove žene Romilde se Obri kmalu polasto utrjenega mesta ter ga oropajo in požgo, prebivalce pa pomoro ali pa odpeljejo v Panonijo. Med ujetniki so tudi Gisulfovi sinovi Taso, Kako, Radoald in Grimoald, katerim se pa posreči, da uidejo. Romilda je morala s smrtjo poplačati svojo nepremišljenost. Na nenavaden način so bajo njene hčere med divjimi Obri ohranile svoje devištvo.

Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 37 (MG. SS. rer. Langob.,

p. 128. 128, 129): „Circa haec tempora rex Avarum, quem sua lingua cacanum appellant, cum innumerabili multitudine veniens, Venetiarum fines ingressus est. Huic Gisulfus Foroiulanus dux cum Langobardis, quos habere poterat, audacter occurrit; sed quamvis forti animositate contra inmensara multitu- dinem bellum cuno paucis gereret, undique tamen circumseptus, cum omnibus pene suis extinctus est. Uxor vero eiusdera Gisulfi nomine Romilda

p. 129. cum Langobardis qui evaserant sive eorum uxoribus et filiis qui in || bello perierant, intra murorum Foroiulani castri muniit septa. Huic erant filii Taso et Cacco iam aduliscentes, Raduald vero et Grimuald adhuc in puerili aetate constituti. Habebat vero et filias quattuor, quarum una Appa, alia Gaila vocabatur, duarum vero nomina non retinemus. Communierant se quoque Langobardi et in reliquis castris quae hies vicina erant, hoc est

  • ) Paulus diaconus je uvrstil zgodbo o tem obrskem navalu med razne druge

dogodke, ki so se vršili leta 610.


ι


št. 145, 146. 187

in Cormones,^) Nemas,') Osopo,') Artenia,*) Reunia,^) Gleraona,®) yel etiam in Ibligine,') cuius posilio omnino inexpugnabilis existit. Pari etiam modo et in reliquis castellis, ne Hunnis, hoc est Avaribus, praeda fierent, se communivere.") Avares vero per omnes Foroiulanorura fines discurrentes, omnia incendiis et rapinis vastantes, Foroiulanum oppidum obsidione clandunt et totis viribus expugnare moliuntur. Horum rex, id est cacanus, dum circa muros armatus cum magno equitatu perambularet, ut, qua ex parte urbem facilius expugnare posset, inquireret, hunc Rorailda de muris prospiciens, cura eum cerneret iuvenili aetate florentem, meretrix nefaria concupivit, eique raox per nuntium mandavit, ut, si eam in matriraonium sumeret, ipsa eidera civitatem cum omnibus qui aderant traderet. Quod rex barbarus audiens, eidem malignitatis dolo quod mandaverat se facturum promisit eamque se in matrimonium accipere spopondit. lila vero nihil morata, portas Foroiulensis castri aperuit et ad suam cunctorumque qui aderant perniciem hostem introduxit. Ingressi vero Avares cum rege suo Forumiulii, universa quae invenire poterant rapinis diripiunt; ipsamque urbem flammis concremantes, universos quos reppererant captivos adducunt, fallaciter tamen eis promittentes, quod eos, unde digressi fuerant, Pannoniae in finibus conlocarent. Qui cum patriam revertentes ad campum quem, Sacrum nominant pervenissent, omnes qui iam in maiori aetate constituti erant Langobardos gladio perimere statuunt, mulieres vero et parvulos captivitatis sorte dividunt. Taso vero et Cacco seu Raduald, filii Gisulfi et Romildae, cum hanc Avarorum malitiam cognovissent, statim ascensis equis fugam arripiunt . . /

Št. 146. Okoli 610 ')

Po smrti furlanskega vojvoda Gisulfa sta njegova sinova Taso in

Kako prevzela vlado. V svojo oblast sta tudi dobila slovenski okraj,

  • ) Cormones je Kormin na Goriškem.

^) Nemas so Neme (Nimis) od Vidma proti severu.

') Osopum je Osoppo blizu Taljamenta od Gumina proti jugozahodu.

  • ) Artenia je sedanji Rtin (Artegna) od Gumina proti jugu.

') Reunia je Ragogna blizu S. Daniela na Furlanskem.

•) Glemona je Gemona ali Gumin na Furlanskem.

'j Ibligo je Iplis od Čedada proti jugu.

•) Iz tega stavka je razvidno, da so v začetku sedmega stoletja Langobardi bivali v Korminu, Čedadu, Iplisu, Nemah, Osoppu, Rtinu in Guminu. Njim so bili podložni prvotni prebivalci, ki so govorili latinski jezik. V Korminu, Iplisu, Čedadu, Nemah, Rtinu in Guminu ni bilo tedaj takrat Slovencev. Dandanes so ti kraji fur- lanski, a ležo prav blizu slovenske jezikovne meje. Iz tega se da sklepati, da Slo- venci ob jezikovni meji med Korminom in Guminom niso izgubili dosti sveta in da se jih je na tej strani primeroma le prav malo pofurlanilo.

•) Iz vsebine te notice je razvidno, da se je to zgodilo okoli leta 610. in sicer po Gisulfovi smrti (gl. št 145^ Paulus diaconus jo je uvrstil med dogodke, ki so se vršili leta 610. in 611.


188 Št. 146.

ki se je zval «Zellia", do kraja, „Medaria" imenovanega.*) Ondotni Slovenci so morali furlanskim vojvodom plačevati davek do časov vojvoda Ratchisa.

  • ) Jako veliko se je že pisalo in ugibalo, kje nam je iskati okraj nZellia" in

kraj „Medaria. Nekateri zgodovinarji, kakor Valvasor (Ehre d. H. Krain, II, 173 in 213), Muchar (Gesch. der Steierm., IV, 157), Dimitz (Gesch. Krains, I, 97), Beth- mann (MG. SS. rer. Langob., 132) in še drugi so trdili, da »regio Zellia" je sedanje »mesto" Celje na južnem Štajerskem.

Drugi so mislili, da Zellia je Zilsk a dolina na Koroškem. Tega mnenja so bili: Linhart (Versuch einer Gesch. von Krain, II, 127), Pleteršnik (»Najstareja doba slovenske zgodovine* v Geršakovi ^Čitalnici"), Ankershofen (Handbuch der Gesch. des H. Karnten, II, 39), Rutar (Letopis Mat. Slov. za 1885, str. 312), Krones (Grundriss der osterr. Gesch., str. 145) in še ve S drugih.

Zeuss (Die Deutschen und die Nachbarstamme, str. 617) je bil mnenja, da Zellia je popačeno iz „Carniolia".

Perger (Hormayr's Archiv f. Gesch. 1828, str 513) išče imenovani okraj na Beneškem in sicer tam, kjer stoji mesto A šolo in teče reka Sile. Njemu je sledil Hormayr (Herzog Leopold, str. 19.)

Kar se tiče kraja „Medaria*, mislijo nekateri na vas Materijo v Istri (gl. Linhart), drugi na Slovensko Matrejo (Windisch-Matrey) na Tirolskem (Ša- fafik, Slov. starož., nemški prevod, II, 315), tretji na Modri njo ves (Moderndorf) v Zilski dolini na Koroškem (Janull, Carinthia, 1813, št. 27; Ankershofen; Rutar.)

Ako bi Zellia bila res Celje, Medaria pa Slovenska Matreja na Tirol- skem ali pa Materija v Istri, bi iz tega sledilo, da sta Taso in Kako gospodovala od Furlanije pa do Celja in vSlovenske Matreje, da sta tedaj imela v svoji oblasti vso Kranjsko, potem sedanjo Koroško in vzhodni del Tirolskega. To pa nikakor ni mogoče, ako pomislimo, da so Slovenci okoli leta 611. pri Aguntu na vzhodnem Tirolskem premagali Bavarce, ne pa Furlanov (gl. št. 147), in da so kmalu potem udarili v Istro (gl. št. 148). Ako bi se bila Taso ni Kako res polastila zemlje med Furlanijo in Celjem, ne bi bili mogli Slovenci napasti Tirolskega in Istre, ker bi jih bili v takih slučajih ovirali Furlani. Tudi bi bilo Slovencem kazalo, da bi ne napadali oddaljenih nasprotnikov na Tirolskem in v Istri, pač pa, da bi najprej pregnali tujce, ki so bili takorekoč v njih središču. — Dalje je treba pomisliti, da Celje je in je bilo mesto, ne pa »regio (okraj), kakor piše Paulus diaconus. — Ako bi bila Zellia res Celje na južnem Štajerskem, bi iz tega sledilo, da je furlanska oblast do dobe vojvoda Ratchisa segala do Celja. Slovenci, stanujoči med Celjem in Furlanijo, tedaj tudi Kranjci, bi bili furlanskim vojvodom plačevali davek. To pa ne more biti res, ker je vojvoda Ratchis, kakor trdi Paulus diaconus (VI, c. 52), napadel Kranjsko, pobil tu mnogo prebivalcev in opustošil deželo. Je li vojvoda Ratchis takrat napadel svoje podložnike po Kranjskem? — Znano je, da niso mogli okoli leta 610. furlanski vojvodi ubraniti Čedada pred obrsko silo; tem manj bi jim bilo mogoče kar sto let dolgo obdržati zemljo med Čedadom in Celjem.

Nekoliko boljša bi bila hipoteza, da Zellia je Zilska dolina na Koroškem, Medaria pa Mod r in j a ves. Če pa pomislimo, da so bili Furlani okoli leta 610. tako od Obrov tepeni, da so še celo izgubili svoje glavno mesto in da sta Taso in Kako za nekoliko časa postala obrska ujetnika, ni verjetno, da bi si bila, ko sta kot beguna pribežala v domovino, razširila svojo oblast še čez oddaljeno Zilsko dolino. Njuna naloga je bila, da sta se iz nova polastila Čedada in bližnje okolice.

Tu naj opomnim, da v raznih rokopisih se ime okraja in mesta, do katerih je okoli leta 610. segala oblast furlanskih vojvodov, prav različno piše. Za okraj se


št. 146, 147, 148. 189


Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 38 (MG. SS. rer. Langob., p. 132): ^Mortuo, ut diximus, Gisulfo duce Foroiulensi, Taso et Cacco, filii eius, eundem ducatum regendum susceperunt. Hi suo tempore Sclavorum regionem quae Zellia appellatur usque ad locum qui Medaria dicitur possiderunt ') Unde usque ad tempora Ratchis ducis*) idem Sclavi pensi- onem Foroiulanis ducibus persolverunt."

Št. 147. Okoli 611.')

Po smrti bavarskega vojvoda Tasila so Slovenci premagali njegovega sina Garibalda pri Lienzu*) ter opustošili bavarske meje. Ko so nato Bavarci zbrali svoje moči, so vzeli sovražniku plen ter ga pregnali iz svoje dežele.

Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 39 (MG. SS. rer. Langob., 133): „His temporibus raortuo Tassilone duce Baiuariorum, filius eius Garibaldus in Agunto a Sclavis devictus est, et Baioariorum termini de- praedantur. Resumptis tamen Baioarii viribus et praedas ab hostibus ex- cutiunt et hostes de suis finibus pepulerunt."

Št. 148.

61!/)

Langobardski kralj Agilulf je sklenil z bizantinskim cesarjem mir za eno leto in potem še za drugo. Tudi s Franki je ponovil mir. Vkljub temu so S lo va η i napadli Istro, jo opustošili ter pobili mnogo vojakov.

nahajajo oblike Zellia, Azellia, Agellia in Cagellia, za kraj pa Medaria, Meclaria, Mecharia, Melaria in Neclaria. Kaže se, da se nam ni ohranilo niti eno, niti drugo ime v pravi, nepokvarjeni obliki.

Strakosch-Grassmann (Gesch. der Deutschen, I, 319) misli, da Zellia in Me- daria sta Cegle in Medana nad Korminom. Da je Medaria najbrže Medana, je jako verjetno. Kdor pozna pisavo v srednjeveških virih, ta νό, da je med η in ri kaj malo razlike in da je morebiti kak površen prepisovalec nehoto namesto Me- dana zapisal Medaria. Kar pa se tiče okraja, bi smeli misliti, da Zellia ali Cagellia je morebiti CoUes, CoUia (sedanji Coglio) = goriška Brda. -Ako bi bila ta hipoteza prava, potem bi lahko trdili, da Taso in Kako sta se razen glavnega mesta Čedada tudi polastila bližnje slovenske okolice ter vladala Slovencem po zahodnih goriških Brdih do Medane.

  • ) „ Possiderunt" od glagola possido (= polastiti se česa, v oblast dobiti), ne

pa ^ypossederunt" od glagola possideo (= imeti v oblasti).

') Tedaj nekako do leta 740. Gl št 215 in 218.

  • ) Paulus diaconus pripoveduje to med drugimi dogodbami, katere so se vršile

leta 611.

  • ) Mesto Aguntum je stalo ob Dravi nekako tam, kjer je sedaj Lienz na

Tirolskem. Cfr. Letopis Mat. vSlov. za leto 1897, str. 29, op. 4.

•) Paulus diaconus, ki nam to poroča, takoj nato omenja, da je naslednjega meseca marca umrl tridentinski škof Sekund, kar se je zgodilo leta 612.


190 St 148, 149.


Pauli diaconi Historia Langob , IV, c. 40 (MG. SS. rer. Langob. 133): „Rex vero Agilulf pacem cum iraperatore in annum unum itemque in alterum faciens, cum Francis quoque iterato pacis concordiam renovarit Hoc nihilominus anno Sclavi Histriam, interfectis militibus, lacrimabiliter depraedati sunt."

Št 149. Od 612. do 613.')

Gradeški patriarh Ε p i f a η i j je bil po rodu Istran iz Omaka. Mož je bil prave vere ter dobro podučen v svetih spisih. Patriarh Helija ga je postavil za prezbiterja in notarja oglejske stolice. Dandulus pravi, da je Epifanij precej dobro izvršil svojo nalogo na gradeškem cerkvenem zboru.*) Pod patriarhom Severom je postal prvi notar. Po Kandidijanovi smrti so na Gradežu izvolili Epifanija za patriarha tisti škofje, duhovniki in ostali prebivalci, ki so živeli pod rimsko (bizan- tinsko) oblastjo. Kot patriarh je vladal eno leto, tri mesece in enajst dni.") Svoje premoženje je zapustil cerkvi sv. Evfemije, kjer je bil tudi pokopan.

Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 33 (MG. SS. rer. Langob., 127): ^Candidiano quoque defuncto, apud Grados ordinatur 'patriarcha Epiphanius, qui fuerat primicerius notariorum, ab episcopis qui erant sub Romanis. Et ex illo tempore coeperunt duo esse patriarchae."*)

Landulphi Sagacis Additamentum ad Historiam miscellam. (Migne, Patrolog., Ser. lat., XCV, 1151): „Candidiano vero defuncto, apud Gradus ordinatur patriarcha Epiphanius, qui fuerat primicerius notariorum ab episcopis qui erant sub Romanis; et ex illo tempore coeperunt duo esse patriarchae."

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie fMonticolo, Cro- nache Veneziane, I, 10): „ ... defuncto vero Candidiano patriarcha... successit Epiphanius, qui sanctam ecclesiam Gradensem rexit annum I, mensem tres, dies XI; qui mortuus et sepultus est in ecclesia sancte Eufemie."

Chronicon Gradense (Monticolo, 1. c. I, 50): , . . . defuncto vero Candidiano patriarcha . . . successit Epiphanius, qui sanctam ecclesiam Gra-

  • ) Zastran datiranja gl. Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 295.

^ V zapisniku izmišljene gradeške sinode iz leta 579. je omenjen tudi notar Epifanij (gl. št. 85).

') Boljši in starejši viri navajajo, da je Epifanij vladal 1 leto, 3 mesece in 11 dni. Napačno je to, kar čitamo v obeh beneških kronikah, da je vodil svojo cerkev 5 let ter 3 ali 4 mesece. Primerjaj tudi dotično opazko pod št. 142.

  • ) Zadnji tu navedeni stavek, v katerem je rečeno, da sta po nekdanji oglejski

cerkvi začela po dva patriarha vladati, se prav za prav nanaša na prva dva stavka dotičnega poglavja, kjer je omenjeno, da sta po smrti patriarha Severa bila izvoljena v Ogleju Ivan, na Gradežu pa Kandidijan.


1


št. 149, 150. 191


densem anno uno, mensibus tribus, diebus undecim gubernavit; qui mortuus et sepultus est in ecclesia beate Eufimie."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, Ϊ, 77) : Gandi- diano patriarcha quoque defuncto . . . ordinatur patriarcha Epyphanius, qui fuerat primicerius notariorum, ab episcopis qui erant sub Romanis, et ex illo tempore ceperunt esse duo patriarche."

Ibid. (Monticolo, I, 79) : „Anno ab incarnatione Domini sexcentesimo secundo*) Epyphanius patriarcha mortuus est, qui ecclesiam Gradensem rexit annos V et menses III."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS. XIV, 17) : ,Epiphanius patriarcha, qui fuit nacione Ystro Umago, alie Sipars, vixit an. 5, men. 4, d. 10."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8) : ^Candiano defuncto apud Gradum Epiphanius non sine schismate ordinatur: et ex tunc incepit nominari patriarcha Gradensis. Qui Epiphanius erat primicerius notariorum Romanorum."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. App. 9) : „Candiano defuncto ordinatur Epiphanius primus . . . notariorum. Et tunc ortum est schisma, et incepit Gradus patriarcham habere."

Danduli Chronicon, VI, c. 5 (Muratori, Script. rer. Ital., ΧίΙ, no): „Epiphanius Gradensis episcopus laudatus est anno Domini DCXV.^) Hic natione Istriae de oppido Humaghi vir catholicus, et scripturis divinis satis eruditus, presbyter et notarius hujus sediš ab Helia patriarcha factus, in concilio Gradense officium šibi commissum suificienter exercuit, et a Severo patriarcha postea primicerius notariorum constitutus est, nune vero ab episcopis, clero et populo, qui in devotione Romanorum existebant pa- triarcha in Grado electus et consecratus est, et propterea Gradensis deinceps appellatus est "

Ibid., VI, C. 5, pars 4 (1. c. p. iii): „Interea Epiphanius patriarcha cum sedisset anno uno, mensibus III, diebus II moriens, suam ecclesiam heredem instituit, et in ea sepulturae traditur."

Št. 150. Od 613. do 628.

Po smrti gradeškega patriarha Epifanija je C i p r i j a η prišel na njegovo mesto. Rojen je bil v istrskem mestu Pulju. Po petnajstletnem vladanju") je umrl ter bil pokopan v gradeški cerkvi sv. Evfemije.

  • ) Ta letnica je napačna.
  • ) Ta letnica ni prava.

•) Cronica de sing. patr. in pa Chronicon Gradense navajata, da je patriarh Ciprijan vladal 15 let, 3 mesece in 20 dni; Dandulus je pa mesece in dneve izpustil ter navedel samo število let. Tudi obe beneški kroniki imata 3 mesece in 20 dni, a ob enem pa tudi 25 let, kar je na vsak način previsoko in tediy napačno.


192


Št. 150, 151.


Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cronache Veneziane, I, lo): ,,Ηαΐο (se. Epiphanio) successit Ciprianus patriarcha ad regendara ecclesiam Gradensem, qui rexit ann. numero XV, m. III, dies XX, et hoc mortuo atque sepulto in eadem basilica, ubi suprascripti precessores humati sunt.^'

Chronicon Gradense (Monticolo, I, 51): „Huic (se. Epiphanio) suc- cessit Ciprianus patriarcha ad regendana ecclesiam Gradensem, qui eam rexit annis numero quindecim, mensibus tribus, diebus viginti, et hoc mortuo sepultus est in eadem basilica (se. beate Eufimi^), ubi suprascripti predecessores eius humati sunt."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, I, 79): „Huie (se. Epyphanio) successit Cyprianus patriarcha . . . Circa hee namque teriipora Cyprianus patriarcha hominem exivit, qui Gradensem ecclesiam rexerat annos viginti quinque, menses tres, dies viginti."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): „Gyprianus patriarcha, qui fuit nacione Pole civitate, vixit in patriarchatu an. 25, ra. 3, d. 20."

Danduli Chronicon, VI, c. 6 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, m): „Cyprianus Gradensis patriarcha electus est anno Domini DCXVI. ^) Hic in Pola civitate Istriae natus puritate mentis et integritate corporis, hoc tempore huic sedi praepositus est."

Ibid , VI , c. 6, pars 1 2 (1. c. p. 112): ^Subsequenter Cyprianus patriarcha, quem merito bonorum operum, recitantes Venetorum gesta sanctissimum afFirmant, XV. anno suae sediš, huraanae sortis tributum solvit et in Gradensi eeelesia sanetae Euphemiae sepelitur."


Št. 151. Med 612. in 615.')

Vsled prepira, ki je leta 612. nastal med frankovskim kraljem Teo- dorikom II. in njegovim bratom Teodebertom II., je sklenil sveti Kolumban zapustiti mesto Bregenz, da bi kje drugod oznanjeval krščanstvo. Najprej je hotel iti k Slo ven ce m,*) da bi med njimi razširjal Kristusov nauk ter jih pripeljal na pot resnice. A iz prikazni, katero je imel v spanju, je sklepal, da dotično ljudstvo še ni zrelo za sveto vero. Zato je še nekoliko časa ostal na rečenem mestu, dokler se mu ni odprla pot v Italijo.

') Ta letnica ne more biti prava.

') Vse to se je zgodilo med letom 612. in 615. V onem letu je nastal prej omenjeni prepir, v tem pa je najbrže sv. Kolumban umrl.

•) Če pomislimo, da se je sv. Kolumban leta 612. mudil v Bregenzu ob Bo- denskem jezeru, potem pa se napotil v Italijo, moramo z ozirom na zemljepisno lego slovenske zemlje sklepati, da je rečeni svetnik namerjal, da bi prišel Slovencem oznanjevat sveto vero, ne pa kakemu drugemu slovanskemu razrodu.


št. 151, 152, 153. 193


Vita S. Columbani abbatis Bobiensis, c. 56 (Mabillon, Acta Sancto- rum ord. s. Benedicti. Saec II, p. 27, ed. Paris 1669): „ . . . cogitatio in mentem ruit, ut Venetiorum, qui et Sclavi dicuntur, terminos adiret caecasque mentes evangelici luce iliustraret, ac ab origine per avia aberran- tibus veritatis viam panderet. Gum haec votis patrandum esset, angelus Domini ei per visum apparuit, parvoque ambitu velut in paginali soient stylo orbis describere circulum, mundi compagem monstravit. Cernis, inquit, quod maneat totus orbis descriptus? perge dextera laevaque qua eligis, ut laboris tui fructus comendas. Inteliexit ergo ille, non esse gentes illius in promtu fidei profectum, quievitque in loco illo, doneč aditus in Italiam panderetur."

Št. 152. Najbrže od 619. do 628.

Oglejski patriarh M a r c i j a η je bil morebiti doma iz Pirana. Mogoče je, da ga je v duhovnika posvetil patriarh Helija. Kot patriarh je najbrže vladal devet let.

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. AquiL, App. 8): „Marcianus patriarcha sedit annis IX."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. App. 9): „Martianus patriarcha post Johannem sedit annis III." ^)

Danduli Chronicon, VI, c. 3 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 108): „Marcianus novae Aquilegiae patriarcha ordinatus est anno Domini DCVII. Hic ex Pirano oppido Istriae ortus, et ab Helia patriarcha edoctus, pres- byterque consecratus, in synodo Gradense translationem sediš cum ceteris approbavit, posteaque sub Severo gradatira ascendens, nune illo defuncto patriarcha unanimiter est electus."

Ibid. VI, C. 3, pars 3 (1. c. p. 108): „Hic Marcianus patriarcha plenus dierum elapsis in sede sua annis tribus, mense I, diebus V in Grado mortuus est, et in ecclesia sanctae Euphemiae sepultus " ^)

Št. 153.

Okoli 620.')

Lopichis, praded langobardskega pisatelja Pavla dijakona, je živel mnogo let v obrski sužnosti. Nato je sklenil, da se hoče povrniti v

  • ) Mogoče je, da je vsled površnega prepisovanja iz IX nastalo III.

') Dandulus, Cronica de sing. patr., Chronicon Gradense in obe beneški kro- niki poročajo, da je po smrti patriarha Severa (f 607) na Gradežu vladal patriarh Marcijan tri leta, en mesec in pet dni. Omenil sem že (gl. št. 142), da je jako ne- verjetno, da bi bil na Gradežu od 607—610. vladal kak patriarh Marcijan. Najbrže se to, kar nam kronisti poročajo o tem Marcyanu, nanaša na oglejskega pa- triarha Marcijana.

  • ) Lopichis je prišel najbrže okoli leta 610. v obrsko sužnost, ker takrat so

Obri pridrli v Furlanijo, jo opustušili ter se polastiH Čedada (gl. št. 145). Nekaj let

18


194 v^t. 153, 154.


svojo domovino. Več dni je blodil po goratih krajih. Trohica kruha, katero je vzel s seboj, mu je kmalu pošla. V nevarnosti je bil, da ne bi umrl lakote. Nato pride v neki kraj, kjer so stanovali Slovani.*) Neka stara žena se ga usmili, skrije ga v svoji hiši ter mu daje po- trebne hrane, da se zopet opomore. Potem ga še založi s potrebnim živežem za na pot ter mu ρονό, na katero stran se mora obrniti. Čez nekoliko dni pride Lopichis v Italijo.

Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 37 (MG. SS. rer. Lagob., 132): „ . . . Qui (se. Lopichis) statim suigens, in illam partem quam in somnis audierat pergere coepit; nec mora, ad habitaculum hominura pervenit. Erat enim Sclavorum habitatio in illis locis. Quem cam una mulier iam vetula vidisset, statim intellexit, eum fugitivum esse et famis penuria la- borare. Ducta autem misericordia super eum, abscondit eum in domo sua et secreto paulatim ei victum ministrayit, ne, si ei usque ad saturitatem aiimoniam praeberet, eius vitam funditus extingueret. Denique sic conpe- tenter ei pastum praebuit, quousque ipse recuperatus vires accipere potu- isset. Gumque eum iam validum ad iter faciendum vidisset, datis ei ciba- riis, ad quam partem tendere deberet, admonuit. Qui post aliquod dies Italiam ingressus, ad domum in qua ortus fuerat pervenit . . ."


Št. 154. 623.^)

Slovani ali Vinidi^) se vzdignejo zoper Obre, svoje tlačitelje, za katere so morali navadno kri prelivati. V raznih obrskih vojskah so morali Slovani iti nad sovražnike, Obri pa so ostali v svojih taborih.


prej, tako n. pr. okoli leta 596 , 601. in 602. so Langobardi živeli z Obri v prija- teljskih razmerah ter so še celo skupno napadali druge pokrajine (gli. št. 117, 134, 138). — Lopichis je bil več let („per multos annos*) v sužnosti. Ko so Obri njega in njegove brate pripeljali iz Čedada v Panonijo, je bil Lopichis še mladoleten; ko je pa pobegnil iz Panonije, je bil že v moški dobi. Med tem časom, ko je bival med Obri, je pokrilo grmovje in trnje razvaline njegovega nekdanjega domovja. Med podrtimi stenami je zrastel jesen, na katerega je Lopichis po svoji vrnitvi obesil svoj tul. Kaže se, da je bil vsaj kakih deset let v obrski sužnosti. V domo- vino se je torej povrnil okoli leta 620. ter se potem oženil. Letnica 620 ne bi bila v nasprotju z rojstnim letom Lopichisovega pravnuka Pavla dijakona, ki je nekako med letom 720. in 725. prišel na svet.

') Tu omenjeni Slovani so bili brez dvoma Slovenci. Kdor hoče potovati iz nekdanje Panonije (sedanje jugozahodne Ogrske) naravnost v Čedad, mora iti po slovenskih tleh. Ko je Lopichis zapustil svojo rešiteljico, je hodil le nekoliko dni, da je prišel v Italijo. Slovenska ženica je s svojo postrežljivostjo indirektno pri- pomogla, da je v osmem stoletju živel langobardski zgodovinar Paulus diaconus.

^) Štirideseto leto vladanja kralja Klotarja Π. je bilo leta 623. po Kr.

') Izraza „Slovani" (Sclavi) in »Vinidi" (Winidi) pomenjata eno in isto. Razlika je le ta, da prvo ime je domače, drugo pa v rabi pri tujcih, posebno pri Germanih. (Gl. Izvestja Muz. dr., VIII, str. 77.)


St. 164. 195

Ako so zmagali Slovani, so se Obri polastili plena; ako se pa Slo- vanom ni posrečil njih napad, so jim pomagali Obri. Tudi so ti prišli vsako zimo k Slovanom, jemali jim žene in hčere, nalagali davščine in jih še drugače zatirali.') Sinovi, katere so slovanske žene in hčere imele z Obri, niso hoteli več prenašati takega jarma ter so se vzdignili zoper svoje zatiralce. Ko so se Slovani napotili nad Obre, se jim je pridružil trgovec Samo iz frankovske pokrajine „Senonago" *), ki je bil najbrže slovanskega rodu^) ter se v bojih odlikoval s posebno hrabrostjo. Mnogo Obrov je posekal slovanski meč. Ko Slovani vidijo Samovo hrabrost, ga postavijo za svojega kralja. Vladal jim je 35 let.*) Pod njegovim vodstvom so Slovani večkrat premagali Obre ter si priborili samostojnost.^) Samo je imel 12 žen slovanskega rodu, katere so mu rodile 22 sinov in 15 hčera.


  • ) V šestem stoletju so se Slovani in Obri navadno dobro razumeli, kar se

da lahko dokazati. Brez dvoma so Obri v začetku sedmega stoletja jeli drugače postopati s podložnimi Slovani, kar je potem povzročilo, da so se ti uprli njih oblasti ter si priborili samostojnost.

") Ne ve se, kje je bila pokrajina Senonago; nikjer je ni najti. Nekateri misijo, da je bila v Galiji v departementu Yonne, kjer je stala „civitas Senonum", sedaj Sens, drugi pa menijo, da v belgijskem Hennegau-u, kjer je bil kraj Sonegia, sedaj Soignies. Nekateri iščejo to pokrajino še drugod, tako n. pr. ob srednji Labi, kjer so nekdaj prebivali germanski Semnoni.

•) Veliko se je že pisalo o tem, katere narodnosti je bil Samo. Fredegar pravi, da je bil po rodu Frank iz pokrajine Senonago, pisatelj spisa »Conversio Bag. et Garant." pa trdi, da je bil S 1 o v a n. — Goli (Mitth. des Inst. f. osterr. Geschichts- forschung, XI, 444) je hotel dokazati, da je dotična notica v Conversio neposredno ali posredno posneta po Fredegarjevi Kroniki. To se mi pa ne zdi verjetno, ker tiste štiri besede, na katere se Goli sklicuje in ki se najbrže le slučajno nahajajo v obeh tekstih, še ne zadostujejo, da bi mogli odobriti njegovo trditev.

Pa tudi, ako ne bi čitali v Conversio, da je bil Samo slovanskega rodu, bi imeli vendar še mnogo razlogov za to, da je bil Slovan. Franki so bili v tistem času kristjani, Samo in njegovi podložniki pa pogani. Med Franki in Slovani je takrat vladalo tako nasprotstvo, da ti nikakor ne bi bili izročili najvišje oblasti tujcu Franku. Na Samovem dvoru so gospodovale slovanske šege tako, da se je še celo frankovski poslanec Siharij oblekel po slovanskem načinu, da je mogel priti pred kralja Sama. Ta si je tudi izbral svoje žene med Slovani, ne pa med Franki. Ime Samo ali Samoslav je slovansko. — Ker pa Fredegar vendar o Samu trdi, da je bil Frank, si smemo to njegovo izjavo tolmačiti tako, da je bil Samo nekaj časa frankovski podložnik (cfr. št. 48, op. 6), a pri vsem tem pa vendar Slovan po rodu, po duhu in po zunanjosti. On je bil pač frankovski podanik, ne pa frankovskega rodu; on je bil »natione Francus", ne pa ^genere Francus".

  • ) Samo je vladal, kakor Fredegar trdi, 35 let. Ker je bil tretji del Fredegar-

jeve Kronike, v katerem se opisuje vSamovo delovanje, spisan okoli leta 660., sledi iz tega, da je Samo postal kralj že leta 623., ko je premagal Obre, ne pa še le leta 627., kakor misli Palacky (Gesch. von Bohmen, I, 77). Samo je tedaj vladal od leta 623—658.

  • ) Središče Samove države je bilo Češko s sosednjimi deželami. Na severu

.so se s Samom združili polabski Srbi, katerim je takrat vladal knez Drvan. Na

18»


196 St. 154.

Fredegarii Chronicon, lib. IV, c. 48 (MG. SS. rer. Meroving, II^ 144, 145)1 „Anno 40. regni Ghlothariae homo nomen Samo natione Francos de pago Senonago plures secum negutiantes adcivit, exercendum negucium in Sclavos coinomento Winedos perrexit. Sclavi iam contra Avaris coinomento Chunis et regem eorum gagano ceperant revellare. Winidi befulci Chunis fuerant iam ab antiquito, ut, cum Chuni in exercitu contra gentem qualibet adgrediebant, Ghuni pro castra adunatum illorum

jugu so bili Slovenci Samo vi zavezniki. Samova slovanska država je bila nekaka narodna zveza med Čehi, Slovenci in polabskimi Srbi.

Nekateri zgodovinarji (cfr. Goli. 1. c. str. 445) so trdili, daje pač Samo vladal Čehom, ne pa tudi Slovencem. Ni težko dokazati, da so se motili. Conversio Bag. et Garant, trdi kar naravnost, da je bil Samo vladar karantanskim Slovencem. Fredegarjeva Kronika pa omenja, da je frankovski kralj Dagobert pregovoril tudi Langobarde, da so šli nad Slovane. S katerimi Slovani naj bi se bili Langobardi vojskovali, ako ne s Slovenci? — Kralj Dagobert je nabral vojaštva po vsej Avstraziji ter se napotil s temi armadami nad Slovane. Razen Frankov so se vzdignili še Langobardi in Alemani, da bi Dagobertu pomagali. Je li mogoče, da bi bili Čehi sami premagali toliko sovražnikov! Nehotč si moramo misliti, da so bili s Samom tudi Slovenci združeni ter mu šli na roke, daje lažje pobil Franke in njih zaveznike.

Pa tudi, ko bi o kralju Samu ne vedeli ničesar, bi morali trditi, da je neka mogočna roka osvobodila Slovence obrskega jarma. Dokazati se da, da so bili Slovenci iz prva podložni Obrom, pozneje pa ne več. Leta 631 so bili Slovenci nezavisni od Obrov in Bavarcev, ker drugače ne bi bili pri njih iskali zavetja listi Bolgari, ki so morali najprej bežati z obrske, potem pa tudi z bavarske zemlje (gl. št. 164). A tudi pozneje so bili samostojni nasproti Bavarcem, kar kaže to, da so okoli leta 725. opustošili v njih deželi ležeče kraje (gl. št. 205). Svobodni so bili tudi nasproti Obrom, ker drugače ne bi bili ti napadli slovenske zemlje ob času vojvoda Boruta (gl št. 220). Tisti Slovenci, ki so leta 795. pod poveljstvom svojega vojvoda Vojnomira pomagali Frankom potolči Obre (št. 293), gotovo niso bili od teh zavisni, ker drugače bi se bili morali v obrskih vrstah vojskovati. A tudi na- sproti Langobardom so bili Slovenci samostojni, kar pričujejo razni boji med obema narodoma v teku sedmega in osmega stoletja.

Slovenci so se torej s Samovo pomočjo najbrže leta 623. otresli obrskega jai-ma. Leta 629. so bili že svobodni (gl. št. 161).

Zdi se mi, da je Samov vpliv segal še dalje proti jugovzhodu k sedanjim Srbom in Hrvatom. Prav verjetno je, da je Samo leta 623., to je takrat, ko je v Carigradu vladal cesar Heraklij, pozval tudi Slovene po sedanjih srbsko- hrvaških zemljah, da naj se upro Obrom. Mogoče je, da jim je pri tej priložnosti poslal kake pomožne čete, katere so bile doma »unkraj Madjarskega in unkraj Bavarskega na zemlji Boikov v bližini frankovske države". (Cfr. Konstantinos Porphyr., De adm. imp., c. 30, 31, 32). Morebiti je bilo med temi pomožnimi četami tudi nekoliko lužiških Srbov, kajti njih knez Drvan se je bil tudi združil s Samom. Alogočeje, da je dobil del balkanskih Slovenov od teh s severa došlih Srbov svoje me. (Gl. Izvestja Muz. dr. za Kranjsko, VIII, str. 210.)

Ako pomislimo, da so bili Sloveni ob Savi in Dravi še v začetku sedmega stoletja podložni Obrom, v poznejših stole^ih pa ne, moramo trditi, da so se prej ko ne vzdignili zoper svoje tlačitelje za cesarja Heraklija. Temu je bil ta upor Slovenov zoper Obre gotovo všeč in najbrže je bil on bolj naklonjen stiskanim Slovenom in njim pomožnim četam, kakor pa gospodujočim Obrom. Na ta način je med Bizantinci mogla nastati govorica, da je cesar sam poklical te čete s severa.


št. 154, 155, 156. 197


stabant exercitum, Winidi vero pugnabant: si ad vincendum prevalebant, tunc Chuni predaš capiendum adgrediebant; sin antem Winidi superabantur, Chunorum auxilio fulti virebus resumebant. Ideo befulci *) vocabantur a Chunis, eo quod dubliceni in congressione certamine vestila priliae *) faci- entes, ante Chunis precederint. Chuni aemandum annis singulis in Esclavos veniebant, uxores Sclavorum et filias eorum strato sumebant; tributa super alias oppressiones Sclavi Chunis solvebant. Filii Chunorum, quos in uxores Winodorum et filias generaverant, tandem non subferentes maliciam ferre et oppressione, Chunorum dorainatione negantes, ut supra meraine, ceperant revellare. Cum in exercito Winidi contra Chunus fuissent adgressi, Samo negucians, quo memoravi superius, cum ipsos in exercito perrexit; ibique || p. 145. tanta ei fuit utiletas de Chunis facta, ut mirum fuisset, et nimia multitudo ex eis gladio Winidorum trucidata fuisset. Winidi cernentes utilitatem **) Samones, eum super se eligunt regem, ubi 30 et 5 annos regnavit feli- citer. Plures prilia contra Chunis suo regimini Winidi iniaerunt; suo consilio et utilitate Winidi semper Chunus superant. Samo 12 uxores ex genere Winodorum habebat, de quibus 22 filius et quindecem filias habuit."

Št. 155. Okoli 626.

Po smrti Tasona in Kakona*) je Grasulf, brat njunega očeta Gisulfa, postal vojvoda furlanski.

Pauli diaconi Hist. Langob., IV, c. 39 (MG. SS. rer. Langob., 133): „His (se. Tasone et Gaccone) ita peremptis, dux Foroiulanis Grasulfus, Gi- sulfi germanus, constituitur."

Št, 156.

628, pred 18. februarjem.^)

Za gradeškim patriarhom Ciprijanom je sledil razkolnik Fortunat, ki ni hotel priznali sklepov petega cerkvenega zbora ^). Zarad svoje zmote bi bil moral delati pokoro. A rajši je oropal stolno cerkev na Gradežu in pa glavne (krstne) cerkve po Istri ter gostišča, katera so bila zavisna od rečene stolne cerkve. Vzel je iz njih zlatnino, obleko

') Že Zeuss (Die Deutschen und die Nachbarstamme, str. 736) je opomnil, da je etimologična razlaga imena ^befulci* v tem stavku napačna. Primerjaj v itali- janščini izraza „bifolco'* = kmet, »bifolca" = njiva.

') Vestila priliae = vexilla proelii.

') Utilitas = fortitudo.

') Gl. št. 146.

  • ) Zarad datiranja primerjaj pismo papeža Honorija L, ki je bilo spisano dno

18. februarja leta 628.

') Leta 553.


198 Št. 156, 157.


in nakit. Nato je zbežal k Langobardom ter si izbral svoj sedež v kor- minskem gradu ^), ki je od Ogleja za 15 (rimskih) milj oddaljen. O For- tunatovi hudobiji in razkolništvu so potem beneški in istrski škofje ter gradeški duhovniki v posebnem pismu poročali papežu Honoriju. Nato je ta poslal na Gradež Primogenija, subdijakona in regionarija apostolske stolice, da bi vodil gradeško cerkev. Tudi mu je dal pismo ^), v kate- rem je obsodil razkolništvo rečenega Fortunata*).

Cronica de sing. patriarchis nove Aquileie. (Monticolo, Cronache Veneziane, I, lo): „Fortunatus quidam hereticus pontificatum arripuit ; qui quintam synodum minime credens, ob sui erroris piaculum pavens, totam ecclesiam Gradensem metropoiitanam denudans in auro et yestibus vel ornamentOj simul et ecclesias baptismales*) provincie Hislrie et sinochagia^) que ad eandem ecclesiam Gradensem pertinere videbantur, fugam in Longo- bardiam petiit apud castrum Cormones super ciritatem Aquileiam miliario XV. contra cuius nequitiam et heresim episcopi Venetiarum et Histriensium et clerici Aquileiensi, qui etiam Gradensis ecclesie, scripta sua ad Honorium papam direxerunt."

Danduli Chronicon, lib. VI, c. 6, pars i 3 (Muratori, Script. rer. ItaL, XII, 113)'. ^Post hunc Fortunatus haereticus Longobardorum audacia sedem invasit, qui quintam universalem synodura minime credens, ob sui erroris piaculum pavens, totam Gradensem ecclesiam metropoiitanam denudans auro, vestibus et ornamentis, simul et ecclesias baptismales Istriae et xeno- dochia, quae huic ecclesiae subjecta erant, fugam apud Cormones castrum Forojulii petiit, ibique pestilenter sedem tenuit; contra quem Gradensis ecclesia ad Honorium papam scripta direxit."

Št. 157.

628, dne 18. februarja.

a) Papež Honorij (I.) piše beneškim in istrskim škofom [„wwz- versis episcopis per Venetiam et Istriatn constitutis^] ter jim od- govarja na pismo, katero mu je poslala duhovščina gra deške cerkve [„per clericos Gradensis ecclesi^*"]. Papež pravi, da je že prej sklenil, da se mora Fortunatu vzeti njegova duhovniška čast in sedaj ga z novim


  • ) Da so nekateri oglejski patriarhi prebivali v Korminu, ne pa v Ogleju ali

pa v katerem drugem mestu, je razvidno tudi iz Paula diacona (Hist. Langob., VI, c. 51.) Gl. št. 213.

') Gl. št. 157.

») Gl. št. 158.

") Ecclesiae baptismales so bile glavne cerkve, po katerih se je smelo krstiti. Mašniki po takih cerkvah so bili predstojniki drugim nižjim duhovnikom.

') Sinochagja stoji namesto xenodochia. Xenodochium (ξενοδοχεΐον) pomenja kraj, kjer sprejemajo tujce, tedaj gostilno, gostišče. Rečeni izraz pa tudi zaznamuje samostan, sirotišnico ali pa še celo bolnišnico.


št 157, 158. 199


dekretom obsoja zarad njegovega odpada od vere [y,et nune iterato paginalis auctoritatis decreto eius perfldiam innodantes, damna- mus]. Papež piše rečenim škofom, da so gotovo ž njim vred enakih misli in da je treba hvaliti Boga, ki je vrgel volka, oblečenega v ovčjo kožo, zarad njegove verolomnosti iz srede božje črede v prepad. Veseliti se je treba, da se je vsled pogube enega človeka vsem drugim posta- vila in popravila podlaga trdne vere.

b) Papež piše dalje rečenim škofom ter jim svetuje, da bi se na- mesto Judeža (t. j. Fortunata) izbral drug sposoben mož, kateri naj bi vladal Gospodovo čredo. Pošilja jim Primogenija, subdijakona in regio- narija^) apostolske stolice, kateri naj se posveti za škofa gradeške cerkve. [^Primogenium subdiaconum et regionarium nostrae sediš Gradensi ecclesiae episcopali ordine cum pallii benedictione di- reximiis consecrandum^']. Imenovanim škofom veleva, da naj po cer- kvenih postavah vse urede ter njega samega (papeža) ubogajo. Papež tudi piše, da je poslal k langobardskemu kralju svoje ljudi ter mu rekel, da naj prime rečenega Fortunata, kateri je zapustil (bizantinsko) državo, napotil se k drugim ljudem, odrekel se (verskemu) edinstvu ter tako postal božji upornik in izdajalec. Ob enem ga je prosil (namreč kralja), da bi od njega (od Fortunata) zahteval stvari, katere je ta, ko je po- begnil, vzel s seboj. Tisti, kateri bi ustregli takim prošnjam, smejo ra- čunati na enako postrežljivost od strani (bizantinske) države.

y^Data XII. Kalendas Martii^ regnante domino piissimo He- racUo anno XVIIiy-

[Ughelli, Italia sacra, V, (ed. 1653), P• ^^735 (^<^• ^l^l)•) P• ^°^5 (odi. b.). — Dan duli Ghron. VI, c. 7, pars 1, (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 113 (odi. b). — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 297 (odi. b.). — Man si, Concil. coll., X, 577 (odi. b.). — Migne, Patrol., Ser. lat., LXXX, 469 (odi. b). — Kandler, Godice dipl. Istr. ad a. 628 (odi. b). — Troya, Godice dipl. Longob., I, 595 (odi. b) — Jaffč, Reg. pont. Rom., ed. 1885, str. 224, Št. 2016 (odi. a). — MG., Epist. III, 695 (odi. a, b) ]


Št. 158. Od 628. do 648.')

Ko je papež Honorij (I.) zvedel o postopanju (gradeškega) patri- arha Fortunata, mu je vzel duhovniško čast ter ga preklel kot razkol- nika. Na njegovo mesto je postavil subdijakona in regionarija rimske

  • ) O regionarijih piše Brinckmeier (Gloss. diplom.): „Regionarii, a ponti-

ncibus constituti in schola notariorum et subdiaconorum, quos liceat per absentiam pontificis in conventu sedere clericorum et caeteros habere honores.*

') Zastran datirai\ja gl. Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 298.


200 Št. 158.

cerkve^) Primogenij a, ki je bil doma iz Afezza'). Izročil mu je palij ter ga poslal na Gradež, kjer je bil posvečen.

Primogenij bi bil rad v svojo oblast dobil Fortunata od lango- bardskega kralja. Ker pa ta ni hotel ustreči njegovi prošnji, je poslal (Primogenij) svojega poslanca k cesarju Herakliju ter se pri njem pri tožil zoper Langobarde. Cesar je nato Primogeniju povrnil škodo tako, da mu je poslal še več zlata in srebra, kakor ga je bil Fortunat od- nesel, in pa vrh tega še stolico sv. Marka evangelista.

Primogenij je bil baj6 v spanju pozvan, da naj spravi ostanke sv. Hermagora, sv. Feliksa in sv. Fortunata z oglejske zemlje na Gradež. Dobil jih je menda pri tretjem miljniku na njivi neke pobožne žene, Aleksandrina imenovane, prepeljal v čolnu na Gradež ter jih tu spravil na varen in skrit kraj.

Primogenij je vladal 20 let, 3 mesece in 7 dni. Umrl je na Gra- dežu ter bil pokopan v cerkvi sv. Evfemije.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie. (Monticolo, Cro- p. 10. nache Veneziane, I, p. lo et ii): „. . . idem vero papa (Honorius) pro- videns utilitati sancte Dei ecclesie, Primogenium diaconum et regionarium sediš apostolice ad eandem metropolirn regendam direxit, dans et epistolam auctoritatis apostolice innodantem memorati Fortunati heresim *). idem autem Phraogenius per visionem ammonitus corpora beati Hermachore et martiris atque pontificis en sancti Felicis et Fortunati. sita miliario tercio, in Gra- densem civitatem adduxit ibique diligenti cura deposuit, et usque hodie p. 11. pontifex !| civitatis Gradensis pallei benedictionem a summa sede apostolica promeruit.

At vero supra memoratus patriarcha Primogenius apocrisiarium suum dirigens in regiam urbem ad virum piissimum lustinianura augustum *), huius rei indagande causa, qualiter ipse baptismales ecclesie denudat^ fuis- sent, quod et Longobardi suos episcopos a diocesi eius subtrahere voluis- sent, et ipsum thesaurum apud se ipsi retinuissent. tunc demum ipse piissimus imperator aurum et argentum plus remisit quam perdiderant, et insuper sedem beatissimi Marci evvangeliste dirigens, quam ab Alexandria Heraclius augustus in regiam urbem adduxerat. mortuo vero beatissimo viro Primo- genio, qui ann. numero XX, ms. III, d. VII rexit pontificatum, sepultus est iuxta corpus antecessoris sui beatissimi Cypriani in basilica beate Eufemie."

Chronicon Gradense. (Monticolo, 1. c. p. 51): „Isdem vero papa pro- videns utilitati sancte Dei ecclesie, interventu supradictorum Primogenium

  • ) Chron. Venet, vulgo Altinate pravi o Primogeniju, da je bil »regionarius

sancte Romane ecclesie*, Chron. de sing. patr. pa zove ^diaconum et regionarium sediš apostolice, v pismu papeža Honorija z dne 18. febr. leta 628. in pa v Chro- nicon Gradense pa stoji »subdiaconum et regionarium nostrae sediš".

') Arezzo (Aretium) je mesto na Toskanskem.

  • ) Gl. pismo papeža Honorija I. z άηέ 18. febr. 628. (št. 157.)

"*) Prav za prav cesar Heraklij.


št 158. 201

subdiaconum regionarium sediš apostolice ad eandera metropolim regendam direxit."

Johannis diaconi Chronicon Venetum. (Monticolo, 1. c. p. 79): „Huic (se. Cvpriano) succesšit Primogenius Romane sediš subdiaconus re- gionarius."

Ibid. (Monticolo, p. 84): „Anno autem ab incarnatione Domini sexcen- tesimo quadragesimo septimo Primogenius patriarcha ex hac luce migravit, que ecclesiam Gradensem gubernavit annos viginti, mensibus III, dies VII."

Chronicon Venetum vulgo Altinate. (MG. SS., XIV, 17): „Primo- genius patriarcha, qui fait regionarius sancte Romane ecclesie, qui fuit na- cione Reci*) civitate; qui corpora sanctorum martirum Hemarchore et For- tunati ex Aquilegia sua diocesi in Gradum transtulit; vixit in patriarchatu an. 20, men. 3, d. 6."

Danduli Chronicon, lib. VI, c. 7 (Muratori, Script rer. Ital., XII, 113): „Primogenius patriarcha consecratus est anno Domini DCXXX.^) Nam Ho- norius papa, veritate comperta, Fortunatum sediš invasorem von solura sacerdotio exuit, sed etiam eum ut haereticum condemnavit; et hunc na- tione Aretinum subdiaconum promovit et consecrandum cum pallii bene- dictione ad hanc regendam ecclesiam misit."

Ibid. C. 7, pars 2 (p. 113): ^Primogenius itaque intronizatus, cum a rege Longobardorum nihil obtinere potuisset, apocrisarium suum ad He- raclium misit, et de nunciationem suae ecclesiae et subtractionem suorum sufFraganeorum, quam Longobardi faciebant, seriose enarrari fecit. Tunc piisimus imperator ei auri et argenti plus remisit, quam perdiderat, et insuper sedem beatissimi Marci Evangelistae ob confirmationem dictae metropolis direxit, quara ab Alexandria Gonstantinopolim secum duxerat.^

Ibid. VI, C. 7, pars 3 (1. c. p. 114): „Nunc etiam Primogenius in somnis monitus corpora beatorum Hermacorae et Fortunati de Aquilegiense cofinio Gradum transferre curavit. De agello igitur sanctae mulieris Alexandrinae sumuntur et ad scafam reverenter cum orationibus deferuntur, locusque ille, de quo navi imponuntur, dictus est Recessus, quia sanctus Hermacoras inde recessit, et virenti deinde germine semper decorus apparet. In Grado autem occulto loco paucis arbitris reponuntur."

Ibid. VI, c. 7, pars 25 (1. c. p. 118): „Primogenius itaque patriarcha, finitis in sede sua annis XX, mensibus III, diebus VII in Grado quievit in pace, sepultusque in ecclesia sanctae Euphemiae fuit."


') Arezzo.

  • ) Zastran te letnice gl. Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 298.


202 St. 159, 16α, 161.


St. 159. Morebiti od 628 do 637.

Od leta 628. naprej je v Ogleju za Marcijanom vladal patriarh Fortunat. Ni znano, če je res le tri ali pa devet let vodil svojo cerkev.

Chronicon patr. Aquil. primum. (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8): „Fortunatus patriarcha sedit annis III."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „Fortunatus pa- triarcha post Martianum sedit annis IX."

Št. 160. Okoli 628.

Vsled prizadevanja papeža Honorija (I.) so se istrski prebi- valci odpovedali razkolništvu ter se zedinili z rimsko cerkvijo. To nam potrjujejo nekatere vrstice dveh epigramov, katere je Rubeis ponatisnil.

Epigramma in laudem Honorii pontificis. (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 299):

,Histria testatur possessa hostiiibus armis

Septies et decies ^) scismate pestifero.

Esset ut impletum Hieremiae voce canentis

Uitio captiris tam numerosa fuit.

Sed bonus antistes, dux, plebis, Ho nori u s armis

Reddidit ecclesiis membra revulsa piis."

Aliud epigramma in laudem Honorii (Rubeis^ col. 300): „Utque sagax animo divino in carmine pollens Ad vitam pastor ducere novit oves. Hi str i a nam dadum saevo sub schismate fessa Ad statuta patrum teque monente redit."


Št 161. 629.

Narodi, ki so živeli ob obrski in slovanski meji (namreč nemški Bavarci), so prosili frankovskega kralja Dagoberta, da bi jim


  • ) «Septies et decies* pomenja tu sedemdeset. Nekako tako dolgo so bili

istrski prebivalci ločeni od rimske cerkve. Okoli leta 557., ko je Pavlin postal oglejski škof, se je razkolništvo zarad treh poglavij med njimi začelo. Nehalo je pa še le okoli leta 628. po tistih straneh, po katerih so gospodovali bizantinski cesarji. Po Beneškem pa, kjer so vladali langobardski kralji, se je razkolništvo obdržalo do konca sedmega stoletja. (Cfr. št. 192.)


št. 161, 162 203


zavaroval hrbet ter pod svojo oblast spravil Obre, Slovane in druge narode tja do zemlje bizantinskega gospostva O-

Fredegarii Chronicon, lih. IV, c. 58 (MG. SS. rer. Meroving., II, 150):

,,DagobertLis cuni iam anno septimo regnans') Tirnorem vero sic forte

sua concusserat utelitas, ut iam devotione adreperint suae se tradere dici- onem ; ut etiam gente, que circa limite Avarorum et Sclavorum consistent, ei prumptae expetirint, ut ille post tergum eorum iret feliciter, et Avaros et Sclavos citerasque gentium nationes usque manum puhlicam suae dicione subiciendum liducialiter spondebant."

Gesta Dagoberti I. regis Francorum, c. 22 (MG. SS. rer. Meroving., II, 408): „T'morem vero tam fortem sua concusserat iudicialis potentia, ut iam devotione concurrerent eius se tradere dicioni, quatinus gentes etiam, quae circa limitem Avarorum et Sclavorum consistunt, eum prompte expe- terent, ut ille post tergum eorum iret feliciter, in tantum ut et Avari et Sclavi ceterarumque gentium nationes manu puhlica ipsius dicioni se subi- ciendas nducialiter sponderent."


Št 162. Okoli 630.

Ko je sveti Amand slišal, da so Slovenci') še pogani, se je napotil k njim, da bi dosegel med njimi mučeniško krono. Ko se je prepeljal čez Donavo, je prišel v njih kraje ter jim oznanjeval sv. evan- gelij. Nekatere je pač pridobil Kristusovi veri. Ker je imel od svojega delovanja le malo sadu ter je spoznal, da še ne more doseči mučeniške krone, katero je vedno iskal, se je vrnil k svojim prejšnjim ovcam, za katere je odslej skrbel ter jih s svojimi pridigami privedel v nebeško kraljestvo.

Vita s. Amandi episc. Traiectensis auctore Baudemundo mon. El- nonensi, c. 14 (Acta Sanct. Boli. 6. febr.. I, p. 848): „Audivit denique (se. Amandus), quod Sclavi nimio errore decepti a diaboli laqueis tenerentur oppressi : illucque martirii palmam se assequi posse confidens, transfretato Danubio eadem circumiens loca, libera voce evangelium Christi gentibus


  • ) Z izrazom „manus publica" zaznamuje Fredegar bizantinsko (rimsko) oblast.

(Gl. tudi lib. IV, c. 69.) Ako govori Fredegar tu o Slovanih, katerih bivališča so segala „usque manum publicam", nam je misliti v prvi vrsti na Slovence. Teh naselbine so se razprostirale na severozahodu do nemške (bavarske) zemlje, na jugu pa do bizantinske oblasti v Istri. Slovenci so bili takrat samostojni ter niso bili podložni ne Obrom, ne Bavarcem in ne kakemu drugemu narodu.

') Sedmo leto vladanja frankovskega kralja Dagoberta I je bilo 629. po Kr.

') Besede »transfretato Danubio eadem circumiens loca* kažejo, da je sveti Amand prišel med Slovence, ne pa med Čehe ali pa polabske Slovane. Sv. Amand ie živel v sedmem stoletju ter bil škof v Utrechtu. Okoli leta 630. se je napotil med Slovence, tedaj takrat, ko so ti živeli pod Samovim gospostvom.


204 Št 162, 1(3.


praedicat. Paucis vero ex eis in Ghristo regeneratis, videns etiam šibi non satis accrescere fructutn et martyrium, quod semper quaerebat, nondum adepturum, ad proprias iterum reversus est ores; curamque gerens eamm, ad coelestia regna praedicando perduxit."

Vita s. Amandi metrica auclore Milone monacho Elnonensi, lih. III, C. 5, v. 149 — 179 (MG., Poetac lat aevi Garolini, III, 591, 592): „Te neque, apostolica numquam purgata šecuri v. 150. Ac fidei sulcis ullo neque vomere culta, Pertransisse virum doleas, Sclavinia tellus. Sicut avaro etenira, cum multa pecunia crescit, Grescit ampr summamque farnem completio gignit, Sic hic, si liceat fatuis conferre benigna, v. 155. Grescere quo crevit virtutum lucra bonarum, Accumulare parans et avarior ampiius extans. Partibus et maltis cum sparso semine verbi Surgeret hinc atque hinc feliciter inclita messis, Gomperit adstrictos Sclavos errore inimici. v. 160. Quo se martyrium pro Ghristo posse mereri Gonfidens sanctus glacialem transiit Histrum. Incipit et glebas durae proscindere terrae; Inde evangelii semen dispergit ubique Per ioca perque domos, per rura et competa iactans; v. 165. Fundit aquas siccis superis de nubibus arvis. Suggerit inmittit concludit conpluit ambit: Nil facto superest, quod dignum duxit agendum. Is tamen ut segetem pleno non gramine votis Respondere videt propriis cassumque laborem v. 170. Se saxis inferre dolens, resiiire retrorsum

Gernens conspicuum ferrum sulcantis aratri, Per vacuumque tuens in spinis quaerere messem Martyriique piam nec palmam prendere posse, Ad proprias iterum Ghristo est comitante reversus v, 175. Pastor et agnus oves, ovium dux ipse suarum. Ne tamen in cassum tantos fudisse labores - Poeniteat longumque itiner properanter adisse Nec quivisse aliquem vel parvum sumere fructum, Paucula grana legens caelestibus indidit horreis."

Št 163. 631.

Slovani, imenovani Vinidi, so ubili mnogo frankovskih trgovcev,

ki so kupčevali po Samovem kraljestvu, ter se polastili njih blaga. To

je dalo povod k vojski med frankovskim kraljem Dagobertom I. in slo-


št. 163. 205

vanskim kraljem Samom. Dagobert pošlje k Samu poslanca Siharija ter zahteva zadoščenja za ubite trgovce in odškodnino za ugrabljeno blago. Samo noče Siharija sprejeti. Nato se Siharij obleče po slovansko, pride potem k Samu ter mu pove vse, kar se mu je bilo naročilo. Samo do- voli, da naj se postavi sodišče, katero bi na obeh strančh razsodilo pravico. Siharij pa začne kot nepreviden poslanec groziti in zahtevati, da bi Samo in njegovo ljudstvo morala biti pokorna kralju Dagobertu. Nato odgovori Samo že nekoliko razžaljen, da hoče biti Dagobertu vdan, ako bode ta živel ž njim kot prijatelj. Siharij pa pravi, da ni mogoče, da bi živeli kristjani s poganskimi psi v prijateljstvu. Samo na to reče: „Ako ste vi božji služabniki, mi pa božji psi, smemo vas raztrgati s svojimi zobmi, ker se tako obnašate proti svojemu Bogu." Potem Siharija odstranijo izpred Samovega obličja.

Ko Dagobert zve vse to, ukaže po vsej Avstraziji zbrati vojsko, katera se potem v treh oddelkih napoti nad Sama in Slovane. Dagobert izpodbudi tudi Langobarde, da se vzdignejo zoper Slovane. A tudi ti se pripravljajo na vseh straneh na boj ^). Alemanska vojska pod vodstvom vojvoda Krodoberta premaga Slovane, ravno tako tudi langobardska. Alemani in Langobardi ujamejo mnogo Slovanov ter jih odpeljejo s seboj. Drugače se je godilo avstrazijski vojski pri gradu Wogastisburgu *), kjer se je zbral glavni oddelek hrabrih Slovanov. Tri dni je trajal boj. Dagobert je izgubil velik del svoje vojske. Na zadnje je moral zapustiti svoj tabor in vse drugo, kar je imel pri sebi, ter je bil prisiljen bežati v svojo domovino. Kmalu potem so začeli Slovani napadati Turingijo in druge frankovske pokrajine. Tudi srbski vojvoda Drvan, ki je bil slo- vanskega rodu, a je priznaval frank ovsko nadoblast, se je pridružil s svojim ljudstvom Samovemu kraljestvu.

Fredegarii Chronicon, IV, c. 68 (MG. SS. rer. Meroving., II, 154, 155): ^Eo anno (se. anno nono regni Dagoberti)") Sclavi coinomento Winidi in regno Samone neguciantes Francorum cum plure multetudine interfecissent et rebus expoliassint, haec fuit inicium scandali inter Dagobertum et Sa- monem regem Sclavinorura. Dirigensque Dagobertus Sycharium legatarium ad Samonem, paetens, ut neguciantes, quos sui interfecerant aut res inlecete usorpaverant, cum iusticia faceret emendare. Samo nolens Sicharium vedere, nec ad se eum venire permitteret, Sicharius vestem indutus ad instar Scla- vinorum, cum suis ad conspectum pervenit Samonem; universa quod in- iunctum habuerat eidem nunciavit. Sed, ut habit gentiletas et superbia pra- vorum, nihil a Samone, que sui admiserant, est emendatum, nisi tantum


  • ) Brez dvoma bi bili Obri takrat porabili ugodno priložnost ter napadli Slo-

vane od nasprotne strani, ako ne bi bila v tistem času med njimi razsajala domača vojska (gl. št. 164.)

') Kje je bil Wogastisburg, ni znano.

») Deveto leto Dagobertovega kraljevanja je bilo leta 631. po Kr.


206 ^^^^^^BW g^^ j^3

placeta vellens instetuere, de hys et alies intencionibus, que inter partes orte fuerant, iustitia redderetur in invicem. Sicharius, sicQt stultus legatus, verba inproperiae, quas iniuntctas non habuerat, et menas adversus Samonem loquitur, eo quod Samo et populus regni sui Dagobertum diberint serviciura. Sarao respondens, iam saucius dixit : „Et terra quam habemus Dagoberto est, et nos sui sumus, si tamen nobiscum disposuaerit amicicias conservare." Sicharius dicens: „Non est possebelem, ut christiani et Dei servi cum ca- nebus amicicias conlocare possint." Samo ae contrario dixit: „Si vos estis Dei servi, et nos Dei canes, dum vos adsiduae contra ipsum agetis, nos p. 155. permissum accepimus vos morsebus lacerare." || Aegectus est Sicharius de conspectum Samones. Gum haec Dagoberto nunciassit, Dagobertus super- veter iubet de universum regnum Austrasiorum contra Samonem et Winidis movere exercitum; ubi trebus turmis falange super Wenedus exercitus ingre- ditur, etiam et Langobardi solucione Dagoberti idemque osteleter in Sclavos perrixerunt. Sclavi his et alies locis e contrario preparantes, Alamannoruro exercitus cum Crodoberto duci in parte qua ingressus est victuriam optenuit. Langobardi idemque victuriam optenuerunt, et pluremum nummerum capti- vorum de Sclavos Alaraanni et Langobardi secum duxerunt. Aostrasiae vero cum ad castro Wogastisburc, ubi plurima manus forcium Venedorum inmu- raverant, circumdantes, triduo priliantes, pluris ibidem de exercito Dagoberti gladio trucidantur et exinde fogaceter, omnes tinturius et res quas habue- runt relinquentes, ad propries sedebus revertuntur. Multis post haec vecebus Winidi in Toringia et relequos vastandum pagus in Francorum regnum inruunt; etiam et Dervanus dux gente Surbiorum, que ex genere Sclavino- rum erant et ad regnum Francorum iam olem aspecserant, se ad regnum Samonem cum suis tradedit. Estaque victuria, qua Winidi contra Francos meruerunt, non tantum Sclavinorum fortitudo optenuit, quantum demen- tacio Austrasiorum, dum se cernebant cum Dagoberto odium incurrisse et adsiduae expoliarintur."

Gesta Dagoberti I. reg. Francorum, c. 27 (MG. SS. rer. Meroving., II, 410): „Eo igitur anno Sclavi cognomento Winidi, quorum regnum Samo tenebat, negotiatores Francorum cum plurima multitudine interficiunt et rebus expoliant. Haec autem res fuit initium scandali inter Dagobertum regem Francorum et Samonem regem Sclavorum. Dirigens itaque Dago- bertus Sicharium legatarium ad Samonem, rogabat, ut negotiatores, quos sui interfecerant et res eorum inlicite usurpaverant, cum iustitia faceret emendare. Samo autem nolens Sicharium videre, Sicharius veste indutus ad instar Sclavorum, cum suis ad conspectum pervenit Samonis atque universa quae šibi tuerant iniuncta eidem nuntiavit, de his et aliis contentionibus, quae inter partes ortae fuerant, regans ut iustitia redderetur in invicem, eo quod Samo et populus regni sui Dagoberto regi deberent servitium. Samo respondens, iam saucius dixit: „Et terra quam habemus Dagoberti est, et nos sui sumus, si tamen disposuerit nobiscum amicitias conservare." Sicha-


št. 163. 207

rius dixit: „Non est possibile, ut christiani et Dei servi cum canibus ami- citias coniungere possint." Samo e contrario dixit: „Si vos estis servi Dei, et nos Dei canes, dum vos assidue contra ipsum agitis, nos permissura habemus vos raorsibus lacerare.'* Statimque eiectus est Sicharius de con- spectu Saraonis. Guraque haec Dagoberto regi nuntiata fuissent, ilico iubet de universo regno Austrasiorum contra Samonem et Winidos mo- vere exercitum. Igitur cum tribus turmis legionum super Winidos exer- citus ingreditur, etiam et Langobardi ad solatium Dagoberti hostiliter in Sclavos perrexerunt. Sclavi autem his et aliis locis se e contrario reparantes, Alamannorum exercitus cum Rodoberto duce in parte qua ingressus est victoriam optinuit. Langobardi item cum Dagoberto victoriam optinuerunt, et plurimum numerum captivorum de Sclavis Alamanni et Langobardi secum duxerunt. Rex vero terram illam devastans, ad proprium regnum reversus est." (Iz Fredegarjeve Kronike.)

Conversio Bag. et Garant., c. 4 (MG. SS., XI, 7): „Temporibus glo- riosi regis Francorum Dagoberti Samo η o m i η e quidam Sclavus manens in Quarantanis fuit dux gentis illius. Qui venientes negotiatores Da- goberti regis interficere iussit et regia expoliavit^) pecunia. Quod dum conperit Dagobertus rex, misit exercitum suum, et damnum quod ei idem Samo fecit vindicare iussit. Sicuti fecerunt qui ab eo missi sunt et regis servitio subdiderunt illos."

Auct. Garst. ad a. 655 (MG. SS., IX, 563): „Dagobertus rex misit exer- citum in Karinthiam contra Samonem ducem Sclavorura qui negociatores predicti regis interfecerat." (Iz Gonv. Bag. et Garant.)

Vita s. Virgilii, lect. III (MG. SS., XI, 87): „Temporibus vero gloriosi regis Francorum Dagoberti Samo nomine quidam Sclavus manens in Qua- rantanis, fuit dux gentis illius. Qui venientes negociatores Dagoberti regis interficere iussit^ et regia exspoliavit pecunia. Quod dum comperit rex, misso exercitu suo, damnum quod ei idem Samo contumaciter intulerat iusta precepit ultione puniri, et sic demum regis servitio subacti sunt." (Iz Gonv. Bag. et Garant.)

Excerptum de Karentanis (MG. SS., XI, 15): „Tempore Dagoberti regis Francorum preerant Karentanis dux Samo . . ." (Iz Gonv. Bag. et Garant.)

') Ker je Goli (Mitth. d. Inst. f. osterr. Geschichtsforschung, XI, 444) izraze «nomine, negotiatores, interficere, expoliavit" našel v 48. in 68. poglavju Fredegar- jeve Kronike, trdi vsled tega, da je notica o Samu v Conversio zajeta iz rečene Kronike. Te štiri besede, ki se prej ko ne le slučajno nahiyajo v obeh tekstih, nam še ne dajejo pravice, da bi mogli kaj takega sklepati. (V Fredegarjevem tekstu stojo namreč izrazi: nomen, neguciantes, interfecissent in expoliassent.)


208 St. 164.


Št. 164. 631.

Med Obri v Panoniji je nastal hud razpor, ker sta se neki Ober in neki Bolgar prepirala zarad nasledstva na prestolu *). Vojskovala sta se med seboj tako dolgo, dokler ni Ober premagal bolgarskega pre- tendenta*). Ta in 9000 njegovih pristašev je bilo ž njih družinami vred pregnanih iz Panonije. Obrnili so se do frankovskega kralja Dagoberta I. ter ga prosili, da bi jim dal stanovališč na svoji zemlji. Dagobert jim je ukazal, da naj ostanejo čez zimo na Bavarskem; sam se hoče po- svetovati s Franki, kaj se ima storiti. Ko so se Bolgari raztresli po Bavarskem, da bi tu prezimovali, je prišel od kralja Dagoberta ukaz, da naj Bavarci po svojih hišah v eni noči pomora vse Bolgare z že- nami in otroki vred. To seje tudi zgodilo^). Vsi so bili pobiti; le Alciok se je rešil s 700 Bolgari ter prišel v deželo Slovencev. Mnogo let so potem Bolgari živeli pod oblastjo slovenskega vojvoda Valuka*) Pozneje (okoli leta 663) so se napotili ti Bolgari in njih knez Alciok (Alzeko)^) v Italijo h kralju Grimualdu. Ta jih je poslal v Benevent k svojemu sinu Romualdu, kateri jim je odkazal bivališča v Sepinu, Bovianu, Isernii in na drugih mestih ®). Potomci teh Bolgarov so še okoli leta 790. živeli po rečenih krajih. Akoravno so latinsko znali, vendar tudi niso poza- bili svojega materinega jezika.

Fredegarii Chronicon, IV, c. 72 (MG. SS. rer. Meroving., 1., 157): j,Eo anno) in Abarorum cuinomento Chunorum regnum in Pannia sur- rexit Yiaemens intentio, eo quod de regnum certarint, cul deberetur ad sucedendum : unus ex Abares et alius ex Bulgaris, collicta multetudinem, uterque in invicem inpugnarint. Tandem Abaris Burgarus superant. Burgaris superatis, nove milia verorum cum uxoris et liberis de Pannonias expulsi, ad Dagoberto expetint, petentes, ut eos in terra Francorum manendum


^) Znano je, da je med Obri prebivalo mnogo Slovanov in Bolgarov. Kakor se kaže, so bili ti tako mnogoštevilni in mogočni, da so si hoteli iz svoje srede postaviti vladarja.

') Najbrže je bila ta domača vojska kriva, da niso Obri napadli Slovanov takrat, ko so se ti vojskovali s frankovskim kraljem Dagobertom. (Gl. št. 163.)

') Mogoče je, da se je hotel kralj Dagobert nekako maščevati nad Bolgari zato, ker so ga bili Slovani pri Wogastisburgu premagali.

") Samo je kot kralj vladal zahodnim »Slovanom, namreč Čehom, Slovencem in nekaterim polabskim Slovanom. Od njega so bili zavisni razni vojvodje, kateri so gospodovali posameznim slovanskim razrodom. Tak vojvoda je bil Drvan med polabskimi Srbi, Valuk pa med Slovenci.

^) Prej ko ne sta „Alciocus", katerega omenja Fredegar, in pa „Alzeco*, o katerem govori Paulus diaconus, ena in ista oseba.

  • ) Sepinum (sedaj Sipicciano), Bovianum (sedaj Boiano) in Isemia (sedaj

Sergna) so bila mesta v južnih Abruzzih na Laškem.

') Namreč „anno nono regni Dagoberti" = 631 po Kr.


št. 164, 165. 209


r€ceperit. Dagobertus iobit eos iaemandum Badowarius recipere, dummodo pertractabat cum Francis, quid exinde fierit. Gumque dispersi per domus Baioariorum ad hyemandura fuissent, consilium Francorum Dagobertus Baioariis iobet, ut Bulgarus illus cum uxoris et liberis unusquisque in domum suam una nocte Baiuariae interficerint. Quod protinus a Baiovaries est impletum; nec quisquam ex illis remansit Bulgaris, nisi tantum Alciocus*) cum septinientis viris et uxoris cum liberis, qui in marca Vinedorum^) salvatus est. Post haec cum Wallucum') ducem Winedorum annis plurmiis Tixit cum suis."

Pauli diaconi Historia Langob., V, c. 29 (MG. SS. rer. Langob., 154): ^Per haec tempora*) Vulgarum dux Alzeco nomine, incertum quam ob causam, a sua gente digressus, Italiara pacifice introiens, cum omni sui ducatus exercitu ad regem Grimuald venit, ei se serviturum atque in eius patria habitaturum promittens. Quem ille ad Romualdum filium Beneventum dirigens, ut ei cum suo populo loca ad habitandum concedere deberet, praecepit. Quos Romualdus dux gratanter excipiens, eisdem spatiosa ad habitandum loca, quae usque ad illud tempus deserta erant, contribuit, scilicet Sepinum, Bovianum et Iserniam et alias cum suis territoriis civitates, ipsumque Alzeconem, mutato dignitatis nomine, de duce gastaldium voci- tari praecepit. Qui usque hodie^) in his ut diximus locis habitantes, quam- quam et Latine loquanturj linguae tamen propriae usum minime amiserunt."


St. 165. 632.

Ko je frankovski kralj Dagobert I. zvedel, da je slovanska vojska®) napadla Turingijo, je nabral velike trume po Avstraziji ter se ž njimi napotil iz Metza čez Ardene v Mainz, da bi tu šel čez Ren. Pod seboj je imel tudi oddelek hrabrih vojakov, ki so bili prišli iz

  • ) Razen imena Alciocus se v rokopisih tudi nahajajo inačice : Altiaus, Alticus,

Alticcus in Alticeus.

') Tu omenjena »marca Vinedorum" je slovenska Karantanija in „AVallucus dux AVinedorum" je vojvoda ondotnih Slovencev. Da je to res, imamo več razlogov. Tisti Bolgari, ki so morali zapustiti obrsko zemljo in potem bežati iz frankovske države, so mogli dobiti zavetje v taki deželi, katera je bila od Obrov in Bavarcev nezavisna in čegar prebivalci so tudi bili obema tema narodoma sovražni. Dotična dežela je morala segati do bavarske meje in do Italije. Taka dežela je bila Karan- tanija. (Gl. Kaemmel, Anfange deutschen Lebens in Osterreich, str. 185, op. 2.)

'/ V nekaterih rokopisih se nahajajo izrazi: AValluco, Walduco in Valduco

  • ) Pavel dijakon pripoveduje to med drugimi dogodbami, katere so se vršile

okoh leta 663.

  • ) Pavel dijakon je spisal zgodovino svojih rojakov proti koncu svojega

življenja najbrže okoli leta 790., ko je bival v montecasinskem samostanu. Monte Casino ni posebno oddaljeno od Isernije in drugih prej omenjenih mest.

•) Namreč slovanska vojska, kateri je ukazoval kralj Samo.

19


210 St 165.

Nevstrije in Burgundije. Zapovedovali so jim njih vojvodje in grofje. Med tem časom so Saši poslali poslance k Dagobertu ter ga prosili, da bi jim odpustil vsakoletni davek; zato se pa sami hočejo Slova- nom postaviti nasproti ter na dotičnih stranoh varovati frankovske meje. To jim je Dagobert po nasvetu svojih svetovalcev iz Nevstrije tudi dovolil. Saši so s prisego potrdili, da hočejo postopati tako, kakor so zatrdili. A njih obljuba je imela le malo uspeha. Vendar niso odslej več plačevali vsakoletnega davka. Dajali so namreč prej na leto po 500 krav že od kralja Klotarja L sem *).

Fredegarii Chronicon, lih. IV, c. 74 (MG. SS. rer. Meroving., II, 158): ,,Αηηο decemo regni Dagoberti.*) cum ei nunciatum fuissit, exercitum Wi- nitorum Toringia fuisse ingressum, cum exercito de regnum Austrasiorum de Mettis urbem pronoovens, transita Ardinna, Magancia cum exercito ad- greditur, disponens Renum transire, scaram^) de electis viris fortis de Neu- ster et Burgundia cum ducebus et grafionebus secum habens. Saxones missus ad Dagobertum dirigunt, petentes, ut eis tributa, quas fisci dicionebus dis- solvebant, indulgerit; ipse vero eorum studio et utiletate AVinidis resistendum spondent et Francorum limete de illis partebus custodire promittent. Quod Dagobertus consilio Neustrasiorum adeptus prestetit; Saxones, qui uius peticionebus suggerendum venerant, sacramentis, ut eorum mus erat, super arma plačata pro universis Saxonebus firmant. Sed parum haec promissio sortitur aefectum; tamen tributo Saxones, quem reddere consuaeverant, per preceptionem Dagoberti habent indultum. Quinnentas vaccas inferendalis*) annis singolis a Chlothario seniore censiti reddebant, quod a Dagoberto cassatum est."

Gesta Dagoberti I. reg. Francorum, c. 30 (MG. SS. rer. Meroving., 11, 412): „Denique anno 10. regni sui (se. Dagoberti), cum ci nuntiatum fuisset, exercitum Winidorum Toringam fuisse ingressum, cum exercitu nil moratus ex regno Austrasiorum ab urbe Mettis promovens. transita Ardenna, Magontiam adgreditur ; disponensque Renum transire, scaram de electis viris fortibus ex Neustria et Burgundia cum ducibus et grafionibus secum habens, Saxones missos ad eum dirigunt, petentes, ut eis tributa, qua e fiscorum dicionibus desolvebant, indulgeret. Ipsi vero suo studio et utilitate Winidis resistendum spondent et Francorum Umitem de illis partibus custodire pro- mittunt. Rex itaque Dagobertus consilio Neustrasiorum adeptus, eis quod poscebant prestitit. Saxones autem, qui huius petitionis suggerendi causa venerant, sacramentis, ut eorum mos erat, super arma patratis, pactum pro universis Saxonibus firmant; sed parum haec promissio sortitur etfectum.


') Frankovski kralj Klotar I. je umrl leta 561. ') Deseto leto Dagobertovega vladanja je bilo leta 632. po Kr. ') Scara = Schar (truma).

") „Vaccae inferendales" so se zvale zato tako, ker jih je bilo treba vsako leto odposlati ali privesti (inferre) dotični frankovski davčni gosposki.


št. 165, 166, 167. 211


Attamen Saxones tributum, quod reddere consueverant, per praeceptionem Dagoberti hactenus habent indultum. Quingentas enim vaccas inferendales annis singuiis a Lothario seniore censiti reddebant, quod tunc a Dagoberto rege cassatum est." (Iz Fredegarja.)

Št 166. 633.

Slovani so vsled povelja kralja Sama večkrat napadli fran- kovsko kraljestvo ter plenili po Turingiji in drugih pokrajinah. Zato je kralj Dagobert po nasvetu svojih škofoV in drugih velikašev prišel v Metz, tu povzdignil svojega sina Sigiberta za kralja po Avstraziji ter mu dovolil, da je v rečenem mestu imel svojo stolico. Pozneje je s pomočjo avstrazijskih prebivalcev z uspehom branil frankovsko državo in njene meje nasproti Slovanom.

Fredegarii Chronicon, lib. IV, c. 75 (MG. SS. rer. Meroving., II, 158, p. 158. 159): „Anno undecimo regni Dagoberti,^) cuni Winidi iusso Samone forteter severint et sepius, transcesso eorum limite, regnum Francorum vastandum Toringia et relequos pagus ingrederint, Dagobertus Mettis orbem veniens, cum consilio pontevecum seo et procerum, omnesque primatis regni sui consencientebus, Sigybertum, filium suum, in Auster regem sublimavit sedem- que ei Mettis civitatem habere permisit. || . . . . Deinceps Austrasiae eorum p. 159. studio limetem et regnum Francorum contra Winedus utiliter definsasse nuscuntur."

Gesta Dagoberti I. regis Francorum, c 3 i (MG. SS. rer. Meroving., II, 412): ^Anno itaque ii. regni sui (se. Dagoberti), cum Winidi iussu Samonis iterum fortiter sevirent et sepe, transcenso proprio limite, regnum Francorum vastandum Toringam et reliquos pagos ingrederentur, Dagobertus rex Mettis urbem veniens, cum consilio pontificum seu et procerum omni- busque priraatibus regni consentientibus, Sigebertum, filium snum, in regno Austriae sublimavit sedemque Mettis civitatem habere permisit Dein- ceps enim Austrasiorum studium limitem et regnum Francorum contra Winidos utiliter defensare noscitur." (Iz Fredegarja.)

Št. 167. 634.^)

Raduli, sin Chamarov, katerega je frankovski kralj Dagobert I. postavil za turinškega vojvoda, seje v mnogih bitkah vojskoval s Slo- van i ^) ter jih tudi premagal. To ga je naredilo ošabnega, da se je

') Enajsto leto Dagobertovega kraljevanja je bilo leta 633. po Kr. ') Fredegar pripoveduje to med dogodbami, ki so se vršile leta 634. ') To so bili brez dvoma tisti Slovani, katerim je vladal kralj Samo.

19« 


212 St. 167, 168, 169.


začel puntati. Pri raznih priložnostih je pokazal svoje sovraštvo do (palatinskega) vojvoda Adalgisela in na zadnje tudi do kralja Sigiberta samega.

Fredegarii Chronicon, IV, c. 77 (MG. SS. rer. Meroving., II, 159): ^Radulfus dux, filius Chamaro, quem Dagobertus Toringia docem instetuit, pluris vecibus cum exercito Winedorum demicans, eosque victus vertit in fogam. Uius superbiae aelatus et contra Adalgyselum ducem diversis occan- sionebus inimicicias tendens, paulatem contra Sigybertum iam tunc ciperat revellare."

Št. 168. 641.

Vojvoda Radulf je postal jako ošaben ter se obnašal nekako tako, kakor bi bil kralj v Turingiji. S Slovani*) je sklenil prijateljstvo ter si na svojo stran pridobil tudi druge sosednje narode. Z besedami se sicer ni zoperstavljal oblasti frankovskega kralja Sigiberta (III.), a v dejanju mu je vedno nasprotoval. Kralj Sigibert je šel nadenj ter ga premagal *).

Fredegarii Chronicon, IV, c. 87 (MG. SS. rer. Meroving., II, 165): „. . . Radulfus superbia aelatus admodum, regem se in Toringia esse cin- sebat; amicicias cum Winidis firmans, ceterasque gentes, quas vicinas ha- bebat, cultum amiciciae oblegabat. In verbis tamen Sigiberto regimini non denegans; nam in factis forteter eiusdem resistebat dominacionem."

Št. 169. 641 ali pa 642 ')

Papež Ivan (IV.), po rodu Dalmatinec, je poslal v Dalmacijo in Istro mnogo denarja, s katerim naj bi opat Martin odkupil tiste ljudi, kateri so postali ujetniki ondotnih ljudstev *). Isti papež je takrat sezidal


') Brez dvoma so to bili tisti Slovani, katerim je gospodoval kralj Samo.

■'») To se je zgodilo v osmem letu vladanja kralja Sigiberta III. Kralj Dago- bert L je leta 633. povzdignil svojega sina za kralja (gl. št. 166)

') Papež Ivan IV. je bil posvečen dno 25. decembra leta 640. (laife, Reg. pont. Rom., ed. 1885, p. 227,\ pokopan pa je bil dno 12. oktobra leta 642. (Jaffo, p 228.) Med tem časom se je tedaj to zgodilo, kar se tu navaja.

") Dotična ljudstva so bili brez dvoma Slovenci in Hrvatje, ki so si nekako takrat osvojili skoraj vso zemljo na vzhodni strani Jadranskega morja. Pritisk Slo- vanov na prvotno prebivalstvo je moral biti precej velik, kar se da sklepati iz tega, da so naši predniki nabrali mnogo ujetnikov in ker se katoličanom ni zdelo varno puščati ostanke svetnikov na istrskih in dalmatinskih tleh. Iz besed Kon- stantina Porphyrogeneta (De admin. imp., c 29), ki je okoli leta 950 sestavil svoje delo, je razvidno, da se je romansko prebivalstvo moglo ohraniti le po utrjenih me.stih ob obali Jadranskega morja, drugod so si Slovani osvojili zemljo. To se je zgodilo v Istri in še v večji meri po Dalmaciji.


št 169, 170. 213


cerkev na čast sv. Venanciju, Anastaziju, Mavru in drugim mučenikom, katerih svetinje je dal prenesti iz Dalmacije in Istre ter shraniti v imenovani cerkvi.

Liber pontificalis, LXXIIII {Johannes IV.), §1,2 (MG. Gest. pont. § 1.

Rom., I, 177): „lohannis, natione Dalmata Hic temporibus suis misit

per omnem Dalmatiam seu Histriam multas pecunias per sanctissimum et fidelissimum Martinum abbatem propter redemptionem captivorura, qui depraedati erant a gentibus. || Eodera tempore fecit ecclesiam baeatis mar- § 2. tvribus Venantio, Anastasio, Mauro et aliorum multorura martyrumj quorum reliquias de Dalmatias et Histrias adduci praeceperat, et recondit eas in ecclesia supra scripta . . ."

Bernoldi Chronicon ad a. 641 (MG. SS., V, 415): „Romae Johan- nes IV., qui missa pecunia, multos captivos in Histria et Dalmatia a bar- baris redemit."

Danduli Chronicon, lib. VI, c. 7, pars i 3 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 116): »Joannes IV. natione Dalmaticus sedit anno I, mensibus VIII, diebus XVIII. Hic thesauris ecclesiae distractis multa millia hominum per Istriam et Dalmatiam ab Hunnorum servitute redemit "

Št. 170.

Okoli 642. ')

Ko je vladal v Beneventu vojvoda Ajon, so prišli Slovani*) z mnogimi ladjami čez morje ter se utaborili ne daleč od mesta Siponta. ') V bližini svojega tabora so krog in krog izkopali skrivne jame. Ko je hotel Ajon iti nad nje, da bi jih premagal, je padel njegov konj v eno izmed teh jam. Nato so Slovani planili nadenj ter umorili njega in še nekoliko drugih mož. Ko je to zvedel Radoald, sin Gisulfov, je prišel hitro blizu ter s Slovani pričel govoriti v njih jeziku.*) Vsled tega so ti postali mlačnejši ter jim vojskovanje ni bilo več tako mar. Ko je Radoald to opazil, je planil nad nje, jih premagal, maščeval Ajo- novo smrt ter prisilil tiste, ki so še živi ostali, da so zapustili ondotne kraje.

') Okoli 1. 641 je umrl beneventski vojvoda Arichis. Njegov naslednik je bil Ajon, katerega so pa, ko je eno leto in pet mesecev vladal, Slovani pobili.

') Ti Slovani so bili brez dvoma predniki sedanjih Srbohrvatov, ki žive po Dalmaciji.

') Mesto Sepontum ali Sipontum (sediO Siponto) je bilo v Apuliji tik Jadran- skega morja ne daleč od Garganske gore.

  • ) Radoald, sin furlanskega vojvoda Gisulfa, se je brez dvoma v svoji mla-

dosti v Čedadu naučil slovenščine. Še dandanes govoro prebivalci eno uro nad Če- dadom slovenski jezik. Ker je Radoald torej znal slovensko, se je lahko razgo- varjal s slovanskimi četami, ki so prišle čez Jadransko morje v Apulijo. Razlika med slovenščino in hrvaščino še dandanes ni velika, v sedmem stoletju po Kristusu pa je bila še manjša.


214 Št. 170, 171, 172.


Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 44 (MG. SS. rer. Langob., 135): „Qui Aio cum iam annum et raensibus quinque Beneventanorum ducatum regeret, venientes Sclavi cum multitudine naviura, non longe a civitate Seponto castra posuerunt. Qui occultas foveas circa sua castra facientes, cum Aio super eos, absentibus Raduald et Griraoald, venisset eosque debellare vellet, equus eius in unam de eiusdem foveis cecidit, atque inruentibus super eum Sclavis, simul cum aliquantis aliis extinctus est. Quod cum Raduald nuntiatum fuisset, cito veniens, eisdem Sclavis propria illorum lingua locutus est Cumque eos propter hoc segniores ad bellum reddidisset, raox super eos inruens magnaque eos strage prosternens, et Aionis mortem ultus est et de illis finibus eos qui remanserant hostes fugam petere coegit.

Št. 171. Med 642. in 648.

Papež Teodor (I.) piše gradeškemu patriarhu Primoge- niju [ ^^Primogenio patriarchae Qradensi^] ter mu naznanja, da je prišel v Rim eksarhov svetovalec Marijan ter se zoper njega pritožil. Temu Marijanu se je namreč od strani (gradeške) cerkve obljubilo, da se vsled ukaza, katerega si je v Carigradu od cesarja izprosil, hiša nekega Štefana ne sme prodati, pač pa se mu mora (namreč Marijanu) brez kake davščine vsled dane obljube dati v najem [^ut domus ipsa salva quadam pensione eidem Mariano eloguentissimo ex posita emphiteosin dari deheret^] . Tudi je pokazal (papežu) pismeno zago- tovilo, katero je bilo v imenu (gradeške) cerkve podpisano od here- tikov (od Fortunata in njegovih prednikov). Ker se posebno duhovnikom ne spodobi, da bi ne izpolnjevali svojih obljub, zato naj dela (patriarh) na to, da se dana beseda izvrši.

Datum manjka.*) — »Marianus eloquentissimus."' [Danduli Chronicon, lib. VI, c. 7, pars 16 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 116). — MG. Epist., III, 697. — Ja f fč, Reg pont. Rom., št. 2056 (1592^).]

Št 172. Od 648. do 668.

Gradeški patriarh M a k s i m, po rodu Dalmatinec, je bil pravičen in pobožen mož. Ko je postal patriarh, je obdaroval samostan Marije Device na Barbani z raznimi posestvi v Tržaški okolici. Po dvajset- letnem vladanju je umrl na Gradežu ter bil pokopan v cerkvi svete Evfemije.


  • ) Papež Teodor I. je vladal od 24. novembra 1. 642, pa do 14. maja 649

L. 648 je najbrže umrl gradeški patriarh Primogenij.


I


št. 172, 173. 215


Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cronache Veneziane, I^ l i): „Huic (se. Primogenio) successit Maximus presul, qui ann, numero XX rexit pontificatum, et sepulius est in eadem basilica (se. in basilica beate Eufeniie).

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, L c. I, 84) : „Huic (se. Primogenio) successit Maximus . . ."

Ibid. (p. 87): „Mortuo quoque Maximo hac tempestate, qui ecclesiam Gradensem gubernavit annos XX."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): „Maxiraus patriarcha, qiii fuit naciooe Dalmacie civitatis, vixit an. 20."

Danduli Chronicon, VI, c. 8 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 118): „Maximus patriarcha Gradensis approbatus est anno DCL. ') Hic origine Dalmatinus, vir justas et pius, nune patriarcha factus monasterium sanctae Mariae de Barbano in territorio Tergestino pkirimis possessionibus dotavit.**

Ibid. VI, c. 8, pars 18 (1. c. p. 121): „Hic Maximus postquara annis XX Gradensem rexit ecclesiam, moriens in Grado in ecclesia sanctae Eu- phemiae tumulatur."

Št. 173.

649, meseca oktobra. Rim.

Papež Martin L je v Lateran sklical sinodo, katere se je udele- žilo 105 škofov. Prvi za papežem je podpisan oglejski (gradeški) škof Maksim [„Μάξ•μος έπίσ/,οπος Άλυλείας"]. Sinoda je zavrgla for- mulo, ,,τΰπο;" imenovano, katero je takratni bizantinski cesar Konstant dal razglasiti o Kristusovi volji, ter iz nova preklela glavarje mono- teletov. Zbrani škofje so petkrat zborovali, namreč dne 5., 8., 17., 19. in 31. oktobra.

Pri prvem zborovanju se je k besedi oglasil tudi oglejski škof Maksim (cfr. Mansi, X, 886), ki je poudarjal, da ima Kristus dve volji, božjo in človeško. Pri drugem zborovanju je dvakrat kot govornik nastopil (Mansi, X, 903 in 942) Tudi pri zadnjem zborovanju je v daljšem govoru dokazoval, da ima Kristus dve volji (Mansi, X, 1130).

nlmperii domini Constantini'^) piissimi Aicgusti anno nono, sub die tertio Nonas Odobriš^ indictione octava,""

[Mansi, Concil. coU., X, 863 — 1186.]


  • ) Zastran datiranja gl. Rubeis, Mon. eccl. Aquil, col. 303. — Daje bil Maksim

že leta 649. gradeški patriarh, je razvidno iz št. 173.

') Bizantinski cesar Konstant, ki je vladal od 641—668, se je uradno zval Konstantinos.


216 vŠt. 174, 175, 176.


Št. 174. Okoli 650.

Nekako v tem času je 14 let vladal oglejski patriarh Feliks. Užival je zaupanje langobardskega kralja, ki mu je bil naklonjen ter mu izkazal mnogo dobrot

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8) : „Johannes ') patriarcha sedit annis XIV."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): ^Felix patriarcha sedit annis XIV. Hic apud regem Langobardorum familiaris extitit: cui ipse rex multum fuit benignus et gratiosus."

Št. 175. Okoli 661.

Po smrti furlanskega vojvoda Grasulfa je Agon dobil vojvodstvo.

Pauli diaconi Historia Langob., IV, c. 50 (MG. SS. rer. Langob., 137): „Circa haec tempora mortuo aput Foroiuli Grasulfo duce, Foroiu- lensem ducatum Ago regendum suscepit."

Ibid., V, C. \η (1. c. p. 151): „Siquidem, ut superius praetpiseramus, Grasulfo Foroiulanorum duce defuncto, successor ei in ducato Ago datus, de cuius nomine usque hodie domus quaedam intra Foroiuli constituta domus Agonis appellatur.*

Št. 176. Okoli 663.

Po Agonovi smrti je postal Lup furlanski vojvoda. Nekdaj je prišel po nekem nasipu, kateri se je že od starih časov sem nahajal v morju, s svojimi konjiki na otok Gradež, ki ni daleč od Ogleja. Na otoku je opustošil mesto ter s seboj odnesel zaklade oglejske cerkve.

Pauli diaconi Historia Langob., V, c. 17 (MG. SS. rer. Langob., 151): „Quo Agone mortuo, Foroiulanorum ductor Lupus eificitur. Hic Lupus in Grados insulam, quae non longe ab Aquileia est, cum equestri exercitu per stratam quae antiquitus per mare facta fuerat introivit, et depraedata ipsa civitate, Aquileiensis ecclesiae thesauros exinde auferens, reportavit."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, Gronache Ve- neziane, I, 87): „Girca hec tempora Lupus dux Foriulanus in Gradus insula


') Da mora tu stati „Felix, ne pa Johannes", ne kaže samo tu navedeni citat iz Chron. patr. Aquil. alterum, ampak tudi .Catalogus patr. Aquil." Rubeis, 1. C. p. 6), kjer so za patriarhom Fortunatom našteti: Felix, Joannes, Joannes, Petrus itd.


St. 176, 177. 217


cum equestri exercitu per strata que antiquitus per mare facta fuerat in- troivit, et depredata ipsa civitate, Aquilegensis ecclesie thesauros exinde auferrens reportavit."

Danduli Chronicon, VI, c. 8, pars i6 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, i2o): „Inter haec Lupus dux Forojulianus, qui Agadoto successerat, in Gradutn insulam transiens cum equestri exercitu."

Št. 177. Okoli 663.

Ko je langobardski kralj Grimoald šel nad Benevent, je izročil vodstvo svoje palače v Paviji furlanskemu vojvodu Lupu. Ta si je mislil, da Grimoald morebiti ne pride vec nazaj in zato je jako ošabno gospodoval po recenem mestu. Ko se je pa Grimoald povrnil, je šel Lup na Furlansko ter se tu spuntal zoper svojega kralja. Grimoald je nato pozval Obre, da bi prišli na Furlansko ter ugonobili Lupa, kar se je tudi zgodilo. *) Obrski kakan je premagal Lupa v štiridnevnem boju pri nekem kraju, ki se je zval „Flovius". ^) Vojvoda je izgubil svoje življenje, begunci pa so iskali zavetja po utrjenih gradovih. Obri so potem nekoliko dni plenili in požigali po vsej deželi. Nato jim je kralj Grimoald velel, da bi nehali ropati. A Obri so mu odgovorili, da ne zapustd Furlanije, katero so si s svojim orožjem priborili. Sedaj je bil Grimoald prisiljen zbrati svojo vojsko, da bi pregnal Obre iz dežele. Sredi polja je postavil svoj tabor. Ker je pa okoli sebe imel le majhen del vojske, je z zvijačo premotil obrske poslance, da so mislili, da ima mnogobrojno armado na razpolaganje. To je prestrašilo obrskega ka- kana tako, da se je takoj z vso vojsko vrnil v svojo državo.

Pauli diaconi Historia Langob., V, c. 17 (MG. SS. rer. Langob., 151): „Huic Lupo, quando Grimiiald Beneventum perrexit, suum palatiura commendavit."


  • ) Po kateri poti so Obri prišli v Furlanijo in po kateri so se vrnili, ni znaao.

Napačno bi bilo, ako bi iz tega slučaja, da so vsled poziva langobardskega kralja v tistem času Obri prišli v Italijo, ne pa Slovenci, hoteli sklepati, da so bili ti takrat pod obrsko oblastjo Najbrže kralj Grimoald ni zato poklical Slovencev na pomoč, ker so bili ti bolj naklonjeni furlanskim nezadovoljnežem, kakor pa njemu samemu. (Cfr. št. 178.) — Reči moram, da nimamo nobenih razlogov, iz katerih bi mogli sklepati, da so bili Slovenci takrat Obrom podložni.

') Kraj .Fiovius" je sedanja vas Fiume na Furlanskem. Poleg nje teče rečica Fiume, ki se izliva v Livenzo. (Cfr. Rutar v Letopisu Matice Slov. za 1885, str. 318.) Brez pravih razlogov je Linhart ,Gesch. von Krain, II, 142) mislil, da je bila ta bitka ob Hubelju (Fluvius Frigidus) v Vipavski dolini, kjer pa ni nobenega kraja, ki bi se zval ^Flovius". — Popolnoma neverjetno pa je, da bi bil pri Pavlu djakonu omenjeni kraj Flovius sedanja Reka (Fiume) ob Kvarnerskem zalivu, ker je vendar iz njegovega pripovedovanja razvidno, da so Obri premagali Lupa na Furlanskem, ne pa v Liburniji.


218 Žt. 177, 178.


Ibid. C i8: „Qui Lupus dura rege absente multa insolenter apiit Ticinum egisset, quippe quem reversurum non aescimaret: revertente rege, sciens, eidem ea quae non recte gesserat displicere, Forumiuli petens, contra eundem regem suae nequitiae conscius rebellavit.'*

Ibid. C. 19: „Tum Grimuald, nolens civile bellum inter Langobardos excitare regi Avarura cacano mandavit, ut in Forumiuli contra Lupum ducem cum exercitu veniret eunique bello protereret. Quod et factum est. Nam veniente cacano cum magno exercitu, in loco qui Flovius dicitur, sicut nobis retulerunt seniores viri qui in ipso bello fuerunt, per tres dies Lupus dux cum Foroiulanis adversus cacani exercitum conflixit. Et prima quidem die validum eius exercitum, paucis suis vulneratis, prostravit. Se- cunda vero die, iam aliquantis e suis vulneratis et mortuis, pari modo multos ex Avaribus extincxit. Tertia vero die, iam pluribus ex suis sauciatis sive peremptis, nihilominus magnum cacani exercitum delevit praedamque copiosam invasit. At vero die quarto tantam super se multitudinem con- spexerunt venientem, ut vix per fugam evadere possint."

Ibid. C. 20 (1. C. p. 152): ^Ibi itaque Lupo duce perempto, reliqui qui remanserant sese per castella communiunt. Avares vero per omnes eorum iines discurrentes, cuncta rapinis invadunt vel subposito igni conburunt. Qui cum per aliquot dies hoc facerent, a Grimualdo eis mandatum est, ut iam a devastatione quiescerent. Qui legatos ad Grimualdum mittunt, dicentes, Foroiuli se minime relicturos, quam armis propriis conquisissent."

Ibid. C. 21: „Tunc Grimuald necessitate conpulsus exercitum quoad- unare coepit, quatenus Avares de suis finibus exturbaret. In medio itaque campo sua castra et Avarum hospitium conponens cum exercitus partem exiguam haberet, eosdem ipsos quos habebat diverso habitu variisque in- structos armis ante oculos legatorum per dies aliquot, quasi novus iugiter exercitus adventaret, frequenter transire fecit. Avarum vero legati dum eundem ipsum exercitum aliis et aliis modis praeterire conspiciunt, inmen- sam Langobardorum multitudinem esse, crediderunt. Quibus Grimuald ita dixit: „Cum omni hac quam vidistis exercitus multitudine statim super cacanum inruam et Avares, nisi de Foroiulanorum finibus velociter exierint." His visiš et auditis legati Avarum cum haec suo regi nuntiassent, mox cum omni suo exercitu ad proprium reversus est regnum."


Št. 178. Okoli 664.

Po Lupovi smrti je hotel njegov sin Ar η ef rit postati vojvoda furlanski. Ker se je pa zbal kralja Grimoalda, je ubežal kSlovencem v Karantanijo. Ž njih pomočjo si je hotel potem podvreči voj vodstvo, a Furlani so ga napadli ter ne daleč od Čedada pri gradu Nimisu (pri Nemah) umorili.


št. 178, 179. 219


Pauli diaconi Historia Langob., V, c. 22 (MG. SS. rer. Langob., 152): „Denique Lupo hoc modo ut praemisimus interempto, Arnefrit, eius filius, voluit in loco patris aput Foroiuli optinere ducatum. Sed metuens Grimualdi regis vires, fugiit ad Sclavorum gentem in Garnuntum, quod corrupte vocitant Garantanum. *) Qui postea cum Sclavis adveniens, quasi ducatum eorum viribus resumpturus, aput Nemas castrum, quod non longe a Foro- iuli distat, inruentibus super se Foroiulanis, extinctus est."*)


Št. 179. Okoli 664,

Po Lupovi smrti je Vek t ari postal vojvoda furlanski. Rodil se je v Vicenzi ter je bil dober in milostljiv vladar. Ko so Slovenci culi, da se je Vektari napotil v Pavijo, so zbrali močno vojsko ter so hoteli napasti Čedad. Nedaleč od tega mesta pri Briščah^) so posta- vili svoj tabor. Prigodilo se je pa, da se je bil vojvoda Vektari povrnil iz Pavije že prejšnji večer, česar pa Slovenci niso kar čisto nič opazili. Ker so Vektarijevi grofje odšli in sicer vsak na svoj dom, se je vzdignil le on sam s 25 možmi ter šel nad Slovence. Ko so ti videli to malo krdelce, so se smejali ter rekli, da gre pač nad nje patriarh s svojimi duhovniki. Ko je Vektari dospel do mosta nad reko Nadižo*), pri ka- terem so se postavili Slovenci, je vzel z glave svojo čelado ter se jim dal spoznati; imel je namreč plešasto glavo. Ko so Slovenci videli, da je Vektari sam prišel, so se prestrašili tako, da so mislili bolj na beg, kakor pa na boj. Vektari je nato s svojim malim krdelcem napadel Slovence ter jih pobil toliko, da jih je izmed 5000 mož le prav malo ubežalo.^)


') Pisatelj je tu zamenjal ime mesta Garnuntum z imenom slovenske dežele Carantanum.

') Ta notica Pavla dijakona nam dovolj jasno kaže, da so bili Slovenci po Karaotaniji okoli leta 6o4. popolnoma samostojni. Puntarski sin kakega kneza ne bo iskal zavetja in vojne pomoči pri zavisnem narodu!

') ^Broxas" so BrišČe. Tako se zove vas blizu Nadiže na zemlji beneških Slovencev. To ime (in fines Broxias, in Broxianis montibus) se nahaja tudi v neki listini kralja Berengarja iz 1. 888. (Beitrage zur Kunde steierm. Geschichtsquellen, IX, 88.)

") Tu nam je misliti na most v bližini Ažle nad Čedadom. Pri tem mostu je dandanes jezikovna meja med Slovenci in Furlani.

'; Kakor na nekaterih drugih mestih, tako hoče Paulus diaconus tudi tukaj nekoliko proslaviti svoje rojake in njih hrabrost, in sicer na račun zgodovinske resnice. Razume se, da mu ne moremo verjeti, da bi bilo 5000 oboroženih Slovencev, ki so se lahko branili v svojem taboru in ki so se hoteli polastiti utrjenega mesta, bežalo pred 26 možmi ter se dalo od njih pobiti. Ako bi bil Vektari res tako predrzen, kakor ga nam opisuje langobardski zgodovinopisec, bi bil gotovo moral poplačati svojo smelost z življenjem ali pa vsaj s svojo prostostjo.


220 Št. 179, 180.


Pauli diaconi Historia Langob., V, c. 23 (MG. SS ref. Langob., p. 152. 152, 153): „Deinde ordinatus est aput Foroiuli dux Wechtari, qui fait oriundus de Vincentina civitate, vir benignus et populum suaviter regens. Hunc cum audisset Sclavorum gens Ticinum profectutn esse, congregata valida multitudine, voluerunt super Foroiulanum castrum inruere; et venientes castrametati sunt in loco qui Broxas dicituf, non longe a Foroiuli. Secundum divinam autem dispositionem contigit, ut dux Wechtari superiori. vespere a Ticino reverteretur nescientibus Sclaris. Cuius comites cum ad p. 153. propria, ut adsolet fieri, remeassent, ipse hoc nuntium de Sclavis |j audiens, cum paucis viris, hoc est viginti quinque, centra eos progressus est. Quera Sclavi cum tam paucis venire conspicientes, inriserunt, dicentes, patriarcham contra se cum clericis adventare. Qui cum ad pontem Natisionis fluminis, qui ibidem est ubi Sclavi residebant, propinquasset, cassidem šibi de capite auferens, vultum suum Sclavis ostendit; erat enim calvo capite. Quem dum Sclavi, quia ipse esset Wechtari, cognovissent, mox perturbati, Wechtarl adesse clamitant, Deoque eos exterrente, plus de fuga quam de proelio cogitant. Tunc super eos Wechtari cum paucis quos habebat inruens, tanta eos strage prostravit, ut ex quinque milibus viris vix pauci qui evaderent remanerent."

Št. 180. 668, po 15. juliju.

Ko je bil bizantinski cesar Konstant v Sirakuzah umorjen *), se je spuntal Mezezij, ki se je takrat z vzhodno (bizantinsko) vojsko mudil v Siciliji ter se hotel polastiti države. Nato so se vzdignili zoper njega oddelki italske vojske, ki so prišli iz Istre, Kampanije, Sardinije in Afrike. Zbrali so se v Sirakuzah, premagali Mezezija ter ga umorili.

Gesta pont. Rom.,Adeod. (MG. Lib. pont , 1, 190): ,Huius temporibus Mezezius, qui erat in Sicilia cum exercitu Orientale, intartizavit et arripuit regnum. Et perrexit exercitus Italiae per partes Istriae, alii per partes Cam- paniae, nec non et alii per partes Sardiniae Africae; pari modo venerunt Sicilia in civitate Svracusana, et deo auxiliante interemptus est nec dicendus Mezezius; ..."

Pauli diaconi Hist. Langob., V, c. 12 (MG. SS. rer. Langob., 150): „lnterfecto igitur aput Siracusas Gonstante imperatore, Mecetius in Sicilia regnum arripuit, sed absque oričntalis exercitus voluntate. ') Contra quem Italiae milites alii per Histriam, alii per partes Campaniae, alii vero a partibus Africae et Sardiniae venientes in Siracusas, eum vita privarunt."

  • ) Bizantinski cesar Konstant je bil dno 15. julija leta 668. unorjen.

') Pavel dijakon je to, kar tu pripoveduje, posnel po Lib. pont., a je, kakor se kaže, površno postopal, ko trdi, da seje Mezezij vzdignil proti volji vzhodne vojske.


št. 181, 182. 221


St. 181. Od 668 do 673.

Gradeški patriarh Štefan II. je bil doma v Poreču. Za patriarha so ga izvolili tisti škofje, duhovniki in prebivalci Nove Venecije in Istre, ki niso živeli pod langobardskim jarmom. Vladal je pet let in dva meseca. Ko je umrl, je bil pokopan na Gradežu v kapeli sv. Ivana.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, ii): „Deinde (se. post Maximum) successit ad regendam ecclesiam Stephanus presul, qui ann. numero V pontifex fuit. eo vero mortuo atque sepulto in eodem castro (se. Gradensi) iuxta basilicam beati Johannis evyangeliste."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, 1. c. I, 87): „Huic (se. Maximo) successit Stephanus patriarcha "

Ibid. (p. 88): „Anno ab incarnatione Donoini sexcentesimo septuagesimo secundo *) Stephanus patriarcha ex hac luce migravit, qui ecclesiam Gra- densem rexit annos quinque.

Chronicon Venetum vulgo Aitinate (MG. SS , XIV, 17): „Huic (se. Maximo) successit Stephanus patriarcha, qui fuit nacione Parenciane civitatis; vixit in patriarchatu an. 5."

Danduli Chronicon, VI, c. 9 (Muratori, Seript. rer. Ital., XII, 121): ^Stephanus seeundus patriarcha creatus est anno Domini DCLXX.*) Hic Parentio civitate Istriae natus, ab episeopis, clero et populo noyae Venetiae et Istriae, qui a Longobardorum jugo exempti erant, patriarcha electus et conseeratus est."

Ibid. VI, C. 9, pars 8 (1. c. p. 122): „Stephanus itaque patriarcha iinitis annis V, mensibus II in ecclesia sua raoritur et in capella sancti Joannis in eadem urbe sepultus est."

Št. 182. Okoli 670.^)

Anonymus Ravennas omenja v svoji Cosmographiji (IV, c. 19, ed. Pinder et Parthey, p. 215, 216) med drugimi panonskimi mestitudi


') Primogenij je postal gradeški patriarh leta 628. Ako je res vladal 20 let in 3 mesece, njegov naslednik Maksim tudi 20 let, Štefan II. pa 5 let in 2. meseca, tedaj moramo trditi, da je ta umrl leta 673., ne pa 672., kakor piše kronist.

') Zastran datiranja gl. Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 303 in 305.

  • ) Anonymus Ravennas je sestavil svoje geografično delo med letom 667. in

670. po Kr. — Ker je gradivo zajemal iz starejših spisov, zato za naše kraje veči- noma ni orisal takratnega zemljepisnega stanja. Kar nam navaja, se navadno nanaša še na razmere v rimski dobi.


222


Št. 182


p. 216. naslednja: „ . . . Aquavwa^\ Remista'^)^ Petaviona^)^ Vincensimo% Ligano'% Salla^J^ Aravona)^ Savaria'^).

Kar se tiče panonskih rek, navaja le štiri, med njimi tudi

p. 218. Dravo in pa Blatno jezero (IV, c. 19, p. 218, 219): „Per quas Panno- nias transeunt plurima flumina^ inter cetera quae dicuntur^ id est Ira, Bustricius. In qua Pannonia est lacus maximus qui dicitur

p. 219. Pelsois^), item flumina || Parsium, Dravis.^

On pravi, da med Gorenjo in Dolenjo Panonijo je bila pokra- jina Valeria, ki je imela več mest. Potem našteva nekatera mesta, ki so bila v tej pokrajini (IV, c. 20, p. 219, 220): ^^Item iuxta ipsam Pannoniam est patria quae dicitur Valeria^ quae et media ap- pellatur promncia^ pro eo quod reiacet inter supra scriptas Pan- nonias.^^) ipsi eandem discripserunt philosophi; sed ego secun- dum praefatum scriptorem Marcummirum Gothorum philosophum civitates inferius designatas eiusdem Valeriae nominavi in qua Valeria plurimas civitates fuisse legimus, ex quibus aliquantas designare volumus^ id est Acunum^'\ Usum'^), Malatis^% Ca•

p. 220. //o**), Cornacum^^), || Alusione^\ Annama^), Clautiburgum^y, Li-


  • ) Aquavivaje bila blizu tam, kjer je sedaj Varaždin na Hrvaškem. Cfr. Leto-

pis Matice slov. za leto 1897, str. 13.

') Remista (Ramista) je bila nekako v sredi med Varaždinom in Ptujem.

•) Petaviona je sedanji Ptuj.

  • ) Vincensimo (Ad vicesimum) je bil morebiti blizu sedanjega Središča na

Štajerskem. Cfr. Letopis, stran 12.

^) Ligano (Alicano, Halicano) je bil morebiti pri Dolenji Lendavi ali pa pri Miklovcu. Cfr. Letopis, str 12

•) Salla (Salle) je bil kraj pri reki Šali morebiti blizu tam, kjer je sedaj Lovo.

') Aravona (Arrabone) je bil kraj pri reki Rabi najbrže nekako tam, kjer je sedaj Kormond.

"; Savaria se je zvala sedanja Ogrska Sobotica (Szombathely, Steinamanger).

•j Lacus Pelsois je Blatno jezero.

'") Pannonia primaali superiorje bila bolj na severozahodu tik Norika, Pannonia secunda ali inferior pa v sedanjem Sremu med Savo, Dravo in Donavo. Vmes med obema na zahodni strani ondotnega dela Donave nekako do Blatnega jezera je bila Valeria.

") Acunum ali Acumincum je bil tam, kjer je sedaj Slankamen ob Do- navi na vzhodnem Hrvaškem.

  • ') Usum ali Cusum je bil na mestu sedanjega Petro varadina.

'*) Malatis ali Bononia, sedaj Banostor.

'") Catio ali Cuccio, sedaj llok v Slavoniji.

"j Cornacum je bil za 16 rimskih milj (kakih 6 ur) od Iloka proti zahodu.

") Alusione (prav za prav Lussonium, Λουσσόν.ον) je bil blizu Donave v sedanji Tolnski županiji na Ogrskem tam, kjer je sedaj Komlod.

") Annama (Annamatia) se je zvala rimska postaja od Lussonija za 25 rimskih milj proti severu ter je bila blizu sedanjega Duna-Foldvara.

") Clautiburgum (prav za prav Teutoburgium, Τδυτοβούργιον) je bil v Slavoniji pri Dalji ne daleč od izliva Drave v Donavo.


št. 182. 223

vorin. Donatianis^ Antiana^), Lugione% Belsalino^), Lumano, Cardelaca,'^")

Nato dostavlja ravennski geograf, da na neki drugi strani iste (?) pokrajine, ki sega do Save in po kateri so po Jordanovi trditvi nekdaj prebivali Markomani ^), so bila še druga mesta, katera potem po imenih navaja. (IV, c. 20, p. 220, 221) : „//^m ad aliam partem p. 220. sunt civitates, id est Sicce, Fines^ Romula. Nomiduni^ Cruppi^ Acerbo. Atamine. || Quam Valeriam aliquando Marcannorum gens p. 221. obtinuit, sicut testatur multotiens supra scriptus lor daniš sapien- tissitnus chronographus. quam Valeriam flnit fluvius maximus gui dicitur Sans.""^)

Tik (posavske) Valerije je bila dežela Car neola ali Carnechi ki se je v starih časih tudi Alpes luliana z vala. V tej deželi je bilo več mest, izmed katerih pisatelj tudi nekatera navaja. Visoko v gorah Carneole je neko jezero ; dalje ima ta dežela več rek, med kate- rimi je tudi Xorcac". (IV, c. 21, p. 221—223): „Item iuxta ipsam p. 221. Valeriam ponitur patria que dicitur Carneola, quae et Alpes luliana antiquitus dicebatur. quam, patriam, Carnech, qui Valeriam


^) Antiana je bila med Osekora (Mursai in Pečuhom (Sopianae).

') L u g i o η e (nom. L u g i o) je bil od Antiane za 25 rimskih milj proti severu Hekako tam, kjer je sedaj Szekcso.

  • ) Belsalino (Σαλίνον, Vetus salinas, Vetusallo). Ta kraj je bil pri Donavi

tam, kjer je sedaj Adony nasproti Csepelskemu otoku.

  • ) Lega tu navedenih krajev nam kaže, da je bila Valeria, o kateri Ano-

nymus Ravennas na tem mestu govori, tista pokrajina, ki je bila kot taka tudi drugim pisateljem znana.

  • ) Jordanes (Romana, § 217, ed. MG. Auct. ant. tom. V, p. 27) pravi: „Mar-

comanni namque et Quadi in illa Valeria, que inter Draum Danubiumque interiacet, ab eodem tunc ductore oppressi ..." Tu omenjena Valeria ni bila tedaj kaka po- krajina ob Savi, pač pa tista, katero sta reki Drava in Donava oklepali.

•) Kje so stala zgoraj našteta mesta? — Ni težko uganiti, da Sicce je sedanji Sisek pri izlivu reke Kolpe v Savo. V besedi Nomiduni tiči ime rimskega mesta Noviodunum ali Neviodunum, čegar ostanki se nahajajo na Krškem polju na Do- lenjskem. Fines je nekdanja rimska postaja „Ad fines•, kakor jo navaja Tab. Peutingeriana. Ta postaja je bila za 20 rimskih milj oddaljena od Siska ter je stala ob cesti, ki je peljala v Neviodunum. Ob isti cesti le za deset rimskih milj od Nevioduna proč je stala postaja Roraula. Cruppi je isto, kar Crucio. To ime navaja Peutingerjeva tabla. Dotični kraj je bil na Dolenjskem in sicer 16 rimskih milj oddaljen od Nevioduna in ravno toliko tudi od sedanjega Trebnjega. Postaja Acer bo (na Peutingerjevi tabli stoji Aceruonei je bila tam, kjer je sedaj vas Hudo med Višnjo goro in Zatičino. V besedi Atamine tiči morebiti ime nekdanje Emone (Ad Emonam).

Iz tega je razvidno, da en del tiste Valerije, o kateri govori neznani ravennski geograf, je obsegal tudi sedanje Dolenjsko nekako do mesta Ljubljane ter tudi sosednje strani Hrvaškega. Rečeni pisatelj pozna pravo Valerijo tam daleč na vzhodu pri Donavi; a z istim imenom nazivlje tudi nekdanjo pokrajino S a vi j o. Se je 11 to zgodilo vsled kake pomote ali iz drugih razlogov, ni mogoče sedaj razsoditi.


224 MmiKmMiiMaiai^^^ St 182.

patriam, ipsi eandem descripserunt philosophi: sed ego secundum supra scriptum Marcomirum Gothorum phtlosophum civitates inferius designatas eiusdem Carnech patriae nominam. in qua Carnech patria quasdam fuisse civitates legimus, ex quibus aliquantas designare volumus^ id est Carnium. Scoldium, Bipplium,

p. 222. II J^is, Planta, Clemidium, Sedo.

Item in valle eiusdem patriae sunt civitates ^ id est Seution, Patiuma, Sorbam^ Eperunto, Precona, Lebra^ Ambito^ Barneo^ Paris^ Elebra^ Ecuno^ Selunto^ Poreston^ Artara, Ranio, Rinubio^ Benela, Cliena. ||

p. 223. In cuius patriae summitate moittium lacum esse legimus.

quae patria diversa habet flumina^ inter cetera fluvius qui dicitur Corcac.')


^) Ne bo odveč, ako nekoliko pretresujemo to, kar nam ravennski geograf o Carneoli pripoveduje. On trdi, da se ta zemlja nahaja tik pokrajine Valerije. Ker je ta, kakor smo prej omenili, obsegala Dolenjsko, se nam nehotč vsiljuje v glavo, da seje Carneola rečenega zemljepisca razprostirala po sedanjem Gorenjskem. To dokazuje tudi njegova trditev, da se je Carneola nekdaj Alpes luliana zvala. Alpes luliana so Julijske Alpe, katere nam je iskati po severozahodnem Gorenjskem in severnem Goriškem tja do Bele pri Pontebi, kjer se pričenjajo Karnske Alpe. Proti jugu segajo Julijske Alpe do kraškega gorovja po Notranjskem.

Ravennski geograf je tudi zapisal, da je v Carneoli visoko v gorah neko jezero. Brez dvoma je mislil na Bohinjsko ali pa Blejsko jezero. V Karniji na Beneškem ni nobenega jezera in tako je tedaj to nov dokaz, kje nam je iskati Carneolo in njena nekdanja mesta. Ne morem pritrditi Hitzingerju (Mitth. des hist. Ver. f. Krain, 1862, str. 92\ ki misli na Cirkniško jezero, ker to ni visoko v gorah in tudi ne v Julijskih Alpah.

Dalje pravi rečeni pisatelj, da ima omenjena zemlja več rek, med katerimi je tudi eCorcac". — Katera je ta reka? Dolenjska Krka ne more biti, ker je ta tekla po pokrajini, katero ravennski zemljepisec imenuje Valerijo. Še manj bi bilo mogoče misliti na Krko, ki teče po Koroškem. Tudi ne more biti Ljubljanica, katero je Strabon po pomoti imenoval Κορκόρας. Ako bi šli v beneško Karnijo, ne dobili bi tam nobene rečice, katere ime bi bilo le nekoliko podobno besedi „Corcac". Po mojih mislih je ta Corcac sedanja Kokra, ki se pri Kranju izliva v Savo.

Če imamo vse to pred očmi, moramo reči, da je Carneola, o kateri govori ravennski kozmograf, sedanje Gorenjsko. Mesta, katerih imena nam je ohranil neznani pisatelj iz Ravenne, so večinoma stala po sedanjem Gorenjskem v tistem času, ko še ni bilo ondi naših prednikov. Prvo izmed navedenih mest je Carnium, katero je po mojem mnenju stalo tam, kjer je sedaj Kranj; ni pa sedanji Zuglio (nekdanji lulium Carnicum) na severnem Beneškem, kakor se je dosedaj v obče mislilo. Mesta, katera so našteta „in valle eiusdem patriae", so se nahajala naj brže v dolini reke Save med Kranjem in Trbižem, ne pa v dolini gorenjega Taljamenta, kajti ravennski geograf prišteva to reko beneškemu vodovju in ondotno zemljo tja do Karantanije Italiji. Morebiti bi kdo opomnil, da so gorenjska tla premajhna za toliko mest, kolikor jih je navedel neznani pisatelj iz Ravenne. Temu se lahko odgovori, da po dolini gorenjega Taljamenta je še manj prostora, kakor pa po Gorenjskem. Sicer je pa morebiti ta ali oni izmed naštetih krajev stal v kaki drugi dolini Julijskih Alp, tako n. pr. v gorenji Soški dolini.


št. 182. 225

Ob morju je bila trsatska Liburnija, ki je tudi obsegala več mest. Ta pokrajina se je (na zahodu) dotikala Istre. (IV, c. 22, p. 223 p. 223. do 225) : ^Jterum ad mare magnum, id est ad colfum occidentalem^ ponitur patria quae dicitur Liburnia Tarsaticensis. quam patriam Liburniam supra scripti qui Carnech patriam nominaverunt, ipsi eandem desrcipserunt philosophi^) sed ego secundum prae- fatum Marcomirum Gothorum philosophum civitates inferius dictas eiusdem Liburniae patriae nominavi. in qua patria pluri- mas fuisse civitates legimus, ex quibus aliquantas designare volumus.id est cimtas Elona'^\item Dan^ Coriton^), || Argerunto")^ ^. 22\. Bigi% Ospela^\ Puplisca\ Senia\ Turres% Raparia'% Thar- saticum^^), Lauriana^^), Albona^^).

Rekel sem, da Carnium je najbrže sedanji Kranj. Kar se tiče ostalih krajev, katerih imena nam je zapisal ravennski kozmograf, moram reči, da jih ne morem najti, naj jih že iščem po Karniji ali pa po Gorenjskem. Najbrže so dotični kraji večinoma stali po sedanjih gorenjskih tleh. A v teku časa, posebno med ljudskim preseljevanjem, so bili razrušeni. Ko so proti koncu šestega stoletja Slovenci posedli sedanjo gorenjsko stran, so na razvalinah zgoraj naštetih krajev in mest postavili nove naselbine ter jim navadno dali domača slovenska imena, kakor Loka, Kamnik, Radovljica, Tržič, i. t. d. Stara imena so se polagoma pozabila ali pa v ustih novih naselnikov predrugačila tako, da jih sedaj ni več mogoče spoznati. Iz vsega je jasno, da je bila gorenjska stran v rimski dobi gosto naseljena.

Hitzinger (Mitth., op. cit., str. 92 in 114) išče zgoraj navedene kraje po Go- renjskem, Notranjskem, Goriškem in Beneškem. Ker je jako svojevoljno razlagal razna imena, nima njegov spis prave znanstvene veljave. Nikakor mu ne morem pritrditi, da Scoldium je Solkan, Planta Planina, Precona Bračan pri Korminu itd. Tudi ni na mestu, da bi identificirali krajevna imena, katera čitamo v kozmografiji ravennskega pisatelja, s takimi sedanjimi krajevnimi imeni, katera imajo brez dvoma slovenski izvir, kajti spisi, iz katerih je rečeni geograf zajemal, so gotovo starejši, kakor pa dotični slovenski kraji. Napačno bi bilo, ako bi trdili, da je v besedah Planta in Planina, Lebra in Labore, Selunto in Sela, Poreston in Porečje, Rinubio in Ravnica, Benela in Bela, Cliena in Klanec itd. kaka filologičua zveza.

1) Mommsen in nekateri drugi učenjaki trdijo, da so gotovski filozofi Aita- narid, Eldevald in Markomir, katerih imena ravennski zemljepisec večkrat navaja, izmišljene osebe; a zopet drugi pisatelji pa mislijo, da so živeli takrat, ko je vladal vzhodnogotovski kralj Teodorik.

') Elona je stara Aenona, sedanji Nin v severni Dalmaciji.

  • ) C o r i t o η je rimski Corinium (Kopiviov) ter sedanji Karin v severni Dalmsciji.
  • ) Argerunto je nekdanji Argyruntum (Άργυροαντον), ki je stal blizu tam,

kjer se Zrmanja izliva v morje.

  • ) Bigi je stari Vegium (Ούεγία), ki je stal ob morju blizu sedanje hrvaško-

dalmatinske meje.

•) O sp e 1 a je Plinijeva Ortopula in Ptolomejeva "Ορτοπλα ter se je nahajala na zemlji sedanjega hrvaškega Primorja.

') Puplisca je rimska Lopsica, ki je stala najbrže nekoliko proti jugu od sedanjega Senja v hrvaškem Primorju.

') wS e η i a je sedanji Senj.

•) Turres je rimski Ad turres med Senjem in Trsatom.

  • °) Kraj Rapariaje bil blizu Trsata.

") Tharsaticumje sedanji Trsat blizu Reke v hrvaškem Primorju.

"^) Lauriana je sedanja Lovrana v Istri.

") Albona je sedanji Labin v Istri.


226 vŠt. 182.

Item supersunt in ipsa provincia Liburnia, id est Olisa, p. 225. Tarneum, Abendone'\ Parupion'^), [ Ethetia^\ Ancus*).

Item iuxta ipsam Liburniam litus mare magnum est patria quae dicitur Istria, quae ex ista pertinet.""

Italija je imela 18 pokrajin, med njimi tudi Beneško in Istro. (IV, C. 29, p. 247): y,Quae Italia habet infra se provincias farno- sissimas decem et octo^ id est Liguria, provincia Venetiarum^ Istria: ..."

Na Beneškem je bilo mnogo mest. (IV, c. 30, p. 253— 254):

p. 254 rJtem in regione Venetiarum sunt civitates, id est Vicentia% ;|

Patamum*^). Tarbision^\ Altinum^), quae et Altilia quondam

dicebatur^ antequam ab Attyla esset capta, Opitergium^), unde

dicuntur Opitergini, Concordia '**).

Item supersunt civ it ates^ id est Filtrio ' ), Susonnia ^'), Ceneda ) Aquileia^ Foroiulium^'^).

Tudi po Istri je bilo več mest. (IV, c. 30, p. 255) : y^Item in regione Istriae sunt civitates, id est Tregeste^\ Sapparis^^), Hu- mago'\ Neapolis'\ Parentio'\ Ruigno\ ΡοΙα'^Ύ

Pisatelj nato našteva razna primorska mesta Italije, začenši

pri Rasi, kjer je bila meja med Liburnijo in Istro, pa do Galskega

p. 255. zaliva. (IV, c. 31, p. 255—257): ,,Dicere civitates eiusdem Italiae

p. 256. circa maris litora positas ab ima Italia inchoemus, id est a civi-

taie Arsiae"), quae finitur inter provinciam Liburniam et Istriam.

  • )Abendone je rimski Avendone ter je stal v sedanjem hrvaškem Pri-

morju.

') Parupionje nekdanji Arupium, ki je bil blizu tam, kjer je dandanes Otočac v hrvaškem Primorju.

') Ethetia je to, kar Epidotio na Peutingerjevi tabli.

  • ) A η C u s je bil v hrvaškem Primorju.

') Sedaj Vicenza na Beneškem.


•)


η


Padova


')


T)


Treviso


•)


« 


Altino


•)


»


Oderzo


10)


»


Concordia


")


t)


Feltre


")


»


Susigana


")


η


Ceneda



7)


Čedad


") Tregeste je sedanji Trst.

  • •) Sapparis ali vSiparis je sedanji Sipar v zahodni Istri.

") Humago je sedanji Omak (Umago) v zahodni Istri.

") Neapolis je sedanji Novi grad (Cittanuova) v Istri.

") Parentio ali Parentium je sedanji Poreč.

'") Ruigno je sedanji Rovinj. Tu se mesto prvikrat omenja v zgodovini.

'*) Pola je sedanji Pulj.

") Mesto ali kraj Arsia nam je iskati v Istri pri reki Rasi.


št. 182. 227

sed quia tam antea alias civitates nominavimus^ ut memhratim eas per singulas provindas exponeremus^ attamen ut significemus guae sint civitates vel civitatum territoria, ideo exponimus nomi- nando^ id est Arsia, Nessatio '), Pola, Ruginio, seu Ruigno, Parentium, NeapoUSy Humago, || Siparis^ Silbio % Piranon \ p. 257. Capris% Tregesten, Foroiulium, Puciolis% Agmleia, Concordia, Altinum ..."

Dalje navaja razne reke po Beneškem in po Istri. (IV, C. 36, p. 290, 291): „/w provincia autem guam praediximus Vene- p. 290. tiarum pertinente ex Italia sunt dwersa flumina, inter cetera guae dicuntur Retron ®) guod Redenovo dicebatur^ Astago J, Brinta\ Sile^\ Liguentia '^), Plazfe^^), Taliamentum.

Nominavimus etiam Istriam ex Italia pertinentem; in gua P• 291. Istria sunt diversa flumina^ inter cetera guae dicuntur^ id est Rusano ^'), Argaone^^), Nengone^'^) et Arsia.""

Italija je na (severni) strani za mejo imela visoke gore (Alpe), ki se na enem koncu dotikajo Galskega morja pri Ventimiglii'^), na drugem pa Jadranskega pri Plominu ne daleč od liburnijskega mesta Trsata. Na eni strani tega gorovja je bila Italija, na drugi pa razne druge dežele, med njimi tudi Karantanij a in pa domo vina Kar nov. Vrhove na zemlji Karnov so že od nekdaj imenovali Julijske Alpe *") (IV, C. 37, p. 292, 293): ^Completur autem praedicta Italia habens P• 292. finem ab ipso latere excelsos montes guos guidam, Titanos dicunt, gui pertingunt mari Gallico non longe a praedicta civitate Viginti-


') Mesto Nesactium (Νέσακτον), katero že Plinij in Ptolemaej omenjata, je bilo v južni Istri.

') Silbio je sedanja Žalborna (Salvore) blizu Pirana.

  • ) Piranon je sedanji Piran.

") Caprisje sedanji Koper.

  • ) Puciolis je sedanja vas Pozzuolo blizu Vidma na Beneškem.

•) R etron, t. j. (δείθ-ρσν = reka. Najbrže so tako zvali kak del padskega ustja.

^) Astago je sedanja Adiža.

") Brinta je sedanja Brenta.

•) Sile. — Tako se še dandanes zove reka, ki teče mimo mesta Trevisa.

^") Liguentia je sedanja Livenza.

") Pla ve je sedanja Piave.

") Rusano je sedanja Rižana v severni Istri.

'*) Argaoneje sedanja Dragonja.

    • )Nengone je sedanja Mirna v Istri. Omenim naj, da Itin. Ant. pozna

postajo „Ad Ningum".

'■'•) Mestice Ventimiglia je pri Sredozemskem morju blizu sedanje italijansko- francoske meje.

'*) Iz tega je razvidno, da je itaLska zemlja takrat segala do Karantanije, ali z drugimi besedami, da je zemlja ob gorenjem Taljamcntu, kjer je sedaj Karnija, spadala pod Italijo,

20« 


228 St. 182.


milia. qui montes dividunt inter provinciam Septimanam ^) et Italiam, inter Burgundiam et Italiam, inter Maurianos ^) et Italiam^

p. 293. inter Ranicos % quae modo a Bauvariis dominatur, et Italiam || inter Carontanos'*'), et Italiam, inter patriam Carnium ^) et Italiam ; quod iugum Carnium dicebatur ab antiquis Alpis lulia. qui montes finientes ipsam Italiam descendunt ex parte ad mare Adriaticum nono longe a civitate Tharsatico provinciae Liburniae in loco qui dicitur Phanas^). a secundo autem latere habet ipsa Italia flnem praedictum mare magnum. Adriaticum, cuius litore ponitur ipsa Italia^ usque ad completam superius dietam provin- ciam Istriam.^

Kar se tiče m e s t med Dračem in Ravenno, omenja ra v enn- ski pisatelj razen drugih tudi naslednje (V, c. 14, p. 381 — 383): „ .. .

p. 381. Enona, Agit), Corinthon, Argerunton^ Bigi, Ospela^ Publisca,

p. 382. Senia, Turres, Raparia, Tharsaticum, Lauriana^ Albona, Arsia, \\ Nesatium^ Pola^ Revingo *), Parentium, Neapolis, Humago, Sipa- ris^ Silbonis, Pirano, Capris, Tergeste, Adbessicin^), Foroiulium^

p. 383. Putiolis, Aquileia^ || Concordia, Altinum, ..."

Guidonis Geographica, c. 5 (ed. Pinder et Parthey, p. 453): „Italia habens fines ab occidente montes excelsos, quos quidam Titanos dicunt, alii Alpes lovias nominant, incipientes a mari Gallico, quod et Tirrenum, haud longe a praedicta civitate Vigintimilio. qui videlicet montes dividunt inter provinciam Septimanam et Italiam, inter Retianos et Italiam, inter Garantanos et Italiam, inter patriam Carnuntum et Italiam, quod iugum Carnich ab antiquis Alpes luliae dicebantur, quique etiam tali modo claudentes Italiam descendunt ad sinum maris Adriatici non longe a civitate Tharsatico provinciae Liburniae in locum qui dicitur Fanas."


  • ) Pokrajina Septimania je bila v južnem delu Galije.

') Prebivalce „Maurianos" nam je iskati po sedanjem Savojskem, kjer so se, kakor čitamo v letopisih osmega in devetega stoletja, nahajali „vallis Maurienna" in „Maurienna urbs".

') Namesto ^Ranicos" ima Guidon v svoji geografiji »Retianos", Misliti nam je na prebivalce stare Recije.

") Tu se prvikrat v zgodovini omenjajo »Carontani" (Karantani).

  • ) Patria Carnium je ravno to, kar Carneola ali pa Carnech patria.

"'j Phanas je sedanji Plomin (Fianona) v Istri. Sosednji del morja so nekdaj zvali »sinus Flanaticus".

') Namesto »Agif ima ravennski geograf na nekem drugem kraju (IV, c. 22) besedo »Dan•*.

') Namesto „Revingo" ima rečeni pisatelj drugod (IV, c. 30 in 31) Ruigno in Ruginio.

') Adbessicinje morebiti nekdanja postaja ^Anesica", kije stala nekako med Prosekom in Opčino pri 24. miljniku od Ogleja. Mogoče je pa tudi, da se je kraj prav za prav glasil „Ad vicesimum" ter bil pri 20. miljniku od Ogleja.


št. 182, 183, 184. 229


Ibid., C. 6 (p.453, 454): »A secundo latere est Italiae finis per || litora p. 453. praedicti sinus raaris Adriatici usque ad expletum tractum totius provinciae p. 464. Histriae."

Ibid., C. 17 (p 459): „Item in regione Venetiarum sunt civitates Vicentia, Patavium, Altinum, Concordia, Trabium ^), Opitergium.*

Ibid., C. 18 (p. 459. 460): „Itena desuper sunt civitates Filaria'), p. 459. Sosonia, Ceneda, || Aquilegia, Foroiulii." p. 460.

Ibid., C. 19 (p. 460): Item in regione Histriae sunt civitates Treiesta, Sapara, Umagum, Neapolis, Parentia, Ribingium, Pola."

Ibid., C. 20 (p. 460, 461): „Nominare itaque litoreas Italiae civitates volens, ab inferioribus partibus inchoandum est, id est a civitate Arsia, quae confinium Liburniae Histriaeque provinciarum est. sed quia iam superius dictas ingressi civitates, ut membratira eas in unaquaque provincia exponereno, nune easdem non incongrue reiterans ordinatius explicabo: Arsia, Nissacium, Pola, Ribingiuno, Neapolis, Umagum, || Sapara quae et Sibaris, Silvium, p. 461. Piranium, Gapris, Treiesta, Foroiulii, Puciolis, Aquileia, Concordia, Alti- num ..."

Kar se tiče mest med DraČem in Raven η o, omenja Guidon c. 115. razun drugih tudi naslednje (c. 115, 116, 117, p, 543, 544): » . . . Ebona, p. 543. Agit, Gorinthon, || Argerunton, Bigi, Ospella, Publisca, Senia, Turres, Ra- c. 116- paria, Tharsaticum, Laureana, Albona, Arsia, Nesacium, Pola, Remigium, Parentium, Neapolis, Humagum, Sipparis, Silbonis, Piranum. || Gapris c. 117. Tergeste, Alessiccion, Foroiulium, Puciolis, Aquileia nobilis et oliminclita: hanc Attila saevissimus cepit et diruit: Goncordia, Altinum . . ."


St. 183. Okoli 670.

Za oglejskim patriarhom Feliksom je sledil Ivan II., ki je vladal devet let.

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 8): „Johannes patriarcha sedit annis IX."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „Johannes pa- triarcha sedit annis IX."

Št. 184. Od 673. do 683.

Gradeški patriarh Agat on je bil rojen v Kopru. Za patriarha so ga izvolili sufragani Nove Venecije in Istre. Vladal je deset let ter bil pokopan zraven svojega prednika.

') Trabium. — Anon. Rav. ima Tarbision. ') Filaria. — Anon. Rav. ima Filtrio.


230


Št. 184, 185, 186.


Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, Cronache Vene- ziane, I, 88): hic successit Agathon."

Ibid. (Monticolo, p. 89): „Hoc quoqae tempore mortuo Agathone patriarcha, qui ecclesiam Gradensem rexerat annos decem •*

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): „Agaton patriarcha, qui fuit nacione Continopolis ^) caput Ystrie civitatis, vixit in patriarchatu an. 10."

Danduli Chronicon, VI, c. 10 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 122): „Agatho patriarcha Gradensis factus est anno Domini DGLXXV.*) Hic in Justinopoli civitate Istriae natus, his diebus electus patriarcha a suifraganeis suis novae Venetiae et Istriae consecratus est/'

Ibid. VI, C. 10, pars 13 (1. c. p. 123): „Hic quoque Agatho patriarcha postquam Gradensem sedem anno X tenuisset, vitae suae finem feliciter tetigit, et iuxta suum praedecessorem sepulturae traditus est."

Št. 185. Okoli 678.

Za Vektarijem je Lan dar i dobil furlansko Vojvodino, po tega smrti pa R o do a Id.

Pauli diaconi Hist. Langob., V, c. 24 (MG. SS. rer. Langob., 153) „Post hunc Wechtari Landari aput Foroiuli ducatum tenuit. Quo defuncto, ei Rodoald in ducato successit."


St. 186.

680, dne 27. marca.") Rim.

Papež Agaton je sklical v Rim zoper monotelete cerkveni zbor, katerega se je udeležilo 125 škofov. Sklepi tega zbora so bile nekake inštrukcije papeževim poslancem, ki so se napotili k takratnemu ob- čnemu cerkvenemu zboru v Carigrad. Papež je izročil svojim poslancem tudi dve pismi do bizantinskega cesarja Konstantina (IV.)*), podpisani od tistih škofov, ki so prišli v Rim k zborovanju. Razen drugih so bili tudi podpisani:

y^Agatho episcopus sanctae ecclesiae Aquilejensis provtnciae Istriae (ΆγάΟ-ων έλαχ-στος krJ.zv.. της άγίχς ίν,7.\τ,ζίθίζ Άλυλη-ας έ-Γτ^ρχίας Ί^τρία;).

Cyriacus episcopus sanctae ecclesiae Polensis Istriae (Κυρ-.α/Λ; άμαρτωλίς ν,αι άνά;•ος έ-^τίσ/.. τη; αγίας Ιν/Λλη^ίας Πολήν-^υ izoL^yJ^^ Ί^τρ-ας).

  • ) Prav za prav lustinopolis.

') Zastran datiranja gl. Rubeis, Alon. eccl. Aquil., coll. 303 in 305.

') Dotično zborovanje je bilo „in sancto pascha tertia die*. (Gl. Eddius in Vita s. AVilfridi, c. 51, ap. Gale, Historiae Brit., Sax. Scriptores, I, 80.)

") Po smrti bizantinskega cesarja Konstanta je vladal njegov sin Konstantin IV. Pogonat od 668—685.


St. 186, 187. 231


Aurelianus episcopus sanctae ecclesiae Parentine provinciae Istriae (Λυρηλιανο; ελάχιστος έ-ίσκοττος της αγίας εκκλησίας Παρέντ5υ επαρχίας Ιστρίας).

Ursinus episcopus sanctae ecclesiae Cenetensis provinciae Istriae (ΟυρσΤνος Ιλάχι-τος irlz-Azr.zc της αγίας εκκλησίας Κείσου επαρχίας Ίστρίας).

Andreas episcopus sanctae ecclesiae Vejentanae ') provinciae Istriae (Ά§ρέας έλάχιστσς επίσκοπος της αγίας εκκλησίας Κελαιάνης επαρχίας Ίστρίας).

Gaudentiu^ episcopus sanctae ecclesiae Tergestinae provin- ciae Istriae (ΓαυΒεντ:ος ελάχιστος έπίσκ. της αγίας εκκλησίας Τ'.ργιώνης επαρχίας Ίστρίας).

Benenatus episcopus sanctae ecclesiae Opitergiensis provin- ciae Istriae (Βενενάτος ελάχιστος έπίσκ. της αγίας έκλλησίας Όπετεργίρε).

Ursinianus episcopus sanctae ecclesiae Paduanae^) provin- ciae Istriae (Οΰρσ•νος έλά/'.στος έπίσκ. της αγίας εκκλησίας Παταβίης επαρχίας Ίστρίας).

Paulus episcopus sanctae ecclesiae Patavine ^) provinciae Istriae (ΊΙαΟλος έλαχ•.στος επίσκοπος της αγίας εκκλησίας Άλτινείσου, επαρχίας •l.Tf.:a;).')'

[Μ a η S i , Cone. coll., Χί, ρ. 185, 3^ Ν 775• — J^^^^i Reg. pont. Rom., ed. 1885, p. 238.]

Št. 187. Okoli 680.

Za oglejskim patriarhom Ivanom II. je sledil Ivan III., ki je vladal deset let.

Chron. patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 8): ^Johannes patriarcha sedit annis X."

Chron. patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „ . . . cui (se Johanni) successit alter .lohannes, qui sedit annis X."

') „Ecclesia Vejentana" v istrski eparhiji nam ni znana. Če se oziramo na grški tekst bi morali trditi, da ta Andrej je bil celjski škof. Ker pa v Celju takrat ni bilo škofov, je morebiti kak drug škof, živeč v vladikovini gradeških patriarhov, imel ta naslov. Holstenius in za njim Rubeis (Mon. eccl Aquil., coll. 306) mislita, da je treba citati ^Veglentanae" v latinskem in „Βεγλ'.άνης" v grškem tekstu in tako bi bil ta Andrej škof na otoku Krku.

') Rubeis (1. c.) pravi, da ni bilo takrat v Padovi nobenega Ursiniana, ter misli, da je treba citati „ecclesiae Petinensis*. Mogoče je, da se Rubeis moti. Že v nepristnem zapisniku gradeške sinode (dat. 3. nov. 579) se omenja padovanski škof Virgilij (gl. št. 85).

  • ) Namesto „Patavine** bi se moralo citati ^Altinensis", kar kaže tudi grški tekst.
  • ) Iz zgoraj navedenih citatov je razvidno, da so škofije, katere so bile

zavisne od gradeških patriarhov, prištevali istrski eparhiji. Gradeški patriarhi so nekaj časa v Istri imeli največ svojih podložnikov. In tako so po glavni pokrajini imenovali vso eparhijo.


5t. 188, 189.


Št. 188.


Morebiti od 683. do 717.


Okoli leta 683. je bil Kristofor postavljen za gradeškega patri- arha. Doma je bil v Pulju. Rad je podpiral reveže in stavil cerkve. Ko je 35 (?) let vladal, je umrl ter bil pokopan v cerkvi sv. Ivana evan- gelista na Gradežu.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, 1 1) : »Cristoforus presul suscepit ecclesiam Gradensem regendam; qui in patriarchata vixit ann. numero XXXII et mortiius est atque sepultas in eadem basilica (se. beati Johannis evvangeliste)."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, 1. c, I, 89): „Huic (se. Agathoni) successit Cristoforus."

Ibid. (1. C. p. 92): „Anno incarnationis Domini DCCXVII. Cristoforus patriarcha ex hac luce migravit."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): „Huic (se. Agatoni) successit Christoforus, qui fuit nacione Pulie Variš*) civitate ; vixit in patriarchatu an. 35.**

Danduli Chronicon, VI, c. i i (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 123): „Christophorus patriarcha Gradensis intronizatus est anno Domini DCLXXXV.*) Hic natione Polanus, vir in pauperes pius et in fabricandis ecclesiis stu- diosus hoc tempore patriarcha factus est."

Ibid. VII, C. I, pars 25 (1. c. p. 130): „Christophorus patriarcha anno XXXII. suae sediš in Grado mortuus est et sepultus in ecclesia sancti Joannis Evangelistae."


Št 189. Oicoli 690.')

Ko je nekdaj furlanski vojvoda Rodoald zapustil mesto Čedad, je prišel Ansfrit iz utrjenega gradu, Reunia *) imenovanega, ter se brez kraljevega dovoljenja polastil voj vodstva. Rodoald je nato bežal v Istro, potem pa čez morje v Ravenno in odtod v Pavijo h kralju Kuning-


') Brez dvoma je beseda „ Variš" napačna ter bi namesto nje moralo stati „Istriae* ali pa kaj drugega enakega. Nikakor pa ne kaže, da bi „Pulie Variš" pomenjalo Bari v Apuliji.

') Dandulus pravi, da je Kristofor leta 685. postal patriarh. Rubeis (Mon. eccl. Aquil., col. 303 in 309) je dokazal, daje ta letnica previsoka ter da bi moralo stati 683. Dijakon Ivan pravi v svoji Beneški kroniki, da je Kristofor leta 717. umrl. Če sta letnici 683. in 717. resnični, ima tisti vir bolj prav, ki trdi, da je Kristofor vladal 35 let, kakor pa dva druga, ki mu pripisujeta le 32 let.

') To se je godilo takrat, ko je vladal langobardski kralj Kuningpert, tedaj med letom 679. in 700.

"; Da je Reunia sedanja Ragogna blizu S. Daniela na Furlanskem, je bilo že povedano. (Gl. št. 145.)


št. 189, 190. 233


pertu. Ansfrit pa ni bil zadovoljen samo s furlanskim vojvodstvom, hotel je v svojo oblast dobiti vse kraljestvo. Spuntal se je zoper svojega kralja; a v Veroni so ga prijeli, pripeljali pred Kuningperta, oslepili in poslali v pregnanstvo. Nato je Rodoaldov brat A d o η kot namestnik vladal čez Furlansko eno leto in sedem mesecev.

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 3 (MG. SS. rer. Langob., 165): „At vero Rodoald, quem aput Foroiuli praemisimus ducatum tenuisse, cum ab eadem civitate abessset, Ansfrit de castro Reunia ducatum eius absque regis nutu pervasit. Quo comperto Rodoald in Histriam fugiit ac deinde navigio per Ravennam Ticinum ad Cunincpertum regera pervenit. Ansfrit vero non contentus ducatum Foroiulanensium regere, insuper contra Cunincpertum rebeilans, regnum eius invadere voluit. Sed conprehensus in Verona, ad regem deductus, evulsis oculis, in exilium trusus est. Foro- iulano autem ducatui post haec Ado, frater Rodoaldi, lociservatoris nomine per annum et menses septem gubernavit.*


St. 190.

Med 695. in 698. dne 15. novembra

Ko je (v Carigradu) vladal cesar Leoncij *), je prišla truma Slo- vencev od južne strani čez Alpe na Bavarsko.') Pridrla je do koče puščavnika Marina ter zahtevala od njega, da bi jej kazal pot. Ker pa puščavnik ni hotel tega storiti ter ni maral zapustiti svoje celice, zato so se Slovenci močno razjezili. Napravili so ogenj ter prisilili svetega moža, da jim je moral donašati drva. Nato so ga vrgli na grmado ter ga sežgali. To se je zgodilo dno 15. novembra.**)

V nekem poznejšem viru čitamo, da so bili Slovenci takrat še pogani, da so n» dolgo in široko opustošili bavarsko zemljo ter da so Marinu vzeli vse njegovo imetje, njega samega pa pretepli in nato vrgli v ogenj.

Vita SS. Marini et Anniani authentica (ed. B. Sepp, p. 6) : „Tem- pore Leoncii imperatoris contigit, quod gens nefandissima Wandalorum*)

') Bizantinski cesar Leoncij je vladal od leta 695. do 698. V tem Času so tedaj Slovenci prihrumeli na Bavarsko.

') Slovenci niso prišli iz Italije, kakor trdi prvi vir, in tudi ne odtam pribežali, pač pa so pridrli od južne strani. Kaže se, da so prihrumeli iz zahodne Karantanije ter jo potem udarili po Zillerski in Achenski dolini, da so prišli na sedanja ba- varska tla.

') Opisani dogodek se je izvršil na južnem Bavarskem med Innom in Isarjem blizu tam, kjer se rečica Mangfall zavije proti vzhodu k Innu. — Kakor čitamo v životopisu, so Slovenci napravili ogenj, kajti okoli srede meseca novembra je na Bavarskem že hladno.

  • i v obeh virih se Slovenci zovejo ;,Wandali". Znano je, da tudi v Ann.

Alam. ad a. 798 (MG. SS., I, 48) ta izraz zaznamuje Slovane.


št. 190.

de Italia fugientes et nescientes viam, et venerunt per viam per cisalpinos montes, et illum viruni sanctum, cum errando per montes ibant, invene- runt, precipientes ei, ut iilis dux itineris esset. lUe vero vir sanctus votum Deo suo factum habuit, ne ab illa specu vivus recederet, non illis aquievit. lili vero nefandissimi hoc audientes indignati sunt valde et furore nimio repleti fecerunt ignem succendi ipsumque virura sanctum ligna vehere et ipsuna vivum cum ipsa congerie lignorum incendebant eumque in medio posuerunt. Hac de re vitam finivit XVII k. decembrium.*

p. 12. Legenda ss. Marini et Anniani (ed. B. Sepp, p. 12, 13): „Igitur

crudelissima gens Wandalorum eadem tempestate idolatriam ^) colens rilu paganorum de propria egrediens patria longe lateque piura desiderabilia loca vastaverat in provintia Bawaria. Quam circumquaque percurrens per- venit etiam ad cellara sancti Marini, quem repperit nil hostilem incursio- nem formidantem intente officiis assistere serviminis divini. Unde feroces homines nimio concitati furore sanctum virum studuerunt maximo pertur- bare dolore. Omnia namque eius utensilia primitus despoliando violenter ei abstulerunt moxque illum, ut Christum negaret, plurimis tormentis com- pellere studuerunt. Diutinis vero illum verberibus aifligebant posteaque eum sevis ungularum lacerationibus eculeo suspensum usque ad nuditatera co- starum constringebant. Sanctus autem vir inter tantas poenas corde et ore Christum confessus hilari mente illud psalmigraphi "^) carmen Domino ca- nebat indefessus: „Dominus mihi adiutor non timebo, quid faciat mihi bomo* et reliqua. Illos etiam, qui se cruciabant, totis nisibus ad Dominum convertere desideravit, quibus verbum salutis constanter quasi nil mali su- stinens praedicavit. Sed nullo modo durum eorum cor et inpenitens po- tuit salutiferis doctrinis emoUire, qui ut apostolus") ait „sibi thesaurizave- runt iram in die irae^'. Quid plura. Supra modum ergo idem hostes ex patientia sancti viri truculentiores facti et plus quam ille beatus corpore torqueretur cordibus suis cruciati novissimam hanc sententiam super ipsum

p. 13. fieri statuerunt, scilicet ut grandi igne eum comburerent !| quera praefatis atrocibus poenis superare non valuerunt. Tali quoque tormento martvr sanctus carnem relinquere optavit, qui cum sancto Laurentio et cum aliis sanctis per ignem necetenus coronatis palmam martvrii šibi concedere Do- minum semper oravit. Goncupivit enim post obitum suum cum psalmista*) Domino gaudens concinere : „Probasti Domine cor meum et visitasti nocte; igne me examinasti et non est inventa in me iniquitas." Succenso utique a Wandalis cumulo lignorum copioso inmissus flammis vir Dei Marinus XVII k. Dec. ad Christum migravit iine glorioso."


') Prav za prav ^idololatriam".

") Ps. 117, 6.

') Jakob, 5, 3.

  • ) Ps. 16, 3.


št 191. 235

Št 191. Okoli 698.

Langobardski kralj Kuningpert *) je ukazal sklicati v Pavijo oglejske razkolnike, kateri niso hoteli verovati v sveto Trojico in tudi ne priznavati, da se sklepi petega cerkvenega zbora *) popol- noma strinjajo s sklepi četrtega.') Kralj je namreč želel, da bi po vsem zapadu vladala le ena vera. V dvorani, kjer se je zborovalo, so pravo- verniki nasproti krivovercem zagovarjali knjige, potrjene po svetih očetih, ter dokazovali, da so bili Pavel,*) Pir,'•) Teodor,"*) Iba ') in Te- odorit **) krivoverci.

Ko so razkolniki izprevideli, da so premagani, so prosili kralja, da naj pravoverniki prisežejo, da so sklepi petega cerkvenega zbora veljavnejši, kakor so to do sedaj mislili. Ako se to stori, hočejo se ž njimi v veri zediniti. To se je tudi potem zgodilo v cerkvi, kjer so razkolniki nato s prisego potrdili svoje zedinjenje s katoliško cerkvijo. Pozneje so vsi skupaj prejeli sv. obhajilo. Od veselja se nobeden ni mogel zdržati solz. Nato je kralj Kuningpert ukazal, da naj vsaka stranka izbere svoje poslance ter jih pošlje do svete stolice.

Takratni papež Sergij I.®) je v navzočnosti svojih škofov z ve- seljem sprejel obe poslanstvi, namreč duhovnika Tomaža in v postavah zvedenega Teodoalda na eni strani ter oglejske zastopnike na drugi.

Ko je sedel pred navzočimi, so mu izročili poslanci pismo (pa- vijskega) škofa Damijana, v katerem je ta popisal to, kar se je zastran rečenega razkolništva zgodilo. Papež Sergij je izjavil, da dobi kralj zarad svojega dela usmiljenje pri Bogu, ker tisti, ki je izpreobrnil greš- nika, je tudi rešil svojo dušo smrti. Potem je ukazal z ognjem uničiti tiste spise, katere so sestavili prej našteti možje, da bi se ž njimi razkolniki več ne pohujševali.

Carmen de synodo Ticinensi ^°) (MG. SS, rer. Langob., p. 190, 191):

VII. „Fontis labacro recepere simile, nobiscum simul Trinitatem credere


  • j Langobardski kralj Kuningpert je vladal od 688—700.

') Peti občni cerkveni zbor je bil leta 553. v Carigradu.

  • ) Četrti občni cerkveni zbor je bil leta 451. v Chalcedonu.
  • ) Pavel, carigrajski patriarh, - •') Pir, carigrajski patriarh, — •) Teodor iz

Mopsuestije. — ^) Iba iz Edesse. — ") Teodorit iz Cyra.

•j Papež Serg j I. je vladal od leta 687—701.

'") Ta pesem obsega 19 kitic. Tu navajam le kitice od 7. do 17. (incl.). Iz začetnih črk posameznih kitic se sme sklepati, da je pesem setavil neki »Stefanus mg." (magister). — Pesem nam kaže, kako se je pod papežem Sergijem I. končal razkol zarad treh poglavij. Da se je to zgodilo, ima posebne zasluge langobardski


236


St. 191.


Aquiligenses dissedentes synodum quinta, qai totas concordat cum quarta, una tempnentes rei facti oranium.

VIII. Fides ut esset in tota Hesperia coadunata, advocari praecepit Aquiligenses urbi ubi resedet, Ticino dicta ab amne qui confluet, proprium gerens Papia vocabolum.

IX. Aulam ingressi ortodoxi pariter, adversus prabos coeperunt contendere, libros legentes sancitos a patribus, Pauli et Pyrri detegentes heresem, Theodori, Hibae simulque Theodoriti.

X.

Ast se iam victos cognoscentes, ilico petunt a rege, ut iurent catholici melius quintam recepere synodum, et se promittunt consensuros poslea ac iuraturos credendum recepere.

XI.

Namque ovantes ingressi ecclesia, iureiurandum adfirmant concordiarn adque uniti karitatis vincolum, ostias simul offerentes Dominum, eucharistiam concordis participant.


XII.

Nullus de tanto gaudio potuerat se temperare a fletu et lacrimis, catholicique sive de scismaticis, omnibus tanta supplevit conpunctio, cernerent Ghristum ibi acsi patule.


kralj Kuningpert. Razkol zarad treh poglavij je trajal na Gradežu in po Istri, kjer so vladali bizantinski cesarji, le nekako do leta 628., po oglejski zemlji pa, katera je bila pod oblastjo langobardskih kraljev, se je odstranil še le okoli 698., tedaj 70 let pozneje. Langobardskim vladarjem je bilo všeč, da so njih podložniki po Beneškem gojili sovraštvo do rimskih papežev in bizantinskih cesarjev, in zato so podpirali razkolnike, da so lažje ostali trdovratni.


St. 191, 192. 237


XIII. Utreque parti rex pius elegere Canincperct iubet legatos, diregere sedem ad sanctam, ubi Ghristo presole data potestas nectere et solvere Petro piscanti caeli archeclavio.

XIV.

Ubi resedens papa pius Sergius,

suos qui iussit adesse episcopos,

gaudens recepit Thomam Ghristi ministrum,

Theodoaldo simul legum peritissimum;

aderant quoque Aquiligenses pariter.

XV. Sedenti pape ante ora omnium scedula datur continens praeterita, quae acta erant praedicto de scismate; quam vir excellens Dammianus pontifex pio direxit dictata eifaraine.

XVI.

Sergius papa regi est poUicitus sua a Deo aderapta facinora ; illud prophetae *), ubi inquid, recolet : „Qui peccatore ab errore convertet, sua a morte liberavit anima."

XVII. Merito iuste pastor apostolicus digni quod erant sectae pravae codices, quos antefati conscripserunt auctores, iussit conburi, ultra ne pulluerent prayorum mentes, qui erant de scismate."


Št. 192. Okoli 698.

Vsled prizadevanja rimskega papeža Sergija I. sta se v tistem času oglejski nadškof in pa njegova cerkev, katera dolgo

  • ) Epist. Jacobi, V, 20.


238


Št. 192, 193


nista hotela priznati sklepov petega cerkvenega zbora, zedinila z rimsko cerkvijo. Razsvetljena po papeževem poduku ^) sta se odpovedala zmoti ter se mirno poprijela resnice.*)

Liber pontificalis, LXXXVI (Sergius I.), § 1 5 (MG. Gest. pont. Rom., I, 215): „Huius temporibus Aquilegiensis ecclesiae archiepiscopus et svno- dus, qui sub eo est. qui sanctum quintam universalem concilium utpote errantes suscipere diffidebant, eiusdem beatissimi papae spiritalibus monitis atque doctrinis instructi conversi sunt eundemque venerabilem concilium satisfacti susceperunt. Et qui prius sub erroris vitio tenebantur, doctrina apostolicae sediš illuminati, cum pace consonantes veritati ad propria re- laxati sunt/'

Bedae Chronica ad a. 572 (!) (MG. Auct. ant. tom. XIII, 317): „Svnodus Aquileie facta ") ob imperitiam fidei quintum universale concilium suscipere diifidit, doneč salutaribus beati papae Sergii monitis instructa et ipsa huic cum ceteris Cbristi ecclesiis adnuere consentit.•

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 14 (MG. SS. rer. Langob., 168): „Hoc tempore sinodus Aquileiae facta ob imperitiam fidei quintum uni- versalem concilium suscipere ditfidir, doneč salutaribus beati papae Sergii monitis instructa et ipsa huic cum ceteris Cbristi ecclesiis annuere con- sentit."

Danduli Chronicon, lib. VII, c. i, pars i (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 127); „Hoc tempore svnodus Aquilegiae facta V. universalem svnodum a Justiniano imperatore et a Vigilio papa Constantinopoli celebratara sus- cipere diffidit; sed a Sergio papa dum salubriter redarguitur, ad concordiam revocatur."


St 193. Okoli 700.*)

Nekako v tem času je 13 let vladal oglejski patriarh Peter. Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8) „Petrus patriarcha sedit annis X1I1."


') Iz tega pa še ne sledi, da je bil takratni oglejski nadškof osebno v Rimu.

') Cfr. št. 191.

') Beda, ki je to notico zajel iz Lib. pontif., ni dobro razumel svojega vira. Če čitamo v Lib. pontif. besede „synodus, qui sub eo est", ne smemo misliti na kako oglejsko sinodo, pač pa na cerkev, kije bila pod vodstvom oglejskega nadškofa. To kaže že sedanjik „est", ki se nahaja v tem stavku. Poznejši pisatelji, ki so iz Bedovega spisa zajemali, so vsi govorili o neki oglejski vSinodi, ki se je sklicala za papeža Sergija. Prava zgodovina popolnoma molči o oglejski sinodi; pač pa nam je znana sinoda, katera je bila v tistem času v Paviji.

^) Pavel dijakon omenja smrt tega patriarha (VI, c. 33) med drugimi dogodbami, katere so se vršile med letom 705. in 712.


št. 193, 194, 195. 239


Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9) : „Petrus patri-

archa sedit annis XIII Huius tempore universalis synodus apud

Aquilegiam celebratur." *)

Danduli Chronicon, lib. VII, c. i, pars 8 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 1 28): Eodem terapore Petrus Aquilejensem gubernabat ecclesiam."

Št. 194.

Izmišljeno.^) Okoli 700')

V neki poznejši legendi citamo, da je sv. Rupert prehodil alpske pokrajine ter prišel do karantanskega kralja (!). Na tega pripVošnjo je izpreobrnil njegove podložnike in jih krstil. Ko je prekoračil Visoke Ture, je oznanjeval božjo besedo S 1 o v e η c e m ter dosegel med njimi mnogo uspehov. Nato je med njimi postavil več cerkva in usta- novil mnogo samostanov. Ko je pustil med Slovenci svoje verne učence, duhovnike in klerike, da bi čuvali krščansko vero, se je povrnil na bavarsko zemljo

Vita s. Ruperti Salisburg. ep. Rosweydiana. (Acta Sanctorum Boli., tom. III. Martii, p. 705) : „Pertransiens vero omnem Alpiarum re- gionem ad Carentanorura regem pervenit, cujus rogatu regnum illud con- vertens Christi baptismate purgavit, transcensoque monte altissimo nions Durus appellato, praedicavit Wandalis plurimuraque fructum ex eis Do- mino largiente consecutus est, aedificavitque ibi ecclesias multas, atque plurima monasteria fundavit. Demum dimissis ibi discipulis religiosis, pres- biteris et clericis ad Christianae religionis custodiam reversus est in terram Batavorum."

Št. 195. Okoli 705.')

Po smrti furlanskega namestnika Adona je vojvodstvo dobil Fer- dulf, ki je prišel iz L^gurije. Bil je nestanoviten in ošaben človek.

  • ) Prava zgodovina te sinode v Ogleju ne omenja. Cfr. št. 192.

') Na podlagi spisa »Vita s. Ruperti Salisb. ep. primogenia", ki je bil najbrže leta 873. sestavljen, so razni možje v poznejših stoletjih izdelali več životopisov o sv. Rupertu, ki so tu in tam mnogo obširnejši, a ne povsod zanesljivi. Ni težko dokazati, da so zgoraj navedeni stavki neresnični. Kakor se vidi, je pisatelj to, kar se je zgodilo pod slovenskim vojvodom Hotimirom in solnograškim škofom Vir- gilijem, pripisoval že sv. Rupertu.

') Sveti Rupert je prišel leta 696. iz Wormsana Bavarsko in sicer najprej v Rezno. Nato se je napotil ob Donavi navzdol v Lauriacum, potem se naselil ob AVallerskem jezeru. Nazadnje je prišel v Solnograd, kjer je postavil svojo škofovsko stolico ter tudi tu dal napraviti moški in ženski samostan. Je li umrl leta 718. ali pa že prej, ni znano.

  • ) Z ozirom na druge dogodke, med katere je Pavel dijakon uvrstil popis

teh bojev, smemo sklepati, da se je vse to, kar tu Čitamo, vršilo okoli leta 705


240


Št. 195.


Hotel je premagati Slovence, a napravil je veliko škodo sebi in Fur- lanom. Podkupil je nekatere Slovence, da bi vsled njegovega poziva poslali svojo vojsko na Furlansko. *) To se je tudi zgodilo. Slovenske roparske čete so pridrle v neki furlanski okraj, napadle pastirje in črede ter napravile mnogo plena. Zupan ali po langobardskem jeziku „sculdahis" *) dotičnega okraja, plemenit, hraber in čvrst mož, je šel za roparji, a jih ni mogel dohiteti. Ko se je povrnil, ga je srečal voj- voda Ferdulf ter ga vprašal, kaj se je zgodilo z roparji. Argait, tako je bilo namreč županu ime, je odgovoril, da so ušli. Sedaj reče Ferdulf zaničljivo: „Kdaj bi ti mogel izvršiti kaj hrabrega, ker prihaja tvoje ime Argait iz arga." ^) Argait kot hraber mož odvrne jezno nato : »Dal Bog, da ne bi umrla prej, dokler se ne izkaže, kateri izmed naju je večji arga!

Ne dolgo potem so Slovenci, katere je Ferdulf z denarjem izvabil na Furlansko, prišli z veliko močjo ter se utaborili na vrhu neke gore, kamor se je moglo zarad strmine le težko priti. Vojvoda Ferdulf je s svojo vojsko dospel do gorskega podnožja ter iskal kake primerne poti, da bi mogel napasti Slovence. Sedaj pravi Argait Ferdulfu: ^Spomni se, vojvoda, da si me imenoval bojazljivega in nesposobnega človeka ali po domače „arga" ! Sedaj pa naj pride božja jeza nad tistega izmed naju, kateri bi pozneje prišel do Slovencev !" Ko to izpre- govori, obrne svojega konja proti gorski strmini ter začne jezditi proti slovenskemu taboru. Ferdulfu se je zdelo sramotno, ako ne bi tudi na tej težavni poti napadel Slovencev. Zato je jezdil za Argaitom po nepripravnih in nepristopnih tleh Ko to opazi ostala vojska, si misli, da bi bilo nečastno, ako ne bi sledila svojemu vojvodu, in zato se tudi napoti za njima. Ko vidijo Slovenci, da se jim sovražniki po strmini približujejo, se hrabro postavijo v bran ter se bojujejo bolj s kamenjem in sekirami kakor z orožjem. Vrgli so jih s konj ter skoraj vse pobili. Tako so zmagali in sicer ne vsled svoje moči, temuč le slučajno. V tej bitki je bilo vse furlansko plemstvo uničeno; tu je padel vojvoda Ferdulf, in umrl je tudi Argait, ki je izvabil vojvoda na boj. Hrabri možje, ki so tu padli vsled prepira in nepremišljenosti, bi bili pokon- čali več tisoč sovražnikov, ako bi se bilo složno in pametno postopalo.


') Ta trditev Pavla dijakona je jako neverjetna. Slovenci niso bili tako ne- umni, da bi bili v svojo škodo prišli na Furlansko takrat, kadar bi to bilo všeč furlanskemu vojvodu Ferdulfu.

') Sculdahis, tudi sculdachius, scultais itd. je germanska beseda. V se- danji nemščini nahajamo za dotični pojem izraza Schultheiss in Schulze. Sculdahis (Schultheiss) je bil tisti, ki je nalagal globe („Schuld") ter jih potem iz- terjeval (heifien = ukazati).

'} A r g a je najbrže grška beseda. 'Αργός = brez dela, len, zanikaren. Polango- bardskih postavah je moral tisti, kdor je komu rekel »arga", plačati 12 solidov globe. Cfr. edict. Rothari, c. 381 (MG. Legg., IV, 88>


št. 195. 241

Le en Langobard, kateremu je bilo ime Munichis, in ki je pozneje postal oče furlanskemu vojvodu Petru in cenedskemu vojvodu Urzu, je izvršil hrabro in moško delo. Ko je padel s konja in mu je že neki Slovenec, ki se je vrgel nanj, zvezal roki, je vendar z zvezanima rokama izvil nasprotniku sulico iz desnice ter ga prebodel. Nato se je zvalil zvezan po strmini navzdol ter ušel. *)

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 24. (MG. SS. rer. Langob., 172, p. 172. 173): »Mortuo quoque aput Foroiuli Adone, quera dixeramus lociservato- rem fuisse, Ferdulfus ducatum suscepit, qui de partibus Liguriae extitit, homo lubricus et elatus. Qui dum yictoriae laudem de Sclavis habere cupiit, magna šibi et Foroiulanis detrimenta invexit. His praemia quibusdam Sclavis dedit, ut exercitum Sclavorum in eadera provinciam sua adhortatione inmit- terent. Quod ita quoque effectura est. Gausa autem magnae in eadem Fo- roiulana provincia perditionis ista fuit. Inruerunt latrunculi Sclavorum super greges et pastores ovium, quae in eorum vicinia pascebantur, et de eis praedas abigerunt. Subsecutus est bos rector loči illius, quem „sculdahis" lingua propria dicunt, vir nobilis animoque et viribus potens; sed tamen eosdem latrunculos i| adsequi non potuit. Cui exinde revertenti dux Ferdulfus p. 173, obviam factus est. Quem dum interrogaret, quid de illis latrunculis factum esset, Argait ei — sic enim nomen habebat — , eosdem fugisse, respondit. Tunc ei Ferdulfus indignans ita locutus est: „Quando tu aliquid fortiter facere poteras, qui Argait ab arga nomen deductum habes?" Cui ille ma- xima stimulatus ira, ut erat vir fortis, ita respondit : „Sic vellit Deus, ut non antea ego et tu, dux Ferdulfe, exeamus de hac vita, quam cognoscant alii, quis ex nobis magis est arga." Haec cura šibi invicem vulgaria verba locuti fuissent, contigit non post multos dies, ut exercitus Sclavorum, pro quorura adventu dux Ferdulfus praemia dederat, cum magnis viribus ad- ventaret. Qui cum castra in summo inontis vertice posuissent, et pene ex omni parte difTicile esset ad eos accedere, Ferdulfus dux cum exercitu su- perveniens, coepit eundem montem circuire, ut per loca planiora super eos possit inruere. Tunc Argait, de quo praemisimus, ita Ferdulfe dixit: „Me- raento, dux Ferdulf, quod me esse inertem et inutilem dixeris et vulgari verbo arga vocaveris. Nune autem ira Dei veniat super illum, qui posterior e nobis ad bos Sclavos accesserit." Et haec dicens, verso equo, per aspe- ritatem montis, unde gravis erat ascensus, ad castra contendere coepit Scla- vorum. Ferdulfus vero opprobrium ducens, si non ipse per eadem difficilia loca super Sclavos inruerit, cum per aspera quaeque et difficilia inviaque loca secutus est. Quem suus exercitus, turpe ducens ducem non sequi, subsequi et ipse coepit. Videntes itaque Sclavi, eos per devexa loca super

') Če Pavel dijakon tu trdi, da je izmed vse furlanske vojske ostal en sam mož pri življenju, je to ravno tako malo verjetno, kakor to, ako na nekem drugem mestu pravi (gl. št. 199), da je v neki bitki s Slovenci padel en sam Langobard. — Na kateri gori se je tu omenjeni boj vršil, ni znano.

21


242 Št. 195, 196, 197.


se venire, praeparaverunt se viriliter, et magis lapidibus ac securibus quam armis contra eos pugnantes, pene omnes deiectos equis perimerunt. Sicque victoriam non viribus, sed času adepti sunt. Ibi omnis nobilitas periit Fo- roiulanorum ; ibi Ferdulfus dux cecidit; ibi et ille qui eum provocaverat extinctus est. Tantique ibi viri fortes per contentionis malum et inprovi- dentiam debellati sunt, quanti possent per unam concordiam et salubre consilium multa milia sternere aemulorum. Ibi tamen unus e Langobardis nomine Munichis, qui pater post Pelri Foroiulani et Urši Genetensis ducum extitit, solus fortiter et viriliter fecit. Is cum de equo eiectus esset, et eum unus e Sclavis subito invadens eius manus fune conligasset, ipse manibus ligatis lanceam ab eiusdem Sclavi dextera extrahens, eum cum ipsa percussit, et ligatus per aspera se loca deiciens evasit."

Št, 196. Okoli 706.

Po smrti furlanskega vojvoda Ferdulfa je Korvul postal njegov naslednik, vendar ne za dolgo časa. Ker je razžalil svojega kralja, so ga oslepili ter mu vzeli njegovo dostojanstvo.

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 25 (MG. SS. rer. Langob., 173): „Mortuo itaque Ferdulfo duce hoc modo,') in eius loco ordinatus est Gor- volus. Qui pauco tempore ducatum tenens, dum regem offendisset, evulsis oculis dedecorose vixit."

Št. 197. Okoli 707.

Za Korvulom je P e m o η postal furlanski vojvoda. Bil je razumen mož ter je mnogo koristil svoji deželi. Njegov oči Bilon je zarad neke vstaje prišel iz Belluna na Furlansko ter tu potem v miru živel. Pemon se je oženil z neko Ratpergo, ki je bila sicer kmetiškega (grdega) lica, a plemenitega značaja. Rodila mu je tri sine, ki so se zvali Ratchis, Ratchait in Ahistulf. Pemon je tudi skrbel za sinove tistih furlanskih plemenitašev, kateri so pod vojvodom Ferdulfom padli v boju s S I o- venci.*)

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 26 (MG. SS. rer. Langob., 174): „Deinceps vero Pemmo ducatum promeruit, qui fuit bomo ingeniosus et utilis patriae. Hic patre genitus Billone, qui de Belluno fuerat, sed propter seditionem, quam illuc fecerat, in Forumiuli post veniens, ibi pacifice vixit. Hic Pemmo habuit coniugem Ratpergam nomine; quae cum esset facie rusticana, saepe maritum deprecata, ut se dimissa aliam uxorem duceret, quam tanti ducis coniugem esse deceret. Sed ipse, ut erat vir sapiens, plus

») Cfr. št. 195. ') Cfr. št. 195.


št. 197, 198, 199. 243


eius moreš et humilitatem rerecundamque pudicitiam quara corporis pul- chritudinem šibi conplacere, dicebat. De hac igitur coniuge tres Pemmo filios, hoc est Ratchis et Ratchait et Ahistulfum, viros strenuos, genuit. Quorum nativitas humilitatem matris ad gloriam erexit. Qui dux, congregatis omnium nobilium qui in bello de quo diximus obierant filiis, sic eos cum suis natis pariter nutrivit, acsi et ipsi ab eo geniti fuissent."


St. 198.

Najbrže od 717. do 724.*)

Gradeški patriarh D o η a t , naslednik Kristoforov, je bil doma iz Piacenze. Po sedemletnem vladanju je umrl ter bil pokopan na Gra- dežu v cerkvi sv. Evfemije.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, ii, 12): ^Huic (se. Gristoforo) successit Donatus an-

tistes mortuo vero Donato patriarcha, qui ann. numero VII rexit

pontificatum, sepultus est in basilica sancte Eufemie."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, 1. c. I, 92): „Huic (se. Gristoforo) successit Donatus."

Ibid. (1. C. p. 94): „Girca hec tempora Donatus patriarcha ex hac luce raigravit, qui ecclesiam Gradensem rexit annis VII."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): „Donatus patriarcha, qui fuit nacione Plasentium, rexit ecclesiam an. 7."

Danduli Chronicon, VII, c. i, pars 26 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 130): ^Donatus patriarcha, natione Placentinus, sedit annis VII mo- riensque in Grado in ecclesia s. Euphemiae sepultus est."

Št. 199. Okoli 720.

Za časa, ko je bil Pemon furlanski vojvoda, je napadlo veliko število Slovencev kraj, kateremu so rekli Lauriana.') Ko je Pemon to zvedel, je šel nad nje s tistimi plemenitimi sinovi, katere je vzrejeval skupno s svojimi otroki in ki so takrat že postali mladeniči.^) Ko je

') Zastran datiranja je treba vedeti, da je bil patriarh Donat dno 1. marca leta 725. že mrtev, kar je razvidno iz štev. 203. Ker je sedem let vladal, je trajalo njegovo gospostvo najbrže od leta 717. pa do leta 724.

  • ) Ta Lauriana je sedanja vas Lavariano med Vidmom in Palmanuovo na

Furlanskem. Nikakor pa ne smemo misliti na Lovrano v Istri, ker ta pokrajina je bila takrat razen tistega dela, ki je bil brez dvoma v slovanskih rokah, v bizantinski oblasti, ne pa v langobardski.

") Gl. št. 197. — Z ozirom na to, da so Slovenci okoli leta 705. pobili furlan- skega vojvoda Ferdulfa, bi smeli misliti, da se je Pemon okoli leta 720. vojskoval z našimi predniki.

21»


244 Št. 199.

Pemon v tretje napadel Slovence, jih je popolnoma premagal. Izmed Langobardov je padel v tem boju samo jako priletni Siguald, kateri je že v prejšnji vojski pod Ferdulfom izgubil dva sina. Zarad tega se je v treh bojih maščeval nad Slovenci. — Pemon je sicer takrat pobil mnogo sovražnikov, a ker se je bal, da ne bi izgubil še katerega izmed svojih ljudi, je kar na bojišču sklenil mir s Slovenci. Od tistih časov so se ti čedalje bolj začeli bati furlanskega orožja.*)

Pauli diaconi Hist. Langob., VI. c. 45 (MG. SS rer. Langob., 180): „Quo, ut diximus,*) in tempore Pemmo Foroiulanis praeerat Langobardis. Is cum iam nobiliutn, quos cum suis natis nutrierat, filios eos lam ad iuvenilem perduxisset aetatem, repente ei nuntius venit, inraensam Sclavo- rum multitudinem in locum qui Lauriana dicitur adventasse. Cum quibus ille iuvenibus super eosdem Sclavos tercio inruens, magna eos clade pro- stravit; nec anoplius ibi aliquis a parte Langobardorum cecidit quam Sicu- aldus, qui erat iam aetate grandaevus. Iste namque in superiori pugna, quae sub Ferdulfo facta est, duos filios amiserat. Qui cum prima et secunda vice iuxta roluntatem suam se de Sclavis uitus esset, tercia vice^ prohibente duce et aliis Langobardis, non potuit inhiberi, sed ita eis respondit : »lam satis", inquit, ^meorum filiorum mortem vindicavi, et iam, si advenerit, laetus suscipiam mortem." Factumque est, et ipse solus in eadera pugna peremptus est. Pemmo vero cum multos inimicorum prostravisset, metuens ne aliquem suorum amplius in bello perderet, cum eisdem Sclavis in eodera loco pacis concordiam iniit; atque ex illo iam tempore magis ac magis coeperunt Sclavi Foroiulanorum arma formidare."

•) Kaže se, da Pavlovo pripovedovanje ne odgovarja popolnoma resnici. Čeprav je bilo Slovencev silno veliko (^inmensam multitudinem"), niso Langobardom naredili druge škode, kakor to, da so pobili enega samega starikavega vojaka. Kdo naj to verjame ? Pavel dijakon pravi, da so Slovenci v tej bitki izgubili mnogo svojih Ijudij ter bili premagani, a vendar so ostali na bojišču. Tudi to je neverjetno. Ako je kak poveljnik izgubil mnogo vojakov ter bil premagan, je gotovo prisiljen, da prej ko mogoče zapusti bojišče. — Pavel dijakon omenja, da se je vojvoda Pemon bal, da ne bi izgubil še kakega vojaka in zato je kar na bojišču sklenil mir s sovražniki. Tako ne govori pravi poveljnik. Ce bi bil Pemon res pri Lava- rianu premagal Slovence, ne bi bil ž njimi sklepal miru, pač pa bi jih bil zapodil s furlanske zemlje. Kak strah naj bi imeli Slovenci pred Furlani, ako vidijo, da je njih vojvoda hitro pripravljen skleniti mir, ko mu vendar sovražnik še ni naredil nobene druge škode, kakor to, da mu je pobil enega samega moža! Iz vsega pripo- vedovanja bi se smelo sklepati, da so takrat Slovenci premagali Furlane, česar pa Pavel dijakon ni hotel povedati.

Kaže se, da je Pemon v tistem času res sklenil mir s Slovenci, ker v na- slednjih letih se nam ne poroča o nobenem slovenskem napadu na Furlansko. Da je odslej dalj časa med Pemonom in Slovenci vladal mir, je razvidno iz neke notice Pavla dijakona, v kateri pripoveduje, da je Pemon hotel s svojimi pristaši zbežati v deželo Slovencev, ko se je zameril langobardskemu kralju Liutprandu (gl. štev. 213). Ako se Pemon ne bi bil izpoprijaznil s Slovenci, ne bi bil mogel misliti na to, da bi med njimi našel varno zavetje.

») Cfr. Paul. diac, VI, c. 26.


št. 200, 201. 245


St 200. Okoli 723. ')

Po smrti oglejskega patriarha Petra je S e r e η prevzel voj- vodstvo oglejske cerkve. Bil je dober, pobožen in priprost mož ter je rad služil Kristusu.

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 33 (MG. SS. rer. Langob., 175): „Mortuo denique his diebus patriarcha Petro, regimen Aquileiensis ecclesiae suscepit Serenus, qui fait vir simplicitate praeditus et ad Christi servitium pronus "

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil. App. 8) : ^Serenus patriarcha sedit annum I."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „Mortuo Petro patriarcha successit Serenus, vir bonus et pius, ac omni simplicitate prae- ditus, et ad Christi servitia pronus, qui sedit anno uno."

Št. 201. 723, dne I. decembra.

Papež Gregor (II.) piše furlanskemu škofu Serenu [,^ad Serenum ForoiuUensem episcopum^] ter ga spominja, da mu je poslal palij, ker je zanj prosil (langobardski) kralj,*) posebno pa zato, ker je zve- del, da sta se on (Seren) in pa njegova cerkev oklenila prave vere. Prepovedal mu je dotikati se tujih pravic ali pa se predrzno lastiti jurisdikcije kateregakoli; pač pa naj bo zadovoljen s tem, kar ima. Papež piše, da je zvedel, da si hoče (Seren) sedaj prisvojiti pravice gradeškega patriarha ter mu vzeti vse, kar ima. [^^Nunc vero, ut cognovimuSj Gradensis presulis niteris prevadere tura : atque ex his^ quae possedit nune usque, usurpare .] Papež pravi, da mu pre- poveduje prestopiti njegovo mejo (mejo gradeškega patriarha), pac pa naj ostane na zemlji langobardskega naroda [„m flnibus gentis Lon^ gohardorum\ da se ne izkaže nevrednega, da je dobil palij. Ako bi ne hotel ubogati, bi zaslužil kazen.

Datum manjka. Le „Cronica de sing. patr. nove Aquileie" ima: nData kalendis decembribus^ in dictione VIL•' — ^^Tanto munere."

[Cronica de sing. patr. nove Aquileie, (Monticolo, Cronache Veneziane, I, 12). — Johannis diaconi Chronicon Venetum, (Monti- colo, 1. c. I, 9b). — Danduli Chronicon, VII, c. 2, pars 15, (Muratori,

') Patriarh Seren je vladal okoli leta 723., kar je razvidno iz pisma, katero mu je papež Gregor II. dne 1. decembra rečenega leta odposlal. (Gl. št. 201.) Mogoče Je, da je bil dalj časa predstojnik svoji cerkvi, ne pa samo eno leto.

') Ta kralj je bil Liutprand, kateri je leta 712. nastopil vlado. (Rubeis, col. 312.)


246 St. 201.


Script. rer. Ital., XII, 132). — R u b e i s . Mon. eccl. Aquil ,313. — U g h e 11 i, Italia sacra, V, (ed. 1653) p. 1175; (ed. 17 17) p. 1087. — Mansi, Conc. coU., XII, 247. — Cappelletti, Le chiese d' Italia, VIIl, 73. — Kan dler, Cod. dipl. Istr. ada. 715. — Troya, Cod. dipl. Longob., III, 44 1 . — Migne, Patrol. LXXXIX. 526. — Jaff^, Reg. pont. Rom., (ed. 1885) 251, št. 2166 ; (ed. 1851) št. 1659 (reg.)• — MG., Epist.. III, 699, št. 8.]

Primerjaj tudi:

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro-

nache Veneziane, I, str. 11 in 12): „ cuius tempore (se. Donati

patriarchae) Longobardi per fortiam Sereno Foroiulensis ecclesie archiepi- scopo a suntima sede palleum detulerunt apostolica primitus, cui beatissimus papa Gregorius epistolam direxit, interdicentem inter cetera ne umquam aliena iura invaderet aut temeritatis ausu usnrparet iurisditionem cuiusquam, sed in his esset contentus que usque tunc possedisset, et ex auctoritate apostolica precepit ipse beatissimus papa ne ullo modo terminos excederet a Donato presule Gradense possessos, sed šibi sufficeret in his que possi- debat, nec amplius quam in finibus procul dubio gentis Longobardorum gressum tendere presumeret; quod si inobediens fuisset, apostolici vigoris indignus iudicaretur." (Nato sledi tekst pisma, o katerem smo zgoraj go- vorili.)

Johannis diaconi Chronicon Venetum, (Monticolo, Cronache Ve- neziane, I, 96): „Hisdem etiam diebus Foriulensis ecclesia a Sereno presu'e regebatur, qui nuUius iustitie expertus, sed usurpationis causa regia potestate ab apostolica sede pallium primus lantummodo acquisivit, ac haiusmodi epistolam a Gregorio antistite Romano accepisse dinoscitur. (Potem sledi tekst zgoraj omenjenega pisma.)

Danduli Chronicon, Vil, c. 2, pars 13 et 14 (Muratori, Script. rer. Ital, XII, 132): „Ad huius regis (se. Liutprandi) preces Gregorius papa misit pallium Sereno antistiti Aquilegiensi, qui Petro successerat, quem a tempore renovationis suae sediš praedecessores sui obtinere minime potu- erunt; eique inhibuit, ne umquam aliena iura inraderet, aut temeritatis ausu usurparet iurisdictionem cuiusquam, sed his esset contentus, quae usque hactenus possederat. —

Serenus posthac papalis inhibitionis contemtor regio potitus auxilio fines Gradensis ecclesiae minorare nititur: quod dux, patriarcha et episcopi atque plebs Venetiae et Istriae grave ferentes, papae cum querimonia insi- nuant et ultionem exposcunt. Papa autem de inobedientia Sereni turbatus, ei rescribit et conquerentibus responsum tradidit continentiae subseqaentis/ (Nato sledi teksi* zgoraj navedenega papeževega pisma)


št. 202, 203. 247


Št. 202.

(723, dne I. decembra.) ')

Papež Gregor (11.) piše (gradeškemu) patriarhu Donatu, škofom, doždu Marcelu ter prebivalcem po Beneškem in Istri [^^Donato patriar- chae et episcopis atque Marcello duci et plebi Venetiae et Istriae"], da je zvedel o njih pritožbi zoper furlanskega škofa [^contra Foro- mliensem antistitem^\ ki je hotel napasti zemljo gradeškega patri- arcba [^ditionem Grandensis patriarchae^]. Naznanja jim, da mu (furlanskemu škofu) je vsled tega prepovedal, da bi prestopil svojo mejo ter se dotaknil tujih pravic; zadovoljen naj bo s tem, kar ima sedaj. Skrbno naj se varujejo, da ne bode langobardsko ljudstvo vsled kake krivice ali pa kakega prepira po svoji navadi zvijačno napadalo njih (gradeške) zemlje

Datum manjka. — ^.Quamqiiam ex ministerio,*'

[Cronica de si η g. pat r. nove Aquileie (Monticolo, Cronache Veneziane, I, i 3), kjer pa ni omenjen niti patriarh Donat, niti dožd Marcel; naslov pismu se glasi: „Gregorius, servus servorum dei, episcopus universis episcopis Venetiensis seu Hvstrie vel plebi eiusdem." — Danduli Ghro- nicon VII, c. 2, pars ιό (Muratori, Script. rer. Ital, XII, 133). — Rubeis, Mon. eccl Aquil. 314. — Ughe 1 1 i, Italia sacra. V, (ed. 1653) str. 1176; (ed. 17 17) stran 1087. — M a η s i, Cone. coll. ΧίΙ, 248. — Gappel- letti, Le chiese d' Italia, VIII, 74. — Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 717. — Migne, Patrol. LXXXIX, 527. — Jaffe, Reg. pont. Rom., (ed. 1885) 251, Št. 2167; (^<^• ^^5^) st. 1660 (reg.). — Trova, God. dipl. Long., III, 443. — MG. Epist., III, 700, št. 9.]

Št. 203. 725, dne I. marca.

Papež Gregor (II.) piše škofom in prebivalcem Beneškega in Istre [^ Venetiae seu IsMae-"] ter jim naznanja, da je po smrti gradeškega prelata Donata [^Donato Gradensi presule] zapustil puljski škof Peter [.^Petrus Pollensis antistes] svojo cerkev ter ne oziraje se na kanonične določbe šel v drugo. Vsled tega bi ga bil po vsej pravici škofovski zbor izobčil ter mu vzel duhovsko službo, ako ne bi bil našel milosti pri apostolski stolici. Papež pravi v svojem pismu, da naj prizanesljivost nekoliko ublaži ostrost postav. Zato zapoveduje, hoteč v prvi vrsti ustreči njih prošnjam, da se povrne škof Peter na stari sedež. Ob enem naj pomni, da se mu je to storilo iz usmiljenja ; tudi naj obžaluje svoje dejanje. — Proti koncu veleva (papež) škofom, da

  • ) Ako primerjamo vsebino tega pisma s prejšnjim (gl. štev. 201), smemo

trditi, da sta bili obe v istem času spisani.


248 Št. 203, 204.


bi složno volili v gradeški cerkvi [Jn Gradensi ecclesia^] takega prelata, ki bi se odlikoval po svojem obnašanju in po svojih činih.

„Data Kcilendis Martii, imperante domino nostro piissimo augusto Leone a Deo coronato magno imperatore anno nonOj post consulatum eius anno nono, sed et Constantino maiore imperatore eius fllio anno sexto, indictione octava,^ — „Creditae speculationis.^

[Ughelli, Italia sacra, V, io88. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., 3 i 5 (odi.). — Cappelletti, Le chiese d' Italia, IX, 21. — Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 726. — Jaffo, Reg. pont. Rom. I, (ed. 1885)251,51.2172; (ed. 1851) št. 1665 (reg.). — MG. Epist., III, 700 št. 10.]

Primerjaj tudi:

Danduli Chronicon, lib. VII, c. 2, pars 22 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 134)'. 5,Post obitum Donati patriarchae Petrus Polensis episcopus contra statuta canonum ad Gradensem sedem se contulit, et a Gregorio papa in- dignus utraque sede iudicatus, ad supplicationem cleri et populi Venetiae et Istriae in prima sede restitutus est. Papa vero supplicantes monuit, ut sine pretio pastorem idoneum eligere procurarent, oiferens electo pallium in signum metropolitanae dignitatis."

Cronica de singulis patriarchis (Moniicolo. Cronache Veneziane, I, 13): „ . . . , beatissimus Gregorius papa tercius(!), qui post obitum Donati Gradensis patriarche epistolam suam direxit universis Venetiensis seu Histrie et cuncto populo, ut electionem in Gradensem patriarcham facerent /^

Št. 204.

Najbrže od 725 do 747. ')

Gradeški patriarh Antonij (Antonin) je bil po rodu Pado- vanec. Iz prva je bil menih, potem pa opat v benediktinskem samostanu sv. Trojice v Brondulu, ^) kjer je pobožno živel. Kot patriarh je vladal 22 let, 10 mesecev in 20 dni. Vdan je bil pravi veri in rimski cerkvi ter je skrbel da se ni takrat preteče krivoverstvo razširilo po njegovi patriarhiji. Ko je umrl, je zapustil svoje premoženje svoji cerkvi. Poko- pan je bil v cerkvi sv. Evfemije.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane I, 14): ^ . . . qui (se. Venetienses seu Histrie) precepto eiusdem papae Gregorii elegerunt Antoninum, virum probatissimum, in nova sancta Aquileiensi patriarcham ecclesiam mortuo vero ipso

') Da je bil Antonij leta 725. izvoljen za gradeškega patriarha, se sme skle- pati iz pisma papeža Gregorja L, spisanega dne 1. marca rečenega leta. (Glej štev. 203.)

') Kraj Brondulo je bil v chioggijski škofiji na Beneškem.


St. 204, 205. 249


Antonino patriarcha, qui ann. rexit pontificatum XXII, ms. X, d. XX, se- pultus est in eodem castro in ecclesia sancte Eufemie."

Johannisdiaconi Chronicon Venetum (Monticolo, 1. c, I, 94):„Huic (sc. Donato) successit Antoninus patriarcha."

Ibid. (1. c. p. 96): „His quoque temporibus Antoninus Gradensis pa- triarcha a presenti luce raigraverat, cuius regimen annis XXII et mensibus X, insuper et diebus XX fuerat.*'

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): „Anto- nius patriarcha, qui fuit nacione Patue civitatis ; abbas fuit Brendulu cenobii; vixit in patriarchatu an. 22, men. 10, d. 11.')

Danduli Chronicon, VII, c. 2, pars 23 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 134): „Antonius patriarcha natione Paduanus sedit annis XXII, men- sibus X, diebus XX. Hic primo monachus, postea abbas monasterii sanctae Trinitatis de Brondulo ordinis s. Benedicti religiosara agens vitam, patriarcha nune effectus est. Qui rectam fidem tenens, ab haereticis et erroribus suo tempore imminentibus ecclesiam suam imraaculatam servavit et Romanae semper adhaesit, moriensque ecclesiam sponsam in bonis suis patrimonia- libus heredem instituit, et in ecclesia sanctae Euphemiae sepultus est."


St 205.

Okoli 725.')

Sveti Rupert je poslal k bavarskemu vojvodu Teodonu duhov- nika Deoninga ter ga prosil, da bi smel v Bichofshofenu poleg Salice postaviti cerkev in samostan, kar je vojvoda tudi dovolil. Nato je škof Rupert prišel v rečeni kraj s svojimi ljudmi, začel trebiti ondotni svet ter potem postavil tam malo cerkev in razna bivališča Med tem časom je umrl Teodon ter prepustil bavarsko Vojvodino svojemu sinu Teode- bertu. Tudi mu je naročil, da naj rad uboga škofa Ruperta ter mu povsod pomaga.


') Trije rokopisi navajajo XX dni.

') Bavarski vojvoda Teodon je živel okoli leta 700. Njegov naslednik je bil njegov sin Teodebert. Ta je imel sina Hugberta, ki je umrl pred 1. novembrom leta 735. Hugbertu je sledil Odilon, ki je kot bavarski vojvoda vladal od 735. do 748 leta. Leta 743. se je Odilon napotil v frankovsko državo. Vprašanje je, kdaj so vSlo venci pridrli na Solnograško in razrušili cerkev sv. Maksimiljana. Reči mo- ramo, da na vsak način med letom 700. in 743. Naš vir nam pravi, da je cerkev mnogo časa stala, preden so jo vSlo venci uničili; potem je pa zopet preteklo mnogo časa, da so jo kristjani iz nova postavili. Zato bi smeli trditi, da so Slovenci okoli leta 725. prišli na Solnogra.ško plenit. — Ker niso pongauski prebivalci iz strahu pred Slovenci („propter inminentes Sclauos") mnogo let postavili nove cerkve in samostana, se sme iz tega sklepati, da naši predniki niso samo enkrat pridrli na Solnograško, temuč večkrat. Slovenci so bili takrat še poganske vere, kar je razvidno tudi iz našega vira, ki jih enkrat imenuje ^crudeles paganos", drugikrat pa „crude- lissimos paganos".


250 Št. 205.

Ko je bila cerkev v Bischofshofenu izgotovljena, je sv. Rupert poklical vojvoda Teodeberta ter mu naznanil, iz katerega vzroka je postavil cevkev. Posvetil jo je na čast sv. Maksimilijanu ter imenoval ondotni kraj Pongau. Nato je poslal tja menihe in duhovnike, katerim je dal nekatera posestva solnograške cerkve v fevd. Mnogo časa so potem ti uživali dotične fevde. Pozneje se je zgodilo, da so sosednji Slovenci pregnali te brate, katere je solnograška cerkev poslala v Pongau. Mnogo časa je bila potem rečena cerkev podrta, ker je vedno pretila nevarnost od strani poganskih Slovencev.

Ko se je bavarski vojvoda Odilon napotil (v frankovsko državo), ga je spremljal duhovnik Urz, ki je bil doma v kraju, Albina *) ime- novanem. Ta kraj je vojvoda Teodebert podaril cerkvi sv. Maksimi- lijana takrat, ko jo je škof Rupert postavil. Ker je bila rečena cerkev zarad poganskih Slovencev mnogo časa podrta, je duhovnik Urz prosil vojvoda Odilona, da bi mu dal v fevd to, kar je vojvoda Teodebert podelil cerkvi sv. Maksimilijana in pa škofu Rupertu.

p. 21. Breves notitiae, c. 3 (Hauthaler, Salzburger Urkundenbuch, p. 21,

22): „Beatus quoque Rudbertus tunc misit eundem presbiterum Deoningum ad Theodonem ducem, ut diceret ei hoc totum per ordinem et ut rogaret ipsum ducem sancto Rudberto dare licentiani ecclesiam ibi construere et habitacula servorum dei, et Theodo dux ita ei licentiam dedit. Venitque ibidem domnus Rudpertus episcopus et cepit ibi cum hominibus suis extir- pare et purgare ipsum locum et parvam ecclesiam ceteraque habitacula edificare. Interea vero Theodo infirmabatur commendavitque filio suo Theod- berto ducatum Bawarie et domni Rudberti episcopi causam fideliter tuendam et iuniorum eius, eique ad christianitatem suam libenter obedire et ad omne opus dei diligenter illi auxiliari, et ut ad ipsum locum, in suam elevan.do mercedem fideliter per omnia adiuvaret. Facta autem ibi ecclesia sanctus Rudbertus convocavit ibidem Theodbertum ducem et nunciavit ei ipsam causam per ordinem, et ita accepla ab eo potestate consecravit ipsam eccle- siam in honore sancti Maximiiiani et ipsum locum nominavit Pongo . . .

p. 22. i! • • • • Quod dum factum fuisset, multis temporibus hoc habebant in be- neficio ab ipsa sede, quamvis versuta intencione ibidem servirent. Interea contigit, ut a vicinis Sclauis^) illi fratres, qui ad Pongo de Salzburgensi sede ibidem destinati erant, inde expellebantur, et ita multis temporibus erat devastata eadera cella propter inminentes Sclauos et crudeles paganos."

Ibid. C. 8 (1. C. p. 27): „in peregrinatione Otilonis ducis fuit cum eo quidam presbiter capellanus eius Ursus nomine, qui de lila genealogia erat


  • ) Najbrže sedanji Oberalm pri Halleinu na Solnograškem.

•') Iz besed „a vicinis Sclauis" je razvidno, da nam je tu misliti na Slovence, ne pa na kake druge Slovane. Ne daleč od Pongaua unstran Tur po Lungau-u, severnem Koroškem in severozahodnem Štajerskem so v osmem stoletju prebivali Slovenci.


št. 205, 206, 207. 251


supradictorum hominura de Albina, quos Theodbertus dux tradidit deo et sancto Maxirailiano ad Pongo, quando domnus Rudbertus episcopus illam ibi ecclesiam dedicavit. Et quia propter Sclauos crudelissimos paganos eadem cella multis erat temporibus desolata, idem Vrsus presbiter venit ad Otilo- nem ducem et peciit dari šibi in benencium hoc ipsum, quod Theodbertus dux ut predictum est dedit sancto Maximiliano et domno Rudberto episcopo ad sedem suam . . ."

Št. 206. Po II. februarju 731.0

Papež Gregor III. podeli gradeškerau patriarhu Antoninu palij.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Gronache Veneziane, I, 14) : „ . . . qui (se. Antoninus patriarcha) a beato Gregorio papa tercio iuxta decessorum suorum exemplar privilegium cuni benedictione pallei consecutus est.'*

Št. 207.

731, pred mesecem septembrom.

Papež Gregor (III.) piše gradeškemu nadškofu Antoninu [„Antonino Gradensi archiepiscopo^] in pa njegovim sufraganom ter jih vabi k cerkvenemu zboru, kateri bode v Rimu dne 1. novembra prihodnje 15. indikcije') [^ . . . ad defendendam et conflrmandam veritatem Kalendas Novembris succedentis guintedecimae indictionis apud hanc apostolicam sedem convenite omnes\ zastran češčenja svetih podob. Papež pravi, da je nastala neka brezbožnost v kraljevem mestu (v Carigradu) in po raznih pokrajinah, ker se zametujejo in uničujejo podobe svetnikov, cerkve pa se prenarejajo v človeška bivališča in hleve. Zato prosi Antonina in njegove sufragane, da bi svarili in pod- učevali po vseh podložnih cerkvah, kako je treba braniti sveto vero.

Datum manjka. — ^Inter diversas.^'

[Ughelli, Italia sacra, V, (ed. 17 17) 1090. — Man s i, Cone. coll., XII, 300. — Cappelletti, Le chiese d' Italia, IX, 25. — Kandler, Cod. dipl. Istr. ad a. 732. — Migne. Patrol., LXXXIX, 586. — Jaffe, Reg. pont. Rom., (ed. 1885) 257, Št. 2232; (ed. 1851) št. 1720 (reg ). — MG. Epist., III, 703, št. 13.]


') To se je /godilo po 11. februarju leta 731., ker tega dne je umrl papež Gregor II., na čegar mesto je pil potem izvoljen Gregor III.

') Petnajsta indikcija se je pričela z mesecem septembrom leta 731. Iz pape- ževih besed, da bo cerkveni zbor dno 1. novembra prihodnje (, succedentis") 15 in- dikcije, sledi, da je bilo zgoraj omenjeno pismo spisano še za 14. indikcije, tedaj pred septembrom leta 731.


252 St. 207, 208.


Primerjaj tudi:

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Gro- nache Veneziane, I, 14): „Hic Antoninus patriarcha ammonitus est a pre- dicto Gregorio papa Romam ad synodum occurrere, ad quam synodum Johannes archiepiscopus Ravenas vocatus est, propter imagines que in regia urbe deponere iubebant Leo atque Constantinus augusti et inclita coniugia que per diversa loca fiebant."

Št. 208.

731, okoli I. novembra.^) Rim.

Papež Gregor (III.) skliče v Rim sinodo, katere so se udeležili gradeški nadškof Anton in, ravennski nadškof Ivan ter 93 dru- gih škofov. Tudi so bili na sinodi navzoči presbiteri apostolske stoli ce, dijakoni in vsa druga duhovščina, potem plemenitniki in ljudstvo. Na tej sinodi zbrani možje so sklenili in s svojimi podpisi potrdili, da je treba iz svete katoliške cerkve izključiti tiste, kateri bi uničevali, oskrunjevali ali pa zasramovali svete podobe Jezusa Kristusa, Device Marije, svetih aposteljnov in drugih svetnikov.*)

Liber pontificalis (Gregorius III) (ed. L. Duchesne, I, 416): „ . . . ma- iore fidei ardore permotus synodale decretum cum sacerdotali conventu quoram sacrosancta confessione sacratissimi corporis beati Petri apostoli, residentibus cum eodem summo et venerabili papa archiepiscopis id est Antonino Gradense archiepiscopo Johanne archiepiscopo Ravenne cum ce- teris episccpis istius superiore partis namero') seu presbiteris sanctae huius apostolicae sediš, adstantibus diaconibus vel cuncto clero, nobilibus etiam consulibus et reliquis christianis plebibus stantes, ut si quis deinceps anti- quae consuetudinis apostolicae ecclesiae tenentes fidelem usum contemnens, adversus eandem venerationem sacrarum imaginum, videlicet dei et domini nostri Jesu Christi et genitricis eius semper virginis immaculate atque glo- riosae Mariae beatorum apostolorum et omnium sanctorum, depositor atque

') Zastran datiranja gl. št. 207.

') Na to sinodo se nanaša, kar čitamo v »Epitome chronicorum Cassinensium" skoraj z istimi besedami, kakor so v Lib. pontificalis. Ta „Epitome, kateri se po krivici pripisuje bibliotekarju Anastaziju, je dal na svetlo Muratori (Script. rer. Ital., II., pars I., str. 351-370). Dotični citat, ki pa je izmišlj en ,' je bil večkrat natisnjen. (Cfr. Muratori, p. 357. — Mansi, Cone. coll , XII, 302. — Migne, Patrol. Ser. lat, LXXXIX, 587. — Jaffe, Reg. pont Rom. [ed. 1885], št. 2233 a).

V rečenem citatu stoji zapisano, da je papež Gregor III. v Rim sklical sinodo, katere so se udeležili gradeški nadškof Antonin („Antonino Gradensi archi- episcopo"), ravennski nadškof Ivan ter še 93 drugih škofov. Na sinodi seje sklenilo, da je treba prebivalce v Orleansu in Mansu izobčiti iz cerkve, ako ne povrnejo svetinj, katere so do takrat imeli pri sebi. (Orleans in Mans sta mesti na Fran- coskem.)

•) Id est ,XCIII«.


št. 208, 209. 253


destructor et profanator vel blaspheraus extiterit, sit extorris a corpore et sanguine domini nostri Jesu Christi vel totius ecclesiae unitate atque con- page. Quod et subscriptione sua solemniter firmaverunt et inter cetera in- stituta probabilium praecessorum orthodoxorum pontificum annectenta san- xerunt/

Danduli Chronicon, lib. Vil, c. 3, pars 11, 12 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 136): „Papa Gregorius synodum DCCCIII (!) episcoporum Romae congregavit, ubi veneratio iraaginum sanctorum confirraatur, et violatores anathematizantur. Huic synodo Antonius patriarcha cum episcopis Vene- tiae etlstriae^ sufFraganeis suis, per literas papales admonitus, perso- naliter adfuit, et inconcussara fidem tenens, quod gestum est, comprobavit."


Št. 209.

Nepristno.

731, okoli I. novembra.') V cerkvi sv. Petra (v Rimu).

Papež Gregor (III.) omenja, da je zbral škofe [,^coetu episcopo- rum'^] v cerkvi sv. Petra, da bi ž njih pomočjo uredil cerkvene zadeve posebno zarad svetih podob [„ob imagines\ katere se zametujejo in cerkve same se pa v kraljevem mestu [„m regia urbe'^) prenarejajo v človeška stanovališča. Tudi je sklical zbor zarad nekih nepostavnih zvQZ [^propter illicitas quasdam coniunctiones].

Na zboru je takrat tožil novooglejski ali gradeški patriarh An- tonin [„Antoninus urnis ex residentibus Nove Aquilegie id est Gradensis patriarcha] zoper furlanskega škofa Serena [^Serenunt Foroiulensem antistitem"], da se ta ne zmeni za razglas rajnkega papeža Gregorja (II.), kateri mu je (se. Serenu) po prošnji langobard- skega kralja poslal palij s pogojem, da nikdar več ne napade mej gradeške cerkve [y, Gradensis ecclesie terminos"]^) Vendar se je predrzno lotil rečenih mej, ker se ne boji niti Boga, niti ljudi.

Nato je rekel Seren, da njegova (Antoninova) pritožba ni pravična. Bolje bi bil storil, ako bi bil molčaL

Antonin mu je odgovoril, da naj bo zastran njunega prepira mero- dajna razsodba škofov apostolske stolice.

Papež pravi, da je nato ukazal, da naj oba prineseta v sredino zbora svoje listine [Jnstrumenta^], katere je treba pazljivo pregledati. Še le potem je mogoče končati prepir tako, da bode mir med njima in njunimi nasledniki.


  • ) Zastran datiranja primerjaj št 207.

^) Namreč v Carigradu. ') Glej zgoraj št. 201.


254 Št. 209.

Gradeški patriarh Antonin je nato pokazal svoja pisma [,,mo?ii- menta"], v katerih je stalo, da se je za papeža Pelagija (II.) preložila njegova stolica iz starega Ogleja v gradeško mesto [„^λτ veteri Agui- legia in Gradensen civitatem^^] da se je ta stolica na sinodi, katere se je udeležilo 20 škofov, potrdila kot metropola vsega Beneškega in Istre [^^totius Venetiae et Istrie metropoUm conflrmatam^'•] ter da se je imenovala novooglejska [,,Νουατη dietam fuisse Aguilegiam'^)

Ko se je vse to pregledalo, bi bil moral temu nasproti tudi Seren pokazati svoje spise. A ta je priznal, da nima nič drugega, kakor pri- vilegij, katerega je s palijem vred dobil od papeža Gregorja (II.). V tem privilegiju je stalo, da je dobil palij vsled prošenj langobardskega kralja in sicer ne zato, da bi se bahal, temuč zato, da bi se zadovoljil s fur- lansko škofijo [,,Foroiulensi episcopatu^] in se nikdar ne dotaknil pravic gradeškega patriarha. Ako ne bi hotel ubogati, bi se pokazal nevrednega, da je prejel palij.*}

Ko se je vse to zvedelo, ni mogla prikrita ostati krivda Serenova. ki je preziral ukaze (cerkvenih) očetov in cerkvene postave. Vsled tega bi ga bil škofovski zbor izobčil ter mu vzel duhovsko službo, ako ne bi bil priznal svoje krivde ter s prisego obljubil, da ne stori v prihodnosti nikdar kaj takega.

Papež pravi, da je nato vsled sklepa navzočih škofov določil, da naj imajo novooglejski patriarhi, to je gradeški patriarh Antonin in njegovi nasledniki, za vselej primat po vsem Beneškem in Istrskem; furlanski škof Seren in njegovi nasledniki v korminskem gradu, v ka- terem sedaj stolujejo, naj se pa za zmeraj zadovolji samo z lango- bardsko zemljo [nUt Nove Aquilegie id esi Gradensis cimtatis Antoninus patriarcha suigue successores tocius Venecie et Istrie... primates perpetuo habeantur, Foroiulensem antistitem Serenum suosque successores Cormonensi castrOj in quo ad presens cer- nitur sedere in finibus Longobardorum^ solumodo semper esse contentos^']. Tudi je vsled apostolske oblasti ukazal, da ne sme no- beden v kateremkoli oziru prelomiti ali prestopiti tega, kar je razglasil iz pobožnih ozirov na korist cerkvene edinosti. Kdor bi delal zoper to določbo, naj bo izobčen in zadene naj ga na onem svetu večna kazen. ^)


  • ) Glej zgoraj št. 85.

') Glej zgoraj št. 201.

') Ta dokument, s čegar vsebino smo se tu seznanili, ni pristen. Nekdo ga je iz raznih spisov sestavil. Iz aktov rimske sinode, ki je bila leta 721. ali pa 722., je posnel začetek in pa imena prič, katere je pa še za nekatere škofe pomnožil, kakor n. pr. za tržaškega škofa Ivana. Tudi je nekaj dodal, kar mu je bilo znano o rimski sinodi iz leta 731. Ni gotovo, da bi bil oglejski škof Seren leta 731. še med živimi. Kaže se, da leta 827., ko je bila mantovanska sinoda, še ni bilo tega dokumenta, pač pa že takrat, ko je bila spisana ^Cronica de sing. patr. nove Aqui- leie", v kateri se tudi omenja. (Cfr. MG. Epist, III., 723.)


št. 209, 210, 211. 255


Podpisanih je na tej listini 30 škofov ter mnogo presbiterov in dijakonov. Med njimi so tudi: ,,Anto7tmus sancte Nove Aquilegie ecclesie patriarcha^ .... Serenus Foroiulensis episcopus ^ . , . Johannes episcopus Ter^^estine ecclesie . . ."

Datum manjka. — ^Cum simus dominice plebis.^

[H o Γ m a v e r , Archiv f. Siiddeutschland , II, 209. — Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 732. — Jaffč, Reg. pont. Rom., (ed. 1885) 258, št. 2234; (ed. 1851) št. 1722 (reg.). — MG. Epist., III, 704, Št. 14.]

Cronica de sin^ulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, 14): „ . . . post hanc vocationem Antoninus patriarcha cum suis SLiftVaganeis Romam ad svnodum perrexit; in qua synodo deii- nitiΛ'e divisio facta est inter Antoninum Gradensem patriarcham et Serenum Foroiulensem antistitem iuxta edictum beati Gregorii secundi, confirraante tota svnodo, et sententiam anathematis in huius confirmationis violatores dictante."

Št. 210, Okoli leta 733.')

Po smrti oglejskega patriarha Serena je vsled prizadevanja lango- bardskega kralja Liutpranda K a 1 i s t postal njegov naslednik. Ta iz- vrstni mož je bil prej arhidijakon trevisanske cerkve

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 45 (MG. SS. rer. Langob., 180) : „Aput Foroiuli igitur sublato e rebus humanis patriarcha Sereno, Calistus, vir egregius, qui erat Tarvisianae ecclesiae archidiaconus, adnitente Liut- prando principe, Aquileiensem ecclesiam regendam suscepit."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8:) ^Sublato itaque de medio Sereno, ei successit Calistus, vir egregius, eccle- siae Tarvisanae archidiaconus, qui adnitente Luitprando rege Longobardo- rum, regimen ecclesiae Aquilegensis suscepit."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „Calistus suc- cessit Sereno. Hic sedit annis XL, vir nobilis atque conspicuus."

Danduli Chronicon, lib. Vil, c. 3, pars i (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 134): „Sereno quoque Aquilegiensi praesuli Callistus ecclesiae Tarvisinae archidiaconus, annitente Luitprando rege, successit.**

Št. 211.

Med letom 731. In 733.

Papež Gregor (III.) piše (oglejskemu nadškofu) Kalistu [,Ca///5/o"], da je že tri leta preteklo, odkar je bilo v dneh njegovega

') Leta 723. je oglejski patriarh Seren še živel (gl. št. 201) in leta 762. je bil že Sigvald oglejski patriarh (gl. štev. 233). Iz tega je tedaj razvidno, da Kalist ni 40 let vladal oglejske cerkve.


266


Št. 211.


prednika (papeža Gregorija II.) vsled mnogih prošenj sklenjeno [Jam triennium evolutum^ decessoris nostri tempore plurimis fuerat supUcationibus constitutum^y) ter sam (Kalist) opozorjen, kar tudi dokazujejo spisi, shranjeni v arhivu rimske cerkve [„ut in sancte nostr^ ecclesie scrineis testantur volumina"], da zasluži palij le s pogojem, da se niti on (Kalist), niti njegovi nasledniki ne dotaknejo tujih pravic. Papež pravi, da je sedaj izvedel, da je (Kalist) predrzno grešil zoper cerkvene postave, kar mora jako obžalovati. Iz lakomnosti se je protizakonito polastil posestev, katera se zovejo Centenara in Morsano*) ter spadajo pod samostan Matere božje na otoku Barbani. Ta samostan je pa že dolgo časa po vsej pravici lastnina gradeške cerkve [„ . . . guia aviditate demctus ausu illicito pervaseris possessiones, que Centenaria et Musiones nuncupantur, pertinentes monasterio sancte Det genitricis sito in insula Barbiana^ quod prisco et longo tempore sancta ture possidet Gradensis ecclesia et eius hactenus fuerat ditionis"]. Ker si ne sme nihče osvojiti tujega blaga, posebno pa duhovnik ne, zato mu (Kalistu) zapoveduje, da za sedaj povrne vse to z vsemi priteklinami, česar se je protipo- stavno polastil, gradeškemu nadškofu [^^Gradensi archiepiscopo^], pod čegar oblast spadajo rečena posestva. Ako bi pa ostal svojeglaven in ne hotel povrniti tujega imetja, ga zadene cerkvena kazen.

Datum manjka. — „Iam triennium.^

[Danduii Ghronicon, Vil, c. 3, pars 8. (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 136). — Ughelli, Italia sacra, (ed. 1653), V, 1177. — Baronius, Ann. eccl., ad a. 729, Št. 6. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 318. — K a η d 1 e Γ , God. dipl. Isir. ad a. 734. — G a p p e 1 1 e 1 1 i , Le chiese d' Italia, VIII, 75. — Troya, God dipl. Long , III, 624, Št. 506. — MG. Epist., III, 707, št. 15. — Jaffo, Reg. pont. Rom , Št. 2240 (1725).

Primerjaj tudi:

Danduii Ghronicon, VII, c. 3, pars 8. (Muratori, 1. c): „Gallistus praesul Aquilegiensibus hoc tempore insulas, quae Gentenaria et Musiones iurisdictionis Gradensis ecclesiae Yocantur, occupans, subsequentes literas a Gregorio papa suscepit." — (Nato sledi tekst papeževega pisma, potem pa besede): — „Gallistus receptis admonitionibus papalibus, ad cor rediens, invasas insulas ecclesiae Gradensi resignavit."


  • ) Iz navedenih besed je razvidno, da je bilo to pismo spisano v prvem,

drugem ali tretjem letu po smrti papeža Gregorja II., katerega so dno 11. februarja leta 731 pokopali. (Jaffo, Reg. pont. Rom., ed. 1885, str. 257.)

') Centenara in Morsano sta dva kraja tik morja med Oglejem in Gradežem. Blizu tam je tudi otok Barbana.


št. 212, 213. 257


St. 212. Med 726. in 737.

Papež Gregor (II. ali pa III.) piše (gradeškemu patriarhu) Anto- ninu [„dtlectisstmo fratri Antonino Gregorius""] ter mu naznanja, da se je langobardsko ljudstvo polastilo ravennskega mesta in da se eksarh (Evtihij), kakor je zvedel (namreč papež), mudi na Beneškem. Naroča mu (Antoninu), da pomaga eksarhu ter se ž njim vred bojuje, da pride ravennsko mesto iz nova do starih razmer ter pod oblast cesarjev Leona in Konstantina.

Datum manjka.^) — r>Quia peccato faciente.^

[Johannis diaconi Chronicon Venetura (Monticoio, Cronache Vene- ziane, I, 95). — MG. Epist., III, 702. — Jaffč, Reg. pont. Rom , št. 2178 (1 67 1).]

Št. 213. Okoli 737.

Takrat je nastal hud prepir med oglejskim patriarhom Kalistom in furlanskim vojvodom Pemonom. Vzrok temu prepiru je bil naslednji. Že v prejšnjem času je prišel škof Fidencij iz Zuglia^) ter z dovoljenjem furlanskih vojvodov prebival v Čedadu, kamor je tudi prestavil svoj škofovski sedež. Ko je umrl, je prišel Amator na njegovo mesto. Do takrat so imeli patriarhi pred njim svoj sedež v K o r m i η u, ne pa v Čedadu, kajti v Ogleju niso mogli zarad bizantinskih napadov prebivati. Ker je pa hotel patriarh Kalist biti imeniten gospod, mu ni bilo všeč, da bi njegov škof stanoval pri vojvodu in Langobardih, sam pa bi moral živeti med priprostim ljudstvom Zato se je postavil svojemu škofu Amatorju nasproti, pregnal ga iz Čedada ter v njegovi hiši pri- pravil sebi stanovanje. Nato se je vojvoda Femon z mnogimi pleme- nitimi Langobardi združil zoper patriarha, ga ujel ter odpeljal v grad „Potiuma/) kateri je stal tik morja. Tu ga je hotel vreči v morje, kar pa se vendar ni zgodilo. Zaprl ga je v ječo, da bi tu okusil kruh bridkosti. Ko je kralj Liutprand to zvedel, se je močno razjezil; vzel je Pemonu voj vodstvo ter njegovega sina Ratchisa izbral za vojvoda.

') Nekateri pisatelji, kakor Martens (Politische Geschichte des Langobarden- reiches unter Konig Liutprand, str. 69—71) mislijo, da je to pismo ponarejeno, drugi pa trdo, da je pristno. Ako ni izmišljeno, je bilo izdano takrat, ko je v Be- netkah vladal dožd Orso, ki je dobil od papeža Gregorja prav tako pismo, kakor gradeški patriarh. Dožd Orso je najbrže vladal od leta 726—737.

') ^luliense castrum* je sedanji Zuglio v beneški Karniji, kjer so že v šestem stoletju vladali škofje. Gl. št 85, 100 in 102.

  • ) Kje je bil „castellum Potium" ali „Pontlum", kakor je tudi v nekaterih

rokopisih zapisano, ni znano. Mogoče je, da je bil ta grad tik zaliva Panzano pri Tržiču.

22


258 Št. 213.

Sedaj je hotel Pemon s svojimi pristaši zbežati v deželo Slovencev; ker je pa njegov sin zanj prosil pri Liutprandu, ga je kralj iz nova sprejel v svojo milost.

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 51 (MG. SS. rer. Langob., 182): ,,Gravis sane per idem tempus inter Pemmonem ducem et Calistum pa- triarcham discordiae rixa surrexit. Causa autem huius discordiae ista fuit. Adveniens anteriore tempore Fidentius episcopus de castro laliensi, cum voluntate superiorum ducum intra Foroiulani castri muros habitavit ibique sui episcopatus sedem statuit. Qao vita decidente, Araator in eius loco episcopus ordinatus est. Usque ad eundem enim diem superiores patriarchae, quia in Aquileia propter Romanorum incursionem habitare minime pote- rant, sedem non in Foroiuli, sed in Cormones habebant. Quod Calisto, qui erat nobilitate conspicuus, satis displicuit, ut in eius diocesi cum duce et Langobardis episcopus habitaret et ipse tantum vulgo sociatus vitam duceret. Quid plura? Gontra eundem Amatorem episcopum egit eumque de Foroiuli expulit atque in iilitis domo šibi habitationem statuit. Hac de causa Pemmo dux contra eundem palriarcham cum multis nobilibus Lan gobardis consilium iniit adprehensumque eum ad castellum Potium, quod supra mare situm est, duxit indeque eum in mare praecipitare voluit, sed tamen Deo inhibente minime fecit; intra carcerem tamen eum retentum pane tribulationis sustentavit. Quod rex Liutprand audiens, in magnam iram exarsit, ducatumque Pemmoni auferens, Ratchis, eius filium, in eius loco ordinavit. Tunc Pemmo cum suis disposuit, ut in Sclavorum patriam fugeret; sed Ratchis, eius filius, a rege supplicavit patremque in regis gra- tiam reduxit."

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 8): „Et nota, quod a Severo patnarcha usque ad Galistum qui sequitur, pa- triarchae propter incursionem Romanorum non audebant stare in Aquilegia,

sed habitationem šibi elegerunt in Gormons Hoc tempore in castro

Forojuliano, quod nune Civitas Austria appeilatur, Pemmo dux praeerat. Calistus vero in Gormons habitabat. De consensu et voluntate ducum pri- orum Fidentius in castro Forojuliano episcopus constituitur : ipso vero de- cedente Amator subrogatur, et in episcopum ordinatur. Galistus autem, qui erat vir egregius et nobilitate conspicuus, videns quod in ditione sua cum duce et nobilibus Amator episcopus habitaret, et ipse Galistus rurali vulgo sociatus vitam duceret, valde šibi displicuit: et ad praedictam civitatem ve- niens, Amatorem de Forojulii expulit, atque domum illius šibi habitationem statuit. Qua de causa magna inter Galistum patriarcham et Pemmonem ducem discordia orta est. Quid plura! Dux Pemmo contra patriarcham cum multis Longobardis nobilibus consilium iniit: et apprehensum eumdem patriarcham ad castellum Pucium supra mare, ut ipsum submergeret, duxit Quod Deo prohibente non fecit : tantum ipsum diebus pluribus tribulationis pane in carcere sustentavit. Quod rex Luitprandus audiens, contra Pem-


št. 213, 214. 259


monem ducem in iram exarsit, et de ducatu deposuit. Pemmo timore regio in Sclavorum patriam cura suis fugit.*) Rex vero dieti Pemmonis filios et omnes qui Peramoni adhaeserant, longo tempore carceribus cruciavit."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9) : „Et notandum, quod ab Elia patriarcha supradicto usque ad hunc Galistum patriarchae habitabant in Cormono : et in Givitate Austria, quae tunc ut supradictum est Castrum Forojuliense appellabatur, duces šibi episcopum fecerunt; et erat tunc teraporis Fidentius episcopus, quo decedente Amator successit Quod advertens Calistus patriarcha, qui erat nobilis et egregius vir, quod episcopus habitaret in sua diocesi cum ducibus et nobilibus, et ipse patri- archa sociatus vulgo rurali vitam duceret, displicuit šibi et dictum Amato- rem de Givitate Austriae expulit et in eadem šibi suam habitationem elegit. Qua de causa Pemo dux Forojuliensis contra Galistum discordias habuit: et inito consilio cum multis nobilibus Longobardis, ipsum Galistum appre- hendit ; et eum ducens ad quoddam castrum juxta mare ipsum submergere voluit. Sed jubente Deo non fecit, sed ipsum in carcerem diebus pluribus pane tribulationis substentavit. Quod rex Luitprandus Longobardorum audiens, capto Pemone et aliis nominatim, qui šibi adhaeserant, ipsum Pe- monem deposuit et alios in carceribus longo tempore cruciavit."

Danduli Chronicon, lib. VII, c. 4, pars i (Muratori, Script. rer. Ital. XII, 137): „Gravis sane per idem tempus inter Penonem duCem Forojulii et Gallistum patriarcham discordiae rixa surrexit, quia Gallistus in Aquilegia propter Romanorum incursiones nequiens habitare, in Gormono sedem suam tenebat; et contra Amatorem episcopum Fidentii successorem, qui in castro Forojulii dioecesis Aquilcgiensis cum voluntate ducis sedem habebat, indignatus, eum de Forojulio expulit, et in ejus domo šibi habitationem fecit. Quem dux propterea capiens ad castrum Putium, quod supra mare est, adduxit et in mare praecipitare voluit; sed tamen Deo inhibente minime fecit. Intra carcerem tamen detentum pane tribulationis substentavit. Quod Luitprandus audiens, ducatum Penoni abstulit et Ratchis ejus filium sub rogavit.*

Št. 214. Po letu 737.

Ko je oglejski patriarh Kalist prišel iz ječe, v katero ga je vrgel vojvoda Femon,^) se je povrnil v Čedad, kjer je sezidal cerkev sv. Ivana in tudi sebi postavil palačo. Užival je milost pri kralju. Strogo je vladal svojo cerkev. Ko je umrl, so shranili njegovo truplo v cerkvi, katero je bil dal napraviti.

  • ) Vojvoda Pemon je le hotel pribežati v domovino Slovencev, ni pa v resnici

tega storil.

') Glej št. 213.

22»


260 Št. 214, 215, 216.


Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8): „Post haec patriarcha ad Giviratem rediens, ibi ecclesiam et baptisterium s..Johannis atque palatium patriarchale construxit: et regis suffultus favore, ecclesiam strenue gubernavit. Post haec vero XL. ordinationis suae anno ^) felici pace quievit: cujus corpus in praedicta, quam construxit, ecclesia quiescit."

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): ^Calistus vero cum honore rediens et susceptus, palatium et ecclesiam in dieta Civitate Austria construxit; in qua feliciter omnibus succedentibus in pace quievit."


Št. 215. Okoli 738.')

Ko je Ratchis postal vojvoda furlanski, je napadel s svojimi ljudmi Kranjsko, ki je domovina Slovencev. Pomoril je mnogo on- dotnih prebivalcev ter uničil njih imetje. Ko so ga nato Slovenci nena- doma napadli, ni imel časa, da bi bil vzel svojo sulico iz rok svojega oproda. Zato je ubil prvega, ki mu je prišel blizu, s svojo palico, katero je imel v roki.}

Pauli diaconi Hist. Langob., VI, c. 52 (MG. SS. rer. Langob., 183): «Ratchis denique aput Foroiuli dux, ut dixeramus, effectus, in Carniolam Sclavorum patriam cum suis ingressus, magnam multitudinem Sclavorum interficiens, eorum omnia devastavit. Ubi cum Sclavi super eum subito inruissent, et ipse adhuc lanceam suam ab arraigero non abstulisset, eum qui primus ei occurrit clava, quam manu gestabat, percutiens, eius vitam


Št. 216. Okoli 741.

Papež Gregor (III.) piše gradeškemu patriarhu Antoninu ter mu naznanja, da ga je že večkrat poklical, da bi prišel s svojimi škon do apostolskega praga (v Rim); a on (Antonin) mu je odgovoril, da mu

^) Neverjetno je, da je patriarh Kalist vladal 40 let. — Glej št. 210.

') Ratchis je najbrže leta 737. postal furlanski vojvoda. Morebiti se je potem naslednjega leta napravil na Kranjsko. Leta 744. so ga po Liutprandovi smrti izvolili za langobardskega kralja.

') Kaj se je potem zgodilo, nam Pavel dijakon ne omenja. Mi tedaj ne vemo, so li Langobardi odbili nepričakovani napad Slovencev, ali pa so morali bežati. Z ozirom na to, da so Slovenci, ki so bivali po okraju, «Zellia" imenovanem, v tistem času nehali furlanskim vojvodom plačevati nekak davek (gl. štev. 146), bi smeli sklepati, da se Ratschisu njegova ekspedicija na Kranjsko ni posrečila. To je potem Slovence po okraju ^Zellia" osrčilo tako, da so furlanskim vojvodom odpo- vedali vsakoletni davek.


št. 216, 217. 261


je nemogoče, da bi zarad raznih prepirov varno potoval. A treba je v prvi vrsti skrbeti za krščansko vero in za hišo Gospodovo. Papež pravi, da ga je prosil langobardski kralj, da bi njegovi (langobardski) nad- škofje prišli k njemu (k papežu) tretji dan po vstajenju [,^post tertium diem dominice resurectionis]; zato želi (papež), da bi se napotil do njega tudi on (Antonin) s svojimi škofi. Papež omenja, da je pisal v enakem smislu tudi beneškim škofom. Kdor ne bode delaven, bode dajal zarad tega Bogu natančen račun. Zato ga še enkrat izpodbuja, da bi prišel v določenem času.

Datum manjka.') — ^^Saepius evocatus.^

[Jaffo, Reg. pont. Rom., št. 2256 (1738). — MG. Epist , III, 703, št. 17.]

Št. 217.

743.

Bavarski vojvoda Odilon, hoteč narediti svojo zemljo popolnoma nezavisno od frankovske države, zbere mnogobrojno vojsko. Tudi mu pridejo na pomoč Saši, Alemani in Slovani.^) Frankovska majordoma Karlman in Pipin ga premagata ob Lech-u. Vojvoda Odilon jima komaj uide čez reko Inn, alemanski vojvoda Teobald pa na neko drugo stran. Zmagovalca sta potem 52 dni pustošila po Bavarskem. Odilon je pozneje dobil svojo Vojvodino nazaj, vendar je moral priznati frankovsko nadoblast.

Ann. Mettenses ad a. 743 (MG. SS., I, 327): „Ogdilo, dux Baioari- omm, qui Hiltrudem filiam Caroli ad se fugientem in coniugium šibi copulaverat contra voluntatem Pippini et Karlomanni, se et etiam ducatum suura, quem largienfe olirn Karolo principe habuerat, a dominatione Fran- corum subtrahere nitebatur. Qua de causa compulsi sunt gloriosi germani exercitum contra ipsum ducere. Venientes autem super fluvium qui dicitur Lech, castra metati sunt in planicie super ripam praedicti amnis. Baioarii quoque ex alia parte contra eos exercitum adunaverunt, conductoque in adiutorium Saxones et Alemannos et Sclavos secum habuerunt. Sedit autem uterque exercitus in eodem loco 15 diebus. Erat autem in eodem loco ipse fluvius intransmeabilis. Nam memoratus Ogdiio dux vallum fir- missimum fecerat inter se et hostes. Provocati tandem Franci invisionibus gentis illius, indignatioue commoti, periculo se dederunt, et per loca per quae plaustra diicebantur nocte irruentes, divisis exercitibus inprovisos Baioarios occupaverunt. Commissoque proelio, Ogdiio dux, caeso exercitu, vix cum paucis turpiter fugiendo, Innum fljurium transiit, et sic manus invictorum principum evasit. Teobaldus quoqiie timore perterritus in aliam partem fugam


  • ) To pismo je bilo pred 29. novembrom leta 741. spisano, ker rečenega dne

Je bil papež Gregor III. že pokopan.

') Tu omenjeni Slovani so bili najbrže karantanski Slovenci.


262 Št. 217, 218, 219.


iniit. Ipsi vero victores cum exercitu suo Baioariam circumeunt, et moram fecerunt in eadem regione quinquaginta duorum dierum."

O tej vojski govora ali pa jo vsaj omenjajo tudi naslednji viri: Fredegarii con ti n., c. 112 (MG. SS. rer. Mcrov., II, 180), A η n. s. A m and i ad a. 743 (MG. SS., I, 10), Ann. Lauriss. ad a. 743 (ibid., I, 134), Ann. Juvav. min. ad a. 743 (ibid., I, 88), Ann. G u e 1 f . ad a. 742 et 744 (ibid., I, 27^, Ann. Nazar. ad a. 742 et 744 (ibid., I, 27), Ann. A lam. ad a. 742 et 744 (ibid., I, 26), Ann. Al t a h. ad a. 743 (ibid., XX, 782), Ann. Fuld. ad a. 743 (ibid., I, 345), Ann. Mosell. ad a. 744 (ibid., XVI, 495), Breves notitiae, c.7 (ed. Hauthaler, p. 27),


Št. 218. 744.

Ko so odstranili langobardskega kralja Hildepranda, je furlanski vojvoda Ratchis postal njegov naslednik. Za furlanskega vojvoda so sedaj postavili Aistulfa, Ratchisovega brata.

Pauli diaconi Continuatio Lombarda (MG. SS. rer. Langob., 216): „Hic Aritheis (se. Lombardorum rex) filius fuit Pemmonis ducis Foroiuliani. Frater vero Aritheis fuit Astulphus, qui ei in ducatu successit, vir fortissimus et animosus."

Danduli Chronicon, lib. VII, c. 9, pars 6 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 139): »Ratchis dux Forojulii subsequenter in regno Longobardorum Ilprando successit.*

Št. 219. Morebiti od 745 do 787.

Oglejski patriarh Sigvald, naslednik patriarha Kalista, je bil sorodnik langobardskega kralja Grimoalda. Doma je bil iz Čedada ter je tudi kot patriarh v tem mestu prebival. V dveh virih čitamo, da je 42 let srečno vladal svojo cerkev.

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. 8) : „Sigualdus patriarcha de genere Grimoaldi regis sedit annos XLII. Hic natione Civitatensis, ibi habitavit et ecclesiam prospere gubernavit.**

Chronicon patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c. p. 9): „Sigualdus patriarcha sedit annis XLII. Hic etiam in praedicta habitans Civitate, eam multipliciter augmentavit.**


St. 220. 263

Št 220.

Okoli 745. ')

Obri so hudo začeli nadlegovati karantanske Slovence,*) katerim je takrat vladal vojvoda Borut. Da bi ta mogel pregnati obrsko vojsko, se je obrnil do Bavarcev ter jih prosil, da bi mu prišl pomagat. Ti so to tudi kmalu storili ter premagali Obre. Za to dobroto so morali Karantanci in njih sosedje*) priznavati vrhovno oblast njih (frankovskih) kraljev. Vojvoda Borut je tudi moral dati Bavarcem talnikov, med katerimi sta bila tudi njegov sin Gorazd in njegov nečak Hotimir. Pri tej priložnosti je vojvoda izrekel željo, da bi oba postala kristjana, kar se je tudi zgodilo.

Conv. Bag. et Garant., c. 4 (MG. SS., XI, 7): „Non multo post tempore coeperunt Huni eosdem Quarantanos hostili seditione graviter afiiigere. Fuitque tunc dux eorum Boruth nomine qui Hunorum exercitum contra eos iturum Bagoariis nunciari fecit rogavitque eos šibi in auxiliutn venire. lili quoque festinando venientes expugnaverunt Hunos et obfirma- verunt Quarantanos, servitutique eos regum subiecerunt, similiterque con- fines eorum. Duxeruntque inde secum obsides in Bagoariaro. Inter quos erat filius Boruth nomine Gacatius, quem pater eius more christiano nu- trire rogavit et christianum facere; sicut et factum est. Et de Cheitmaro tilio fratris sui similiter postulavit."

Excerptum de Karentanis (MG. SS., XI, 15): „ . . . post quem Boruch."

Vita S. Virgilii, lect. III (MG. SS., XI, 87): „Non multo post tem- pore coeperunt Huoni eosdem Quarantanos hostili seditione graviter affligere, tuitque tunc dux eorum Boruth nomine, qui Huonorum exercitum contra eos iturum Bawaris nuntiari fecit, rogans eos šibi in auxilium venire. At illi cum raagna festinatione venientes expugnaverunt Huonos, et obfirma- verunt Quarantanos, servitutique eos regum subiecerunt, similiter et confines eorum. Duxeruntque secum inde obsides in Bawariam, inter quos erat filius Boruth nomine Karastus, quem pater eius more christiano nutriri et baptizari postulavit, quod ita factum est. Similiter de Chethmaro filio fratris sui fieri rogavit."

') To se je zgodilo po letu 743., ker od takrat so bili Bavarci podložni kraljem in sicer frankov skim. Najbrže je Slovencem pomagal bavarski vojvoda Odilon, ki je umrl dno 18. januarja leta 748. Njegov naslednik Tasilo je bil rojen še le leta 741 (Cfr Ann. Juvav. mai. ad a. 741); bil je takrat, ko je postal vojvoda, še jako mlad in ni verjetno, da bi se bil hotel vtikati v bojne zadeve tuje dežele. Obri so tedaj, kakor se vidi, med letom 743. in 748. napadli karantanske Slovence.

') Primerjaj besede (Conv. Bag. et Garant, c. 3, 1. c. p. 6): „Sclavi qui dicuntur Quarantani et confines eorum."

  • ) Najbrže so bili li mejni sosedje ali krajinščani («confines") takratni pre-

bivalci Kranjskega. Na panonske Slovence ne moremo misliti, ker so bili takrat še podložni Obrom. vSlovanski prebivalci okoli Keke so pa še le leta 1^9. prišli s Franki v dotiko.


264 Št 221, 222.


St. 221. Najbrže ed 747 do 755.

Gradeški patriarh Emilijan, ki je bil doma iz Emilije, je vladal osem let in pet dni. Iz prva je bil dijakon, potem pa arhidijakon gradeške cerkve. Ko je umrl, je bil pokopan v cerkvi sv. Evfemije.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie(Monticolo, Cronache Veneziane, I, 14): „Haic (se. Antonino) successit Emilianus patriarcha, qui rexit pontificatum ann. VIII, dies VI; mortuo vero, sepultus est in eadem ecclesia (se. sancte Eufemie)."

lohannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo I. c, I, 97) „Eodem etiam tempore Emilianus patriarcha, qui Gradensera ecclesiam annis VIII et dies V gubernaverat, in pace vitam finivit."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): ^Emili- anus patriarcha, qui fuit nacione Emiiianensem civitatera, vixit in patriar- chatu an. 8, d. 25."^)

Danduli Chronicon, Vil, c. 9, pars 8 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 139): „Aemilianus patriarcha, natione Aemiliae, sedit annis VIII, diebusV. Hic prime diaconus, postea archidiaconus Gradensis ecclesiae fuit, moriens- que in ecclesia s. Eupheraiae sepultus est."

Št. 222. 749.

Aistulf, ki je bil do takrat vojvoda furlanski, je postal kralj langobardski, ko se je njegov brat Ratchis odrekel kroni ter šel v samostan.

Pauli diaconi Continuatio Romana, c. 2 (MG. SS. rer. Langob., 201): „Post hunc (se. Ratchisum) vero Langobardi germanum eius Aistulfum ad regni gubernacula levaverunt."

Pauli diaconi Continuatio tertia, c. 23 (ibid, 208): „Monachi sce- mate cooperto Ratheis rege, frater eius Haistulphus, Pemmonis filius, super Langobardos in regem elevatur circa annum Domini nostri septingentesiraum quinquagesimum."*)

Danduli Chronicon, lib. VII, c. 9, pars 1 1 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 140): „Aistu]phus, qui dux Forojulii erat, fratre Ratchis facto monacho, hoc tempore in regno Langobardorum succedit."


  • ) Dva rokopisa navajata V dni.

') V resnici leta 749.


št. 223, 224. 26δ


St. 223. Okoli 750.')

Po smrti karantanskega vojvoda Boruta so Bavarci z dovoljenjem Frankov poslali v Karantanijo njegovega sina Gorazda, ki je bil takrat že kristjan. Zanj so namreč prosili ondotni Slovenci ter ga potem, ko je prišel k njim, povzdignili za svojega vojvoda.

Conv. Bag. et Garant, c. 4 (MG. SS., XI, 7): „Mortuo autem Boruth, per iussionena Francorum Bagoarii Gacatium iam christianum factum pe- tentibus eisdem Sclavis remiserunt, et illi eurn ducem fecerunt."

Excerptum de Karentanis (MG. SS., XI, 15): „ . . . post quem Karastus."

Vita S. Virgilii, lect. III (MG. SS., XI, 87): „Mortuo autem Boruth iussu Francorum Bavvari Xarastum*) christianum factum petentibus eisdem Sclavis remiserunt, et illi eum ducem fecerunt."

Št. 224. Med 741 — 752,»)

Papež Caharija določi, da naj Karantanija v cerkvenem oziru spada pod solnograško škofijo.

^) Letnice, na katere se moremo ozirati, ako hočemo približno dognati, kdaj sta vladala slovenska vojvoda Gorazd in Hotimir, so 743, 751, 77 2 in 784. Leta 743. so bili Bavarci, katerim so pomagali tudi Slovenci, premagani ob Lechu ter morali odslej priznavati vrhovno oblast frankovskih kraljev (gl. št 217); leta 751. je Pipin postal frankovski kralj; leta 772. je prišel bavarski vojvoda Tasilo s svojo vojsko nad karantanske Slovence (gl. št. 244) in leta 784. je umrl solnograški škof Virgilij (gl. št. 265). Med leto 743. in 784. nam je uvrstiti naslednje dogodbe: 1) Obri napadejo karantanske Slovence (okoli 745). — 2) Smrt vojvoda Boruta; njegov naslednik je bil Gorazd (okoU 750). — 3) Po triletnem vladanju je umrl Gorazd, kateremu je za vlade frankovskega kralja Pipina sledil Hotimir (okoli 753j. — 4) Škof Virgilij pošlje Hotimiru pokrajinskega škofa Modesta in več duhovnikov (okoli 755). — 5) Solnograški duhovniki postavijo med Slovenci prve tri cerkve (okoli 760). — 6) Modest umrje; poganski Slovenci se prvikrat vzdignejo zoper krščansko stranko (okoli 765). — 7) Druga vstaja poganskih Slovencev (okoli 767). — 8) Hotimirova smrt; Slovenci se vzdignejo v tretje; več let ni bilo nobenega duhovnika med njimi (okoli 769—772). — 9) Slovenski vojvoda Volkun ; škof Virgily mu pošlje prvikrat duhovnikov (okoli 773). — 10) Škof Virgilij v drugič pošlje Volkunu duhovnikov (okoli 775). — 11) Isti škof mu pošlje v tretje dušnih pastirjev (okoli 777). — 12) Četrta pošiljatev (okoli 779). — 13) Volkun dobi v petič duhovnikov iz Solnograda (okoli 781). — 14) Škof Virgilij pošlje Volkunu v šestič mašnikov (okoli 783). — Ko se je vse to zgodilo, je škof Virgilij umrl άηέ 27. novembra leta 784.

') Dva vira poznata obliko ^Karastus", eden pa „Cacatius". Na vsak način zasluži prednost beseda Karastus, ki je nekoliko pokvarjen izraz za slovansko osebno ime Gorazd. To ime med Slovenci ni bilo neznano v prvih stoletjih sred- njega veka. Gl Letopin Matice wSlov. za leto 1886, stran 1W, štev. 89.

') Papež Caharija je vladal od 3. decembra 741. pa do 15. marca leta 752. (Gl. Jaffo, Reg. pont. Rom., ed. 1885, p. 262 et 270.)


266 Št. 224, 225.


Primerjaj dotične besede v listini cesarja Karola z dne 14. junija leta 811. (Zahn, Urkundenbuch d. H. Steierraark, I, 6): „... Arno uero archiepiscopus asserebat se auctoritatem habere pontificura sancte Romane ecclesie, Zacharie, Stephani atque Pauli quorura preceptis et confirmaci- onibus predicta prouincia (se. Karantana) tempore antecessorum suorum ad Juuauensis ecclesie dyocesim faisset adiuncta."


Št. 225.

Okoli 753/)

Po triletnem vladanju je umrl slovenski vojvoda Gorazd. Z dovo- ljenjem kralja Pipina je na prošnjo Slovencev prišel med nje Ho- timir, *) ki je bil tudi že kristjan.') Temu je duhovnik Lupo, kateri je bil od solnograškega škofa postavljen čez otok Au v Chiemskem jezeru, 4) prepustil svojega nečaka Majorana, katerega je bil solnograški škof Virgilij ^) posvetil za duhovnika. Ker je bil Lupo Hotimirov boter, zato ga je opomnil, da naj bi bil v cerkvenih zadevah vedno pokoren solnograški cerkvi. Prav tako mu je prigovarjal tudi duhovnik Majoran, katerega je Hotimir zarad njegovega znanja v krščanskem nauku vzel s seboj med Slovence. Hotimir je vse to obljubil. Leto za letom je izkazoval svojo pokorščino in vdanost rečeni cerkvi, od katere je ves


M Zastran datiranja glej dotično opazko pod št. 223.

') V rokopisih čitamo imena Cheitmar, Cheitumarus, Chettumarus, Chetu- marus, v Vita S. Virgilii Cheumarus, v Lib. confrat. (MG. Necrol., II, 15) pa Chei- tamar. — Že Kopitar (Glagolita Cloz., p. LXXII, op. 2) je poudarjal, da pravo ime je Hotimir. Znani so nam še drugi Slovenci, ki so živeli v 9. stoletju ter se Ho- timir zvali. (Glej Letopis Mat. Slov. za leto 1886, str. 120, št. 96.)

') Gorazdov naslednik Hotimir je postal slovenski vojvoda z dovoljenjem kralja Pipina, ki je prišel do te časti v novembru leta 751. Pred tem časom Ho- timir tedaj še ni bil vojvoda, pač pa brez dvoma Gorazd. Dne 15. marca leta 752. je umrl papež Caharija. Ko je še vladal, je bilo po Karantaniji že toliko kristjanov, da je papež določil, da naj spada rečena pokrajina v cerkvenem oziru pod solno- graško škofijo. (Gl. listino cesarja Karola z dne 14. junija leta 811.) Zasluga, da se je za papeža Caharija pokristjanilo veliko Slovencev, se ne more prištevati voj- vodu Hotimiru, ki je še le po letu 751. postal vladar po Karantaniji, a tudi ne voj- vodu Borutu, ki je bil .še poganske vere, temuč le vojvodu Gorazdu.

^) Verjetno je, da sta se na otoku Au mudila tudi Gorazd in Hotimir, ko sta prebivala na Bavarskem.

') Ta Virgilij je prišel z Irskega k frankovskemu majordomu Pipinu v „Kari- siaco" po bitki pri Lechu, kjer je bil bavarski vojvoda Odilon premagan, tedaj po letu 743. Dve leti je ostal pri njem, kateri ga je nato poslal k Odilonu na Bavarsko ter mu dal solnograško škofijo. Vojvoda Odilon je un?rl dne 18. januarja leta 748. Virgilij je torej prišel na Bavarsko med letom 745. in 748. Tu je dve leti prikrival svoje škofovsko dostojanstvo, kajti pripeljal je iz domovine s seboj drugega moža, ki je bil tudi škof. Še le pozneje je ljudstvo prisililo Virglija, da se je dal posve- titi za škofa.


št. 225, 226.


267


Čas svojega življenja dobival poduk in dušno oskrbovanje. Ko je Ho- timir prišel med Slovence, so ga ti povzdignili za svojega vojvoda.

Conv. Bag. et Carant., c. 4 (MG. SS., XI, 7): „Sed ille (se. Ca- catius) postea tertio anno defunctus est. Iterum autem permissione dorani Pippini regis ipsis populiš petentibus redditus est eis Gheitmar christianus facrus. Cui etiam Lupo presbvter ordinatus de luvavepse sede in insulara Chemingi lacus, quae et Auua vocatur, dedit ei nepotem suum nomine Maioranum ad presbvterum iam ordinatura.


Et quia conpater eius erat idem Lupo presbvter docuit eum ut ad luvavense monasterium se devota mente ad christi- anitatis oificium subdidisset. Quem sus- cipientes idem populi ducatum illi dede- runt. Ille vero secum habens Maioranum presbvterum in luvavensi monasterio or- dinatum ad presbvterum. Qui admonuit eum ad ipsum monasterium suum caput declinare in servitium Dei. Et ille ita fecir, ac promisit se ad ipsam sedem serviturum. Sicut et fecit atque annis singulis ibidera suum servitium persol- vebat, et inde semper doctrinam et oifi- cium christianitatis percepit usque dum


Quia conpater eius erat isdem Lupo presbiter. Sug- gerente vero Maiorano pres- bitero qui a sancto Vir- gilio in luvavensi mona- sterio manus inpositionem acceperat, quem secum propter doctrinam christia- nae religionis detinuit, ad luvavense monasterium spe- cialiter caput suum in ser- vitium Dei declinavit, sin- gulis annis quo dum vixit in signumsubiectionis suae aliquod obsequium illuc persolvendo."


pi- to


vixit.**

Excerptum de Karentanis (MG. SS., XI, 15): „ . . . et post hunc Cheumarus."

Vila S. Virgilii, lect. III. (MG. SS., XI, 87) : „ . . . sed postea ille (se. Karastus) tertio anno defunctus est. Iterum autem permissione domini Pippini regis, ipsis populiš item petentibus, Chethmarus ducatum suscepit. Suggerente vero quodam presbytero nomine Maiorano, qui a sancto Vir- gilio in luvavensi monasterio manus impositionem acceperat, quem secum propter doctrinam christianae religionis detinuit, ad luvavense monasterium specialiter caput suum in servitium Dei declinavit, singulis annis quo dum vixit in signum subiectionis suae aliquod obsequium illuc persolvendo."

Št 226.

Nepristno. ')

754, najbrže meseca aprila.

Rimski patricij Pipin obljubi papežu Štefanu (IL), ki ga je prosil pomoči zoper Langobarde ter čez zimo (753/754) tudi prebival pri

') Nepristnost te listine je dokazal Abel (Forschungen zur deutschen Ge- schichte, I, 453), kateremu sta sltdila tudi Sickel (Acta Karel., II, 380) in Miihl- bacher (1. c). — Primerjaj tudi Olsner (JahrbUcher, str. 497) ia Ficker (Forschungen, II, 329 in III, 447).


268 St. 226, 227.


njem v Franciji, da mu hoče v slučaju zmage povrniti vse kraje, ka- terih so se polastili Langobardi. Med drugimi deželami in mesti omenja listina tudi ^ducatum Venetiarum et Istriae".

Datum manjka. *)

[Codice Trevisani v Benetkah. — Kandler, Godice dipl. Istr. ad 2• 753- — Muhlbacher, Reg. der Karoling., št. 75 (73) (reg.)]

Št. 227.

Okoii 755.')

Ko je preteklo nekoliko časa, odkar je nastopil vlado med Slo- venci vojvoda Hotimir, je prosil solnograškega škofa Virgilija, da bi prišel obiskat njegovo ljudstvo ter ga potrdil v sveti veri/) Tej želji Virgilij ni mogel ustreči in zato je med Slovence poslal škofa Modesta za svojega namestnika ter ž njim duhovnike Wattona, Reginberta, Koz- harja in Latina, potem dijakona Ekeharda in več drugih klerikov.*) Modestu je dal oblast, da je smel po cerkvenih postavah posvečevati cerkve in duhovnike; a prepovedal mu je storiti kaj takega, kar bi nasprotovalo naukom svetih očetov.

Conv. Bag. et Garant., c, 5 (MG. SS., XI, 7): „Peractis aliquantis temporibus praenominatus dux Garantanorum petiit Virgilium episcopum visitare populum gentis iliius, eosque in fide firmiter confortare. Quod lile tunc minime adinplere valuit, sed sua vice misso suo episcopo nomine Modesto ad docendam illam plebem, et cum eo Wattonem, Reginbertuno, Gozharium atque Latinum presbyteros suos, et Ekihardum diaconum cum aliis clericis, dans ei licentiam ecclesias consecraae et clericos ordinare iuxta canonum diffinitionem, nihilque šibi usurpare quod decretis sanctorum pa- trum contrairet."

Excerptum de Karentanis (MG. SS., XI, 14): „Karentanis primo predicavit Modestus episcopus missus et consecratus a beato Virgilio sub Pippino Francorum rege."

Vita S. Virgilii, lect IV. (MG. SS., XI, 87): „Peractis autem ali- quantis temporibus, prenominatus dux Quarantanorum petiit sancfum Vir- gilium episcopum visitare populum gentis iliius, eosque in fide firmiter

  • ) Zastran datiranja glej Muhlbacher, 1. c.

') Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223.

') Kakor se vidi, je pridobil Majoran, ki je prišel s Hotimirom med Slovence, precej veliko ljudi za sveto vero. Drugače ne bi bil Hotimir prosil kar škofa Virgilija, da bi prišel potrdit njegovo ljudstvo v veri. Virgilij je poslal na slovensko zemljo posebnega škofa in veliko duhovnikov, kar kaže, da število kristjanov ni bilo neznatno.

  • ) Imena teh duhovnikov kažejo, da so bili večinoma nemške narodnosti; le

tu in tam je bil kak potomec nekdanjih Rimljanov, katerih je v tistem času še precej veliko živelo po zemlji sedanjega Solnograškega.


št. 227, 228, 229. 269


confortare. Quod tunc ille minime implere valuit, sed sua vice misso suo episcopo nomine Modesto ad docendam illam plebera, et cum eo Watonem, Reinbertum, Gozariura atque Latinum presbyteros suos, et Ekkehardum diaconum cura aliis clericis, dansque ei licentiam ecclesias consecrare, cle- ricos ordinare iuxta canonum diffinitionem, nichilque šibi usurpare, quod. decretis sanctorum patrum contrairent."

Vita Gebeh. archiep. Salisb. et succ, c. 6 (MG. SS., XI. 38): „Beatus enim Virgilius episcopus octavus a beato Rudberto gentem Ka- rentanam tempore Tassilonis ducis Bawariae quibusdam occasionibus ad fidem Christi convertit, et episcopam illic Modestum dictum in loco Ly- burnia dieto instituit, per quem et per cuius successorum instantiana eadem gens Sclavonica a ritibus ydolatriae revocarelur."


Št. 228. Najbrže od 755 do 767.

Gradeški patriarh Vitalijan je vodil svojo cerkev 12 let in 15 dni. Prej je bil dijakon in protonotar na Gradežu. Ko je umrl, je bil pokopan v cerkvi sv. Evfemije.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, 14): „Huic (se. Emiliano) successit Vitalianus, qui rexit ecclesiam metropolitanana ann. XII, ms. II, d. XV et sepultus est in eadem basilica (se. sancte Eufemie)."

Johannis diaconi Chronicon Venetum (Monticolo, 1. c, I, 97): „Cui (se. Emiliano) deinde Vitalianus in eadem sueeesserat sede."

Chronicon Venetum vulgo Altinate (MG. SS., XIV, 17): „ Vita- lianus patriareha, qui fuit naeione Loea Buteniei ; ^) qui vixit in patriarehatu an. 12, d. 15.

Danduli Chronicon, VII, c. 10, pars i (Muratori, Seript, rer. Ital, XII, 141): „ Vitalianus patriareha natione Lucanus interea sedit annis XII, diebus XV. Hic diaconus et protonotarius Gradensis eeelesiae fuit."


Št. 229.

Med 749 in 756.')

Langobardski kralj Aistulf, ki je bil jako zvijačen in silovit človek, je premagal bizantinskega patricija Evticija, osvojil si mesti Comacchio')

') Kje je „Loca Buteniei, ni znano. Dandulus ima Lucanus, kar bi pome- njalo mesto Lucca. En Bottenicco ali Bottenigo je pri Čedadu, eden pa na Bene- škem v okraju mesta Mestre.

») Vse to se je zgodilo med letom 749. in 756., t, j. v tistem času, ko je vladal kralj Aistulf.

  • ) Comacchio je mesto od Ravenne proti severu.


2 70 vŠt. 229, 230, 231.


in Ferraro ^) ter se polastil tudi Istre.*) Tu je za vojvoda postavil Deziderija, ki je po njegovi smrti postal njegov naslednik na lango- bardskem prestolu.

Chronicon Salernitanum (MG. SS., V, 471): „Post hunc in regnum elevatus est Aystulfus, vir per omnia astutissimus et ferox. Per idem tempus Euthicius Romanorum patricius se Avstulfo tradidit, simulque Gomiaculum, atque Ferrariam seu et Istriam pugnando obtinuit."

Danduli Chronicon, lib. VII, c. 11, pars 6 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 142): „Desiderius itaque, qui dux Istriae erat, auxilio papae factus est rex Longobardorum."

Št. 230. Najbrže leta 756.')

Papež Štefan (II.) dovoli vsled prošnje koprske duhovščine in ljudstva, da naj bode odslej v Kopru škofija. Ko sta duhovščina in ljudstvo koprske cerkve izvolila za škofa nekega Ivana, ga je nato takratni patriarh (Vitalijan) potrdil in posvetil. Rečeni Ivan je moral patriarhu kot svojemu metropolitu obljubiti dolžno pokorščino. Ravno to je po Ivanovi smrti storil njegov naslednik Senator.

Danduli Chronicon, lib. VII, c. lo, pars2 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 141): „Hoc favente Stephanus papa supplicatione cleri et populi Ju- stinopolitani placatus indulsit, ut Justinopolitana ecclesia amodo cathedralis existeret, sicque loanni a clero et populo ejusdem ecclesiae electo hic patri- archa (se. Vitalianus) confirmationem et consecrationem contulit et sponsi- onem metropolitano debitana ab eo suscepit, et eo mortuo Senatori succes- sori ejus subsequenter fecit."

Št. 231.

Med 752—757.*)

Papež Štefan (II) potrdi določbo papeža Caharija, da naj Karan- tanija v cerkvenem oziru spada pod solnograško škofijo.

Primerjaj citat pod št. 224.

  • ) Ferrara je mesto od Ravenne proti severozahodu.

') Kaže se, da so langobardski kralji le malo časa imeli Istro v svoji oblasti, nekako do leta 774. (cfr. št 241) ali pa le do neke pogodbe, sklenjene med Bizan- tinci. Franki in Langobardi še pred letom 772. (cfr. št. 243). Iz št. 259. je razvidno, da je bila Istra okoli leta 780. v bizantinskih rokah. Dalje je tudi verjetno, da so Langobardi okoli leta 756. gospodovali le po severnem delu istrskega polotoka, po južnih straneh, posebno pa po primorskih krajih so vladali najbrže nepretrgoma bizantinski vladarji.

•) To se je zgodilo pod papežem Štefanom II., ki je vladal od meseca marca leta 752. pa do aprila leta 757.

  • ) Papež Štefan II. je vladal od meseca marca 752. pa do 26. aprila 757. leta.

(Gl. Jaffo, 1. C, p. 271 et 277.)


št. 232, 233. 271


St. 232. Okoli 760/)

Ko je škof Modest s svojimi duhovniki prišel v Karantanijo, je posvetil cerkev Marije Device pri Gospej Sveti, ^) potem cerkev v Liburniji,) dalje cerkev ob Ingeringu*) in še vec drugih po ostalih krajih imenovane dežele.

Conv. Bag. et Garant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Qui venientes Caran- tanis dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae [„in Solio", cod. 4], et etiam in Liburnia civitate, seu ad Udrimas, et in aliis quam plurimis locis."

Vita S. Virgilii, lect. IV. (MG. SS., XI, 87): „Qui venientes Karan- tanis, dedicaverunt ibi ecclesiam sanctae Mariae, et aliam in Liburnia civi- tate et in aliis quam plurimis locis."

Št. 233.

762, meseca maja. Nonantula pri Modeni.

Trije bratje, Erfo, Zanto in Marko utemeld takrat, ko je vladal oglejski patriarh Sigvald [^Siguald patriarcha^] opatijo v Sestu


  • ) Zastran datiranja glej dotično opazko pod št. 223.

') Gospa Sveta in Krnski grad sta nekako v sredi med Celovcem in Št. Vidom na sedanjem Koroškem. Brez dvoma sta bila ta dva kraja tako rekoč središče ka- rantanskih Slovencev. Kakor se je poznejši frankovski vladar Arnulf rad mudil v Krnskem gradu, tako tudi najbrže slovenski vojvodje osmega stoletja. To nam po- trjuje med drugim tudi starodavni obred, kateri se je v teh dveh krajih vršil takrat kadar je bilo v Karantaniji treba postaviti kakega novega vojvoda. Ne daleč od rečenih krajev so bili ostanki rimskega mesta, Virunum imenovanega. Ako je bil Kraški grad navadno bivališče slovenskih vojvodov, je pač umevno, da so ti kot dobri katoličani hoteli v bližini imeti tudi svojo cerkev in ta cerkev je bila pri Gospej Sveti.

') Ta kraj je bil na Lurnskem polju (Lurnfeld) blizu Špitala na Gorenjem Koroškem na tistem mestu, kjer sedaj stoji vas St. Peter im Holz. Proti koncu starega veka je stalo tam rimsko mesto Teumia ali Tiburnia. V tem kraju je bil še v šestem stoletju škofovski sedež (gl. št. 102). Najbrže so Slovenci, ko so si osvojili karantansko zemljo, razrušili mesto Tiburnijo in uničili ondotno škofovsko stolico. Verjetno je, da je bilo znano škofu Modestu, da so nekdaj škofje vladali v Tiburniji. Ko je tedaj v tem kraju, katerega so pa namesto Tiburnija začeli Li- burnija zvati, postavil cerkev, je mislil morebiti na to, da bi se iz nova ustanovila stara škofovska stolica v Tiburniji. Mogoče je, da se je smatral za nekakega na- slednika nekdanjih tiburnijskih škofov.

  • Ingering se dandanes zoveta potok in vas na sedaryem Gorenjem Štajerskem

blizu Knittelfelda. Večina štajerske dežele je bila nekdaj del stare Karantanije, tako tedaj tudi zemlja ob Ingeringu.


št. 233, 234.


[ytSexto^]^) in nunski samostan v Saltu /„5a//o"7*) ter ju bogato ob darujejo.

y^Hoc actum ad monasterium sanctorum omnium apostolorum^ sito Nonantula territorio in JVotinense,*) anno dominorum no- strorum Desiderii et Adelchis regibus sexto, tertio^ mense Madio, indictione quintadecima^ *)

[Prepis v Čedadskem arhivu. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 336 do 341. — Cappelletti, Le chiese d' Italia, VIII, 80—86.]


Št. 234. Okoli 765.')

Škof Modest je ostal v Karantaniji do konca svojega življenja. Ko je umrl/) je prosil vojvoda Hotimir iz nova škofa Virgilija, da bi prišel k njemu. Škof mu ni mogel ustreči, ker so se Slovenci začeli med seboj vojskovati.^) Pozneje, ko se je posvetoval s svojo duhov- ščino, je poslal med nje duhovnika Latina. *)

Conv. Bag. et Carant, c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Ibique permansit (se. Modestus) usque ad vitae suae finem. Eo igitur defuncto episcopo postulavit iterum idera Cheitmar dux Virgilium episcopum, si fieri posset ut ad se veniret. Quod ille rennuit orta seditione quod carmula dicimus. Sed inito consilio misit ibidem Latinum presbyterura."

Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS., XI, 87): „ . . . ibique Modestus epi- scopus permansit usque ad vitae suae finem. Eo igitur defuncto episcopo, postulavit iterum Chetmar dux Virgilium episcopum, si fieri potuisset, ad se veniret; quod ille rennuit, orta seditione quod carmula dicimus, sed inito consilio dimisit ibidem Latinum presbyterum."


O Šesto je v Furlaniji med Livenzo in Taljamentom.

') Salto je pri Teru od Čedada proti zahodu. Ondotni menihi so bili pozneje prestavljeni v čedadski samostan „di santa Maria in Valle**.

') Stati bi moralo ^Mutinense".

  • ) Petnajsta indikcija, šesto leto Deziderijevega in tretje leto Adelchisovega

kraljevanja, vse to je bilo leta 762.

^) Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223.

•) Kdaj je škof Modest umrl, ni znano; najbrže okoli leta 765.

') Brez dvoma je bil to verski boj med poganskimi in krščanskimi Slovenci. Kaže se, da je bila takrat krščanska stranka močnejša ter premagala nasprotnike, kar je razvidno iz tega, ker je solnograški škof kmalu potem med Slovence poslal duhovnika Latina.

  • ) Najbrže je bil ta duhovnik Latin isti mož, kateri je pred mnogimi leti prvi-

krat s škofom Modestom prišel v Karantanijo. (Gl. št. 227.)


št. 235, 236, 237. 273


St. 235. Med 757—767.*)

Papež Pavel (L) iz nova potrdi določbo papeža Caharija, da naj Karantanija v cerkvenem oziru spada pod solnograško škofijo.

Primerjaj citat pod št. 224.

Št. 236. Okoli 767.')

Nekoliko časa po prvi domači vojski se je del Slovencev iz nova vzdignil zoper svoje sobrate. Duhovnik Latin se ni več čutil varnega v deželi ter je ubežal. Ko se je boj polegel, je poslal škof Virgilij med Slovience najprej duhovnika Madalhoha, za njim pa duhovnika Warmanna.

Conv. Bag. et Garant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): „ . . . et non multo post orta alia seditione exivit inde ipse Latinus presbyter. Sedata autem carmula misit itemra Virgilius episcopus ibidem Madalhohum presbyterum, et post eum Warmannum presbyterum."

Vita S. Virgilii, iect. IV (MG. SS., XI, 87): „Et non multo post orta alia seditione, exivit inde ipse Latinus presbyter. Ea vero sedata, misit iterum Virgilius episcopus Madelhohum presbyterum et post eum Warmannum presbyterura."

Št. 237. Najbrže od 767. do 803.

Gradeški patriarh Ivan, po rodu Tržačan, je bil 36 let pred- stojnik svoji cerkvi. Ta pobožni in pravoverni mož je žalostno končal svoje življenje.

Cronica de singulis patriarchis nove Aquileie (Monticolo, Cro- nache Veneziane, I, 14): „Huic (se. Vitaliano) successit lohannes patriarcha, qui rexit ecclesiam metropolitanam ann. XXXVI et sepultus est in eadera basilica (se. sancte Eufemie)."

Chronicon Venetum vulgo Altinate. (MG. SS., XIV, 17): „Iohannes patriarcha, qui fuit nacione Ystrie Tergestine civitatis, vixit in patriarchatu

an. 35.")"

Danduli Chronicon, Vil, c. 12, pars 2 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 143): „Joannes patriarcha natione Tergestinus sedit ann is XXXVI. Hic ▼ir pius et catholicus suae sediš tristera consecutus est exitum."

') Papež Pavel I. je vladal od aprila 757. pa do 28. junija 767. leta. (Gl. Jair6> 1. C, p. 277 et 283.)

') Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223. ') Trije rokopisi navajajo XXXVI let.

23


274


Št. 238, 239.


Št. 238. Okoli 769-772. ')

Po Hotimirovi smrti je v tretje nastala domača vojska med Slo- venci. Poganska stranka je bila močnejša ter je pregnala vse duhovnike tujce iz dežele. Več let ni bilo med Slovenci nobenega mašnika. Kaže se, da je premagana katoliška stranka iskala pomoči pri Bavarcih ter jo leta 772. tudi dobila.^)

Conv. Bag. et Garant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Mortuo autem Gheit- maro et orta seditione aliquot annis nullus presbyter ibi erat."

Vita S. Virgilii, lect. IV, (MG. SS., XI, 87): „Mortuo autem Ketmaro, et orta tertia seditione, aliqaot annis nullus presbyter ibi erat."


St. 239.

770. Bolcan.

Bavarski vojvoda Tasilo daruje z dovoljenjem bavarskih velikašev Attonu ), opatu cerkve sv. Petra *), kraj Innichen, ki se tudi „Campo- gelau" imenuje [„locum nuncupantem India^) quod uulgus Campo- gelau **) uocantur\ in zemljo od potoka «Tesido'* ^) pa do slovenske meje [„a riuo quae uocatur Tesido usgue ad terminos Scla- uorum'^]^ to je do potoka, ki teče z Anrasske gore *) [„id est ad riuolum montis Anarasi^]. Tasilo podeli to zemljo, ki je bila že




') Zastran datira nj a gl. dotično opazko pod št. 223.

') Cfr. št. 244.

') Tu omenjeni opat Atton je podpisan v neki listini z dne 26. aprila 768 (Resch, Ann. Šablon., I, 670, št. 340), potem v listini vojvoda Tasila iz 1. 777 (glej št. 256) in drugod. Pozneje je postal freisinški škof ter vladal od 1. 784—810.

") Ta cerkev je bila v Scharnitz-u na severnem Tirolskem. Cerkev in samo- stan sta bila postavljena leta 764.

^) Tu imamo za Innichen besedo »India". V listini ces. Ludovika z dne δ. fe- bruarja 816. stoji ^Hinticha", v listini z dne 10. julija 822. čitamo „Intihha", v listini cesarja Otona I. iz 1. 972. pa je zapisano ^Intica".

•) Campogelau je najbrže „Jelovo polje", to je polje, kjer rastejo jelke.

') Resch (Ann. Šablon. I, 671, št. 344) misli, da je potok Tesido sedanji Tas- senbach, ki teče s Tessenberga in se blizu Silliana pri kapeli sv. Ivana Krstnika izliva v Dravo. — Sinnacher (Gesch. der bischofl. Kirche von Saben u. Brixen I, 328) pa pravi, da je ta potok Taistner = ali Gsiesserbach, ki teče pri Welsbergu v Rienz, kar je tudi jako verjetno.

") Mons Anarasi je sedanja Anras-Alpe na severni strani Drave na Tirolskem. S te gore teče potok Miihlbach mimo vasi Anrass in se potem izliva v Dravo. Ta potok, ki je nekako na sredi pota med Lienzom in Innichenom, je delal mejo med slovensko in bavarsko zemljo. Do tu sem se je razprostiralo slovenstvo v osmem stoletju po Kr. Odtod proti vzhodu nahajamo še sedaj mnogo krajevnih imen, o katerih lahko trdimo, da so bila prvotno slovenska.


St. 239, 240. 275


od Starodavnih časov sem pusta in brez prebivalcev [y^quia et ipsa loca ah antiquo tempore inanem atque inhabitabilem esse cogno- uimus], ^) v ta namen, da bi se pndi sezidal samostan *) in da bi se neverni Slovenci pripeljali na pot resnice [„et propter incredulam generationem Sclauanorum ad tramitem ueritatis deducendam^].

„Actum in Bausono rediente [Tassilone] de Italia, anno du- catui eius XXII\ ')

[God. 187, f. 73 in 238, f. 18' v kr. drž. arhivu v Monakovem. — Meichelbeck, Hist. Fris., V>, 38, št. 22. — Facsimile v Archiv f. Kunde osterr. Gesch. qu., XXVII. — Rese h, Ann. Šablon, I, 669. — Zahn, God. dipl. Austr. - Fris., I, 3, Št. 2. — Ankerehofen, Handbuch der Gesch. d. H. Karnten, IP, 9, št. 5 (reg.).]

Št. 240.

771, dne 28. aprila Holzhusir. *)

Neki Peigiri podeli freisinški cerkvi svoja posestva pri cerkvi sv. Mihaela arhangela v Holzhusir-u; pridrži si pa še dve kmetiji f^co- lonias duas*], kateri sta obdelovala Puzzii in Tenno, ter tri sluznice, katerih imena so se glasila Tagapald, Slo venka Saška in Paldwiha [y,et mancipias tres nomine Tagapaldum et Sasca Sclavam ^) et Paldwicha^\

Več prič je bilo navzočih.

„ . . . anno XXIIL inlustrissimi Tassilonis duci regni . . . Actum in villa Holzhusir . . . sub die consule, quod est IV. Kci- lendas Mad *

[Meichelbeck, Hist. Frising., Ijl, 36, št. 19.]


  • ) Mogoče je, da je vsled tega dobila ondotna dolina ime „Pusta dolina"

(Pusterthal).

  • ) Samostan in cerkev, katera je postavil opat Atton v Innichenu, sta bila

posvečena sv. apostolu Petru in sv. mučeniku Kandidu. Tu sem so prišli benedik- tinci iz Schamitza.

  • ) Tasilov oče Odilon je umrl leta 748. Dvaindvajseto leto Tasilovega vla-

danja je bilo tedaj 770.

  • ) Ta kraj je bil nekje na Bavarskem.
  • ) Ni dvomiti, da je bila tu omenjena Saška po rodu Slovenka. V tistem

času so med Slovenci razsajali domači boji med katoliško in pogansko stranko (gl. št. 238). Vojvoda Tasilo je leta 770. ustanovil samostan v Innichenu, tedaj tik takratne slovenske meje (gl. št. 239). Leta 772. pa se je napotil rečeni vojvoda v Karantanijo, kjer se je vojskoval s poganskimi Slovenci (gl. št. 244). Iz tega je razvidno, da je okoli leta 771. imel bavarski vojvoda mnogo opraviti s sosednjimi Slovenci, ne pa s kakim drugim slovanskim razrodom.

23•


276


Št. 241.


Št. 241. Med 768-772.')

(Gradeški) škof Ivan piše papežu Štefanu (III.) ter mu naznanja, da se je že prej obrnil nanj zarad brezbožnega langobardskega ljudstva [ng^ens perfida Langobardorum'^\ katero je napadlo dedščino [nhe- reditatem^] gradeške cerkve ^), razen tega vzelo v istrski pokrajini za- upanje v pravega pastirja [y.insuper et fldem pastoralem rectitudinis in ipsa Histriensi provincia abdicarunt^] ter nedavno tudi branilo izvršiti cerkvena posvečevanja [^ordinationes ecclesiasticas^].

Tudi sedaj se obrača do njega (do papeža) ter mu javlja, kaj po- čenjajo grozoviti Langobardi po ukazu svojega kralja. Po stari navadi nasprotujejo njemu (gradeškemu škofu) in njegovi cerkvi v vseh rečeh. Prišlo je tako daleč, da ne dovolijo (istrski) škofje gradeške cerkve, da bi mu (gradeškemu škofu) (istrski) prebivalci vsled njegovega ukaza kaj odrajtovali; pač pa so postali ti škofje svojeglavni odpadniki [^pro- tervi praevaricatores^\ ki čimdalje manj ubogajo in vedno bolj klju- bujejo.

Gradeški škof prosi papeža, da oi se ž njegovo pomočjo povrnila raztresena istrska čreda v rešilni hlev, v katerem je že bila v starih časih, ter bi se iztrgala iz langobardskih rok. Ako se to zgodi, bi se povečala slava sv. Petra in njegova (papeževa); brezbožni Langobardi bi več ne prelomili kanoničnih postav svetih očetov; luči svetih cerkva bi več ne otemnele, in ubogo ljudstvo, katero neprestano prenaša njih strahoviti jarem [^horribile tugum"-]^ osvobodilo bi se njih zatiranja. Istrsko ljudstvo [„populus Istriae provinciae^] hrepeni po rešitvi,, katero pričakuje od apostolske stolice. Langobardski vojaki in pa slu- žabniki vseh njih cerkva terjajo vsak dan od ubogih istrskih prebivalcev kolekte [^^collectas**]. Enake kolekte od pšenice in pa živino [„aequales collectas ex tritico et singula animalia^] zahtevajo tudi od služab- nikov rimske, gradeške in drugih cerkva.

Gradeški škof naznanja papežu proti koncu svojega pisma, da pošilja soglasno z Mavricijem, konzulom in cesarskim doždom beneške pokrajine [y^Mauricio consuli et imperiah duci huius Venetiarum promnciae^] k njemu (k papežu) dva poslanca, presbitera Magna, svo- jega kancelarja, [y^Magno presbitero et scriniario nostro^] in pa tribuna Konstantina [^Constantino tribuno^\ katera naj blagovoli ra- dovoljno poslušati, ko mu pojasnita neznosne razmere.

Datum manjka. — „Λ* omnes capilli.^


^] Papež Štefan III. je bil izvoljen dne 1. avgusta 768. (Jaffo, Reg. ed. 1886, str. 285), umrl pa je dne 24. januarja leta 772. (Jaifč, str. 288.) V tem času je bilo spisano to pismo.

') To je bila namreč istrska zemlja, katere so se Langobardi polastili takrat, ko jim je vladal kralj Aistulf. (Gl. št. 229.)


št. 241, 242.


277


[Cappelletti, Le chiese dMtalia, IX, 27. — Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 768. — Troya, God. dipl. Long., V, 618, štev. 945. — MG., Epist., III, 712, št. 19 ]

Primerjaj tudi:

Danduli Chronicon, VII, c. 12, pars 8 (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 144): „Huic papae (se. Stephano III.) Joannes patriarcha de rege Longobardorum, qui clerum et populum Istriensem personaliter et realiter affligebat, et de episcopis Istriae, qui eiusdem favore a iurisdictione sua se subtraxerant, mutuo se consecrantes, per suas literas querelara deposuit et opportunum requirit remedium."

Ibid. pars' 13 (Muratori, str. 145): „His diebus Mauricius dux Vene- tiarum et imperialis consul iam effectus, compatiens Istriensi populo et doJens de minoratione Gradensis ecclesiae propter intolerabilem Longobar- dorum saevitiam, per suos legatos Magnum presbyterum scriniarium et Constantinum tribunum una cum patriarcha Stephano papa insinuat. Sed papa superveniente obitu, ut optabat, plene providere non potuit."


Št. 242.

Med 768-772.')

Papež Štefan (IIL) piše vsem istrskim škofom [^episcopis per unwersam promnciam Istriam constitutis] ter jim naznanja, da je s težkim srcem zvedel, da hočejo s pomočjo posvetne oblasti odpasti od gradeške nadškofije [^Gradensis ecclesiae archiepiscopatus]^ katera. ima po kanoničnih poročilih že od starodavnih časov sem pravico, da jih sodi in posvečuje [,,sub iuris districtione ac consecratione^]. Tudi je izvedel, da se (istrski škofje) med seboj posvečujejo, kar se prej ni nikdar slišalo. Zato jih opominja s svojim apostolskim pisanjem, da bi opustili tako napačno in nezaslišano drznost. Ukazuje jim pod kaz- nijo izobčenja, da se morajo vsi tisti, ki so se predrznih posvetiti druge škofe ali pa bili protipostavno posvečeni, odpovedati svoji duhovski časti ter nehati izvrševati božjo službo. Z veliko ponižnostjo in s skesa- nim srcem naj se podvržejo svojemu nadškofu ter se zarad takega pre- stopka uklonijo njegovi razsodbi in izjavi. Ako bi se pa ne hoteli rav- nati po tem ukazu, bodo iz cerkve izobčeni.

Datum manjka. — y^Quisquis sacerdotali.

[Ughelli, Italia sacra, V, 1093. — Gappelletti, Le chiese dMtalia, IX, 31. — Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 768. -- Jaffč, Reg. pont. Rom., (ed. 1885) 288, št. 2390; (ed. 1851) 202, št. 1831 (reg.). — M G. Epist., III, 714, št. 20.]


') Zarad datiranja primerjaj dotično opazko pod št 241.


278


Št. 243.


Št. 243.

Med 768-772.

Papež Štefan (III.) piše (gradeškemu) škofu Ivanu [^^lohanni episcopo"] ter mu naznanja, da je prejel njegovo pisanje ter s potrtim srcem zvedel iz njega o nezvestobi in hudobnosti istrskih prebivalcev [„a perfidis et malignis aemulis vestrae Istriarum provinciae^]. Vendar ne bi bilo primerno, da bi vsled tega preveč žalovali. Tolaži ga ter mu obljubuje, da hoče po zgledu svojega prednika, papeža Šte- fana (II.), vse storiti za njegovo srečo in varnost. V glavni pogodbi, katero so med seboj sklenili Rimljani (Grki), Franki in Langobardi, se mu je potrdila njegova istrska pokrajina in ž njo združila tudi beneška [„in nostro pacto generali^ quod inter Romanos^ Francos et Lon- gohardos dignoscitur provenisse, et ipsa vestra Istriarum pro- vincia constat esse confirmata atque annexa simulque et Vene- tiarum provincia^]. Zato naj zaupa v Boga, ker fevdniki sv. Petra (papeževi) so s prisego obljubili, da hočejo vedno braniti ne samo rimske pokrajine [,^nostram Romanam provinciam"] in ravennskega eksar- hata, temuč tudi njegovo pokrajino [nVestram provinciam^ == pokra- jino gradeškega škofa] pred napadi sovražnikov.

Kar se tiče njegove (gradeškega škofa) prošnje, da bi bili istrski škofje kaznovani [^^corripi episcopos Istriae'*\ odgovarja mu papež, da je hotel ustreči njegovi želji ter poslal pismo upornim škofom. Ostro je zaukazal tistim, ki so se drznili protipostavno posvetiti druge, kakor tudi tistim, ki so bili od takih posvečeni, da ne smejo več izvr- ševati božje službe ter se morajo odpovedati svoji duhovski časti.

Datum manjka. — y,Suscepit (Susceptis) itaque."

[Danduli Chronicon, VII, c. 1 2, pars 9. (Muratori, Script. rer. Ital., XII, 144). — Ughelli, Italia sacra (ed. 1653) V, 1178. — Cappelletti, Le chiese d' Italia, IX, 29. — Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 769. — Jaffo, Reg. pont Rom., (ed. 1885) 288, št. 2391, (ed. 185 i) 202, št 1832 (reg.). — M a in a ti, Groniche ossia racmorie storiche di Trieste, I, 28. — T rova. God. dipl. Long., V, 624, št. 946. — MG. Epist., III, 715, št. 21.]

Danduli Chronicon VII, c. 12, pars 10) Muratori, Script. rer. Ital., XII, 144) dostavlja k temu pismu, da se istrski škofje niso hoteli pobolj- šati, ko so dobili papeževe opomine, ker so se opirali na posvetno oblast. [„Episcopi quoque Istriae, receptis papalibus admonitionibus, seculari con- tagione poUuti resipiscere noluerunt."] *)

') Zarad datiranja primerjaj dotično opazko pod št. 241.

') Trditev, katero je Dandulus tukaj zapisal, ne more biti popolnoma resnična. Langobardi so se pač že med letom 749. in 756. polastili Istre ali pa vsaj neka- terih njenih delov, po katerih so po ukazu svojega kralja posebno nasprotovali gradeškemu patriarhu ter delali na to, da bi istrski škofje priznavali nadoblast oglej- skih cerkvenih pastirjev (gl. št. 241). Dosegli so, da so se puljski prebivalci obr-


št. 244, 245. 279


Št. 244. 772.

Bavarski vojvoda Tasilo je premagal Karantance, *)

Ann. s. Emmer. Ratisp. mai. ad a. 772 (MG. SS., I, 92): «Carolus

in Saxonia conquesivit Eresburc et Irminsul, *) et Tassilo Carentanus."

Auct. Garst. ad. a. 772 (ibid., IX, 563): „Tassilo Carentanos vicit." Ann. Admunt. ad a. 772 (ibid., IX, 572): „Tassilo Carenthiam sub-

iugavit."

Ann. s. Rudberti Salisburg. ad a. 772 (ibid., IX, 769): „Tassilo

Karinthiam subicit.'*

Št. 245. Okoli 772.

Neki Klement piše bavarskemu vojvodu Tasilu [^duci Tassiloni"], bavarskim škofom in plemenitašem ter jih izpodbuja k hrabrosti. Bog se bode ž njimi vojskoval in za nje. Pogani in ajdje so tisti, ki ne ve- rujejo v njih Boga, pač pa molijo malike. [„Pw/ sunt autem pagani atque gentiles,^) qui non credunt Deum vestrum, sed adorant idula.^] Gospod naj bode s Tasilom [^cum Oaissilone^^], kakor je bil z Abrahamom, ko je ta šel z vojsko nad pet kraljev ter se potem vrnil z zmago in s plenom. Gospod naj udari na njih sovražnike pred njih očmi, kakor je udaril na mnoga ljudstva pred očmi izraelskih sinov. Bog naj jim podeli zmago nad njih nasprotniki, kakor jo je podelil

nili do oglejskega patriarha Sigvalda ter ga prosili, da bi posvetil njihovega izvo- ljenega škofa. [Gl. zapisnik mantovanske sinode iz leta 827. (Mansi, Cone. coll.. XIV, 496), kjer čitamo: „Sed et populi Polensis. quae civitas caput est Histriae, decretum ab universo et cuncto populo missum ad Sigualdum patriarcham Aquile- jensem .... verum et probatissimum invenimus, ut electum ab eis episcopum ordi- naret."] Nikjer pa ni rečeno, da bi bil Sigvald tudi to storil, kar bi bilo proti volji takratnega papeža Štefana HI., ki je leta 772. umrl.

Dve leti pozneje je bila langobardska država uničena. Kar so Langobardi do takrat imeli na istrskih tleh v svoji oblasti, to so jim sedaj brez težave vzeli Bi- zantinci, kajti okoli leta 788. je Istra izpod bizantinskega gospostva prišla naravnost pod frankovsko. Istrski škofje niso od leta 774. naprej imeli pri Langobardih no- bene zaslombe ter so morali biti pokorni svojemu višjemu cerkvenemu pastirju, ki je bil še takrat gradeški patriarh.

  • ) Brez dvoma se je bavarski vojvoda Tasilo takrat napotil na zemljo slo-

venskih Karantancev zato, da bi se tu vojskoval s poganskimi Slovenci ter kato- iški stranki pripomogel do gospostva v deželi. Gl tudi št. 238.

') Irminsul = Irminsiiule. Tako se je zvalo, kakor se kaže, neko velikansko drevo, katero so nekdanji Saši po božje častili. Eresburc (Eresburg) je bilo neko utrjeno mesto na Vestfalskem.

  • Riezler (Gesch. Baiems, I, 155) misli, da se to pismo nanaša na boje, ka-

tere je imel Tasilo leta 772. s poganskimi Slovenci v Karantaniji. Bavarski vojvoda Tasilo je vladal od leta 748-788.


280 Št. 245, 246.


voditelju Gideonu. Gospod naj άά. pogum vojvodu Tasilu [»duci nostro domino Daissiloni^^\ kakor ga je dal Samsonu. Bog naj bode ž njimi, kakor je bil z Davidom, ko je ubil velikana Goljata. Gospod naj po- deli zmago Tasilu in vsemu njegovemu ljudstvu, kakor jo je dal kralju Konstantinu, kateremu je pred bitko na nebu pokazal znamenje križa. Vsegamogočni Bog naj varuje Tasila vse dni njegovega življenja.

Datum manjka.

[MG. Epist., IV, 496.]

Št. 246. Okoli 773.^)

Po Hotimirovi smrti in po končanih domačih vojskah je Volkun"') postal karantanski vojvoda. Tudi ta je prosil škofa Virgilija, da bi mu preskrbel duhovnikov. Virgilij mu je ustregel ter mu poslal duhovnika Heimona in Reginbalda, dijakona Majorana ter mnogo drugih pobožnih in omikanih klerikov.

Conv. Bag. et Garant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): „ . . . usque dum Waltunc dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et petiit ibidem presbyteros mittere. Qui tunc misit eis Heimonem presbyterum et Regin- baldum presbyterum atque Maioranum diaconum cum aliis clericis."

Ibid , cod. B.: „ . . . usque dum Waltunc dux eorum misit iterum ad Virgilium episcopum, et intente postulavit ut ad confortandam in fide praedictam terram aliquos destinaret presbiteros. Petitioni igitur memorati ducis, incremento etiam sanctae ecclesiae consulens misit Heimonem et Reginbaldum presbiteros atque Maioranum diaconum cum aliis clericis, yiris utique religiosis et honestae conversationis."


  • ) Zastran datiranja gl. dotično cpazko pod št. 223.

') V besedah Waltunc, Waltunch, Walttinch in AValtnuch, katere nahajamo po raznih rokopisih, tiči lahko nemško ali pa slovensko ime. Nekateri mislijo, da je bil Hotimirov naslednik v Karantaniji tujec, katerega je vojvoda Tasilo pripeljal z Bavar- skega (cfr. Huber, Geschichte der Einfuhrung und Verbreitung des Christenthums in Sudostdeutschland, IV, 165), drugi pa, da je bil domačin, morebiti še celo Hotimirov sin. Ako pomislimo, da so bili Volkunovi predniki na vojvodskem stolu Slovenci in prav tako nekoliko časa tudi njegovi nasledniki, smemo trditi, da je bil tudi on slovenske krvi. Kaj bi bil takrat opravil kak tujec med Slovenci, ko so bili duhovi po treh domačih vojskah posebno Bavarcem nasprotni! Kako bi bil mogel v takih razmerah nedomačin pridobiti krščanstvu več kakor polovico Slovencev! S stro- gostjo ne bi bil ničesar opravil. Cesar Karol Veliki, ki je bil mnogo močnejši kakor bavarski vojvoda Tasilo, je bil tako previden, da je Slovencem pustil njih domače vojvode. Gotovo je bil tudi Tasilo vsaj toliko političen, da ni vsilil Slovencem tujca za vladarja. V izrazu Waltunc tiči po mojih mislih slovensko ime Volkun. (Cfr. Leto- pis Matice Slov. za 1886, str. 147, št. 333.) Po nekaterih knjigah čitamo tudi imena Valhun, Valjhun in Vladuh Je li bil ta vojvoda Hotimirov sin ali ne, ni znano; noben zanesljiv vir nam ničesar ne poroča o tem.


št. 246, 247, 248. 281


Excerptum de Karentanis (MG. SS., XI, 15): ?» . • • et post hunc Waltunc."

Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS., XI, 87): „ . . .usque dum Waltunc dux eomm misit iterum ad Virgilium episcopum, et intente postulavit, ut ad confortandam in fide predictam terrara aliquos destinaret presbyteros. Petitioni igitur memorati ducis satisfaciens, incremento etiaro sanctae ecclesiae consulens, misit Heimonem et Reginbaldum presbyteros atque Maioranum diaconum cum aliis clericis viris utique religiosis et honestae conversationis.**

Št. 247.

774, dne 6. aprila. V cerkvi sv. Petra (v Rimu).

Frankovski kralj Karol obljubi podariti svetemu Petru in papežu Hadrijanu (L) nekatera mesta in dežele, med njimi tudi beneške pokra- jine in pa Istro [,y . . promncias Venetiarum et Histriam.^y)

„. . . quarta feria ..."

[Dotična listina se je izgubila, le ekstrakt se nahaja v Vita Hadriani, C. 42, (Gl. Vi g no li us, Liber pontificalis seu de gest. Roman, pontificum, II, 193.) — Muratori, Script. rer. Ital., III, 186. — M a nsi, Cone. coll., XII, 737.— Migne, Patrolog., XCVI, 1184. — Jaffo, Reg. pont. Rom., ed. 1885, str. 291; ed. 1851, str. 205. — Β o h m e r, Reg., ed. Miihlbacher, št. 163 (159)•]

Št. 248.

774, meseca junija. Pavia.

Frankovski kralj Karol se polasti mesta Pavije. V njegove roke pridejo langobardski kralj Deziderij, njegova soproga in hči. Vsi Langobardi se podvržejo frankovski oblasti in Karol se odslej imenuje tudi kralj langobardski.)

[A η n. s. A m an d i ad a. 773 et 774 (MG. SS., I, 12). — Ann. Laubac. ad a. 774 (ibid.. I, 13). — Ann. Peta v. ad a. 773 et 774 (ibid., I, 16). — Ann. Lauresh. ad a. 773 et 774 ibid., I, 30). — Ann. A lam. co η t. ad a. 773 et 774 (ibid., I, 40). — Ann. Guelferb. con t. ad a. 773 et 774 (ibid., I, 40).' — A η n. Ν a z a r. c o η t. ad a. 773 et 774 (ibid., I, 40). — Ann. Sangall. brev. ad a. 774 (ibid.. I, 64). — Ann.


•) O tej daritvi, katera se pa ni nikdar izvršila, so pisali Abel (Zur For- schungen deutscher Geschichte, I, 457 in pa Jahrbiicher, str. 131), Sickel (Acta Karol. II, 380), Ficker (Forschungen zur ital. Rechtsgesch., II, 329, 341, 347) in Sybel (Histor. Zeitschrift, XLIV, 67). — Primerjaj to listino z nepristno pod št. 226.

") Ko si je frankovski kralj Karol osvojil langobardsko kraljestvo, je dobil v svojo oblast tudi Furlanijo in pa najbrže sosednje dele slovenske zemlje, namreč Beneško Slovenijo in pa Goriško.


282 Št. 248, 249, 250.


Aug ad a. 773 (ibid., I, 67). — A η n. Jura v. m a i. ad a. 774 (ibid., I, 87). — A η n. J u va v. min. ad a. 774 (ibid., I, 88). — Ann. Lauriss• min ad a. 774 (ibid., I, 117). — Ann. Lauriss. et Einhardi ann. ad a. 773 et 774 (ibid., I, 151, 152). — Poeta Saxo ad a. 773 et 774 (ibid., I, 229, 230). — Chron. Moiss. ad a. 774 (ibid., I, 295). — Ann. Fuld. ad a. 773 et 774 (ibid., I, 348). — Ann. Mosell. ad a. 773 et 774 (ibid, XVI, 496). — Pauli diaconi Gontinuatio tertia, C. 52 — 57 (MG. SS. rer. Langob., 213, 214). — Andreae Bergomatis Historia, c. 4 (ibid., 224}. — Einhardi Vita Karoli M., c. 6 (Jaffo, Bi bi. rer. Germ., IV, 514, 515).]

Št 249. 775, dno 27. oktobra

Papež Hadrijan (I.) piše frankovskemu kralju Karolu ter mu na- znanja, da je άηέ 27. oktobra [^^vicesima septima enim die Octobrii mensis"] prejel pismo od gradeškega patriarha Ivana [„a lohanne patriarcha Gradense"]. Hitro potem še v tisti uri tako, da niti on (papež), niti njegov pisar nista imela časa jesti, je poslal njemu (Karolu) patriarhovo pismo s svojim pisanjem vred. Z žalostjo je opazil (papež), da je bil pečat patriarhovega pisma pokvarjen. (Ravennski) nad- škof Leon je prej (patriarhovo) pismo prečital ter ga še le potem njemu (papežu) poslal. Iz tega lahko (kralj Karol) sklepa, kako nezanesljiva je zvestoba nadškofa Leona. Gotovo je pismo zato odprl in prečital, da bi vse, kar je bilo v njem zapisanega, naznanil beneventskemu voj- vodu Arghis-u in drugim njegovim (Karolovim) sovražnikom. Ni dvom- ljivo, da je rečeni škof tudi v resnici poročal o vsem tem, kar je čital v pismu.

Datum manjka.*) — „Dum tanta amoris."'

[C e η η i , Monumenta dorainationis pontificiae, 1,327. — Duchesne» Historiae Francor. script., III, 771. — Muratori, Script. rer. Ital,, III.L, 202. — Savioli, Annali Bolognesi, I*, 16. — Migne, Patrol., Ser. lat., XGVIII, 288 — Jaffo, Bibl. rer. Germ., IV, 182 (Monumenta Carolina). — Jaffo, Reg. pont. Rom., štev. 2415 (1848). — MG., Epist., III, 576).]

Št. 250.

775.^)

Takrat je bila sinoda (v Benetkah), katere so se udeležili (beneški) dožd, (gradeški) patriarh, vsa beneška duhovščina in ljudstvo.

') Iz pisma je razvidno, da je bilo spisano dne 27. oktobra. Njegova vsebina nam kaže, da se je to zgodilo leta 775. med prvo in drugo vojsko kralja Karola z Langobardi.

') Dandulus pravi, da se je ta sinoda vršila vil. letu vladanja dožda Mavri- čna, ki je leta 764. nastopil vlado.


št. 250, 251. 283


Danduli Chronicon, lib. VII, c. 12 (Muratori, Scripr. rer. Ital., XII, 145): »Post haec Venetorum populi et deri synodus adunata, assistentibus duce et patriarcha . . .*

Bernardus Justinianus, Histor. Venet, lib. XII: „Goacta igitur synodo totius cleri popuiique, assistentibus duce et patriarcha . . ."


Št. 251.

Okoli 775. O

Solnograški škof Virgilij pošlje na novo med Slovence v Karan- tanijo duhovnike Heimona (tega v drugič), Duplitera, Majorana *) (tega v drugič) in najbrže tudi Reginbalda (tega v drugič) ter še več drugih klerikov.*)

Conv. Bag. et Carant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Et non multo post misit iterum ibidem eundem Heimonem et Dupliterum ac Maioranum presbvteros et alios clericos cum eis."

Ibid., cod. B. : „Et non multo post misit iterum ibidem Heimonem et Reginbaldum presbiteros aliosque clericos cum eis."

Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS , XI, 87): „Et non multo post misit iterum ibidem eundem Heimonem et Dupliterum ac Maioranum presbyteros aliosque clericos cum eis."


') Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223. — V prvih stoletjih sred- njega veka je bila navada, da so tisti duhovniki, kateri so po oddaljenih krajih nestalno izvrševali svojo službo, prišli vsako leto med veliko nočjo in binkoštmi k svojemu škofu ter mu poročali o svojih uspehih. Jako verjetno je, da so se du- hovniki, ki so po Karantaniji oznanjevali božjo besedo, zarad velike oddaljenosti napotili vsako drugo leto v Solnograd in tu škofu povedali, kaj so vse v zadnjem času storili, ter od njega tudi dobili raznih inštrukcij za svoje nadaljno delovanje. Ne smemo si misliti, da bi se bili v takem času vsi duhovniki napravili iz Karan- tanije proti Solnogradu. To so storili le nekateri kot nekaki zaupniki ostale duhov- ščine, in sicer brez dvoma najimenitnejši in najvplivnejši. Ko so izvršili svoje delo pri škofu, jih je ta iz nova poslal med Slovence ter jim dodal še novih tovarišev. Ako je škof Virgilij leta 773. prvikrat vojvodu Volkunu poslal mašnikov, se je to zgodilo v drugič leta 775 , v tretje leta 777. itd.

  • ) Pomniti je, da ta Majoran ni bil enakoimenovani nečak Lupov, ki je bil

že za vojvoda Hotimira presbiter. Tu omenjeni Majoran je bil še dijakon, ko je prvikrat šel na Slovensko, kar se je zgodilo, ko je že vladal vojvoda Volkun.

  • ) Ker nahajamo med tu naštetimi duhovniki Heimona, Majorana in Regin-

balda, kateri so bili že pri prvem poslanstvu okoli leta 773., si moramo misliti, da so bili prav ti izbrani, da so šli v Solnograd škofu poročat, kako napreduje raz- širjevanje krščanstva med Slovenci.


284


Št. 252, 253.


Št. 252.

775, proti koncu leta

Papež Hadrijan (I.) piše Karolu, kralju frankovskemu in lango- bardskemu, da bi mu bil že večkrat poročal o sovražnih naklepih, katere so zoper oba (papeža in kralja) napravili vojvoda Hildebrand iz Spoleta/) vojvoda Arighis iz Beneventa ter Hrodgaud iz Furla- nij e [^Rodcausum Foroiulanum]. Rečeni Arighis iz Beneventa, Hrodgaud iz Furlanije in pa Reginbald iz Chiusi-ja*) so poslali po- slance k Hildebrandu v Spoleto ter sklenili, da se hočejo naslednjega marca [^proximo Martio mensae adveniente^] ^) združiti s četo Grkov in pa z Deziderijevim sinom Adalgis-om. Vsi skupaj napadejo potem oba (papeža in kraija) z vojsko na suhem in na morju, lotijo se rimskega mesta ter iz nova ustanovo langobardsko kraljestvo. Zato ga prosi (papež), da mu pride (kralj) prej ko mogoče na pomoč. Datum manjka.*) — „Reminiscere consideramus.^^ [G en η i, Mon. dom. pontif.. I, 343. — Duchesne, Historiae Franc, script., III, 778. — Muratori, Script. rer. Ital., III±, 212. — Mansi, Goncil. coll., XII, 824. — Migne, Patrol, Ser. lat., LXXXIX, 300. — Jaffo, Bibl. rer. Germ., IV, 191 (Monumenta Carolina). — Jaffo, Reg. pont. Rom., št. 2419 (1852) (extr.). — Mon. Germ., Epist. III, 582.]


Št. 253.

776, proti koncu leta.

Ko je frankovski kralj Karol slišal,^) da mu je furlanski voj- voda Hrodgaud, katerega je bil sam povzdignil do tega dosto- janstva, postal nezvest, si pridobil na svojo stran več mest ter hotel napraviti upor po Italiji, se je napotil z nekaterimi Franki proti jugu ter praznoval božič v Schlettstadtu.®) Odtod je' šel hitro proti Italiji.

Ann. regni Franc. (Lauriss. mai.) ad a. 775 (ed. F. Kurze, p. 42): ^Tunc audiens, quod Hrodgaudus Langobardus fraudarit fidem suam et omnia sacramenta rumpens et voluit Itaiiam rebellare, tunc illis in partibus


') Spoleto je mesto v srednji Italiji.

«) Chiusi (Clusium) je mesto na Toskanskem.

«) Namreč meseca marca leta 776.

") Leta 776 so se Langobardi spuntali zoper frankovskega kralja Karola. To pismo je bilo najbrže spisano proti koncu leta 775., na vsak način pa pred marcem leta 776. in sicer toliko časa pred tem mesecem, da bi bil mogel kralj Karol poslati papežu pomoč do rečenega meseca. Primerjaj to pismo s pismom istega papeža z dne 27. okt. leta 775. (Gl. št. 249.)

  • ) To je frankovski kralj zvedel iz pisem papeža Hadrijana I. Eno pismo mu

je papež poslal dne 27. oktobra istega leta (gl. št. 249), drugo pa nekoliko pozneje (gl. št. 252).

•) Schlettstadt je mesto v Alzaciji.


št. 263, 254. 285


cum aliquibus Francis domnus Garolus rex iter peragens. Et celebravit natalem Domini in villa, quae dicitur Scladdistat.'^

Ann. Einhardi ad a. 776 (ibid., p. 43): »Regi domum revertenti nuntiatur, Hruodgaudum Langobardum, quem ipse Foroiuliensibus ducem dederat, in Italia res novas moliri et iam conplures ad eum civitates de- fecisse. Ad quos motus coraprimendos cum šibi festinandura iudicaret, strenuissimum quemque suorum secum ducens raptim Italiam proficiscitur ; .. ."


St. 254. 776, v prvi polovici leta.

Frankovski kralj Karol je prišel na Furlansko ter tu premagal ondotnega vojvoda Hrodgauda. Temu sta pomagala njegov tast Stabilinius iz Trevisa ter Gaidus iz Vicenze. Andreas Bergom. omenja boj, ki se je bil ob Livenzi. Hrodgaud je bil v vojski ubit,*) ne pa obglavljen, kakor se čita \ nekem poznejšem viru. V Trevisu je kralj Karol praz- noval veliko noč, ki je bila tistega leta dno 14. aprila. Dobil je v svojo oblast Čedad, Treviso in druga uporniška mesta ter jih razdelil med frankovske grofe. Monachus Sangallensis νέ povedati, da je kralj Karol v čedadski okolici šel na lov.

Ann. reg. Franc. (Lauriss. mai.) ad a 776 (ed. Kurze. p. 42, 44): „Tunc domnus Garolus rex Italiam ingressus est partibus Foroiulensium pergens. Hrodgaudus occisus est, et supradictus domnus Garolus rex ad Tarvisium civitatem pascha celebravit, et captas civitates Foroiulem, Tar- Yisiura cum reliquis civitatibus, quae rebellatae fuerant; et disposuit omnes per Francos."

Ann. Einhardi ad a. 776 (ibid., p. 45): „ . . . Hruodgaudoque, qui regnum adfectabat, interfecto, civitatibus quoque, quae ad eum defecerant, sine dilatione receptis et in eis Francorum comitibus eadem, qua venerat (se. rex Karlus), velocitate re\ersus est."

Einhardi Vita Karoli M., c. 6 (Jaffč, Bibl. rer. Germ., IV, 515): „Hruodgausum, Foroiuliani ducatus praefectum, res novas raolientem oppri- meret (se. rex Karlus); totamque Italiam suae ditioni subiugaret, subactaeque filium suum Pippinum regem inponeret."

Ann. Petav. ad a. 776 (MG. SS., I, 16): „Perrexit domnus rex Karolus in Italiam, et occiso Hrotgaudo, qui illi rebello extiterat, obse- deruntque Stabilinium socerum suum Taraviso civitate. Eo capto disposi- tisque omnibus, prosper redit cum suis in Franciam."

Ann. Mosell. ad a. 776 (ibid., XVI, 496): „ . . . perrexit Karolus iterum in Italia et illa castella, quae residua crant, recepit; et Rothgaus interfectus est."


') Gl. tudi št. 225.


286


Št. 254.


Ann. Lauresh. ad a. 776 (ibid., I, 30): „Perrexit rex Carlus iterum in Italia, et illa castella quae residua erant recepit; et Hrotgauzus inter- fectus est."

Ann. Guelferb. ad a. 776 (ibid., I, 40): ^Karolus in Langobardia occiso Rotcauzo."

Ann. Nazar. ad a. 776 (ibid., I, 40): Carolus rex perrexit in Lango- bardiam interfecto Rotgauzo "

Ann. Alaman. ad a. 776 (ibid., I, 40): „Karolus rex in Italiara, interfecto Ruodgauzo."

Chron. Moiss. ad a. 776 (ibid., I, 296): „Et in sequenti anno abiit iterura rex Karolus in Italia, et recepit illa castella quae residua erant, et Rotgault interfectus est."

Ann. Fuld. ad a. 776 (ibid., I, 349): „Karolus contra Hruodgaudum in Italiam profectus, eundem interficit.**

Pauli diaconi Continuatio Romana ad a. 776 (MG. SS. rer. Lan- gob., 202): „Rotchaus dux Furoiuliensis rebellis occiditur."

Pauli diaconi Continuatio tertia, c. 63 (ibid., p. 214): „Rex (se. Ca- rolus) preterea, audito, quod Rothaudus Langobardus in perfidiam versus esset, denuo Italiam repetiit, septingentesimo septuagesimo sexto anno incarnationis dominice. Occiso quoque Rothgaudo, Foroiulium, Tharvisiura atque alias civitates in sua ditione recipiens, Francis eas ad custodiam permisit."

Ibid., C. 68 (1. C. p. 215): „Primo anno Leonis imperatoris *) quibusdam rebellionem in Italia meditantibus, Italiam repetit rex potens Karolus Magnus, urbem Forumiulii cepit et ducem eius Heiroliandum*) rebellionis incentorem decollari mandavit, ceteris autem maiestate sui nominis timorem incussit."") Andreae Bergomatis Historia, c. 4 (ibid., p. 224): „Foroiulanoruai dux tunc temporis Rotcausus preerat, et in Vincentia Gaidus. Qui, auditu Francorum devastatione et eius adventum quod in Foroiuli properaret, congregatisque ut poterant, obviara eorum ad ponte qui dicitur Liquentia*) exierunt, et ibidem magna strages de Francis fecerunt. Karolus vero haec audiens, mandans eorum fidelitatis fidera suscepturos et honoraturos, Rot- causus et Gaidus ducibus cum nobilis Foroiulanorum consilio inito, ut se viriliter contenisset. Erat quidera ex ipsis, cui iara munera Caroli excecarerat cor, tale dedit consilio: „Quid faciemus? Quoraodo eorum resistere pos- sumus? Capud^) non habemus. Regem confortationis nostrae iam devictus


  • ) Bizantinski cesar Leon IV. je vladal od 775—780.

') Prav za prav „Hrodgaudum*.

  • ) Pisatelj je iz dveh virov zajemal in tako je dvakrat (c. 63 in c. 68) o istih

dogodkih govoril.

  • ) Reka Livenza v Furlaniji.

») T. j. caput.


št. 254. 287

est Eamus, eorum fidelitate bene nobis erit.*^ Quid dicam? Ut obtabat, fecerunt. Et tamen eorura Garolus servavit honorem."*)

Monachus Sangallensis de Carolo Magno, lib. II, c. 17 (Jaffč, p. 693. Bibl. rer. Germ., IV, p. 693, 694): ,,Εχίη ad ulteriora progressas, yenit religiosissimus Karolus ad urbem Furiolanam, quam, qui šibi scioli videntur, Forum luliensera nuncupant. Gontigit autem, ut eodem tempore episcopus civitatis illius aut, ut modernorum loquar consuetudine, patriarcha occasui vitae propinquaret. Ad quem cum religiosissimus Karolus visitandi gratia properaret, ut successorem suum ex nomine designare deberet, ille religiose admodum, ex imis praecordiis suspiria trahens: „Domine, inquit, ^episco- patum istum, || diu sine aliqua utilitate vel profectu spiritnali retentum, p. 694. iudicio divino et vestrae dispositioni relinquo; ne ad cumulum peccatorum, quem yivens exaggeravi, etiam mortuus aliquid superinicere apud inevita- bilera et incorrumpendum iudicem deprehendar." Quod sapientissimus Karolus ita accepit, ut cum antiquis patribus non inmerito coaequandum iudicaverit.

Gum autem in eadem regione aliquantisper demoratus fuisset exer- citatissimus exercitatissimorum Francorum Karolus, doneč episcopo decedente dignum ei successorem substitueret,') quadam festiva die post missarum celebrationem dixit ad suos: „Ne otio torpentes ad ignaviam perducamur, eamus venatum, doneč aliquid capiamus; et singuli in eodem habitu pergamus. quo nune induti sumus. „Erat autem ymbrifera dies et frigida ..." (Pisatelj pripoveduje nato, kako je na lovu dež kraljevim dvornikom po- kvaril njih dragoceno obleko, a priprosta obleka kralja Karola je ostala nepoškodovana.)

Poeta Saxo, a. 776, lib. I, v. 265 — 281 (Jaffč, Bibl. rer. Germ., IV. 552):

v. 265. „Gumque domum rediens princeps (se. Garolus) iter acceleraret, Comperit, Ausoniis in partibus esse tirannum Nomine Hrodgaudum, nova qui molimina temptans Nec, quem rex illi dederat, contentus honore, Italiae lalum voluit šibi subdere regnum.


') Kar nam pisatelj v tem odstavku pripoveduje, je nekaka anekdota, v kateri so nekateri dogodki iz leta 774. spojeni z drugimi iz leta 776.

') Monachus Sangallensis je med letom 884. in 887. opisal nekatere dogodke iz življenja Karola Velikega, a ob enem pa vpletel v svoj spis več neverjetnih anekdot. V zgoraj navedenih stavkih nam pripoveduje, da je bil takratni (oglejski) patriarh bolan in da so pričakovali njegovo smrt; da bi bil pa v tistem času res umrl, tega vir ne omenja. Mogoče je, da je bil takratni patriarh 1. 776. hudo bolan, a je potem okreval ter še le leta 787. umrl. Tudi je neverjetno, kar nam naš vir pripoveduje, da se je kralj Karol nekoliko časa mudil v Čedadu s tem namenom, ker je čakal, da bi patriarh umrl in da bi mu potem postavil naslednika.


288 Št. 254, 255.


270. Qaippe ducem comitemque Foroiulensibus ipsum Constituit Garolus, primo cum dara triumpho De Langobardis victor vexilla revexit. Huic nimis ingratus dono, male sollicitabat Urbibus ex multis populos; ac fecit, ut ad se

275. Deficerent, iusto Garoli spreto dominatu.

Hos ut comprimeret motus, nil ipse moratus, Strenua quam celeri raptim vocat agmina iussu. Cum quibus Italiam properans meritoque tyrannum Interitu plectens, urbes servare receptas

280. Francorum comites, quos ipse locabat in illis, lussit. Et ut venit velox, sic inde recessit."


Št. 255.

776, dne 17. Junija. Ivrea.

Frankovski kralj Karol podeli Pavlinu, učitelju gramatike') [nViro valde venerabUP) Paulino artis grammaticae magistro^], tista posestva, katera je izgubil Valdand, sin rajnkega Mimona iz Lavariana*), ker se je na strani Rotgaudovi zoper njega bojeval ter bil v vojski ubit /"»... quae fuerunt Valdandi, fllii quondam Mimonis de Labariano^ quae ad nostrum devenerunt palatium pro eo, quod in campo cum Rotgaudo'^) nostro inimico a nostris fldelibus fuerit interfectus ] .

„XV. Kal, yulii anno VIII regni nostri ex Eborea^) cimtate^


  • ) »Paulinus artis grammaticae magister" je poznejši oglejski patriarh istega

imena, ne pa Pavel dijakon, kakor misli Rubeis (Mon. eccl. Aquil., col. 358). — • Budinger (Osterr. Gesch., str. 142), Sickel (Acta Karol., II, 246, 247), Abel-Simson (Jahrb. des frank. Reiches, I, 252), Giannoni (Paulinus, str. 12 in 15, op. 2) in še drugi zgodovinarji trdijo, opiraje se na razne razloge, da sta Paulinus gram- maticus in Paulinus patriarcha identična. Pavel dijakon leta 776. ni bil obdarovan, ker je bil takrat vsled vstaje svojega brata pri kralju nekoliko kompromitiran. Alkuinov prijatelj je bil iz prva Paulinus grammaticus, pozneje pa Paulinus patri- archa, kar kaže, da sta ta dva Pavlina prav za prav le ena oseba. Iz tega pa tudi sledi, da Pavlin v tem času, ko je bila ta listina izdana, še ni bil oglejski patriarh, temuč je pozneje prišel do te časti.

') Beseda „venerabilis* v Pavlino vem naslovu nam kaže, da je bil takrat že duhovnik.

  • ) Lavariano je vas od Vidma proti jugu. (Gl. št. 199.)

") Rotgaudo, namesto Hrodgaudo. To je bil furlanski vojvoda, ki je bil par mesecev prej premagan.

') Eborea je Ivrea, ki se nahaja v severozahodnem kotu Italije.


št. 255, 256- 289


[Baronius, Annales ecclesiastici ad a. 802, Νΐ2 13. — Madnsius, S. Paulini patr. opera, 258. — Migne, Patrol., Ser. lat., XCVII, 957. — I de le Γ, Kari d. Gr., II, 136. — Kandler, God. dipl. Istr. ad a. 776. — Miihlbacher, Reg. d. Karol., št. 202 (198).]


Št. 256.

777. Kremsmunster.

Bavarski vojvoda Tasilo je ustanovil (v Kremsmiinstru) ob reki Kremsi [„Chremsa^^J^) samostan na čast sv. Odrešeniku ter postavil v njem Fatra [„jFater^] za opata in pa menihe. Nato je s svojim sinom Deotom [„Deoto] podelil samostanu najprej tiste ljudi, ki so v rečenem kraju prebivali, potem ves ondotni obdelani svet; izmed neobdelanega pa na raznih straneh toliko, kolikor ga hočejo potrebiti. Tudi mu je podelil solino pri Sulzbachu [^salinam, que ad Sulzihach est^^Y) ter tri osebe, ki tam kuhajo sol; tudi v tem kraju naj potrebijo toliko zemlje, kolikor jim je drago. V tretjem kraju, ki se zove Sipbach \„in tercio loco nuncupante Sippach"] ^*), naj naredo toliko njiv in travnikov, kolikor jih za rečeni kraj potrebujejo. Enako naj se postopa tudi v kraju Leonbachu [y^Livpilinspach^] *). Dalje je podaril samostanu v kraju, Ipfa imenovanem [„m loco uero, quod uocatur Ipfa^\ vso obdelano in neobdelano zemljo, kar je je med obema Ipfama [Jnter utrasque Ipfas^Y) od njunih izvirov pa do tja, kjer se združujeta. V teh krajih naj se sestavi tistih 40 (lesenih) hišic [„ca5a/a5"], katere so od drugod privlekli. — Potem vojvoda podari samostanu dekanijo") Slovanov s tistimi davčnimi dohodki vred, katere je poprej on (vojvoda) dobival. Odstopa mu vse te Slovane, katerim zapovedujeta uradnika Taljub in Sparuna') in ki živo med mejami, katere je ondotni


  • ) Tako se zove na Gorenjem Avstrijskem medAnižo in Travno neka reka,

poleg katere je sedaj trg Kremsmunster.

  • ) Sulzbach je potok, ki teče mimo Halla. Ta kraj se nahaja od Krems-

miinstra proti vzhodu.

') Sipbach je vas od Kremsmiinstra proti severu.

') Leonbach je tudi vas, ki se nahaja od Kremsmiinstra proti severu.

  • ) En potok Ipf je blizu St. Floriana na Gorenjem Avstrijskem. Misli se, da

drugi potok tega imena je sedanji Samareinbach, ki se izliva v Ipfbach.

•) „Decania" se je zval okraj, v katerem je prvotno živelo po deset družin. Tu omenjena dtkanija je bila natančno omejena. Posebna komisija je na vseh straneh določila njene meje. V tej dekaniji in sploh po ondotnih krajih živeči Slovani so bili Slovenci, o čemer ni dvomiti.

) Kaže se, da je bila ta slovenska dekanija precej obširna, ker sta jo nad- zorovala kar dva uradnika. Imeni „Talivp" in„ vSparuna" sta, kakor se vidi, slo- vanskega izvira. Primerjaj drugo ime z imenom „Σουαρούνας" pri Agathiju (gl. št. 58). Slovenci v Dietachu in Sierningu so torej domačine imeli za svoje uradnike, ne pa tujcev. Brez dvoma sta bila uradnika Taljub in Sparuna zavisna od ondotnega

24


290


$t. 256.


Župan „Physso"*) s prisego odobril ter so jo tudi vsled njegovega (Tasilovega) povelja obhodili opat Fater, arhipresbiter, sodnik Chunipreht, grof Hleodro in Kernpreht. Tudi podeli samostanu 30 Slovanov v Dietachu') z davčnimi dohodki vred. Dalje mu prepušča zemljo, katero so ti Slovani brez njegovega (Tasilovega) dovoljenja obdelovali^) v gozdu med Dietachom in Sierningom *). [,^Tradimus autem et deca- niam Sclauorum cum opere flscali seu tributo iusto^), quod nobis antea persolui consueuerant, hos omnes predictos Sclauos. quos sub illos actores sunt^ qui uocaniur Talivp et Sparuna qiios infra terminum manet^ que coniurauit ille jopan, qui uocaiur Physso, et conduxit per gyrum illos nominantes Fater abbatem et archipresbyter et Chunipreht judex et Hleodro comes et Kern- preht iussi a summo principe Tassilone deflnire decreuerunt et terminum posuerunt^ totum et integrum ad eum tradimus locum et XXX Sclauos ad Todicha cum opere flscali seu tributo iusto. Tradimus autem et terram, quam illi Sclaui cultam fecerant sine consensu nostro infra qui uocatur forst ad Todicha et ad Sirnicha.*"] — Tudi podeli Tasilo samostanu svojo vas Alkoven [^ad vilam publicam nuncupantem Allinchofa^Y) z vsemi priteklinami za tako dolgo časa, dokler z dovoljenjem ondotnega opata in njegovih bratov ne zamenja te vasi za kako drugo. Potem mu prepusti pri Pettenbacbu [^Petinpach^]) gozde in travnike, kateri se razprostirajo od stulenca, „Zvfiinprvnno" imenovanega, do reke Alm [^Albina^Y)

župana, čegar ime si tudi ne smemo tolmačiti iz nemščine, kajti med Nemci ni bilo takrat »županov". Iz vsega bi torej smeli sklepati, da vSlovenci v Dietachu in Sierningu so bili proti koncu osmega stoletja pač podložni bavarskemu vojvodu Tasilu, drugače pa so imeli popolnoma svojo upravo.

') Prvikrat se tu omenja slovenski župan. Tako ime ima pri Slovanih pred- stojnik kake občine ali pa kake pokrajine.

') Dietach je vas na Gorenjem Avstrijskem od mesta Steyera proti severu.

  • ) Vsa neobdelana zemlja, ako ni bila lastnina posameznih ljudi ali pa občin,

je pripadala kralju (oziroma tukaj vojvodu). Kdor se je hotel na taki zemlji naseliti ali pa jo obdelovati, je moral imeti dovoljenje od kralja (oziroma tukaj od vojvoda). (AVaitz, Deutsche Verfassungsgeschichte, IV (1861) vStr. 115, 116.) Tu vidimo, da so Slovenci brez vojvodovega dovoljenja začeli trebiti zemljo v gozdu, ki je bil med Dietachom in Sierningom.

") Sierning je vas od vSteyera proti zahodu.

  • ) „Cum opere fiscali et tributo iusto." — Podjarmljeni Slovani so na mnogih

krajih vsako leto morali odrajtovati neko davščino, katera se je z vala „tributum•. Da ta davščina v tem slučaju, o katerem govori ta listina, ni bila posebno velika, nam kaže beseda „iusto. K tej davščini je nato prišla še druga, namreč »opus fiscale". To so bili tisti davki, katere je bilo treba v tistem času dajati, in razne elužnosti, katere so morali podložniki izvrševati.

'; Alkoven se zove neka vas od Linza proti zahodu.

O Pettenbach je vas od Kremsmiinstra proti judozahodu.

  • ) Rečica Alm, dotok reke Travne, se nahaja od Pettenbacha nekoliko proti

zahodu.


št. 256. 291

ter segajo proti jugu do gore „Warmmc% kjer je sam (namreč Tasilo) določil meje. Dalje mu podeli njive in gozd v Eberstallzellu [„m loco, qui dicitur Eporestal^Y). — V Aschachu [„ad AschaY) mu od- stopi dva vinograda, pri Rotelu [y,ad RacotulO^Y) patri, potem ravno toliko vinogradnikov, dva bučelarja in šest kovačev, na polju ob reki Alm [^ad campos Alboni]^) dva ribiča, v Albpurch-u^) pa cerkvene dohodke. Tudi v Sulzbachu [„m Sulzipach-^) podari samostanu to, kar je pripadalo ondotni cerkvi; enako mu odstopi v Vilshofenu \y,ad Nordfllusa"'y) cerkvene dohodke. Pri Veliki solini [Jn salina uero maiore"-] *) mu podari enega moža, ki tam kuha sol. Dalje mu odstopi pašnike, katere ljudstvo zove „Forst" ter v „Crunzinwiten-u" ®) enega Slovana in pa njegov zmerni davek, katerega odrajtuje [y^ad Crun- mnwiten Sclauum unum cum iusio tributo^].

Med pričami so tudi omenjeni „ Virgilius episcopus, Sinpreht episcopus, Walther episcopus."" ^^)

„ . . . anno ducati mei (se. Tassiloni^J tricesimo, indictione prima." ^')

[Izvirna listina se ni ohranila, paČ pa dva prepisa in sicer: i) God. tradit. Patav. iz 13. stoletja ter 2) God. Friderician. v Kremsmunstru iz 1 4. stoletja. — Rettenpacher, Annal. Gremifan., 24. — M o n. Β o i c a , XXVIIH, 196. — Hagn, Urkundenbach v. Kremsmunster, stran i. — Urkundenbuch des Landes ob der Enns, H, 2, št. 2. — Schumi, Archiv f. Heimatkunde, I, 2.]

') Eberstallzell je od Kremsmiinstra proti zahodu.

'y Trg Aschach je ob Donavi od Linza proti zahodu.

  • ) Potok Rotel izvira v Šumavi ter se pri Ottensheimu izliva v Donavo.

"; Polje ob reki Alm najbrže tam, kjer je sedaj vas Feldham.

) Kateri ^Albpurch" je ta, ni znano, ker jih je bilo več. Hagn misli na Alburg pri Straubingu na Bavarskem.

•) To je sedanja vas Pfarrkirchen blizu Halla

') Nordfilusa je bila najbrže na Bavarskem tam, kjer je sedaj Vilshofen. (Pritz, Gesch. d. Landes ob der Enns, I, str. 185.)

  • ) Pritz (str. 182) misli na soline v Hallstattu.

•) ^Crunzinwiten" je najbrže vas Kronawithet blizu Urfahr-a na severni strani reke Donave.

'"; Prvi je bil solnograški, drugi rezenski, tretji pa pasovski škof.

  • ^ Trideseto leto Tasilovega vladanja se je pričelo dne 18. januarja leta 777.

— ^Indictio priraa" je trajala od septembra leta 777. pa do istega meseca leta 778. Ta listina je bila torej spisana v zadnjih štirih mesecih leta 777.

V tej listini navedena krajevna imena nam kažejo, da so med Travno in Anižo leta 777. večinoma Nemci prebivali; le bolj na vzhodu v bližini sedanjega mesta Steyera so živeli Slovenci. Primerjaje navedena sjovenska in nemška kra- ievna imena bi smeli trditi, da je bil na koncu osmega stoletja le šesti del traun- gauskega prebivalstva slovenske narodnosti; drugi so bili večinoma Bavarci. Še več odstotkov Bavarcev in manj odstotkov Slovencev je bilo v Attergauu in Mat- tiggauu. O narodnostnih razmerah po Gorenjem Avstrijskem v devetem stoletju sem že nekoliko govoril v svoji Sponenici tivsočletnice Met. smrti, str. 93—96.

24©


292 Št. 257, 258, 259,


Št. 257.

Okoli 777/)

Solnograški škof Virgilij pošlje med Slovence duhovnike Gozharja, Majorana (tega v tretje) in Erchanberta.

Conv. Bag. et Garant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Iterumque misit eis Gozharium presbyterum, Maioranum et Erchanbertum "

Ibid., cod. B.: „Iteram misit eis Gozarium, Maioranum, Erchenbertum presbiteros."

Vita S. Virgilii, lect IV. (MG. SS., XI, 87): „Iterum misit eis Go- zarium presbvterum, Maioranum presbyterum, Erchenbertum."

Št. 258. Okoli 779.*)

Solnograški škof Virgilij pošlje med Slovence duhovnika Regin- balda (tega v drugič, akd ne v tretjič) in Reginharja.

Conv. Bag et Garant., c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Post eos Reginbaldum et Reginharium presbyteros."

Vita S. Virgilii, lect. IV (MG. SS., XI, 87): ,Post eos Reginbaldum et Reinharium presbyteros."

Št. 259. Med 776—780.

Papež Hadrijan (I.) piše Karolu, kralju frankovskemu, ter mu naznanja, da so nesramni Grki [y^ne/andissimi Graeci^]^ ki bivajo po istrski pokrajini [„m terriiorio ffistriense], in pa nekateri Istrijanci [„i/e ipsis ffistriensibus"] oslepili istrskega škofa Mavricija [^de epi- scopo Mauricio Histriense], kateremu je bil (kralj Karol) naročil da naj poterja po Istri dohodke sv. Petra [^^pensiones beati Petri^] ter jih pošlje njemu (papežu). Očitali so mu (Mavriciju), da hoče njemu (kralju Karolu) izdati njih pokrajino.

Zato ga (kralja Karola) prosi, da bi ukazal furlanskemu vojvodu Markariju [^ad Marcario duce Foroiuliense*'\ ki naj bi pomagal rečenemu Mavriciju, da bi prišel v svojo škofijo. Papež pravi, da je Mavricij najprej prihitel k njemu (k papežu); a on (papež) ga je potem poslal k vojvodu Markariju z namenom, da bi mu ta pomagal, kadar dobi njegov (Karolov) ukaz.

Datum manjka.^) — „Credimus^ quod iam.^


') Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223 in 251. ') Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223 in 251.

  • ) V začetku leta 776. je bil še Rodgaud furlanski vojvoda. Ko je bil pa ta

ubit, je prišel Markarij na njegovo mesto.


št. 259, 260, 261. 293


[Duchesne, Historiae Franc, script., III, 776. — Muratori, Rer. Ital. scr-pt., III^ , 209. — Gen ni, Monum. dom. pontif., 1,372. — M a η s i, Concii. coU., ΧΠ, 773. — Migne, Patrol., Ser. lat., XCVIII, 320. — Kandler, Codice dipl. Istr. ad a. 778. — Jaffč, Bibl. rer. Germ., IV, 207, št. 65. — Jaffo, Reg. pont. Rona., št. 2427 (1S59). — MG, Epist.,

ΠΙ, 590.]

Št 260. Okoli 781.')

Solnograški škof Virgilij pošlje med Slovence duhovnika Majorana (tega v četrtič) in Avguština.

Conv. Bag. et Garant, c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Ac deinde Maioranum et Augustinum presbT-teros."

Št. 261.

782, v začetku poletja (meseca julija).*)

Obrski poslanci, katere sta kakan in jugur poslala, so prišli k frankovskemu kralju Karolu, ki se je takrat s svojo vojsko mudil pri izviru reke Lippe. Kralj je odposlance, kateri so se imeli ž njim zastran miru dogovoriti, zaslišal ter potem odposlal.^)

Ann. Einh. ad a. 782 (Ed. F. Kurze in Script. rer. Germ. in usum schol., p. 59, 61): „Aestatis initio, cum iam propter pabuli copiam p. δ9. exercitus duci poterat, in Saxoniam eundum et ibi, ut in Francia quotannis solebat, generalem conventum habendum censuit. Traiectoque apud Golo- niam Rheno, cum omni Francorum exercitu ad fontem Lippiae venit, et castris posiliš, per dies non paucos ibidem || moratus est. Ubi inter cetera p. 61. negotia etiam legatos Sigifridi, regis Danorum, et quos ad se Caganus et lugurrus, principes Hunorum*) velut pacis causa miserunt, et audivit et absolvit."

Ann. reg. Francor. (Ann. Lauriss.) ad a. 782 (Ed. F. Kurze, 1. c, p. 58, 60): „Tunc domnus Garolus rex iter peragens, Renum transiens ad Goloniam p. 68. et synodum tenuit, ubi Lippia consurgit . . . || . . . Similiter et Avari iliuc p. 60. convenerunt, missi a Gagano et lugurro."

') Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223 in 251.

  • ) Da se je to zgodilo nekako meseca julija leta 782., je razvidno iz besed

„aestatis initio, cum iam propter pabuli copiam . . .", katere čitamo v Ann. Einh. — Cfr. Miihlbacher, Rag. št. 254 (245).

  • ) Ako hočemo dobro razumeti zgodovino Slovencev tistega časa, se moramo

večkrat ozreti na zadeve njih sosedov Obrov.

  • ) Kakor se vidi, je mislil letopisec, da sta kakan in jugur bila dva obrska

kneza, kar pa ni resnično. Kakor nam je znano, se je najvišji glavar Obrov zval kakan. Tudi beseda jugur pomenja neko knežje dostojanstvo pri Obrih ter ni nikakršno lastno ime.


294


Št. 261, 262, 263.


Ann. Petav. ad a. 782 (MG. SS., I, 17): »Hoc anno domnus et reli- giosus rex Karolus habuit magnum placitum in Saxonia super fluroen Lippia: et ibi venerunt legationes Unorura ad praesentiam principis.•

Poeta Saxo, II, v. 7 — 14 (MG. SS., I, 237):

T. 7. ,, . . . et ad fontes fluvii cui Lyppia nomen, Conventum fieri procerum iussit generalem. Iliic disponens coraplura negocia regni,

v. 10. Danorum regis Sigifridi nomine raissos,

Et quos lugurgus pariterque Caganus ad ipsura, Hunorum misere duces, pro pace petenda, Audiit. absolvitque datis prudenter eisdera

v. 14. Responsis."

Ann. Fuld. ad a. 782 (MG. SS., I, 349): „Karolus habuit conventum in loco, ubi Lippia oritur, . . . Ubi ad eura venerunt . . . missi quoque Hunorum Gagani et lugurri."


Št 262.


783.


Obri so prišli do Aniže, kjer pa niso naredili (Bavarcem) nobene škode.')

Ann. s. Emmer. Ratisp. mai. ad a. 783 (MG. SS , I, 92): „Huni ad Enisam venerunt, sed ibi nocuerunt nihil."


Št. 263. Okoli 783.')

Solnograški škof Virgilij pošlje med karantanske Slovence du- hovnika Reginbalda (tega v tretjič, ako ne v četrtič) in Gundharja.

Conv. Bag. et Garant, c. 5 (MG. SS., XI, 8): „Iterumque Regin- baldum et Gundharium. Et hoc sub Virgilio factum est episcopo.'*

Vita S. Virgilii, lect. IV. (MG. SS., XI, 87): „Item Reinbaldum et Guntharium."


  • ) Ker so se Obri leto poprej s frankovskim kraljem Karolom dogovorili o

miru (gl. št. 261), niso sedaj nastopali kot sovražniki. — Simon (Jahrbucher des frank. Reiches unter Kari d. Gr., I (ed. 1888), str. 426. op.) misli, da so Obri prišli do Aniže že leta 782. v tistem času, ko so poslali svoje poslance v frankovski tabor k izviru reke Lippe.

  • ) Zastran datiranja gl. dotično opazko pod št. 223 in 251.


295


St. 264.

Neresnično. Pred 784.0

Solnograški škof Virgilij je polagoma prišel čez Koroško do obrske zemlje, kjer se Drava izliva v Donavo. Do tu sem so segale meje solnograške oblasti pod njenim prvim nadškofom Arnom, kakor pričujejo kronike.*) Škof Virgilij je obiskal te kraje, zasadil po njih mladike nebeškega vinograda ter postavljal ondi duhovnike.^)

Vita S. Virgilii, lect. V, (MG. SS., XI, 87): „ . . . et per Karinthiam sensim transeundo ad fines Huonorum ubi Trabus influit Danubium, quo etiara postea tempore Arnonis primi archiepiscopi territorii Salzpurgensis termini chronicis attestantibus extendebantur, saluberrimae visitationis usus officio pertransiit, palmitesque coelestis vineae propagando clericis ad sacros ordines promovendis, ut singulos arbitrabatur dignos, benedictionis suae manum imposuit."

Št. 265.

784, dne 27. novembra.

Takrat je umrl solnograški škof Virgilij.

Ann. Salisb. ad a. 784 CMG. SS., I, 89): „Sanctus Virgiiius transivit."

Ann. luvav. mai. ad a. 784 (MG. SS., I, 87): „Transitus Virgilii episcopi."

Ann. S. Emmer. Ratisp. mai. ad a. 785*) (MG. SS , I, 92): „ Virgiiius episcopus et Oportunus abbas^) obierunt."

Necrol. S. Rudberti Salisburg. ad 27. nov. (MG. Necrol., II, 188): „Virgilius ep. luuauensis Scottigena ob.'^

Auct. Garst. ad a. 784 (MG. SS., IX, 564): „Sanctus Virgiiius luva- yensis episcopus obiit, pro quo abbas Bertricus in episcopum eligitur").*'

Ann. Admunt. ad a. 784 (MG. SS , IX, 572): »Sanctus Virgiiius luva- vensis episcopus obiit.'*

Ann. S. Rudberti Salisburg. ad a. 784 (MG. SS., IX, 769): Sanctus Vir- giiius obiit; pro quo abbas Berhtricus eligitur . . . Arn episcopus factus est."


') Ako bi bilo to resnično, bi se bilo moralo zgoditi takrat, ko je še živel solnograški škof Virgilij.

') Cfr. Conv. Bag. et Garant., c. 6 (iMG. SS, XI, 9.)

') Starejši viri nič ne poročajo o vsem tem. Tudi nI bila Panonija še takrat, ko je škof Virgilij živel, pod frankovsko vlado. Trditev, da je škof Virgilij prišel na Koroško in v Panonijo, ni resnična.

  • ) Letnica 785 je napačna.
  • ) Oportunus je bil opat v Mondsee.

•) Bertricus ni bil nikdar škof, temuč le opat. Niti Virgilij, niti Arno nista Bertrika priznala za škofa. Neka listina navaja Arna kot naslednika škofa Virgilija. (Mon. Boica, XIV, 351.)


296 vŠt. 265, 266, 267.


Vita S. Virgilii, lect. VI (MG SS., XI, 88): ^Gelebrato denique divini sacramenti mysterio, leni morbo correptus (se. Virgilius), anno dominicae incarnationis 784, 5. Kalendas Decembris obdormivit in Domino."

Št 266. 785, dne II. Junija.

Takrat je bil Arno, naslednik Virgilijev, posvečen za solnogra- škega škofa.

Ann. Juvav. min. ad a. 785 (MG SS., I, 88): „Arn episcopus est ordinatus 3. Idus lunii."

Ann. s. Emmer. Ratisp mai. ad a. 786 (MG. SS., I, 92) : „ Arn episcopus ordinatus est."

Con v. Bag. et Garant., c. 7 (MG. SS. XI, 9): „ . . . Arn episcopus successor Virgilii."

Auct. Garst. ada. 785 (MG. SS., IX, 564): „Arn primus archiepiscopus ordinatus est Salzburge."

Ann. Admunt. ad a. 785 (MG. SS., IX, 572): „Arn primus archiepi- scopus Invavensis ordinatus est."

Št. 267. Med 785. In 798.*)

Kakor solnograški škof Virgilij, tako je tudi njegov naslednik Arno skrbel za razširjenje krščanstva med Slovenci. Tudi ta je po- svečeval duhovnike ter jih pošiljal v Slovenijo, to je v Karan- tanijo in Dolenjo Panonijo, da bi ustregel ondotnim vojvodom in grofom.

Conversio Bag. et Garant., c. 7 (MG. SS., XI, 9): „Simili modo etiam Arn episcopus successor Virgilii sediš Juvavensis deinceps curam gessit pastoralem, undique ordinans presbyteros et mittens in Sclaviniam, in partes Tidelicet Quarantanas atque inferioris Pannoniae illis ducibus atque comitibus, sicut pridem Virgilius fecit."^)

  • ) Leta 785. je Arno postal škof v Solnogradu, leta 798. pa nadškof. V Do-

lenjo Panonijo, ki je tu omenjena, je Arno pošiljal duhovnike še le od leta 796. naprej, ker prej ta dežela še ni bila pod frankovsko oblastjo.

') Iz tega citata i α razvidno, da je Slovenija obsegala proti koncu osmega stoletja nekdanjo Karantanijo (kolikor toliko sedanje Koroško, Štajersko in Kranj- sko) in pa Dolenjo Panonijo. Po Sloveniji so gospodovali, kakor trdi naš vir, vojvodje in grofje [„illis ducibus atque comitibus*]. Ker pa stari Slovani prav za prav niso poznali grofov, pač pa so imeli po raznih krajih svoje župane, smemo reči, da izraz ^comitibus" zaznamenuje na tem mestu to, kot beseda župan.


št 268, 269. 297


Št. 268. Med 774-787.

Ogl-ejski patriarhSigvald[„ Sigwaldus humilis episcopus Aquileiae'•'] piše (frankovskemu) kralju Karolu ter ga prosi, da bi se ne dotikal pravic oglejske cerkve.

Datum manjka.*)

[To pismo je na obeh straneh moČno poškodovano. — MG. Epist., IV, 505.]

Št. 269. Od 787. do 802.

Oglejski patriarh Pavlin II. je vladal 15 let. Ko je postal pa- triarh, je bilo langobardsko kraljestvo že uničeno in kralj Deziderij s svojo družino ujet. Pavlin se je napotil k frankovskemu kralju Karolu, da bi pridobil svoji cerkvi kakih predpravic, kar se mu je tudi posre- čilo. Nato se je povrnil v Čedad, svojo prestolnico, kjer je jako po- božno živel. Ko je umrl, so shranili njegovo truplo v rečenem mestu.*)

Chronicon patr. Aquil. primum (Rubeis, Mon. eccl. Aquil., App. p. 8) : „S. Paulinus patriarcha sedit annos XV,'*) qui finito jam regno Longobar- dorura et in captivitatem ducto Desiderio ipsorum rege una cum uxore et fiiiis, ad gloriosum Karolum Magnum imperatorem pro juribus ecclesiae ampliandis profectus est: et vir iste mirae sanctitatis ab imperatore Karolo privilegia valde pulchra obtinuit.*) Et rediens in Civitatem Austriae, multis


') Leta 774. je frankovski kralj Karol postal vladar langobardskega kraljestva, leta 787. pa je najbrže patriarh Sigvald umrl.

') Iz stavka „Tunc Paulinus homo pietatis, munere presul, in clero cuncto h^c sua verba dedit", ki se nahaja v nekem montecassinskem epigramu (cfr. Amelli, Paolo diacono, Carlo Magno e Paulino d' Aquileja. Montecassino, 1899, p. 9), se ne more sklepati, da je oglejski patriarh Pavlin bil kdaj v Rimu, še manj pa, da je bil v tem mestu leta 781.

Nekateri zgodovinarji trdijo, da je Pavlin že leta 776. postal oglejski patriarh. — Znano je, da je leta 802. umrl. Če je vladal 15 let, je brez dvoma leta 787. prišel do svojega dostojanstva. (Cfr. Giannoni, Paulinus II., Patr. von Aquileia, str. 14, 15.) Kar nam monachus Sangallensis pripoveduje o kralju Dezideriju, o bivanju kralja Karola v Čedadu ter o ondotnem bolnem škofu, vse to je posebno v kronologičnem oziru jako površno. (Cfr. št. 254.)

Ni nam znano, kdaj je bil patriarh Pavlin rojen in tudi ne, kje je bil doma. Iz Alkuinovih besed „0 laus Ausoniae, patriae decus" (Alcuini carm., XVII, v. 14, Poetae lat. aevi Carol., p. 239) se sme trditi, da je bil iz Italije. Njegovo rojstno mesto nam ni znano.

  • j Series patriarch. Aquilegiensium (MG. SS., ΧΙΠ, 368) navaga, da je patriarh

Pavlin 16 let vladal.

  • ) 01. št. 284 in 285.


298 Št. 269, 270, 271.


in vita miraculis claruit et in morte: cujus corpus in praedicta civitate quiescit et veneratur."

Chron. patr. Aquil. alterum (Rubeis, 1. c, p. 9): ^S. Paulinus pa- triarcha sedit annis XV. Hujus tempore cessante regno Longobardorum b. Paulinus ad gloriosum Karolum Magnum imperatorem ivit, a quo ob- tinuit privilegia valde pulchra: et rediens prospere in Civitatem Austriae, in vita multis claruit miraculis et in morte; cujus corpus in praedicta civitate quiescit.*

Št. 270• 787, poletje.

Frankovski kralj Karol je pozval bavarskega vojvoda Tasila, da bi prišel pred njega, a ta ni hotel ubogati. Zato je Karol s tremi voj- skami šel nadenj. Ko je bil Tasilo od vseh strani od sovražnikov zajet, se je podal kralju, mu izročil svojo deželo ter dne 3. oktobra prisegel zvestobo.

Ann. Lauresh., fragm. Chesnii, ad a. 787 (MG. SS., I, 33): „Et inde Carlus rex perrexit in partibus Bagoarii. Quinto Non. Octobris Dasilo dux ad regem venit, et ei reddidit regnum Bagoariorum, et semetipso Carlo rege in manu tradidit et regnum Bagoariorum.'*

Gl. tudi A η n. L a u r i s s. ad a. 787 (MG. SS., I, 172). — Ann. Ε i n- h a rdi ad a 787 (ibid., I, 173). — Einhardi Vita KaroliM., c. 11 (Jaffe, Bibl. rer. Germ., IV, 519). — Ann. Pet a v. ad a. 787 (MG. SS., I, 17). — Ann. Al a m. ad a. 787 (ibid.. I, 43). — Ann. Gu elf. ad a. 787 (ibid., I, 43). ~ Ann. Nazar. ad a. 787 (ibid., I, 43). — Ann. luvav min. ad a. 787 (MG. SS., I, 88) - Ann. s. Ε m m e r. Ratisp. mai ad a. 787 (ibid.. I, 92). — Ann. L a ur i s s. min. ad a. 787 (ibid.. I, 118). — Poeta Saxo ad a. 787, lib. II, v. 35 — 58 (ibid.. I, 243). — Chron. Moissiac. ad a. 787 (ibid, I, 298).

Št. 271. Najbrže leta 787.

Alkuin piše (oglejskemu) patriarhu Pavlinu (II.) [,,Ραη- lino sanctissimo patriarchae^\ da telesna odsotnost ne sme deliti ljubezni, ker prijateljstvo, katero se more iz lahka opustiti, ni bilo nikdar pravo. Odkar ga je spoznal, ga je vedno ljubil in srce obeh je sklenilo prijateljsko zvezo. Alkuin pravi, da ni zapisal imena svojega Pavlina v vosek, kateri se lahko pokonča, temuč v dušo, katera se ne more uničiti. Prosi ga, da bi v svojih svetih molitvah ne pozabil imena svojega prijatelja Albina [jamici tui Albini (se. Alcuini)^]. V svoj spomin naj si vtisne njegovo ime ter naj ga v primernem času izgo- vori, ko bode pri maši blagoslavljal kruh in vino.


št. 271, 272. 299


Alkuin pravi, da že dolgo pričakuje tega, kar je obljubil, namreč oživi jajočega Kristusovega križa in drugih svetinj.') Razveseli naj ga s tem darilom. Nikar naj se ne izgovarja zarad dolge poti. Dovolj je zvestih poslancev na kraljevem dvoru, kateri radi sprejemajo (take stvari) ter jih potem tudi vestno izročajo [^^Sufficiunt alae fldei in palatio regis^ quibus nec voluntas deest in accipiendo nec fldes in reddendo^Y)

Kako vzvišeno je to ime (ime patriarh)! Zato naj se prizadeva, da bodo njegove zasluge primerne njegovemu imenu.') S pobožnimi pridi- gami naj najprej sebi odpre nebesa. Dela naj po zgledu Kristusovem, kateri je oznanjeval evangelij po mestih, gradovih, ulicah in vaseh; tudi se ni ogibal hiš čolnarjev in grešnikov. Upanje na plačilo naj bo to- lažba za trud.

Datum manjka.

[Migne, PatroJ,, Ser. lat.. G, col. 202. — Jaffo, Bibl. rer. Germ., VI (Mon. Alcuiniana), 162, ep. 11. — MG. Epist. IV, 70, ep. 28]


Št. 272.

788, pred 6. julijem. Ingelheim.

Državni zbor v Ingelheimu, kamor so prišli tudi bavarski vojvoda Tasilo in njegovi vazali Ker so ti kralju Karolu naznanili, da mu je Tasilo postal nezvest in da se je zavezal s poganskimi Obri, je bil zarad veleizdaje obsojen k smrti. Kralj mu je nato kot svojemu sorodniku olajšal kazen tako, da je moral iti v samostan. Dne 6. julija so ga kot meniha ostrigli. Enaka usoda je zadela njegovo soprogo Liutbergo, njegovi hčeri in njegova sina. Bavarsko je sedaj popolnoma prišlo v oblast frankovskega kralja.*)


') Alkuin in Pavlin sta se že od leta 777. poznala (Gl Giannoni, PaulinusII. Patriarch von Aquileia, sir. 11 in 1•2.) Alkuin je rad zbiral svetinje, kar je razvidno iz nekaterih njegovih pisem.

  • ) Ta kraljevi dvor si moramo misliti v Italiji. Kralj Karol se je mudil v

Italiji leta 787., ko je Pavlin postal oglejski patriarh ter proti koncu leta 800., ko je Karol dobil cesarsko krono. Lahko i^e razvidi, da je Pavlin bolj gotovo dobil to pismo leta 787., kakor pa 800.

') Iz teh besed bi tudi smeli sklepati, da je Alkuin pisal Pavlinu to pismo kmalu potem, ko je postal patriarh, tedaj leta 787.

■•) Leta 788. je Bavarsko prišlo neposredno pod frankovsko oblast. Z Bavar- skim vred je od frankovskih vladarjev postala zavisna veČina slovenske zemlje, namreč nekdanja Karantanija, katera je obsegala sedanje Koroško, Kranjsko, .Štajersko razen vzhodnega roba, Pustersko dolino na Tirolskem, solno- graški Lungau ter južni kos sedanje Dolenje Avstrije. (Kar se tiče velikosti tedanje Karantanije in njenih mej, gl. mojo Spomenico, katero je leta lb85. izdala Matica Slovenska, str. 71—84.) Slovenci, stanujoči po Panoniji, so bili takrat pokorni Obrom.


300 Št. 272, 273.


[A η η. Γ e g η. Fr a η c o r. (Ann. Lauriss. mai.) ad a. 788 (Ed. F. Kurze, p. 80). — Ann. Ε in h. ad a. 788 (ibid. p. 81). — An n. P e ta γ. ad a. 788 (MG. SS., I, 17). — An n. Lauresh. ad a. 788 (ibid. I, 33). — Ann. Alam. ad a. 788 (ibid. I, 43). — Ann. Guelf. ad a. 788 (ibid. I, 43). — Ann. Nazar. ad a. 788 (ibid. I, 43). — Ann. Juvav mai. ad a. 788 (ibid. I, 87) — Ann. Juvav. min. ad a. 788 (ibid. I, 88). — Ann. s. E m m e r. R a t i s p. mai, ad a. 788 (ibid. I, 92). — A n n. L a u r i s s. m i n. ad a. 788 (ibid. I, i 1 9). — Chron. Moiss ad a. 788 (ibid. I, 298). — Ann. F u 1 d. ad a. 788 (ibid. I, 350). — Ann. Max. ad a. 788 (ibid. XIII. 21). — Einhardi Vita Karoli M., c. 11 (ibid. II, 444). — Ann. M o seli. ad a. 787 (ibid. XVI, 497). — Auctar. Garst. ad a. 787 (ibid. IX, 564).]

Št 273.

788, med 8. julijem in 25. oictobrom*).

Obri prihrume kot zavezniki bavarskega vojvoda Tasila ') z eno vojsko do meje Bavarskega*), z drugo pa do meje Furlanskega. A na obeh straneh so bili premagani ter izgubili veliko število svojih vojakov; zato so bili prisiljeni, da so se vrnili v svojo domovino. — Kmalu potem je blizu reke Ipuše prišlo do tretje bitke med Bavarci in Obri. Prvim je pomagala četa Frankov, katero sta vodila kraljeva pregled- nika Grahaman in Avdaker. Iz nova so bili Obri premagani. — Nato so se zarad te sramote hoteli nad Bavarci maščevati in tako se je vnela četrta bitka, katere sta se tudi kraljeva preglednika udeležila. Obri so bili poraženi prav tako, kakor v prejšnjih vojskah. Veliko jih je bilo ubitih, mnogo jih je v valovih Donave izgubilo življenje, ko so jo hoteli preplavati.

Ann. Einh. ad a. 788 (Ed. F. Kurze, Script. rer. Germ. in usum schol., p. 83 j: ,Huni vero, sicut Tassiloni promiserunt, duobus exercitibus comparatis uno marcam Foroiuliensem,*) altero Baioariam adgressi sunt, sed frustra ; nam in utroque loco victi fugatique sunt et multis suorum araissis cum magno damno ad loca sua se receperunt. Quam iniuriam velut vindi- caturi iterum Baioariam maioribus copiis petierunt, sed in prima congres-

') Ti obrski boji so se najbrže vršili še le potem, ko je bavarski vojvoda Tasilo postal menih (po 6. juliju) ter pred prihodom frankovskega kralja Karola v Rezno (pred 25. oktobrom), kamor je dospel, ko so bili že vsi njegovi sovražniki premagani

') Najbrže Obri niso vedeli, da so se bavarskemu vojvodu Tasilu njegovi lastni vazali izneverili ter ga na ta način odstranili.

  • ) Takratno vzhodno mejo Bavarskega je delala reka Aniža. Gl. št. 280.
  • Tu omenjena „marca Foroiuliensis" ne zaznamuje mejne grofije Furlanske,

pač pa mejo Furlanskega. (Cfr. Simon, Jahrbiicher, I, 639, op. 2.) Ker je mejna grofija Furlanska na vzhodu segala do slovenske zemlje, si lahko mislimo, da so bili Obri premagani na slovenskih tleh ali pa vsaj blizu njih.


št. 273. 301


sione pulsi a Baioariis et innumera multitudo eorum caesa, multi etiam ex eis, qui per fugam evadere conati Danubium tranare yoluerunt, gurgitibus fluminis absorbti sunt."

Ann. reg. Francorum (Ann. Lauriss.) ad a. 788 (Ed. F. Kurze, 1. c, p. 82): j,Idem similiter et alia pugna commissa est inter Avaros in loco, cuius vocabulum est...'), et Francis, qui in Italia commanere videntur; opitulante Domino victoriam obtinucrunt Franci, et Avari cum contumelia reversi sunt, fuga lapsi sine victoria. Tertia pugna commissa est inter Ba- ioarios et Avaros in campo Ibose^), et fuerunt ibi missi domni regis Garoli Grahamannus et Audacerus cum aliquibus Francis; Domino auxiliante victoria fuit Francorum seu Baioariorum. Et ista omnia supradictus dux Tassilo seu malivola uxor eius, Liutberga Deo odibilis, per fraudem con- siliaverunt. Quarta pugna fuit commissa ab Avaris, qui voluerunt vindictam peragere contra Baioarios. Ibi similiter fuerunt missi domni regis Garoli, et Domino protegente victoria christianorum aderat Avari fugam incipientes, multa stragia ibidem facta est occidendo, et alii in Danubio fluvio vitam necando emiserunt.*

Ann. Tiliani ad a. 788 (789) (MG SS., I, 221): „Alia pugna facta est inter Avaros et Francos, qui in Italia commanere videbantur; auxiliante Domino Franci victores extiterunt. Quarta pugna fuit commissa ab Avaris, qui voluerunt vindictam exercere contra Baioarios; et ibidem fuerunt missi regis, et victores extiterunt."

Ann. s. Emmerammi Ratisp. mai. ad a. 788 (MG. SS., I, 92): „Huni ad Furgali^) et in Baiowaria."

Ann. Fuld. ad a. 788 (MG. SS.. I, 350): „Avares in marcha Baioariae atque Italiae a regis exercitibus victi atque fugati sunt."

Ann. Sithiens. ad a. 788 (MG. SS., XIII, 36): „Similiter et Avares in marca Baioariae atque Italiae a regis exercitibus victi atque fugati sunt.*'

Ann. Max. ad a. 788 (MG. SS., XIII, 22): „ . . . et alium bellum commissura est in campestribus Foroiuli contra Avaros, qui cum contu- meliam reversi sunt patriam, et tertium bellum habuerunt idem Avari cum Baiowariis, et inde similiter confusi redierunt ad sua."

Ann. Lobiens. ad a. 788 (MG. SS., ΧΙίΙ, 229): „Quater eo anno trium- pbatum est de gente Avarorum id est Hunorum."

Poeta Saxo, a. 788, lib. II, v. 370—379 (Jaffč, Bibl. rer. Germ., IV, 570):

v. 370. „At vero Huni, studiis gens aspera belli,

Praefato promissa duci*) complere studentes,

•) Ime kraja, kjer je bila dotična bitka, je tu izpuščeno. V Ann. Max-, katerih pisatelj je zajemal iz Ann. ref;n. Franc, stoji „in campestribus Foroiuli". Iz tega bi smeli sklepati, da so te besede najprej stale v Ann. reg. Franc.

  • ) Ibose je sedanja Ipuša (Ips) na Dolenjem Avstrijskem.

') Ad Furgali = in Friuli.

  • ) Se. Tassiloni.


302


St. 273. 274.


Instructis exercitibus coepere duobus Francorum regni iines invadere quosdam. Italiae partes unura penetraverat agmen; V. 375. Qaaque Foro nomen dederas, clarissime luli, Urbis ad eiusdem confinia venerat hostis. Invasit Baioarios exercitus alter. Sed frustra; totus quoniara conatus inanis Is fuerat, victique loco ceduntur utroque."


Št. 274.

788, Jesenski čas. Rezno.

Frankovski kralj Karol, prišedši v Rezno na Bavarskem, uredi ondotne razmere. Namesto prejšnjega vojvoda nastavi več grofov.*) Tudi stori potrebne korake, da bi vzhodne meje svoje države zavaroval pred napadi Obrov.*)

Ann. regni Franc. (Ann. Lauriss. mai.) ad a. 788 (edit. F. Kurze, p. 84): „Post haec omnia domnus rex Carolus per semet ipsum ad Reganesburg pervenit et ibi fines vel marcas Baioariorum disposuit, quomodo salvas Domino protegente contra iamdictos Avaros esse potuissent."

Ann. Einhardi ad a. 788 (ibid., p. 85): „Rex autem in Baioariam pro- fectus eandem provinciam cum suis terminis ordinavit atque disposuit."

Einhardi Vita Karoli M., c. 11 (Jaffč, Bibl. rer. Germ., IV, 519): „ . . . neque provincia, quam tenebat (se. Tassilo), ulterius duci sed co- mitibus ad regendura commissa est.**

Ann. Lauresh. God. Lauresh. ad a 788 (MG. SS., I, 33): „Et ipse domnus r^x perrexit in Paioariam ad Reganesburg, et ibi venerunt ad eum Paioarii et dati sunt obsides') et ordinata ipsa patria."

Ann. Lauresh., Fragm. Chesnii, ad a. 788 (ibid., I, 33): „Tunc Carlus rex in Bagoariam perrexit, et omnes fines Bagoariorum in sua propria di- tione recepit."

Ann. Maxim. ad a. 788 (ibid., XIII. 22): „Eodem anno venit Carolus rex in Reginespurc, ibi prout libuit ordinavit."

') Kakor se kaže, je kralj Karol najbrže takrat postavil svojega svaka Ge- rolda, brata svoje rajnke žene Hildegarde, za predstojnika na Bavarskem (»praefectus Baioariae"). Kot tak je brez dvoma imel dokaj večjo oblast kakor kak drug grof. — Kar se tiče karantanskih Slovencev in njih vojvodov, se niso takrat vzdignili zoper Franke, še manj pa se zavezali z Obri zoper kralja Karola. Zato je pa tudi ta pustil Slovencem njih domače vojvode in njih prejšnjo ustavo.

') Tu nam je misliti tudi na mejo med Karantanijo in obrsko državo.

  • ) Na Bavarskem je bilo takrat še nekoliko velikašev, ki so bili sovražni

frankovskemu kralju ter naklonjeni bivšemu vojvodu Tasilu. Da bi bil kralj Karol varen pred njimi, je od Bavarcev zahteval porokov.


št. 274, 275. 303


Chron. Moiss. ad a. 788 (ibid., I, 298): „Et perrexit rex in Baioaria ad Reganesburg, et ibi venerunt ad eum Baioarii, et dati sunt ei obsides; et ordinata ipsa patria."

Ann. s. Amandi ad a. 788 (ibid., I, 12): „Garlus capto Tassilone sub- iugavit Baioarios."

Ann. Tiliani ad a. 788 (789) (ibid., I, 22 i): „Et rex reversus est ad Ragnisburg."

Ann. s. Emmer. Ratisp. mai. ad a. 788 (ibid., I, 92): „Garolus prirao in Baiowaria."

Poeta Saxo ad a. 788, lib. II v. 427—429 (Jatfč, 1. c, p. 571): »Tum Baioariam se contulit in regionem Rex Garolus; cunctisque suis cum finibus ipsara Disponens, conamendavit rectoribus aptis."


St 275

Nepristno *)

789, meseca marca. Aachen.

Cesar (!) Karol naznanja, da ga je Waldarik, škof pasovske cerkve [ Waldaricus sanctq Patauiensis ecclesiq pr^sul^\ prosil, da bi po- trdil daritev tistih krajev, katere je bavarski vojvoda Tasilo podelil samostanu, ki ga je sam v njegovem (cesarjevem) gozdu v kraju, Krems imenovanem, postavil na čast sv. Odrešeniku [^quod ipse in honorem sancti Saluatoris infra waldam nostram in loco qui vocatur Chremsa a fundamentis construxit^]. Ti kraji so v traungauskem okraju Sulzbach, Sipbach, Leonbach, zemlja med obema Ipfama, ena dekani ja tistih Slovanov, čez katere sta bila Taljub in Sparuna po- stavljena, potem pa trideset Slovanov pri reki Dietachu ter ves svet ki spada k rečeni dekaniji, v tistem obsegu, kakor sta ga Physso in, škof Arno s prisego odobrila, dalje tista zemlja, katero so Slovani brez Tasilo vega dovoljenja obdelovali pri rekah Dietachu in Sierningu; enako tudi v kraju Eberstallzellu Če ti Slovani hočejo dajati primeren davek in izvrševati častne služnosti, naj obdržč tisto zemljo; ako pa ne, naj svobodno odidejo [ hoc est in pago Travngaev Svlzpach et Syp- pacli, Livhilinpach et quicquid inter duo flumina qui^ uocantur Ipphas esse cernitur, nec non decaniam vnam de ilHs Sclauis super quos actores sunt Talivp et Sparuna, et XXX Sclauos iuxta


'/ Ta listina je nepristna ter je bila spisana v 10. stoletju. Njen pisarje imel pred seboj pristno listino kralja Karola iz leta 791. (gl. št. 279), jo nekoliko pre- narcdil, posebno proti koncu, ter namesto imena opata Faterja zapisal ime pasov- skega škofa \Valdarika, da bi tako pokazal, da Je kremsmiinsterski samostan spadal pod pasovsko škofijo. Na listini se nahaja ponarejen pečat Karola III. Debelega, ki je, kakor je znano, leta 888. umrl.


304 Št. 275, 276, 277.


fiuutum Todicha^ nec non territorium ad eandem decaniam per- tinens, ut Physso et Arno episcopus coniurauerant. Insuper etiam ierram illam^ quam Sclaui prope flumina Todicha et Sirnicha sine licencia Tassilonis ducis stirpauerunt, similiter et in loco qut uocatur Eporestal. Si uero illi Sclaui rectum censutn et laudabile seruicium /acere uoluerint, terram illam possideant, sin autem, liberi discedant.'^] Tudi je Tasilo samostanu daroval Pettenbach [^Pe- tenbache"] in tisto, kar spada k temu dvoru, potem Alkoven [,^AIlin- chona""], v Aschachu [„in Aschacha^] dva vinograda, v Rotelu [„in Rotola] pa tri ter še druga posestva.^) Cesar Karol izjavlja, da je uslišal prošnjo rečenega škofa ter na novo potrdil daritve vojvoda Tasila.

η Data in mense Marci ^ [indiciione IIII, anno dominicae in- carnacionis DCCCII\^) anno XXI. regni nostri. Actum Aguis pa- latio.""

[Izvirna nepristna listina v Monakovem. — Buchinger, Gesch. von Passau, II, 481. — (Hagn), Urkundenbuch v. Kremsmunster, 7, št. 3 (z letnico 802). — Urkundenbuch d. Landes ob der Enns, II, 6 (z letnico 802). — Miihlbacher, Reg. der Karolinger, št. 299 (290).]

Št. 276.

789, okoli sredine leta.

Alkuin piše nekemu opatu na Saškem ter ga med drugim tudi poprašuje, kaj misli kralj Karol nasproti Obrom storiti*) [„et guid de Hunorum hoste domnus rex acturus sit""].

Datum manjka.

[Jaffo, Bibliotheca rer. Germ., VI (Mon. Alcuiniana), 165, ep. 13. — MG. Epist. IV, 31, ep. 6.]

Št 277.

790, v začetku leta.

Alkuin piše nekemu magistru, Colcu imenovanemu, ter mu med drugim pripoveduje, da so se Obri napotili v Italijo. A tu so bili od

  • ) Kar se tiče lege tu naštetih krajev, gl. št. 256.

') To, kar je v tem datumu v oklepih, je isti pisar, ki je spisal nepristno listino, pozneje nad vrsto pripisal. Ostali del datuma je najbrže vzel iz kake pristne listine. — Če se oziramo na število let vladanja, dobimo letnico 789., indikcija nam da leto 796 , annus incarnationis pa 802.

') Obri so namreč leta 788. prihrumeli v Italijo in na Bavarsko. Gl. št. 273. V spomladi leta 789. pa se je frankovski kralj Karol napotil nad polabske Slovane, Veletabe ali Vilce imenovane, o katerih tudi Alkuin v tem pismu govori, ko pravi, da si jih je kralj pred kratkim časom pridobil [„et si Wilti vel Vionudi, quos nuper adquisivit rex, fidem Christi accipiant"]. Iz tega je razvidno, da je bilo to pismo spisano okoli sredine leta 789.


št. 277, 278. 305


kristjanov premagani ter se morali sramotno vrniti. Tudi so pridrli na Bavarsko, kjer jih je krščanska vojska premagala in razkropila.*) [,^ Si- tni H ter et Avari^ quos nos Hunos dicimus^ exarserunt in Italiam et, a christianis superati, domum cum ohprohrio reversi sunt Nec non et super Baugariam inruerunt, qui et ipsi ah exercitu christiano superati et dispersi sunt.

Datum manjka.

[Jaffo, Bibl., rer. Germ. VI (Mon. Alcuiniana), 167, ep. 14. — MG. Epist., IV, 32, ep. 7.]

Št. 278.

790, spomlad ') Worms.

Obrski poslanci pridejo k frankovskemu kralju Karolu v Worms in nato pošlje tudi ta svoje k Obrom. Dogovarjali so se o mejah med obema državama*); a ker se niso mogli zediniti, je prišlo do vojske.

Ann. Einh. ad a. 790 (Kurze, Script. rer. Germ. in usum schol , p. 87): „Hoc anno nullum iter exercitale a rege factum; sed in Wormacia residens legatos Hunorana et audivit et suos vicissim ad eorum principes misit. Agebatur inter eos de confiniis regnorum suorum, quibus in locis esse deberent. Haec contentio atque altercatio belli, quod postea cum Hunis gestum est, seminarium et origo fuit."

Poeta Saxo, lib. II, v. 6— 14 (MG. SS., I, 246):

v. 6. „Cui cum Wormatiae tandem residere liceret, Ulic Hunorum missos audivit, ad illos Ipse suos etiam misit: nam maxima causa Hoc inter populos litem commovit atrocem, v. 10. Dum quo regnorum confinia certa suorum Esse loco veteri deberent iure statuta, Ingenti studio disceptaretur utrimque. Haec et origo fuit belli, quod posteriori Y. 14. Tempore cum Hunis Franci gessisse probantur.^' Ann. Lauresh., Fragm. Chesnii, ad a. 790 (MG. SS.,I, 34): ,,Αηηο 790. habuit rex Carlus suum conventum in Warmatiam, et venit ibidem legatio Hunorum; et transmisit maximam partem de exercitu suo in Bagoariam contra ipsam nefandam gentem Hunorum."*)


') Obrske čete so prišle leta 788. v Italijo in na Bavarsko. Gl. št. 273.

") Frankovski kralj Karel se je leta 790. spomladi meseca marca in aprila mudil v AVormsu. Cfr. Bohmer-Muhlbacher^ Reg. št. 304 (295) in 305 (296).

') Verjetno je, kar navajajo Biidinger (Oesterr. Gesch., I, 130), Kiimmel (An- fange deutschen Lebens in Oesterreich, str. 200), Simson (Kari d. Gr., II, 11, op. 5) in dr., da so se takrat najbrže pogajali in potem razprli zarad mej med Karan- tanijo in obrsko državo.

  • ) Iz besed, da je kralj odposlal velik del svoje vojske na Bavarsko, bi se

smelo sklepati, da se je frankovski vladar že leta 790. jel pripravljati na boj z Obri.

25


306 St. 279.

Št. 279.

791, dne 3. januarja. Worms.

Karol, kralj frankovski in langobardski ter patricij rimski, izjavlja, da mu je opat Fater naznanil, da je bivši bavarski vojvoda Tasilo [Tassilo dudum Baieariorum dux'^'\ v njegovem (kraljevem) gozdu v kraju, Krems imenovanem, v traungauskem okraju \Jnfra uualdo nostro loco qui dicitur Chremisa in pago nuncupante Drungaoe^] ustanovil samostan na čast sv. Odrešeniku ter mu z darilno listino [j.per cartolam donationis^] ^) podelil nekatere kraje v rečenem okraju in v imenovanem gozdu, namreč Sulzbach, Sipbach, Leonbach, zemljo med obema Ipfama, eno dekanijo tistih Slovanov, čez katere sta bila po- stavljena uradnika Taljub in Sparuna, potem trideset Slovanov pri reki Dietach-u ter ves svet, ki spada k rečeni dekaniji, kakor ga je Phisso s prisego odobril ter so ga obhodili škof Arno, opat Fater, grof Hle- odro in sodnik Chunibert; razen tega pa tudi tisto zemljo v Dietachu in Sierningu, katero so obdelovali ti Slovani brez Tasilovega dovoljenja [„id est Sulzibah et Sicbah^ Liubilinbah et quicquid inter duo flu- tnina que uocantur Ipphas esse cernitur nec non decania una de illis Sclauis super quos fuerunt actores Taliup et Sparuna, nec non secus fluuium quod dicitur Thodicha, triginta Sclauos et ter- retorium sicut ad supra dietam decaniam pertinet uel Phisso con- iurauit et Arno episcopus seu Fater abbas simul cum Hleodro comiti et Chuniberto iudici circumierunt, insuper etiam terram illam ad Thodicham et Sirnicam^ quam illi Sclaui sine licentia Tassiloni ducis stirpauerunf-y) dalje zemljo v Eberstallzellu [^Epo- restal^] in Pettenbachu [^ad Bettinbah"], vas Alkoven [„uillam nun- cupante Allinchoua"], v Alburgu [^Adalburo^] cerkev sv. Martina s priteklinami. v Sulzbachu [^^Sulsibah^] neko drugo cerkev s pritekli- nami ter v Vilshofenu [»JVordfilusa*"] tretjo cerkev s priteklinami v Donaugau-u [„m Tonahgaoe^]. — V Traungau-u je Tasilo podelil sa- mostanu dva vinograda z dvema vinogradnikoma v Aschach-u [„m loco nuncupante Aschaha^\ v Rotelu [y^Raotola^] pa tri s tremi vinograd- niki, dva ribiča, dva bučelarja in šest kovačev. — Vsled prošnje opata Faterja je kralj Karol na novo potrdil te daritve vojvoda Tasila.

^Data III. Nonas yanuarii, anno incarnationis Domini DCCLXXXVIIII,^ indictione XIIII, anno XXIIL regni domini Caroli serenissimi regis. Actum Wormacie.^


  • j Gl. št. 256. — Tu je tudi povedano, kje nam je iskati razne kraje, ki se

omenjajo v tej listini.

') Latinski citati pod to št. so vzeti iz Hagnove izdaje.

•) Ta letnica se ne ujema z indikcijo in letom vladanja ter je po Muhlbacher- jerem mnenju podtaknjena.


št. 279, 280. 307


[Izvirna listina se ni ohranila, pač pa dva kodeksa, ki se nahajata v Kremsmunstru, namreč God. millenar. iz 12. stoletja (A) in God. Frider. iz 14. stcxletja (Β). — Rettenpacher, Annal. Gremifan , 28 (iz B). — Ur- kundenbuch d. Landes ob der Enns, II, 5, št. 3 (iz B). — M i g η e, Patrol, Ser. lat., XGVII, 1065 (iz B). — (Hagn), Urkundenbuch v. Kremsmunster, 5, št. 2 (iz A in B). — Miihlbacher, Reg. der Karol., Št. 311 (302).]


St. 280. 791, poletje in Jesen.

Vojska z Obri. — V začetku poletja je zapustil frankovski kralj Karol Worms ter se napotil na Bavarsko, kjer je zbral svoje čete, sestavljene iz Frankov, Sasov, Bavarcev, Alemanov, Frizov, Tu- ringov in po Ann. Alam. tudi iz Slovanov.*) En del armade je vodil kralj sam na južni strani Donave, drug oddelek pod vodstvom grofa Teodorika in komornika Meginfrida se je pomikal dalje po njenem severnem bregu; po reki sami pa so plavale ladje, napolnjene z živežem in drugimi potrebnimi rečmi. Prvikrat je kralj postavil svoj tabor pri Aniži, kjer je bila meja med bavarsko in obrsko zemljo. Tu je ostal tri dni in prosil božjega blagoslova srečnemu izidu.') Potem je šel dalje proti vzhodu.

Poseben oddelek, katerega je Karolov sin Pipin poslal iz Italije skozi 1 1 i r i k ') v Panonijo, je po tej pokrajini požigal in pustošil prav tako, kakor kralj sam na severnem bojišču*)

Ko Obri zagledajo tako veliko množico sovražnikov na obeh straneh reke Donave, popustč svoja utrjena mesta ob reki Kampu ^) in na Kum- bergu ®) ter začno bežati. Frankovska vojska se je brez posebnih izgub pomikala dalje in kmalu je prišel Karol med potjo pleneč, požigajoč, pokončujoč in moreč v Panonijo do izliva Rabe v Donavo. Ostal je vsega skupaj 52 dni v deželi Obrov in se vrnil potem z neizmernim


^) Ti vSlovani so bili brez dvoma karantanski Slovenci, ki so se tem lažje udeležili obrske vojske, ker so imeli najkrajšo pot do sovražnikove meje. Tudi jim je bilo ljubo, da bi se obrska sila zatrla.

') To je bilo namreč dne 5., 6. in 7. septembra Gl. št. 281.

') V virih omenjeni ^lllyricum" ne more pomenjati druge pokrajine, kakor slovensko zemljo, kajti le-ta leži med Italijo in nekdanjo Panonijo.

  • ) Vojska, ki se je iz Italije napotila nad Obre, je te premagala dne 23. av-

gusta. Pri tem oddelku so bili istrski vojvoda, več grofov in tudi neki škof. Štiri- najstletni Pipin se ni udeležil obrske vojske. Gl. št. 281.

  • ) Kamp je reka, ki se na Dolenjem Avstrijskem izliva v Donavo. Najbrže

je bila pri tem izlivu dotična obrska trdnjava.

•) „In monte Cumeoberg." Tu ne smemo misliti na kak kraj, temuč na severo- zahodno pobočje Dunajskega lesa blizu Tulna. (Gl. Buhmer-Muhlbacher, Reg, str. 133 (119).)

14•


308 Št. 280.

plenom, vodeč s seboj neštevilno množico ujetih mož, žen in otrok čez Sobotico ') nazaj na Bavarsko v Rezno. Kralj Karol je v tej vojski izgubil jako malo vojakov; le neka živinska bolezen mu je pobrala toliko konj, da jih je komaj deseti del zopet prišlo nazaj. Obrske vojske sta se tudi udeležila Angilram, nadškof iz Metza, in pa rezenski škof Sintbert. Oba sta med potjo na tuji zemlji umrla. Saši in Frizi, katerim sta Teodorik in Meginfrid ukazovala, so se vračali skozi Češko.

p. 86. Ann. regn. Franc. (Ann. Lauriss. mai.) ad a. 791 (Ed. F. Kurze, p. 86,

88): „Inde aulem itinere permoto partibiis Baioariae perrexit, ad Reganes-

p. 88. burg pervenit, ibi exercitum || suum coniunxit Ibique consilio peracto Fran- corum, Saxonum, Frisonum, disposuerunt propter nimiam malitiam et intollerabilem, quam fecerunt Avari contra sanctam ecclesiara vel populum christianum, unde iustitias per missos impetrare non valuerunt, iter per- agendi; cum Dei adiutorio partibus iamdictis Avarorum perrexerunt. Ad Anisam yero fluvium properantes ibi constituerunt laetanias faciendi per triduo raissarumque soliemnia celebrandi; Dei solaliuiu postulaverunt pro salute exercitus et adiutorio domini nostri lesu Christi et pro victoria et vindicta super Avaros. Supradictus vero priiiceps de australi parte Danubio iter peragens, Saxones autem cum quibusdam Francis et maxime plurima Frisonum de aquilonale parte Danubii similiter iter pcragentes, ubi ad loca pervenerunt, ubi iamdicti Avari firmitates habuerunt praeparatas : de australi vero parte Danubii ad Cumeoberg, de alia vero ripa in loco, qui dicitur Gamp, quia sic nominatur ille fluvius, qui ibi confluit in Danubio. Avari enim cum vidissent utrasque ripas exercitum continentes et navigia per medium fluvium venientes, a Domino eis terror pervenit : dereliquerunt eorum loca munita, quae supra nominata sunt, firmitatesque eorum vel machinationes dimiserunt fuga lapsi; Ghristo perducente populo suo utrosque exercitus sine laesione introduxit. Supradictus exercitus sic iter peragens usque ad fluvium, cuius vocabulum est Raba; et exinde uterque exercitus de ambobus ripis ad propria reversi sunt, magnificantes Deum de tanta victoria.*

p. 87. Ann. Einhardi ad a. 791 (Ed. F. Kurze, p. 87, 89, 91): ,,Transacta

verni temperie circa aesiatis initium rex de Wormacia movens Baioariam

p. 89. profectus || est, ea meditatione, ut Hunis factorum suorum vicera redderet et eis, quanto celerius posset, bellum inferret. Comparatis igitur ad hoc ex omni regno suo quam validissimis copiis et commeatibus congregatis bi- pertito exercitu iter agere coepit. Cuius partem Theoderico comiti et Megin- frido camerario suo committens eos per aquilonalem Danubii ripam iter agere iussit. Ipse cum alia parte, quam secum retinuit, australem eiusdem fluminis ripam Pannoniam petiturus occupavit, Baioariis cum commeatibus


ή V virih omenjena Sabaria je sedanja Sobotica (Steinamanger) blizu Sarvara na Ogrskem, kjer je bilo križišče rimskih cest.


št. 280. 309

exercitus, qui navibus devehebantur, per Danubium secunda aqua descen- dere iussis. Ac sic inchoato itinere prima castra super Anesum posita sunt; nam is fluyius inter Baioariorum atque Hunorum terminos medius currens certus duorum regnorura liines habebatur. Ibi supplicatio per triduum facta, ut id bellum prosperos ac felices haberet eventus; tum deraura castra mota, et bellum genti Hunorom a Francis indictum est. Pulsis igitur Hunomm praesidiis ac destructis munitionibuSj quarum una super Cambum fluvium, altera iuxta Gomagenos civitatem in monte Cumeoberg vallo firmissimo erat exstructa, ferro et igni cuncta vastantur. Cumque rex cum eo, quem ducebat, exercitu usque ad Arrabonis fluenta Tenisset, transmisso eodem fluvio per ripam eius usque ad locum, in quo is Danubio miscetur, accessit ibique per aliquot dies stativis habitis per Sabariam reverti statuit. Alias vero copias, quibus Theodericum et Meginfridum praefecerat, per Beehaimos via, qua venerant reverti praecepit. Sic peragrata ac devastata magna parte Pannoniae cura incolomi exercitu Francorum in Baioariam se recepit. Saxones autem et Frisiones cum Theoderico et Meginfrido per Beehaimos, ut iussum erat, domum regressi sunt. Facta est haec || expeditio sine omni rerura incom- p• 91. raodo, praeter quod in illo, quem rex ducebat, exercitu tanta equorum lues exorta est, ut vix deciraa pars de tot milibus equorum remansisse dicatur. Ipse autem cum dimissis copiis Reginum civitatem, quae nunc Reganesburg Yocatur, venisset et in ea hiematurus consedisset, ibi natalem Domini et pascha celebravit "

Ann. Lauresh. ad a. 791 (MG. SS., I, 34): „Et vertente anno*), eo terapore quo solent reges ad bella procedere, movit exercitum suum, in- numerabilem mullitudinem, contra superbissimam gentem Avarorum; divi- sitque exercitum suum in tres partes; et sic introivit ipse per Paioariam in fines Hunorum ex meridiana parte Danovii; sed et de alia parte Danovii alius exercitus Ribuariorum et Fresionum et Saxonorum cum Toringos; sed et navališ hostis per Danovium, ut ex utraque ripa rex potestatem ha- bere potuisset cum exercitu suo: et sic introivit in terram illam, isti hinc ct ille inde, medium autera exercitus navališ. Et terruit eos Dominus in conspectu eias, ita ut nullus ei resistere ausus esset; sed ubicumque aut fossas aut aliquam firmitatem sive in montibus seu ad flumina aut in silvis factam habuerunt, statim, ut ipse aut exercitus eius ibi advenit, continuo aut se tradiderunt, aut occisi sunt, aut per fuga diiapsi. Sed et ille tunc eius exercitus quem Pippinus filius eius de Italia transmisit, ipse introivit Illyricuro et inde in Pannonia et fecerunt ibi similiter, vastantes et in- cendentes terram illam, sicut rex fecit cum exercitu suo ubi ipse erat. Gum autem vidisset rex Carlus, quod nullus ei de parte Avarorum resistere ausus esset aut suis, tunc circuivit terram illam per dies 52. incendendo et va- stando terram illam; sed et predaš sine mensura vel numero, et captivos,


') Tedaj v začetku poletja.


310 Št. 280.

viros et raulieres et parvulos, innumerabilem multitudinera exinde ducebant, Et in ipso itinere obiit bone memorie Enghilraranus, Mediomatrice ecclesie archiepiscopus, sed et Sindbertus episcopus (se. Ratisbonensis) ibi defunctus est; et rex Carlus rediit in Paioaria, ibidemque gemavit.'*

Chron. Moissiac. ad a. 791 (MG. SS., I, 299): „Anno 791. fuit Ka- rolus rex in Wormacia et ibi celebravit pascha; et vertente anno, eo tem- pore quo solent reges ad bella procedere, movit exercitum suum innume- rabilem, et abiit contra superbissimam gentem Avarorurp. Diyisirque exercitum suum in tres partes, et introivit ipse per Baioariam in fines Hunorum ex raeridiana parte Danubii, et de alia parte Danubii alius exercitus introivit Ribuariorum et Fresionum et Saxonum cum Toringis; sed et navališ hostis per Danubium, ut ex utraque parte rex potestatem habere potuisset cum exercitu suo; et sic introivit in terrara illam, isti hinc. et illi inde, medius autem exercitus navališ. Et exterruit eos Dominus in conspectu eius, ita ut nullus ei resistere auderet, sed ubicumque aut fossatum aut aliquam firmitatem sive in raontibus aut in flumina aut in silvis factum habuerunt, statim ut ipse aut exercitus eius ibi advenit, continuo aut se tradiderunt, aut occisi sunt, aut per fugam dilapsi. Sed et ille alius exercitus, quem Pippinus filius eius de Italia transmisit, introivit in IUyricum, et fecerunt ibi similiter vastantes et incendentes terram illam, sicut rex fecit cum exer- citu suo ubi ipse erat. Cum autem vidisset rex Karolus, quod nullus ei de parte Avarorum resistere ausus esset aut suis, tunc circuivit terram illam per dies quinquaginta duos incendendo et vastando terram illam ; sed et praedam sine mensura et numero, et captivos, viros et mulieres et parvulos^ innumerabilem multitudinem exinde tulerunt."

Ann. Alam. ad a. 790 (MG. SS., I, 57): ^Karolus rex, commoto exer- citu magno Francorum et Saxonum atque Sclavorum, perrexit in regionera Wandalorum^), terram devastavit, et cum praeda reversus est in pace. An- gilrammus et Sindbertus de hac luce migraverunt."

Ibid. ad a. 791 (1. c): ^Karolus rex Hunnorum regnum vastat."

Ann. Petav. ad a. 791 (MG. SS., I, 17): „Hoc anno domnus rex Karolus commoto magno exercitu perrexit in Hunia, ibique habuit con- flictum magnum cum Hunis, et vastarit Hunia plaga magna usque flumen Rafa; cum praeda magna, Deo protegente, victor revertit in Franciam."

Ann. Guelf. ad a. 791 (MG. SS., I, 45): ,,Karoius rex perrexit cum tres exercitus in Hunia; et devastavit terram illorum ex parte, et reversus^ est absque bello'), et resedit Reganespuruc."

Ann. Mosell. ad a. "790 (MG. SS., XVi, 498): „Et eodem anno prae- fatus Karlus rex fuit in Hunia circa tempus autumni, et eandem provinciam


  • ) I. e. ain regionem Avarorum*.

') Ker so Obri takoj bežali ter se niso merili s Franki v kaki odločilni bitki, zato ima analist prav, ko trdi, da ni bilo nobenega boja.


311


ex magna parte vastatam, non tamen ex integro subactam eo ipso anno ad propria rediit, atque in civitate quae Reganesbrug diciturj usque ad innovationem anni, id est usque ad nativitatem Domini quietus resedit."

Ann. Xant ad a. 791 (MG. SS , II, 223): ,,Perrexit domnus rex cum exercitu in Pannoniam. Inde regressus rediit ad Reganesburg, et nativitatem Domini ac pascha ibidem celebravit.•

Ann. Tiliani ad a. 791 (792) (MG. SS., I, 222): „Inde autem itinere permoto partibus Baioariae, pervenit ad Ragnisburg, et inde promovens venit ad Anisam, inde ad Comisberg; Avari enim cum vidissent, timore perterriti loca raunita dereliquerunt, in fugam lapsi. Rex cum exercitu ipsos fines ingressus, usque ad tiuvium Raba pervenit, inde reversus ad Ragnis- burg celebravit natale Domini et pascha. "

Ann, s. Amandi ad a. 791 (MG. SS., I, 12): „Carlus rex primum fuit in Chunia "

Ann. Laubac. ad a. 791 (792) (MG. SS., I, 13): „Karolus rex primum fuit in Chunia."

Ann. s. Emmer. Ratisp. mai. ad a. 791 (MG. SS., I, 92): „Carolus primo in Haniam.*^

Ann. Augiens. ad a. 791 (MG. SS., I, 67): „Karolus rex Hunorum regnum vastat."

Ann. Sangall. brev. ad a. 79 1 (MG. SS., I, 65): «Karolus rex Hu- norum vastat regnum.

Ann. Fuld. ad a. 791 (MG. SS.. I, 350): „Karolus propter multa mala et praedationes ac caedes, quas Huni exercuerant in populo Dei, provocatus, congregato exercitu in Baioaria iuxta Anisam fluvium, cum omni populo suo ieiuniis et obsecrationibus triduo celebratis, exercitum dividit. Ipse cum Francis, Alamannis et Baioariis ex australi parte Danubii per Cummiberg, Saxonibus et Thuringis cum parte Francorum per litus septentrionale per- gentibus, Frisonibus vero et qui cum ipsis deputati sunt navali evectione per alveum euntibus, Pannoniam ingressus, Hunis perterritis et fugientibus, omnes eorum regiones usque ad Raba fluvium ferro et igne devastat."

Regin. Chron. ad a. 791 (MG. SS., I, 561): ,,Αηηο dominicae incar- nationis 791. Carolus partibus Baioariorum perrexit, et ad Reganesburg venit, ubi et exercitum suum convenire iussit; ibique cum consilio opti- matum regni disposuit ire in Avarorura regnum propter maliciam intole- rabilem, quam in Galliorum populos commiserunt et in ecclesiis Dei. Venit ergo cum exercitu usque ad Anisum fluvium, ubi triduanum ieiunium cum letaniis fecerunt, postulantcs pro salute exercitus, et adiutorio Dei, et vin- dictam inimicorum. Rex itaque litora Danubii de australi parte tenuit, Sa- xones auiem cum quibusdam Francis et plurima multitudine Fresonum de aquilonali, et ita pergentes venerunt ubi iam dieti Avares munitiones habe-


312 Št 280.

bant paratas, de australi parte ad Chumberch, de aquilonali vero ripa in loco qui dicitur Camp; sic enim nominatur ille fluvius qui ibi influit in Danubium. Itaque Avares cum ex utraque ripae parte vidissent exercitum, et classem per medium fluvium venientem, tantus terror, Deo faciente, super eos cecidit, ut dimissis praesidiis munitionum, fugae latibula quaererent, et sic Ghristo duce uterque exercitus absque laesione Pannoniam introivit. Pervenit autem rex usque ad fluvium qui vocabatur Raba, omnia caedibus, incendiis, rapinisque devastans, et inde reversus Reganesburgh celebravit ibi natalem Domini, et pascha similiter."

Chronographus Corbeien. ad a. 790 (Jaifo, Bibl. rer. Germ., I, 43): „Hoc anno hostili pergatione Karolus rex Pannoniam devastavit/

Poeta Saxo, a. 791, lib. III, v. 50—94 (MG. SS., I, 248):

v. 50. „Sed numerosa nimis quoniam produxerat ex hoc Agmina, per partes eadem seiunxerat, ac sic

Pannoniam, gens Hunorum quam seva tenebat,

Tramite distantem longo penetrare sategit.

Tunc unam populi partem comiti Theodrico v. 55. Atque Magenfrido, ducibus hoc tempore primis,

Committens, aquilonales per fluminis horas

Danubii praecepit eos iter accelerare.

Ipse per australis tendebat litoris agros

Milibus innumeris stipatus et agmine forii. v. 60. In medio fluvius cunctis alimenta vehebat

Agminibus, regis speciosa classe repletus,

Quam Baioariis fuit ingens cura tueri.

Ipsos in ratibus descendere quippe secunda

lussit aqua. Sic ad fluvium rex venit Anesum, v. 65. Qui medius Baioarios seiungit et Hunos.

Hunc iuxta positis per prata virentia castris,

Communi voto ternis statuere diebus

Suppliciter celebrare preces, ac pectore toto

Auxilium regis regum deposcere Christi, v. 70. Ut coeptis pius annueret, quo cuncta darentur

Prospera, tot populiš in tam longinqua profectis,

Munitis signo fidei, contraque nefandos

Gentiles felix fieret certamen agendum.

Atque dehinc motiš memoratae proelia castris v. 75. Intulerat genti, cuius munimina statim

Pulsis praesidiis destruxerat, ex quibus unum

Non operis parvi Cambus praeterfluit amnis,

Atque super dictum Gumberg munitio montem

Altera pregrandi fuerat circumdata vallo.


št. 280, 281. 313


V. 8o. Destructis utrisque tamen cum robore forti, Aequatisque šolo, ferro vastabat et igni Hostiles late terras, ad ostia doneč Perveniens Arrabonis, qua fertur in undas Danubii, lassis ibidem statione locata

v, 85. Militibus parvum dederat requiescere tempus. Sic ubi Pannoniae fuerat pars maxima latae Divitiis spoliata suis ac tradita flammis, Incoluraen yictor populum rex inde reduxit, Cui fuit hostilis haec tota profectio plane

v. 90. Prospera, res in ea nec contigit uUa moleste, Excepto quod tanta lues eius legionis, Qaam rex duxit, aequos morbo consumpsit atroci, Ut decimam partem vix de tot milibus huius Expertem cladis tradant potuisse reduci."

Št 281.

791, po 7. septembru. (Na poti proti Obrom.)

Frankovski kralj Karol piše svoji soprogi (Fastradi) ter ji poroča najprej to, kar mu je naznanil poslanec, ki je prišel od trum njegovega sina (Pipina) [„missus quidem dilecti filii nostri ilV) nomine ilL nobis nuntiavit'^]. Povedal mu je, da so državne meje po onih krajih*) očiščene sovražnikov [y^de salvatione conflnium nostrorum illis partibus positis^]. Tudi mu je naznanil, da je vojska, ki se je po njegovem (Karolovem) ukazu napotila iz Italije proti obrski deželi, da bi posedla ondotne meje, prišla tja dne 23. avgusta [^qualiter illa scara nostra, que prius de Italia iussimus pergere partibus Avariae in ilL confinia resedendum^ perrexerunt^) infra fines ipsorum decimo Kalendas Septembris^]. Začela je boj z Obri ter jih premagala. Veliko Obrov je bilo ubitih in že dolgo časa ni bilo bajo tako slavne zmage. Vojska je oplenila (obrski) tabor ter ostala tu vso noč ter drugi dan (dne 24. avg.) do tretje ure. [„El inierunt pugnam cum eis. Et dedit eis Deiis omnipotens pro sua misericordia victoriam, et multitu- dinem de ipsis Avaris interfecerunt; in tantum^ ut dicunt, quod in multis diebus maior stragis de ipsis Avaris factum non fuit Et expoliaverunt ipsum uualum; et sederunt ibidem ipsa nocte


») Ta sin je bil Pipin, kralj italski, ki je živel od 777—810.

') To je na meji Pipinovega kraljestva in obrske države.

') Kralj Pipin sam ni šel na obrsko zemljo, temuč je le poslal svoje trume tja. Cfr. Ann. Lauresh. a. 791 (MG. SS. I, 34): „ . . . exercitus quem Pippinus filius eius de Italia transmisit, ipse (exercitus) introivit IUyricum " — Te frankovske čete so morale iti po slovenskih tleh, da so prišle do obrske dežele.


314 Št. 281.

vel in crastina usque hora diet tertia.*"] Ko so vojaki vzeli plen s seboj, so se vrnili v miru. Dobili so tudi v svojo oblast 150 Obrov in sedaj čakajo njegovega (Karolovega) ukaza, ki jim pove, kaj je treba s temi ujetniki storiti. Kateri škof, kateri vojvoda in kateri grofje imed njegovih (Karolovih) fevdnikov so pomagali izvršiti to delo, ni v pismu povedano. Med njimi je bil istrski vojvoda, ki se je, kakor se mu je (Karolu) naznanilo, hvalevredno obnašal s svojimi ljudmi. [y^Fideles Dei ac nostri, qui hoc egerunt^ fuerunt tile episcopus,^) m. dux^ tli. et ill. comites. lil. dux de Histria^) ut dictum est nobis, quod ibidem benefecit ill. cum suis hominibus. Vassi vero nostri fuerunt illi}']

Kralj Karol potem pripoveduje v svojem pismu, da je s svojimi ljudmi tri dni zaporedoma imel molitve in sicer od ponedeljka dne 5. pa do srede dne 7. septembra ter prosil Boga, da bi mu dodelil mir, zdravje, zmago in srečno vrnitev ") Tudi naj bi mu bil pomočnik, sve- tovalec in branitelj v vseh njegovih stiskah. Ob enem so takrat njegovi (Karolovi) duhovniki določili, da naj se v teh treh dneh zdržč vina in mesa vsi razen bolehnih, prav starih in jako mladih. Tisti pa, ki bi vendar hoteli piti vino, naj plačajo, če so bogatejši in mogočnejši, za tako dovoljenje v rečenih dneh po en „solidus" na dan, manj premožni pa v primeri s svojim premoženjem, vendar ne manj, kakor po denarju. Vsak naj dd tudi nekoliko miloščine in sicer toliko, kolikor more in hoče. Vsak duhovnik naj v ta namen bere tudi po eno mašo, ako mu bolehnost tega ne brani.*) Izmed tistih klerikov, ki znajo peti psalme, naj jih vsak po petdeset odpoje. Ko bi se opravljale te tridnevne prošnje, naj hodijo (duhovniki) bosi. Tako so sklenili duhovniki, in vsi so odobrili ta sklep ter ga izvršili.

Proti koncu pisma naroča kralj svoji soprogi, da bi skrbela, da bi se tudi ondi (v Reznem) napravile take molitve.

Datum manjka.


  • ) Kdo je tisti škof, ki je leta 791. šel nad Obre, ni znano. Rubeis (Mon. eccl.

Aquil-, col. 362) in še nekateri drugi mislijo na oglejskega patriarha Pavlina, kar pa je jako neverjetno. Ne gledo na to, da pismo govori o „škofu", ne pa o patriarhu, vemo tudi, da patriarh Pavlin ni rad zapustil svoje vladikovine. Najbrže se je ta- krat udeležil obrske vojske kak škof iz oglejske patriarhije. Glej tudi, kar piše Giannoni (Paulinus II. Patr. von Aquil., str 41.)

■') Med poveljniki frankovske vojske je bil takrat tudi ^dux de Histria". Iz tega sklepamo, da je bila Istra v tistem času (leta 791.) že pod frankovsko oblastjo. Kar se tiče imena istrskega vojvoda, nam je znano, da se je udeležil rižanskega zborovanja med letom 803. in 810. vojvoda Ivan. Mogoče je, da je ta vojvoda že leta 791. gospodoval po Istri.

') To se je zgodilo ob reki Aniži takrat, ko je kralj Karol s svojo vojsko šel nad Obre. Gl. št. 280.

  • ) Glej Ann. Lauriss. (št. 280): »missarumque soUemnia celebrando.


št. 281, 282. 315


[Sir m on d, Cone. ant. Galliae, II, 158; Opera varia, III, 403. — D u- chesne, Histor. Franc, script., II, 187. — L a b b e, Cone. ed. Coleti, VIII, 549. — Cointius, Annal. eccles. Franc, VI, 460. — Baluzius, Capi- tularia reg. Franc, I, 255. — P e z, Script., I, XLV. — Mans i, Cone. coll., XII, 843; XIII, App. 185. — Migne, Patrolog., Ser. lat., XGVIII, 897. — Kandler, Godice dipl. Istr. ad a. 791. — Zeumer, Formulae, 510. — MG.Epist, IV, 528, št. 20. — Jaf ίέ, Bibl. rer. Germ., IV, 349. — Bo h mer- MUhlbacher, Reg., št. 3 i 5 (306).]


St. 282.

792, morebiti meseca julija.

Sinoda v Reznem, katero je sklical frankovski kralj Karol. Med navzočimi je bil tudi takratni oglejski patriarh Pavlin. Urgelski škof Feliks, ki se je udeležil te sinode, je po končani disputaciji, pri kateri je bil tudi oglejski patriarh navzoč, preklical svojo zmoto ter izrekel^ da Kristus po svoji človeški naturi ni božji posinovljenec.

Ann. Einhardi ad a. 792 (ed. F. Kurze, p. 91): „Orgellis est civitas in Pyrinei noontis iugo sita, cuius episcopus nomine Felix, natione Hispanus, ab Elipando Toleti episcopo per litteras consultus, quid de humanitate salyatoris dei et domini nostri Jesu Ghristi sentire deberet, utrum secundum id, quod homo est, proprius an adoptivus Dei filius credendus esset ac dicendus, valde incdute atque inconsiderate et contra antiquam catholicae ecclesiae doctrinam adoptivurn non solum pronuntiavit, sed etiam scriptis ad memoratum episcopura libris, quanta potuit pertinacia, pravitatem in- tentionis suae defendere curavit. Huius rei causa ductus ad palatium regis, — nam is tunc apud Reginum Baioariae civitatem, in qua hiemaverat, residebat, — ubi congregato episcoporum concilio auditus est et errasse convictus; ad praesentiam Adriani pontificis Romam missus ibi etiam coram ipso in basilica beati Petri apostoli heresim suam damnavit atque abdicavit. Quo facto ad civitatem suam reversus est.**

Ann. regni Franc. (Ann. Lauriss.) ad a. 792 (ibid., p. 90): „Natalem Domini et pascha in Reganesburg. Heresis Feliciana prime ibi condemp- nata est; quem Angilbertus*) ad praesentiam Adriani apostolici adduxit, et confessione facta suam heresim iterum abdicavit."

Ann. luvav. min. ad a. 791 (MG. SS., I, 89): „Fe]ix haeresio con- vincitur in Reganespurc."

Ann. s. Emmer. Ratisp. mai. ad a. 792 (ibid., I, 92): „Synodus contra Fclice in Reganesburc."


') Abbas S. Richarii.


316 Št. 282, 283, 284.


Da je bil oglejski patriarh Pavlin pri sinodi narzoč^), je razvidno iz njegovih besed, katere je napisal v svoji razpravi proti Feliksu, škofa urgelskemu. DotiČni stavek se glasi (Paulini contra Felicera, lib. I, c. 5, ed. Migne, XCIX, 355): „In hoc qaippe gytnnasticae disputationis conflictu contigit etiam humillimae nostrae parvitatis personaliter prae- sentiara adfuisse."

Št. 283. 792.

Frank ovski kralj Karol se je takrat celo leto mudil v Reznem. Čez Donavo je iz ladij dal napraviti premakljiv most, da bi se lažje vojskoval z Obri.

Ann. regni Franc (Ann. Lauriss. mai.) ad a. 792 (ed. F. Kurze, p. 92): „Eodem anno nullum iter exercitale factum est. Pons super navigia flu- mina transeuntia factus est, anchoris et funibus ita coherens, ut iungi et dissolvi possit. Ibi natalem Domini, ibi pascha celebratum est."

Ann. Einhardi ad a. 792 (ed. F. Kurze, p. 93): „Rex autem propter bellum cum Hunis susceptum in Baioaria sedens pontera navalem, quo in Danubio ad id bellum uteretur, aedificavit ibique natalem Domini et sanctum pascha celebravit.*

Einhardi Vita Karoli M., c. 20 (Jaffo, Bibl. rer. Germ., IV, 528): „ . . . Cum pater bello contra Hunos suscepto in Baioaria hiemaret, ..."

Poeta Saxo, ad a. 792, lib. III, v. 43—46 (MG. SS., I, 249):

^In Baioarica vero regione raoratus, Instabat princeps navalem condere pontem, Qui per Danubium bello prodesset agendo, Quod contra saevos olim susceperat Hunos."

Št. 284.

792, dne 4. avgusta. Rezno.

Frankovski in langobardski kralj Karol dovoli vsled prošnje oglejskega patriarha Pavlina [„Paulinus sunete Aquilegiensi ecclesie patriarca^], da sme po njegovi (Pavlinovi) smrti oglejska duhovščina [j^sancta congregatio^ que ibidem suh sancto ordine vitam gerere videtur^^] po kanoničnih postavah voliti sposobnega naslednika, ki bi bil v vseh zadevah zvest in všeč njemu (kralju Karolu), njegovemu sinu Pipinu in vsemu njegovemu ljudstvu, ako ni to na škodo njegovi


') Da je bil oglejski patriarh meseca avgusta leta 792. v Reznem, se dd tudi sklepati iz obeh listin frankovskega kralja Karola, ki je takrat vsled prošnje pa- triarha Pavlina podelil oglejski cerkvi razne pravice. Gl. št. 284 in 285.


št. 284. 317

kraljevski oblasti [^salva principali potestate nostra^]. Kralj Karol pravi, da mu (Pavlinu) ni hotel te prošnje odreči iz treh vzrokov in sicer prvič zato ne, da bi ondotna duhovščina tem pridnejše zanj in za njegovo (Karolovo) rodovino prosila božje milosti, drugič, da bi še bolj napredovala v duševnih znanostih, in tretjič zarad njegovih (Pav- linovih) zaslug. ^- Ker je oglejski patriarh tudi prosil, da ne bi bilo treba dajati podložnikom [nhomines servientes^^] oglejske cerkve v državno blagajnico [„m puhlico"'] žitne in živinske desetine [„decimam de annona aut de peculio^^] ter pašnega davka [„herbaticum*'] ^) od tiste živine, katera bi šla v Istro [y,partibus Istriensibus'*] na pašo, zato ukazuje kralj Karol, da ne sme nobeden zahtevati od podložnikov oglejske cerkve prenočišča in krme za vojsko [„mansionaticos vel /oderosy) Njegovi (Karolovi) ljudje naj dobivajo od njih prenočišča [»mansiones]^) le takrat, kadar bi prišel na Furlansko [^^partibus Foroiuliensibus^] ali pa na zemljo trevisansko [„m fine Taruisiani^] on sam (Karol), njegov sin Pipin ali pa kaka kraljeva posadka [^pre- sidium] zarad katerihkoli sovražnih napadov. V Verono, Vicenzo ali pa v kak drug še bolj oddaljen kraj jim ni treba ničesar pošiljati.*)

y^Facta pridie nonas Augusti anno XXIV, et XIX. regni nostri. Actum Reganesburg palacio publico.""

[Kartular iz 15. stoletja (Gonsultori in iure, 366) v državnem arhivu γ Benetkah; tudi se je ohranilo več kopij. — Madrisius, S. Paulini


') Herbaticum pomenja 1) na travnikih pokošeno, a še ne suho travo, 2) pravico, kositi travo na občinskih tleh ali pa v gozdu, 3) odškodnino v novcih, katera se je zahtevala za tako pravico, 4) pravico, da sme kdo zahtevati tako od- škodnino za travo.

  • ) Mansionaticus (mansionaticum) zaznamuje prenočišče, stanovanje in

hrano za vladarja, njegovo spremstvo, njegove odposlance in njegovo vojsko, ako so prišli v kak kraj. Izraz pa tudi pomenja pravico do prenočišča in hrane. Sto besedo so včasi zaznamovali tudi stroške, katere so imeli podložniki zastran pre- nočišča in hrane. — F o dr um (foderum, fodrium, fotrum) so zvali žito, katero je bilo treba dajati kot hrano vojakom ali njih konjem ali pa tudi obojim. Dotični izraz se je ohranil v nemški besedi »Futter". Včasi fodrum ne pomenja samo žita, temuč tudi slamo in drugo krmo, katera je bila namenjena vojakom in njih konjem.

') Mansio pomenja: 1) bivališče ali stanovanje, kjer se kdo mudi in ostaja, 2) prenočišče, kjer so vojaki ostajali čez noč (manere), 3) en dan hoda dolga pot od enega prenočišča do drugega, 4) prenočišče sploh, postaja, 5) več bivališč skupaj = vas, selo, 6) družina, ki je živela v kakem stanovanju, 7) dvor, 8) nadstropje pri kaki hiši.

") Nekateri so sicer dvomili o pristnosti te listine, vendar po krivici. Sickel (Acta Karol., II, 270) misli, da so v listini našteti razlogi, zarad katerih je bajo kralj Karol podelil patriarhu Pavlinu naštete pravice, pozneje prišli v njo. Zanimivo je tudi, da kralj Karol s to listino ni podaril oglejskemu patriarhu prav tega, za kar ga je prosil. Ta je namreč želel, da bi bili njegovi podložniki oproščeni žitne in živinske desetine ter pašnega davka, dosegel pa je, da jim ni bilo treba dajati pre- nočišča in krme vojakom in njih konjem.


318


Št. 284, 285.


patr. opera, 258. — Gappelletti, Le chiese d* Italia, VIII, 92. — Migne, Patrol., Ser. lat., XGVIII, 1447. — Kandler, Codice dipl. Ist. ad a. 792. — Muhlbacher, Reg. der Karoling., Št. 319 (310).]


St. 285.

792, dne 4. avgusta. Rezno.

Rimski cesar (!) Karol, ki je tudi kralj frankovski in langobardski/) potrdi vsled prošnje oglejskega patriarha Pavlina [^Paulinus patriarcha Aquilegiensis ecclesiae^] njegovi cerkvi vsa nje>na v svoji državi ležeča posestva in vse pravice, katere so jej podelili langobardski kralji, (furlanski) voj vodje in druge bogaboječe osebe. Med temi po- sestvi so tudi samostan Matere božje v Organu zunaj obzidja mesta Verone [,^coenobium sanctae Mariae semper mrginis , . .in Verona foras muros civitatis in loco qui vocatur ad Organum^y) katerega je sezidal opat Feroks \^^Ferox'^\ potem cerkev sv. Lovrenca v Bujah na Furlanskem S^nCcclesia sancti Laurentii^ quae sita est in Foro- julii, loco qui nuncupatur Boga""] z vsem njenim premoženjem ter gostišče svetega Ivana v Čedadu, katero je postavil vojvoda Roduald [„senodochium, quod dux Roduald aediflcavit in Forojulii, voca- bulo sancti Joannis^, Kralj Karol ukazuje, da ne sme nihče sedaj ali pa pozneje po vasčh, dvorovih, moških in ženskih samostanih, go- stiščih ali drugih krajih oglejske cerkve zasliševati ljudi, od njih iz- terjevati globe, jih tirati k sodniji, siliti jih, da bi dajali prenočišče in pojedine, ali pa zahtevati od njih katerokoli davščino [„ . . . ad causas audiendum, velfreta ') undique exigendum, nec homines ipsarum ecclesiarum distringendum")^ necmansiones autparatas^) faciendum, nec ullas redibutiones^) requirendum ullo umquam tempore in-


  • ) Rubeis (\ion. eccl. Aquil., col. 384 sq.) je hotel dokazati, da je ta listina

ponarejena, a Sickel (Acta Karol , II, 270) je razjasnil, da je pač nekoliko pokvar- jena, drugače pa nesumljiva Brez dvoma je nekdo v teku časa k izvirni listini pri- pisal kralju Karolu cesarski naslov ter premenil še nekoliko drugih stvari.

») Dandanes St. Maria in Organo pred Verono.

  • ) Fredum (freda, fredus, fridus) se je zvala globa, katero je kak krivec

moral plačati fisku, da je potem imel mir. Fredum se izpeljuje iz nemške besede »Friede".

") Distringere pomenja: 1) koga ostro kaznovati, 2) koga k čemu siliti z grožnjami ali pa s tem, da se mu odtegne zastavljeno blago ali pa fevd, 3) koga nadlegovati, k sodniji tirati in ga obsoditi.

  • ) Parata e. S tem izrazom se zaznamujejo: 1) stroški za prenočevanje in hrano

tujcev, posebno javnih poslancev, 2) denarni izdatki za pojedine pri raznih prilož- nostih, 3) gostije, pojedine.

•) R e d h i b i t i o je : 1^ dohodek kake stvari (= redditus, proventus), 2) terjatev, davščina (^ vectigal, tributum, praestatio), 3) globa (= mulcta).


št. 285, 286. 319


gredere aut exactare praesumatis"]. Patriarh Pavlin in njegovi na- sledniki naj pod imuniteto [^sub munitatis^) nontine^'] ži\6 in prebi- vajo po vseh svojih krajih ter naj molijo zanj (za kralja K^rola), za njegovo rodovino in za stalnost njegovega vladarstva. Karol pravi, da ni hotel iz treh vzrokov odreči patriarhu njegove prošnje in sicer prvič zato, da bi ondotna (oglejska) duhovščina tem pridnejše prosila zanj in za njegovo (Karolovo) rodovino božje milosti, drugič, da bi še bolj napredovala v duševnih znanostih, in tretjič zarad njegovih (Pav- linovih) zaslug.

y^Data pridie nonas Augustas anno XXIIIL, XVIII. regni nostri^) Actum Reganesburg palacio puhlico.^

[Notariatski transsumpt iz leta 1195. v Vidmu (hibi. com.). Poznejši prepisi te listine, ki se nahajajo v Bujah, Veroni, Benetkah in Vidmu. — Rubeis, Mon. eccl. Aquil., col. 381. — GappeUetti, Le chiese d' Italia, VIII, 102. — K and ler, Godice dipl. Istr. ad a. 801.^) — Miih Ib acher Reg. der Karol., št. 320 (311).]

Št. 286. 792. (?)

Pripoveduje se*), da je (oglejski) patriarh Pavlin vsied ukaza (frankovskega) kralja Karola prišel na njegov dvor. Ko je patriarh ne- kega dne v cerkvi pel psalme, se je zgodilo, da se mu je približal kraljev sin Karol. Pavlin je vprašal svojega služabnika, kdo da je ta človek. Ko je zvedel, da je najstarejši sin kralja Karola, je molčal, kraljev sin pa šel dalje. Čez nekaj časa se je približal patriarhu Pipin, (drugi sin kralja Karola). Ko je Pavlin po svojem služabniku zvedel, da je to (italski) kralj, se mu je priklonil, a Pipin se je kmalu od- stranil. Na zadnje je prišel tja Ludovik, (najmlajši sin kralja Karola),


') Munitas = immunitas. S tem izrazom se zaznamuje: 1) varstvo, 2) .svoboda, katera se je podeljevala cerkvam, cerkvenim osebam in k cerkvi pripadajočim stva- rem, 3) vsak privilegij, katerega je vladar podelil ljudem ali cerkvam, da jih je sprejel pod svoje posebno varstvo.

') Števili XXI1II in XVIII ima le notariatski transsumpt iz leta 1195. Poznejši prepisi in tudi razne tiskane knjige imajo pokvarjen datum XXXIIII in XXVIII, torej v obeh številih za en »Χ" preveč.

  • ) K letu 801. je Kandler priobčil še drugo nepristno listino, ki se od

besede do besede glasi tako, kakor ta, o kateri smo tukaj razpravljali; le namesto imena oglejskega patriarha Pavlina stoji ime gradeškega patriarha Fortunata. Kandler navaja kot vir Rubeisa, ki pa ni nikjer v svojih knjigah objavil take listine.

") To, kar se tu pripoveduje, je neverjetna anekdota že zarad tega, ker tudi Vita Alchuini, c. 10 ( Jaffe, Bibl. rer. Germ , VI, 23) prav nekaj enakega pripisuje opatu Alkuinu, Pavlinovemu prijatelju. Uvrstil sem to anekdoto k letu 792, ker je znano, da je bil oglej.ski patriarh Pavlin takrat na dvoru frankovskega kralja Karola.


320 St. 286.

kateri se je takoj ponižno vrgel pred oltarjem na tla ter v dolgi mo- litvi prosil Kristusa pomoči. Ko ga je patriarh zagledal, se je vzdignil s svojega sedeža ter ga nagovoril. Ko sta Pipin in Karol mimo šla, je patriarh ostal na svojem mestu ter ni odprl svojih ust, a Ludovika je pozdravil. Ko se je patriarh sešel s kraljem Karolom, mu je rekel: „Če je Bog kateregakoli izmed frankovskega rodu izbral za kralja, je Ludovik najsposobnejši/ Vse to je modri Karol razodel le nekaterim osebam.

Ermoldi Nigelli Carmina in honorem Hludowici lib. 1, r. 565 — 600 (MG. Poetae lat. aevi GaroJ., II, p. 22, 23.)

v. 565. Paulinus quondam — farna est — patriarcha benignus

Venerat ad sedeš rege iubente pias.

Gumque die quadam ecclesia resideret in alma,

Attonitus Christo psalleret ille melos,

Gontigit, ut Garolus, soboles praeciara, parentis v. 570. Oratu procerura pergeret auctus ope;

Isque aram properans cum processisset ad illara,

Quo sacer antistes munia digna dabat,

Paulinus, quis at ille foret, mox flagitat ultro;

Intendes famulus reddidit orsa šibi. v, 575. Ille ut cognovit primara sobolem hunc fore regis,

Gonticuit; coeptum ille peragrat iter.

Denique post spatium Pippinus venerat heros

Magnanimum iurenum cum comitante choro,

Paulinus celerans faraulura compellat eundem, v. 580. Et rogat; ille iterura vera referre parat.

Praesul ut agnovit nomen, regique recordans

Mox caput inclinans: pergit at ille celer.

Ultimus ecce venit Hludowicus, et ocius aram

Amplectens supplex sternitur atque šolo. v. 585, Inlacrimansque diu precibus poscebat Olympi

Regnantem Ghristum, quo šibi ferret opem.

Hoc sacer aspiciens, sella se sustulit ardens

Gonpellare sacrum cum pietate virum.

Antea nam, Pippin Garoloque abeunte, sedili v. 590. Haeserat, et nuUis vocibus orsa dabat.

Denique rex vatem prostrato corpore adorat,

Paulinus regem suscipit ecce pium.

Hymnica dieta dedit vario sermone referta :

„Perge", ait, „ad Garolum pro pietate. Vale." v. 595. Gaesaris ut primo vates pervenit ad aurem,

Ordine cuncta suo haec recitavit ei:


št. 286, 287, 288. 321


„Si deus e vestro Francorum seraine regem Ordinat, iste tuis sedibus aptus erit." Haec paucis sapiens Garolus pandebat aluranis, v. 6oo. Quorum causa šibi credula sive placens.

Št. 287. 793.

Ko je frankovski kralj Karol hotel z Obri končati boj, katerega je bil pričel, ter se pripravljal, da bi iz nova šel v Panonijo, je dobil naznanilo, da so Saši v pokrajini Hriustri*) ob reki Wezeri na- padli in uničili tisti del vojske, katerega je peljal grof Teodorik po friski zemlji. Vsled te nesreče se Karol takrat ni napotil v Panonijo. Vendar se kaže, da so posamezni oddelki pač prišli na obrska tla ter jih pustošili.*) Ann. Etnhardi ad a. 793 (ed. F. Kurze, p. 93): „Gum rex bellum a se inchoatum conficere cuperetet Paiinoniam iterum petere disposuisset, allatum est copias, quas Theodericus comes per Frisiam ducebat, in pago Hriustn iuxta Wisuram fluvium a Saxonibus esse interceptas atque deletas. Guius rei nuntio accepto magnitudinem damni dissimulans iter in Pannoniam intermisit."

Ann. Petav. ad a 793 (MG. SS., I, 18): „Gloriosus rex Karolas ite- rum resedit Bawarios, missisque exercitibus suis, vastavitque Hunia, victorque resedit Bawarios."

Ann. Guelf. ad a. 793 (ibid.. I, 45): „Karolus resedit Reganespuruc; inde transmisit scara ') sua ubi necesse fuit."

Poeta Saxo ad a. 793 , lib III, v. 1 47 — 1 55 (Jaffo, Bibl. rer. Gerra., IV, 579) : v. 147. „Gum rex ad coeptum statuisset coniiciendum Belli certamen Hunos invadere rursus, Gomperit, extinctas Theodricus dux iegiones v. 1 50. Quas per Fresonum pagunr» Hriustri vocitatura Ducebat. Nam Saxonum periere dolosis Insidiis captae Wisure prope litora pulchra. Dissimulans igitur tanti infortunia dampni, Intermisit iter, quo disponebat adire Ύ, 155. Pannonias et cum Hunis coramittere pugnam."

Št. 288.

794, dne I. junija in naslednje dni. Frankfurt. Frankovski kralj Karol je v Frankfurtu zbral državni zbor in pa sinodo, katerih se je med drugimi udeležil tudi oglejski patriarh


  • ) Sedaj Rustringen pri izlivu reke Wezere na njenem levem bregu.

') Morebiti je frankovski kralj poslal nekoliko trum na obrsko zemljo, da bi lažje obvaroval meje svoje države pred sovražniki.

  • ) Scara = Schar (truma, četa).

26


322

Pavlin. Na ondotni sinodi so zavrgli nauk toledskega^) škofa Elipanda in urgelskega*) škofa Feliksa, ki sta učila, da je Kristus pravi božji sin le po svoji božji naturi, a po svoji človeški naturi je samo posinovljenec božji.

Ann. Lauresh. ad a. 794 (MG. SS., I, 33): „In ipso anno domnus rex apud villam Franconofurt celebravit pascha; sed in estivo tempore con- gregavit universalem synodum cum missis domni apostolici Adriani, seu ipsum patriarcham Aquiliensem domnum Paulinum . . ."

Chron. Moiss. ad a. 794 (ibid , I, 300): „Rex Karolus apud villam Franconefurt celebravit pascha. Sed in aestivo tempore, anno 26 sui prin- cipatus, congregavit universalem synodum cum missis domni apostolici Adriani papae, seu patriarcha Aquileiensi Paulino archiepiscopo . . ."

Pauli diaconi Continuatio Romana (MG. SS. rer. Langob., p. 202): ^Anno 794. in Gallus in ioco qui Frankinisfurth dicitur adversum Elifan- dum Hispaniarum Tolletane sediš episcopum et Felicem eius socium magna svnodus congregata est. Hii asserebant, Dei filium adoptivum, non proprium esse; quam heresim viri sanctissimi Paulinus Aquilegensis patriarcha et Petrus Mediolanensis archiepiscopus seu Alchuinus insule Brittanniae archi- diaconus, cum ceteris episcopis, divinarum scripturarum adsertionibus de- struentes, proprium eum et non adoptivum dici sanxerunt."

Ann. Mosell. ad a. 793 '^MG. SS., XVI, 498): „Ibi (se. Franconofrud) Kalendis lunii sinodum congregavit."

Ann. Einhardi ad a. 794 (ed. F. Kurze, p. 95): „Rex propter condem- nandam heresira Felicianam aestatis initio, quando et generalem populi sui conventum habuit, concilium episcoporum ex omnibus regni sui pro- vinciis in eadem villa (se. Franconovurd) congregavit...*

Št. 289.

794, po I. Juniju. Frankfurt.

Oglejski patriarh Pavlin, milanski nadškof Peter in pa razni italski škofje [^Paulinus licet indignus peccator omniumque servorum Domini ultimus servus Aquilejensis sediš Hespertis oris accinctae^ cui Deo auctore deservio, nomine non merito praesul^ una cum reverendissimo et omni honore digno Petro Mediolanensis sediš archiepiscopo cunctisque collegis^ fratribus et consacerdotibus no- stris, Liguriae, Austriae^), Nesperiac"^) , Aemiliae catholicarum ecclesiarum venerandis praesulibus^] spišejo na frankfurtski sinodi


  • ) Toledo, mesto na Španskem od Madrida proti jugozahodu.

') Urgel, mesto na severovzhodnem Španskem med Pirenejskim gorovjem.

') Namesto nAustriae" bere Mansi (1. c XIII, 874) „Istriae" ; Rubeis (Mon. eccl. Aquil., col. 365) pa misli, da Austria na tem mestu pomenja severovzhodni del Italije, namreč Beneško in Furlansko. Ta trditev je verjetnejša.

  • ) „Hesperia" pomenja tu Italijo. Gl. Giannoni, Paulinus II., str. 19, op. 6.


št. 289, 290, 291. 323


V navzočnosti kralja Karola posebno razpravo [j^libellus sacrosyllabus^] o božji in človeški naturi Jezusa Kristusa ter jo pošljejo španskim po- krajinam in pa Elipandu, metropolitu toledskemu.

„ ... in loco celebri^ gui dicitur Franconofurd, suh praesentia clementissimi principis domini Caroli gloriosique regis, anno feli- cissimo regni ejus XXV L^

[Man s i, Cone. coll., XIII, 873—883.]

Št. 290.

794, po h juniju.

Frankovski kralj Karol piše Elipandu, metropolitu toledskemu, in drugim španskim škofom pismo zastran dogme o božji in človeški na- turi Jezusa Kristusa ter se sklicuje med drugim tudi na dotični spis Pavlina, patriarha oglejskega, ki se je udeležil frankfurtske sinode. [„ . . . ^/ Paulino Foroiulianensi vel Aquilejanensi patriarcha^ viris in Domino valde venerabilibuSy intelligi vel firmiter čredi voluissent^ suis propriis responsionibus exaratum posutmus libel- lum, guia ipsi quoque praesentes nostro synodali conventui ad- fuerunt.]

Datum manjka.^)

[Sirmond, Goncilia Galliae, II, 184. — Man si, Cone. coll., XIII, 899. — Frobenius, Alcuini opera, 11, 582. — Migne, Patrolog., Ser. lat., XCVIII, 889. — Muhlbacher, Reg. d. Karolinger, št. 326 (317).]

Št. 291.

795, v jesenskem času.')

Ko se je frankovski kralj Karol mudil v svojem taboru ob Labi blizu Luneburga'), so prišli k njemu poslanci obrskega tuduna*J ter mu naznanili, da se hoče (tudun) podati, postati kristjan in se tudi sam osebno priti poklonit.*)


  • ) To pismo je bilo spisano leta 794. po 1. juniju, kar je razvidno iz št. 288. in 289.
  • ) Kralj Karol se je v jesenskem času napotil nad Saše k doleiyi Labi

(cf. Ann. Mosellan.). Pozneje se je povrnil v Aachen,kjer je praznoval božične praznike.

•) Ta tabor je bil po Ann. Einh. in Ann. Lauresh. „in pago Bardengoi iuxta locum, qui Bardenwih vocatur", po Ann. reg. Franc, pa „Hliuni . Bardenwih je Bar- dowiek, Hliuni pa Lune na Liineburškem.

  • ) Tudun ni osebno ime, temuč zaznamuje neko dostojanstvo pri Obrih. Tu-

duni so se zvali varuhi po posameznih krajih (Τούδουνοι ol τοποτηρηταΐ πάρα Τούρκοις). Gl. mojo vSpomenico, str. 163, op. 49. Enako dostojanstvo z istim imenom je bilo tudi pri Kazarjih in Turkih.

') Tudi Alkuln v svojem pismu do oglejskega patriarha Pavlina (gl. št. 299) omenja, da so obrski poslanci prišli h kralju Karolu ter mu naznanili, da se hočejo podvreči in sprejeti krščansko vero

26*


324 Št. 291, 292.


Ann. reg. Franc. (Ann. Lauriss.) ad a. 795 (ed. F. Kurze, p. 96): „ . . . Ibi (se. in Hliuni) etiam renerunt missi tudun, qui in gente et regno Avarorum magnam potestateno habebat; qui dixerunt, quod idem tudun cura terra et populo suo se regi dedere yellet et eius ordinatione christianam fidem sus- cipere vellet.« 

Ann. Einhardi ad a. 795 (ibid., p. 97): „In hac expeditione, dum castra super Albim haberet, venerunt ad eum legati de Pannonia unius ex primoribus Hunorum, qui apud suos tudun vocabatur: is et suum adventum et se christianum fieri velle promisit."

Ann. Lauriss. min. (ad a. 795 (MG. SS., I, 119): „Hunorum legaiio ad regem veniens thesauros adducunt, quos rex obtimatibus suis distribuit, legatos abire permittit."

Ann. Fuld. ad a. 795 (ibid., I, 351): „In quo loco (se. Hliuni) Tudun, qui in gente Hunorum magnae potestalis erat, per legatos suos se et terram cum populo cui praeerat regi daturum, et christianum futurum esse pro- misit."

Poeta Saxo ad a. 795, lib. III, v. 266 — 260 (Jalfo, Bibl. rer. Germ., IV, 582):

„Tunc ex Hunorum quidam primoribus illuc, Tudun habens nomen, venit per longa viarum;*) Velle fatebatur regi qui subdere sese Et Christo domino deveta credere mente."

Št. 292.

Okoli 795.

Alkuin piše (oglejskemu patriarhu) Pavlinu ter mu na- znanja, da je že željno pričakoval njegovega pisma. Na zadnje je prišlo njegovo pisanje, katero je zanj (za Alkuina) slajše kakor med ustom ter veljavnejše kakor zlato očem. Z veseljem je list sprejel ter mislil, kaj mu ta novega naznani o njegovem Pavlinu [^suspensus, quid mihi de meo nuntiaret Paulino?^^]. Ko je odtrgal pečat in prečital list, je poljubil prejeto pisanje. Zahvaljuje se mu, da ga je s pismom tako razveselil.

Alkuin hvali potem Pavlinove kreposti. Med drugim pravi, da so v njegovem srcu skriti vsi zakladi modrosti in znanosti. Nato izraža bojazen, da ga v tem življenju ne bode več videl [^Sed vereor — quod sine maximo cordis dolore non dico — me ulterius in hac vita


') Poeta Saxo, ki je pred seboj imel Einhardove letopise, je na dotičnem mestu čital „unus" in ne „unius" ter vsled tega zapisal, da je tudun osebno prišel leta 795. h kralju Karolu v Bardo\viek.


št. 292, 293. 325


tuae beatudinis faciem noti visurum^y) Njuna pota, po katerih ho- dita, so ločena; po solzni dolini se približujeta negotovemu koncu. Kmalu se meso povrne tja, kjer je bilo vzeto, in vsa njegova lepota izgine; duša pa pojde v hišo večnosti. Na tej poti si (Alkuin) želi njega (Pavlina) za voditelja. On naj mu z božjo pomočjo pomaga, da se reši spon grehov ter postane vreden, da bode enkrat med Kristusovimi gosti pri večerji večnega izveličanja.

Datum manjka.

[Migne, Patrolog., Ser. lat., C, coll. 200. — J a f f ό , Bibl. rer. Germ., VI (Mon. Alcuiniana), 651, ep. 185. — MG. Epist., IV, 128, ep. 86.]

Št. 293.

795, proti koncu leta^)

Ko so se obrski knezi med seboj slabili v domačem boju, v ka- terem sta bila kakan in jugur premagana in ubita, je poslal frankovski kralj Karol nad Obre furlanskega vojvoda Erika. Ta se je napotil s slovenskim vojvodom Vojnomirom') ter z velikim številom vojakov v Panonijo, kjer je brez posebnih ovir premagal Obre, razrušil njih trdnjavo, katero so Franki zarad njene okrogle podobe imenovali «ring", Langobardi pa »campus**.*) Polastil se je obilnih zakladov, ka- tere so Obri nabrali v teku dveh stoletij ter jih nakopičili v sredini svoje trdnjave. Te zaklade je vojvoda Erik prinesel kralju Karolu v Aachen. Nekoliko tega bogastva je kralj podelil rimskemu papežu, ne- koliko cerkvam in samostanom, ostalo je pa razdelil med svoje velikaše duhovskega in posvetnega stanu, potem med dvomike in služabnike.


  • ) Iz teh besed bi smeli sklepati, da je bilo to pismo spisano po letu 794. ali

z drugimi besedami po sinodi v Frankfurtu, kjer sta se Alkuin in Pavlin sešla. Ker Alkuin v tem pismu mnogo govori o smrti, je mislil Jaffč, da ga je spisal proti koncu Pavlinovega življenja leta 801. ali pa še celo v začetku 802. Patriarh Pavlin je namreč umrl dne 11. januarja leta 802.

  • ) Ker je kralj Karol namenil del obrskih zakladov že papežu Hadrijanu L,

ki je dne 25 decembra leta 795. umrl, a ga potem v resnici poslal njegovemu na- sledniku Leonu III., ko je zvedel, da je Hadrijan že mrtev, zato smemo trditi, da sta vojvoda Erik in Vojnomir že leta 795. premagala Obre, a ne še le leta 79 5. — Tudi postavljajo nekateri viri ta dogodek pod leto 795., ne pa pod 796.

  • i Vojnomir je bil slovenski vojvoda. To je razvidno že iz tega, ker se je s

svojimi četami pridružil frankovski vojski, da bi se potem bojeval zoper Obre. Slovenci so bili v tistem času frankovski podložniki, če prav so imeli svoje voj- vode; do Obrov so gojili staro sovraštvo (gl. št. 220). Kar se tiče Hrvatov, naj omenim, da ti še niso bili leta 795 od Frankov zavisni. Ž njimi so se morale fran- kovske Čete v naslednjih letih vojskovati, namreč leta 797. (gl. št. 312), 798. (št. 323) in 799 (št. 326). O Vojnomiru pravi Kur2e (p. 98, op ): „Slovenorum, ut videtur, prin- cipe.*' Istega mnenja je tudi Simson, Jahrb. des frUnk. Reiches, II, 99, op. 1.

  • ) Gl. Ann. Einhardi pod št. 301.


326 δι. 293.

Αηη. regni Franc. (Αηη. Lauriss. mai.) ad a. 796 (ed. F. Kurze, p. 98): „Sed et Heinricus dux Foroiulensis missis hominibus suis cum Wonomyro*) Sclavo in Pannonias hringum gentis Avarorum longis retro temporibus quietuncij civili bello fatigatis inter se principibus, spoliavit, — chagan sive iuguro intestina clade addictis et a suis occisis — thesaurum priscorum regum multa seculorum prolixitate collectum domno regi Carolo ad Aquis palatium misit. Quo accepto peracta Deo largitori omnium bonorum gra- tiarum actione idera yir prudentissimus atque largissimus et Dei dispensator magnam inde partem Romam ad limina apostolorum misit per Angilbertam dilectum abbatem suum; porro reliquam partem obtimatibus clericis sive laicis. ceterisque fidelibus suis largitus est."

Ann. Einhardi ad a. 796 (ibid., p. 99): „Missus est ad hoc (se. Romam) Angilbertus, abbas monasterii sancti Richarii'); per quem etiam tunc ad sanctum Petrum magnam partem thesauri, quem Ericus dux Foroiuliensis spoliata Hunorum regia, quae hringus vocabatur, eodem anno regi de Pan- nonia detulerat, misit; reliquum vero inter optimates et aulicos ceterosque in palatio suo militantes liberali manu distribuit."

Ann. Lauresh. ad a. 795 (MG. SS., I, 36): „Et in eo anno a parte Avarorum venerunt thesauri, magna multitudo, pro quibus domnus rex omnipotenti regi gratias agens, et distribuit ipsum thesaurum inter ecclesias et episcopos, seu abbates et comites; nec non et universos fideles suos de eodem thesauro mirifice honoravit."

Ann. Guelf. ad a. 795 (ibid., I, 45): „Et tunc tradiderunt se Huni et Zotan ^), et iterum hieraavit (se. rex) ad Aquas, et pervenit ei thesaurus de Hunia."

Ann. Fuld. ad a. 796 (ibid, I, 351): „Gagan et lugurro principibus Hunorum civili bello et intestina clade a suis occisis, campus eorum, quem vocant Hringum, primo per Ehericum ducem Foroiuliensem, deinde per Pippinum filium regis*) aditus et captus est; et omnes Hunorum opes ac thesauri sublati, et Karolo in Aquisgrani palatio allati sunt.**

Chron. Moiss. ad a. 795 (ibid., I, 302): „Et in eo anno a parte Avarorum venerunt thesauri, magna multitudo, pro quibus domnus rex omnipotenti regi gratias agens, distribuitque ipsum thesaurum inter ecclesias et episcopos seu abbates et comites, nec non et universos fideles suos de eodem thesauro mirifice honoravit.^

Pauli diaconi Continuatio tertia, c. 69 (MG. SS. rer. Langob., 215): „Henricus dehinc Foroiulianorum dux, expoliato in Pannonia Avarorum principe Hyringo ^), inestimabilem thesaurum eius regi misit Garolo."


  • V nekaterih rokopisih stoji ^uuonomiro" ali pa „uunomyro".

') Sedaj St. Riquier na severnem Francoskem pri reki Somme blizu Abbeville. •) Zotan stoji tukaj namesto „tudun*. Cf. št. 291.

  • ) Cf št. 301.

•') Pisatelj je na tem mestu napravil iz imena, s katerim so Franki zaznamo- vali obrski tabor, novega obrskega kneza.


St. 293, 294. 327.


Conv. Bag. et Carant, c. 6 (MG. SS., XI, 9) : „Igitur Carolus impe- rator anno nativitatis Domini 796 Aericum comitem destinavit, et cum eo inmensam multitudinem, Hunos exterminare. Qui minime resistentes reddi- derunt se per praefatum comitem Carolo imperatori."

Ibid. c. 3 (1. c, XI, 7): „ . . . quousque Franci ac Bagoarii cum Qua- rantanis *) continuis aifligendo bellis eos (sc. Hunos) superaverunt."

PoetaSaxoada. 796, lib. III, v.282 — 293 (Jaif^, Bibl.rer.Germ., IV,583):

Missus ad hoc Angilbertus, qui corpore sancti

Richarii clare decoratam rexerat abbas

Ecclesiam; pariter regalia detulit illuc V. 285. Devote sancto misit que munera Petro.

Nam spoliata fuit Hunorum regia, Hringum

Quam vocitant. Hanc dux Erichus hoc ceperat anno;

Multimodos etiam regi devexerat inde

Thesauros, aevo quos collegere vetusto, V. 290. Innumeris crebro spoliatis gentibus, Huni.

Ex quibus est Romam tunc maxima copia missa;

De reliquo summos proceres aulaeque ministros

Multum larga manus ditavit principis omnes/^

Št. 294. Okoli 787—796.

Alkuin in še trije drugi njegovi prijatelji pošljejo oglejskemu patriarhu Pavlinu [^optimo Timotheo^^Y) pismo čez alpinsko vodovje [y^trans Alpinas aquas'\ Naznanjajo mu, da so prejeli njegov list, ki je bil spisan z ljubeznijo ter napolnjen z medenim okusom du- ševne sladkosti. Kot njegovi (Pavlinovi) učenci so se veselili množine nektarja, katerega so v obilnosti zajemali iz pisma, ter bili nato okrep- čani in poživljeni

Alkuin in njegovi prijatelji omenjajo, da so večkrat prebrali pismo. Izrazili so željo, da bi še mnogokrat dobili kak list od njega. Mraz v Alpah, slaba pota in povodnji naj ne ovirajo pošiljanja pisem. Ljubezen vse premaga.


'j Tu nam vir pravi, da so tudi slovenski Karantanci pomagali Frankom v bojih z Obri. Iz tega bi lahko sklepali, da je zgoraj imenovani slovenski knez Vojno- mir, ki je šel s furlanskim vojvodom Erikom nad Obre, gospodoval po Karantaniji.

  • ) Iz očetovega imena se lahko v nekaterih jezikih napravi samostalnik, ki

zaznamuje otroke, tako n. pr je v grščini Pelides = Pelejev sin = Ahilej, v slovan- skih jezikih Petrovič = Petrov sin itd Kakor se kaže, se je morebiti Alkuinu zdelo, da je Pavlin = Pavlov sin, ter je pri tej priložnosti mislil na sv. Pavla aposteljna. čegar učenec je bil Timotej. Učenci so duševni sinovi svojih učiteljev. Po tej poti je najbrže Alkuin prišel do tega, da je z besedo ^Timotej" zaznamoval oglejskega patriarha Pavlina.


328 Š