Gradič na trati
| Gradič na trati. Josip Vandot |
| |||||||||||
Gotovo se ni trudil še noben zidar na svetu toliko, kolikor se je trudila Minica tisto poletje. Še celo oni veliki mož, ki je sezidal presvetlemu cesarju blestečo palačo, ni prestal toliko mučnih skrbi, kolikor Minica, tista mala čuvajeva Minica. Tekel ji je po licu znoj, brisala si ga je kar z rokavom; pogledovala je v nebo in vzdihala tupatam bridko iz mladega, skrbipolnega srca. Solzica ji je pogledala včasih iz oči, nakremžilo se ji je lice, a lepi gradič tam na zeleni trati še ni bil gotov, in lepa kraljična Polonica se še ni mogla naseliti tam.
Ko se je nasmehljalo poletje, je sklenila Minica, da sezida grad svoji kraljični Polonici. Priletela je bila Polonica kdoveodkod; sedla je bila na drobni češminov grmič in je bila vsa lepo pikasta. Minica jo je gledala in zasmilila se ji je bila takrat. Vzela jo je v roko in jo gladila.
»O, ti Polonica sedmopikčasta,« tako je govorila Minica tisti dan svoji kraljični Polonici, »priletela si kdoveodkod in pohitiš kdovekam. Nimaš doma in tudi svetlega gradiča nimaš, kjer bi se skrila pred nočjo in bi počivala mirno. Ti uboga Polonica, kraljična zapuščena.«
In Minici se je smilila kraljična Polonica vedno bolj. Ponoči jo mora zebsti, ker nima doma; na drobnem lističu prespi morebiti celo noč, in rosa ji ne da zjutraj miru. Sama je in nima nikogar na svetu; samo drobne zvezde so ji tihe sestrice in jo gledajo sočutno v mrzlih nočeh. A Polonica sedi na drobnem lističu in zebe jo, tako strašno zebe…
Tako je mislila Minica, ko je božala tisti dan svojo drago kraljično, Polonico. Smilila se ji je tako zelo, da so ji bile oči rosne.
»Polonica, ljuba kraljična,« je govorila, »če nimaš nikjer doma, in če te ne mara nihče, pa te imam jaz rada. Naredila ti bom lep gradič. Tu na trati bo stal in se bo lesketal. Posteljico ti bom napravila in jo pogrnila s svilo — pa boš spala mirno in toplo, ti moja uboga kraljična Polonica! Pa še danes ti sezidam gradič, do večera bo že gotov.«
Tako je govorila Minica in je dejala Polonico na češminov listič nazaj. Nekaj časa se je plazila kraljična še po lističu, a potem se je ustavila in je hipoma odletela preko grma.
»Vesela je,« je pomislila Minica. »Pa hiti pripovedovat metuljčkom in sestricam bučelicam, da se ji zida grad na zeleni trati. Posteljica bo notri in bo pogrnjena s svilo. Lepo in prijetno se bo stanovalo v gradiču…«
In Minica se je vsedla na trato in je pričela misliti, kako se dela bel in lep gradič. Toliko in toliko zemlje se odmeri, toliko in toliko debelih palčic se vzame; napravi se stena in na vrhu se naredi streha. Zastavica se postavi tjagor, da veselo plapola v vetru, in gradič je gotov. Dene se posteljica noter, pogrne se s svilo in kraljična Polonica pride lahko brezskrbno spat v lepi gradič na zeleni trati.
Toliko je bilo gotovo. A kako se zabijejo palčice v zemljo, oh, kako se naredi stena in kako se napravi streha, tega ni vedela Minica. Odbrala si je lep prostor — kamen je bil zapičen v trato, da bi se gradič lahko opiral na njega, kroginkrog pa je bilo mehko, da bi se lahko zabile palčice v zemljo. Zraven je stal češminov grm, da bi lahko poletela kraljična Polonica takoj z mehke posteljice na drobni listič in od tam veselo v svet. — — —
Minica je odšla v grmovje, da si poišče primernih palčic. Vsak kotiček je pretaknila in brskala med suhim listjem. Naposled je našla zadosti lepih palčic in se vrnila nazaj na trato. Tu zabije eno, na oni strani drugo; tu tretjo in tam nasproti četrto. Tako je bil narejen ves načrt; vzela je kamen in je zabila palčice v zemljo. Resnično — lepo so stale tam in prav navpično in vse v isti višini.
Razveselila se je deklica svojega dela. Tako gre lepo vse naprej; zvečer se bo že dvigal gradič poleg belega kamna, zastavica bo že migala na visoki strehi, in kraljičina Polonica bo že lahko kraljevala ponoči v njem… A Minico je kmalu minula radost. Na pamet ji je prišla stena. Oj, kako se napravi, da ni nobene špranje v steni, da je trdna in se ne poruši pod težo strehe? Kako se napravi, da je stena bela in se sveti daleč po zeleni trati?
Minica je ugibala zaman. Nič modrega ji ni hotelo priti na misel. Mislila je na to in mislila na ono, a vse zaman. Obupala je že skoro; a nazadnje ji je le šinila pametna misel v glavo.
»Hm, povprašam Franca. Spomladi ie bil naredil Iepo hišico tam gori. Stala je poleg skale, imela je belo steno in nič špranj ni bilo v nji. Pa je prišel Andrejec in ie podrl hišo, pa ga je Franc nabil za to.«
Tako je mislila Minica in je vprašala bratca Franca za svet. Prišel je bil ravno od čuvajnice in je hotel v gozd, da si natrga črnic in pomaže kruh z njimi.
»Veš, Franc,« tako je rekla. »Priletela je k meni kraljična Polonica; lepo je govorila in me prosila, naj ji naredim gradič. Sirota je — ponoči — spi na lističu in samo zvezde so ji sestrice… Pa sem začela delati gradič — zabila sem palčice, pa stene ne znam narediti, da bi ne bilo špranj. Naredil si hišico, tam pri skali je stala, in ni imela nič špranj… Pa je prišel Andrejec, podrl jo je, pa si ga nabil.«
Franc je bil velik, devet let je bil star, in je znal samo nagajati. »Veš, Minica, ti si trepca! Kaj bo govorila Polonica s tabo, ko še govoriti ne zna. In čemu ji bo gradič? Naj spi, kjer hoče, ta grdopikasta kraljična Polonica.«
Tako je govoril Franc. A Minici ni upadel pogum; še bolj ga je prosila: »Tako lepa je bila tvoja hišica… Prav, da si Andrejca nabil. — Dej no, Franc — pokaži, kako se naredi stena, da nima čisto nič špranjic, da ne bi zeblo uboge kraljične Polonice…«
A Franc je zamahnil z roko in je dejal kos kruha v usta. »Saj sem ti že rekel, da si trepca,« je odgovoril. »Veš, jaz sem že velik, pa nočem biti neumen.« — — —
Šel je Franc naprej v gozd; tam si je nabral črnic in si je pomazal kruh z njimi. Ni hotel pokazati sestrici, kako se dela stena, da bi počivala uboga kraljična Polonica brez skrbi v lepem gradiču. Ni ji hotel pokazati, ker je bil že velik in ni hotel biti neumen.
Minica je bila žalostna, da so ji bile oči solzne… Pride večer in odnekod prileti kraljična Polonica, da bi šla v gradič in da bi zakraljevala v njem. Rada bi se vlegla v posteljico in se zakrila s svileno odejo… Priletela bo, a gradiča ni in bele posteljice ne bo nikjer. Samo štiri palčice bodo zasajene v trato, drugega pa ne bo videla nič. Žalostna bo kraljična Polonica in bo odletela tiho s češminovega lističa; v noči bo pa tožila zvezdam, kako jo je nalagala Minica, ko ji je obljubila beli gradič.
Od tistega dne se je začelo za čuvajevo Minico težavno in skrbipolno življenje. Mislila je, kako bi naredila steno v gradiču, pa ni šlo. Še vedno so stale samo štiri palčice na zeleni trati kraj čuvajnice, a stene nikjer. Minica je sedela zraven, glavo je imela uprto na komolec in je mislila. Tuintam je prišel Franc na trato in jo dražil.
»No, kako kraljuje kraljična Polonica v belem gradu?« je govoril in se je smejal. »Kaj te je že povabila na pojedino?«
»Nakà, včeraj je priletela, vsedla se na listič, pa je odhitela takoj naprej… gradič še ni narejen. Pa je šla gotovo kam daleč in je jokala.«
Tako je tožila mala Minica, da bi omečila bratca. A Franc se je samo smejal.
»Veš, Minica, ti si velika trepca,« si ji je rogal in je odšel naprej.
A Minica še vendar ni obupala. Povprašala je mamo, in mama so ji dali tri drobne deščice. Malo naj jih zakoplje v zemljo in trdo pritisne k palčicam, pa bo držalo in beli gradič ne bo imel špranj. Minica je poizkusila to, a minulo je dva dni, preden je bila stena narejena do dobrega.
Pa je prišla za steno nesrečna streha na vrsto! Kako se naredi streha, oj, kako, da ne bo luknjic v nji in da ne bo mogel kapati dež v prijetni gradič in močiti svilene postelje in v nji uboge kraljične Polonice? — In minul je teden, preden se je posrečilo Minici, da je izmislila, kako se naredi streha.
In tisti lepi večer je priletela spet kraljična Polonica. Na drobni listič češminovega grma se je vsedla in je sedela tam, kakor bi gledala, če je njen beli gradic že narejen. Zapazila jo je Minica in je priletela k nji. Vzela jo je v roko in jo je pobožala prijazno.
»O, ti Polonica, sedmopikčasta kraljična,« tako jo je nagovorila. »Pač si mislila, da se dá gradič napraviti kar v enem dnevu. Kako si neumna, ti uboga kraljična, če misliš to! Glej, trudim se že dva dolga tedna, pa še ni nič… A potolaži se! Jutri zjutraj pokrijem streho, popoldne postavim noter mehko posteljico in jo pogrnem s svileno odejo. Potolaži se in potrpi malo, uboga kraljična Polonica…«
In kraljična Polonica je razprostrla krila in je pohitela preko češminovega grma proti polju. Minici se je zdelo, da je zelo žalostna. Seveda, rada bi že počivala v belem gradiču; nič več bi je ne zeblo in v jutrih bi je ne dražila mrzla rosa. Povabila bi morebiti k sebi sestrico kresnico; lepo bi bil razsvetljen beli gradič, in veselje bi se naselilo vanj. Prosila bi nemara orgljavčka črička, naj se oglasi tupatam pri nji, da ji zaigra in zapoje veselo pesem. Pa bi bilo res lepo in prijazno življenje v belem gradiču na zeleni trati.
Minica je šla tisti večer še precej vesela domov. Mislila je: Jutri dopoldne postavim streho in zataknem pisano zastavico gor, da se bo videlo nadaleč, kje je gradič kraljične Polonice. Popoldne pa denem posteljico noter, da bo lepo in čedno in se zavije kraljična v svileno odejo. Ko pride domov, ji povedo oče pri večerji veselo novico.
»Minica, jutri pridejo stric Janez,« so rekli.
In razveselil se je poredni Franc, da mu je padla žlica na mizo. — »Stric Janez pridejo… stric Janez pridejo!«
In razvesehla se je mala Minica, da je odprla usteca in se zasmejala na glas: »Stric Janez pridejo! — Ta mi prinesejo pomaranč in bonbonov mi prinesejo — mhm.«
Pa je pozabila Minica, da mora večerjati, ker se je zamislila v bonbone. Lepo so pisani in se raztopijo tako prijetno na jezičku, in potem je v želodčku vse sladko…
Drugi dan navsezgodaj je pa hitela k gradiču, da ga pokrije s streho. Pripravila je bila že vse deščice, samo lepo jih je bilo še treba naravnati in jih položiti na vrh gradiča — pa bi bila končana streha. Minica je bila vsa vesela in je pe]a prijetno pesem… Pridejo stric Janez; pokaže jim gradič in bo ponosna nanj. Za ubogo kraljično Polonico ga je sezidala, lepo ga je napravila, da ne bo zeblo kraljične in je ne bo dražila mrzla rosa… Stric se bodo čudili, popravljali bodo očala in jo bodo hvalili.
Minica je tlesknila z rokami, kajti streha je stala na gradiču. Trdna je bila in nikjer ni bilo luknjice, da bi mogel kaniti dež v gradič. Konec je bilo težave in truda, konec bridkega vzdihovanja in znoja na čelu — končan je gradič in lepo je narejen… Pridi, Polonica, sedmopikčasta kraljična! Povabi sestrico kresnico, da ti ga razsvetli k sprejemu, orgljavčka črička povabi, da ti zagode in zapoje veselo vzprejemnico; kajti tvoj beli in ponosni gradič je dovršen in lepo je narejen. Prijetno ti bo na zeleni trati in nič več ti ne bo nagajala mrzla rosa.
Minica je stala pred gradičem in ga je občudovala. Sama se ni nadejala, da ga bo napravila tako lepo. Zdel se ji je kakor resničen gradič, ki stoji na visoki skali. Bel je in se sveti krasno, če posije nanj solnce.
Pa je prišel sem od čuvajnice Franc. Radoveden je bil, zakaj poje sestrica danes tako veselo na zeleni trati. Morda je srečno sezidala gradič, morebiti se pa veseli stričevega prihoda.
»Oj, ti trepca neumna, kaj pa prepevaš tako?« jo je vprašal.
»Glej, Franc, naredila sem gradič,« je odgovorila Minica. »Pa še lepo sem ga naredila. Prav tak je kot resničen gradič na visoki skali. Sveti se, če posije nanj solnce… Pa bo prišla kraljična Polonica, pa bo spala na svileni posteljici. — Veš, lepši je moj gradič, kakor je bila tvoja hišica pod skalo tam gori.«
»Kje bo to gradič, to še uta ni,« je pozabavljal Franc in je odrezal šibo iz grma. »Par deščic si zabila v zemljo, pa misliš, da bi bil to gradič. Popihne veter, pa odnese ves gradič in tudi tvojo grdo kraljično Polonico.«
In Franc se je dotaknil s šibo gradiča. Stresel se je in stene so se zmajale in s strehe je padla deščica, da se je naredila velika luknja tam gori. Minica je zavpila od strahu in se je vrgla na trato pred svoj gradič, da bi ga varovala.
»O, pusti moj gradič,« je vpila in jokala. »Pa bo prišla kraljična, pa bo gradič porušen.«
A Franc je bil hudoben in se ni zmenil za jok. Smejal se je in je dregnil močneje s šibo v gradič. In tedaj so se zmajale lesene palčice, stene so odpadle, streha se je razsula, in ležal je tam na trati beli gradič, v razvalinah je ležal in ni stal več ponosno kakor resnični grad na visoki skali. Trud in težave celega poletja so bile zaman. Brez koristi je tekel znoj pa mladem licu, in vsi vzdihi so bili zaman. Ležal je gradič v žalostnih razvalinah, in kraljična Polonica je umrla gotovo od žalosti tisti dan.
Zdelo se je, da bo umrla tudi Minica. Na trato se je vrgla in je pričela jokati, da se je slišalo in razlegalo daleč v gozd in še dalje na zeleno polje… Njen gradič, o, njen beli gradič! Tako je bil lep in tako lepo je stala streha na njem. Priletela bi kraljična Polonica, razvesila bi se lepega gradiča in svilene posteljice. Pa bi povabila sestrico kresnico, da ga ji razsvetli; in orgljavčka črička bi povabila, da ji zagode in zapoje. In veselo bi bilo potem v belem gradiču… Pa se je razsul — Franc ga je podrl s šibo!
Da bi bil kdo videl Minico na zeleni trati, bi bil mislil: Lej, umrla ji je dobra mama — sama je in nima nikogar več na svetu… Pa se ji je razsul samo gradič na trati!
Minica je jokala, da bi se je bil usrnilil kamen. Franc pa je stal poleg in je bil v veliki zadregi, ker mu je bilo neprijetno, da joče sestrica tako glasno. Pa bodo slišali oče jok in bodo prihiteli gledat, kaj se je zgodilo na trati. Prijeli ga bodo za ušesa, ker je podrl grad kraljičine Polonice.
»Bodi no tiho,« ji je prigovarjal. A Minica ga ni poslušala, ampak je vstala in je hitela po trati proti čuvajnici. A gledala ni predse… Tako se je zgodilo, da se je izpodtaknila in padla na oster kamen. Zabolelo jo je na desnem licu — in prikazala se je tam kri, oj, rdeča kri… Minica je zavpila še glasneje in si je brisala lice kar z rokavom. Vse to je videl Franc, in ko je zapazil kri, je zajokal, kajti Franc je jokal vedno, če je videl rdečo kri. Zavedel se je, da je sam vsega kriv; in zavedel se je tudi, da bo danes še tepen, in bilo mu je še hujše.
Resnično — zaslišali so oče jok in so prihiteli na trato. Franc jih je videl in videl je še nekoga drugega, ki je šel z očetom — gosposko je bil napravljen in je imel v roki palico. Bili so stric Janez.
Oče so prišli že do Minice, ki je počasi vstajala in si je brisala kri z rokavom.
»Pa sem napravila… gradič sem napravila za kraljično Polonico,« je pripovedovala in jokala; »pa je prišel Franc… podrl ga je s šibo.«
Oče so zažugali s pestjo proti Francu, in takrat se je prestrašil Franc. Obrnil se je hitro in je letel proti hosti. Šele za grmovjem se je ustavil in pogledal dol na trato. Tam so šli oče, Minico so držali na rokah, a zraven so šli stric Janez in so brisali lice ranjene Minice.
Takrat pa se je storilo Francu milo in zajokal je na glas, da je iz bližnjega grma zletela preplašena taščica… Stric so bili prišli, kar tako nenadoma zjutraj. Prinesli so s sabo pomaranč in drugih lepih stvari — kupili so jih daleč v mestu. Minica bo dobila zdaj vse in mogoče ji bodo dali povrhu še svetel goldinar, ker stric so gospod in imajo zlato uro, in so dali še vsako leto Minici in Francu goldinar. A letos bo dobila vse Minica, in Francu ne bodo dali nič, ker je hudoben in je podrl beli gradič kraljične Polonice.
Franc je jokal vedno glasneje in je brisal solze z rokavom. Sedel je na skalo in se je ozrl tupatam doli na čuvajnico. A nikogar ni bilo ven, da bi ga poklical domov. Pričakoval je in je bil trdno prepričan, da bodo stopili mama ali pa še celo stric na prag in ga bodo poklicali domov. A bilo ni nikogar. Doma so vsi in stric pripovedujejo lepe doživljaje in vsi so veseli. On mora pa sedeti na skali in jokati, jakoti zato, ker je podrl beli gradič kraljične Polonice.
»O, nikoli več ne bom nagaial Minici,« je govoril. »Rajši ji sezidam sam gradič, samo da bi me kdo poklical domov.«
Čez pol ure je zagledal na pragu Minico. Obraz je imela zavezan in v roki je držala lepo, rumeno pomarančo. Stopila je pred hišo in je sla potem na trato. Franc jo je videl in je nehal jokati. Še enkrat je šinil z rokavom preko oči in se je splazil s skale. Skozi grmovje je šel in je stopil na trato. Minica je zaslišala njegove korake in se je obrnila k njemu.
»Lej jo — pomarančo.« je rekla. »Stric so mi jih dali pet, pa še drugih reči so mi dali — in svetel goldinar. Pa oče so rekli, da te bodo nabili, kakor si ti nabil Andrejca, ko ti je podrl hišico pod skalo.«
»Minica, ali si huda name?« se je dobrikal Franc. »Nič več ti ne bom nagajal. Saj sem ti rekel, da si majhna trepca. Samo huda ne bodi — sezidal bom jaz sam gradič. Lep bo in bo imel bele stene in rujavo streho kot naš zvonik. Pa še danes ti ga napravim, pa še sam pripeljem kraljično Polonico, da bo vesela v njem…«
Minica ga je pogledala in se je začudila. »Pa mi ga res narediš, da se bo svetil kot grad na visoki skali?«
»Še lepši bo, Minica, še stokrat lepši,« je dostavil Franc. »Še nocoj bo povabila kraljična Polonica sestrico kresnico in tudi orgljavčka črička bo povabila. Videla boš, kako veselo bo nocoj v gradiču kraljične Polonice. Kakor da bi stal resničen grad na trati, se ti bo zdelo… Boš videla.«
In tako je pozabila Minica na žalost in se je sprijaznila s Francem. In Franc jo je prijel za roko in jo peljal po trati proti čuvajnici. Takrat pa so stopili stric na prag in so ju zagledali. Prišli so jima naproti. Bili so velik mož; brke so imeli in očala in so bili velik gospod iz mesta.
»Franc, ti porednež, kaj pa je s teboj?« so ga vprašali. A Franc je povesil oči in se ni upal reči ničesar. Stric so ga prijeli za roko in ga peljali v hišo. Pa dasi so bili železniški čuvaj Smolej strog oče, vendar niso naredili Francu ničesar, ker so stric prosili zanj. Samo grdo so ga pogledali in ga ozmerjali.
»O, ata, saj ne bom dražil Minice nikoli več,« je zatrjeval in dvigal proseče roke. Ej, pa da bi ne bilo strica, pa bi bil še jokal Franc tisti dan. Tam v kotu bi bil klečal in bi bil mislil na kraljično Polonico; na beli gradič bi bil mislil in na žalostne razvaline sredi zelene trate… Tako pa je bil še vesel tisti dan, in njegov želodec je bil še bolj vesel. Stric niso prišli praznih rok in stric tudi niso pozabili na Franca, dasi je bil malce hudoben in poreden…
Zopet se je dvigal gradič na zeleni trati. Izginile so razvaline in na njihovem mestu je stal ponosen gradič. Lep je bil; stene so bile lepo bele in niso imele čisto nič špranj. Streha je bila rujavkasta kakor zvonik pri župni cerkvi. Krog hiše je bil pa nasut bel pesek in iz daljave se je videlo, kakor bi stal tam resničen grad. Zastavica se je gibala na njem, bila je pisana, in se je zgenila močno, če je zavel vetrec. In tudi posteljica je stala v gradiču in je bila pogrnjena z mehko svilo.
Resnično — Franc je izpolnil svojo obljubo in ie sezidal nanovo gradič kraljični Polonici. In Minica je bila vsa vesela. Sedela je na trati in je čakala, kdaj prileti kraljična Polonica in se vsede na drobni češminov listič. A Polonice, sedmopikčaste kraljične, ni bilo od nikoder. Morda je bila odletela kam daleč, ker ji Minica ni sezidala toliko časa gradiča. Žalostna je in še vedno prenočuje na drobnem lističu, kjer jo draži v jutrih mrzla rosa. Nihče ji ni prijazen, samo zvezdice so ji sestrice.
In Minica je čakala dan na dan na zeleni trati. A gradič je stal še vedno prazen. Šla je na polje, da poišče tam kraljično. Iskala je dolgo, dolgo, a kraljične ni videla nikdar več.
Samoten in zapuščen je stal beli gradič na zeleni trati. Stanovala ni tam sedmopikčasta kraljična, tudi kresnica ni svetila tam, in orgljavček čriček tudi ni godel in pel tam. Samoten je stal gradič, dokler ni prišla nekega dne nevihta. Vihar in naliv sta ga razrušila, in več ni ostalo od njega kakor razvaline, puste razvaline…
Jos. Vandot.