Gradič

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gradič
Janez Trdina
Spisano: Martina Sever
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Še pred nekaj leti se je druga hiša od mengeške cerkve "Gradič" imenovala. Zdaj se je pa že to ime bolj pozabilo, kar hiša vrlemu Slovencu Andreju Daniču sliši. Veliko čudnih reči se od tega gradiča čuje. Gotovo je, da je ena najstarših hiš vasi, zakaj ko so kleti in druge shrambe popravljali, so našli vse sorte denarjev, ki so nekdaj veljali, celo nekaj rimskih je bilo vmes. Od veliko pripovedk, ki si jih je od tega pohištva, pravim le eno:

V petnajstem stoletju je bila naša domovina v žalostnem stanu. Le malo vasi je bilo katere ni turška srditost pokončala. Glavni vzrok je bila žalostna nesložnost med graščaki in podložnimi. Ko je nevarnost prišla, so se oni v svoje trdne gradove splazili, tako da je cela teža vojske večidel na slabo orožane kmete padla. Ko je sovražnik privihral, so ti svoje hiše popustili in se na gore podali, kjer se zberejo, potem pa v boj gredo, da bi vraga zopet odgnali. Tudi mengeška vas se je pri nekem turškem napadu spraznila. Ljudje so odnesli, kar se je dalo, in so jo v rašiški gozd potegnili. Tu je bilo zavetje vseh pobegnjencev, ki so dan na dan vkup vreli. Že jih je toliko, da sklenejo, se vzdigniti in sovražnika zgrabiti. Pa njih špegoni jim kmalu žalostno novico prinesejo, da je toliko Turka, da bi gotova poguba bila, se v boj spuščati. Samo v Mengšu jih je okrog 1000 bilo. V vsako hišo se jih je najmaj šest vsedlo, pa tudi po deset in še več.

Kakor je že omenjeno bilo, so se že takrat graščaki in kmetje hudo prepirali. Ti so svoje dolžnosti slabo opravljali, večkrat jih celo popolnoma zanemarili. To je plemstvo tako razkačilo, da so podložne povezovali, jih tepli in v ječe zapirali. Zlasti se je gospod Rombihel čez ravnanje kmetov srdil in jih tako ostro kaznoval, da so ga sploh le »gromabik« imenovali. Ker pa tudi trpinčenje ne izda, je Rombihel meni nič tebi nič 30 najtrdovratnejšim kmetom vse posestvo vzel in jih iz Mengša segnal. Ker nimajo nič, s čim bi se živeli, se pogovore, si skupaj potrebno hrano iskati. Nekaj časa so se po Rašici klatili in se od ropa preživeli. Pa pozneje so se tega življenja naveličali in radi bi bili kam za hlapce šli, ako bi bili le smeli. Pa graščaki, katerim zdaj to, zdaj ono odvzeli, so jim smrt na kolesu prisegli. Ne ostane jim tedaj drugega, kakor se še za naprej od plena živeti, dokler bi se boljša priložnost pokazala.

Takrat je v gradiču neki bogat seljan ali prostak živel – Skit po imenu. Seljani so bili taki kmetje, ki so kupljene lastnine imeli, in niso bili nobeni graščini podložni. Ta prostak Skit je imel veliko shramb, zlasti grozno veliko podzemeljsko klet, ki se je skoraj pod celim pohištvom stegnila. Vrata, ki so v to klet peljala, so bila majhna in se niso od zunaj celo nič poznala. Ko se novica sliši, da se Turek bliža, je Skit sklenil, ne z drugimi vred pobegniti, temveč zavetje v kleti iskati. To je bilo toliko laže, ker je bila klet od zgoraj skoz eno luknjo razsvetljena in ker je iz bližnje rupe (šterne) cev vanjo peljala, po kateri se je z majhnim trudom dobra voda dobila. Vso boljšo robo in hrano tedaj seljan noter znosi in neprestrašeno prihod sovražnikov čaka. Le včasi klet zapusti, da bi si divjačine poiskal. Zlasti v Rašici je bilo take reči veliko, tja je Skit najrajši zahajal. Primerilo se je enkrat,da je na velikega medveda pomeril, pa strel je spodletel in divja zver grozovito na strelca plane. Če je ravno močen možak bil, bi mu bilo vendar odklenkalo, ako bi ne bil medveda nekdo od zad ustrelil. To je bil eden 30 izgnanih kmetov, ki je nevarnost Skita videl in mu ravno o pravem času na pomoč prišel. Seljan je bil tako hvaležnega srca, da se je vseh pregnanih usmilil ter jim na ponudbo dal, če hočejoz njim vred v podzemeljski kleti živeti, kjer bodo z vsem potrebnim preskrbljeni in popolnoma v zavetju pred Turki. Kmetje so bili koj zadovoljni. Šli so s Skitom.

Skoraj 14 dni je bil že Skit s tovariši v kleti. Rad bi bil enkrat zopet prosti zrak dihal, nobena nevarnost ga ne ostraši. Vrgel je nase strao turško haljo, ki si jo je v nekem boju pridobil, in je tako oblečen zakotje zapustil. Ura je bila eno čez polnoči. Tema je bila taka, da se ped daleč ni izločilo. Skit se plazi, seveda tiho in varno, ob zidovjih in na vse natanko pazi. Tu je slišal kakega stražnika čez svojo zaspanost plakati, tam drugega spet, ki je Aftala klel; tu so cele trume mrmrale, tam se je razlegal glas velitelja, ki je straže ogledoval. V dveh urah popotovanja je Skit turškega vodjo popolnoma poznal. Ob treh se zopet v svojo klet nazaj poda. Čudne misli mu po glavi rojijo, pa že je sklep storjen, ko k tovarišem noter stopi.

Ko se dan zazori, se Skit zopet vzdigne in zavetje zapusti. Pogumno stopa po cesti in po stanovanju velitelja bara. Ko mu Turki povedo, gre naravnost k Aftalu ter mu veliko denarja na znanje da, ki so ga pobegli kristjani skrili. Skopemu Aftalu se oči bliskajo. »Urno me k zakladu pelji, le brž! Hvaležen ti bom za to, » mu reče. Skit privoli, ga do zaklada spremiti. Med potjo ga vedno Aftal praša, če je res tako obilno peneza skritega. »Za vtoniti v njem ga je,« mu seljan odgovori, »pa naglo stopajva!«

Ko na dvorišče prideta, se Skit še enkrat okoli ozre, če ju nihče ne vidi. Žive duše ni bilo nikjer. »Tu je,« pravi zdaj, »kar tako željno iščeš«. Pri teh besedah prime on Aftala za roko, ga k šterni potegne in tako naglo vanjo vrže, da se ne more braniti ne Turke na pomoč poklicati. »Glava je z majhnim trudim odsekana,« se smeje Skit, »majhna skrb, tudi ostanke podrobiti.« Veselo se vrne zopet k tovarišem v klet.

Kmalu potem so Turki prišli in vas posedli. Njih zapovednik je bil neki trd, krvožiljen in skop mustačar - Aftal po imenu. Kakor je bil na kristjane srdit, ravno tako oster je bil proti svojim podložnim. Le po dve uri je vsaka tropa na dan spati smela in gorje temu, ki bi bil tako zapoved prelomil. Tudi od Turkov je bil tedaj Aftal sovražen, radi bi bili videli, da bi poginil; pa vendar so se ga tako bali, da pri vseh nečloveških poveljih zapovednika besedice ne zinejo. ---

Večer pride. Čudno se Turkom zdi, da bi bil Aftal čez dan miren v hiši ostal, kar se še nikdar ni zgodilo. Drugikrat je ponoči vsaki dve uri po stražiščih hodil, danes je tudi to zaostalo. Ravno tako se godi drugi in tretji dan. Sčasoma se Turki prepričajo, da je moral njih vodja na kako vižo poginiti. Kolikor bolj so bili poprej ostro držani, toliko razuzdanejši zdaj postanejo. Čez dan so pili in razsajali in celo straže zanemarili. Z veseljem Skit to turško zanikrnost vidi. Brez zamude sklene naklep dovršiti.

Ko se noč stori, zopet z vsemi tovariši zakotje zapusti in na cesto gre. Vse je tiho. Turki spe, enega zbujenega ni. Brez spotika zaklenejo kmetje zunaj pri vseh hišah vrata. Okna so takrat še zelo majhna narejali, tako da se nobeden ni mogel skoz splaziti. Neverniki so bili tedaj popolnoma zaprti. Zdaj Skit nekaj tovarišev v Rašico pošlje, z ostalimi pa eno hišo za drugo obstopi in Turke z grozovitim žuganjem primora, mu vse orožje izročiti. Oni mislijo, da je bogve koliko sovražnikov, in res sablje in puške skoz okna ven dajo in milosti prosijo. Ko ima Skit vse v rokah, kar bi mu škodovati znalo, še enkrat pogleda, če je vse trdno zaklenjeno. Potem pa turške konje s tovariši vred zasede in gor in dol po vasi jaha, da bi Turke ostrašil, če bi se kaj ganiti hoteli.

Čez kaki dve uri tudi oni pobegli kmetje z Rašice pridejo in se Skitu pridružijo. Ta reče zdaj hišo za hišo odpreti in Turke povezati. Njih srd in obup ni za popisati, ko zaslišijo, na kak način so zasačeni bili. Pa srd jim malo pomaga, hočeš, nočeš so morali v Ljubljano koračiti in za nečloveško ravnanje zasluženo kazen prejeti. –

Rombihel se je v tem turškem bojevanju slabo obnašal. Obudil je sum, da je s Turki zastopljen. Po višjem povelju je prišel ob vso posest, ki je bila grozno velika. Deželni zbor jo je brez pomisleka Skitu v last dal, ki je največ pripomogel, da so Turki Bistriško dolino in kmalu ves gorenjski kraj popustili. Tistih trideset izgnanih kmetov je pa svoja pohištva zopet nazaj dobilo in jih veselo uživalo, ne da bi kaki drugi gosposki kot cesarju podložni bili. Šele čez 200 let so zvijače nekega plemenitaša njih vnuke spet podjarmile.