Grad na Kolečaju

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Grad na Kolečaju
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




GRAD NA KOLEČAJU


Med Podgoro in Poljanami je hrib Kolečaj. Suhorci in Lipljani dandanes tamkaj sekajo debele bukve ter prodajajo les v daljni svet. Pust je danes Kolečaj. Nekoč pa je bilo tamkaj drugače. Na vrhu Kolečaja je bil lep grad z debelim zidovjem. Grad, čigar razvaline so radovednežem še danes vidne, je postavil v to divjino sam kolečajski velikan. Bil je silak, ki so se ga bali daleč naokrog. In ni ga bilo v tistem času v vsej Beli Krajini človeka, ki bi se mu upal izostaviti po robu. Kolečajaki velikan se je dobro zavedal svoje moči. Kadar je prilezel iz gradu ter vrgel svojo težko gorjačo z vrha Kolečaja na sosednji Belčji vrh, je silovit piš zavel po vsej Beli Krajini. Kmetje v dolini so se v strahu umaknili, ker so vedeli, kaj jih čaka.

Ko se je vihra polegla, je kolečajski velikan prihrumel v dolino, kjer je zažvižgal na prste. Bil pa je takšen jedec, da so kmetje morali izprazniti vse hleve in vse kašče, če so hoteli nasititi njegovo zmerom lačno žrelo. Kdor koli mu je odrekel pokorščino, ga je velikan prijel ter treščil iz doline na vrh Kolečaja, kjer je priletel ob zidovje njegovega gradu in se tarn ubil.

Da je bila nesreča se večja, je nekoč prigodrnjal v vas pod Kolečajem velikanski medved. Pastirji pa so ga nagnali v ovčjo stajo, kjer je kosmatinec sicer podavil nekaj ovac, a je zato izgubil svobodo. Na kričanje in vpitje pastirjev so prišli do ovčje staje na vaškem pašniku vsi možaki. Z združenimi močmi so zvezali godrnjavsa ter ga povedli v vas, kjer so ga zaprli v zidan hlev.

Ko je kmalu potem spet prišel v dolino kolečajski velikan ter zažvižgal na prste z namenom, da bi mu kmetje prinesli jedače in pijače, so bistroglavi belokrajinci odprli vrata zidanega hleva ter spustili nadenj sestradanega medveda ...

Joj, nastala je tepencija, da se nikoli takšne! Medved se je renčeč pognal proti velikanu, kolečajski velikan pa, ki takisto ni bil od muh, se je pričel z njim meriti v moči. Zagrizla sta se drug v drugega, si lomila kosti in se obdelovala, da so frlele dlake od njiju. In da je bil direndaj se večji, so kmetje odvezali z verig prav vse pse, kolikor jih je bilo v vasi. In besna ščeneta so jo med glasnim laježam ucvrla v divji ples. Tam so psi pričeli z ostrimi zobmi obema trgati kosmate hlače ...

Velikan in medved pa nista odjenjala vse dotlej, da nista drug drugega ugonobila. Ko sta se zvrnila na zemljo, so ju požrli psi, da ni na mestu ostalo niti ene dlake.

Tako so bili kmetje pod Kolečajem rešeni nadloge. Nihče pa se ni hotel vseliti v velikanov grad.

Minila so leta. In od ponosnega gradu so ostale na vrhu Kolečaja samo se razvaline kot spomin na tiste čase, ko je tam okoli uboge Belokrajince strahoval neusmiljeni in vavek lačni kolečajski velikan ...