Gozdni strah
| Gozdni strah Tomo Kočar |
| |||||||||||
Jazbeci so res hecni.
Poleti nosijo kožuhe, stanujejo pod zemljo in ponoči, namesto da bi spali, kolovratijo naokrog.
Janko Jazbec ni nič drugačen. Ni grma, ki ga ne bi pretaknil, šopa trave, ki ga ne bi prevohljal, ali poti, ki je ne bi preiskal. Ponoči rad stopi do potočka in si v družbi drugih jazbecev, samih starih dobrih prijateljev, privošči požirek studenčnice in klepet.
S svojim življenjem je kar zadovoljen.
Včasih je Janko pohajal skupaj z ženo Jasno. Zdaj, ko sta v njuni jazbini mladička, to seveda ni več mogoče. Nekdo ju mora čuvati. In ta nekdo je vsak dan bolj siten.
»Le potepal bi se,« kar naprej ponavlja Jasna. »Mene pa puščaš samo z Janezkom in Jano!«
»Saj greš lahko zraven,« prostodušno predlaga Janko.
»In pustim mladička sama, kaj?« se potem razjezi jazbečevka.
Janko se v zadregi popraska po glavi. Ni ravno najhitrejše pameti, a toliko že ve, da sta otroka premajhna za potepanje.
»Pa pojdi na sprehod sama,« nato predlaga. »Jaz bom ostal doma in ju čuval.«
»Mi na misel ne pride,« je še kar sitna Jasna. »Samo skrbelo bi me. Saj še za hrano ne znaš poskrbeti.«
To sicer ni čisto res. Janko je vsako jutro svoji družinici prinesel slasten prigrizek. Je pa res, da to ni bilo vedno navsezgodaj.
Marsikatero jutro je Jasna že davno prebrala Jazbečje novice, preden je Janko priropotal z jabolkom.
»Ha! Temu ti praviš skrb za prehrano!« se jezi Jasna. »Prikotališ jabolko in misliš, da je vse opravljeno!«
»Ampak ... Saj jabolka so zdrava ...«
»Že, že ... Toda če dan za dnem ne ješ ničesar drugega, se jih moraš prej ali slej naveličati!«
Je Janku torej sploh ostalo kaj drugega, kot obljubiti, da se bo poboljšal?
Toda rečeno še ni storjeno. Zvečer je Janko ob potočku zaman tuhtal, kje naj najde bolj raznovrstno hrano za svojo družinico. Z jabolki ni bilo težav, saj je jablana rasla čisto blizu, na robu gozda. Janko je pot do tam dobro poznal. A kje naj najde še kaj drugega? Jagode in maline so že davno posmukale druge živali. In lešnike so veverice pobrale, ko so bili še zeleni.
Kot nalašč ravno tisti večer ni bilo k potoku nobenega drugega jazbeca, ki bi ga Janko lahko poprosil za nasvet.
»A jaz sem pa zrak ali kaj?« je zagodrnjalo nad njegovo glavo.
Jazbec se je presenečen ozrl kvišku in tam zagledal gospo Sovo. Očitno je o svojih težavah tarnal na glas. Sova je zdaj o njih vedela celo več od njega samega. Povedali smo že, da je bil bolj počasne pameti. Dodati moramo, da je bil pri pozabljanju precej hitrejši.
»Mislim, da ti lahko pomagam,« je rekla Sova. »Ampak v zameno boš moral nekaj obljubiti.«
»Obljubim,« je takoj bleknil Janko.
»Saj še veš ne, kaj hočem od tebe,« ga je opomnila Sova. »Mogoče obljube ne boš mogel izpolniti!«
»No ...« se je zamislil Jazbec.»Saj sem obljubil tudi ženi. Ko sem ugotovil, da ne morem držati besede, si mi že ponudila pomoč. Torej lahko obljubim tudi tebi. Potem mi bo že kdo pomagal ...«
Sova se je njegovemu modrovanju od srca nasmejala. Potem je nadaljevala.
»Opazila sem, da s prijatelji pogosto klepetaš ob studenčku. Včasih se vaš klepet zavleče pozno v jutro ... Prav tule, kjer spim,« je pokazala Sova.
»A tako?«
»Tako, ja. Ampak ne morem zaspati.«
»Ja, zakaj pa?« je bil zaskrbljen Janko.
»Ker me motite, klepetulje jazbečje,« je vzrojila Sova. »Le kaj si imate toliko povedati?«
»No, ja,« je skomignil Jazbec. »Moške stvari pač. Ampak če te moti, lahko predlagam, da se mogoče začnemo dobivati malo bliže izviru.«
»To bi bilo v redu,« je rekla Sova.
Potem mu je razložila, kako bo rešila njegovo težavo. Janko ni čisto vsega razumel, a glavno je, da je zjutraj domov prinesel šopek posušenih borovnic, ki jih je nekoč sovi podaril neki polh.
Prav škoda, da zjutraj ni slišal, kaj je sova naslednji dan povedala Šoji. In ta, seveda, vsem drugim.
»Že veste? V našem gozdu je začelo strašiti!«
»Res?« so se ustavljali vsi, ki jih je prineslo mimo.
»Niste slišali nenavadnih šumov?«
»Kot bi kdo stresal listje in lomastil po travi?« je vprašal mišek Miško, ki je ponoči zares slišal nekaj takega.
»Točno,« je kimala Šoja. »To je bil strah!«
»Kaj pa ta strah naredi?« je zanimalo ježka Bunkca.
»Ali grize?« je skrbelo zajčka Šnofka.
»Ali vrešči?« je hotela vedeti srna.
»Vse to in še veliko hujše reči,« je vreščala Šoja. »Predvsem pa straši!«
»Kakšen pa je ta strah?« je vprašal zajček Hops. »Kaj če ga srečam in ne prepoznam? Kako naj potem vem, kdaj naj se prestrašim?«
»O, ne skrbite, živalce,« se je naenkrat vmešala še Sova, ki tisti dan nalašč ni šla spat. »Ko boste srečali strah, ga boste zagotovo prepoznali!«
V gozdu je zavladalo veliko razburjenje. Ptice so se zmedeno spreletavale z veje na vejo, zajčki so se skrivali po grmovju in veveričku Storžku se je zavozlal rep. Zagotovo bi se zgodilo še kaj slabšega, če Sova ne bi povedala, da gozdni strah le ni tako hud, če dobi dovolj hrane. Živalce so hitro obljubile, da bodo vsak dan nabrale nekaj sadežev in jih pustile na posebnem mestu, kjer jih bo strah zlahka našel. V zameno jih bo pustil pri miru.
Janko Jazbec je dobil povsem drugačno delo. Namesto da bi hrano iskal, je moral le vsako noč, v zavetju teme, prinešeno odnesti v jazbino. Joj, kako so bili Jasna in otročiča veseli!
Veverice so rade prinesle prgišče želoda, zajčki prikotalili kak sadež, pa tudi ježki so se pogosto izkazali, vse le zato, da jih strah ne bi slučajno začel strašiti. Tako je bilo moč od tistega dne pred jazbino Janka in njegove družinice vedno najti kak slasten grižljaj. Jazbečji družinici se še nikoli ni tako dobro godilo.
Česar niso mogli pojesti, so shranili za slabše čase. Druge živali so jim namreč iz svojih bogatih zalog neprestano prinašale nove dobrote.
Sovin načrt je popolnoma uspel! Jazbeci so dobili hrano, sova mirnejši spanec, pa tudi o gozdnem strahu je bilo vse manj slišati.
V gozdu je ponoči precej manj šuštenja in mrmranja. Malo zato, ker Janku ni več treba do roba gozda po jabolka, malo zato, ker so se drugi jazbeci začeli zbirati drugje. Iz dobro obveščenih virov, ki jim je ime Janko, so namreč tudi oni izvedeli, da v gozdu straši.
In strašilo bo, dokler bosta mladička Jasne Jazbec premajhna za iskanje hrane. Kako bo potem, bomo pa še videli.