Gostilna »Pri zlatem kozarcu«
| Gostilna »Pri zlatem kozarcu« J. R. |
| |||||||||||||
Tužno je gledal precej časa pred se mladi zdravnik doktor Zdravljic. Slednjič reče gostilničarju: »Je-li Vaša zadnja beseda, gospod Vinovič?« »Zadnja,« spregovori ogovorjeni, ki je bil lastnik znane gostilne »pri zlatem kozarcu« v slovenskem trgu Tihemdolu. »Vi ste mi sicer drag gost, gospod doktor,« nadaljuje gostilničar, »ali kaj več mi ne morete biti v sedanjih razmerah. Vaša zdravniška služba prinaša Vam premalo, jaz pa zopet svoji hčeri Ivanki ne morem dati zadostne dote, da bi vidva lehko brez posebnih skrbi živela. Da, lehko bi se vse zgodilo in Vam izdatno pomagal, ko bi bila moja krčma tako obiskovana, ko prejšnja leta, dokler ni prišel v naš trg sedajni sodnik, doktor Zvitovič, ki vse boljše stanove odpravlja iz krčem vstanovši čudno družbo »Nepivcev« ali kakor pravi »Abstinentov«. Imam sicer še nekaj malega pod palcem ali treba si prihraniti za slučajno silo.«
»Torej ne smem nikakor upali, da bi se kedaj spolnile moje želje in bi peljal Ivanko pred altar,« vpraša dr. Zdravljic. »Tega nikakor ne govorim, gospod doktor,« reče krčmar. »Glejte, da si pridobite zaupanje mnogih bolnikov in ko boste dobro izhajali, je Vam gotova roka moje hčerke. In ako se zopet povzdigne moja krčmarska obrt, da Vas bom lehko podpiral v slučaji potrebe, Vam tudi zagotovim svojo hčer, če bi tudi Vaš položaj še ne bil prav vgoden.«
»Vam ne morem ugovarjati,« pristavi zdravnik, »torej treba čakali in upati«.
»Tako je« pravi Vinovič. »Podpirajva se vzajemno! Vi meni priskrbite mnogo gostov, a jaz Vam mnogo bolnikov«.
»Velja!«Tako reče dr. Zdravljič in se poslovi od gospodarja gostilne »pri zlatem kozarcu«.
Tihidol je prijazen slovenski trg s kakimi tritisoč prebivalci. Ljudje so prav dobri, kot po navadi dobro slovensko ljudstvo. Prebivalci našega trga so pa tudi vesele narave in so se do pred malim časom radi zabavali v prijazni družbi, dokler ni prišel v trg dr. Zvitovič za sodnika. Novi sodnik je tržane popolnoma prenovil. Vse gostilne so bile skoraj prazne. Vsaj možje iz boljših stanov niso zahajali v krčme. Vsi so pa menili, daje sodnik v resnici iz zdravstvenih vzrokov tak »nepivec«, kar pa ni bilo res. On je bil tak radi svoje »milostne« soproge.
Ko je bil dr. Zvitovič vseučiliščnik ni bilo bolj vnetega pivca, kot je bil on. Hudobni jeziki trde celo, da ni samo on vino zmagoval, ampak večkrat tudi vino njega.
Prišel pa je čas, ko je naš znanec iskal si boljše polovice. Dobil je kmalu tako bitje in se zaročil. Bila je precej čedne zunanjosti in pa – kar je bilo njemu najugodnejše – bila je bogata. Smola pa ni vedno le na drevju, scedi se večkrat tudi na posamezne ljudi, scedila se je tudi na absolviranega in izprašanega jurista dr. Zvitoviča. Nekega dne je preveč opazoval vinsko posodo, da mu je vinski duh zlezel v lase, in je bil ves omamljen. In v takem stanu obiskal je svojo nevesto. Kakor pa sploh ženske, ki so bolj navajene na duh »kofeta« kakor vina, zblazne, če vidijo od vina omamljenega moža ali ženina, taka je bila tudi nevesta Julija. Malo, da ni v omotico padla. Komaj so jo vtolažili. Še le, ko ji je dal ženin častno besedo, da več ne bo pil vpijanljivih pijač, še le potem se je v toliko pomirila, da ni zaroke pretrgala.
Ubogi ženin! Dokler je bil samo zaročen je že še šlo. Skrivoma je večkrat spraznil kak kozarec, samo toliko je pazil, da se ni vpijanil. Ali, ali po lepem zaročnem stanu, prišli so dnevi strašnih egiptovskih čudežev, dnevi zakonskega življenja. Kavo, limonado je novi soprog še dobil, druge pijače ni bilo. Prosil je, tarnal, grozil, vse ni nič pomagalo, vezala ga je strašna »častna beseda, da ne bo pil vpijanljivih pijač. Moral se je vdati, če tudi s težkim srcem.
Dr. Zvitovič je bil pa zelo sebičen. Mislil si je, kar jaz ne smem, tudi drugi ne smejo. Zato je začel ljudi odvračevati od gostiln, vstanovil je posebno družbo »nepivcev«, v kateri je dvakrat na teden predaval o škodljivosti alkohola in navduševal društvenike k vztrajnosti. – Kar je on govoril možem, ponavljala je njegova soproga ženam. V kratkem je bil v trgu prevrat. – Krčme so bile vedno bolj prazne, ljudje vedno trezni.
Take so bile razmere v Tihemdolu začetkom naše povesti. Vsem krčmarjem je bilo hudo, posebno pa Vinoviču »pri zlatem kozarcu«, kjer se je prej vsaki večer shajala domača inteligenca, pa tudi drugi gosti, ker je bila izvrstna postrežba in dobra kapljica. Vinovičeva krčma se je imenovala po velikem, vsaj dva litra držečem kozarcu, ki je bogato pozlačen na vzvišenem mestu lepo pozdravljal došle goste.
Vrnimo se zopet h dr. Zdravljiču. Sicer potrt, a vendar pogumen prišel je na svoj dom. Hodi po sobi gor in dol in premišljuje, kaj bi bilo storiti. Naenkrat mu zažare oči, vzame klobuk in palico in se napoti h dr Zvitoviču, katerega najde doma. Dolgo, dolgo sta se pogovarjala. Kaj sta govorila, se ne sme povedati, kajti bila je velika skrivnost. Le toliko povemo, da sta se razila z najboljšim upanjem v srcu.
Minuli so dnevi in tedni, nič novega ni bilo v trgu. Kar prinese nekega dne domači časnik sledeče sporočilo:
Naznanilo.
Minulo jesen je umrl v Novem Yorku v Ameriki Ivan Strosar, rodom iz Tihegdola, ki se je leta 1871 preselil v novi svet. Ker nema postavnih dedičev, zapustil je vse svoje premoženje onemu prebivalcu iz Tihegdola, ki izpije v enem oddušku velik zlati kozarec v znani tihodolski krčmi. Pijača je zastonj.
Ant. Meden, c. kr. notar v Tihemdolu.
Začetkom so se ljudje malo zmenili za naznanilo. Kaj so tudi hoteli, saj možje so bili večinoma »nepivci«, kaj bi jih torej zanimalo. Kmalu pa so začeli bolj in bolj govoriti o bogati dediščini. Ženske so se pri vodnjakih, možje pri skupnem delu le o lem pogovarjali. Sicer nikdo, niti notar sam ni vedel, koliko ravno dediščina znaša, a gotovo mora biti več tisočakov, sicer bi se ne iskali dediči.
Tudi v hišo dr. Zvitoviča je prišla novica. Začetkom so popolnoma molčali o tem. Kasneje je začela gospa izražati svojo bojazen, da bi lahko amerikanska dediščina spodkopala ali vsaj omajala blagodejno društvo »nepivcev«. Sodniku se nekoč zgrbanči čelo in pravi: »Sam sem že o tem premišljeval in sem sklenil toliko časa društvo razpustili, da se konča boj za dediščino«.
»Za božjo voljo,« zakliče gospa, »ali hočeš svoje najlepše delo vničiti?«
»Poslušaj me nekoliko,« pristavi sodnik, »ako ne dovolim udeležbe pri boju za dediščino, pokopljem prav gotovo društvo. Pomisli nekoliko. Z malim trudom se tu lehko pridobijo tisočaki. Skušnjava je zelo velika. Če prepovem udeležbo, izstopijo mi lahko vsi in gotovo ne vstopijo več. Če pa dovolim udeležbo, ostali bodo društvu zvesti.«
»Kaj pa ti misliš storiti, dragi mož?« vpraša Julija.
»Jaz« odgovori soprog, »jaz niti gledali nočem tekmovanja v pijači, ker pijača se meni studi«.
»Prav imaš,« reče žena, »pa vendar veš, malo premoženja tako lehko vdobiti, bi bilo le dobro«.
»Na tak način pridobiti,« de hitro mož, »je vendar sramotno«.
»No jaz mislim,« pravi počasi gospa, »nekoliko več premoženja imeti bi ne bilo škoda in ti si bil v prejšnjih časih dober pivec.«
»Bil sem,« zakliče doktor, »o tem mi več ne govori, ker me rudečica obliva, kedar se spominjam.«
»E, rudečica te obliva, da!« govori žena. »Ti se pa res nočeš spominjati bivših časov. Še ni davno, ko si stal ves zamišljen pred lepim vinskim kozarcem. Vem, vem, da bi bil najrajši, ko bi bil kozarec poln božje kapljice.«
»Imel sem v kozarcu mlado jeguljo in sem jo opazoval,« odgovori sodnik.
Julija hitro pristavi: »E, jegulja, da! Vi možje ste najčudnejša stvar na svetu. Kedar ni treba, bi sedeli cele dneve pri pivu ali vinu. Ne zmenite se ne za denar, ne za zdravje. Ko bi pa lehko s pijačo kaj si pridobili, takrat se pa kujate in kujate.«
Zvitovič skoči po koncu: »Julija, kaj pa vendar zahtevaš? Ti si skušnjava, hočeš me zopet pijači privaditi?«
Samo za ta slučaj, dragi soprog.«
»Jaz bi ne mogel v enem oddušku spiti poln veliki kozarec.«
»Vadi se!«
»In častna beseda, ki sem ti jo dal?«
»Odvežem te za ta čas.«
»To ne gre, draga ženka,« pravi doktor, »od častne besede se ne more začasno odvezati. Ti mi moreš samo za vedno častno besedo vrniti.«
»In ako te od častne besede za vselej odvežem, ali bodeš? …«
»Ne stavi mi nobenih pogojev! Sicer pa jaz nočem, da me odvežeš od častne besede. Jaz nočem več piti. Ne skušaj me!«
Gospa začne si z žepno rutico brisati oči in jokaje govori: »Torej ti nočeš ničesar storiti k boljšemu blagostanju? Res, da imava nekoliko glavnice. Ali pomisli, imava tri otroke, same deklice, katerih ne moreva v sedanjih časih omožiti, ako nimajo lepe dote.«
»Saj vidiš, da jaz ne morem in nočem s pijačo se baviti,« pristavi resno Zvitovič.
»Torej jaz ti brezpogojno vrnem častno besedo!«
»Brezpogojno?«
»Da, brezpogojno, ker vem, da boš ti zmagal«
»Torej naj bo, samo tebi na ljubo, dasi težko. Da mi ne boš kasneje očitala, da sem trmast.«
Polna srčne hvaležnosti objame ga soproga, ker se je konečno vendar odločil, da bo zopet pil. Dr. Zvitovič je pričel takoj priprave. Še tisti večer je sklical društvo »nepivcev«. Povedal jim je svoje misli. Govoril je o vpijanljivih pijačah, da so res zdravju čez vse škodljive, a tu pa tam vendar koristne, posebno pri napornem telesnem delu. In, ko je vsem udom dovolil, da smejo začasno zopet piti in si tako oživljati upanje, da dobijo slavno dediščino, pozdravljali so doktorja navdušeni klici. Mej velikim navdušenjem se je razšlo večerno zborovanje.
Sedaj pa so se začele bojne priprave za dediščino. Tihidol je nagloma oživel. – Gostilnice so se začele polniti posebno ona »pri zlatem kozarcu«. Vsako jutro in vsaki večer so se zbirali »nepivci« in se vadili v pitju. Začetkom so izpivali v enem oddušku četrtlitra, kasneje pol litra, bolj pogumni celo vže cel liter, dalje si še ni upal nikdo.
Krčmar Vinovič si je mel veselo roke. »Če pojde tako dalje, imel bode dr. Zdravljič hčerko Ivanko,« si je mislil, »vendar treba čakati, bomo videli kako bo stvar končala«.
Slednjič je prišel slavnostni dan, dan boja in dan zmage. V prvem nadstropju »pri zlatem kozarcu«, je bila velika dvorana, ki je bila ta dan slavnostno ozaljšana. V ozadju dvorane je bil postavljen impozanten oder z rudečim žametom pogrnjeno mizo. Okrog mize so bili stoli, na katerih so sedeli župan, notar, in nekateri občinski svetovalci. Na mizi se je svetil na novo pozlačeni veliki kozarec, ki je imel odločevati v gotovem trenutku žalost in veselje. Notar Anton Meden ju imel pred seboj z velikimi pečati zaprto oporoko in pa zaželjeno dediščino.
Blizu mize je bil drug majhen oder, na njem se je smehljal v zelenju in cvetju velik sod pilzenskega piva.
Ljudstva se je sešlo ogromno, nikdo ni mogel več v dvorano.
Ura bije deset. Notar se vzdigne in da s tajnim pismom na znanje, da se prične tekmovanje.
Vse je tiho.
Notar prebere še enkrat oporoko in potem dostavi opombo rajnega Ivana Strosarja:
»Vdeležiti se smejo tekmovanja vsi moški iz Tihegadola, ki so stari najmanj 35 let in ne prekoračijo 50-letno dobo življenja«.
Pijača je zastonj onemu, ki zmaga, kdor bi pa ne megel spili v enem oddušku polnega »zlatega kozarca«, plača kazni tri krone.
Začeli so nekateri godrnjati in mnogo jih je odšlo. Tri krone so se jim zdele predrage, ker malo jih je imelo upanje, da bi dobili dediščino. »Kako velika je dediščina,« začeli so vpraševati. Notar jim je pokazal zapečatjeno pismo in povedal, da sam ne ve, vso premoženje je v vrednostnih papirjih.
Od vseh navzočih oglasilo se jih jo samo deset, da se bodo poskusili. Po številkah so žrebali, kako se bodo vrstili. Prvi je nastopil čevljar Hribar. Propadel je, ker izpil je komaj polovico. Za njim poskusil je trgovec Kobal, pa ni šlo. Plačali sta morala vsak po tri krone. Ravno tako se je zgodilo učitelju Lebanu in še nekaterim. Ostala sta le še doktorja Zdravljic in Zvitovič.
Nastopil je zdravnik. Ker je sicer – častno rečeno – dober pivec, malokoga se je vstrašil, a ko je prejel velik kozarec, začel je obupovati. Vendar poskusil je. Pa komaj je polovico spil in kozarec nekoliko bolj nagnil, pljusknilo mu je pivo po vsej glavi, da je bil ves moker. Zmagal sicer ni, a smeha je bilo ogromno po vsej dvorani. Slavnostno prime zadnji borilec, dr. Zvitovič kozarec v roke. Sladko ga pogleda, brke si nekoliko poviha in nastavi na ustnice. Počasi in svečanostno povživa tako dolgo zaželjeno pijačo, pije in pije, dokler – ne izprazne. Pozdravili so ga z gromovitimi živio in slavoklici. Dediščina je dobila svojega gospodarja.
Zvitovič se vljudno zahvaljuje za izkazano mu čast, potem pa da znamenje z roko, da hoče govoriti. Vse potihne. Sedaj prične slavnostno:
»Zmagal sem in dediščina je moja. Vendar pa odločujem, prej, ko poznam dledinsko vrednost, dajo prepustim svojemu prijatelju dr. Zdravljiču, ker upam, da mu na tak način pripomorem k izpolnitvi njegovih želja, da vdobi roko Ivankino, hčerko tukajšnega gostilničarja »pri zlatem kozarcu«.«
Veselja in častilanja, slavaklicev ni hotelo biti konec.
Ves prevzet od veselja vrže se dr. Zdravljič sodniku v naročje in ga objema, pri tem pa mu tiho šepeče: »ti si v resnici zviti Zvitovič pravi listjak«.
Notar se zdajci vzdigne, vzame škarje in prereže kuverto, v njej je bila druga kuverta, v tej tretja in potem še četrta. V zadnji kuverti je bila lepo pozlačena knjiga — dediščina. Notar odpre knjigo in bere naslov: »Dobre posledice zmernega vživanja alkoholnih pijač,«– potem jo poda dr. Zdravljiču. Smeha ni bilo ne konca, ne kraja, ker vsi so spoznali, da je bila vsa dedinska zadeva vravnana od dr. ZdravIjiča in dr. Zviloviča. Prvi je delal na to, da bi ljudje začeli zopet v gostilnice hoditi in da bi on tako prej postal srečen ženin, drugi pa je hotel ženo Julijo prekaniti, da bi ga odvezala od dane častne besede in bi tako smel zopet piti.
Vse po trgu se je mnogo dni smijalo, samo sodnikova soproga Julija je jokala. Ni ji bilo toliko radi grozne prevare, ampak, ker se je bala, da se bo soprog preveč vdal pijači in ho tako konec srečnemu družinskemu življenju. Vendar strah je bil prazen. Dr. Zvitovič je res razpustil društvo »nepivcev« ali »abstinentov«, vstanovil je pa društvo »treznosti«. Kdor je hotel biti ud novega društva, moral se je zavezati, da brez potrebe ne bode hodil v krčmo in da se nikdar ne bode vpijanil. In novo društvo je bilo v resnici blagodejno. Kaj pa dr. Zdravljič? No, dobil je imenovano dediščino, pa tudi Ivanko, ker gostilnica »pri zlatem kozarcu« je bila odslej najbolj obiskovana in Vinovič čim dalje bolj premožen. Pa tudi zdravnik je bil od dne do dne bolj priljubljen in je imel mnogo zaslužka pri bolnikih. Imenitni »zlati kozarec« pa so imeli odslej še v večjem spoštovanji, dejali so ga v salonu na vzvišenem mestu celo pod steklo. Samo pri velikih slovesnostih je prišel na mizo, da je vsak gost nekoliko kapljic pokušal iz njega. Kedar bo prihodnja taka slovesnost, častiti čitatelji, vže sporočim, da pojdete tudi Vi pokušat.