Gospodin Franjo (Amerikanski Slovenec)
| Gospodin Franjo. Roman. Podlimbarski |
Manjkajo številke od x-127 na dLibu.
| |||||||||||||
'V sredini tihe gozdne prirode bom preživel zimo ter skrbel za delavce,' je premišljeval, sedeč na vozu. 'Morda ne potečejo tedni mirno, a vsekakor je tam prijetneje nego v mestu pri brezsrčni družbi. Zadnje tedne sem nekako otrpnil za vse, kar se godi na otoku. Gotovo izvirajo od tam tudi koristni poizkusi, poštena stremljenja, dobra volja, toda vse to utone v krivicah teh krutih ljudi. Čemu imajo Jovico toliko časa zaprtega, čeprav so prepričani o njegovi nedolžnosti!' Obžaloval je, da njegovo pričevanje ni osvobodilo Miloševiča, kar je obetal Danici. V Tuzli je bil parkrat sklenil, da sede na konja in pojezdi pod Konj-planino ter izpregovori z deklico, toda okolnost, da ni mogel rešiti njenega brata, ga je zadrževala od izleta. 'Še to zimo se hočem ruvati z Bierkopfom — tako je nadaljeval svoje misli — potem pa hajdi dalje v svet! In Danica pojde z menoj. Tukaj me bodo zasmehovali, da vzamem preprosto deklico, pa ona ni iz takozvanega nizkega rodu, saj je hčerka hercegovskega vojvode. Njenega očeta ni imenoval ne cesar ne sultan za vojvodo, narod ga je dvignil na ščit, ko je bil spoznal njegovo silno dušo in plemenito ter požrtvovalno ljubezen do Hercegovine. Svojo ženo bom gledal s svojimi očmi: kakšna se bo zdela drugim ljudem, za to mi ni mar.' In začela se mu je smehljati rodbinska sreča, kakršno je videl pri Hrenovih: tu in tam kakšne neprilike in sitnosti, a človek se jih privadi in za njimi zašije tem lepše solnce sreče. Sklenil je, da že z novim letom odpove deželni vladi službo. Ker je bil z njo dogovorjen za trimesečno odpoved, bi moral služiti še do konca sušca. In spomladi z Danico dalje v svet, kamor kaže božji prst.
V Samojlovem hanu je trebalo poduškati, ker voznik je moral spotoma naložiti meso in še nekaj drugega brašna za delavce. Samojlo in njegova žena sta skrajno prijazno pozdravila inženirja, ki se pa za njih uslužnost ni zmenil dosti in je le priganjal liferanta, naj hitro odmeri.
"Oh, gospod inženir! Kako sem vesela, da ste se zopet vrnili. Zdaj zopet zavlada toliko potrebni mir v delavski koloniji," je govorila sveža in brhka gospa Etelka in Samojlo je zlostno kimal, obračajoč oči zdaj na inženirja, zdaj na ženo.
"Kaj do zdaj ni bilo miru?" se je začudil Vilar.
"Vsa hrana je bila za nič, ker ni prišla iz vaših rok."
"Čudno, da morejo samo moje roke deliti take dobrote."
Tedaj je priskočil Samojlo. "Gospod inženir, vi boste s svojim vplivom vsekakor dosegli, da se izboljšajo razmere. Vi ste hraber človek, vas se bodo bali. Toda kar se tiče znamk, ne pojde po vašem. Bog pravični ve, da ni mogoče; z njimi stoji in pade vsa moja kramarija."
"Ste li v tej zadevi dobili kaj od deželne vlade?"
"Dobil in odgovoril sem, da odneham od znamk, a v tem slučaju precej zvišam ceno živilom za deset odstotkov. Zdaj imajo na izbiro. Boga mi, rad grem od tod, itak se « pripravljajo stvari, ki nas vse skupaj lahko čez noč pomečejo z naših prostorčkov. Čemu so mi pa dali v hišo štiri puške, ako ne zato, da se branim razbojnikov."
"Pomislite, gospod inženir, streljamo naj! Bog pravični, ali je res že tako nevarno!"
"Ne lomi z rokama, Etel-leben! Samuel Blaustift je lojalen, državi vdan človek, zato so mi zaupali orožje. Ime Blaustiftov je na visokih mestih na dobrem glasu. Moj oče David Blaustift je bil liferant generala Hainaua na Ogrskem. Hainau je imel mojega očeta rad, še zapreti ga je dal."
"Ek!"
"Po nedolžnem seveda. Moj oče je dobil ukaz, dobaviti ovsa za celo kolono; tako je zvedel za ves vojni načrt. Da ne bi česa izblebetal nepoklicanim ljudem, ga je dal Hainau zapreti. Čez dva dni ga je izpustil, prosil odpuščanja in bogato ga je nagradil. Dosti so se trudili moji predniki za državo in niso obogateli. Zato pravim: naj mi zaupajo še štiri topove, tlake jim pa le nočem delati."
"Vidim, da so bili vaši predniki res uljudni ljudje —"
"In poštenjaki, kar sem tudi jaz. Jaz in poštenje, to si je tako blizu kakor palec in mezinec: drug lahko drugega objame in poboža. Vsakemu sem rad pomagal. Le naj vam pokaže moja ženka, koliko Bošnjakov ima zapisanih, ki so dobili pri nas blago na počak. Seve — na brado dajati, to ugonobi trgovca, in zato nismo prišli semkaj, da bi tukaj potratili, kar smo si pošteno pridobili onstran Save. Poleg vseh udarcev me pa doleti včasi tudi sreča."
"Ker ste pošten in dober človek."
"Pred dvema dnevoma sem zvedel pri sodišču v Tuzli, da sem postal pravi zemljiški posestnik v Bosni. Veste, ta han ni moj; s travniki vred je last deželne vlade, jaz sem samo najemnik. A zdaj sem postal pravi bosenski zemljak. Če se mi v hanu ne obnese, se polotim poljedelstva."
"To je dobro," je rekel Vilar.
"Dobro," je potrdil Samojlo ter z rokama zaigral ob pazduhah. "Glejte, kako me je hotel nabrisati neki aga ne daleč od tod v Posprečju. Za Mujago Kujundžiča ga imajo zapisanega. Pride Mujaga lansko zimo k meni in pravi: 'Brate, posodi mi 300 bank! Postaral sem se in pred smrtjo bi rad potoval v Meko. Čez poletje ti denar vrnem'. Dobro. Ker sem vedel, da ima lepo in ugodno ležeče posestvo, sem mu posodil. Napisal sem pobotnico, namazal Mujagi s tinto palec. Tako — zdaj pritisni palec sem, to je tvoj podpis. Koncem zime je odšel. V njegovi odsotnosti je njegova sladkosneda bula vedno pošiljala k meni: zdaj po kavo in sladkor, zdaj po riž in moko, včasi se ji je zahotelo tudi moje slivovke. Njen dolg je narastel na 100 goldinarjev, ker jemala je vedno na upanje. Pet mesecev je pobožni aga potoval in molil. Tam le sredi poletja pride domov. Omlati pšenico, pobere fižol in koruzo, otrese češplje, toda nič ga ni k meni. Napotim se torej k njemu, da se kaj pomeniva dva pobratima. Mujaga je baš sedel na pragu svoje hiše ter iz peharja jedel sočne češplje. —
"Sedaj res zastaja sekanje, toda za to sem odgovoren jaz," je govoril Vilar. "Povsod leže kupi hlodov, ki jih po sedanjih potih ni mogoče spraviti v denar. Videli boste, kako bo vse to po novem letu frčalo v dolino."
Gozdar je temno gledal. 'Da bi le ti kmalu sfrčal iz našega tabora!' si je mislil. Ta neprestana želja ga je navajala, da je povsod iskal prilike, kako bi inženirju priskutil službo.
Malenkostne Bierkopfove nagajivosti niso škodovale Vilarju, pač pa so od političnih in bojnih dogodkov, vršečih se tisto zimo, nepričakovano padle na njegov čisti značaj težke sence, ki so ga spravile v navzkrižje z odločujočimi krogi v Bosni. Odločeval pa je pri takratnih razmerah samo vrhovni general v Sarajevu; vojaštvo in uradništvo ga je imenovalo bosenskega vicekralja, takšna moč je bila združena v njegovih rokah; prideljeni mu civilni adlatus mu je moral tudi pri naredbah nevojaškega značaja le kimati.
Razglasitev brambnega zakona z dvoletno aktivno službo se je le polagoma širila po zasedenih deželah: po nekaterih svetu odleglih krajih so zvedeli o novem, zakonu šele koncem novembra. Razburil je obubožano, v nadah o novi upravi prevarjeno ljudstvo, in različni agitatorji so imeli lahko delo, nagnati prebivalce goratih in težko dostopnih krajev k uporu. Slikali so nevarnosti, ki prete ljudstvu, in jih poveličevali na vse mogoče načine. Švaba hoče Bošnjake tako organizirati, da bodo sami streljali na domače ljudi, dasi do tega nima pravice, ker vrhovni glavar Bosne in Hercegovine je še vedno sultan. Vojak se bo dve leti valjal po vojašnicah in ko pride domov, ne bo za nobeno delo. Razvadil se bo, navadil se hrane, kakršne doma ne more imeti, odtujil se bo domačim šegam in starodavni edinopravi veri. Na duši in telesu pohabljen, se vrne domov kot suženj mehkužnosti, kot propalica in postopač. Tako so govorili agitatorji in ne brez uspehov. Dočim je brambni zakon podkuril že obstoječi nezadovoljnosti in ogorčenosti, so vesti o vstaših, nastopajočih v Krivošiji in Hercegovini, zbujale nado, da se bliža veliki dan. Te vesti so silno pretiravale, ker njih namen je bil, v pronicavo luč postaviti vstaško gibanje, kateremu ne more priti do živega vojaška sila. Po njih so rastle uporne čete kakor gobe in vsak vstaški vojvoda je baje poveljeval 'hiljadam junakov,' ki jemljo in plenijo obmorska mesta južne Dalmacije. Dalje so se širila lažniva poročila, da se snujejo po vsem slovanskem svetu in tudi v Angliji odbori za podpiranje vstaje. Takšne novice so marsikaterega omahljivca spravile v vstaški tabor. Agilni Stojan Kovačevič in nekdanji turški buljukbaša Salko Forta, oba tedaj poveljnika majhnih čet, broječih do 200 mož, sta s pregovarjanjem, žuganjem in strahovanjem pobunila malone vso Hercegovino; drugi četovodje so zanesli plamen vstaje v južno Bosno, Krivošija pa, kjer je bil že spomladi 1881. l. razglašen brambni zakon, je stala že oktobra, ko so se začeli vojaški nabori, v očitnem uporu.
Za vstajo ugodna tla so se nahajala samo v onih krajih, kjer je zemljepisna lega, značaj težko pristopnega sveta ter obupnost bednega ljudstva silila k odpornosti. Ves bosenski svet severno od Sarajeva je ostal miren, ker tukaj je bližina naših mej onemogočila vsak odpor; ta del Bosne obsega rodovitne ravnine in nizke do vrha obrasle planine; pri urejenih agrarnih razmerah bi preživil lahko dvakrat toliko prebivalstva, kakor ga preživi sedaj; posestniki in soposestniki ali najemniki te rodovitne zemlje niso poslušali agitatorjev, ki so jim obetali uspehe zelo dvomljive vrednosti, ker človek gre kakor žival po samoohranskem nagonu vedno le tja, kamor kaže korist in varnost; niso zgrabili za orožje, čeprav so pisano gledali na mnoge tuje koloniste, ki jih je vlada naselila med njimi, na davke, na tlako, sploh na ves novi red, ki so ga smatrali za nered in nasilje. Na bosenskem vzhodu, namreč v tuzlanskem okraju, ločenem po reki Drini od svobodne Srbije, je zastavila agitacija sicer z vso silo, opravila pa je malo, ker tudi tu je bilo prebivalstvo imoviteljše, nepristopno negotovim obljubam in kar je glavno, mejna reka Drina, dobro zastražena, bi zabranjevala večjim četam za slučaj poraza svoboden prehod na varna tla. V Belgradu je vladal takrat knez Milan, ki se je čutil varnejšega v tujini nego na domači zemlji. Hlepel je po kraljevski kroni, ki si jo je 6. marca 1882. 1. res posadil na glavo. Tega je skrbelo tisto zimo novo dostojanstvo, zato je želel z Avstro-Ogrsko najboljših odnošajev in je skrbno pazil, da bi bosenski upor ne dobival kakšne zaščite iz njegove države. Ker je pa od Belgrada do Drine precej daleč in je večina njegovih podložnikov sovražila značaj in njegove tendence, se je vkljub njegovi nevtralnosti dan na dan zgodilo, da je v Bosni kompromitiran človek našel ob Drini na srbski strani dobre ljudi.
Pri izplačevanju drvarskih dnin je zapazil Vilar, da od obroka do obroka narašča nezadovoljnost v delavskem taboru, da se v njem čimdalje bolj razvija agitacija za odpravo nedostatkov. In začel je slutiti, da se pod to pretvezo pripravljajo delavci na drzna podjetja. Pri izplačevanju koncem novenjbra je doživel neprijeten prizor. Poprej so drvarji toliko uvaževali svojega dobrega gospodina Franja, da mu niso zavrnili niti ene znamke, ker so upali, da sčasoma uredi to sporno stvar po njih želji, a sedaj je Lazar Tunguz nabral pri tovariših polno pest znamk — agitator je imel široko pest — ter jih vrgel inženirju pred noge.
"Nu, Tunguz, še ogrel se nisi v našem taboru, pa že prodajaš nezadovoljnost. Čemu šuntaš tovariše, ki hočejo mirno opravljati svoj posel?" je vprašal Vilar, strmeč v svoje listine in jedva kroteč jezo. Iskal je primerno besedo, s katero bi zabrisal nastop nasilnega Hercegovca, primerno odbil udarec, tako da bi se videlo, kako se glede osnovanih zahtev ujema s tesači, sicer pa zahteva pokorščino, brez katere ni mogoče uspešno delo. Dvignil je glavo in vso družbo je obršnil z zadivljenim pogledom.
"Stopi bliže, Tunguz, da si pogledava naravnost iz oči v oči!" je velel.
"Hercegovec je napravil tri trde korake proti Vilarju. "Evo me, gospod inženir! Kdor išče vraga, lahko ga najde."
Vilar je ostolbenel ob takšni predrznosti. "I ti ga najdeš. Prijatelj, nihče ni navezan na naš tabor. Komur ne ugaja tukaj, naj mi odpove in paj gre. Tvoje besede toliko pristojajo drvarju, kolikor niz biserov žilavemu vratu."
Vodja orožniške patrole, tisti, ki je bil pol leta poprej odvedel Mušiča iz hana ob Oskovi v Tuzlo, je spoznal brezuspešnost pogona za harambašo. Togotno je zamahnil z roko ter se okrenil k Samojlu. "Na čigavem konju je odnesel zločinsko življenje?"
Vilar je pristopil bliže In rekel: "Na mojem."
"Na vašem? To je čudno."
"Tu ni nič čudnega. Duškal sem v gostilni, moj konj pa pod pristrešjem. V sili si ga je kaludjer izposodil."
"A tako. Dovolite, gospod inženir, da vas o stvari izprašam in denem vaše pojasnilo na protokol," je rekel z zapovedujočim glasom vodja ter mignil družbi v han.
Stvar je bila enostavna, orožniški vodja pa jo je v svoji stanovski vnetosti razblinil v široko testo. In kakor pekovski mojster iz razteptanega testa poljubno gnete najrazličnejše krušne oblike, tako so iz orožnikove izpovedbe dva tedna pozneje pri sodišču spekli domnevo, da je morda inženir nalašč nastavil ubeglemu hajduku svojega konja.
Ko je bil Vilar opravil pri orožnikih, je sedel na Samojlove sani in Manojlo ga je peljal pod Konj-planino. Vso pot mu je brnel današnji dogodek po glavi. Čudno naključje! Človek, čigar sestri je obljubil svojo pomoč in svojo veliko ljubezen, je postal hajduški glavar! Prijazno je občeval z njim, potegnil se je zanj, ko je videl, da se mu godi velika krivica, in zdaj je za glavo tega človeka razpisana denarna nagrada. Morda je v gorski vasi že sam zakrivil zločin požiga, morda že lepi na njegovem handžarju nedolžna človeška kri. Tako se je mučil Vilar in nikakor ni mogel spraviti nesrečnega človeka v sklad s svojim nravstvenim naukom. Ni se vpraševal, kaj poreče svet o njegovi ljubezni: tuzlanski svet se mu je zdel toliko ničemen, kolikor se je temu svetu on sam zdel smešen in preziranja vreden. Zaradi ugrabljenega konja ni bil v skrbeh; vedel je, da ga Jovica v tem malo dostopnem, po orožnikih zastraženem ozemlju ne more dolgo rabiti. V hudi stiski si ga je izposodil, da je ušel preganjalcem. Vprašal je v Živinicah pri knezu, ni li jahal mimo kaludjer, pa tam ga nihče ni videl; nadejal se je, da zve kaj v hanu ob Oskovi, kamor se je pripeljal že v mraku, pa han je bil prazen in Mušiča več ni bilo v dolini.
Ko je Bierkopf tisti večer slišal, kaj se je zgodilo, je zakipelo v njem čuvstvo škodoželjnosti. V zlobni radosti se je zamolklo rogal ponižanju tega pri drvarjih tako uglednega, pri gospodi pa tako sovražnega inženirja. Težko je čakal dneva, ki ga osvobodi sovražnika.
Nočni spanec je pomiril Vilarja, ugladil mu je živčno razdraženost. Drugo jutro je mirneje gledal na dogodek prejšnjega dne. Začel je opravičevati Jovico in čim več je mislil o njem, tem bolj se mu je utrjevalo prepričanje, da sta si v nekem oziru podobna, da teče njiju usoda vzporedno po dveh tirih. Že se je bil popolnoma zavedel, da smatrajo tudi njega za samosvojega človeka, za takšnega, ki hoče po svoji glavi vse zasnovati in uravnati, ki se ne boji težkoč življenja, izviraj očih iz tragičnih nasprotij med bornim posameznikom in mogočno družbo. Ni ljubil tistih potuhnjencev in tihošlapov, ki po vseh straneh pomagajo sramotiti in zatirati oni zasužnjeni narod, iz katerega so se sami' rodili, občudoval pa je ljudi Miloševičevega kova. Borbo narodov za osvobojenje in za svobodni razvoj lastnih sil je smatral za največjo stopnjo nravnosti, zato je hitro opravičil dejstvo, da teče nedolžna kri, kadar prikipi takšna borba na svoj višek.
Nameraval se je napotiti v Mušičev han, da tam kaj zve o Jovici in o svojem konju. Pa tega ni bilo treba, ker blizu desete ure je zagledal na poti pred kolibami dva orožnika, ki sta spremljala njegovega konja, poleg katerega je korakal otožni Bobojedac, držeč ga za uzdo. Pogrela je inženirja radost, ob enem pa ga je zaskrbelo, kaj je z Jovico. Ali so ga morda vklenjenega že odgnali pred vojno sodišče, ali jim je utekel? Nič več se ni čudil, da je zašel Milosevic na pot oboroženega upora, saj je takrat v zasedenih deželah gorelo in vrelo na vseh straneh; z neba ali odkod je padlo oznanilo, da je človek brez svobode, kar riba brez vode.
Eden orožnikov je stopil k njemu v sobo in prosil za pismeno potrdilo, da je oddal konja. Potem je izvlekel iz listnice razmečkan kos papirja in ga pomolil Vilarju. Na listu so stale v naglici in z grobo pisavo pisane besede: "Oprosti mi, gospodine Franjo! Do smrti sem Ti hvaležen za konja. Jovica." Ta list so našli zataknjen za uzdo. Orožnik ga je zahteval nazaj, da ga priloži svojemu pismenemu poročilu. Spravljajoč papir v listnico, je škodoželjno in porogljivo migal z glavo, kakor bi hotel reči: Ta razbojnik ti ne bo dolgo hvaležen.
Precej po orožnikovem odhodu je pristokal v sobo Bobojedac. "Oj, da pišem, tri dni bi ne napisal vseh svojih jadov!" je prekanjeno vzdihnil.
"Najprej mi povej, kako si prišel h konju. O tvojih se pomeniva pozneje."
"U-u — včeraj, ko sem kuhal kašo za otroke, je pridirjal tvoj konj pred mojo kočo. Z njega je skočil razbojnik, ki je nekdaj ušel iz manastirja, potem iz ječe, a ne uide svinčenki, tisti, ki se je toliko prismojal z učenjem otrok. Butnil je z roko ob okno, da se je razletelo na kose. Zazrl se je strašni kaludjer v mojo izbo tako divje, da so mi otroci od strahu počepali krog ognja. Najmlajša dva sta si ožgala obleko in naga sta zdaj, kakor sta bila gola, ko sta se rodila. Zavpil je Jovica v mojo izbo: Konj stoji zunaj, povedi ga gospodinu Franju! Nato je izginil. Pobral sem otroke in jih nakrmil. Potem sem šel vun, da zasedem tvojega konja-viteza in odjaham k tebi. Pa me dolgo ni hotel sprejeti nase. Gladil sem ga in mu prigovarjal, ker na konja treba gledati kakor na svojega brata, a jahati ga treba kakor dušmanina.
Delavci so smeli slaviti sultana, in niste se ganili, da bi jim zaprli usta. Na kraju strmine ste stali, od koder ste zdrknili v prepad. Tu moramo vsi vleči ob težkem vozu okupacije, vsi moramo biti v enem taboru. Kdor ne gre z nami, je proti nam."
"Nisem mislil, gospod general, da postane človek tako hitro veleizdajalec," je prostodušno pripomnil Vilar.
General mu je z iztegnjenim kazalcem odmignil pred nosom. "Prenaglih obratov, skokov tu ne smemo delati. Tudi jaz bi rad videl red v deželi, a kakor vse kaže, treba počakati, da izumrje rod, ki je videl okupacijo."
"E-e, dve generaciji morate izumreti," je pristavil brigadni adjutant, ki je bil navzoč pri vseh generalovih službenih poslih.
Vilar je kakor pred Lisinskim ugovarjal vsaki točki obtožbe. Govoril je prepričevalno, brez hinavstva, z zanosom mladega entuziasta. Ko je odbijal sumničenja veleizdajstva, se ni topil v meževi hiperlojalnosti. Iz stisk bosenskih ljudi so se mu rodile široke misli in vsem je dal duška.
"Zakrknjenost, neverjetna zakrknjenost," je šepetal pl. Merks generalu.
"Naj se zgodi z menoj karkoli, pravica je pa le na moji strani," je končal oni svoj zagovor.
Ostre poteze na generalovem obrazu so se nekoliko ugladile, zazrl se je v vzhičeno inženirjevo obličje ter rekel: "Vse kaže, da pripadate tistim ljudem radikalnih nazorov, ki mislijo, da bo precej drugače in bolje, ako se krepko zabavlja vsemu, kar se nahaja pod solncem. Zakaj se niste zadovoljili s tem, kar ste dosegli za drvarje? Oni so imeli svoj materialni dobiček, vi svojo duševno naslado."
"Srečal sem nesrečne ljudi in s tolažbo v srcu sem se ustavil pred njimi. To so moji zločini. Da ni te nesrečne vstaje, te prenagljene vseobčne razburjenosti, bi bil v drvarski koloniji vzpostavil red, ki bi bil koristil ugledu bosenske uprave. O tem sem vedno mislil. Kar se tiče vstaje, sem nedolžen, ni mrvica veleizdajstva ne tlači mojega poštenega značaja. Gospod general, dobili ste v svojo oblast človeka, ki nikdar ne bo bežal pred svojo usodo; do kraja hočem nesti svoj križ, pa naj bo še tako težak."
Generala so ozlovoljile te besede; mahnil je z roko v zrak, da mu že vse preseda. Čez hip se je površno naklonil inženirju in ta se je vrnil v svoj zapor.
"Ta inženir ima vratolomne nazore," je rekel general, sedeč pri pisalni mizi in brskajoč po listinah. "Mladi ljudje hitro vzplapolajo, kakor bi gorečo vžigalico podtaknil pod otep slame. Vlogo Katona in Bruta bi radi igrali."
"On je metal goreče vžigalice v bosenski smodnik," se je po svoje prilagodil tuji misli pl. Merks.
Izraz generalovega obraza je kazal, da resno o nečem premišljuje. "Ni napačen človek, toda neizkušen. Pravi, da so Bošnjaki siromaki. Ni siromak oni, ki malo ima, ampak tisti, ki mnogo zahteva. Na rokah bi jih nosil, ko bi ne imel ukaza, jih krotiti z naglim sodstvom."
"Zakaj se nam pa ne vdajo? Brezpogojno naj sprejmejo našo kulturo, gredo naj za našimi stremljenji in videli bodo — a-a!" je rekel pl. Merks, prebračajoč svoje listine.
General je pomislil o tem, kakšno čudo bi videli Bošnjaki in kako naj gredo za našimi stremljenji. "Ako začnemo premišljevati, zadenemo na vseh straneh na protislovja," je rekel in umolknil.
Vilarju se je zgodilo kakor pol leta prej Jovici: kot obče nevaren človek je moral ostati v zaporu; kadar se vremena zjasne, ga puste na svobodo. Tako je bil razsodil general. In pozabili so nanj. Prišla je spomlad, on je bil še vedno zaklenjen v svoji sobici. Spoznavši svoj položaj, je klanjal glavo v dolga premišljevanja. Vrtele so se njegove misli krog državne politike in človeške zlobnosti. Prej njegovo srce ni bilo dovzetno za mržnje, zdaj mu je legla neka črna usedlina sovraštva na dno srca. Hodeč po sobici, je stiskal pesti, škrtal z zobmi in žugal nekam. Da sq kaznive človeške misli, bi ga zaradi njegovih bila takrat lahko obsodila general in njegov avditor. Mnogo grešnikov vzgoji slepa in zakrknjena uprava sama. Življenje mu je postajalo čimdalje bolj pusto. Prej se je vsaj razvnemal ob preiskavi, ponavljal svoje zagovore ali se pripravljal na noge, zdaj ga ni nihče izpraševal, živa duša se ni zmenila zanj. Vojak mu je prinašal iz kazinske kuhinje hrano, pospravljal po bornem stanovanju; z drugim človekom ni mogel govoriti. Včasi pa so mu nastopale lepe ure, kadar se je v nemoteni samoti domislil Danice. Pride dan, ko ga naposled vendar morajo izpustiti; takrat zbeži na krilih svobode in ljubezni k njej, s katero prične novo življenje. Tudi Jovice se je mnogokrat spomnil. Ali še živi? Kod se skriva? Ali se bori v svoji Hercegovini, ali je bežal za svojo sestro? Mnogo je premišljeval o tem nenavadnem človeku. In zgodilo se je, da je zdolaj na dvorišču slišal imenovati njegovo ime.
Neko jutro prve dni aprila ga je, dremaj očega še na postelji, probudil velik hrum in rožljanje verig. Skočil je k oknu poglerdat, kaj se godi na dvorišču. Pet trdo vklenjenih Bošnjakov, trudnih in na smrt izmučenih, je stalo ob zidu pod močno vojaško stražo. Vojak-pisar je z velevažnimi kretnjami postavljal pisalne potrebščine po mizi. Za njim je stal vojni sodni zbor, nekakšni vojaški porotniki. Pristopil je major-avditor Lisinski s šopom papirjev pod pazduho in precej za njim general s svojim pribočnikom. Začela se je obravnava, kratka in površna, po zakonu, ki je ostal iz dobe landknehtov. Vilarju je ob takšnem prizoru vselej trepetalo srce. Pri zaprtem oknu ni skoraj ničesar slišal; zamaknil se je v apatične obraze obtožencev, ki so ravnodušno poslušali majorja, kakor da stoje v cerkvi pred propovednikom, čigar naštevanje grehov jim le malo gre do duše. Lisinski je jetnikom iz listine nekaj čital, potem jim je nekaj govoril, izpraševal je priče.
Ko je končal, so si začeli možje v sodnem zboru nekaj našepetavati, potem so potegnili sablje v znak, da so složni v svoji sodbi.
Avditor se je zopet obrnil k obtcžencem in jim objavil sodbo. Tedaj se jih je polastil nemir, njih verige so zarožljale.
Ni bil baš izvežban v takšnih ponočnih sestankih; njegov sestanek se mu je zdel tako pustolovski, da se ni smatral za verskega odpadnika, ko je namišljeni Turkinji, stopivši pred njo, po turški hohnjajoč, zašepetal: "Allahu ekber!" (Velik je Allah!) — pozdrav, ki se mu je zdej najprimernejši.
"Večji nego Allah je naš pravoslavni Bog!" je kakor izpod škafa zadonelo iz širokega jašmaka in Vilar je ostolbenel, spozna vši Miloševičev glas. Toliko je bilo njegovo strmenje, da je preslišal besede: "Hajdi z menoj, gospodine Franjo!"
Jovica ga je zagrabil za desnico, z drugo roko je odprl vratca v ograji. Vedel ga je na temno dvorišče napol razpadle hiše. Stopila sta pod cvetočo češpljo. Harambaša je vrgel s sebe žensko haljo; za njegovim pasom so tičali samopali in handžar. Tiho je govoril: "Evo, gospodine Franjo, v moji trdnjavi sva. Ne posrečilo bi se ti, zaslužiti lepe cekine, razpisane na mojo glavo. Milan in Vazko spita nedaleč od tod nemirno hajduško spanje. Po preteku ene ure, preden bi mogli navaliti orožniki, smo vsi trije že na gorah."
Vilarja je zamrazilo od te družbe. Čutil je, kako močno drži Jovica njegovo mehko desnico v svoji koščeni. "Sam sem še jetnik in nimam vzroka, ovaditi te onim, ki mi delajo krivico," je rekel. "Toda odkrito ti povem: tvoj posel mi ne ugaja. Izpusti mojo roko! Žge jo kri, lepeča na tvoji."
Jovica je izpustil Vilarjevo roko. Otožno je rekel: "Žal, da je zastonj tekla kri v sveti osvobodilni vojski. Da ni proklete nesloge, bi se bili držali, dokler bi nam ne prišla zunanja pomoč. Kjer ni sloge, ni zmage."
"Ali si bil v Hercegovini?"
"Bil. Osvetila sva se z Vazkom Atifu Sarajliji. Na Arslan-agičevem mostu blizu Trebinja ga je dohitela zla usoda. Ljudstvo sem rešil najničemnejšega psa. To si štejem v zaslugo."
"Pogubil si ubogega Mušica," je očitajoče rekel inženir.
"Žal mi je njegove nedolžne krvi. Z Vazkom in Nikoličem smo šli v hladni noči, izmučeni po dolgi poti, spat v han ob Oskovi. Vazko ni mogel odoleti želji, da bi še enkrat videl strica in mu povedal, kako je poginil Sarajlija. Šel je ponoči v Pilič k Peru in mu povedal o naši lakoti. Prinesel nam je hrane in za drugi večer nam je nastavil Mušič v hanu polno košaro suhega sadja, kruha in slanine. Zopet smo prišli počivat v njegov han. Dva sta spala, eden je stražil. In še tisto noč so nas napadli orožniki. Nekdo nas je ovadil. O nevera, da bi te ne bilo! Vsi trije smo ušli, Mušica pa so zvezali in odgnali v Tuzlo. Bodro je korakal na morišče. Gledali smo iz zakritja nanj, pa pomagati mu nismo mogli. Brez strahu je nastavil prsi gvinčenkam. Njegova kri me bo do konca dni palila na duši." Jovica je snel čepico in se pokrižal.
"Zakaj si me zvabil sem?"
"Hotel sem ti sporočiti pozdrav Bajičeve matere in Danice —"
"Kdaj si govoril z njima?"
"Tisti dan, ko sta se peljali k Savi. Na Majevici- planini sem preoblečen za turško bulo sedel k njima na voz in ju spremil malone do Brčke. A pozdrave sem dobil včeraj. Ne čudi se temu! Kakor imate vi svojo pošto in brzojav, tako imamo mi svoje zanesljive zaupnike, po katerih gredo naša poročila, včasi tudi pismena, širom naših dežel. Bajičeva mati ti ni mogla pisati, ker je zvedela, da so te zaprli in bi ti ne izročili pisma. Po meni ti javlja, da je ne išči v Nišu, ker se nahaja v Belgradu, kamor je bil premeščen njen sin Živko."
Vilar se je zazrl v moško smeli Miloševičev obraz in se zahvalil.
"Še to ti povem: obupal sem o bosenski svobodi; še preden odcvete to drevje, bom z Vazkom na svobodnih tleh."
"Kar se tiče bosenske svobode—ona vzklije takšna, kakršne še ni bilo tukaj. Ob puškah in handžar jih še nikdar in nikjer ni bilo prostora za prosveto. Poleže se razburjenost v deželi, mir se povrne in po milejših zakonih se bo vladalo. Zakoni so podobni strunam: lahko se nategnejo, lahko se jim popusti; kako se vrše, to je odvisno od razmer, ki so bile tu doslej res zamršene. Pride Čas, morda še le čez desetletja, ko se mogotci onkraj Save sami prepričajo, da treba to odločno in krepko ljudstvo, premagano z orožjem, še z ugodljivostjo v mnogih upravnih strokah in z ljubeznijo pritegniti k sebi, in ko se bodo moji soplemeniki na jugu zaupljivo ozirali na našo stran. Pozdravi mi onstran Drine Bajičevo mater in Danico! Kakor hitro me izpuste iz te ječe, pridem za vami."
Jovica mu je potresel desnico. "Brate, nevarna je zate moja družba, zato se morava ločiti. Da se živa in zdrava vidiva v svobodi! Beži!" Po teh besedah je stopil k razdrapani hiši in popraskal po vratih. Vilar je hitel domov Skrivnostni sestanek ga je zelo razburil.
Zadnjega aprila je dobil pismeno obvestilo, da je svoboden in mora v treh dneh zapustiti zasedene dežele. Posmejal se je izgonu. Navdalo ga je silno čuvstvo osvobojenja, neka dolgočasna teža mu je padla s prsi, kakor takrat, ko je v svojem srcu zatrl misel na Katico. Triumfiral je, da se mu je končalo bosensko življenje za vselej. In zakipela je v njem želja po novem mirnem delu. Njegova delavnost ne bo tako suha. ko bo Danica njegova žena. V vso osnovo njegovega življenja pronikne ona kakor voda v suho zemljo.
Drugo jutro se je že peljal preko Majevice- planine. Kako vzorno in idilno si je mislil urediti svoj delokrog, ko je lansko poletje hodil k drvarjem! Koliko neporabljene sile, nevkovane razpenjavosti kipi v njem in vse je hotel položiti na oltar bednih ljudi izmučene Bosne. Mučil se je kakor riba v plitvi vodi. Izgnali so ga, ker je nosil svoje srce odkrito na dlani in je zahteval pravico za hlapce in sužnike, bežati mora, ker je govoril resnico. Kakšno razočaranje je doživel! V temi mračnega dne je ležalo ravno Posprečje, je stala Konj-planina, ko se je z vrhov poslednjikrat ozrl nazaj.
S podjenim duhom, z velikim hrepenenjem in vdano ljubeznijo se je pripeljal v Belgrad. Tu je pri Bajičevih ostal do srede poletja. Sanje in resničnost, oboje se je spojilo Danici v mogočnem valu. Sreča ji je podala obe roki. Ni se mogla premagovat1 pred mladim, krasnim človekom. Mnogokrat so ji kipele solze ginjenosti, a njeno oko se je smejalo. Prve dni avgusta so pozvali Vilarja v Macedonijo k gradbi železnic. Drugo pomlad je prišel po Danico. In šla je za njim, kakor gre človek v temni noči za prižgano plamenico.
Nekega toplega dopoldne sredi aprila sta kolovratili dve muslimanki po cesti iz Zvornika ob Drini. Počasno sta se vlekli, nizko sklonjenih glav, kakor bi se sramovali vojakov, ki so se vežbali na prostoru, ležečem ob reki. Prišedši na mesto, kjer je bila Drina na obeh straneh dostopna, sta vrgli s sebe žensko obleko in dva brhka Bošnjaka sta skočila v hladno vodo. Vojaki so ostremli; častnik je ukazal streljati s slepimi naboji, ker ostrih ni bilo pri rokah. Beguna sta srečno preplavala na oni breg. Bila sta Jovica in Vazko. Dospela sta še pred Vilarjem v srbsko prestolnico. Vazko se je šel učit čevljarstva, Jovica je sprejel učiteljsko službo. Dvajset let je učiteljeval v Srbiji. Ko se je v začetku našega stoletja uprla Macedonija turškemu gospostvu, se je tudi v njem prebudila stara vstaška kri. Gnalo ga je tja, kjer so podjarmljeni in ponižani ljudje lomili verige in okove in se dvigali s prvobitno, nikdar prej zaslišano silo na zatiralce. "Plaziti se po Zemlji kakor senca, ki izgine, kadar se poljubi oblakom in solncu, takšnega življenja sem se naveličal," je pisal Vilarju, ki je bil takrat zaposlen pri gradbi švicarskih železnic. Šel je v kosovski vilajet, kjer je leto dni poučeval na srbski šoli. Potem je zamenil knjige in pero s handžarjem in puško ter stopil v srbski vstaški komite. Bil je že osivel mož, ko se je jeseni 1912. l. pridružil s svojo četo srbski vojski, prodirajoči na Kosovo.