Gospodična Kajón
| Gospodična Kajón. Portêt. Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Grahar.
| |||||||||||
Sedel sem po kosilu pri oknu. Vroče julijsko solnce je žgalo s tako silo, kakor bi sijalo poslednjikrat. Na cesti je prahu malone za ped visoko. Žive duše ni mimo okna; vse se je poskrilo po senčnih kotih…
Dolgčas, neizrečeno dolgčas!
Že od nekdaj nisem vedel po kosilu kaj početi. Spati nisem hotel, ker sem se bal, da bi me zvečer glava ne bolela; čitati pa nisem mogel, kajti čutil sem nekako čudno utrujenost v vseh udih, tako, da sem se le s težavo zdaj pa zdaj na stolu premaknil. Solnce mi je žgalo v obraz, ali toliko moči in trdne volje nisem vzmogel, da bi zagrnil okno. Muhe so letale po meni; zdaj mi je katera sedla na nos in me šegetafa z nožicami, druga zopet mi je lezla počasi in premišljeno po spodnji ustnici; stresal sem z glavo na vso moč, kar mi je prizadevalo sila neprijeten, bolesten čut v sencih, — ali rok nisem mogel premakniti…
Na cesti se prikaže stara ženska; nepremično strmi v okno, naravnost váme. Na glavi ima svetlorudečo, za tilnikom privezano ruto. Obraz je koščen, oglat; vse črte kažejo čudovito trdnost in vztrajnost, le nos je neznačajno zavit, bel in mehak… Pa čemu strmi starica tako vame? Desno oko je izgubljeno, punčica nepremična, trepalnice ne trenejo niti za hip, mej tem ko šviga levo oko sila živahno in neutrudno iz kota v kot po globoki, temni jami…
Tu je pri oknu.
„Gospodičina so poslali…“ izpregovori s sladkim prijaznim glasom in mi pomoli drobno pisemce, pri tem pa me pogleda v moje veliko začudenje tako zlobno, kakor svojega najhujšega sovražnika…
„Blagorodni gospod Grahar!
„Težko, zelo težko čakam, kedaj me posetite, da se v Vaši preprijetni družbi odtegnem vsaj za hip temu prozajičnemu svetu (sic!), ter se popnem na perotih duhovitega razgovarjanja v idejalne višine… Mnogo Vam imam povedati, premnogo!… Tu ga nimam človeka, da bi kaj razumel o vzvišenih stvareh, zato Vas prosim, pridite, če le kako mogoče, danes po šoli… Klanjam se Vam!
„Ps. Kaj pravite k najnovejši številki „Ženskega lista“?… A o tem se pomeniva ustno…“ K.
„Ps. Kaj mislite k sujetu: „Prešeren in žensko vprašanje?“ Originalen je vsaj — ne?“ K.
„Naprej!“
„Klanjam — ““
„O, gospod Grahar, silno —, da, sedite prosim, silno ste me razveselili… Kako se Vam godi?… Kaj mislite, gospod Grahar: Prešeren in žensko vprašanje?… A o tem se še pomeniva… Prosim, odložite!… Pa tu je prevroče, — ali se Vam ne zdi prevroče?… Izvolite v drugo sobo… Kako je tu razmetano; prav sram me je… Pa to je ženijalno, — ah, oprostite, nisem hotela reči, da sem jaz ženijalna…“
Sedel sem na zofo.
Na mizi leže trije elegantno vezani letniki „Lj. Zvona“ in vse letošnje številke „Ženskega lista.“ Okno je zagrnjeno s težkim zastorom, le ozek solnčni plamen se dviga ravno mej menoj in gospodičino, ki sedi na stolu meni nasproti ponosno, dostojanstveno.
Njen obraz preprežen s plitvimi, komaj vidnimi gubicami, je tako medlo bel, kakor mleko, če se mu primeša veliko vode. Nos je okrogel ter se nagiba nekoliko k zgubanim, le prav lahno rudeče nadahnjenim ustnicam. Majhni, vodeni očesi stojita preblizu skupaj, obrvi nad njima pa so visoko vzdignjene. Gospodična Kajón je velike, nenavadno velike, nerodne postave; oblači se zmirom črno.
„Dovolite, da Vam nekoliko postrežem… prosim, ne branite se, vino človeka navdušuje… Tu so cigarete — izvolite! Ali veste, da jaz pušim? … To mi je postala nekaj časa sem prava potreba.“
Obraz se ji je nabral v bolestne gube, kadar je dala cigareto v usta; ali jaz sem pogledal v takih slučajih vselej v stran.
„Ah, oprostite mi, če sem Vas preveč nadlegovala s svojim vabilom —.“
„„Prosim, prosim, v veliko ves —.““
„— ali veste gospod Grahar, zame je prava srčna potreba, da govorim zdaj pa zdaj s človekom, kateremu pusto vsakdanje življenje še ni vzelo vseh idejalov —.“
„„Ah, gospodičina, ta kompli —.““
„— toda o čem sva se hotela pomeniti? … Napravite mi uslugo, gospod Grahar!… Prosim, pijte, — ali Vam vino ne ugaja —?“
„„Ali prosim —.“
„— in cigareta Vam je ugasnila… tu so užigalice, izvolite! … Kaj sva govorila? „Prešeren in žensko vprašanje !“ … Kako mislite? To bi se dalo napraviti, ne?“
Sedel sem na svojem mestu popolnoma omamljen, ne da bi se ganil. Imel sem nekako tak čut, kakor bi stal čez glavo v vodi. Kot šumeči valovi mi je bilo govorjenje na uho. Hipoma se osvestim, ko umolkne gospodičina.
„Dovolite, gospodičina Kajón, če se ne motim, se Prešeren čisto nič ni bavil z ženskim vprašanjem.“
„„Mislite? … No, pa vzemimo: „Trubar in žensko vprašanje…““
„Dovolite gospodičina, Trubar vender ni —.“
„„Tudi ne?… Škoda! Napravimo torej: Koseski in žensko vprašanje…““
Prekinil sem jo tako glasno, da se je vsa prestrašena zganila na svojem stolu.
„Gospodičina, prosim Vas za božjo voljo, ti ljudje vender niso imeli prav ničesar opraviti z ženskim vprašanjem…“
Skoro mi je bilo žal svojega okrutnega tona, kajti gospodičina je izgubila mahoma ves pogum in tok njenih besedij se je tako korenito zajezil, da je le tu pa tam ob strani privrel kak studenček na dan.
„Torej, gospod Grahar, nasvetujte mi, prosim Vas, kako prikladno snov za „Ženski list“. Jaz imam sicer mnogo, premnogo mislij, toda vrté se mi po glavi tako urno, da jedno komaj dobro razumem, pa je že nikjer več ni… oh, časih mi je čelo kar v ognju, povem Vam… A jaz klepečem, — prosim Vas, nasvetujte mi…!“
„To ni tako lahko, gopodična… Pišite, recimo, karkoli o slovenskem ženstvu…“ „„Kako to mislite prosim?… Kakšne idejale naj priporočam in sploh, kakšno stališče…““
Govorila je vedno bolj jecljaje, dokler ni naposdled umolknila, kakor polagoma usahne studenec v pesku.
„Ne razumem Vas, gospodična. Tu ni treba priporočati nobenih idejalov. Pišite o ženstvu, kakoršbno je… Naslikajte mlada, naivna dekleta, ki jim ni druzega v mislih, kakor moški, — a poleg teh pa omikane, izobražene ženske, ki se skušajo na vsak način osvoboditi moškega vpliva — itd… To, mislim, bi bilo za Vas.“
„„Oprostite, jaz ne vem prav, kakšno stališče…““
„To je res; prav dobro, gospodičina!… Tu lahko zavzamete dvojno stališče… Lahko opišete drugo vrsto ženstva, namreč emancipiranke tako, da so obupale nad moškim svetom še-le tedaj, ko so se jim prikazale gube na obrazu in jih nihče ni več z zadovoljstvom ogledoval; takrat pa so se hipoma čutile učene in svobodne in so si nataknile naočnike…“
Strahom sem umolknil.
Gospodičina se je mej mojim govorom začela nemirno premikati na stolu; stisnila je ustna in lahna rudečica ji je stopila v lica; gledala pa me je tako zabodeno, da mi je beseda kar zastala na jeziku.
Nisem si mogel takoj razlagati ne svoje, ne njene zadrege. Toda, ko sem malo minut nato odhajal, uzrl sem slučajno na stranski mizici mej papirnatimi rožami in v posrebrenem okvirju fotografijo mladega moža, majhnih, živih očij in črne brade.
„Ah,“ mislil sem si, „jaz bedak!“