Gospodična Irma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospodična Irma
France Bevk
Izdano: Prosveta, 35/154-196 Chicago, 1943.
Viri: dLib 154, 155, 157, 158, 159, 160, 162, 163, 164, 165, 167, 168, 169, 170, 172, 173, 174, 176, 177, 178, 179, 181, 182, 183, 184, 186, 187, 188, 189, 191, 192, 193, 194, 196
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. dno

1.[uredi]

Pomlad v marcu, ko je že zadišalo po zemlji in so prve ptice že priletele z juga. Solnčen nedeljski popoldan med petjem zvonov; prej blatne ceste so se odprle ko beli trakovi na vse strani in so vabile ljudi v okolico. Istega popoldneva je šla Irma Zavnik na izlet v Brda. Na njenih posetnicah, ki so bile iz neznanega vzroka črno obrobljene, je stalo natisnjeno pod njenim imenom “Blagajničarka trgovine z železnino ‘Kovač in drug’”. Bila je ne videz vesela in vedra. Glavo je nosla visoko, kakor bi od hipa do hipa rasla više pod brsteče kostanje. Ostra senca njenega vitkega telesa se je plazila za njo in se zapletala v rogovilaste obrise veja. Njen nasmeh je bil blesteč, kot bi lzviralo iz njega vse, kar je tistega dne v prirodi živelo in cvetelo. Zdaj se je ozrla na desno, zdaj na levo; vsakokrat so ji oči zablestele v drugačnem ognju. Ob njeni levici je hodil Lenart Trpin, ob desnici Emil Mrak. Oba sta bila uslužbenca trgovine “Kovač in drug”. Prvi prodajalec, a drugi knjigovodja. Irma je bila starejša kot Lenart, prav tako velika, a videti večja. Emil je bil manjši od nje, strejši, le njegov ptičji obraz ga je delal mlajšega. Irma si je mislila: “Kako smešen par bl bila midva!” Nekoč mu je Irma to tudi rekla. Emil se je zavedal svoje neznatnosti, zato je hodil iztegnjeno, ravno ko sveča; oster in raven nos, ki je bil podoben nosu slavnega Storžka, je bil obrnjen naravnost. Debela palica, rožena očala iz navadnega stekla in visok klobuk so mu delala vnanji videz mogočnejši. Oči so mu zrle sanjavo, skoraj žalostno. Glas mu je bil moški, govoril je skopo, a preudarno. Lenart je hodil upognjeno, tiščal roke v žepih in delal dolge korake. “Vedaš se ko kmet,” mu je dejala Irma. Še poteze obraza je imel nekako sirove: široke lične kosti, krepke čeljusti, globoke očesne vdolbine in vbočeno čelo. “Krapinski človek,” ga je Emil imenoval v šali. “Ti glej sebe — — pritlikavec!” ga je zavrnila Irma. “Kaj je tebi to dejal?” jo je vprašal Lenart; njgova beseda je bila mehka, skoraj plaha; v obrazu večno smehljanje.

Irma je zabrisala s pudrom in šminko gosta gubice okrog oči in na licih; zdaj se je zibala med “Krapinskim človekom” in “pritlikavcem” ko boginja. Podolgovat obraz, grški nos, kostanjevi lasje. Slednji dan je grozila, da si jih odreže. Gibi njenega telesa so bili izzivalni, kot bi ga ponujala vsem očem. Z boki se je zdaj dotaknila Lenarta, drugič Emila. Občutila je, kako je bil Lenart nebrižen za njen dotikljaj, nasprotno je Emilu zatrepetalo telo. Vse ne Irmi je bilo jasno, le njene oči so bile kot zastrte. Zakrivale so strasti ljubezni in sovraštva, skrivnosti materinstva in temnih nagnjenj.

Emil bl bil rad prodrl v dno teh oči. Vsak hip se je ozrl vanje. “Lenart, ulomi mi cvetočo mladiko! Glej, tam ...” Lenart ni videl v njenih očeh ničesar drugega kot v očeh drugih deklet. Le nekaj neizpolnjenih sanj je gorelo v njih. Zdaj ni vzel rok lz žepa, malomarno se je ozrl: “Kje?” Irma se je ugriznila v ustnice, zadela z boki Emila: “Pojdi ti!” Ta je slušal. Med hojo se je tepla z mladiko po kolenih, tiho je siknila: “Tepec!” Lenart ji bil ljubši.

Ljudje so bežali iz mesta kot iz Sodome. Prehitevali so se in zaostajali. Nebo je bilo jasno. Vesela govorica, ščebet in smeh otrok. Nanovo prebujena mladost, še glas in pogledi — ljubezenske sanje. Pod mostom je šumela Soča; čista, globoka in sinja. Na vejah ptice, ki so se zdaj zdaj dvigale v lokih pod sinjino neba.

“Kmalu bo vse ozelenelo; že je videti pahljače.”

“Tam je cvetje ...”

Noge so bile poskočne kot bi plesale. Govorica prazna, o solncu, lepem dnevu, prirodi, a v nji je bilo nekaj prazniškega, božajočega.

“Zemlja je še rjava, rjava ...”

“Toda diši. Ali čutite?”

Nosnice so trepetale. Duša je srkala od koraka do koraka, od prizora do prizora. “Tu stoji še razdejano poslopje.” Nekaj zelenja je bilo zraslo okrog razpokanih ostankov zidov. V poletju bodo cvele še razvaline.

Pred obcestnimi krčmami so sedeli ljudje. Mize in klopi so bile zasedene. Nekateri so posedli na trato. Ni jim bilo do vina, pomlad je razburila njihovo kri. Z Oslavja je bilo videti Goriško polje, Vipavsko dolino in Obsočje globoko v ravnino. Cesta se je vzpenjala, kakor da se prepleta med vinogradi, med rjavo, na globoko razorano zemljo. Ob samotnem vinogradu je ležal kos granate, pokrit z rjo in prstjo. Kje je sedaj človeška kri, kje so kosti? Veliki, rdeči šopki cvetočih breskev so stali po pobočju, tudi češnje so že brstele. Iz daljave, izza holma so gledale češnje. Bele hiše; nova trta jih je ovijala že četrto leto.

Irma je strmela predse. Dva zaljubljenca sta se bila na samoti nekje objela, zdajci nista opazila, da sta zopet med ljudmi. Njuni duši sta bili omamljeni od solnčne nedelje, od lepote cvetočih breskev in od dehtenja zemlje. Irmi je skrivnostno gorelo v dnu zenic.

“Prva avstrijska bojna črta.” Na obeh straneh ceste je bilo videti po pobočju vijugaste vdrtine, napol zasute, porasle s travo. Emil je bil v vojni; radi trpkih doživetij ga je zanimalo vse, kar je spominjalo nanjo.

“Tam je bila prva italijanska črta,” je pokazal Lenart. On ni poznal groze vojne morije; imel je drugačne grenkostne spomine na tiste dni.

“Stati na mestu bi bilo tisti čas nevarno,” je pomislila Irma in postala na gladki, beli cesti med nekdanjima bojnima črtama. Zamižala je ob živi predstavi, kako brezštevilne krogle predirajo njeno telo. “In vendar,” je pomislila, “če bi v življenju ne bilo drugega izhoda, nič lažjega kakor storiti kaj takega.”

Cesta je naredila ovinek, padala pod se, za holmom je stala krčma. V nji in okrog nje je bilo živo kot v čebelnjaku. Gostje so sedeli in stali v izbi in v veži, v točilnici in v kleti, pred hišo in na verandi. Mize na vrtu so bile gosto zasedene. Ljudje so pili, peli, govorili vse križem; nekateri so razvili iz papirjev prigrizke, ki so jih bili prinesli s seboj. Števerjan je gorel v rdečem sijaju, pol Sabotina je ležalo v senci.

Irmi že med potjo ni bilo več do smeha, a se je nenadoma predramila in razživela. “Čemu se vrtimo na istem mestu? Sem!” Stopila je mimo vodnjaka, sedla na trato med dvema vinogradoma. “Emil, po vino!” In Lenartu, ki je ostal: “Čemu ne sedeš? Ne boš umrl.”

Po slednji trpki zamišljenosti je postala Irma razuzdano vesela, kakor da hoče s tem zamamiti svojo notranjost, a le za nekaj hipov. Nato je bila vsakokrat ujedljivo grenka, dokler ni izbruhala vsega, kar je blodilo njeno dušo. Lenart jo je poznal. Bal se je, da jim ne pokvari izleta.

“Kaj si tako težkega mislila po poti?”

Irma je pogledala v gole veje drevesa ob hiši, kakor da razmišlja, ali naj pove. Lenartovo vprašanje ji je dobro delo.

“O ljubezni sem mislila.”

Lenart je legel ns trebuh, se oprl na komolce. Njegov koščeni obraz se je zresnil.

“O ljubezni se lahko misli,” je dejal, “a o nji se ne govori.”

“Zakaj bi prav o ljubezni ne govorili?” se je razburila Irma. “O vseh neumnostih lahko, le o ljubezni ne.” Čez hip molka: “Nisem mislila samo o ljubezni, tudi o tebi ... o sebi ...”

To je Lenart vedel, a je molčal. S prsti je kopal trato, da se je prikazala rjava zemlja. Irma je bila razdražena.

“Zakaj zdaj molčiš?”

“Kaj naj govorim?” je hotel reči, a ni dejal ničesar. Želel je, da bi se Irma izgovorila in umirila. Lenartov ravnodušni molk jo je dražil še bolj. Za hip je gledala v gručo ljudi na cesti, nato se je trepetaje obrnila do njega.

“Sramotno za žensko, boš dejal, a ti me siliš, da govorim. Ali si videl ona dva na cesti? Pred ljudmi sta se objela, ker se imata rada ...”

“Mar hočeš, da tudi jaz tebe?” je vprašal Lenart smejé. Irma ga je pogledala tako, da mu je smeh onemel in da se je zresnil. “Prava ljubezen se ne izraža v objemih in v besedah, ampak v dejanjih.”

“Kje so tvoja dejanja?” je rekla Irma tiše, da bi je ne slišali ljudje. “Izbegavaš mi. Nihče ne ve, kaj misliš in čutiš, če si tega sploh zmožen ...”

Lenart je sedel znova, gledal v suho travo, iz katere so poganjala prva, svetlozelena stebelca, jo trgal in metal na kup.

“Ne sanjarim, živim. Kar pride — pride. Saj te ljubim.” To besedo mu je bilo vselej zoprno izreči. “Nikogar na svetu nisem do danes imel tako rad. Toda čutim, da imaš rajši ti mene kot jaz tebe. Človek ne izbira sam svojih nagnjenj.”

Irmine ustnice so trepetale. Njene oči so gledale skozi pol zaprte trepalnice, prodirale so globoko. Ljubezen, s srdom pomešana, ji je sijala iz njih.

“Kdor ljubi močnejše, je na slabšem. In to se mi upaš reči v obraz?”

“Zakaj bi tajil? Če govorimo že o ljubezni, ne varajmo se!”

“Tvoja ljubezen je torej za me nekaka miloščina?”

Irma se je užalila. Lenart ji ni utegnil odgovoriti. Emil se je vrnil z vinom in tremi kozarci. Hodil je dolgo, v točilnici se je trlo ljudi. Irmi je bila njegova odsotnost ljuba, vendar ga je zbodla: “Po smrt te bomo poslali.” Nato: “Prinesi kruha!”

Lenart je gledal v solnce, ki se je vse zlato razlivalo po obronkih. Vrhovi cipres nad Števerjanom so se rahlo nagibali v vetru. Pozabil je bil že, kaj ga je vprašala Irma. V srcu je nosil dvom, zdaj je prilika nanesla, da ga lahko izreče.

“Ljubezen?” je vprašal bolj sebe nego Irmo. “To ni zgolj ljubkanje. Treba je skupaj živeti, v dobrem in v slabem. Jaz sem ubog. Tebi se hoče ugodnega, brezskrbnega življenja. Naj te imam tisočkrat rajši nego ti mene, ne mogel bi ti dati tega, česar bi ti hotela. Ali je taka združitev mogoča? To je prav tako, kot če bi se jež zaljubil v kokoš.” Irma se je grenko nasmehnila. “Primera je nenavadna ... Ali je res?”

“Včasih nisi govoril tako,” je dejala Irma počasi in ogledovala poslednjo potezo koščenega obraza, kakor da ne more razbrati namena njegovih besed. “Ti bi hotel, da tvoja žena trpi pomanjkanje?”

“Tega ne bi hotel,” se je razburil Lenart. “Toda — če pride do tega ... Uboga sva, ljubiva se — kdo bo zmagal? Uboštvo ali ljubezen? Če boš pripravljena spati na tleh, čakati boljšega, bo zmagala ljubezen. Če pa boš čakala, da bi legla že prvi dan na svilnate blazine, sedla k obloženi mizi, bo zmagalo uboštvo ...”

“Torej — ni se treba poročiti.” Grenek, zaničljiv smeh je igral na Irminih ustnicah.

“Ni se treba ljubiti, ne misliti, niti govoriti o tem. Slednja beseda je kot dim, ki se razkadi.”

Irma se je ugriznila v ustnice. Emil je prinesel kruha. Prezgodaj. Ni se še bila izgovorila. Popadla je kozarec in ga vrgla na skrivaj v vinograd. Emilu je ukazala: “Nalij!” Ta je iskal tretjega kozarca, se čudil, a Irma je trdila: “Dva si prinesel; videla sem. Ali si zaljubljen?” Emil se je hotel vrniti, se ozrl v Lenarta, ki mu je dopovedal z očmi, in obetal. Z gotovostjo se je spomnil, da je bil prinesel tri kozarce. Bolestno se mu je nategnil obraz, užaljenoet in upor sta mu sijala iz oči.

“Tri kozarce sem prinesel. To vem natančno!”

“Kje so?” je vprašala Irma zlobno. Lenartu, ki je bil nalil ostala dva: “Ne bom pila.” Nato Emilu, ki je omahoval in ni vedel, kaj naj stori: “Četudi prineseš drugega, ne bom pila.”

Iz tal je puhtela vlaga, Irma ae je dvignila. Ljudje ob mizah so postajali od trenutka do trenutka veselejši. Počasi, drug za drugim so se odtrgali od praznih steklenic in kozarcev. Odšli so med glasnimi vzkliki in razbrzdanim smehom ... Lenart in Emil sta jedla in pila, a jima ni teknilo. Molk je ležal ko kamen na njih. V Emilu se je bila užaljenost trdo zavozlala. Irma mu je nekoč dejala: “Rada bi te videla srditega.” Povedal ji je, da se je bil v svojem življenju enkrat razsrdil. Nato je bil obolel. Smešno. Irma ga je opazovala po strani, s pol zaprtim očesom, se spomnila tega in se nasmehnila. V tem nasmehu se je nenadoma izpremenila. “Ali ne bosta meni ničesar dala?” Pila je iz obeh kozarcev, jedla kruh iz obojih rok.

Zapad je bil rdeč. Vijoličaste sence so pokrivale pobočje Škabrijela, Trnovskega gozda in Nanosa. Večerna sapa je postajala vsedalj močnejše, zemlja je dehtela kot prej. Iz mraka so brneli glasovi zvonov. Daljen klic in smeh sta udarila čez obronke.

Irma se je smejala, naglo popito vino ji je bilo udarilo v glavo. Ni tehtala izgovorjenih besed. Kamorkoli se je ozrla, povsod je plavala pred njo Lenartova podoba. On je bil vedno čudaški, vendar je čutila, da se je v njem nekaj spremenilo. Ali ljubi drugo? Rada bi se bila do dobra zgovorila z njim, kar vpričo Emila ni bilo mogoče.

“Prišli so bili znova do vojne črte na Oslavju. Emil je začel: “Ko smo bili v Galiciji ...” Vsako pripovedovanje o vojni je začenjal z istimi besedami, kot se začenja slednja bajka: “Živel je nekoč ...” Irma ga je prekinila: “Nehaj! Kakor da si ti edini, ki je nekaj doživel ...” Nato: “Hodi za petdeset korakov pred nama! Z Lenartom bi rada nekaj govorila.”

Emilu se je zdelo za hip, da ne bo mogel premakniti nog. Zamižal je in zatrl čuvstvo v sebi, da ni storil kaj nepremišljenega. Lenartovega opominjajočega klica: “Irma! —” ni slišal. Pospešil je korake, ni se ozrl. Ko je dosegel razdaljo petdesetih korakov od Irme, se ni ustavil, bežal je.

“Kaj naj bi bil konec najinega razgovora?” je vprašala Irma Lenarta, kakor da se ni nič zgodilo. “Po tvojem se ne moreva poročiti, kar jaz ... ker jaz, ne bom ležala na tleh. Misliti o ljubezni je dim ...”

“Zakaj si odslovila Emila na tak način?” je vprašal Lenart mračno.

“Kaj ti je do njega? Odgovori na moje besede!”

“Ali je treba, da ga mučiš, ko je že nesrečno zaljubljen?”

“Saj mučiš ti mene. Ne morem zato, če je njegovo nagnjenje do mene večje, nego moje do njega ...”

“Če boš taka, ne pojdem nikoli več s teboj,” je pribil Lenart iz odkrite nevolje. Klical je: “Emil! Emil!” Ta je bil že izginil v mraku. “In če bi jaz tako počenjal s teboj?”

“Poizkusi!” se je ugriznila Irma. V drobnem drgetu ji je prešinjalo telo nekaj neznanega. “Usmrtim se ...”

“Ne verjamem.” Lenartove ustnice je spreletel zaničljiv nasmeh. Bil je prepričan, da Irma v takih trenutkih le igra. Segel je v žep in ji pomolil revolver. “Če imaš dovolj poguma, izvoli!”

“Saj — zdaj ni treba,” se je za hip odmaknila. Nenadoma je obstala, kot bi jo kača pičila. Norčevanja ni prenesla. Njen ponos je bil ranjen. Zaslutila je, da se med obema odpira globok prepad. Zgrabila je za orožje. “Daj sem! Toda prej umrješ ti ...”

Lenart jo je prehitel. “Počakaj!” Ni mogel vedeti, kaj bi bila Irma storila. Dvignil je roko v zrak in sprožil ... Trije zaporedni poki so ostro odmeli v noč. “Zdaj pa ga le vzemi, če ga hočeš!”

“Pusti me na miru!” je v histeričnem joku planilo iz Irme. “Kaj imaš danes z menoj?”

Nekaj težkega je leglo na Lenartovo dušo. Koraki so peli, črne sence so stale ob obeh straneh poti. Od Solkana do Gorice se je lesketalo jezero luči. Petje.

Ob ovinku je ob skali čepelo nekaj temnega. “Aj!” Irma je kriknila in se oklenila Lenarta. Bil je Emil. Tamolkli, trepetajoči glas je vprašal: “Kaj se je zgodilo?”

“Nič, nič,” je odgovoril Lenart.

Irma je vzdihnila, kakor da se ji je v srcu nekaj utrgalo.

2.[uredi]

Tistega večera Lenart ni razumel neme govorice Irminih oči, ki so ga vabile. Mudilo se mu je domov, kjer bi bil lahko sam s svojo srčno razdvojenostjo, ki je nikoli v življenju ni tako grenko občutil kot tistega večera. Ko je bil sam s seboj, mu je postalo pusto, znova si je želel na ulico. Nemiren je hodil po sobi, nato je pritisnil obraz na šipe. Gledal je čez hiše, v daljavo, preko luči v temo, na Brda ... Je morda tam zarja njegovega življenja, njegova sreča?

O lepoti življenja in o sreči je sanjal še v dneh, ki so bili zanj grenki. V spominu je oživel njegov oče, predmestni trgovec: rdeč obraz in velik nos, prsti na rokah skrčeni, kot bi očitovall dušo grabeža in skopuha. Dokler je bila živa še mati, ni Lenart stradal ljubezni ne kruha. Po materini smrti je legla v očetovo zakonsko posteljo dekla, široka ženska z visečimi lici in prsi. Postala je otrokom mačeha. Ti so zajokali, hodili spet v podstrešje, občutili trdo očetovo roko, ki jih prej nikoli ni tepla. Lenart se je spomnil na pripovedko o mačehi. V podstrešju je mislil nanjo in jokal. Laskala mu je misel, da je on junak te bajke. Takrat so ga bili pri igri dregnili v oko, da je vpil od bolečine. Oče ga je nesel k zdravniku. Oko je ozdravelo, le po barvi se je razločevalo od drugega toliko, da je videl včasih nanj le kot skozi pisano meglico.

Med vojno je bil oče pri vojakih, mačeha je z otroki zbežala v hribe. Lenart se je z bolestjo in žolčem spominjal bremen, ki mu jih je nakladala mačeha, da ga je zbadalo v prsih. Bal se je, da bo bruhnil kri. V njegovi duši se je kopičil gnev. Imel je velike oči, videl je še tisto, česar ne bi smel videti. V hišo je zahajal vojak. Nekega večera je Lenart spletal v mostovž, gledal skozi temnice v kamro, dokler ni zaspal ... Naslednjega jutra se je hudobno režal mačehi naravnost v obraz. Ta ga je udarila po ustih: “Zakaj se smeješ?” Obrisal si je kri: “Vam ne povem.”

Povedal je očetu, ki je bil prišel na dopust. Težko je čakal tistega dne, od ugodja mu je vrela kri po telesu. Jecljal je, opisoval, kakor je vedel in znal. Oče ga je gledal široko, naredil kretnjo, kakor da ga hoče brcniti ko kroto, nenadoma je zarjul ostudno kletev in odšel. Bil je ranjen, osramočen pred sinom. Lenart je gledal za njim. Hotel se je maščevati nad mačeho, ne nad očetom. Splazil se je v podstrešje, položil uho na pod in posluhnil, kaj se godi v kamri. Bilo je slišno očetovo vpitje, klici ženske na pomoč. Jok, prošnje, zaklinjanje. Ob moledovanju te ženske je postalo Lenartu znova toplo pri srcu. Slednjič je vse potihnilo. Skozi pod je bilo slišno le hlipanje. Nato so se usule besede, vrele so ko voda, se valile druga čez drugo ko plaz. Lenarta je zamamilo, da je zaspal. Prebudil se je, ko je slišal korake za seboj.

“Oče!” Rdeči možev obraz je bil jeklen, spodnja ustnica mu je trepetala, oči so bile srdite. “Zakaj si lagal?” Lenart se je dvignil, počenil, izpraševal z odprtimi ustmi, z razprtimi vekami. Oče je dvignil roko, ki jo je dotlej držal za hrbtom, v pesti je tiščal palico. Udaril ga je prvič, drugič, tretjič ... Lenart je kriknil. Ko se je zavedel, kaj se godi, se mu je žalost izprevrgla v sovraštvo.

Mačeho je mrzil hude nego očeta; z njo sta se ujedala ko psa in se drug drugega tožila. Bil je vesel, da je oče znova odšel ... Vojna se je končala ... Oče se je vrnil. Zdelo se je, da je že pozabil, kaj se je bilo med njima zgodilo. Šli so domov, sredi razvalin postavili trgovino. Oče je uvajal sina v delo, občeval z njim kot z odraslim in mu zaupal. To je Lenartu dobro delo, vendar ni iz njegove duše nikoli izginila senca tiste krivice, ki so mu jo prizadeli. Mačeha je izgubila sleherno moč nad njim. Nekoč je bil dvignil celo roko nanjo; udaril bi jo bil, če bi se ne bila umaknila. “Vidiš,” je dejala možu in zajokala. Oče je gledal, stisnil ustnice in pest, a sina se ni upal udariti. Kaj je bral tako strašnega v njegovih očeh? Obrnil se je in odšel.

Nekaj mesecev za tem mu je oče spisal izpričevalo in ga odslovil od hiše. Dobil mu je mesto v trgovini svojega prijatelja. “Zvečer in zjutraj boš jedel doma, a spal boš v podstrešju. Da se naučiš živeti,” mu je dejal. Lenart je bil vesel svobode. Z mačeho se nista pogledala, četudi sta se kdaj srečala v veži ali na stopnicah. Ob koncu meseca je bil razočaran. Trgovec je izplačal uslužbencem mesečnino, njemu je dejal: “Tvojo plačo sem dal očetu.” Lenart je nerazumljivo strmel. “Tako mi je ukazal oče. Ne smem drugače.” Še istega večera mu je dejal oče: “Ali boš zastonj prenočeval in jedel? Ali te nisem vzredil?” Bil je globoko prepričan, da je izkazal sinu nepoplačljivo uslugo, ker mu je dal življenje. Segel je v žep in mu vrgel dve liri: “Ne zapravljaj!”

Izmed prijateljev in znancev je imel Lenart najrajši Emila. Spoznala sta se bila v kavarni. Povedal mu je, kaj je doživel, kaj mu je težilo dušo. Emil je molčal, nato mu je plaho svetoval, naj pretrga z očetom vse vezi. Lenart je trepetal pred tem, očeta se je bal. Toda plaha, bežna misel se je v njem zatrdno naselila, ga mučila noč in dan. Ni se je mogeč več otresti.

Dosegel je, da mu je gospodar ob koncu meseca izplačal mesečnino, a ga je postavil na cesto: “Zgovorita se z očetom.”

Lenart se z očetom ni zgovarjal, ni poizkusil hoditi spat v podstrešje, bal se ga je srečati celo na cesti. Bil je vesel popolne svobode.

Roko je tiščal v žepu, v katerem je imel denar. Da je bil brez službe, ga ni skrbelo.

Sreča se mu je nasmehnila. Povedal je bil Emilu, kako je z njim, ta ga je prijel za roko: “V naši trgovini potrebujejo prodajalca.” Veliki temni prostori — vendar se mu je zdelo, da je neznansko mnogo svobode in svetlobe v njih. Vse veliko in lepo okrog njega je izviralo iz občutka, da je svoboden, brez očetovega nadzorstva, brez pisanih pogledov mačehe.

Ta občutek je ubil prvi doživljaj z žensko. Lenartov pogled je marsikatero žensko hrepeneče objel, zaljubil se ni. Prepričan je bil tudi, da bi morebitne ljubezni ne mogel in ne vedel razodeti. Sam sebi se je zdel grd; katera ženska naj bi se zaljubila vanj?

Ko je prvikrat opazil, da se pogledi blagajničarke Irme ozirajo za njim, se je razburil. Doslej se še zmenil ni za to žensko. Prihajala je vsako jutro, odhajala vsak večer. Če bi se nekega dne ne bila vrnila, bi ne bil vprašal po nji. Zavzel se je šele, ko je ujel njene prodirne, tople poglede. V prvih dneh je verjel, da ona ljubi Emila. Ta jo je pogledoval z zasanjanimi očmi, pogosto se je naslonil na pult poleg nje. Lenart je po nekaterih dneh spoznal, da prepogosto misli na to žensko. Iz bojazni, da bi ne delal Emilu krivice, se ji izprva ni hotel približati ne z besedami niti s pogledi.

Kmalu se ni mogel več premagovati. Sladko vznemirjenje, ki se je ob Irminih besedah prebujalo v njem, ga je približevalo njenemu srcu bolj in bolj. Emil je opazil njuno zbližanje; ni bil srdit, le umaknil se je. Lenart je plaval v omotici.

Ko se je znova zavedel, je ležala pred njim knjiga. Posodil mu jo je bil Emil. Zgodi se včasih, da napravijo navadni, malenkostni vzroki velika duševna odkritja. Film, drama, knjiga, samo beseda. Lenart je zdaj videl sebe, Irmo in Emila jasno pred seboj. Mirno je lahko mislil na Irmo. Srečno se mu je smejala, se igrala z besedami. On je bil tako neznano plah. Po prekrokani noči mu je dejala Irma: “Obljubi, da ne boš več pil.” Njena skrb mu je laskala, obljubil ji je. Šel je na nabor, radi očesa ni bil potrjen, večer prej mu je Irma dejala: “Če bi se morala ločiti od tebe, bi umrla ...” Božalo mu je srce. Bilo je jasno, da ga je imela rada. “Ali boš moj? Poišči si kako boljšo službo; uredi si lep dom, da bom v njem kraljevala.” Sanjal je o dobri službi, o lepem domu, v katerem je Irma kraljica. V sanjavih romanih je to mogoče, v filmih tudi, zakaj bi ne bilo tudi v življenju? Spoznal je, da ljubi Emil Irmo bolj nego on, a tega ne pripoveduje, pa tudi ne skriva. “Emil, ti si smešen?” mu je večkrat dejala Irma. “Zakaj ne vzdihuješ?” Norčevala se je iz njegove bolesti.

Lenart je kmalu spoznal, da Irma bolj ljubi njega nego on njo. Ali se ni njegova pozornost obrnila na njo zgolj radi njenih pogledov in besed, radi tega, ker je bila prva ženska, ki se je zanimala zanj, ker je že mislil, da se nobena ženska ne more vanj zaljubiti. Ali ga ni omamila s telesom, ko se je naslonila nanj, s prvim poljubom?

Morda bi bil na ta način vzljubil vsako žensko, ki bi se mu bila tedaj približala ... V hipu, ko je pomislil na razliko svoje in njene ljubezni, ko si je očital, da njegovo čuvstvo morda ne izhaja iz notranjosti, so puhtele v nič vse sanje o dobri službi, o lepo urejenem domu. Spoznal je, da bi mogel s plači preživljati komaj samega sebe in le v najskromnejših zahtevah še ženo. Ni ga plašila misel o skromnosti bodočega doma, v tej misli je bilo celo nekaj lepega. Tega bi se Irmi ne upal reči. In je razmislil čudo: njegova manjša ljubezen bi se pri tem ne bila razbila, njena večja se je majala že ob misli, da bi morala z njim trpeti. Ali ga ljubi? Slišal je o ženskah, ki zamenjajo ljubezen za bogastvo s tako mirnostjo, kot bi menjavale klobuke. Ali je tudi Irma med njimi?

3.[uredi]

Od tistega dne, ko je Lenart razmišljal ob Emilovl knjigi sam pri sebi, se je bilo v njem nekaj izpremenilo. Občudil je, da bi mogel imeti do vsake ženske isto nagnjenje kot do Irme. Ona je začutila njegovo spremembo. Zbala se je zanj in z vso težo legla na njegova pleča. To ga je odbijalo še bolj. “In če bi srečal žensko, do katere bi imel večje nagnjenje?” se je vprašal. Nasmehnil se je temu vprašanju, to se mu ni zdelo nemogoče. Tega se je bal in veselil. In tako se je tudi zgodilo.

Bilo je dva tedna pred izletom v Brda, ko ceste še niso bile suhe in solnce še ni moglo prodreti skozi oblake. Nikjer sledu o zelenju, na najsolnčnejših mestih so cveteli prvi mandlji. Irma je silila na izprehod, dasi je še vel od gora mrzel veter, Soča je bila narasla, umazana, na valovih je plavalo listje in suhljad. Emil se je bil izgovoril; šla sta Lenart in Irma sama. Dolgo sta govorila o vsakdanjih rečeh, nato sta oba umolknila.

Pred vasjo, ki je stala ko gnezdo na vrhu holma, je bil Lenart zaostal, Irma je šla dalje. Diven pogled na furlansko ravnino se je razgrnil pred Lenartovimi očmi. Na zapadu Krnske Alpe v megli in snegu. Zavriskal bi bil od radosti. Irme ni videl daleč pred seboj. Izginila je bila med vaškimi hišami. Domislil se je, da mora dobiti v tem prazničnem razpoloženju kako cvetico. Stopil je mimo treh hiš, se ustavil ob krčmi meni golim drevjem. Ob plotu je cvetel mandelj. Ulomil je mladiko in se ozrl na okno z belimi zastori. Za bujnim zelenjem je uzrl dekliški obraz: mleko in kri.

Lenart je zardel. Hotel je nekaj reči, a se mu je beseda zapletla. Dekle se je zasmejalo. Nekaj tako nenavednega je bilo v tistem obrazu, da se Lenart ni mogel premakniti.

“Mladiko cvetja sem ukredel.”

“Pa mandljev ne boste jedli.”

Lenart ni vedel, s čim naj primerja ta zveneči glas.

Tako lepo je bilo govoriti s tem dekletom. Naj je rekel karkoli, na vsako besedo mu je vedela odgovoriti gladko, brez vsake zadrege. Pozabil je na Irmo. Govoril bi bil brez prestanka, ne da bi se zavedel, da beži čas. Bil je podoben kmetu iz one bajke, ki pripoveduje o čudnežnem petju rajske ptice.

“Ali smem k vam?”

“Ne morem vam braniti. Pri nas je krčma.”

Lenart je stopil pod brajdo, kjer je stalo nekaj miz. Za eno izmed njih je sedela Irma, gledala na cesto in nervozno tolkla s prsti po mizi.

“Kje si ostal tako dolgo?”

Ni utegnil odgovoriti. Slišal je glas moža, ki je klical: “Cilka! Cilka!” Na pragu je postalo dekle in šlo nato naravnost k mizi. Začudeno je pogledala na Irmo, ki ni prezrla Lenartove okamenelosti. Ta je v omotici naročal in govoril zmedeno. Irma je gledala prezirno: “Oštirska hči.” Lenart je trdo molčal. Ko sta popila in se poslovila, se je še dolgo oziral.

“Čemu se toliko oziraš? Ali si se zaljubil?” Irma je bila nevoljna.

Lenart tega ni vedel, ni ji odgovoril. Tega že po dveh tednih ni vedel natančno, dasi je prav na izletu tistega dne čutil najglobokeje, kako se njegova misel in duša bolj in bolj oddaljujeta od Irme. Ona se ni spomnila več na dekle, sicer bi mu jo bila očitala v zvezi z njgovim nenavadnim vedenjem. On je mislil na Cilko; rad bi se bil oddaljil od družbe in odšel po drugi poti domov, da bi jo videl. Mislil je nanjo še doma, ko je stal ob oknu, naslanjal čelo ne šipo in gledal skozi svetlobo, ki je trepetala nad mestom, v temo proti južnim Brdom.

“Ali jo ljubim?”

Šel je po sobi trikrat gor in dol, vzel klobuk in stopil na ulico. Ljudje so se še vedno vračali z izletov, hodili v gostilne, v kavarne. Nekaj prešernega je bilo v njihovih kretnjah in besedah. Lenart je obstal pred kinematografom. Velik, živobarven plakat je predstavljal dva zaljubljenca v bolestno sladkem objemu. Iz električnih žarnic je bil sestavljen naslov filma: “Boj za srečo”. Črke so brez prestanka vzgorevale in znova ugašale.

Lenart se je odtrgal z mesta in z odločnimi koraki krenil po cesti proti Soči in Brdom ... Poln avtomobil ljudi je privozil mimo njega. Bojevniki, ki so si bili prišli ogledovat bojišče. Videl je obraze: vsak obraz ena stoterih njegovih misli, ki so bežala pred njim; za njimi je pel njegov korak.

Tisti naši otroci, ki so bili rojeni ob začetku tega stoletja, niso poznali mladosti. Komaj so bili odrasli detinstvu in so začele iz njih brsteti skrivnosti, je zblaznela Evropa. Ljudstva so se v krvi in v klanju, v solzah in v grehu pomešala med seboj. Nekateri so bežali na sever, drugi so šli na jug. Brez rodne hiše in zemlje, brez tovarištva, praznikov in pesmi, brez vsega tistega, kar se najgloblje dojmi doraščajočega fanta ali dekleta, so otrokom tiste dobe tekla leta. Bili so podobni črvivemu sadu: dozoreli so prej kakor drugi. Komaj je prišel smeh na ustnice, že so poteze trudnosti in skrbi razorale obraz.

Cilka je imela najlepše spomine na svoje detinstvo. Edina hči — mati jo je raznegovala, oče jo je ujčkal. Njihov dom je bil njeno kraljestvo; skakala je po vseh sobah, sedala h gostom, se igrala pod brajdo, a najrajši je bila pod češnjami in breskvami v vrtu ali med trtami v bregu. S tistega mesta se je videlo daleč, daleč ... Najlepše je bilo zvečer, ko je zahajalo solnce za oblake; rdeče, kakor mrtvo, da ga je bilo mogoče gledati. Njeno hrepenenje je šlo za njim: kaj je tam, kjer solnce rdeče zatone; katero pot prehodi, da je zjutraj bleščeče belo? Potem lepota nedelj, ko so peli zvonovi. Mati jo je oblekla v belo krilce s čipkami, v laseh je nosila svilen trak. Gospodična učiteljica, suhljata, staromodno oblečena ženska, jo je pogladila po laseh: “Pridna, Cilka!” Zdelo se ji je, da jo vse boža, ljudje in priroda, da ji sije dvoje solnc, se ji smejejo lica in srce.

Mati je bila nenadoma oslabela, legla je in zdravnik je zmajal z glavo. Tri dni za tem je družina zajokala. Cilki se je zdelo, da je umrlo eno solnce, smeh v srcu je ugasnil. Ko je posušila solze za materjo in je oblekla belo bluzo namesto črne obleke, je začutila prvikrat, da gledi prirodo in ljudi drugače, kot je gledala prej. Debel gospod jo je uščipnil v lice in dejal: “Ti dekle boš kmalu za možitev.” Bilo jo je sram, da je skoraj jokala. Te besede so dolgo šumele v nji in dobivale polagoma zanjo svoj poseben pomen. Nekaj skrivnostnega je raslo iz njih.

Da bio se bilo tisto skrivnostno mirno razvilo in razraslo, ni dopustil čas. Ko je zagorela zemlja ob Gorici in se zakadila v dimu, je prišlo povelje: Na jug! Oče je ostal še nekaj časa, da bi varoval dom, Cilka je odšla z bratom, z njima starejša sorodnica in polno sosedov. Italijanski vojaki so korakali na severovzhod, peli otožne pesmi, venomer so se srečavale njihove poti. Tuja zemlja, ljudje tuji. Njihov novi dom: vas blizu Neaplja, v ozadju Vezuv, s stebrom dima nad žrelom. Vinogradi, oljke, smokve, palme, pomaranče. Vse novo, vse prej neznano. Hiše borne, ljudje preprosti, naivni ko otroci. Prišli so v množici na postajo: “Kakšni so Avstrijci?” In so se začudili, ko so uzrli človeške obraze, le bolj bele, bolj široke, kot so bili njihovi: “Vi ste Avstrijci? Saj ste ljudje kot mi ...” Cilka tedaj vsega ni razumela; še začudenja ljudi ne: “Kako, da jedo Avstrijci trikrat na dan?”

4.[uredi]

Treba je bilo živeti, a živeti je bilo težko. Iz dnevnega časopisja in iz šolske vzgoje so se domačini naučili besede: “Barbari”. In vendar je bilo barbarom težko živeti v njihovih kočah, jesti njihove jedi, oblačiti njihova oblačila. Lepa je bila priroda, a je ob spominu na dom še to zagrnila tančica otožja. Prišel je oče. Bil je zamišljen in molčeč, le enkrat je globoko vzdihnil, udaril s pestjo po mizi in zaklel “Vse pojde po zlu!” Človek ogromnega telesa, širok ko sod, brki so mu viseli ko košate veje čez usta. Osiveli so mu v begunstvu. Rad se je udaril s pestjo po prsih: “Jaz sem Prinčič!” Po očetu je bil podedoval le kočo in nekaj vinograda. Prezidal je dom, dokupil zemije in odprl krčmo. Vse je dvignil na svojih plečih, pomagala mu je žena. Zdaj so mu rile granate, raznašali vojaki, kar je bil s trudom zgradil “Vse pojde k vragu!” In se je skoraj razjokal iz onemoglega srda.

Vsa skrb za gospodinjstvo je polagoma prešla na Cilko. To ni bilo lahko. Oče ni dajal rad denarja iz rok. Polagoma se je naučila, da je s čudežem pričarala kosilo na mizo in zraven še večerjo in zajutrek. Bala se je kuriti, zakaj domačini so videli dim in dejali: “Glejte, begunci pravijo, da so ubogi, a jedo ves dan ...” Nekoč so bile Cilki zmanjkale moči. Vrgla se je na posteljo in jokala. Oče jo je našel tako še zvečer, ko je jokala v blazino. Zbolela je. Okrevala je čez nekaj dni, življenje je šlo dalje v neprestanem upanju in v pričakovanju iz dneva v dan, da se kdaj konča vojna in se povrnejo domov. Sprva jih je bolelo, če so slišali o porazih domačih polkov. Pozneje jih je poslednja zmaga nad Avstrijci razveselila prav tako kot domačine. Prinčič je postal nestrpen: “Hudiči, če zmagujete, zakaj niste že zmagali?” Napoletanci so skomizgnili z rameni.

Vse podzavestno, skrivnostno, ki se je bilo v dneh pred začetkom vojne začelo prebujati v Cilki, je bilo v begunstvu udušeno pod vplivi domotožja, dela in skrbi. Prebudilo se je le včasih, ko se je spomnila doma. Zdajci se je začela Cilka polagoma in medlo zavedati, čemu so cveli nageljni na oknih, čemu so odmevale fantovske pesmi v noči, postale so ji jasne še stotere druge, prej skrivnostne reči. Spomnila se je na debeluha, ki jo je bil stisnil za lice, na besede:

“Ti dekle boš kmalu za možitev ...” Obrnila je glavo v blazine: “Moj Bog, kam je ubežalo življenje?” — Tam — v ozadju se je kadil stožec Vezuva, v daljavi je šumelo morje — ni bilo nageljnov na oknu, ne fantovaklh pesmi ponoči, ne nedeljskega plesa pod okrašenim mlajem. Še fantov ni bilo, ne njihovih nagajivih besed in toplega pogleda ... Le enkrat je bila spregovorila z enim izmed domačinov, ki je bil prišel na dopust. Imel je rjav, arabski obraz, bil je majhen, lase je imel razkodrane v veličasten grm. Temu mladeniču se je nekoč nehote nasmehnila. Trikrat je prišel za njo k vodnjaku, trikrat ji je govoril lepše besede kot so zapisane v knjigah.

Priznati si je morala, da v tretjič razgovora ni imela več za šalo; nekaj sladkega, laskavega se je zganilo v njeni duši. Doma jo je čakal oče. “Cilka!” Nagnil se je proti nji, njegove oči so rasle: “V Neaplju sem videl zamorca, ali ga hočeš?” Premagalo ga je, da je udaril po mizi: “Še tega bi mi bilo treba! Rajši vidim, da umreš!”

Cilka, je zlahka ustregla očetu. Tem laže, ker je zemlja nehala piti kri, na grobih je začenjala poganjati trava. Domov, domov! Cilka je gledala čudno. Kakšna je sedaj vas? Kje je dom? Sedla je na prag razvaljene domačije in jokala. Zdaj je prvič razumela očetov nemir in njegovo bridkost. Oče pa je hodil okrog razvalin in je delal od prvega hipa, ko je stopil na svojo zemljo. Čutil se je znova mladega kot nekdaj. Vse je bilo treba še enkrat zgraditi, zasaditi, obdelati in niti za trenotek ni dvomil, da bo znova dvignil dom.

Preteklo je prvo, drugo leto ... Iz znoja in skrbi je zrasla hiša, zemlja je bila prekopana, zasuti strelski jarki in kotanje, ki so jih izkopale granate, zasajeno novo drevje in trte. Brajda za hišo si je opomogla iz ran in delala senco nad mizami. Na oknih so cveli nageljni, Cilka jih je zalivala. Le polagoma so se začele razlegati v noč fantovske pesmi; mladina je zaplesala ob godbi pod mlaji. Le pisanih slovenskih trakov in zastav ni bilo več na njih. Življenje je le počasi raslo v prejšnjo višino in lepoto, a kar je bilo nekdaj, se ni več vrnilo. Še mladeniška in dekliška čuvstva so le polagoma vstajala iz gnusnih naplavin vojne. Cilki je prvič vzdrhtelo srce ob fantovski pesmi, prvič je zaplesala, utrgala nagelj in ga pripela plesalcu na prsi. Srca ni dala še nikomur, čakala je ...

Uzrla je Lenarta, kl je odlomil mandljevo mladiko. Njegova plašnost je bila smešna, njegova prikazen jo je pretresla do dna. Gledala ja za njim, njene roke so brodile po zelenih vršičkih nageljnov. Še tega ni vedela, kako mu je ime. Vse dni je čakala, ni ga bilo. Še v nedeljo ni prišel in čez dva tedna ne, dokler ni zašlo solnce. Pozno je bilo, ko je stopil znojen pod brajdo in sedel v kot; Cilka se je plašno ozrla po očetu in prisedla.

“Lenart!” Tako lepo, nenavadno ime! Ulovil je njen mezinec, nato drugi prst, tretji ... Trepetala je, ni se branila. Počasi se je pletla beseda, se spremenila v sladko melodijo. Omamljena od te godbe se nista zavedla, da je že pozno in krčmar že čudno gleda, pohrkuje. Cilka je prinesla Lenartu drobiž, tedaj mu je na skrivaj pripela cvetico.

5.[uredi]

Od tistega večera je Cilka slednji dan mislila na Lenarta, vsako noč sanjala o njem. Plavala je v sreči, kakor da počiva na vonjivi blazini cvetic. Lenart je pogosto prihajal k nji, sedel dolgo in plaho govoril, kakor da se boji, da je z glasom ne rani. Nekoč ga je vprašala: “Kdo je bila ženska, ki je bila prvič s teboj?” Lenart jo je z roko odpravil: “Ona je uslužbenka v isti trgovini kot jaz.”

Irme Lenart ni mogel odpraviti z zamahom roka. Sprva je igral dvojno igro. Dasi Irme ni nikoli več objel ne poljubil, niti ji govoril o ljubezni, se vendar ni mogel otresti njene družbe. Ob delavnikih zvečer se je umikal njenim očem, a ob nedeljah je moral pogosto hoditi z njo na izprehod. Bil je vpričo nje vsak dan bolj molčeč, nevoljen, povedati bi ji moral odkrito, a se je je bal. Gledala ga je prodorno, obraz ji je potamnel: “Zakaj si postal tako čuden?” In znova: “Kam zahajaš?” Ali je Irmi znano? Če ve, zakaj mu ne reče naravnost, laže bi mu bilo priznati.

Irma se je domislila “oštirske” hčerke še tistega večera, ko so se bili vrnili s prvega pomladnega izleta v Brda. Uravnala si je lase in se zamaknila s pogledom v zrcalo: “To je ona!” Vendar ni mnogo mislila nanjo. S pogledom je prodirala v Lenarta. “Ali si dobil večje nagnjenje do druge nego do mene?” Njena ironija je bila grenka, žolčljiva. “Ali bo ona druga spala na tleh?”

Irma se je histerično tresla, Lenart je bil prisiljen lagati. Objel ga je nemir, občutek, da je nemogoče ubežati nečemu hudemu; ni mogel zaspati vse noči. O polnoči se je dvignil, šel po samotni cesti, potrkal na okno.

“Cilka, odpri!”

Dekle je imelo velike, preplašene oči: “Oče je vprašal, kdo si. Noče ...”

“Rad te imam,” je koprnel Lenart. Občutil je tako odločnost in moč, da bi bil naložil Nanos na pleča in bi ga bil nosil. “Še nekaj dni, nato te zasnubim ...”

Mudilo se mu je, kakor da se boji, da mu sreča ubeži. Cilka se je nemo nasmehnila. Bila je pripravljena privoliti v vse.

Lenart je stopil pred svojega očeta. Koraki so mu omahovali, le Cilkina slika, ki mu je neprestano lebdela pred očmi, mu je dajala poguma. Oče ga je meril od nog do pasu. Ko mu je sin povedal, da se ženi, je obvisel njegov pogled na srajčnem gumbu pod Lenartovo brado.

“Prav.”

Samo to? Na njegovem rdečem, trdnem obrazu je zaigral nasmeh.

“Izplačajte mi delež; vrnite mi prihranjeni denar!”

Mačeha je naredila velika oči, iz razburjenja je neprestano brisala prah. “Kakšen delež, kakšen prihranjen denar?” je zinil oče. Mačeha se je ubito zasmejala.

“Torej — mi ne boste pomagali?”

Lenart je občutil vročino v obrazu.

“Ti bi moral pomagati očetu.” Ukrivljeni, grabežljivi prsti njegovih rok so počivali na mizi. Oče je zvišal glas: “Prihodnji teden bo Jakobu Trpinu zapel boben. Si razumel??” Mačeha se je znova sirovo zasmejala.

Šele, ko je Lenart pripovedoval Cilki o tem s solzo v očeh, je razumel čuden smeh svoje mačehe. Rogala se je njemu in vsem ljudem. Skrila sta denar, prevarala ljudi, zdaj se rogata. ... Cilka ga je poslušala mirno, nato je položila roko na njegovo ramo.

“Saj imam jaz doto ...”

Poklicala sta očeta. Ta je sedel z velikim trebuhom na vogal mize, pokril z roko madež vina na mizi in gledal Lenarta po strani. Ta je jecljaje, s trepetanjem povedal, kar mu je težilo srce. Nato je prestal, kakor da mu je zamrla beseda v grlu. Prinčič je pogledal na hčer, ki je stala prepadena pred njim in so jo presipali mravljinci še v koncih prstov na nogah.

“Zakaj bi se rada vzela? Ker se imata rada? To ne zadostuje. Ali imate stalno službo?”

“Služba sicer ni stalna, a upam ...”

“Ne dajem ničesar na upanje,” je dvignil mož roko in znova pokril vinski madež. “Koliko plače?”

Lenart je povedal, koliko.

“Stotak za stanovanje, petdesetak za kurjavo; nekaj za luč, za tobak, za obleko — za hrano ne ostane nič ... In denar za poroko? Nič?” Prinčič ae je dvignil, si popravil, hlače, ki so mu lezle s trebuha. “Počakajte! Ko boste imeli stalno službo, višjo plačo, nekaj prihranjenega, takrat pridite!” Ponudil mu je roko.

“Kakor da ne gre za zakon, ampak za trgovsko podjetje,” je grenko mislil Lenart. Pogledal je Cilko tako proseče, prodirno, da je ta vsa iz sebe jeknila:

“Oče, saj boga imela doto.”

“Kdo ti je povedal, da boš imela doto? In če bi jo imela, zaluckala bi jo s poroko. Nato — on brez službe, ti pa z otroki k meni. Na veter se ne boš možila ...”

Mož je odšel s trdimi koraki čez dvorišče in se ni več ozrl. Lenart in Cilka sta ostala sama. Lenart se je dvignil, dekle se mu je vrglo na prsi. “Ubežim! Lenart, jaz ubežlm!” V svoji ljubezni in žalosti ni gledala na dekliško čast, šla bl bila, storila, kar bi ji velelo srce.

6.[uredi]

Cilka se ni šalila, ko je grozila, da pobegne. Zamerila je Lenartu, da je ni povabil s seboj. Prvo noč je celo z rahlo nevoljo mislila nanj. Sanjala je, da stojita v cerkvi, a se ji on venomer odmika, ni ga mogla doseči ... Ko se je prebudila, je gorela le v večji ljubezni. Z očetom sta molčala dva dni, tretjega dne je dejal oče zadnjo besedo.

Prepovedal ji je, da bi se z Lenartom na skrivaj sestajala, da bi mu pisarila pisma ali jih sprejemala od njega. Prinčič je ljubil svojo hčer, a je mislil, da ji bo izbil misel na Lenarta prav tako zlahka kot Napolitanca. Ona je stala pred njim, stiskala ustne, napravila velike oči, molčala, še solze ji niso tekle. Ni se zaprla v kamro, v mraku je stopila na cesto.

Lenart se je brezmejno začudil, ko jo jo zagledal pred seboj. “Cilka?” Menil je, da je prišla v mesto po opravkih in v mraku stopila v njegovo sobo, da jo on pospremi domov. Zagledal je culo, njen resni obraz in je vse razumel. Čudno ga je spreletelo. Kako lahko bi bila srečala Irmo. Vsak hip je lahko kdo potrkal na vrata ... Hlinil je radost, trepetaje je vprašal:

“Cilka, kaj te je prineslo ob tej uri?”

“Ušla sem očetu. Ostanem pri tebi.”

Lenart je strmel. Spoznal je, da je dekle storilo ta korak iz naivnosti in iz velike ljubezni. Zavedal se je, da se to ne spodobi radi ljudi, ne radi očeta, ki bo prišel po svojo hčer. Cilka je spoznala, da se je Lenart ni razveselil. Vse si je ona mislila drugače. Postala je smrtnobleda, zgrudila bi se bila.

“Če me ne maraš, saj grem.”

Lenart je vzel njene roke v svoje in ji govoril. Pomirila se je. Polagoma je spoznala prenagljenost svojega dejanja.

“Odpusti mi,” mu je položila roko okrog vratu. “Ne upam se domov k očetu.”

Bilo je že pozno, ko sta se dvignila. Na ulicah ni bilo skoraj nič ljudi. Cilka je hodila pol koraka za Lenartom in stiskala culo k sebi. Srečala sta ju stražnika in zrla za njima. V samotni temni ulici sta potrkala na okno pritličnega stanovanja, odprla jima je starka, Lenartova sorodnica.

“Svojo nevesto sem vam pripeljal,” je dejal Lenart.

Starka je izvedela vse, skoraj jokala se je, ni se mogla nagledati Cilke in jo je tolažila: “Pri meni boš kot doma. Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Ne bom dopustila, da ti kdo kaj reče ali stori ...”

In vendar je odšel Lenart domov s težkim srcem. Noge so ga zanesle pod Irmino stanovanje. Ozrl se je navzgor. Okno je bilo razsvetljeno. Z naglimi koraki je izginil v drugi ulici.

Naslednjega dne popoldne je stal Cilkin oče nenadoma pred Lenartom. Bil je pražnje oblečen, obraz je imel resen, kakor bi bil iz jekla. “Ali sme gospod Lenart Trpin na kratko besedo z menoj?” — se je mož obrnil do Kovača. Ta mu je dovolil. Stopila sta na ulico, Irma je začudena zrla za njima.

“Kam ste skrili mojo hčer?” ga je vprašal, ko sta stala sredi trga. Z moževega obraza je gledalo toliko tihe bridkosti, da je Lenarta stisnilo za grlo.

“Pojdite z menoj!” mu je dejal.

Mož je sledil molče. Ko je stal v nizkem, temnem stanovanju pred hčerjo, se je Prinčlč stežka premagal, da je ni objel. Razburil se je, dvignil roko, da bi jo udaril. Hči se mu je vrgla k nogam.

Starka je vstala iz kota, dvignila obe roki, obraz ji je sijal: “Ne tepi svojih otrok! Ne bij jih, dokler niso zagrešili ničesar in si pred Bogom sam večji grešnik kot oni!”

Prinčič je povesil roko. Klečeča hči, njene prošnje, poleg tega preroška prikazen zgrbane starke v tem mračnem prostoru, njene zamolkle besede, kakor da prihajajo z drugega sveta, vse je tako mogočno vplivalo nanj, da je občutil po životu mršavico.

Starka se mu je približala in nadaljevala. “Tudi jaz sem imela hčer. Julka moja!” je vzdihnila z visokim glasom, a je znova prešla njena beseda v podmolklo drhtenje. “Natepla sem jo bila, ker je imela rada ključavničarja, a jo je snubil trgovec. Ubogala me je, vzela trgovca, ki jo je pretepal, ji bil nezvest; izhirala je in umrla ... Ključavničar ima danes ženo, otroke in hišo. Kadar ga vidim, se zjočem ...”

Starki so tekle solze. Prinčič je strpiel v hčer, roke so mu same od sebe izginile v žepih. Prvič v življenju je podvomil, da morda denar v resnici ne osrečuje ljudi.

“Vstani!” je dejal hčeri Obrnil se je do Lenarta: “Pa poizkusita živeti samostojno! Čez pet let dobi Cilka doto.”

Upognil je glavo in odšel skozi vrata. Težki, preudarni koraki so odmevali skozi vežo.

7.[uredi]

Emil je bil po svoji notranjosti zagoneten človek. Na zunaj tih, zamišljen. Nihče ni slutil, da valovijo v njem tajne, zagonetne sile, ki se jih vselej niti sam ni zavedal.

Njegov oče je bil vojak. On se ga je medlo spominjal, a še to z grenkobo. Imeli so norčavega psa, ki se je rad igral z Emilom. Ta pa ni bil očetove vojaške nravi; če ga je pes popadel za roko, se je cmeril. Oče ga je zmerjal s strahopetcem in z mevžo. Kupil mu je vojaško obleko, tudi pozdravljati ga je moral po vojaško. Poljubil ali pobožal ga ni oče nikoli. Emil se ga je bal in ga na tihem mrzil.

Spoznal je, da so mu dovoljena dejanja, ki so se mu upirala, a da je bil kaznovan, če je storil kaj takega, kar mu je bilo po srcu. Sosedovi otroci so mu dali nekoč punčko, da se je z njo igral. Tako se je bil zamaknil v dekliško igro, da ni opazil očeta, ki je stal za njim. Zaslišal je renčeč glas, začutil je brco. Drugo, tretjo ... Emil je ležal na tleh, cvilil in gledal ko pes, iz dna zenic mu je sijalo sovraštvo. Od tedaj je delal vse na skrivaj. Njegov značaj je postal dvorezen, bil je v neki meri celo hudoben.

Oče je umrl nenadoma in zapustil dva otroka: Emila in šest let starejšo Lidijo. Mati, ki je bila majorjeva hči, je prejemala pokojnino po njem, otroka je vzgajala po svoje. Spomini na mater so bili veselejši. Rada ga je imela in ga je razvajala. Gledala je na ljudi s plemiškim prezirom, isto je učila tudi sina in hčer; Emil ji v tem ni sledil, ljudi je gledal od spodaj navzgor. Mati mu je dejala: “Tak si kot tvoj oče!” In vendar mu ni bil tako nič podoben.

Lidija se je vrgla po materi. Sanjarila je, da bo dobila ženina iz najvišjih krogov. Večkrat je šla v svileni obleki lačna na elitni ples. Mati ni priganjala Emila k učenju, z besedami ga je prepričala, da postane s časom iz njega nekaj nenavadnega. Radi šibkosti svojega telesa je telovadil, da bo nekoč zmagovalec pri mednarodnih športnih tekmah. Poizkusil je glas, rad bi bil Šaljapin. Domišljal si je, da bo drugi Capablanca ...

Razdobje vojne, ki je podrlo milijone mladostnih upov in načrtov, je globoko pretreslo tudi Emila. Oblekel je uniformo in stal pred stotnikom, ki mu je kričal: “Sie Menschen, salutieren sie nicht wie der Papst, sonst werden sie Dreck fressen!” Četudi ni bil njegov oče, ki ga je z bičem in samokresom gnal na bojišče, vendar mu je bil tako zelo podoben. Z grozo se je spominjal tistih dni. Štiri in dvajset ur je vpil ranjenec, viseč na bodeči žici. Dvanajst ur je prosil, naj mu pomagajo, drugih dvanajst ur je moledoval: “Ubijte me! Ustrelite me!” Nihče ni pomeril nanj, ne prijatelj ne sovražnik. Zvečer, ko je posijala luna, je zagledal Emil senco, ki se je bila dvignila iz sovražnih okopov in šla proti njemu. Kričal je ko blazen, njegovi živci so bili onemogli. Odvedli so ga proč ...

Vse to je minilo. Ostal je le grozotnim sanjam sličen spomin. Emil je opustil sanje o Šaljapinu, Capablanci ... možeh svetovnega slovesa, postal je socialna ničla. Zamišljen, prezgodaj star, sam sebi nepreračunljiv. Nastopil je službo knjigovodje v trgovini “Kovač in drug”. Še tega se je moral učiti, da si je služil kruh. Materina pokojnina družini ni več zadostovala za življenje. Sestra je zaman čakala ženina. Doživela je bila majhno dramo, se vdala v usodo in se začela debeliti. Najglobokeje je bila razočarana mati; kmalu je legla in umrla. Emil ji je moral ob smrtni postelji priseči, da bo skrbel za Lidijo, dokler se ta ne poroči.

Emilovo življenje je bilo s tem zapečateno. Postal je hlapec svoje sestre, ki je iz dneva v dan postajala bolj razdražljiva in čudna. Spomin na mater, ki jo je ljubil iz dna duše, ga je zadrževal, da ni pobegnil od nje.

Vse življenje ga ni resno vzljubila nobena ženska. Vendar je plala v njem vroča kri njegovega očeta. Mnogotero noč se je mučil v mislih in blodnih sanjah. “O, ženske!” je vzklikal s Figarom. Če jim je kdo drugi dejal kako neumno besedo, so se smejale. Če je zinil isto besedo on, so se spogledale zasmehljivo, nato molčale.

Stopil je pred zrcalo. Vadil se je v govoru kot Demosten. Razjokal se je nad lastnimi besedami, ki jih je govoril svoji klavrni podobi. Spoznal je Irmo. Prva ženska, ki ga je pogledala s toplim zanimanjem. Zdela se mu je prelepa, da bi ga lotela priviti na srce. Ali se norčuje? Spoznal je, da se mu odmira sama od sebe ko roža, le njegova nerodna beseda in kretnja še nista našli poti do nje.

To znanje, ki se je polagoma razvijalo v ljubezen, ni trajalo dolgo. Emilu je prekrižal pota Lenart. Bila sta si prijatelja. Nihče na svetu mu ni tako odkrito, brez pomisleka razgalil svojega srca, izpovedal svoje duše. Ko je spoznal, da je Irma obrnila obraz od njega, ni bil hud na Lenarta. Vedel je, da ga je bila Irma zamamila s svojimi pogledi, besedo in smehom. V duši jo je sprva globoko prral, vendar je ni mogel pozabiti. Svoje čuvstvo je celo nosil kot na dlani in trpel, da se je ona neredko bridko norčevala iz njega.

Ni mu ostalo skrito, da se je zadnji čas ohladilo razmerje med Irmo in Lenartom. Irma je postala bleda, nervozna; kamorkoli se je Lenart zganil, so ga iskale njene oči. Lenart je imel skrivne poti, za katere Emil ni vedel, dasi ga je pred Irmo večkrat zagovarjal in vedoma lagal. Lenart se je globoko zavedal, da je bil prevzel prijatelju ljubico, imel je to dejanje za nečastno in si je radi tega v dnu duše pogosto očital. Emilu ni mogel biti več odkritosrčen. Ta je to tudi občutil. Nekega večera se je nemalo začudil, ko je stopil Lenart v njegovo sobo, hodil nekaj časa razburjen od stene do stene, nato sedel in dejal:

“Emil, jaz se bom oženil.”

Lenart je pričakoval začudenja, vpraševanja. Nič takega. Emil je bil miren. Segel je z roko po tobačnici in jo znova odložil. Oči so mu gorele.

“Kaj poreče Irma?”

Samo to. Hladno, z rahlim trepetom v glasu. Lenart se je čudil, se dvignil in znova šel do stene, na kateri so visele razglednice s pokrajinskimi motivi. Emil se mu je zdel čudaški. Prevzel mu je dekle, a on mu ne reče niti besedice. Irma ga je žalila, a on je še nadalje kazal svojo naklonjenost do nje. Zdaj mu je prišel pravit, da se oženi, a on že ve, da ne vzame Irme. Ne veseli se tega, za Irmo ga skrbi? Lenart se je obrnil, gledal nekaj časa v Emila, ki ni niti trenil.

“Saj prav to je, kaj bo ona dejala? Ne mislim samo, kaj poreče — ampak kaj bo storila? Radi tega sem prišel k tebi.”

Molk. Lenart je sedel znova. Emil je zvil cigareto, a jo pozabil prižgati. Strmel je v tobačnico svojega očeta, na kateri je bila upodobljena Suzana v kopeli in mislil.

“Stopiti moraš pred njo in ji povedati odkrito, da se izogneš mu presenečenju. Irma je čudna ...”

“Prav tega ne morem storiti,” je dejal Lenart, prižgal cigareto, a je pozabil na kajenje. “Po pravici rečeno: bojim se je.”

Tega priznanja se ni sramoval. Prijatelja sta se gledala, mislila sta eno in isto. Emil se je odločil, prižgal cigareto in hodil po sobi.

“Nekaj je treba storiti. Ali ona ne sluti ničesar?”

“Sluti,” je pritrdil Lenart. “Nemogoče je, da bi ne slutila, a zadnje čase molči. Ta molk me tem bolj vznemirja.” Nato šele je Emilu povedal, katero dekle vzame, kdaj se misli poročiti; povabil ga je za tovariša. “Mislil sem te poprositi, da poveš Irmi ti. Ti so pri tem — neprizadet ... Tebi bo to najlaže ...”

Emil je obstal sredi sobe, dolgo gledal v Lenarta, ki je čakal odgovora, in se slednjič zganil: “Povem ji jutri ...”

Lenartu je postalo laže pri srcu.

8.[uredi]

Naslednjega večera je hodil Lenart nemiren po svoji sobi. Osem korakov in pol, soba je bile prekratka. Rad bi bil hodil v daljavo brez konca, da bi se ne bilo treba nikoli obrniti in bi se vse, kar se je zgodilo v preteklosti, za vedno zabrisalo za njim. Le Cilko bi bil rad nosil na rokah ...

Nekdo je potrkal nenadoma in odločno na vrata. Lenart se je ustavil ob oknu in se hlastno ozrl. “Cilka?” je vzdrhtelo v njem. Zdelo se mu je nemogoče; zunaj je ležala že tema, v zvoniku je bilo deveto uro. Emil? Odprl bi bil vrata in vstopil. Irma? Mraz mu je spreletel telo.

Ves dan jo je imel pred očmi. Tistega jutra je bil stopil Emil do nje, se oslonil na blagajno. Lenarta je spreletela mršavica. Kupovalcev ni bilo, stisnil se je v temen kot in opazoval, kaj bo. Emil se je tresel, spreminjal obraz, se dvigal in se znova naslonil. Irma ga je zrla z zaničljivim pogledom in se je nervozno smehljala. Slednjič je Emil vendarle spregovoril ... Irmin obraz se je nenadoma zresnil. Za hip se je ozrla po prodajalni, kakor da išče Lenarta. Ker ga ni bilo, je znova pogledala na Emila, ki je bil medtem umolknil; ostro in kratko ga je nekaj vprašala. On je odgovoril ... Tedaj je Irma nenadoma vstala, pobledela in udarila Emila v obraz. Zdrobila mu je očala, ga ranila s steklom, da se mu je ulil curek krvi čez levo lice. Kriknila je psovko in se onesvestila.

Čez pol ure je prišla k zavesti. “O, ničvrednež!” Njene oči so iskale Lenarta po vsej trgovini. Ni se ji približal. Stal je v najtemnejšem kotu in gledal na Irmo, kot gleda ubijalec na svojo žrtev. Iz njenih oči je gledal onemogel srd, neizrekljivo zaničevanje. Oprla se je na enega izmed uslužbencev in odšla na cesto. Tistega dne se ni več prikazala.

Lenart se je oddahnil, a ves dan do večera je mislil le na Irmo. Ni mogel verjeti, da je med njima vse končano z nezavestjo, z zaničujočimi klici in onemoglim pogledom, ki ga je iskal. Imel je neprestan občutek, da bo Irma zdaj zdaj stopila predenj, a je vendar upal, da se to ne bo zgodilo. Ko je hodil po sobi in hotel misliti na Cilko, mu je brez prestanka prihajala Irma v spomin, bila je taka, kot jo je videl tistega jutra, ko se je prebudila iz omotice.

Znova je potrkalo na vrata, to pot odločneje.

Lenart se je prestopil za korak, nato je obstal. Ni imel poguma, da bi stopil do vrat in jih odprl. “To je ona!” Ta misel ga je objela s tako silo, da se mu je zdelo: skozi vrata je videti obrise njenega telesa. Molčal je, še sopsti se ni upal. “Kdorkoli je, si bo mislil, da me ni doma in bo odšel.” Ni pomislil, da je bilo slišati njegove korake, da sije luč skozi špranje vrat.

Tuja roka je zadela s konci prstov vrata, iskala je ključavnice. Tečaji so zaškripali. Lenartu se je zdelo, da se odpirajoča vrata valijo z neznano težo nanj in ga hočejo podreti na tla. Na pragu je stala Irma. Bila je bleda, s temnimi krogi okrog strmečih oči, brez klobuka; lase je nosila počesane na prečo, pokrivali so ji polovico čela. Z eno roko je tiščala na prsih temno ogrinjačo, druga je visela ob telesu. Taka je stala na vratih v mračnem ozadju hodnika in gledala tako, kakor bi strmelo iz gluhe praznine nekaj svetlega, izprašujočega in obsojajočega.

Lenart se je zavedel, da je v njenem obnašanju mnogo igre, bilo pa je morda tudi mnogo resnice. Planil bi bil, jo potisnil na hodnik, zaprl vrata ... Toda tedaj bi bila ta ženska odprla usta, vsa hiša bi se napolnila z njenim krikom. Stal je na mestu brez moči, gledal v njen spremenjeni obraz in čakal. Oba sta molčala.

Nenadoma se je Irma zdrznila. Stopila je čez prag, zaprla vrata in se naslonila nanje. Lenart se je umaknil za dva koraka. Upognjene glive in nagubanega čela se je naslonil ob steno. Skleni je v hipu, da ne poreče besede razen v skrajni sili.

Tako sta se znova zrla oba oba molčala.

Morda je trajalo to samo nekaj minut. Lenartu so se te minute zdele dolga večnost. Že se je hotel prestopiti, odpreti usta, a je kot otrpel ostal na mestu. Nenadoma je spregovorila Irma kakor da nadaljuje pogovor.

“Tako torej? Zakaj mi nisi tega sam povedal?”

Slutila je, da se zadnje čase godi z Lenartom nekaj neznanega, a tegi sebi ni verjela. Bolelo jo je in jezilo, da so to drugi prej izvedeli kot ona in je slišala iz njegovih ust svoje drugo veliko ponižanje v življenju. Lenart je molčal.

“Nikoli ne boš srečen!” je dvignila obrvi in stisnila ustnice.

To zlovešče prerokovanje je Lenarta strahovito zadelo. Sanjaril je o sreči, o ničemer drugem nego o sreči skupnega življenja s Cilko, a tu se najde ženska, ki mu hladno, s sovraštvom očeh, s stisnjenimi ustnicami reče, da ne bo srečen, kakor da ima oni njegovo usodo v svojih rokah.

“Ti tega ne moreš vedeti, ne o tem odločevati.”

“Preklela te bom,” je siknila in stopila za korak od vrat.

“Kletev ne seže do Boga ...”

“Če ni upravičena,” ga je prekinila. “A moja kletev je upravičena stokrat, tisočkrat ...” Do tedaj se mu je ona zdela, kakor bi bila naslikana na temno ozadje, v tistem hipu pa je dobil njen obraz plastične oblike. Hotela je Lenarta sovražiti, uničiti s pogledi, a se je nenadoma nekaj prevrglo v nji. Poteze njenega obraza so trepetale v žalosti. “Čemu si mi to storil!” se je tožeče izvilo iz nje. “Ali te nisem dovolj ljubila? Vsako noč, ko sem se prebudila iz spanja, si bil prva moja misel le ti. Tudi ti si mi nekoč dejal, da sem tvoja ... Zakaj si mi lagal? Kaj sem ti storila, da si me zavrgel in si izvolil drugo? Mari je ona v resnici boljša kakor jaz? Če bi se ne bila mogla poročiti, bi se bila vsaj za vedno ljubila, se nikdar več ne ločila ...”

Trepetala je po vsem telesu. Krčevito in globoko je zaplakala. In kakor da se sramuje solz, ki se jih ni mogla ubraniti, je planila k postelji in legla s polovico telesa nanjo in zakrila obraz z rokama. Skozi solze, skozi hlipenje je bilo slišati pretrgane besede: “Nočem, ne morem živeti brez tebe ... Ne ona, le jaz sem te ljubila ... Tega se boš zavedel ... ko bo že prepozno ... Ne bom več živela, ne bom več ...”

Lenart je stal ob steni še vedno trd, molčeč, v hipu se je v njem nekaj zganilo. Ta ženska, ki plaka in na njegovi postelji objokuje svojo usodo, je bila nekdaj njegova. Njeno telo je objemal in ga pritiskal nase. Zasmilila se mu je. Odtrgal se je z mesta, stopil do nje, tudi njemu je šlo na jok. Hotel ji je reči nekaj lepega, a mu je zamrla beseda, le božal jo je po laseh.

Ko je Irma čutila to božanje, ki jo je spominjalo na srečne ure ljubezni, je hotel jok razgnati njene prsi. “O ... ne bom živela niti minute več ... Niti ene noči več ...”

“Tiho, tiho, tiho!” jo je prosil Lenart pritišano. “Saj še ni vseh dni konec ... Se bo že uredilo ... Irma! Saj se mi smiliš ...” Ni se zavedal, kaj govori. Zavedal se je, da jo mora na vsak način potolažiti, sicer se lahko zgodi nekaj strahotnega. Pod vtisom njegovih besed je potišal njen plak, telo ji ni več trepetalo. Nenadoma se je dvignila, stala je pred Lenartom z upanjem v očeh, roke je naslonila na njegova ramena.

“Torej mi obljubiš, da ne boš poročil one ... da bom vedno tvoja.”

Irma je Lenartove besede napačno razumela. On je spoznal, da je njegove prazne besede ne bodo umirile, da mora žrtvovati več. Tega pa ni mogel storiti. Počasi, v bolečini se je izvilo iz njega:

“Nemogoče mi je kaj takega obljubiti ... Njo imam rad ... Brez nje ne morem živeti ...”

“Tudi mene imaš rad. Še vedno me ljubiš.” Oči so ji zablestele v takem sovraštvu, da se je Lenart preplašil in se oddaljil od nje. Znova jo je bridko zadelo. Zdaj ni bilo več žalosti v nji, polnila jo je jeza. “Prisegam ti na svojo dušo,” se je udarila po prsih, “ona ne bo nikoli tvoja!”

Lenart ni do dna verjel v možnost njenih besed, vendar so ga skelele ko udarci biča. Tudi njemu je zabliskal srd v očeh.

“Ti nimaš pravice odločati o mojem življenju! V dveh tednih bo poroki, četudi se ti pri isti priči končaš ...”

Lenart je govoril resnico. Nebo in zemlja bi ga ne mogla odvrniti od njegovega sklepa. Irma mu je brala to v očeh; vedela je, da je zaman vse, razen če bi ga ubila. Za hip jo je obšla misel, da bi planila k njemu in ga davila. Ali je bila njena ljubezen do Lenarta še vedno toliko nesebična, ali je morda upala, da ga bo drugače premotila? Siknila je nekaj besed, v katere je položila ves svoj gnev, vso željo po maščevanju, vso težo boja zoper usodo, in se pomikala proti vratom.

“Le vzemi jo ...” izrekla je nizkotno psovko. “Ko se popelješ pod mojim oknom, bom skočila na voz, pod konje ...” Histerično se je zasmejala. “Tvoja in njena pot do oltarja bo vodila le čez moje truplo.” Odprla je vrata. “To ti prisežem! In če se popelješ drugod, pridem v cerkev in se bom pred oltarjem zabodla v srce ... Ne boš imel sreče! Ne ne!”

Lenart je ves čas stal ob steni. Planil bi bil in ji zamašil usta, a se ni mogel premakniti. Besede so s tako stnašno silo udarjale vanj, da bi se bil najrajši pogreznil ... Še ko je bilo na hodniku in na stopnicah vse tiho, se mu je zdelo, da odmeva vsa ulica od njih in je še iz peketanja konjskih kopit slišati tisti strašni, zagrljeni, do mozga prodirajoči: ne, ne, ne! ...

9.[uredi]

Nikoli v življenju ni imel Lenart tako strašnega občutka kot tiste dni pred poroko. Neprestano je videl pred seboj Irmo, kakor bi stala na vratih bleda, s temnimi kolobarji okrog oči in sipala kletve in grožnje na njegovo glavo. Za kletev se ni zmenil, le tega se je bal, da Irma ne bi izvršila svoje grožnje. Emil je dvomil o tem; verjel je, da je Irma kljub vsem razočaranjem še vedno tako močno vezana na življenje, da bi tega nikoli ne storila. Toda Lenartu se je v bridki bojazni zdelo vse mogoče. Vselej, kadar je pomislil, kako bi bilo, če bi Irmino vitko telo priletelo pred konje in zamolklo udarilo na kameniti tlak, je stisnil ramena in zamižal. Zdelo se mu je, kakor bi slišal krik in videl kri ...

Bil je globoko zamišljen, včasih ni niti vedel, kaj dela. Cilki ni mogel prikriti svoje razburjenosti. Ta je mislila, da ga mučijo vsakdanji opravki za poroko. Dolgo ga je pogledovala, a se mu ni upala reči ničesar, slednjič je spregovorila: “Ali imaš obilo skrbi, ubožec? Nekatero stvar bi lahko jaz opravila.” Lenart se je zavzel: ali mi bere z obraza, iz oči? “Saj ni radi poroke,” je dejal. Cilka je mislila, da skrbi prihodnost. “Ne misli, bova že kako živela. Boš videl, tako bom znala gospodinjiti ...” Lenartu je bilo toplo pri srcu, za te besede bi jo bil objel in pritisnil na se. “Saj tudi to ni ...” Kaj pa mu je? Cilka ga je samo gledala, ni ga vprašala, dasi ni mogla razumeti njegove zamišljenosti in razdraženosti.

Lenart je čutil, da bi bil storil najbolje, če bi bil Cilki povedal vse. Toda čemu bi nakladal breme še nji, če ga še on tako težko nosi? Morda bi ga ona v svoji dekliški preprostosti celo napačno razumela in bi iz Irminega obnašanja sklepala, da ima on katerekoli dolžnosti do nje. Lenart se je bal za Cilkino ljubezen; kaj bo, če se nenadoma pomrači njeno čelo, zatrepeče v bridkem dvomu tako veselo, verno srce? Ni maral lagati, a tolažil se je, da molk ni laž.

Cilka je slišala nekega dne kake tri besede, ki sta jih Emil in Lenart govorila med seboj. “Kaj pravi Irma?” Posluhnila je, a ni razumela ničesar. Spomnila se je na žensko, ki jo je videla v Lenartovi družbi, ko sta se prvič srečala. Na njeno vprašanje je bil Lenart zamahnil z roko. In vendar je nikoli ni mogla docela pozabiti. Stopila je v trgovino v hipu, ko je vedela, da ni bilo Lenara v nji. Od tedaj ni mogla pozabiti Irminih motrečih oči. Ko sta bila z Lenartom sama, ga je vprašala: “Kaj pomenijo besede, ki sta jih govorila z Emilom o Irmi?” Lenart se je zavzel, le steška ji je pogledal v oči. Nato se je čudno nasmehnil. “Bila je nekoliko zaljubljena vame,” ji je dejal. “Saj to vendar ni nič. Njen fant je Emil ...” Cilka je verjela. Vendar je težko leglo nanjo. “Zakaj si se spremenila?” jo je vprašal Lenart. Ona je tajila, bila je videti srečna, smehljajoča, vendar ni mogla zatreti v sebi grenkosti, ki jo je sicer zametovala, a se je vedno znova spovračala vanjó.

Tako je prišel dan njune poroke. Preden so vstopili v voz, je Lenart pomislil, ali bi ukazal voziti po drugi ulici. To misel je zavrgel.

Vso pot do županstva je občutil Lenart po telesu mršavico. Le za hip je pomislil na Cilko, na dejstvo, da se vozi k poroki; tovarišu v vozu je odgovarjal mehanično, raztreseno, oblival ga je mrzel pot. V tisti zadnji minuti je pomislil, če morda Irmi v resnici ni storil krivice in ima do nje kake dolžnosti. Ona ga je privlačevala s pogledi, z besedami, s telesom, on je z njo ljubimkal tako, kot bi bil ljubimkal z vsako drugo žensko. Ona ga je ljubila na svoj poseben način, a njegova ljubezen ni pognala globokih korenin. Ona je zahtevala raja na zemlji, z njo bi se ne mogel poročiti ... Ali ima tedaj pravico, da odloča o njegovem življenju? Ali ima on pravico, da ji hlini ljubezen in jo pusti ranjeno v prevari? Brez odgovora ...

Konji so zavili s trga v ozko, prometno ulico.

Sklonil se je globoko. Bil je deževen dan, pločnik se je svetil od mokrote, na pragih trgovin so stali ljudje; mimoidoči so se umikali z razpetimi dežniki. Nekateri so stopali v kotanje razbitega tlaka, da jim je voda škropila do kolen ... Lenart vsega tega ni videl. Gledal je pročelja. Široka bela hiša, ozko sivo poslopje, nato starinska, rdečkasta palača ... Tu ... tu ... Vrata, nato manufakturna trgovina, v četrtem nadstropju nad trgovino so Irmina okna ... Lenartu je zastalo srce ... Imel je občutek, da se hiša podira nanj in mu bo zdaj zdaj nekaj udarilo na lobanjo in mu jo zdrobilo. Nekaj temnega po zraku ... nato padec na mokra, razmehčana tla, konji bodo planili v stran in se vzpeli ...

Prišli so mimo, a nič se ni zgodilo. Lenart je dvignil spremenjeni obraz, in si je otrl pot s čela. Čudil se je, da v tistem strašnem trenutku ni umrl. A pri duši mu je bilo stokrat laže.

10.[uredi]

Ko je Irma pripovedovala prijateljicam svoje doživljaje, je rada dostavila: “Moje življenje je kot roman.” Njeno pripovedovanje ni bilo čista resnica. Prisvajala si je romantične zgodbe iz knjig, filmov in časopisov. Pozneje je sama sebi verjela, da je vse to v resnici doživela.

Irmina vzgoja je bila površna. Oče je bil stražnik, pozneje policijskl agent. V službi je bil strog, a doma popustljiv. Izmed njegovih štirih hčera je bila Irma najmlajša. Včasih se je iz neznatnega vzroka vrgla na tla, bila z nogama in se penila. Jedla je celo omet in pesek, da so ji krvavele ustnice. Mati je bila umila pred vojno, starejša izmed sestra se je bila poročila. Irma je bila do vojne odrasla šoli, ni se več metala po tleh, ne jedla ometa. Postala je bolestno občutljiva, nezadovoljna; sanjarila je.

Vojno dobo je preživela v begunskem taborišču. V bednem življenju nezadovoljnih, od doma odtrganih ljudi je postala še bolj čudaška. Zrasla je v dekle. Domišljala si je, da je grda, marsikatero noč je preplakala radi tega. Nekoč je srečala rjavega, slokega mladeniča. Nasmehnil se ji je in jo nagovoril, naslednji dan ji je povedal, da je lepa. Ona mu je verjela. V tega mladeniča se je zaljubila, ne da bi videla njegove plitvosti, ne da bi bila opazila, kako dvori slednji ženski. Bila mu je hvaležna, da se je ozrl na njeno mladost, odkril njeno lepoto in jo osrečil.

Če bl vprašali Irmo, kakšno je bilo v tistih dneh njeno življenje, bi ne mogla povedati. Vse se je vršilo kot v sanjah, v megli, v času majnic, med petjem ptic. Bili so dnevi omame in ljubezenske pijanosti.

Nekega dne v jeseni se je bila prebudila iz omame. Lepega fanta ni bilo več. Vzela ga je bila noč, bolnišnica ali bojno polje. Ležala je na postelji, na katero ni bila sama legla. Imela je strašen občutek po telesu, ogabno v želodcu in v ustih. Okrog nje so stale ženske in jo zrle z radovednimi, zasmehljivimi očmi. “Še je živa! Kaj takega ne bo poizkusila več!” Mrzlično so jih utripale trepalnice, polagoma se je prebujala v spomin. Zdravnik z dolgo, belo brado je stal poleg nje in ji tipal žilo. “Čemu ste pili lizol?” Z rokama si je zakrila obraz: “Otroka bom imela!” Zdravnik je zmajal z glavo: “Domišljija!” Ženske so se zasmejale. Zasmejal se je tudi zdravnik v sivo brado. Irma je zajokala.

V mukah razbolelih misli je Irma preživela zadnje dni begunstva. Vrnili so se v domovino. Oče je dobil službo kot bančni sluga. Irma se je slednjič umirila. Bila je še mlada, a sama sebi se je zdela neznano stara, izmučena. Spomin na rjavega, slokega mladeniča je bil za vedno izbrisan v njenem srcu. Vse dni je srečavala častnike, goreče poglede, kodraste lase. Predstavil se ji je črnolasec in ji govoril v tujem jeziku lepe, omamne besede. Trikrat ga je zavrnila na cesti, četrtič se je sama ozrla po njem. “Arnaldo!” Obljubljal ji je raj na zemlji. Ona ni bila več tista Irma kot nekdaj, da bi verjela brezplodnim sanjam. Vprašala je: “Arnaldo, moj dragec, kdaj bo najina poroka, kakšen je dom, v katerega me popelješ?” In Arnaldom, sentimentalen junak romanov Karoline Invernizio, je postal nenadoma sirov. Brez ovinkov ji je odgovoril: “To si mi morala takoj reči, Irma, da bi ne izgubljal časa s teboj.” Vse lepe besede so s tistim trenotkom izpuhtele v nič.

Tako se je končala Irmina druga ljubezen. Medtem se je bila poročila njena druga sestra, tretja je ušla z nekim častnikom v tuje kraje in je pisala le tu pa tam iz kakega daljnega mesta. Irma je ostala pri očetu sama, izkusila pomanjkanje in slednjič je ušla. Dobila je službo in si najela sobo.

Kako dobro se je počutila v svoji sobi! Razmišljala je lahko po mili volji, brala in se vdajala bolestnemu čuvstvovanju. Pogledala se je v zrcalu: na obrazu so bila zapisana leta, telo ji je bilo vzorelo. Še je bila prikupna, a njena lepota ni bila več dekliško sveža. Bolj kot kdaj prej je razmišljala, z bolestjo je še enkrat preživljala vse svoje resnične in namišljene ljubezni. Zagledala je moškega, ga prodrla s pogledom do dna in želela biti njegova. Dni in mesece je mislila nanj, vzdihovala, zasledovala njegove korake ... Igrala je nesrečno zaljubljenost in gojila misel na samomor. V svojih mislih je znova doživela stokratno smrt, a znova oživela v namišljeni sreči. Na njeni mizi je stala slika filmskega igralca Rudolfa Valentina. V samotnih večerih, ko je trkal na okna dež, je to sliko strastno pritiskala na svoja usta.

Spoznala je Emila in se mu približevala s pogledi in z besedami. Prvi hip ji ni bilo do resnične ljubezni. “Tako majhen je, s ptičjim obrazom!” si je dejala. “Kako smešen je ptič, če si natakne naočnike!” In se smejala. Njegove roke, ki so v trepetu, da bodo zavrnjene, poiskale njene, so imele dolge, tenke prste. Njegove besede so bile smešne, jecljajoče ... “Ženska ljubezen je srebro in solze ...” O, Rodolfo Valentino! Kako lepo govore Arabci skozi njegova usta!

Jesenskega večera, ko je mesec svetlo sijal, se je ponudil Emil, da spremi Irmo do stanovanja. Zašla sta iz mesta na samotno pot. Vsa pokrajina je bila oblita s skrivnostno lučjo. Lepota je prodrla v dušo, beseda je onemela. Irma se je na tihem hudovala: “Zakaj ta človek ne govori?” Emil je navajal stihe neke Župančičeve pesmi: “Razpela se je svetla noč nad črno pokrajino ...” Irma lastnim ušesom ni verjela. Emil je nadaljeval, le tiše: “... kot šator svilnat plahutajoč nad ljubeznijo najino ...” Irmi se je zdelo, da ne hodi ob nji Emil, ampak Rodolfo Valentino. Zrla ga je v filmu: svetla mesečna noč, prelestni gaj južne Španije, ona je odaliska, ogrnjena v tančico. Njegove besede so sladka pesem, objame jo, a ona se mu nagne v naročje in zamiži ...

Ko je odprla oči, je videla Emila, ki je stal poleg nje in se oziral v polni mesec. Razhudila se je: “Vi, človek, če govorite ženski take besede ...” Udarila je z nogo ob cesto. Obrnila se je in zbežala. Emil je s povešeno glavo hitel za njo, ni je mogel dohiteti.

Irma je odslej pogosteje mislila na Emila kot prej. Tiste dni se je bil prikazal Lenart. Ni bil lepotec, a je napravil prvi hip nenavaden vtis nanjo. Vse, kar je opazila na njem, se je tako vtianilo v njo, da ni zbledelo že v hipu, ko ga ni imel več pred seboj. Spočetka se je igrala Irmina misel z njim le za zabavo. Ko je začel odgovarjati njenim pogledom, je opazila, da vidi na sleherni stvari njegov obraz. Dotik njegove roke je vplival nanjo ko električni tok, ob poljubu je gorela po vsem telesu. Spoznala je, da brez prestanka misli nanj, da ga venomer išče njeno oko. Zdajci ni več plavala v višinah, temveč je trdno stala na realnih tleh. Preplašila se je bežeče mladosti, prvih gub okrog oči, naveličala se je življenja v trgovini. Rada bi postala žena, kraljica svojega doma. In vendar se ni mogla odreči ljubezni; človeka, ki bi ga vsaj malo ne ljubila, ne bi vzela. Plašilo jo je, da je Lenart ubog. Hotela je, da jo njen bodoči mož ponese na rokah preko trnja in prepadov življenja. Zavedla se je, da je ona tista sila, ki privlačuje Lenarta. Ni slutila, da ga bo nekega dne izgubila. Prišlo je nenadoma.

Razočaranje nad Lenartom jo je strahotno zadelo. Bili so ranjeni njeni upi, njen ponos. Mislila je, da ne more več živeti. Zasmejala se je v duši: “Popelje se k poroki, konji bodo stopali čez moje mrtvo truplo ...” Da bo učinek popolnejši, si je dala narediti črno svileno obleko.

V minuti, ko sta se peljala mimo ženin in nevesta, je planil Emil kot blazen v Irmino sobo. Zagledal je Irmo, ki je slonela ob oknu in plakala. Videla je, da se Lenart njene grožnje ni preplašil, da vozita svatovska voza mirno svojo pot. Ni imela moči ne poguma, da bi se vrgla na cestni tlak. Nenadoma, kakor da se je prebudila iz groznih sanj, se je znašla v Emilovih rokah. Ko je zagledala njegov od sočutja in ljubezni spačeni obraz, ji je znova oživelo skoraj že mrtvo srce. Objemala je Emila, ga poljubljala, trepetala in jokala ...

11.[uredi]

Irma se je zdaj z vso silo oklenila Emila. Za njo ni bilo drugega človeka na svetu. Objemala ga je in dan za dnem ji je moral prisegati, da jo ljubi. Lenarta ni pozabila. Grdo, s sovraštvom je govorila o njem. Emil je plaval v sladkem razburjenju, v omamni sreči. Poslušal je visokoleteče besede svoje ljubice, pritrjeval ji je v vsem. Včasih se mu je zdelo, da je v duhu odsotna; miže ga je poljubljala. Pomislil je: ona ljubi drugega, a poljublja njega. In vendar je bila ona prva ženska, kateri je kdaj priznal svojo ljubezen, katero pa je ona sprejemala divje, nenasitno.

Tu in tam se je rahlo odgrnll zastor njene duše. Ni pomagalo, da je govorila sovražno o Lenartu, da se v trgovini ni ozrla po njem. V razbolelih trenotkih, ko se odpira srce samo od sebe ko roža, je Emil lahko spoznal, da Lenarta še ni pozabila, še vedno ga je bila pripravljena strastno objeti in ga zadaviti v svojem objemu. To je Emila bolelo. Iz razdvojenosti in notranje laži je včasih vriskala v dozdevni radosti, a včasih plakala v neznani tugi. Zahtevala je od Emila, naj dobi denarja, da se takoj poročita. Drugič je trdila, da ga nikoli ne bo vzela, ker ljubi drugega. Naj se poroči! Emil je jecljal, ugovarjal, spodila ga je od sebe. Že v naslednjem trenotku ji je bilo žal. Stekla je na ulico in ga iskala.

Bilo je že pozno, ko je prišel k nji. Irma se je tresla od razburjenja. “Kod si hodil?”

“Večerjal sem.”

“Tako dolgo?” se je zavzela Irma. Oster smeh je ranil Emila v srce.

“Sestro sem spremil v kino.”

“Kaj ti je sestra več kot jaz?”

Beseda se ji je tresla, prav tako roka, s katero si je popravljala pristrižene lase. Lidijo je na tihem sovražila. V mislih jo je dolžila, da je ona kriva, če ne more najti miru in popolne sreče. V razburjenju so izginili zadnji oziri do nje. Izbruhnila je vse, kar je že dolgo zadrževala v sebi. Emil je bil prepaden, začuden. Globokejše čuvstvo do Irme nego do Lidije ga je zadrževalo, da se ni potegnil za sestro. Le plaho, skoraj tiho je dejal:

“Lidija je vendar moja sestra!”

“In jaz? Kaj sem ti jaz?”

Težko je bilo odgovoriti. “Ti si moja.” Hotel jo je pomiriti, poljubiti, pobožati, ji reči mirno besedo. Večkrat jo je pomiril z obljubo, da pojdeta daleč proč od sestre, od vseh ljudi, v tuje mesto in se tam poročita. Izračunala sta, koliko bosta potrebovala za prvi čas. “Sedem tisočakov,” je dejela Irma in ga gledala v oči. “Ali jih boš preskrbel?” Emil je ves drhtel, obljubil bi ji bil pekel in nebo. “Kje boš pa dobil denar?” je silila vanj. Emil je skomizgnil z rameni. “Sedem tisočakov — to je malenkost.” Bilo ge je strah te besede. Tudi tistega večera jo je skušal potolažiti s sladko lažjo, a zaman. Lažnivo laskanje, ki ji je nekoč ugajalo, ji je zdaj zvenelo kot norčevanje.

“Lažnik! Stokrat si mi obljubil, ničesar storil. Proč od sestre, da! Prisezi!”

Emil je bil rezdvojen, nesrečen. Zdaj se je trojno zavedel, kako otročje je lagal sebi in Irmi. Dokler bo živela sestra, se ne bosta mogla poročiti, pa naj bi živela prav tako borno kot Lenart in Cilka.

“Materi sem prisegel, Irma.”

“Ali je mogoče priseči kaj tako neumnega?” Irma je dvignila roko. “Ti me ne ljubiš!”

Planila je v histeričen jok, pritisnila obraz v blazine in stisnila pesti. Emil se je bal takih prizorov do blaznosti. V treznih hipih mu je Irma stokrat obljubila, da se taki prizori ne bodo več ponovili, a so vedno znova prišli trenotki, ko ni več obvladovala sama sebe.

“Irma,” je stisnil Emil pesti, kri mu je zavrela. “Irma, ne bodi taka!”

“Umrla bi rada! Vsi ste nagnusni, vsi, vsi, vsi ... Usmrtila se bom ...”

V trenotkih razburjenja je Irma vselej govorila o samomoru. Emila so njene besede prepričevale, bal se je, da se naslednjega dne več ne prikaže v trgovino. Neke noči, ko ga je bila prej do dna izmučila, se je bil zasačil pri skriti želji, da bi se to v resnici zgodilo. Ali ji je želel smrti? Kako je to mogoče? Ali je več ne ljubi? Planil je k Irmi, jecljal, ji poljubljal noge od gležnjev do kolen.

“Irma, storim, kar hočeš, le urediva si življenje!”

“Ne maram te več! Umorim se ...”

Počasi se je umirila. Stežka se je razvozlala beseda. Občutila je, da je sama s svojo bolečino in je nihče ne more razumeti. V hipih treznosti sta si lahko mirno priznala, da je le sladka laž vse, kar sta govorila o begu, o sedmih tisočakih. Ona je razumela. Kakor da vidi nekje v daljavi zapisano, je strmela skozi okno in spregovorila: “Najbolje bo, če umrjeva.”

Tako je dejala v hipih dušne izmučenosti v prvo, v drugo, v tretje ... Emil ji je odgovoril truden in skrušen dvakrat, tako tudi v tretje: “Najbolje bi bilo.”

Pri tem ni mislil ničesar. Njegov topi pogled je bil uprt v steno, na kateri se je videla živobarvana slika južne pokrajine.

12.[uredi]

Lenart in Cilka sta bila poročena. Omotica prvih dni, radost vesti: novo življenje klije iz dveh. Meseci ... Potem nova, ne tako radostna ko prva. Lenart je prišel domov in ji povedal, da nima več službe. Prej je bila sreča pozlatila borno kuhinjo in revno sobo, jedi in proste ure, a zdaj jima je črna skrb pomračila obraze. Cilka je pogledala začudena, nato mu je položila roke okrog vratu. On je ni nikoli prej objel tako tesno, ne poljubljal tako vroče ...

“Kaj se je zgodilo?”

Trgovec Kovač, suhljat, razdražljiv, raztresen človek, se je bil nekega dne nenadoma razburil. Brki so se mu tresli, lica je imel manjša kot prej, oči mi mu skoraj tonile v jamicah. Izgubil je bil beneške obveznice vojne odškodnine v vrednosti nekaterih tisočakov. Spominjal se je natančno, kdaj je bil vrednostne papirje dvignil, kako jih je bil razgrnil pred svojim drugom in Emilom. Ker jih v tistem trenotku ni utegnil nesti domov, jih je zaklenil v predal. Še istega popoldneva je bil odšel iz mesta in se ni vrnil pred večerom. Naslednjega dne je bil pozabil nanje. Morda je mislil, da jih je bil že odnesel domov in jih zaklenil v blagajno. V hipu, ko mu je zmanjkalo denarja v gotovini in jih je hotel vnovčiti, je spoznal, da jih ni v blagajni ne v predalu, dasi je bil ta zaklenjen kot prej. Bilo je možno, da jih je odnesel njegov trgovski drug. Ta ni vedel zanje. Bilo je nemogoče, da bi jih bil vzel kdo drugi kot Kovač, ključ od predala je hranil samo on.

Gospodarju se je začela tresti tudi roka. Razburjenje se je polagoma razširilo na vse uslužbence. Globoko vdrte oči so begale po trgovini, se ustavile na slednjem obrazu, begale dalje. Slednjič je stopil Kovač v pisarno in govoril z Emilom, dolgo, dolgo ... Lenart se jima je približal, da bi slišal.

“Vem le to, da ste jih položili v predal,” je ponavljal Emil. Tudi njemu so se tresle roke. Oči so mu mežikale, izbegavale. Gospodarjevih besed ni bilo mogoče razumeti; le Emil je ponavljal: “Ne, nisem jih vpisal. Treba je vpisati gotovino, kadar se vnovčijo. Sicer pa nisem vedel, čigava last so ...” Irma je Lenarta globoko prezirala, nikoli ga ni pogledala, ne spregovorila z njim, zdajci je uprla vanj oči, obenem je ujela vsak glas iz pisarne ... “Irma!” Poklical jo je bil Emil. Dvignila se je. “Ne, jaz ne vem ničesar. Meni jih niste dali shraniti.”

V trgovini je nastalo težko, moreče vzdušje. Nad vsemi je ko mora ležal sum nepoštenja. Uslužbenci so se gledali, se presojali do dna, vsak je videl v svojem tovarišu tatu. Lastnika trgovine sta preizkusila vse ključe, če bi morda kateri izmed njih odprl predal, iz katerega so izginili papirji. S težavo je odprl predal ključek, ki je že dolgo ležal med ostalimi in niso vedeli, kam ž njim. Emil je pobledel, skoraj bi se bil zgrudil na tla. Njegovo poštenje je bilo izven vsakega dvoma ... “Ali se spominjate,” so ga vprašali, “če ste pustili kdaj ključe na mizi; opoldne, ko ste šli h kosilu?” Tega se Emil ni spominjal, a bilo je lahko mogoče. Irma se je tresla, njene oči so ko blazne požirale svetle kroge, ki so plesali pred njo. “Saj jaz nikoli ne ostajam sama v trgovini; opoldne je vselej tudi Lenart z menoj.” Vprašali so, če se odstrani med tem časom kdaj iz trgovine. Kolobarji so izginili, Irma je rahlo zaprla oči. Nizkotno, mučno izpraševanje ji je dražilo živce. “Možno, da se odstranim ... v stranišče.” Opoldne je ostajal v trgovini tudi Kovač ali njegov trgovski drug, a je redno izginil za pol ure v kavarno.

Oči vseh so se uprle v Lenarta. Do tistega hipa ga ni zanimala vznemirljiva zadeva; zdaj je spoznal po pogledih, da zadeva tudi njega. Kaj mu neki hočejo? Zapletlo se mu je pod nogami. Poklicali so ga v pisarno. Emil ga je gledal mirno; v njegovih očeh ni bilo niti sence sumničenja. Pred ostalimi ni bilo mogoče ubežati. Vprašali so ga naravnost, besede so udarile ko strela: “Ali ste se kdaj mudili v pisarni opoldne? Ali poznate ključe?” Lenarta je mrzlo spreletelo. “Pa ne, da bi sumili mene?” Oprijel se je, da ni padel.

Lenart se je le nerad spominjal tistih dni sumničenj in izpraševanja. Nekatera dejstva so govorila proti njemu. Lovili so ga ko lovski psi zver. Branil se je z vsemi silami, vroče, z rdečico v obrazu, z mrzličnimi očmi. Bil je ranjen v srcu, najrajši bi bil pustil vse in ubežal ... Ali ne bi s tem sumnje še povečal? Imel je ženo, moral je živeti. Najhuje mu je bilo tiste dni prihajati domov. Ženi ni povedal ničesar, bilo je pretežko, a je moral skrivati pod masko hlimbe, kar se je v njem godilo. Suma ni bilo mogoče ubrisati. Ako bi bili zadevo naznanili policiji, bi bili Lenarta zaprli. Če tudi bi ga bilo sodišče radi pomanjkanja dokazov izpustilo, bi bil uničen. Emil je prosil zanj. Če je nedolžen, mu ne bodo mogli popraviti storjene krivice; če je kriv, bo itak prišlo na dan. Kovač se je vdal pod pogojem: Lenart mora iz trgovine. Bilo je tri dni pred koncem meseca. Ni mu izplačal mesečnine ne odpravnine. “Tožite!” mu je dejal. “Pred sodnijo bom povedal, zakaj sem si pridržal to malo odškodnino.” In še: “Pa povejte, kaj ste delali v pisarni.” Lenart ni povedal, da je iskal v Emilovi miznici sedem vrstic neumnih, zaljubljenih besed, ki jih je bila nekoč zapisala Irma in jih hotela zdaj dobiti znova. Hlapec ga je videl, kako je stikal po pisarni, in je to zdaj potrdil. Na gospodarjeve besede je Lenart dvignil pest. K njemu je pristopil Emil, ga zagrabil in mu pošepnil: “Ženo imaš.”

Da, imel je ženo. To mu je bilo v tistem hipu najhujše. Če bi je ne bil imel, bi se bil dal za svoje pravice ubiti. Ona je nosila pod srcem plod. Vsako opoldne je kot priplesal domov; ženo je poklical že na stopnicah. Vsak večer je kupil kako malenkost, prišel potihoma; če je Cilka slonela na oknu in gledala na cesto, se je je od zadaj rahlo dotaknil, da se je prestrašila: “Kod si hodil, da te nisem videla?” Ugibala je, kaj ji je prinesel. Sedela sta do poznega mraka in pozabila na večerjo. Uboštvo je gledalo od vseh štirih sten, a ga nista čutila.

Kako bo prihajal domov odslej? Nič več ne bo klical Cilke na stopnicah, ne prinašal zvečer zavitkov. Kako ji bo povedal? To je bilo najstrašnejše. Ali naj se ji zlaže, ko se ji še nikoli ni lagal? Moral bi si izmisliti rožnato laž, tako lepo in popolno, da bi jo še angelci verjeli. Ona bi kljub temu brala v njegovih očeh, kaj se je zgodilo.

Tri dni je pohajal po cestah in prihajal domov, kakor da hodi z dela. Tretji večer je prinesel zadnji zavitek sadja, sedel dolgo, hotel reči najtežje, a mu je stisnilo srce do bolečine. Smejal se je, skozi smeh je gledal jok. Žena še vedno ni razumela, da se mu je nekaj zgodilo. Če bi ga vprašala, kaj mu je, laže bi ji vse razodel.

Nekdo je potrkal. Cilka je hitela odpirat, vstopil je Emil. Sedel je k oknu in gledal oba čudno in prodirno. Slednjič je položil roko na Lenartovo koleno in dejal: “Ne skrbi, gledal bom, da dobiš kaj drugega ...” Strahotno dobro sta mu deli prijateljeva roka in beseda, obenem se je prestrašil. Cilka je gledala zdaj enega zdaj drugega, vprašala je: “Kaj se je zgodilo?”

Tistega hipa se je Lenart pozneje spominjal iz solz in omotice. Vse se je izvršilo, kakor v težkih sanjah. Dolgo so mu zvenele v ušesih Emilove bodreče, trepetajoče besede! “Čemu se on tako zanima za mojo usodo?” Pri odhodu mu je na vratih stisnil v roko bankovec. Lenart se je obrnil k ženi, v pesti je tiščal denar, solze so mu tekle.

Cilka ni izvedela vsega, ker ni hotela drezati v moževo bolečino. Preštela sta denar, pregledala zalogo jestvin. Izračunala sta, da lahko dva tedna živita od tega. Zasijalo jima je novo upanje. V dveh tednih se lahko izpremeni pol sveta.

13.[uredi]

Nekaj dni za tem, ko so bili Lenarta osumili tatvine in ga postavili na cesto, je Irma po kosilu posedela v svoji sobi. Bila je nenavadno mirna; sedla je v naslanjač in se zatopila v čitanje časopisne kronike, ki je poročala o umorih, samomorih in nesrečah. Prižgala si je cigareto in gledala skozi oblačke dima v zabrisane črke časopisa.

Nekdo je potrkal na vrata. Irma je dvignila glavo. Bil je Emil; česa išče to nenavadno uro pri nji? Bila je nevoljna, rada bi bila sama. Preden se je utegnila oglasiti, je vstopil Emil z vso naglico in zaprl vrata.

Bil je ves spremenjen, zasopel, kakor da bi ga kdo podil. Obraz mu je pokrivala rahla rdečica, eno roko je držal na prsih, oči so mu begale s predmeta na predmet, slednjič so obstale na Irmi: Ta je naglo spustila noge z naslanjača, se obula in si uravnala krilo. Opazila je, s kako trepetajočo naglico je Emil zaklenil vrata. Tega ni storil nikoli prej. Roke, ki jo je držal na prsih, na katerih je bilo videti izpod jopiča znatno vzboklino, ni premaknil. Molčal je. Gledal je Irmi v oči, kakor bi razumel, da ni dobrodošel, a njegov pogled je razodeval prav tako jasno, da je moral priti.

Irmo je njegovo vedenje razburilo. Položila je časnik na mizo in obstala z vprašujočimi očmi. Nekaj se mu je moralo zgoditi. Zadrževala je besedo, vendar se ji je izvila iz grla.

“Kaj te je prignalo k meni ob tej uri?”

Emil se je premaknil, čudno pogledal, obraz se mu je nategnil v bolestnem izrazu. Z nervozno kretnjo je odpel dva gumba pri jopiču, izvlekel izpod njega velik rumen zavitek in ga bolj vrgel nego položil na mizo.

“To ... to me je prignalo ...”

Na te besede ni mogel pogledati na Irmo; obrnil se je in hotel oditi k vratom, a se je sred poti okrenil in stopil k postelji. Oprl se je s hrbtom na njeno končnico in ni vedel, kam bi gledal, kako bi držal glavo in roke.

Irma ni vedela, kaj to pomeni; grozno se je začudila. Kriknila bi bila od razburjenja.

“Kaj je v zavitku?”

“Poglej!”

Irma se je približala k mizi. Imela je občutek, da se bo nekaj s pokom razletelo, če se dotakne rumenega zavitka, a vendar se ni mogla premagati. Prijela je za zavitek s tresočo se roko, pogledala le enkrat Emila, nato ga je odprla. Iz njega se je usul kup zelenkastih papirjev, ki so bili tiskani kakor bankovci.

Beneške obveznice. Odtrgala je pogled od njih in ga uprla v Emila.

“Kje si dobil to?”

Emil se je hotel prestopiti za korak, a se je zamajal. Obstal je in gledal nekam v Irmine noge. Glas mu je bil skoraj mrtvaški.

“Če sem jih že prinesel, lahko uganeš, kje sem jih dobil. Ne izprašuj me več ...”

Irma je razumela. Popadla je časopis in ga hlastno pogrnila čez vrednostnice, ki so ležale zganjene pred njo in ji zelenkasto mežikale. Položila je roko na prsi, ki so se ji razburjeno dvigale, in hotela stopiti do Emila, a je obstala pri mizi. Ali je bilo v njenih očeh sočutje ali zaničevanje? Bila je prepričana da papirjev ni ukradel Lenart dasi ji je igralo srce, ko so ga odpustili iz službe. “Radovedna sem, če bo ona hotela spati na tleh in živeti brez jedi.” Ni je več zanimalo, kdo je papirje resnici ukradel in če jih je kdo sploh ukradel. Začudila se je le, ker se je Emil tako zanimal za Lenartovo usodo, iskal zanj celo službo in na vsa usta zatrjeval, da oni ni tat. Irma ga je tedaj pogledala globoko v oči in ga vprašala: “Pa kdo je tedaj tat?” Šele v tem trenutku se je zavedela, kako se je bil tedaj Emilu zmedel odgovor, kako je ves trepetal. Lenart tedaj res ni kradel, bil je po krivici osumljen in vržen na cesto. Občutila je, da se je zgodilo nekaj, kar je bilo treba in mogoče poravnati, a je že v naslednjem trenotku zamorila v sebi to čuvstvo. Lenart je bil brez službe, to se ji je zdelo pravično, ker ji je bilo po volji. Pravi tat pa je stal pred njo, se naslanjal na končnico postelje, trepetal, a se ji bal pogledati v obraz. In on ji o tem ni povedal ničesar. Kje neki je hranil papirje ves ta čas? Bil je smešen v svoji bojazni in skesanosti ... Tisoč različnih misli in čuvstev se je izpodrivalo v njej. Polagoma se je umirila, obstala je pri zadnji misli, ki ji je zdela najrazkošnejša in se je celo nasmehnila. Vprašala je počasi, le rahel trepet je bil v njenem glasu.

“Koliko so vredni ti papirji?”

Emil jo je pogledal začudeno, a je odgovoril: “Osem tisočakov. Malo več ali manj, njihova vrednost ni vsak dan enaka.”

Irma je odgrnila vrednotnice, kakor da se hoče s pogledom prepričati o njihovi vrednosti. Nov smeh je šinil preko njenih usten, novo razburjenje ji je v drobnem dregetu potresalo ude.

“Sedem tisočakov potrebujeva ... Zdaj lahko greva ... kam drugam ...”

Govorila je lahkomiselno, nerazsodno kot otroci. V duhu je videla svoje načrte pred seboj, ni računala z možnostmi, ki so govorile proti njima. Emil jo je gledal dolgo, skoraj sovražno, kakor da bi že v njenih besedah slutil vir vse nesreče, pred katero je trepetal.

“Kaj govoriš? Ali ni možno, da spoznajo papirje v banki? In potem?”

Irma je znova zagrnila vrednotnice. Kakor da se ji je zgodila neumljiva krivica, se je izvilo iz nje:

“Zakaj pa si jih ukradel?”

Ali je res kradel? Čemu je kradel? Emil se tega nikoli ni vprašal. Napravil je bil eno izmed tistih dejanj, ki se jih človek docela zave šele, ko so izvršena. Čemu je hotel njegov oče, naj bi se tepel s psom in se pri tem ne cmeril? Zakaj ga je brcnil, ko se je igral s punčko? Prvo mu je bilo dovoljeno, a drugo ne. Videl je očeta, ki je dolge dneve posedal ob nekem papirju in risal. Tisti papir, vojaško mapo, je vselej skrbno zaklepal v omaro, ključ nosil s seboj. Nekoč je bil pozabil papir na mizi in odšel. Emil je stopil na mizo in gledal v črta in znamenja na papirju. Nehote je zganil in odnesel papir, kakor bi ga vodila čudežna roka. Pri tem je občutil neznano strast. Papir je skril. Čepe v kotu je poslušal in gledal, kako so dva dni iskali vojaško mapo in vse pretaknili. Deklo so bili spodili iz službe. Njenega ljubčka so dolžili vojaškega vohunstva, ga zaprli, a ga kmalu nato izpustili. Radi dekle, ki je znala pripovedovati tako mične bajke, bi se bil kmalu izdal, a neznana sila ga je zadrževala. Splazil se je v kuhinjo, počakal ugodne prilike in zmašil vojaške načrte v peč. Oče je pripovedoval v poznejših letih, kako je bila na čudežen način izginila vojaška mapa z načrti. “Zakaj sem bil to storil?” se je vprašal Emil. Ni si znal odgovoriti.

V tistem hipu, ko je bil gospodar prinesel beneške obveznice in jih razgrnil pred njim, preštel in nato predal zaklenil, še mislil ni nanje. Zvečer, ko je bil truden od dela in od Irminih očitanj, se je spomnil, da Kovač ni bil odnesel vrednotnic domov. Preizkusil je vse ključe, odprl predalec, vrednotnice so ležale na istem mestu. “Emil, zakaj si tako ubog, da ne bova nikoli srečna?” Irma je bila iztuhtala strahotna vprašanja, da je večala njegovo muko. Ali je njih tako pogosto, s tako mrzlico mislil na papirje, ki so teden dni ležali v predalu? Vsak čas ga je obšla nepremagljiva želja, da je vedno znova odprl predal. Ali je res hotel krasti? Ali je hotel le pobrati nekaj pozabljnega? Ali je mislil pri tem na Irmine besede o sedmih tisočakih in na beg? Vzel je vrednotnice iz predala in jih z nervoznimi tresljaji rok zapečatil v velik, rumen zavitek. Ni hitel v banko, da jih vnovči, ni jih kazal Irmi. Položil jih je v pisarni na drugo mesto. Če bi ga vprašali po njih, bi se bil lahko izgovoril ...

Gospodar je opazil, da manjkajo vrednotnice. Sprva je pretreslo Emila, že je hotel izpregovoriti, pokazati na zavitek, se opravičiti, a ga je nenadoma vsega prevzela neznana slast kot tedaj, ko je bil skril očetu vojaške načrte. Iskali so papirje, a ti so ležali še vedno na istem mestu. Okleval je šele v hipu, ko so Lenarta osumili po krivem. Tako je bil izgubil dušno ravnotežje tudi takrat, ko so bili opustili deklo iz službe. A tudi zdaj ga je zadrževala neka skrivnostna sila, da se ni izdal. Vprašali bi ga: “Zakaj ste jih dali na drugo mesto? Čemu ste se komaj zdaj oglasili?” In če bi jih morda našli sami? Še odtisi njegovih od črnila umazanih prstov bi se poznali na ovitku. Obšel ga je strah. Zvečer jih je odnesel domov in jih skril pod blazino. “Če jih tat ni vnovčil do sedaj, je prepozno; vse banke so že obveščene,” je dejal Kovač. Če bi bil gledal Emila pazno v oči, bi bil opazil strah pred razkritjem v njih. “Zadeva še ni zaključena. Policija je obveščena, da raziskuje na tihem,” je dejal gospodar. Njegove oči so pazile na vsakega izmed uslužbencev, gledale na vsak korak.

Emil se je zdel samemu sebi kot upehana zver. Vse noči, ko je čutil pod blazino rumen zavitek, ni spal. Vse dni, ko je delal v pisarni, se je bal, da sestra ne bo našla skrivnostnih papirjev. Ali pa bodo vstopili policijski agentje: “Dovolite, da preiščemo vaše stanovanje ...” Mislil je na Lenarta in čutil, da mu postaja stoteren, tisočeren dolžnik. Mogoče ga je bilo rešiti, a s tem pogubiti sebe ... Tega ni mogel prenašati več. Dnevi so se izpremenili v eno samo, neskončno muko. Sklenil je, da ponese papirje Irmi, ji pove vse, pa naj stori z njim, kar hoče, naj mu svetuje, kar ji je drago ...

Irma je bila sprva začudena, njen pogled ga je obsojal do dna; nato je postala skoraj vesela, oči so ji zrle poželjivo, mislila je na sedem tisočakov in na beg. “Banke so že obveščene,” mu je dejal gospodar. “Čemu si pa tedaj kradel?” Ali je res kradel? Kakor da se zaveda tega komaj zdaj. Kako so prišli papirji v njegove roke? Tako kot nekoč očetova mapa? Morda z mislijo na Irmo?

Ta je gledala prodirno v njegove strmeče oči. V zavesti, da se ji godi neznana krivica, je rekla znova:

“Čemu si mi tedaj to prinesel?”

V prvem hipu je z grozo in začudenjem mislila na to, da je Emil tat, a ji je v naslednjem hipu že laskalo, da je bil ta človek zmožen zanjo tako pogumne žrtve. Po zadnjih besedah ga ni več razumela.

“Prinesel sem jih,” je spregovoril Emil z ubitim glasom, “da mi svetuješ, kaj naj storim.”

“Če ti je žal ... če niso zanič ... vrzi jih v vodo!” je dejala Irma užaljeno in zaničljivo.

“Ali bi ne bilo bolje, da jih zažgeva?”

“Zažgeva?” se je začudila Irma in ga znova zrla. V zvoniku je bila ula, z ulice je bilo slišati ropot odpirajočih se trgovin. “Ne. Pusti jih meni! Zdaj pojdi! Zvečer se vrni. Ne boj se, videl jih ne bo nihče. Zgovorila se bova, zdaj ni časa ...”

Poljubila ga je na lice in ga potisnila na ozek, temen hodnik in znova je zaklenila vrata za njim. Emil je postal, skozi vrata je bilo slišati šumenje papirja, ki ga je pretreslo do mozga. Šel je po prstih do stopnic in zbežal v vežo, na ulico.

14.[uredi]

Na oknu tretjega nadstropja ozke, visoke hiše sta lepega pomladnega dne slonela Lenart in Cilka, pod njima je vrvelo življenje. Ropot vozov, človeški glasovi; pehanje za dobiček, zločini in nesreče. Pomladi še ni bilo. Ptice so priletale na okna.

Cilkina roka je natresala drobtin v prazno škatlo, ki je bila pritrjena na temnice. Bela roka, bela bluza, obraz bledejši kot na dan poroke. Na strešnem žlebu je obsedel vrabec, pogledoval po strani; ko se je umaknila darežljiva roka, je prileten znova. Cilka je vabila: “Čiv, čiv, čiv! Vrabček, ne boj se!”

Za njo je stal Lenart. Še vedno je imel nasmeh sreče na obrazu, tiho zadovoljnost na čelu. “Še ljudje ne zaupamo drug drugemu.”

Cilka se je ozrla. Trpka grenkost je zvenela iz Lenartovega glasu. Ostalo zrnje je natresla v škatlo in se umaknila.

Čez hiše je zabrnel glas ure, z grada je udaril strel. Poldan. Zvonovi so zapeli. Človeški koraki so postali hitrejši, mrzlični, besede glasnejše. Trgovine so se z ropotom zapirale.

“Poldan in še nisem zakurila,” je gledala žena ljubeče možu v obraz. Na licih ji je igral nasmeh. Tako se smejejo ljudje, ki nikoli ne misli na se. Ali se je zavedela, da potrebuje Lenart predvsem duševne opore?

“Ali imaš v vrečici še kaj moke?”

“Še za prgišče.” Usula je moko na mizo. “Kaj si tako zamišljen? Meni ni do tega, da imam le tebe.”

Lenart je glasno mislil: “Zjutraj sem iskal denarja, a kdo naj mi ga posodi?” Gledal je na ženo, ki je pokladala drva v štedilnik in zakurila ogenj. “Poleg tega me je sram.” Na papirju je stal kupček moke, poleg nje za ščepec soli. “To je vse?” je pomislil znova. “Dejali so mi, naj pridem zvečer.”

Kadarkoli je v tistem mesecu prihajal domov, ni vselej pripovedoval, če je dobil službo ali ne. Cilka mu je brala iz oči. Smeh ji ni izginil z obraza. Ni nehala misliti, da ima ljubečega moža in da bo morala ljubezen do njega deliti z novim življenjem, ki ga je čutila pod srcem. Nikoli ni želela ne zahtevala nemogočega. Srečala sta se kot metulja in se na prvi pogled vzljubila. S seboj sta prinesla to, kar sta imela in si postavila skromen dom. Zakurila sta na ognjišču in se ogrela ob njem. Njuno življenje je bilo bolj umetnost kakor račun.

“Saj sem vedela prej, da bo tako, nisem se ustrašila.”

Lenart je vedel, da žene ne bo mogel nasititi s poljubi, a ni pomislil, da ne bo kruha zanjo. Po poroki so jima dnevi naglo bežali, dva tedna sta od tega, ko so ga postavili na cesto, minila kot en dan. Vsako jutro je odhajal Lenart na vse zgodaj od doma, vsak večer je prihajal, ne da bi našel zaslužka, a s stoterimi upi v očeh. Polagoma je ugasnil njegov blisk in se umaknil mraku, skozi katerega je gledal na mimoidoče. Zdelo se mu je, da imajo vsi ljudje na svetu svojo službo, denar, srečo, le on je izobčenec, sam sredi ceste, z uboštvom in skrbjo. Začel jih je mrziti; nosil je roke v žepih, gledal izpod čela, še govoril je žolčjivo. Izposodil si je od znanca denarja z besedami, kakor bi ga terjal, bal se ga je pogledati v obraz. Kadar je prihajal domov, si je na stopnicah popravil izraz obličja kot igralec, ki mora stopiti na oder. “Službo si dobil,” je sklepala Cilka iz ponarejenega smeha. “Saj ni res,” ga je zbodlo v srce.

In vendar ni Cilka pred njim nikoli kazala zaskrbelega obraza. Ljubezen in slutnja materinstva sta ji sijali iz oči. Lenart se je bal, kaj bo, kadar bo smeh izginil z njenih lic, ko ji bodo postale oči zamišljene in ne bo njena beseda več tako pojoča. Misel o možnosti, da bi se odvrnila od njega, ga je delala blaznega. “Saj ona ni kakor Irma,” si je ugovarjal v srcu. Misel je prihajala znova ...

Cilka je skuhala iz zadnjega prgišča moke nezabeljen močnik. Svečano molče sta ga jedla. Slutila sta, da ne bosta večerjala ne zajtrkovala naslednjega dne.

Lenart se je dvignil. “Izvedel sem za neko službo.”

In ni lagal. Izvedel je bil za službo, a je naprej vedel, da je že prepozno. Šel je kljub temu. Če ni brez prestanka blodil po ulicah, si je očital, da se ni dovolj potrudil in se mu je med tem izmuznila ugodna prilika iz rok. “Jutri bo treba plačati najemnino,” ga je zbodlo, ko je stal na vratih. Hišni gospodar je bil razuzdanec, bratil se je s tihotapci in s tatovi, nekateri so celo trdili, da je zaupnik policije. Pred tremi dnevi mu je dejal Lenart: “Ne vem, če bom dobil denar za najemnino.” A oni: “Saj imaš ženo.” Udaril bi ga bil za to besedo. Mrzil ga je najhuje izmed vseh; ko se je spomnil nanj, je zbežal po stopnicah.

15.[uredi]

Vse popoldne je postopal Lenart po mestu, kakor brez smotra. Stopil je v neko skladišče, da bi vprašal radi službe, za katero je bil izvedel tistega jutra, a so mu dejali, naj pride popoldne, ker ni gospodarja; povedali so mu tudi, da je služba najbrž tudi že oddana. V nekakem zaboju v kotu je sedel za pisalno mizo gospodar in se komaj ozrl po njem. “Prišel sem radi službe.” Debeluh je segel po telefonski slušalki: “Že oddano.” Nato je zaklical v črno cev: “Halo!” Lenart je stopil na cesto. Srečal je prijatelja, ki ga je prosil za cigareto. “Saj nimam; še vedno sem brez službe. Če veš za katero ...” Te besede je govoril že tolikokrat, da so mu ob vsaki priliki brez misli prišle na jezik. “Nekaj bi vedel jaz,” je dejal oni. Povedal mu je hišo in ime gospodarja.

Lenart je slutil naprej, da bo oddano. Pa tudi če ne bo, ga bodo premerili od nog do glave in mu dejali: “Pridite jutri! Vaše ime? ...” In vendar je bilo možno, da porečejo: “Ostanite!” In radi tiste možnosti se je vrnil že sredi poti in ni odšel v ljudski vrt, gledat zlate ribice v tolmunu. Še potrkati ni bilo treba, vrata so bila odprta, gospodar mu je prišel naproti. “Radi službe? Vi ste že dvanajsti.” Če bi trgovec ne bil zinil besede, bi bil še po njegovem obrazu in obnašanju spoznal, da je vse zaman. Pa zakaj je on prav dvanajsti? Na tem je bilo končno nekaj veselega.

“Da bi vsaj dobil denar za najemnino,” se je ustavil ob oknu čevljarnice. Čevljarske izložbe ga niso nikoli prej zanimale. Tu pa se je nenadoma zavedel, da ogleduje z največjim zanimanjem nadplate, kopita, vrvice, lesene klinčke. Moral je pregnati čas. Taval je dalje, spomnil se je na Emila. Morda bi mu on posodil kaj denarja. Šel je mimo trgovine Kovača in druga, dasi se je te poti nagonski izogibal od dne, ko so ga bili spodili iz službe. Mimogrede je videl Irmo, ki je sedela za blagajno; imela je neznano resen obraz. Spomnil se je, da Emil nima denarja in mu je že poprej pogostokrat tožil, da mu sestra preveč porabi. Obrnil je korak in odšel v stransko ulico, v kateri je odmevalo potišano petje iz nekaterih gostiln.

Sredi ulice ga je srečal tuj, neznan gospod v črni suknji, ki ga je meril globoko in se je skoraj ustavil. Kaj mu hoče? Lenarta je strsnilo. Ali mu gleda v dušo? Pomislil je, da bi bilo morda dobro, če bi mogel človek človeku gledati v dušo. Nekateri bi se mu smejali in mu privoščili, prišel pa bi izmed tisoč ljudi eden in bi mu morda pomagal. S tem bi bil poplačan za vse. Kolikerim je že z bolečino razgalil svojo dušo, svojo revščino in potrtost, le pravega ni našel. Tuj gospod je šel dalje, še enkrat se je ozrl za njim. Ali bi stopil k njemu in mu povedal? Morda ga ima za nevarnega postopača in bi rad opozoril bližnjega stražnika nanj?

Ob tej misli je skoraj zamrzil moža v črni suknji, ki je bil izginil med ljudmi. Naglo je stopil iz ulice čez trg, se pomešal med množico na šetališču ... Tako je obhodil do večera vse ulice, razen tiste, v kateri je stanoval. Bal se je, da bi ga žena ne videla z okna. Zgostil se je mrak, zagorele so luči. Pred velikim kinematografskim gledališčem so se gnetli ljudje in brali velike, razsvetljene črke: “Tat iz Bagdada.” Lenart je pospešil korake. Besede tat ni mogel več slišati ne videti zapisane. Ob misli, da ga doma pričakuje žena in da ne bo večerje kljub lakoti, ki jo je občutil, ga je presunila fizična bolečina. Krenil je iz mesta, da bi ne srečaval ljudi, ki se jim je mudilo z dela. Ravna cesta; vrsta kostanjev se je raztezala pred njim.

Prameni svetlobe obcestnih luči so viseli v vejah dreves. S postaje je bilo slišno butanje vozov, obupen brlizg lokomotive je pretrgal tišino ... Lenart je zašel na polje. Nad pokojno spečimi njivami, nad murvami je ležal gost mrak. Pot je bila mehka, le zdaj zdaj je zaškripal pesek pod nogami.

Lenart je bil tedaj ves sam s seboj, sredi prirode, skoraj brez bolečine in skrbi. Tiho si je zaželel, da bi bila pot, ki jo je hodil, neskončna in bi se v neznani daljavi odprla svetla rešitev, ki jo je zaman pričakoval vse dni. Tako je stopal po drhteči zemlji, med krivenčastimi murvami in pričakoval čudeža. Srce mu je trepetalo ob misli, da bo nenadoma rešena in olajšana njegova duša.

Poti je zmanjkalo, pred njim je zazijal prepad. Z velikim, votlim očesom je strmela temina iz globokega dna vanj. Soča je šumela zamolklo. Treba bi bilo storiti samo še en korak in veje, ki so rasle nad breznom, bi ga sprejele, ga zazibale in spustile v globino ... Zavedel se je. Žena ga je pričakovala s solzami, a on je taval ko blazen skozi noč. Vračal se je bežečih korakov. Ni mislil več na naglo rešitev, mislil je le na ženo. Zdaj se ni več umikala skrivnostna stena mraka pred njim, nad mestom je blestela svetloba luči. Cilka umira od pričakovanja.

“Kaj se je Lenartu danes zgodilo, da ga ni tako dolgo, predolgo domov?”

Dospel je v drevored, med prve luči. Uzrl je žensko, ki mu je naglih korakov hitela naproti. Spreletelo ga je: Cilka! Ni bila ona. Preden se je zavedel, se je ženska, ki je imela obraz obrnjen od luči, ustavila in ga vprašala:

“Ali si videl Emila?”

Bila je Irma. Imela je na sebi siv površnik, pod njim modro obleko, ki jo je navadno nosila v trgovini. Slednja poteza njenega obraza je bila napeta, oči so ji bliskale. “Ljubosumna je,” je pomislil Lenart. To srečanje ga je čudno zadelo; ni ga pričakoval, niti ni vedel, kaj naj ji reče. Stala sta nekaj hipov v mraku in se prodirno gledala, Lenart je dejal s trepetanjem v glasu:

“Nisem ga videl. Tudi jaz ... sem ga danes iskal.”

Zadnje besede je izgovoril Lenart nehote. Emil je od dne, ko je bil prinesel Irmi vrednotnice, vsako uro huje trpel v njen bližini; neredko ji je ubežal na polje, da se tam oddahne. Irma ga je iskala doma, a ga ni našla; postala je ljubosumna. Bala se je, da jo bo prevaral kot Lenart, grozila mu je celo, da ga ovadi. Začudila se je, ko je slišala, da ga je iskal tudi Lenart, sumila je, da sta se oba zarotila proti njej.

“Pa zakaj si ga iskal ti?”

Po blesku njenih oči, po barvi in trepetu glasu je Lenart spoznal, da ga Irma še ni docela pozabila. Zdajci se je toliko živeje povrnil v njen spomin. V hipu je tudi vedel, da sumi kako skrivnostno vez med njim in med Emilom in se ne trese od mraza, ampak od razburjenja. Moral je odgovoriti, a ni se upal lagati.

“Hotel sem ga prositi za nekaj denarja.”

Irmine ustnice je skrivil na smeh. Verjela mu je, njegov pogled ni kazal laži. Lenarta je zapeklo. Ali se roga njegovi nesreči? Rekla je še nekaj besed, katerih Lenart pozneje ni znal ponoviti. Ob mislih na Irmo je imel vselej občutek, da se ji je treba izogibati, a zdaj ga je nekaj neznanega priklenilo na mesto. Irmine besede so postale milejše, skoraj sladke. Ali se je spomin na preteklost, boril s sedanjostjo v nji? Nenadoma spreletel njen obraz nov smeh, kakor da se je v nji porodila blesteča misel in jo je vso obsijala. Dvignila je glavo in jo stresla, kakor da se je z muko od ločila za besede:

“Če hočeš pomoči, pojdi z menoj!”

Od vsakogar bi bil prej pričakoval pomoč, le od te ženske ne. Imel je občutek, da bi bil še zdravilu, kl bi mu ga ona ponudila, primešan strup. Če bi bil vedel o belem dnevu, da najde pomoč, če se zateče k nji, bi bil ubežal pred njo. Zdelo se mu je, kakor bi storil greh, če ne seže v ponujano roko. V njenih očeh ni videl več trohice sovraštva. Spomnil se je na Cilko in na njen grenki molk, ko je izvedela, da je bila Irma — zaljubljena vanj. Nekega dne, kmalu po poroki, ko Lenarta ni bilo doma, je bila stopila Irma s pretvezo v njegovo stanovanje. Razgledovala se je po stenah, po njihovem pohištvu, nato je molče odšla. Cilka jo je spoznala, pripovedovala mu je o tem s solzo v očeh. Nikogar na svetu ni sovražila, a do te ženske je občutila mržnjo. Ko je izgubil službo, mu je dejala v edino tolažbo: “Vsaj ne boš v bližini te ženske.” Ali bi bilo prav, če bi sprejel njeno pomoč, če bi še enkrat prestopil prag njene sobe? Omahoval je, Irma ga je gledala z zasmehom.

“Zakaj neki oklevaš? Ali se bojiš — žene?”

Udaril bi jo bil za to besedo in za njen zasmeh. Vendar je šel z njo. Irma je pozabila na Emila. Hodila je naglo in ni spregovorila vso pot.

16.[uredi]

Odkar je bil Lenart zadnjikrat pri Irmi, se njena soba v ničemer ni izpremenila. Isti nizki strop, pobarvane stene, temni zastori na oknih. Njegove slike ni bilo več na mizi poleg slike Rudolfa Valentina; iz ozkega, rjavega okvira je gledal sanjavo Emilov ptičji obraz. Lenart je postal na pragu in pomislil, da bi ne bil smel stopiti skozi ta vrata. Svetloba električne žarnice ga je zaščemela v oči.

“Zakaj stojiš? Zapri vrata, sedi tja v naslanjač.”

Lenartu se je zdelo, da govori Irma z istim trepetom v glasu kot v dneh ljubezni, kot v trenotkih, ko je imela kaj težkega na duši. Še roke so se ji tresle. Čutil je v glavi omotico, z vzdihom se je pogreznil v blazino. V hipu mu je bilo žal, da je sedel. Čutil se je tako majhnega, brez moči pred Irmo, skoraj na tleh, da ga je zabolelo v duši. Ona ga je gledala s pol zaprtimi očmi, kakor da uživa njegovo zadrego. Pokazala je na tobačnico.

“Vzemi si cigareto!”

“Ali kadiš?” je bleknil.

Vedel je, da kadi. Zdelo se mu je, da mora nekaj govoriti, da se naredi brezbrižnega in da opraviči svojo prisotnost. Želel je, da bi se zdaj zdaj odprla vrata in bi vstopil Emil. Ni ga bilo. Na ulici je ropotal voz, peketanje konjskih kopit se je oddaljalo za vogal. Lenart je segel z roko v tobačnico in si prižgal cigareto. Z ostankom vžigalice je prižgal tudi Irmi cigareto. Zdaj se je nagnila do njega in ga zrla, kakor da se igra s svojo žrtvijo.

Kadila sta in nista spregovorila tri dolge minute. Irma je sedla le za hip, nato se je znova dvignila. Stopila je do stene, nalo do omare, dela roko na hrbet in gledala. Z muko sta spregovorila o vsakdanjih rečeh. Nista mogla govoriti kakor govorijo drugi ljudje, ne tako kot sta govorila nekdaj. Nenadoma sta umolknila in se gledala tuje, zagonetno. “Kaj mi hoče ta ženska?” se je vpraševal Lenart. “Čemu sem ga poklicala?” se je zabliskalo skozi Irmino zavest. Natančno je spoznala zakaj, le borila se je z mislijo, kaj naj stori. Oči so ji gorele od hipa do hipa v skrivnostnejšem ognju. Sovraštvo ali ljubezen? Oboje?

Lenart je nenadoma zmečkal konec cigarete in ga vrgel v pepelnik, na katerem je bil upodobljen smejoči se zamorec. Zdelo se mu je, da nima v tem prostoru iskati ničessr več; bilo je blazno, da je prišel. Ta ženska mu ne more in noče pomagati. Poklicala ga je k sebi, da bi uživala nad njim. Dvignil se je, si popravil z odločno kretnjo jopič in dejal:

“Iti moram. Čas je ...”

Irma si je razlagala njegovo nestrpnost: — žena. Zagonetneje kot prej je zaigralo na njenih ustnicah in na njenem obrazu. Nehote se je ozrla proti oknu. Spomnila se je tistega dne, ko je slonela v črni obleki na njem in videla konje z belimi šopki v črnih komatih. V groznici spomina se ji je stresnilo telo.

“Kam se ti tako mudi?”

“Že ves popoldan me ni bilo doma.” Ni ji mogel lagati. Bal se je njenih oči in njenega glasu. Pristavil je: “Iskal sem službe.”

Irma je tresla z nogo, nov smeh ji je spreletel ustnice. “In je nisi dobil?” je vprašala. “Potrebuješ denarja? Pomorem ti, če sprejmeš mojo pomoč. Da?”

Lenart je strmel vanjo. Najrajši bi bil odklonil pomoč, odšel skozi vrata, a je ostal. Čutil je, da ga Irma sovraži, četudi ga ni še popolnoma pozabila. Iz njenih rogajočih se besed je bilo slišati zdaj pa zdaj tovariški glas, kakor da se prebuja iz minulosti in znova ugaša. Ali tako tudi misli, kakor govori? Nervozno je mečkal obleko.

“Če mi kdo ponuja pomoč ...”

Bilo je poniževalni; sredi stavka se je prekinil. Zdelo se mu je, da bo moral zdaj zdaj zavpiti, pobegniti ali sesti v naslanjač.

Irmino čelo je za hip potemnelo, nato se je znova zjasnilo. Noge in ustnice so ji trepetale. In kakor da tega ne dela sama, ampak se vrši vse s tujo, neznano silo, je stopila do peči. Počenila je in odprla vratca. Segla je z roko v peč. Lenart jo je zrl začuden; njene grudi je bilo videti do vršičkov, kri ji je planila v obraz. Izvlekla je bel zavitek, umazan od oglja in pepela. Strgala je papirnati ovoj, njegovo vsebino je položila pred Lenarta.

“Odvij!”

Naglo, trepetajoče je obrisala roke v brisačo. Lenart je s tresočo roko odvil. Oči so stremele v zelenkaste, poslikane in popisane strani. Odmaknil je roko, kot bi ga bilo nekaj speklo. Irma je znova stala ob omari, glavo je imela dvignjeno, oči so ji izstopile iz jamic. Katera groza ji je prevzemala dušo in telo?

“Kje si to dobila?”

“Ne vprašuj! Tu so tisočaki. Če potrebuješ pomoči, ne izgubljaj besed!”

Irma se je znova umirila, uravnovesila; dvignila je glavo in globoko zasopla.

Lenart se je spomnil zadnjih dni v trgovini. Tistih strašnih ur, ko so ga bili osumili. Tistih najhujših minut, ko so mu dejali, da ne sme več priti, ni mogel pozabiti. V eni, dveh minutah spomina je živo obnovil vse trpljenje do tistega trenutka. Položil je roko na papirje in skoraj zavpil:

“To je ukradeno!”

“To na stvari nič ne izpremeni,” je dejala Irma suho, skoraj sovražno. “Ali so papirji radi tega izgubili na svoji vrednosti?”

“Kdo jih je ukradel?”

“Jaz,” je položila Irma roko na prsi.

Prav na skrivaj je Lenart včasih pomislil, da je tat Emil, dasi ni imel za to dokazov, a se je že v naslednjem hipu sramoval te misli. Na Irmo ni pomislil. In vendar je bila tatica ona, Irma, ki je zdaj stala pred njim z obrazom, ki je na videz v slednji potezi opravičeval njeno dejanje. Tega ona prej ni priznala, rajši ga je pustila v nesreči. Razumljivo, ker ga je sovražila. Kaj jo je zdaj privedlo do tega usmiljenja, ali kaj zagonetnejšega, skritega v njeni duši?

“Trikrat več sem pretrpel, kot so ti papirji vredni,” se je bridko, z očitkom izvilo iz Lenarta.

“Le si jih zaslužil, pred teboj so! Vzemi jih!”

“Nočem jih!” je stopil Lenart po sobi. “Svojo čast in službo hočem.” Z naglimi koraki je šel do vrat.

Irma je bila urnejša. Zaklenila je vrata in spustila ključ v nedrija. Lenarta je potisnila do mize. “Miruj! Obveznice so ukradene. Nemogoče je narediti, da bi bile zdaj v gospodarjevi blagajni. Priznam, da so tiste ... Osem tisočakov. Čemu bi tajila? Če bi se te bala, bi te ne bila povabila k sebi in bi ti jih ne bila pokazala. Le pojdi na cesto, zakriči glasno v svet! Vprašali te bodo, kako si izvedel zanje ... Izpovedala bom, da si jih ukradel ti in mi jih dal hraniti ... Molči! Ne preklinjaj me! Jaz nisem vedela, kaj je v zavitku ... Tako. Zdaj veš. Stori, kar ti je drago!”

Stopila je do vrat in jih odklenila. Lenart je bil brez moči. Znova se je vpraševal, ali mu je res hotela pomagati, ali ga hoče pogubiti. Stisnil je pest, rekel nekaj nerazumljivega, zmedenega, hotel oditi, a ga je v tretje zadržala.

“Sedi,” mu je dejala Irma mirno, skoraj prijazno. “Ostanite dvojno: Ali vzameš obveznice in jih prodaš v banki, se odškoduješ za krivico, ki se ti je zgodila — ali bodo zgorele. Če bi me hotel izdati, bi bilo prepozno. Jaz jih nočem ...”

Lenart je stežka razumel smisel njenih gostih besed. Bil je kakor omamljen. Ni mislil na prihodnji dan ne na ženo. Pred očmi mu je lebdela krivica; zelenkasta barva papirjev jo je zdaj zakrivala in znova odgrinjala.

“V banki bi jih spoznali,” je počasi iz dvoma dejal Lenart.

Irma je pomolčala. Za hip se je borila s seboj, gledala v Lenartovo neobrito lice in se slednjič zasmejala. “Izmed tolikih tisočev? Ne bodi otročji! Ali je bolje, da zgorijo? Ne silim te več ...”

Razburjena je hodila po sobi. Lenart je gledal v duhu, kako gori v visokih plamenih ogenj in požira vrednostne papirje. Tisočaki so šušteli v ognju in se spreminjali v pepel. Solze njegove žene, ki ga je čakala doma, ne izginejo v nič, one so večno žive, boleče kot zastrupljena rana. Ozka lica gospodarja, njegovi brki: “Tožite me, če hočete ...” Znova se je pogreznilo vse, videl je Irmin obraz, slišal njen sikajoči glas: “Razen mene ne ve nihče ...” Iz megle se je dvignila roka in držala pisano pravico pred njim. Bral je: “Toliko znaša moja po krivici utrgana plača. Toliko iz lakomnosti prigoljufana odpravnina. Toliko moja in moje žene bolečina in sramota ... Ali sta zakon in pravica samo za močnega in bogatega?”

Prikazal se je gospodarjev obraz in policijski; oba sta utonila v podobi Cilke, katera je pretakala solze in strmela v noč. Skrivna sila, ki ga je malo pre vlekla za Irmo, je izginila ...

Misli so mu begale po glavi kot vrtinci viharjev in se kro vičile kot niti. Znova je videl plamene pred seboj ... Vzel je z mize nekaj vrednotnic.

“Ne vseh,” je trepetal še t glasu. “Toliko, kolikor mi je dolžan gospodar.”

Zganil je trde, šumeče papirje in jih vtaknil v žep suknjiča. V tistem hipu ni vedel več, kaj se z njim godi. Ni se spominjal zadnjih besed. Pozneje se le medlo zavedel, da ga je gledala Irma neznano prodirno, njen sladostrastni poljub mu je gorel na ustnicah. Kakor da se je s silo odtrgal od njega, je zadel na hodniku ob steno, zmeden iskal vrat in stopnic; ulični tlak se mu je majal pod nogami.

Irma je še dolgo gledala v odprta vrata. Sprva je hotela planiti za njim, mu še nekaj zaklicati, a se je zasmejala. Zaprla je vrata. Nato je sedla k mizi, dela glavo na roke, se smejala grohotajoče, ubito, zmeraj bolj žalostno. Smeh se ji je spremenil v jok. Nato se je jokala in smejala obenem, kakor da jo razganjata ljubezen in sovraštvo, sladkost poslednjega poljuba in maščevanje.

17.[uredi]

Lenart tiste noči ni spal. Ves čas do jutra je mislil na papirje, ki so tičali v suknjiču. Ženi o tem ničesar ni omenil. Bilo mu je nemogoče; tem bolj nemogoče, ker jih je dobil od Irme. Trikrat je sklenil v mislih, da jih do zjutraj zažge. Ko jo zasvetila zarja, je svoje dejanje že stotič opravičil, postal je pogumnejši.

Stopil je na cesto. Kazalec na uri ob vogalu poštnega poslopja se je pomikal počasi, počasi ... Tri minute do devete ... Deveta ... Nasproti sta mu s počasnimi koraki prišla dva policijska agenta. Lenart se je ustavil. Eden izmed agentov se je ozrl po njem. Že je hotel kreniti v drugo ulico, ko je zagledal, da je banka že odprta; žarki jutrnjega solnca so se lomili v brušenem steklu.

Stal je pred blagajno. Za stekleno ograjo je prešteval blagajnik šop bankovcev in jih polagal v skrinjico s predalci. Le bežno, mimogrede se je ozrl na Lenarta, ki je segel v notranji žep jopiča. Iz njega je izvlekel rjav zavitek, odmotal vrednotnice in jih položil pred se.

Blagajnik je vzel obveznice, jih prelistal in preštel; premeril je Lenarta z dolgim, ostrim pogledom.

“Vaše ime?”

Lenart je skoprnel. Zbral je pogum in mu povedal svoje ime.

“Ulica, hišna številka?”

V Lenartu se je dvignil strah, neznano se je razburil. Zbežal bi bil skozi vrata, po ulici, iz mesta, kamorkoli. Povedal je, kje stanuje in vprašal z zamolklim glasom: “Ali ni morda kaj v redu?”

Blagajnik ga je pogledal z enim očesom. “Zakaj bi ne bilo v redu?” Nato: “Počakali boste nekoliko.” Uradniku, ki je stal poleg njega: “Napišite te številke, prosim.” Za hip sta izginila oba.

Da bi se raztresel, je stopil Lenart k mizi sredi čakalnice. Listal je po domoljubnih revijah, v letnem računu banke, v reklamnem albumu prekmorske paroplovne družbe. V njem sta se borila upanje z brezupom, strah s pogumom. Tvegal je vse. Iznenada je občutil mraz in vročino. Znova bi bil rad pobegnil. Blagajnik je iztegnil proti njemu roko in tlesknil s prsti.

Lenart se je vsega, kar se je bilo zgodilo v naslednjih minutah, pozneje spominjal le v odlomkih. Svet se je vrtel v kolobarjih, iz njih se je prikazala zdaj kaka napol zabrisana slika, v ušesih je kakor iz nerazločnega šuma zadonela kakor pol zaglušena beseda. “Ali so te vrednotnice vaše?” Nov vrtinec. “Kje ste jih dobili?” Steklena okenca so se vrtela okrog njega. Gledal je, da bi našel vrata, a ni jih bilo. Blagajnikov obraz je imel stotero lic, nosil je celo vrsto naočnikov, v slednjih očalih je bilo videti vrata, med katerimi se je tako neutrudno zapletal, da se ni mogel več rešiti.

Dušilo ga je nekaj neznanega. Hotel je planiti, a mu je zašla roka v klešče, da se ni mogel ganiti. Iz kolobarja, ki mu je plesal pred očmi, se je izmotal človek brez naočnikov. Imel je bled obraz in velike brke, smeh na licih; oči so ga prebadale kakor sulice. Tiščal ga je za zapestje in mu govoril:

“Čemu hočete ubežati? No, pa pojdite z menoj!”

Pred Lenartovimi očmi se je zablisnilo, postalo mu je jasno. Zagorel je ko v plamenih, poskočil, besede so vrele iz njega ko lava. Telo je bilo brez moči ... Plavalo je omotično med ljudmi, ki so begali za vsakdanjim kruhom. “Čemu se ozirajo ljudje za menoj?” je pomislil grenko.

Policijski komisar je imel strog obraz in srepe oči. Izpraševal je naravnost, ostro, vsako vprašanje je bilo smrtni udarec. S konico svinčnika je tolkel po mizi, kakor da prihaja vsak zlog posebej.

“Kje ste dobili vrednotnice?”

Lenart je bil zdajci zbran. Vedel je, kaj se godi z njim. “Gospod, ne vem, kaj je z menoj. Ali sem morda kaj zakrivil?” Grenek nasmeh na obrazu se mu je spremenil skoraj v jok.

“Odgovarjajte na vprašanja, ne izbegavajte! Kje ste dobili vrednotnice?”

“Kje sem jih dobil?” je hlastal Lenart po rešilni bilki. “Po vaših besedah bi morali zgrabiti vsakogar, ki prinese take papirje v banko.”

“Vsakogar, ki jih je ukradel!” se je zarežal komisar. “Kakor vidite, se to tudi vrši. Odgovorite na vprašanje!”

“Torej — sem ukradel jaz papirje.”

Komisar je spačil obraz in ga pogledal tako ostro, da so se mu zamajala tla pod nogami.

“Kje bi jih dobil?” je zajecljal. “Moje so!”

“Ali ste jih vi natisnili?”

Komisarju je zaigral krog usten ironični nasmeh. Preložil je na mizi kup spisov in znova vrtel svinčnik v rokah.

“Dal mi jih je oče,” se je domislil Lenart. “Za delež.” Ta odgovor se mu je zdel tako posrečen, da se je globoko oddahnil.

“Oče?” Uradnik ga je zrl naravnost v oči. “Naslov vašega očeta? V kratkem bomo poizvedeli ...”

Lenartu se je znova zavrtel svet pred očmi.

“Oče bo tajil ... nisva si prijatelja ...”

Komisar je gledal nekaj trenotkov, nato je vprašal, kakor da ga je preslišal.

“Čemu niste vrednotnic prej vnovčili?”

Lenart je molčal.

Komisar je tolkel s svinčnikom, kakor bi pribijal slednji zlog izgovorjenih besed na mizo.

“Vrednotnice, ki so jih našli pri vas, so bile ukradene.”

Ob spominu na ženo je kriknil Lenart: “Jaz jih nisem ukradel!”

“Kje so pa ostale? Vi niste prinesli vseh.”

“Ne vem zanje.”

Komisar je dolgo molčal; nato ga je začel izpraševati mirno, s spremenjenim glasom o osebnih podatkih, kje je služboval, koliko časa, če je brez službe, oženjen, brez otrok ... Lenartu je dobro delo to izpraševanje. Odgovarjal je mirno. Zdelo se mu je, da je vprašanje vrednotnic stopilo v ozadje in da stoji on radi kake neumne malenkosti pred komisarjem. Nenadoma je komisar znova spremenil glas, uprl vanj srepe oči in dejal:

“Vi ste bili brez službe, trpeli ste pomanjkanje. Zakaj niste poiskusili teh papirjev prej vnovčiti, če so bili res vaši?”

Lenart je bil prepaden nad ponovnim vprašanjem in je molčal.

“Obveznice, ki ste jih prinesli danes v banko, so bile ukradene tvrdki Kovač in drug. Slučajno ste bili prav vi osumljeni te tatvine in radi tega odpuščeni iz službe. Iz strahu pred razkritjem se papirjev niste upali vnovčiti, dokler vas ni privedla sila do tega. Večji del jih imate še skritih. Priznajte, da se vse do pičice ujema.”

Uradnik je govoril kot bi bral s popisane pole. Besede so se zdele neizpodbitne kot v očenašu. Lenart bi bil udaril v ta ostri, samozavestni obraz. Bil je tako užaljen, da ni niti z besedico zanikal komisarjeve trditve. V zavesti, da v resnici ni vse tako, se je čutil vzvišenega nad njim.

“Tvrdka mi dolguje zadnjo mesečno plačo in odpravnino.”

Samo to, nič več. Na ostala komisarjeva vprašanja ni odgovarjal.

Komisar je pisal zaporno povelje. Šele, ko je Lenart izvedel, zakaj gre, je odprl oči na široko in zamahnil z rokama: “V zapor? Žena me čaka ...”

Brez hrušča so se zaprla vrata za njim, na rokah so mu tičali železni okovi.

18.[uredi]

Cilka je ljubila svojega moža z vsem srcem. Bil ji je tako brez madeža ko dnevna luč, niti sence si ni mogla misliti na njem. V skrbi za službo, za potrebščine ga je v mislih obdala s svetniškim sijajem in ga skoraj oboževala. Lenart je odšel na ceato, ona je šivala za otroka in mislila na oba.

Poldan. Zvonovi so zapeli, ulica je zašumela. Med molitev se je vpletla težka misel. V popoldanskih urah so ljudje znova hiteli na delo. Cilko je zaglodala skrb in rasla od minute do minute. Šivanje ji je samo od tebe padlo z rok. Postala je nemirna, srce jo je bolelo, duša ji je jokala. Kaj se je zgodilo? Njena misel je brezupno ugibala resnico.

“Da le nl storil kake nepremišljenosti iz ljubezni!”

Šivala je znova; ker ni nič užila, je bila neznano šibka, da se ji je zapletala nit. Nastala je noč. Iz teme so vstajale grozne podobe, strahovi so plesali pred njenimi očmi. Po ulici so hodili redki ljudje. Medlo in turobno so gorele luči.

Trikrat je tekla do vrat v misli, da je prišel; ni ga bilo. Prižgala je luč, zakurila ogenj. “Kadar bo gorelo, pride ...” Voda je vrela, ogenj je ugasnil, krop se pohladil; na stopnicah se ni zganilo.

Cilka je občutila v glavi omotico. Zdelo se ji je, da nema, temna globina ulice požira njo in njeno srečo. Bilo je že pozno ... Ogrnila se je in odšla po stopnicah. Na ulici je pogledala slednjemu človeku v obraz. Vsi so hodili naglih korakov in brezbrižno mimo nje. Nihče ni slutil njene bolečine in skrbi. Upala je, da zdaj zdaj sreča Lenarta, vsega temnega, v skrbi zatopljenega, a tako ljubega ... Gledala je skozi okna in skozi odprta vrata v razsvetljene bare in odprte kavarne. Bilo je blazno tavati po ulicah. Ali se on ni vrnil med tem domov?

Vrnila se je beže. Kuhinja je bila prazna in pusta, v sobi nikogar. Sedla je k oknu, štela ure ... Tri ... Legla je na posteljo, vrata je pustila odklenjena. Solze so ji tekle v blazine. Misli so se lovile brez reda in pokoja. Pred jutrom se je v divji bridkosti zvijala na postelji ko ranjena zver.

Ob prvi zarji jo je bridko zbodlo v srce. Še koraki ljudi na ulici so jo boleli. Pogledala se je v zrcalo: v eni noči so se ji zarezale gube v obraz. Ali je zašel Lenart v družbo in se opijanil? Naj bi bil storil karkoli, ta hip bi mu bila vse odpustila. Na najhujše ni mogla misliti. Spomnila se je na policijo. Ali je morda otrok, da bi se izgubil na cesti in ne našel poti domov? Morda se mu je pripetila nesreča, da leži ta hip v bolnišnici ... V mrtvašnici .... Zaplakala je krčevito.

Stopila je na stopnice. obstala pred vrati sosednjega stanovanja. Odprla ji je majhna, črnolasa gospa. Kadarkoli jo je srečala, se ji je nasmehnila. Čudovito lepe oči so ji vzbujale zaupanje.

“Ali bi mi posodili ... za danes?”

Vsa kri ji je planila v obraz. Majhna gospa se ji je bodrilno nasmehnila za hip izginila in se prikazala z bankovcem v rokah.

“Preveč,” je zajecljala Cilka. In se opravičila: “Moj mož je odšel sinoči in ga ni še domov.”

Vsa majhna in zmedena je stala na mestu in držala bankovec v rokah, ko je slišala hojo v veži. Na stopnicah se je prikazal Emil. V tistem hipu se je zdel Cilki še manjši, plahe oči so mu mežikale izza naočnikov. V hipu je prešinilo Cilko upanje: morda prinaša novic o možu.

“Kje je Lenart?”

Emil je nemiren del roko v žep in ni vedel, kam naj pogleda.

“Stopiva v kuhinjo!”

Cilka se je opotekla skozi vrata. Položila je denar na mizo in se oslonila na steno. Emil je zaprl vrata, hotel sesti, a se je premislil. Cilka je čakala, gorela po vsem telesu; hotela je zavpiti, ko je spregovoril Emil.

“Lenarta so zaprli.”

Beseda je učinkovala ko strela. Tisoč predstav ji je v divji omotici šlo skozi možgane. Objelo in zagrnilo jo je nekaj motnega, žarečega.

Zgrabila se je za glavo.

“Jezus Marija! Kaj je storil?”

Svet se ji je zamajal, se ji izmikal izpod nog, svet se ji je zagrnil v črnino, besede so ji zamrle, kakor v divjem šumenju padajoče vode. Ko se je osvestila, je ležala v Emilavem naročju, tilnik in senci sta ji bili mokri. Popila je požirek vode nato se je naglo vzravnala in si popravila lase. Najhujše je šlo mimo. Bila je pripravljena na vse. Poslušala je mirno, le zdaj zdaj je vzkliknila:

“Lenart — da je kradel? On — tat?”

Tega ni mogla verjeti. In vendar se je čudila, da je Emil tako vroče zatrjeval:

“Gospa Cilka, on ni kradel. Pri moji časti, zagotavljam vas ... on ni storil tega!”

“Pa kako to veste? Če to veste, pomagajte mu! Kako so prišli papirji v njegove roke?”

Emil je skomizgnll z rameni. Kaj naj reče? Da se izogne odgovorom, je vprašal:

“Ali še ni bilo policije pri vas?”

Ne, ni bilo. A nista se izgovorila do konca, ko je potrkalo na vrata. Vstopila sta policijska agenta. Prvi je bil debel, s pogledom, ki je prodiral vse, drugi suhljat. Njegove oči so bile venomer uprte nekam v noge.

“Vi ste Cecilija Trpin?”

Da, ona je. Moža so ji zaprli. Kaj pa ji hočejo? Debeluh se ni zmenil za vprašanje, obrnil se je do Emila, ki je obstal ob steni.

“In vi?”

Povedal je svoje ime. Vprašali so ga tudi, kje je uslužben.

“Kaj delate tu?”

“Obvestil sem gospo ...”

Emilu je bilo neprijetno. Oddahnil se je šele na stopnicah. Cilka je obstala ob steni. Ni jokala: gledala je na agente prodirno, z mržnjo. Debeluh je nekaj pisal v svoj zapisnik, suhec je dvignil pogled od nog in se za hip zazrl v Cilkine oči.

“Zakaj naju gledate tako sovražno?”

Cilka ni odgovorila.

“Dovolite, da izvršimo v vašem stanovanju majhno preiskavo.”

Cilka je privolila. Kako naj jim tudi brani? Ali bodo zaprli tudi njo? Ob tej misli se je nasmehnila. Rada bi bila delila z Lenartom isto usodo. Zdaj je bila prepričana, da so ga po nedolžnem zaprli.

Začelo se je dolgo in mučno preiskovanje, ki tako žali človekovo dostojanstvo. Brskanje v posteljnjaku, med rjuhami, med umazanim perilom, med neumnimi, a sladkimi spomini na mladost, v kavinem mlinčku, v pepelu ... Cilka se je spomnila, da ima Lenart nekje skrit revolver. Nekajkrat ga je bil vzel s seboj, da bi ga komu prodal. Če ga dobe ... Cilka je občutila vročino, pobledela. Niso ga našli. Ko se je končala preiskava in sta se gospoda obrnila do nje, se je oddahnila.

“Ali imate še kak drug prostor? Podstrešje? Klet?”

“Ne,” je dejala Cilka mrzlo. “Česa iščete?”

“Kdaj je prinesel vaš mož vrednotnice domov? Kje sktiva ostale? Sam je priznal, gre le za nekatere podrobnosti ... Vi mu lahko olajšate usodo ...”

Cilka ju je pogledala z najglobokejšim prezirom. Z gnusom je spoznala: zahtevajo, da bi izdala moža.

Jaz ničesar ne vem. Samo to, da je iskal službe in se od včeraj ni vrnil domov. Vse drugo veste bolje kakor jaz.”

“Ali je bil vaš mož dolgo brez službe?”

Povedala je.

“Od česa sta živela?”

Za hip je pomolčala, nato: “Od včeraj opoldne nisem jedla.”

Debeluh se je ozrl po bankovcu na mizi: “Kaj pa je to?”

“Ta petdesetak sem si pravkar izposodila.”

Policijski agent je vzel bankovec v roko, si ga ogledal od obeh strani, nato ga je mirno položil na prejšnje mesto.

19.[uredi]

“Zblaznim!” si je dejal v mislih Emil. Divje se je pretakalo v njegovi duši. V trgovino so bili stopili policijski agenti in govorili z gospodarjem. Šepetali so, oči so obračali vanj. Slišal je gospodarjev veseli smeh: “Torej — on? V resnici, o njem sem bil prepričan.” Čez nekaj trenotkov: “Izključeno. Njegov oče je bil častnik.” Govorili so o njem. Irma je bila nemirna; Emil je strmel v blagajniško knjigo, številke so se mu brez prestanka vrtele pred očmi.

Agenti so odšli. Gospodar je stopil k Emilu: “Del obveznic je najden, Lenart je zaprt. Gre za to, da odkrijemo še ostale.” Emilu je bilo gnusno gledati ostuden smeh, ki je igral na gospodarjevem obrazu radi upanja, da bodo najdeni vsi vrednostni papirji. Rad bi se bil zasmejal tudi on, dejal besedo začudenja, a mu to ni bilo mogoče. Gledal je kot človek, ki ga je zgrabilo tramovje podirajoče se hiše. “Ona, ona!” Irma se ni ozrla niti za hip.

“Zblaznim!” Ni zblaznel. Vsak hip se mu je rodila nova misel, a jo je že v naslednjem trenotku pobil. Prišel je h gospe Cilki in se v tistem trenotku vprašal, zakaj je to storil. Ali se ne bodo čudili, kako more trditi s tako gotovostjo pred vsemi ljudmi, da Lenart ni tat? Gospodar je kazal odslej svetlo, veselo obličje. Emil je gledal v Irmo, moral je z njo govoriti. Izogibala se ga je; vsakokrat je izginila iz trgovine tako, da je ni več našel na cesti. Vrata njene sobe so bila vselej zaprta, na trkanje se nihče ni oglasil.

Skril se je v veži hiše, ki je stala nasproti Irminemu stanovanju. Prišla je z zibajočimi se koraki, upognjena globokeje, bolj zamišljena kot prej. Vstopila je, ne da bi se ozrla. Na pragu sobe jo je dohitel Emil in vstopil pred njo. Vzkriknila je.

“Kaj mi hočeš? Kakšen si?”

Bil je spremenjen. Blazna odločnost je vela od njega. Irmi je bil v tej moškosti ljubši kot prej, vendar se ga je neznano bala. Nekaj strahotnega je velo od njega in od nje.

“Zakaj se mi skrivaš?” je vprašal trdo Emil.

Beneških obveznic mu Irma ni pustila uničiti. Ne bi mogla mirno gledati v plamenih gorečih tisočakov, o katerih je sanjarila toliko dni. Upala je, da pride dan, ko jih bo mogoče vnovčiti, na skrivaj ji je še laskalo, da je bil Emil zmožen takega dejanja. Iz dneva v dan bolj se je bila prepričala, da so vrednotnice zanjo le kup papirja, ali celo nesreče; sijaj junaštva, s katerim je bila v mislih obdala Emila, je ugašal bolj in bolj. Rada bi se bila iznebila vrednotnic, vendar se ni mogla odločiti, da bi jih zažgala. Ko je srečala Lenarta na cesti, ji besed ni narekovala le želja, da bi mu pomagala, hotela se je iznebiti papirjev in se hkratu maščevati. Šele ko se je zavedela, da je Lenart v ječi, je nenadoma zakolebalo v nji. V želji po maščevanju je manj mislila nanj kakor na Cilko, a je spoznala, da je zadela le najhuje njega. Bila je srdita sama nase, mrzila je Emila, hkratu se ga je bala. “Zakaj se mi skrivaš?” Najrajši bi bila udarila Emila, tatu, krivca vse nesreče, a je molčala.

“Kje imaš vrednotnice?”

Emil je stopil do nje, njegove oči so se uprle v njene. Prvič je občutil v sebi odločnost moža, da je stiskal pesti in so mu tako blestele zenice.

Irma se je umaknila za hip, zaničljiv nasmeh ji je spreletel obraz. Šla je do peči in potegnila zavitek, iz nje. Vrgla ga je pred Emila.

“Tu jih imaš.”

To je naredila tako mirno in odločno, kakor da se jih ves čas ni niti dotaknila. Emil je naglo razvil zavitek, z drhtečima rokama preštel obveznice in se ozrl po Irmi.

“Kje so tiste, ki manjkajo?”

“Katere? Jaz ne vem zanje.”

“Tiste, ki so jih našli pri Lenartu.”

“Če so jih našli pri njem, čemu vprašuješ po njih mene?”

Emil je udaril s pestjo po mizi.

“To te vprašam — kako so prišle v njegove roke?”

“Dala sem mu jih jaz,” je naglo odgovorila Irma. Na rahlo je sklopila oči.

Ni se več spominjala, da je nekoč vprašala Emila, kakšen je, kadar se razsrdi. Povedal ji je, da je v srdu in obupu strašen, a ona se mu je smejala. Zdajci ji ni bilo do smeha. Pred njenimi očmi so se dvignile njegove pesti, izraz obraza se je strahotno spremenil. “Čemu si to storila? O, ti, ti!” Udaril jo je po ramenu. Irma je odskočila. Nato je Emil skrčil prste, potegnil prt z mize, ga zmečkal in trgal ... “Čemu, čemu?” se je valjal po naslanjaču. Bil je rdeč, razmršen, bolj podoben razsrjeni zveri nego človeku.

Irma je stala nekaj časa ob oknu, držala glavo v dlaneh, ga gledala, nato jo je nenadoma objela groza, planila je k vratom, a ni našla ključavnice ne zapaha.

“Na pomoč!”

Njen klic je predramil Emila, da je planil kvišku in jo potegnil od vrat. Padla je po tleh. Hkratu se je dvignila, vnel se je boj ... Irma je obležala v naslanjaču.

“Čemu si to storila?”

Emil ni vprašal, kdaj je bil Lenart pri nji, kako je prišlo do tega. V njem se ni vzbudila sumnja, da je med njo in med Lenartom le kaka vez. Vse nekej drugega, za Irmo še neumljivega, se je grmadilo v tistem hipu nad njegovo glavo.

“To sem storila zato, ker sem hotela ... Če se tako bojiš, čemu si pa kradel?”

Noga se ji je bila razgalila, ni opazila tega. Emil je stal zdaj pred njo majhen, smešen, brez naočnikov, ki so se mu bili zdrobili. Z muko je mislil, kaj bo nastalo iz tega. Lenart bo povedal, Irma bo priznala ...

“Saj se ne bojim le za se, bojim se tudi za te ...”

Irma ni bila pomislila na to. Videla je Lenarta v ječi, srditega Emila pred seboj; mislila je, da je s tem že vse opravljeno. Ni pomislila, da je njena in Emilova svoboda v nevarnosti in da se jim vsak hip lahko zruši svet pod nogami. Zdaj ni več preklinjala Emila, poslušala ga je, kako ji jasno in živo predočuje nadaljnji potek dogodkov, hišno preiskavo, ječo, obsodbo, izgubo službe in njuno ločitev. Ob tej predstavi je zatemnela Lenartova podoba, Irmine oči so se širile, stisnilo jo je za srce, bila bi kriknila, pognala se je kvišku. Oklenila se je Emilovega vratu, občutila je, da njena duša še nikoli ni bila tako tesno zvezana z njim, kot v tistem hipu skupne nevarnosti. Planila je k umivalniku, postavila porcelanasto skledo na tla in vrgla papirje vanjo. Čez minuto jih je objel plamenček, gorel sprva počasi, nato divje šinil do vrha, zagorel skoraj do stropa, soba je bila polna dima. Irma se je sprva tega prestrašila, se oklenila Emila in gledala na ogenj z zadovoljstvom, kakor bi gorel njen sovražnik. Ko je plamen ugasnil, je odprla okna, izlila v skledo vode, da se je zmešala s pepelom v umazano brozgo. Nato jo je vlila v stranišče, tako je bilo zabrisano vse.

“Zdaj nama ne morejo ničesar dokazati.”

“Še,” je dejal Emil počasi in suho. “Če bo Lenart povedal, kje jih je našel ...”

“On naju ne bo izdal!” je vzkliknila Irma.

Bala se je, iz bojazni trepetala in se divje trgala iz Emilovih rok.

“Ubeživa!” jo je miril Emil.

Irma ga je grabila z rokama, ga stresala: “Rajši umriva!” Sugestivno so ga gledale njene oči, vedno znova se je trgalo iz globin njene duše “Umriva!”

Emil ni nikoli mislil na smrt. Zdajci ga je prvič objela ta misel. Ubežati vsemu, kar mu je grozilo in ga oklepalo od vseh strani. Stisnila ste se drug k drugemu, govorila in plakala, da je ura odbila polnoč.

20.[uredi]

Lenart je hodil nemiren med stenami ječe. Štirje tovariši so se z radovednimi pogledi ozirali po njem. Kaj se godi z njim od tistega hipa, ko je srečal Irmo na samotni poti? Polagoma so vstajale posamezne slike iz omotice, urejeval jih je in razvrščal drugo poleg druge.

Za slednjo sliko je stal v megli očitajoč Cilkin obraz. Z lahkoto je bil zapustil Irmo, vendar si je priznal, da je v dnu njegove duše ostal nanjo rahel spomin. Včasih ga je objela skrita želja po njenem smehu, po njeni besedi in njenem objemu. Bolelo pa je celo, da ga je prezirala pred vsemi ljudmi, laskalo mu je, ko je doznal njeno sovraštvo izpričuje, da ga tu ni še docela pozabila. Vendar je bila Cilka v primeru z njo ko dnevna luč proti mesečini. Ko je Lenart srečal Irmo usodnega večera na samoti, ga je spreletelo kot mrzlica. Na njeno vabilo ji ni sledil v sobo le radi tega, da bi mu pomagala, za njo ga je vleklo nekaj skrivnostnejšega, silnejšega.

Lenartu je bilo pozneje težko razjasniti do dna, kuko se je bilo vse izvršilo. Ni bilo tako bridko, dokler se z njim godi. Zdajci je stalo tako jasno pred njim, da ga je ob slednji misli zaskelelo v srcu. Ob slednjem spominu je stala Cilkinu podoba pred njim. Ta blazna in pekoča misel ga je slednjič tako vsega prevzela, da ni na drugo več mislil, ne o drugem govoril. Še ko je slišal pogovore tovarišev, je posluhnil, da bi zaslišal Cilkin glas.

Sedel je na blazino, del roke na kolena, sklonil glavo globoko. Pekoče misli so se vračale, obrazi so se mu režali.

“To je pa žalostno!” Smeh. “Prvič je v ječi. Ni res, da si prvič tu?” Spogledovanje, molk. “Stavim, da je kradel.” Glas je bll sirov. “Kajpak po nedolžnem!” Lenart je gledal bridko, znova mislil na ženo, na najemnino, ki bi morala biti že plačana ... Jeknil je iz globočlne duše in naslonil glavo na roke.

Mlademu človeku, ki je ležal poleg njega in bral knjigo, je povedal vse. Le Irme ni izdal. Moral je komu razgaliti dušo, poiskati tolažbe. Tovariš je pomislil: “Verjamem, da niste kradli.” Beseda mu je neznano božala srce. “Zgodi se lahko, da vas kljub temu obsodijo. Povedati boste morali, kje ste vrednotnice dobili. Kaznivo je tudi, da ste hoteli vnovčiti ukradene papirje ...”

Lenart je bil prepričan, da žena brez njega ne bo mogla živeti. Če ga ne izpuste, bo obsojena v počasno smrt. V bolestnem vzkliku je planilo iz njega:

“Oh, moja Cilka bo umrla!”

Kaj je na tem smešnega, da so se mu zasmejali? Zdelo se mu je, da se ves svet roga njegovi brezumni bolečini. — — — — O noči, noči, noči! Blazno dolge, s solzami in žolčem napojene noči! Na zelenem drevesu, ki je gledalo preko jetniškega zida v nebo, je pela ptica. Bilo je slišati krik otrok, ki so se igrali na cesti. Najmanjši šum je postoteren udarjal na Lenartovo uho in ga vznemirjal.

Kaj se godi z njim? Kaj dela njegova žena? Ta misel je brez prestanka obletavala njegovo dušo. On obeduje enkrat na dan, ponudijo mu kruha in vode, kdo bo dal njegovi ženi vsaj kruha? Vrgli jo bodo na cesto. Njuno uboštvo se bo močilo na ulici. Cilka pa bo hodila sama po cestah in plakala.

Nad enakim prizorom, ki ga je nekoč bral v knjigi in ga je ganil v dno duše, se je bil potolažil: saj ni resnica, to je le pisateljeva izmišljotina. Zdaj je bila resnica. Zgrabil se je za prsi. V njih je občutil tako bolečino, da bi bil zarjul kot zver. Posluhnil je v noč, čakal, da zasliši vpijoči glas obupa, tožba, plač svoje žene in še njen omahujoči korak.

Zadremal je in se nenadoma prebudil. Skozi nočno tišino je bil zaslišal oddaljen glas neke ženske. Slišati je bilo, kakor da joče na cesti, pred črnimi železnimi vrati ječe. Tja je sedla, toži in prosi, a noče stran.

Lenart je posluhnil. Med stenami ječe je postalo njegovo srce kakor srce otroka, norčka, vsemu je verjelo. Stotere misli so v divji naglici šle skozi njegove možgane, predstave so se vžigale in ugašale kot umetna luč. Pred vrati je jokala Cilka. To je verjel stokrat, tisočkrat. Kdo naj se joče, če ne Cilka; še nikoli je ni slišal plakati na glas ... Dvignil se je na postelji.

Radi bolečine, ki jo je občutil v tistem hipu, se je jokajoči glas ženske v njegovi zavesti še ojačil, mu drhtel skozi vse telo in divjal v njem kot vihar. Lenart je stokal v svoji notranjosti; jokal je tudi on, tiho, pridržano, prisluškoval vpitju, ki se je oddaljevalo.

Sedečemu na postelji se je zdelo, da sedi na robu blaznosti in stoka. Ali naj plane v globino zmedenih misli in pojmov, strašnega krika in divjih blodenj?

Mladi človek, ki je ležal na postelji poleg njega, se je prebudil, pogledal v svetle štirikote luči na steni, se zdramil in zastrmel v sedečega Lenarta.

“Kaj vam je? Zakaj ne spite?”

In kakor da je to edini vzrok njegovega trpljenja, je odgovoril s hlipajočim glasom: “O, da bi me preiskovalni sodnik že poklical, da bi že izvedel, kako je z menoj!”

“Tiho, da vas ne slišijo! Lezite, da vas ne vidijo sedečega!”

Vse je prepovedano, govoriti, sedeti, imeti dušo; le trpljenje ni prepovedano, tega nihče ne vidi in ne sliši.

21.[uredi]

Preiskovalni sodnik je imel plešasto, gladko obrito glavo. Vrat je iztegoval tako, kakor bi se bal, da mu brada ne izgine v širokem ovratniku. Gledal je izpod naočnikov. Pisar je bil drobcen, skoraj je izginil za mizo, izza katere je gledalo le dvoje suhih rok, ramen ni imel, glava je rasla naravnost iz zgornjih koncev nadlahti in je bila razen velikih čeljusti in mesnatih ustnic zelo neznatna, komaj za pest velika.

V Lenartu je nekaj igralo. Stopil je bil iz celice v prepričanju, da ga bodo zaslišali, a nato izpustili. Zdajci, ko je sedel med dvema zdolgolasenima, nebrižnima obrazoma, je bil v tem še trdneje uverjen. Prišla sta, da opravita dolgočasno dolžnost, saj zahteva ni vredna besede.

Sodnik je pogledal v okno. Tudi Lenart se je ozrl v šipe. V njih je videl kot v motnem zrcalu sodnika, pisarja in nekoliko bližje še sebe. Šipa je bila rahlo vdrta, obrazi niso bili taki, kakršni so bili v resnici. Pisarjeva usta so bila večja in širša, čelo mu je nekam izginilo; tudi sodnikov obraz je bil ves vdrt, kakor da ga je nekdo udaril s pestjo in mu je potlačil nos in lica.

Te dve spačeni podobi imata njegovo usodo v rokah. Burka na koncu žaloigre. Nasmehnil se je. Vdrti obraz v šipi se je dvignil še bolj in iskal Lenarta z očmi, roka se je zganila. Začelo se je zasliševanje.

Najprej so mu prebrali obtožbo. Iz slednje besede je gledal strogi obraz policijskega komisarja. Ta si je zadevo poenostavil. Ugotoviti tatvino, zgrabiti človeka, kateri ne more dokazati, da ni kradel in ga izročiti sodišču ... Lenart je pozabil na vdrti obraz, na velika usta v šipi. Burka je dobila resnejše lice. “To ni res!” Sodnik je zamahnil z roko, kakor bi odganjal muho. Mežikal je, kakor da mu v itak temnem prostoru sije preveč svetlobe v oči.

Ni bilo mogoče tajiti, da je Lenart prinesel vrednotnice v banko in jih skušal vnovčiti. “Komisarju ste izpovedali, da vam jih je dal oče.” Tega Lenart ne trdi več, saj se je bilo kmalu izkazalo, da to ni resnica. Če je vedel, da so bile tiste vrednostnice ukradene pri tvrdki Kovač in drug? Lenart je molčal. Če trdi, da jih ni ukradel, jih je moral dobiti od koga drugega, kateri jih je ukradel. Kje so ostali papirji? “Povejte, kdo vam jih je dal!”

“Ne povem tega!” je vzkliknil Lenart ogorčeno. “Tega ne morem in ne smem povedati!”

Bil je prepričan, da ga ne morejo obsoditi, ako ni kradel in mu ne dokažejo dejanja, četudi so ostali jetniki trdili drugače. Sodnik je dvignil glavo zelo visoko, gledal je v strop. Lenart je opazil, da so se oči znova uprle vanj.

“Če nočete povedati, kje ste jih dobili, je znamenje, da ste jih ukradli prav vi!”

Lenart se je bil ozrl v šipo. Ta smešni človek je govoril tako malomarno, samo po sebi umevno in leno, kakor da so na stropu vklesane njegove besede. Lenart je planil s klopi in stal pred sodnikom ves rdeč, roke je stiskal na prsi, oči so mu divje bliskale. Menda sodnik v svoji dolgoletni praksi še nikoli ni srečal kakega obtoženca, ki bi bil s tako vnemo branil čast svojega imena.

“Umirite se! Sedite!” je znova zamahnila roka, kakor bi odganjala muho. “Verjamem, da niste tat. Toda — povejte, kdo je tat? Mi iščemo tatu.” Znova je v radostnem upanju spreletelo Lenartove ude. Pomislil je na ženo, ki jo bo kmalu objel. Na muke, ki bodo prestane. Bal se je, bal, grozno bal, da bo v svoji šibkosti izdal Irmo. Ali mu ni hotela pomagati? Lahko bi bila papirje zažgala. Zaupala je vanj. Poljubila ga je ... Radi nočnega obiska, radi poljuba, radi zamolčane tajnosti, se ja čutil pred Cilko globoko krivega. Če radi drugega ne, radi Cilke ne more povedati, kje je dobil obveznice. S kakšnimi očmi, s kakšnim obrazom je pripovedovala o Irmi! V dnu duše se je vedno bala, da ni ostalo med njima kako tajno, skrito razmerje. Možu je zaupala, le Irmi ne. Ako pove, da je bil tistega večera pri Irmi, da mu je ona izročila vrednotnice, ga poljubila, ali ne bo za vedno ranjena njuna ljubezen? Ali ji bo mogel dopovedati, kako se je to zgodilo? In če ga izpuste, če ji na videz to tudi dopove, bo ostala grda rana v ženinem srcu. Verjela bo, da ni tat; da ni imel z Irmo tajnih zvez, ne bo verjela, četudi mu to stokrat zatrdi.

Lenart je sklenil vnovič, da bo molčal.

Vdrti obraz v šipi je postal neizprosnejši. Začel se je oster dvoboj besed, ki jih je pisar s škripanjem peresa vrstil na papir, kakor da jim lomi kosti. Lenart je prišel nenadoma v zagato, da ni vedel več, kaj govori.

“Pobral sem jih na cesti.”

“Govorite pametno! Če bi jih bili pobrali, bili bi to prej priznali. Take reči se ne pobirajo na cesti.”

Lenart je bil jezen sam nad seboj. Zakaj tako neumno odgovarja? Zakaj ni trdil dalje, da ne more povedati? Zdelo se mu je, da pleše med prepadi. Malo prej je verjel, da je vse gladko in preprosto, zdaj se je začutil kakor zapredenega v niti, iz katerih se ni mogoče rešiti.

“Vi ste poročeni?”

“Da.”

“Ali ste imeli prej ljubico?”

“Ne.”

Beseda mu ni šla gladko iz grla.

Sodnik je gledal skozi naočnike naravnost v dušo. “Lažete! O tem smo dobro poučeni.” In čez hip: “Morda v resnici niste kradli; možno je pa tudi, da imamo to pot najprebrisanejšega ptička pred seboj.” Sodnik se je dvignil, pisar se je režal nad papirji, kakor da jih hoče požreti. “Za danes smo končali.” Obrnjen k jetniškemu pazniku je dejal: “Odpeljite ga v ječo!”

Lenart ni verjel, tla so se mu zazibala pod nogama.

“Ali me ne boste izpustili na svobodo?”

“Ne smem.” Sodnik se je ozrl po trepetajočem človeku, v čigar velikih, razočaranih očeh je tonilo in se pogrezalo vse. “Ali želite kaj drugega, kar morem storiti za vas?”

Sodnik je izginil v vrtečih se kolobarjih pred njegovimi očmi, le ustnice so zašepetale: “Nič, nič ...”

22.[uredi]

Irma je zdaj bolj redko mislila na Lenarta. Emila je žgalo v duši, svojega prijatelja je imel nekaj časa neprestano pred seboj. Slednjič je zatonil v mučnih predstavah zasliševanja, ječe, obsodbe, ki so vstajale vedno jasneje iz rastočega strahu. Bal se je, da bo moral po sili pustiti Irmo in Lidijo, prelomiti obljubo, ki jo je bil dal materi. Neznaten dogodek zadostuje, da gredo človeške poti za vekomaj narazen. Prav tako kot Irma je zdaj čutil tudi on, da bi tega ne mogel prenesti.

Lidija je imela težke slutnje. Še nikoli ni visela s tako prodirnim pogledom na bratu. Vedela je, da ima ljubico, bala se je, da se njegova duša ne bo pretesno navezala nanjo. “Imej jo za kratek čas,” mu je dejala in ga merila globoko v oči. Emil se je zgrozil. Svoje visoko, čisto mišljenje o ženskah je branil z vso vnemo. Med Lidijo in njim so nastali prepiri. “Ne bosta se vzela!” je vpila sestra. Emil je vedel, da je združitev z Irmo v megleni razdalji. V nekaterih trenotkih je bil celo prepričan, da bosta ločena za vedno, če se ne združita v smrti, in nikoli ne bo okusil ljubezni do dna ... Izbičala ga je kri, da je moledoval pred Irmo do ponižanja, ona ga je tepla: “Nočem; pusti me!” Emil je postal še bolj potrt, zamišljen. Sestra ga je zrla v oči: “Ti misliš ubežati.” Molčal je. Lidiji se je tresel glas, spodnja ustnica ji je bila ko struna: “Kaj te preganja?”

Emil se je izpraševal: “Kaj me preganja?” Imel je neprestan občutek, da hodi nekdo za njim in izteza prste v njegovo dušo. Da, treba je bilo bežati. Isto je občutila tudi Irma.

“Emil, prisegel si!”

Irma je držaln Emilovo glavo v rokah, oči so se ji širile.

“Počakaj! Ni še čas za to ...”

“Čakati, da bo prepozno,” je sikala ona. “Čakati, da naju zaprejo ...”

Irmo so bili poklicali na policijo in jo zaslišali. Zanikala je, da bi bila kdaj Lenartova ljubica. Vedeli so vse. Tudi to, da se je bila oblekla v črno in hotela skočiti na svatovski voz. Vila je roke: “Imela sem ga rada, ker sem bila neumna.” Bila je pripravljena, da ga zataji pred vsem svetom, ga prekolne. “Kdaj je bil Lenart zadnjič pri vas?” Videli so ga, ko je prišel od nje. Toda ona je trdovratno tajila in tajila ...

Ti trenotki so bili zanjo strašni. Želela je, da bi bila že mrtva. Ležala je kot na natezalnici, njena duša je stokala. “Zakaj nisem tega že storila?” Gospodar jo je gledal prodirno. Stopil je do Emila, slišala ga je, kako je dejal: “Kar se vas tiče, sem najodločneje odklonil vsako sumnjo ...” V tistem hipu je zamrznila Emila. Težko se je zadržala, da ni planila: “Tepci, tepci! O, ironija!”

Irmina soba je bila zvečer po hišni preiskavi še vsa razmetana. Našli niso ničesar. Še tistih lističev ne, na katere je Lenart nekoč v trgovini pisal neumne besede ljubezni in jih ji metal v naročje. Zasmejala se je. Ozrla se je, kakor da čuti zanke, ki se zadigujejo okrog nje. Pogledala je v zrcalo.

Bila je postarana, naveličana, trudna. Ali je to ona? Na mizi so ležali izrezki iz časopisov, tudi ti so bili razmetani. Kronika samomorov iz ljubezni. V posebni mapi so ležil trije izrezki o samomorih dveh ljudi iz ljubezni. Dveh iz ljubezni? Morda jih je gnalo v smrt kaj drugega, časopisi po so poročali: ljubezen. Sedla je in brala. Iz vseh treh primerov je že desetič izbrala najganljivejše prizore in jih združila v celoto. Kakor da ne gre za smrt, ampak za romantiko. Tako umreti je lepo, pustiti platno, ljudje mislijo: usmrtila sta se iz ljubezni. Časopisi bodo v velikih črkah poročali, morda prineso tudi njihovo sliko, vsebino poslovilnega pisma.

Emilova navzočnost je vselej porušila mene najdrznejše misli. Zavedela pa se je, da ona svojega sklepa ne more izvršiti sama; bila sta nerazdruženo zvezana. Pred leti je bila pila lizol in vedela že naprej, da jo bodo rešili. Šla je v črni obleki v četrto nadstropje, a je slutila, da ne bo skočila v globino, četudi je bila to v svoji duši zatrdno sklenila. Zdaj je stal pred njo Emil in jo gledal s plahimi, zmedenimi očmi.

“Irma, tebi so na sledi.”

Da, to je on. Drugega ni znal izblekniti nego to. Saj to že ve tudi ona sama. On naj položi roko na njeno ramo in jo aretira v imenu postave — bojazljivi tat! Tako govori, kakor da bi bilo že potrjeno. Ona v zaporu, a on v svobodi.

“Če zaprejo mene, bodo zaprli tudi tebe.”

Emil je gledal in spoznal: njegova ljubica bi svojo grožnjo izpolnila. Pomislil je na Lenarta: “Izbleknil je kako besedo, zato vohajo po novi sledi.” Ni mu zameril. Če je storil kaj takega, je bilo umljivo. Ni ga več pekla vest radi njega, saj bo izpuščen na svobodo. Vsska misel, slednja skrb je zdaj veljala le Irmi in njemu. Kaj se zgodi karkoli, ločena bosta. Iste misli so se porajale tudi v Irmi. Skrčila je pesti in spačila obraz.

“Umreti morava! Umreti morava! Emil! Ni drugega izhoda!”

Emil je vedel, da se vse ruši, vse podira, a ni še izgubil zadnjega upanja.

“Ali res ni mogoče drugače?”

Irma je planila vanj, krčevito je zasadila nohte v njegov vrat.

“Umrla bom sama! Pustila bom pismo, povedala vse, naj te zaprejo! Ali pa te zadavim ...”

V tistih dneh sta si večkrat stala nasproti kot smrtna sovražnika, a sta se že v naslednjem hipu strastno objela. Emil je strmel v Irmo. To je ona, ona, ona?

... Še nikoli ju ni zbližala usoda tesneje kot tiste dni. In vendar: zakaj bi ne mogla živeti ločena? Polagoma se je polaščala tudi njega misel na smrt. Ali je prihajala iz njega. Tega on ni razumel. Irmini prsti so popustili, privila ga je nase. V utešenju, v omami, v kateri se je hotel Irme polastiti, mu je šepetala: “Ne zdaj! Preden ... se bo zgodilo ...” V tistem trenotku mu ni bilo mari — smrt ali življenje. Objem ljubezni, nato naj se neha vse ...

“Ali mi obljubiš?” ga je vprašala šepetaje.

“Da, da ...”

Obljubila je tudi Irma. V tistem trenotku, ko je njena roka ležala na njegovem telesu in mu razburjala kri, je imela vso moč nad njim. Usta so govorila o nemožnosti njune združitve v življenju, o strahotah njune ločitve. Z zaprtimi očmi je Irma opisovala lepoto smrti dveh ljubečih se in končno združitev njunih trupel v grobu. Iz njunih teles bodo rasle rože in se razcvitale ...

“Kako sladka in lepa je taka smrt!”

Emil je imel glavo v njenem naročju. Čutil je vonj njenega telesa. Omamile so ga besede, legle v srce in v možgane. Ni bil več odgovoren za svoje misli ne za čuvstva. Ustnice so mu ponovile: “Kako sladka, lepa ...”

Bilo se je že zdavnaj znočilo. Nista prižgala luči, medla svetoba z ulice je sijala na strop. Ura bližnje cerkve je odbila, nato so zazvonili mrtvaški zvonovi. Kdo je umrl? Glasovi so udarjali ob stene, prodirali in globoko vplivali nanjo. “Čuj, kakor bi nama peli mrtvaški zvonovi.” Ob teh besedah je oba pretreslo v dušo, mrzlo ju je spreletelo. Hkratu jima je bilo sladko. Potopljena v predstave in misli na smrt, sta verjela, da zvonovi pojejo njima in sta s solzami na licih objokovala življenje, kakor kakega dragega mrliča.

23.[uredi]

“Moja žena bo umrla!”

Tisočkrat je prve dal ta misel spreletela Lenartove možgane. Ni poznal žensk, njihovega velikega sovraštva, njihova silne ljubezni in požrtvovalnosti. Marsikatera mati se s kopico otrok na čudežen način sama prebije skozi življenje.

Cilka je vsa gorela od dveh velikih čuvstev: ljubezni in materinstva. Ni se zmenila za svojo lakoto in zapuščenost, skrbela je le za Lenarta. Ni mislila, da mora pomagati sebi, zavedala se je, da mora skrbeti za življenje, ki ga nosi pod srcem.

Lenart ni vedel, kako dolgo se je žena preživila z majhno vsoto denarja. Tako skromni so bili njeni obedi, da bi se bil njen mož razjokal nad njimi. Zmanjkala je zadnja drobtinica kruha. Cilka je gledala, kakor da stoji na razpotju: “Kam?”

Vstopila je gospa, ki je bila posodila denar. Bil je že večer, a ognjišče temno in mrzlo. Prijazen obraz se je začudil.

“Ali ne kuhate večerje?”

“Saj nimam česa ...”

Tako bi ne bila smela reči, a ji je beseda sama od sebe ušla. Cilka je strmela v njen dobrodušni obraz; terkat me menda ni prišla. V pritličju hiše je stala gostilna, velika bela luč z napisom je vsak večer gorela nad njenim vhodom. “Pomočnico potrebujejo v kuhinji. Ali bi hodili pomagat dvakrat na dan?” Tistega dne je Cilka prvič omahovala v svojem pogumu. Zdaj se je vzravnala, gospo bi bila prijela za roko in jo poljubila. Ni mogla reči drugega, jecljala je: “Ne morem vam vrniti ...”

“Ali sem vas morda terjala?”

Cilka je bila zmedena še bolj. “Kadar ga izpustijo ...”

“Že dobro,” je dejala gospa in pomišljaje zrla v njene oči. “Prav je, da dobro mislite o možu.”

Ljudje niso verjeli v Lenartovo nedolžnost in v njegovo skorajšnjo vrnitev. V Cilki se je naselilo grenko čuvstvo. Polagoma je vstala senca suma tudi iz nje in rahlo zakrila moža! Rada je verjela, Emilu, ki je zatrjeval, da Lenart ni tat, a se je tej veri pogosto primešal dvom. Morda je govoril Emil zgolj iz prijateljstva do njega, v njeno tolažbo. Ni ji povedal, kako so prišli tisti papirji v Lenartove roke, imel je skrivnost pred njo.

Radi dvoma nad moževo poštenostjo ji je bilo bolj hudo nego radi vsega drugega. Če bi mogla sama sebe prepričati, da Lenart ni tat, bi bilo laže vse ostalo. Bolje je, da ga kaznujejo po krivici, kakor da leži vse življenje ta senca na njem. Da bi mogla z njim govoriti, ga vprašati, bi bilo olajšano njeno srce.

Lenart ni pomislil, da Cilka le za hip podvomi o njem. “Saj me dobro pozna.” Kaj naj ji reče, kadar ga izpustijo, da je ne bo ranil? Bridkeje bo govoriti z njo nego, s policaji in sodniki. Sodnikom se lahko zlaže, zamolči, nji se ne bo mogel zlagati, ne zamolčati.

Pričakoval je njenega pisma, nekaj prijaznih, tolažilnih besed, drugega ničesar. Nekateri izmed tovarišev so prejemali od svojcev darove. Taki hipi so bili svečani, ne radi darov, ampak radi spomina na življenje tam zunaj. Košček domačega kruha, spomin sreče in svobode. Pogosto je ta spomin tako močan, da prebudi bolečino v srcu. Porasli zločinec je ubil človeka, a ptico, ki je priletela na okno, je zdajci vzel v roko in jokal nad njo.

Lenart od žene ni pričakoval darov. Zavzel se je, ko je prejel kruha, nekaj mesnine in sadja. “Kdo mi pošilja?” Na listu je opazil Cilkino ime. Tako mu je bilo, kakor da mu iz skromnih, s tresočo se roko pisanih črk gleda naproti dvoje ljubečih oči. Podpisal se je naglo, se razjezil pri sebi:

“Sama nima, a pošilja meni!”

Nato ga je grenko zadelo: “Kje je to dobila?” Sladek sad, ki ga je ugriznil, je dobil grenek okus. V njem so plala mešana čuvstva. Radost, da je žena zdrava, da mu pošilja darov in misli nanj, nadležna misel, od česa živi, kako živi ... Te misli ga je bilo groza in sram.

“Danes te obišče žena,” mu je dejal mladi tovariš. “Bil si zaslišan od preiskovalnega sodnika in ni več zadržka.”

Popoldne so ga poklicali. Bil je to prvi neposredni stik z življenjem od zunaj, s srečno preteklostjo. Postal je razburjen. Kaj ji poreče?

Skozi dvojno mrežo je uzrl Cilko, ki se mu je prvi hip. zdela kot pobledela slika. Upadla, izmučena, z zaskrbljenim obrazom in sočutnim smehom na ustnicah, je naslonila obraz na omrežje.

“Pet minut časa.”

Med mrežama je stal jetniški paznik; hotel ju je opozoriti, naj ne molčita, dokler je čas.

Cilka in Lenart ga nista videla ne slišala. Cilka je gledala upadli in porasli obraz svojega moža; Lenart je v njenih očeh skušal brati vse, kar se je bilo medtem zgodilo.

“Ali ti je težko tu notri?”

Če bi ji pravil ure in ure, bi ne mogel opisati duševnih muk. “Saj je dobro ... Spimo, jemo ...” Cilka mu ni verjela.

“Ali si prejel, kar sem ti poslala?”

Znova ga je zgrabilo za srce; ženina jasna slika je zatemnela pred bridkostjo.

“Kje si dobila tisto, kar si mi poslala? Kako živiš?”

Šele tedaj se je zdrl plaz besed, ki jih je pripravljala vso noč, vse jutro. Pravila mu je o Emilu, o dobri gospe, o policiji, o njeni skrbi zanj in o delu v krčmi. “V kuhinji pomivam posodo,” je rekla na možev mračni pogled. Le o dvomu, da je on morda tat, ni govorila, ne o tem, kako ga sodijo ljudje.

Lenart je bil na videz potolažen, vendar mu je ostalo nekaj grenkega na dnu duše. Menil je trpko:

“Saj mi ni treba pošiljati.”

“Ali ne maraš od mene?” se je radi žalosti zadrgnilo v Cilkinem grlu.

“Saj nisem dejal, da ne maram ... Potem ... pa ti ne boš imela.”

Bila sta razbolela. Trepetala sta kot dve občutljivi struni. Mislila sta, da bosta govorila mnogo, mnogo, za vse dni, se izpraševala o vsem, zdajci sta nenadoma umolknila. Cilka je pridržala najtežje vprašanje, ni se ga upala izreči.

Previdno je vprašala: “Kdaj misliš, da te izpustijo?”

Lenart je skomizgnil z rameni in se ozrl na paznika. V srcu mu je bilo neznano grenko, šlo mu je skoraj na jok.

“Vsak dan čakam. Dokazov nimajo ...” In je dostavil, kakor da bere pripravljeno vprašanje na Cilkinih ustnicah in ga hoče zatreti: “Da bi bilo le prej, preden boš legla!”

Cilka je zatrla vprašanje: “Da bi le prej bilo,” so ji trepetale ustnice. “Da bi le ne izgubil poguma! Saj se tudi zgodi, da kdo obupa ...”

“Pet minut,” je naznanil paznik.

Ko so se zapirala vratca, sta spoznala, da si premnogih stvari nista povedala. Lenart je ujel poljub, ki mu ga je Cilka poslala z roko, solze so ji tekle iz oči.

24.[uredi]

Božajoč spomin na ta razgovor je kmalu ugasnil v vsakdanjih skrbeh. Prišel je poleten večer, ko je nebo zelo dolgo gorelo v večerni zarji in so bile trgovine že zaprte ... Cilka je begala skozi ulice, skoraj ni čutila nog. Na cesti ni videla nikogar, vse je zamrzila. Prihajala je od Lenartovega očeta, ki ga je šla prosit pomoči. O, ljudje, ljudje! Dete je kljuvalo v njenih nedrjih. Jokati ni mogla. Le šepetala je pred se: “Nikoli več, nikoli več!” Kocke tlakovane ceste so ginile pod njenimi stopinjami in se mešale pred njenimi očmi. Imela je občutek, da beži iz Sodome. Še ozreti se ni upala ...

Lenart se je bil potolažil na ženine besede: bo že živela. Tolažba je bila lažja nego resnica. Vsak dan dvakrat je hodila v krčmo. Ozka, dolga kuhinja, v kateri se je gnetlo pet žensk. Vzdušje je bilo prenasičeno z vonjem jedi in ostrih dišav; iz pivnice je udarjal vzduh po vinu, človeškem potu in pokvarjenem zraku. Cilka je bila ves čas nagnjena nad umivalnikom, posoda ji je drsela med prsti, umazana voda je pljuskala na bele roke do komolcev. Ob ognjišču je sedela debela gospodinja z belim predpasnikom in težko dihala. “Kod ste hodili, Klara? Ne ozirajte se za vsak nič, Cilka! Včeraj sem znova opazila okrušen krožnik.” Cilka je prvič občutila težo materinstva. Predstave so se živo prebujale v njeni glavi, videla je svojega moža, ni si ga mogla predstavljati drugače kot za mrežo. Treba bi mu bilo kaj nesti, stopiti k odvetniku ... S čim naj mu plača? Predstave so nenadoma dobile glas, oddaljeno šumenje stroja, nekaj težkega je leglo na možgane in zagrnilo sliko s črno kopreno ...

Prebudila se je sede na stolici, dve ženski sta jo močili z vodo in kisom. Nasmehnila se je. Predstave, ki so jo mučile prej, so se nadaljevale.

“Zastaviti moram zlatnino in srebrno uro.”

“Kaj govorite?” jo je vprašala Klara.

“Da plačam odvetnika,” je pojasnila Cilka. Zdelo se ji je čudno, da ta ženska ne razume kaj tako jasnega. Prebudil se ji je tudi duh, spoznala je, da je bledla.

“Če boste omedlevali, boste morali ostati doma,” se je oglasila gospodinja; njen glas se je vlekel kakor testo. “Pojdite domov in ležite!”

“Ne, ne!” Cilka je občutila mraz po vsem telesu. Že je stala ob umivalniku, krožnik se je vrtel v vodi. Bala se je, da ne dobe druge pomočnice. Krožnik ji je padel iz rok in se razbil. Sedla je na stolico in zajokala ...

Ob bridkem spominu se ji je ustavila noga. Kje sem? Tu so hiše, tam je velik hotel. Pred očmi ji je zablestel napis na tablici iz svetle medi. Zastavila je bila zlatnino in uro, položila znesek pred odvetnika: “Pomagajte ...” Še so zvenele kot v svetli zarji njegove besede v nji: “Lenart bo rešen ...” Kam gre? Ni vedela; njena pot ni vodila proti domu. “Ali imam še stanovanje, ali imam še dom?”

Žorž, hišni gospodar, jo je slačil s pogledom do kosti. Nesramni smeh jo je žalil do solz. Kadarkoli ga je srečala, bi bila skoro skoprnela pred njim. Nekoč je šla mimo kavarne, on je sedel ob oknu in gledal na ulico. Zaslišala je korake za seboj. “Kako gre Lenartu?” Vdrla bi se bila v tla, opravičila se je radi najemnine. “Ali sem vas terjal?” Nekaj opolzkega, zahrbtnega je bilo v njegovem glasu.

Na stopnicah ji je zastavil pot in se hotel z njo pošaliti. Če bi bilo izbirati med tem moškim in med prepadom, bi bila skočila v prepad. Njene roke so pokale, duša je jokala, otresla se ga je in zbežala v kuhinjo. Še je videla umazan blesk njegovih oči pred seboj. Gnusoba! Stala je ob steni in mislila, nekdo je potrkal na vrata. Vstopil je Žorž, sedel široko na stolico in zabobnal s prsti po mizi. “Plačajte najemnino!” Cilka je gledala v roke, ki so druga drugo mlele. Požrla je prvo besedo, a je v bolestnem vzkliku našla drugo. “Kaj naj naredim?” Žorž je pokazal dve vrsti rjavih zob, trije med njimi so bili zlati. “Če nimate čevljev, jih morate kupiti. Le stanovanje bi radi zastonj.”

Bila sta tiho. Mrak se je zgostil v tema Cilka je poiskala košček sveče in jo prižgala. V sencah in svetlobi, ki je igrala na njegovem obrazu, je bil ta še strašnejši. Smehljal se je skrivnostno, iskal je primernih besed. Cilka je zdaj zdaj pogledala v vrata, rada bi bila zbežala mimo njega na prosto. “Počakajte,” se je izvilo iz nje, “da bo moj mož izpuščen iz ječe.”

Gospodar je bobnal s prsti dalje. “Kdo vam je povedal, da bo Lenart izpuščen? Denarja nimate? Ali je potrebno, da je prav denar?”

“Vzemite pohištvo,” je dejala. “Jaz se bom že kam dela.” Kam — ni vedela. Kamorkoli. Kadar ne bo imela pohištva ne stanovanja, se bo morala šele odločiti. Stala je ob omari, gospodar se je dvignil in se hotel poigrati z njenimi lasmi. Izraz ostude in groze je zasijal v njenih očeh. “Za me ... Ima kaj drugega večjo vrednost nego obrabljeno pohištvo ...” V Cilko je vel smrdeč dih, žgoč ogenj je šel po njenem telesu. Pred njo je težko sopla zver; kljub svoji nemoči bi jo bila zadavila.

“Tu,” je zakričala in odprla omaro. Iz lesene škatlice je usula kupček drobiža, ki ga je bila hranila za porodne stroške. “To vzemite! Več nimam ... Prodala bom vse, da vam plačam ... Odpovedujem stanovanje!”

— — — — — — — — — — — —

Ob tej bridkostni misli se je bila Cilka znova ustavila. Tedaj je stala pred ljudskim vrtom. Vodomet se je v curkih dvigal v višino luči in drevesnih kron in se v lokih pršil v kotanjo. Pohištvo je bilo prodano, na tleh je ležala edina blazina, v kuhinji je stala miza in stolice. Saj ona ne potrebuje ničesar. Še nekaj dni, nato bo morala stopiti na cesto ... Lenartova sorodnica je umrla. Dva očeta sta stala pred njenimi očmi: prvi z brki, ki so mu viseli čez usta, a drugi z ukrivljenimi prsti grabežljivca ... Obrnila je pot proti domu.

S pogledom v tleh Je obujala svoj najtežji spomin. Rešila se je gospodarja, skrb za otroka ji je legla na srce. Kje ga bo porodila? Kaj mu bo dele jesti? Dva meseca groze se je raztezelo pred njo in na koncu črno brezno: kaj je v njegovi globini? V krčmi se je znova zgrudila na tla. “Ne smete delati ošibeli ste ...” Stopila je na cesto. Prodala je zadnje, kar je imela. Vsakokrat je dejala: “Saj ne bom rabila.” ln vendar jo je ob slednjem kosu zapeklo v srce: na tistem uboštvu je bila zgrajena njina in moževa sreča ... Zamajala se je kot človek, ki so mu naložili pretežko breme, a ve, da ga mora nositi ali umreti. V sili je šlo tisoče možnosti skozi njene misli ... Nejgroznejša, najtrpkejša je bila, stopiti na prag rodne hiše, se zjokati od žalosti in sramote. Lenartov oče je stal z izrazom trdote na obrazu v mislih pred njo. Videla ga je le enkrat. V predmestju je imel trgovino in krčmo na ime svoje žene. Lenart ni nikoli prestopil njegovega praga, tudi bi se mu ne upala ziniti o tem. V nji je resla misel iz dneva v dan, zrasla je visoko: stopila bom predenj in ga omehčila. Katero srce bi se ne usmililo sina v ječi in njegove žene pred porodnimi bolečinami?

Tistega popoldneve je bila ta misel nejviše dozorela. Omahovaje je šla na pot. Preden je stopila na ulico pot lažja, nenadoma ji je slednji korak zganil bolečino v srcu. Trikrat je šla mimo prodajalne, a se ni upala vstopiti. Opazila je, de stoji v prodajalni Trpin sam, se oslanja ob vrečo in kadi cigaro.

“S čim vem morem postreči?”

Trepetaje je iskala besed in si izmislila laž.

“Pošilja me vaš sin.”

“Moj sin?”

Košate obrvi so se neglo dvigale in podale, usta so se zganila v pomenljiv izraz.

Mož je odstopil za korak, prijel z roko za konec levega ušesa, na pol zaprl oči in premeril Cilko od vrha do tal.

“Aa — glej! Ti si njegove žena?”

Ni je poznal, oči je pasel na njeni vnanjosti, užival njeno zadrego.

“Saj veste, kako je z Lenartom ...”

Trpin je stopil k vratom, ki ao vodile iz prodajalne v ostale prostore in zeklical: “Ti — pojdi sem!”

Prikazala se je zastavna ženska zabuhlega obraza in se leno neslonila na podboje vrat.

“Poglej, to je žena nešega Lenarta.”

“Aaa!” je zinila ženska. “Tako od blizu je še nismo videli ... sploh nikoli ...”

Cilke se je zdela sama sebi kakor privezana na sramotni steber. Trpela je dolgo in molče, njuni pogledi so se je nesitili. Ženske ni pogledala, zdela se ji je gnusna, strmela je možu v obraz. “To je njegov oče?” Oči so se ji zalile s solzami. Stokrat ji je bilo žal, da je vstopila. Rada bi bila zbežala, a tudi to ni bilo mogoče.

“Kaj pe hoče?” je vprašala ženska.

“Da jo pošilja Lenart ... Saj še ni povedala ...”

Cilka je bila pripravljena izpiti kupo ponižanja do dna.

“Lenart prosi, da bi nama pomagali.”

“Kako pomagali?” je ženska gledala na moža.

“Da bi ju redili,” so se skrčili Trpinovi prsti, kot da nekaj držijo, a ne marajo izpustiti. “Pa otroka še nimata?” Požrl je slino. “Čemu je bežal od doma? Čemu se je tako mlad ženil? Ženiti se, a nato krasti ...”

Cilka ni poslušala do konca. Upanje, ki je tako dolgo zorelo v nji, se je zrušilo. Ko je bila še otrok, si je želela imeti krila kot metulj in leteti pod solncem. Zdaj ni čutila nog, kakor na perotih razočaranj in ponižanj je obletavala hiše, ulice in ceste, kakor da išče svoje stanovanje in ga ne more najti. O ljudje, ljudje! Prej so se bili spomini umirili, zdaj je znova zagorelo v nji. Tekla je, da so se mimoidoči ozirali za njo. Uteči, izginiti — kam, kam, kam?

25.[uredi]

Gost mrak je ležal po ulicah, v temo so bile zavite stopnice, ko se je Cilka vrnila domov. Pred vrati stanovanja je stala senca. Ženska. Cilka se je sprva zavzela, se prestrašila, nato se je razveselila. Morda je kdo, ki bo dal njeni duši opore.

Senca se je zganila, Cilka jo je spoznala po obrisih. Bila je Irma. Bridko je planilo skozi zavest: kaj ji neki hoče? Ali se je prišla norčevat v hipu, ko je bilo stanovanje prazno in njena duša še nikoli ni bila tako razbičana kot zdaj. Irma se ji je nasmehnila in ji podala roko.

Cilka ni opazila bledice na njenem obrazu, črnih krogov pod očmi. Grenek nasmeh ni kazal prikritega namena. Odprla je vrata v kuhinjo in prižgala luč. “Oprostite, pri nas je vse prazno.” Čemu se ji je opravičevala? Irma je sedla na edino stolico, se ozrla po kuhinjski posodi, ki je stala po zabojih na tleh.

“Vaš mož je imel revolver ...” Cilka ni opazila, da se je vsa kri pognala v Irmin obraz. “Ali mi ga prodaste?”

Cilka je še pozno v noč, ko se je vršila pri nji hišna preiskava, nosila revolver v svojih nedrjih. Kadar se je zganila, se je ledeno premaknilo pod obleko, kakor da nosi kačo na svojih prsih. Bila je hvaležna, da niso našli prepovedanega orožja. Takrat ni vedela, kam ž njim. Ali naj ga nese na ulico in ga skrivaj spusti na tla ... Pozno v noči se je splazila v podstrešje in ga skrila pod opeko.

Zdaj niti pomislila ni, kaj bo ti ženski orožje. Pomudila se je le pri spominu. Irma je razumela, da Cilka omahuje: da ali ne? Dvignila se je, kakor da ne more obstati na mestu, z roko je potegnila preko čela.

“Dam vam zanj, karkoli zahtevate.”

To je bilo mnogo. Cilka ni razmišljala. Če bi bili revolver našli v podstrešju, bi bila lahko utajila, da ni njen. Vendar jo je zavest, da je orodje v njeni bližini, vznemirjala marsikatero uro. Rada bi se ga bila iznebila. Misel na pomoč, ki se ji je zdaj nudila, ji je olajšala mučno razpoloženje, v katerem se je vrnila domov.

“Počakajte za trenotek.” Odšla je skozi vrata in tipala v podstrešje.

Duri iz kuhinje v sobo so bile odprte. Irma je pogledala skozi nje. Vse je bilo prazno; nekaj obleke je bilo razobešene po stenah, na tleh je stal kovčeg in velika košara. Blazina je bila upognjena, a s stene je gledala v medlo svetlobo kuhinje temna podoba. Radi revščine, ki je vpila pred njo, ali radi dozdevne Lenartove podobe? Umaknila se je in se znova razgledala po kuhinji. Lenartova podoba je izginila, ostala je revščina, katere slika se ji je od hipa do hipa močneje zajedala v dušo. Sedla je na stol. Ali je kdaj mislila le na se? Trepetala je ... Za trenutek jo je vso obvladala misel, da bo v hipu, ko vstopi Cilka, razodela vse ...

Vrata so se odprla. Cilka je tiščala na prsih nekaj temnega. V hipu, ko jo je Irma uzrla, je bil premagan občutek krivde. To žensko je mrzila, tega si ni mogla tajiti. Vtis revščine je izginil prav tako naglo kot Lenartova slika, pred njo je v mislih stal Emil, ob njem predstave, ki so jo mučile zadnje dni. Usmiljenje se je upognilo globoko pod težo neumljivega strahu in samoljubja.

Cilka je obstala za zaprtimi vrati. Ali je brala, kaj se godi v tistem hipu v Irminem srcu? Zakaj se je prav v tistem trenotku bridko zganil otrok pod srcem? Obstala je pred Irminimi očmi, kakor da vidi v zrcalu svojo golo misel: zakaj se nisem prej spomnila na revolver.

“Čemu vam bo to?”

Irmin glas je trepetal. Premagovala se je, da bi bila mirna, prijazna.

“Emil se odpelje po trgovskih opravkih; večjo vsoto denarja bo imel s seboj ...”

Cilka bi bila verjela besedam, a očem ni mogla verjeti. Irma je segla v torbico, vzela iz nje bankovec in ga z naglo kretnjo položila na mizo. Vsota je bila tako visoka, da so Cilkine oči nekaj časa kot začarane strmele v papir. To je njeno sumnjo še bolj potrdilo. Nenadoma se je tega sramovala, stresla z glavo in položila orožje na mizo. Denarja se ni upala dotakniti.

Irma je stegnila roko po črnem jeklu, njegovo mrzloto je občutila po vsem životu. Z naglo kretnjo je spustila orožje v torbico in jo zaprla.

“In naboji?”

“Ne vem zanje.”

Nekaj minut pozneje je Cilka poslušala, kako hodi ta tuja, zagonetna ženska v temi po stopnicah. Bilo ji je žal, da ji je dala orožje. Letela je na okno. Prav v istem hipu je bila Irma stopila skozi hišna vrata. Ozrla se je na desno in levo, kakor da ne ve, kam bi šla. Krenila je na desno. Obupno so tolkli njeni koraki ob tlak. Za njo se je vlekla dolga senca in se krčila bolj in bolj ...

26.[uredi]

Lenart je hodil vse dni v celici od stene do stene. Nihče ga ni klical, postal je mrtva številka, pola papirja, na kateri je bilo zapisano njegovo ime. Kriv ali nedolžen? Videl je pred seboj preiskovalnega sodnika, kakor ga je gledal v šipi z vdrtim obrazom, s pogledom obrnjenim navzgor. Pisar je lomil besedam kosti in grozil, da jih požre. Morda jih je v resnici požrl, a on čaka ...

Stopil je do vrat in udaril nanje.

“Povejte preiskovalnemu sodniku, da bi rad govoril z njim. Izpustijo naj me ali obsodijo! Zakaj tako postopajo z menoj?”

Tovariši so se režali: “Če bi bili mi na tvojem mestu, bi ne čakali. Pojdi domov, potem naj te iščejo ...” Lenart je znova hodil od stene do stene. Sedem korakov in pol tja, sedem korakov in pol nazaj. V eni uri dva tisoč in toliko korakov. Vse je bil izmeril in izračunil. Igre sojetnikov ga niso zanimale. Na njegovi duši je ležala mora. Ni čutil več tiste bolečine kot prve dni, njegovi žalosti se je bil primešal žolč.

Vsak hip bi se lahko odprla vrata: “Lenart Trpin, poberite svoje stvari; naglo!” Enega izmed tovarišev so bili medtem izpustili: še njemu je bilo radi tega divje rahrepenelo srce.

Počenil je na blazino, sključil kolena pod brado in znova prebral Cilkina pisma. Vedno iste brnite tolažbe, poguma, iste božajoče vsakdanjosti, le vsakokrat drugače povedane. “Meni se dobro godi ...” Lenart se je nasmehnil. Iz črk se je poznala tresoča se roka. Iz pisave je poizkusil sestaviti podobo svoje nekdanje sreče, ki mu je bila zdajci tako daljna. V resnici se mu je zdelo, da je že leta v ječi.

Gledal je v šipe. Videl je sodnika z vdrtim obrazom in njegove smešne naočnike na vzboklem nosu. Dolgočasna vprašanja: “Kje ste dobili vrednotnice?”

“Na cesti sem jih pobral.”

Ali je to vredno smeha? Obsodijo naj ga, če se upajo, ako ni tat, a Cilkine duše ne bo ranil. Pogosto si je na tihem želel, da bi Irma šla na policijo: “Jaz sem mu dala tiste papirje, on sedi po nedolžnem.” Tega se je prestrašil. Ali bi ga Cilklne oči potem še gledale tako odkrito in pogumno: “Ti se ne boj zame; znam biti močna ...”

Na ženo je bil ponosen. Ona se zna preživeti sama ... Bilo ga je sram malodušja tistih dni, ko je svoboden hodil po ulicah in iskal službe. Če bi mu bili rekli: “Izpustimo te, če napraviš nekaj nemogočega,” bi se mu to zdelo igrača.

V novem življenju po polževo počasnih dni ga je tolažila misel na ženo, njena pisma, njeni obiski, njeni uborni darovi. Nekega dne mu je ostala gola misel nanjo. Izostala so njena pisma, ni prišla na obisk. Zdaj šele se je zavedel, kako bi bil sam, če bi nje ne imel. Kdo bi mu pisal? Kdo bi ga obiskal? Kdo bi mu pošiljal sadja in tobaka? Strahotna skrb se mu je naselila v srce, ure so bile daljše nego prej. Ali je pozabila nanj? Ob tej misli se je za hip naselila tiha mržnja v njegovo dušo. Ob misli, da se ji je morda kaj pripetilo, se je senca mržnje znova spremenila v svetlo ljubezen.

“Morebiti je obupala.” Postal je sredi celice. Spomnil se je, da so bila njena zadnja pisma nenavadna. Skozi vse besede se je vlekla rdeča nit nerazumljivega, znanega le nji sami. Čemu je vedno in vedno priporočala, naj bo pogumen? Ali je vse dni črv obupa glodal v nji?

Če bi se ne bil sramoval tovarišev, bi bil stokal na ves glas. Ko sta ob tjreh zjutraj stopila dva paznika v celico, je Lenart enemu izmed njih zastrmel buden naravnost v obraz.

Paznik je bil star, imel je ženo in otroke in nekaj sočutja v očeh.

“Zakaj ne spite?”

“Ne morem. Ali ni morda za me kakega pisma v pisarni?”

Starikav obraz je pozorno gledal, kakor da razmišlja odgovor in tolažbo. “Ne vem. Jutri dopoldne bodo razdelili pošto.” Pošepnil je tiše: “Ne mislite na to. Spite!”

Ne misliti? Ne živeti bi bilo laže, a ne misliti ni bilo mogoče. Zamolkli koraki so odmevali po hodniku in se oddaljevali, kakor da s tistim trenotkom oddaljuje od njega vse, kar je živega in bo ostal le neizmeren prazen prostor, v katerem se mučijo duše.

27.[uredi]

Vse, karkoli je Emil zadnje čase govoril in delal, niso bile ne njegove besede ne njegova dejanja. Bil je kot plešoča lutka. Se besede so prihajale od drugod, a se je dozdevalo, da jih govori on. “Naj se zgodi, kar hočejo drugi.” Temu se je bil že tako privadil, kakor bi bila to njegova druga nrav. Njegove misli in njegova čuvstva so vrela kot podtalna voda, niso se upale na dan. Marsikatero uro se je zleknil v svojo sobo in odprl predal. Z drobno, komaj razločno pisavo je zapisaval vse, kar je mislil in čutil, v dnevnik. V njem je bilo brati pravo lice njegove duše.

10. julija.

Še nikolisi nisem zastavil vprašanja: ali me Irma ljubi? Zdajci me gloda to vprašanje že teden dni, vsak dan huje. Irma je ljubila Lenarta, on je ni ljubil, zato jo je zapustil. Jaz ljubim Irmo, ona me — ne ljubi, zakaj me tedaj ne zapusti? Torej me vendar ljubi? Če bi še ljubila Lenarta, bi ga rešila. Če bi ljubila mene, bi mi ne grozila, da me bo pogubila. Strahotna logika, ki me bije uro za uro. Ne vem, če Irma vseh ljudi ne ljubi v isti meri kot sovraži ...

14. julija.

Bojim se Irme. Vedno pogosteje se zalotim v mislih, v goreči želji, da bi se nekega jutra prebudil in bi je več ne bilo v moji bližini. Ali mineva moja ljubezen ko megla v solncu radi muke, ki mi jo pripravlja dan za dnem? In vendar ji moram vsako minuto pogosteje zatrjevati, da jo ljubim. Izgovorjene besede so postale brez vsebine. Kakšne so njene oči! “Prisegel si!” Da, prisegel sem, a to sem storil tudi materi, da bom živel, skrbel za Lidijo. Irma si domišlja, da ji sledijo policijski agenti na vsak korak ... Prosil sem Boga, da bi ne našla orožja. Prinesla je revolver in naboje ... Streljala sva v star hrast. Vsakokrat so se v smrtnem strahu stresle njegove veje. Ali je bil to samo privid? Irma me je od radosti objemala, vendar je bila neznansko razburjena, vsa je gorela ...

16. julija.

Težko je tudi Irmi. Sinoči je govorila o življenju, neznano so se ji svetile oči. Govorila je o smrti in pri tem trepetala. Izrazila je upanje, da je policija vendar opustila zasledovanje. Ni omenila, da mora umreti iz ljubezni. Slutim, da se tudi ona v nekaterih trenotkih prav tako boji smrti kot jaz. Kaj je življenje? Vse bojazni, boji, vsa neutešena hrepenenja. Kaj je smrt? Odrešitev vsega? Če se z njo vse konča, ali se je vredno bati, hrepeneti neutešno? Življenje ali smrt — katera groza je večja? Ni lepo umreti, biti mrtev je morda lepše ... Mraz me stresa ...

19. julija.

Sanjal sem o svoji materi. Stala je pred menoj z obrazom, kot ga je imela na mrtvaškem odru, ko sem jo zadnjikrat poljubil. Ni me bilo strah pred njo. Dvignila je prst, njene ustnice so nemo šepetale. “Mati!” sem zaklical. Prebudil sem se.

20. julija.

Irmo so klicali na sodnijo. Sum se je tesneje ovil okrog nje. Zašla je v protislovja. Preiskovalni sodnik ji je grozil z zaporom, če ne bo govorila resnice. Če bi jo bil Lenart izdal, bi jo bili že zaprli — Čutim: življenje je lažje nego smrt, le ločitev je težja. Irma se vede ko blazna. “Če me pokličejo še enkrat, se bom izdala. Ne morem več. Ubij me!” Njeni živci so izčrpani. Prisegel sem ji, da umrjeva, določila sva dan.

21. julija.

Irma se boji, da bo prepozno. Ne smeva se prenagliti, odondod ni vrnitve. Da bi bilo že vse končano! Bojim se vsega: Irme, Lidije, rajne matere, razkritja, življenja in smrti. Umrl bi rad, živel bi še rajši — oboje je nemogoče ... Roka se mi trese ...

28.[uredi]

“Sinoči je prišla v eno izmed delikatesnih trgovin mlada žena, stara kakih dvajset let, in gledala s poželjivi očmi gnjati. ‘Želite?’ jo je vprašal trgovec. ‘Malo gnjati prosim,’ je dejala. ‘Za koliko? Deset dekagramov?’ Mlada ženska je postala rdeča, iz zadrege je segla z roko na obraz. ‘Saj nimam denarja ... Samo nekoliko ...’ Navzoča gospa jo je premerila od nog do glave in jo naglo zgrabila za roko: ‘Ne prijemajte se, da ne bo imelo dete vrojenega znamenja! Dajte ji, saj vidite, kako je z njo!’ Neki gospod se je oglasil: ‘Narežite ji, kolikor hoče jesti; plačal bom jaz ...’ Žena je pojedla odrezek gnjati in zavpila ...”

“Ali ste bili navzoči?” je vprašal Emil prsato žensko, ki je pripovedovala ta primer na vsa usta.

“Saj je že v časopisih. V bolnišnico so jo odpeljali ...”

Mlada žena je ležala v bolnišnici. Bolečina in omotica, ki je sličila nezavesti, sta se borili med seboj. Nad njo je visel strop, na njem medle luči, kot bi tam gori goreli spomini na prejšnje dni. Nad njo je bil nagnjen debel obraz ženske. Oblečena je bila v belem. “Hvala Bogu, pogledala je ... Bodite močni!” Zakaj naj bi bila močna? Zakaj pravijo, da naj bo močna, ko je tako šibka, da komaj čuti telo ... Le bolečina jo razganja.

Trudoma je iskala vzroke te bolečine. Zdelo se ji je, da se je ves čas nečesa bala. Ni se mogla več spomniti česa. Bankovec, ki ga je prejela za revolver, se je velik razgrnil pred njo. Plačala je majhne dolgove, kupila plenice. Včaših je mislila, da je težko, če je človek lačen. A je lahko ... Občutila je krče. Bolečina radi šibkosti, saj ni še čas. Le lakota ni bila njena, nekdo drugi je zahteval jedi. Bilo jo je sram, da bi bila umrla, a kakor da je ne nosijo njene noge in ne govorijo njena usta. Ne ona, nekdo drugi je hotel jesti ...

Trgovec tega ni razumel. Gledal jo je s majhnimi očmi, požiral z obritimi ustnicami, podbradek mu je ležal na kravati. Kako ga je v dno duše sovražila tisti hip! Njo je gledal, nji se je čudil, kakor ona govori, kakor da ona zahteva jedi brez denarja. Pogled košate gospe se je ustavil na njenem trebuhu, kakor bi jo hotel prodreti. Kakšna je? Zakaj naj bi nosilo dete znamenje? Gnjat je bila zanjo grenka; tisti naj bi jo pojedel, ki jo je zahteval ...

“Ne pravite tega mojemu možu!”

“Bodite mirni! Kdo bo pravil?” je zagodrnjal nizek glas babice. “Ne bodite tako mrtvi! Pomagajte si!”

“Kdo je mrtev? Znova so zastrmele oči v zoreče sadove spominov na stropu. Katere ognjene klešče jo tako strahotno tiščijo za boke? Zastrupili so jo z gnjatjo. Ko jo je pojedla, je niso več nosile noge ... Nekdo jo je zgrabil pod pazduho ... Videla je obraz tujega gospoda pred seboj ... Kje je bilo sramovanje? Vodili so jo; ona je premikala eno nogo za drugo, kakor da so ji bile omrtvele. Nekdo jo je dvignil v naročje in jo prenesel v voz ...

Kolesa so ropotala, življenje šumelo po ulicah, z bliskovito naglico so brzele motne slike mimo nje. Kam? Kam? Oprijela se je nekoga in ga tiščala, tiščala. Ali je bil Lenart? Ni se več vpraševala, ni videla nikogar več, kakor da se je razgrnila črna noč pred njenimi očmi in ni več solnca ne zemlje, le ona plava v veliki bolečini ...

Ženski glasovi, stopnice. Bela soba, bela postelja, še ljudje v belem ... “Pa zakaj niste prišli prej?” Moški glas je godrnjal, a nato pel, polagoma se je izgubil v zamolklo brnenje, v katerem so ugasnile tudi luči.

“Ali so me zastrupili? Saj jaz nisem hotela ...” Ena luč na stropu je bil Lenartov obraz, a druga neznano obličje, ki ga še nikoli ni videla. “To je dete,” je pomislila. In se je zbala za svoje življenje. “Ali bom umrla?”

“Ne boste umrli!” Neka ženska je imela opraviti okrog njenega telesa. Ko je pogledala navzdol, ni videla drugega, nego obraz z ostrimi potezami, pod belo avbo rjave oču. “Ne stiskajte nog! ... Mirno!”

Zakaj vpije ta ženska nad njo? Lenartova glava na stropu se je spremenila v belo luč, ona druga tudi. Začudena se je ozrla: “Pa zakaj sem tu?”

Bela sestra je položila roko na njeno čelo. Nato se je z maziljenim obrazom sklonila do nje.

“Otroka boste imeli, draga moja.”

Cilka je pogledala mračno. “Saj ni še čas ...” Bilo ji je, kakor da so ji vsi ljudje sovražni in se iz nje norčujejo ... Zagrnila jo je nova bolečina, hujša nego prej ...

Nenadoma je ostala sama. Ležala je mirno, rada bi bila zaspala, a jo je prebujala roka, ki je vsak čas segla čez blazino ... Slednjič je zaspala ... Ko se je prebudila, so ji prinesli dete, ki je bilo že povito v bele plenice. Imelo je stisnjene peščice in naguban obraz, kakor bi bil starikav. Glavo je obračalo na desno in na levo, usta so poželjivo iskala hrane.

Cilka je gledala, se smehljala, poslušala besede:

“Deček je. Oče ga bo vesel.”

“Šibek; ne tehta mnogo.”

Iztegnila je roke. Ali mu sme ponuditi grudi? Nima hrane prsi so izsušene, morala bo jesti. Da, morala bo jesti. Poljubila je otroka.

“Ti moj mali!”

“Ime mu bo treba dati. Kako je očetu ime?”

Cilka je dahnila: “Lenart.” Solza ji je kanila na otrokov obraz.

29.[uredi]

Dogodki naslednjih dni so se izvršili skoraj istočasno.

Težko je opisovati življenje jetnika, ki je enako iz dneva v dan po vnanjlh dogodkih in po notranjem trpljenju, hrepenenju in mržnji. Lenartu je bilo, kot bi visel med nebom in zemljo. Že je preteklo deset dni, odkar ni prejel vesti od svoje žene. Pisal je preiskovalnemu sodniku, a ni prejel odgovora.

Globoko se je začudil, ko so ga nekega dne poklicali v govorilnico. Žena? Sojetniki so videli njegove razburjene kretnje in od radosti spremenjeni obraz. Opazili so bili njegovo trpljenje, zdajci so se oni veselili njegove rešitve prav tako kot on. Čakali so, de jim pove, kaj se je bilo zgodilo ...

Lenart se je vrnil, a je imel tako mračen obrez, da se ga niso upeli ogovoriti. Hodil je z naglimi koraki od stene do stene, od hipe do hipa je bil bolj razburjen. Kaj mu je bilo? Saj sam ni vedel, kaj mu je. Bilo mu de se mu je pol sveta izmaknilo izpod nog. Ni mogel popisati veselja, s katerim je uzrl ženo pred seboj. Bila je upadla, bleda, komaj je stala na nogah. Smehljala se je ... Tedaj šele je opazil dete v njenem naročju, povito, z rdečim obrazkom. To je njegov otrok? Razburjenje od iznenadenja in dvojne radosti je bilo tako močno, da bi se bil zgrudil. Torej — je že prestano?

“Glej, tam je tata, glej!” Lenart je bil v celici pripravil zanjo očitke, zdaj so izginili. Povedala mu je, da je deček. Lenart je tlesknil z rokama. “Ali si mnogo trpela?” Lenart je videl v njenih očeh, da ni mogoče vsega povedati. Mnogo je imela na duši; sklenila je bila, da mu pove vse, zdajci je izgubila pogum ... “Kako boš živela?” Vprašanje je sprožilo tisto, kar je imela na duši. “Prav o tem sem hotela govoriti s teboj. V krčmo ne hodim več. Prodala sem vse, kar je bilo mogoče prodati. V bolnišnici imamo dolg. Z jutrišnjim dnem nimam več stanovanja ne denarja ne jedi ...”

Lenartova radost se je umaknila skrbi, troje globokih zarez mu je razdelilo čelo. Počasi je prišla misel, še počasneje beseda: “Pojdi domov, k očetu!” Pogledala ga je, da bi se bil pogreznil v zemljo. Tako ga Cilka ni pogledala še nikoli. In je popravil: “Stopi k mojemu očetu!” Priznati je morala: “Saj pri njem sem že bila.”

Gledal je široko, ni izpraševal. Peklo ga je, a je ni smel karati, saj ji je bil tisti hip sam tako svetoval. Nič ni opravila pri njem. To je on vedel; da, to je on vedel. Mačeha se jima smeje ... In kakor da leži rešitev prav v tem, je vprašal: “Kaj govorijo o meni ljudje?”

Lenart je strepetal, tako globoko mu je pogledala Cilka v oči. “To govorijo ... da si kradel ...” Naravnost, v mračen pogled izpod čela je udarilo iz nje že dolgo z bolečino zadrževano vprašanje: “Tvoja žena sem, povej mi po resnici, ali si res kradel?”

Lenart je videl Cilko, kako je stopila za korak od ograje. Imeti je moral strahotne oči, da je nenadoma zatrepetala. V njenih očeh je opazil kesanje radi vprašanja. Bilo je prepozno. Občutil je, da se mu je človek, ki mu je bil več nego prijetelj, spremenil v sovražnika ... Nihče ni verjel v njegovo nedolžnost, ne ljudje ne sodniki, slednjič niti njegova žena ne. V enem samem hipu se je dvignila široka meja med njima. Ko je z bridkostjo in ljubeznijo mislil nanjo, si je verjel, da je ona edina njegova zaveznica, da more ona edina čutiti tisto, kar čuti on. Zdaj je ostal sam. V nikomer več ni imel dušne opore ... Kaznenci so najobčutljivejši ljudje. “Verjemi ljudem, če ne verjameš meni! Sramuj se!” Saj ni več slišal niti lastnih besed. Videl je le Cilkine velike oči, ki so strahotno zrle vanj ...

Hodil je od stene do stene — sedem korakov in pol — ni jih štel. Vse dni in noči se je grmadilo v njem, zdajci je vzkipelo, sililo čez rob. Trpljenje noči in misli, skrbi, prazna upanja, dvomi in obup ... Bridko je — ne imeti nikogar. Zavest, da imaš ljubečega, vse razumevajočega človeka, je nit, ki nas veže z življenjem.

Lenart je stisnil ramena. Nit se je pretrgala, padel je v brezno in se razbil! ... Drevo se je turobno risalo na nebo. Iz oblakov je pršil droben, droben dež, skozi kaplje, skozi siv, mračen dan so prodirale težke misli in se vračale svinčene v dušo.

Sam, sam, sam. List v vetru. Komu živiš? Ni bil zmožen, da bi pomislil, ali sem storil sam krivico? Prihaja iz ječe potrt, zlomljen, ljudje kažejo nanj: tat. Žena ga bo objela, in bo še v njenih rokah čutil grdo misel: tat. Otrok ga bo klical: “Tata”, a njemu bo zvenelo na ušesa tat. Ko bo zrasel, mu bodo ljudje pošepnili: “Oče je bil tat.” Vsa pot življenja, do smrti, bo postlana s trnjem prezira. Zastavil si je vprašanje: “Ali je vredno živeti?”

Piškav sad razmišljanja je rastel pred njim in ga vsega obdal. Treba je bilo odgovoriti, a na to vprašanje ni bilo odgovora. “Vredno je živeti, če te čaka le kapljica sreče ...” Iskra se je vžgala. In se je dvignilo težko ženino vprašanje bridko v spomin, iskra je ugasnila. Vprašal je: “Ali se pripeti kdaj, da se kdo ne vrne več iz ječe?” Debel glas tatu, ki je ležal leno kot sita kača, je govoril: “Raztrgaj rjuho, kose namaži z milom ... Križi v oknih so dovolj viso ko ...” Lenart je gledal v zamrežena okna. Tja gori, kamor sedajo podnevu ptice, da dobijo drobtinico kruha ...

Na omrežju okna se je držal vrabec. Pikal je sredico, ki je bila pritrjena na železje. Lenartu se je zdelo, da se je iztegnila iz neznane daljave roka, ki ga vabi v življenje. Polovico teže je zdrknila z njegove duše. Pomislil je na ženo, njegova bridkost zdaj ni bila več tako velika. Cilka ima pravico, da izve, kje je dobil vrednotnice, ki jih je zatajil radi obiska pri Irmi, radi poljuba ...

Sedel je, nove misli so mu hotele razgnati prsi. Ni mislil več na raztrgano rjuho, na križe v oknu. Domislil se je nečesa drugega, planil k vratom in začel nabijati nanje. Za hip je bila izginila slednja bojazen in pomislek. “Prinesite mi papirja, da napišem preiskovalnemu sodniku pismo. Povedal bom, kje sem dobil vrednotnice. Prinesite mi papirja!”

Udarci so odmevali po vsem hodniku.

30.[uredi]

Cilka ni mogla razumeti Lenartovega razburjenja. Ni ga vprašala tadi tega, da bi dolžila njega, hotela je razbremeniti svojo dušo. On jo je skoraj zavrgel. Nikogar ni imela na svetu razen njega, mislila je samo nanj, le zanj je skrbela. Ali je med njima res vse pretrgano? Znašla se je kakor sredi puščave in ni vedela, kam. Ni imela stanovanja ne hrane, niti dušne opore. Kam? En sam odgovor: cesta ...

Stopila je na ulico. Ni videla ljudi pred seboj, ne hiš ne kostanjev vzdolž drevoreda. Šla je z otrokom v naročju, kamor jo je zanesla noga in pot. Lenart ne ve, kako težko ji je; če bi to vedel, bi se ne bil razhudil. Tuji ljudje, tuja vrata, tuja mrzka dobrosrčnost. Če bi bilo treba čakati moža v ljubezni in svetlem pričakovanju, bi ga bila čakala leta in leta, bilo bi ji sladko.

Drevored brez konca ... Otrok je bll nagnjen k njenih nedrjem, ni spal, toplota njenega telesa mu je dobro dela. Ni ga več čutila pri sobi, ni mislila nanj. Zdelo se ji je, da je postal kot v času nosečnosti del njenega telesa, nerazdružno zvezan z njeno usodo.

Sredi drevoreda se je ustavila. Nekdo je šel za njo. Dolgin v črni suknji jo je premeril z radovednim pogledom ... Dva miličnika sta ji prišla s puškami na ramah naproti; neznano se jima je mudilo, črni cofi so jima tolkli po obrazih. Prvi, z grmom las, je mrmral romanco: “Quando la notte in Spagna ...” Cilka je znova zablodila v svoji bridkosti kot človek, ki ne ve, kam hoče, kam ga žene brez miru. Naj ga zanesejo valovi kamorkoli, v življenje ali v smrt ...

Redek je oni človek, ki bi v najbridkejših tranotkih nikoli ne bil mislil na smrt. Nekateri nikoli ne sklenejo računov z življenjem, a se predajo omami, ki jih objame kot mogočen tok in jih nese s seboj. Naj pade zastor med sedanjostjo in bodočnostjo! Opijanijo se valovi kot z vinom. Vse, kar šumi pod njimi, jih ne dela več bolestnih, ampak vesele, na dnu duše počiva vse, kar je bilo. Kriknejo in planejo, radi bi se dvignili kot ptice in leteli.

Najteže je človeku takrat, kadar mu usahnejo še solze v očeh. Noga se zapleta, kamor sama hoče ... Cilka je gledala z mosta v vodo, kakor da ločijo valovi življenje od smrti, bolečino od blaženosti. Popisani listi njenega življenja, cveti njene mladosti, smeh njene brezskrbnosti, šepet njenih sladkih, najslajših misli ... Vse je bilo za njo: pomanjkanje, porod, sramota, Lenartove zle besede ... Vse tone ... na dnu šumi mladost in teče dalje, dalje ... pozablja ... ali hoče ona z njo?

Zaječala je v duši ...

Treba bi bilo le krikniti in zleteti ko ptica ...

31.[uredi]

“Irma Zavnik,” je dejal pri zadnjem zasliševanju preiskovalni sodnik, “večer pred svojim dejanjem je bil Lenart Trpin v vaši sobi. Kaj je iskal pri vas?” Irma ni mogla tajiti, molčala je. Ali jo je izdala gospodinja? Kako je sovražila sodnikov nizki, mirni glas in njegove, v dno duše gledajoče oči! “Prišel je bil po nekatera pisma, ki mi jih je bil pisal.” Spoznala je, da zasliševanju ne bo konca. Zgodi se lahko, da omahne ona, ali se zgrudi Lenart ... Neizogibno je, da bo nekega dne jasno vsem, kar so dotlej vedeli le trije. Treba je bilo hiteti.

Emil ji je dvakrat prisegl, da je pripravljen umreti za njo, stokrat je hotel pozabiti to. Kakor da duša ne ve, kaj so govorila njegova usta. Ali jima že niso peli mrtvaški zvonovi oni večer? “Ti me ne ljubiš!” V Irminih rokah je Emil z vrtnimi besedami zatrjeval svojo ljubezen. Tepec! Irma je hotela dejanja. “Če me res ljubiš, umrl z menoj!”

Omahoval je. “Zadnjo noč bom vsa tvoja.” Zvijal se je kot slepič, ki ga je prerezalo kolo na dvoje. “Bojazljivec! Bojiš se smrti, ko se je še jaz ne bojim. Prelomil boš dvojno prisego.”

Emil je bil premagan. “Urediti moram pisarno, povedati ...” Irma je vzkipela: “Pusti! Naj te ne skrbi, kako bo po tvoji smrti!” Misel na Lenarta se je borila v njem. Če mora on umreti, ali naj oni po nedolžnem trpi.

Irma je zaprla oči, dolgo mislila, kakor da se v muki ne more odločiti. “Ali bova oblatila najino smrt?” je vprašala tiho. “Njega bodo itak izpustili.” Še v smrti je hotela biti lepa. Razmišljala je: ogljikov dvokis, strup, skok v globino, reka ... Izbrala je revolver. Pospravila je sobo in odstranila vse, česar bi ljudje ne smeli videti.

Emilu je zdrknilo orožje iz rok, Irma ga je pobrala in vrgla v torbico. “Jaz ga bom nosila.” Ni bilo več izgovora, treba je bilo iti. Irma se je smejala. Stala je v svoji sobi in čakala na minuto odhoda, kakor da se ne moreta ločiti od poslikanih sten. Irma je bila oblečena v isto črno obleko, v kateri je hotela nekoč skočiti skozi okno na svatovski voz. Bila je bleda, a topla, skoraj ljubka. “Moram se posloviti od sestre,” je rekel Emil. Bil bi se že poslovil, a ni imel poguma. Irma ga je zgrabila za roko: “Norec! Pisal ji boš pismo.”

V vlaku sta molče sedela. Irma je gledala z globokim prezirom na gore in na polja, na zelenje, skale, hiše, ljudi, kakor bi hotela reči: “Nevredni ste moje ljubezni ...” Emil se je bridko poslavljal. Vse se mu je zdelo stokrat lepše, tisočkrat dražje kot kdaj prej.

Objelo ju je življenje šumnega mesta. V prvem hipu je vplivalo tako močno nanju, da sta znova začutila veselje do življenja. Irma se je prestrašila. Bala se je, da radi novih vtisov, ki so jih hlastno pile oči, ne bo mogla storiti, kar je bila sklenila. Hitela je, da ubeži hipni prevari. Zatekla se je v samotno sobo zakotnega hotela; okna so bila obrnjena na ozko, umazano dvorišče. Stene so bile vlažne, posteljno perilo se je zdelo spolzko. To ji ni moglo prebuditi veselja do življenja. Irmi je bilo neugodno. Mislila je, da njena smrt v tej sobi ne bo dovolj lepa. Obenem je bila vesela, hotela je, da se v Emilu ne prebudi slast do življenja. Ali bo slišen strel? Emil jo je prosil, naj gresta na cesto. Bari, kavarne, kinematografi ... Objela ga je in privila na se. V njegovih očeh, na njegovih ustnicah je brala strah pred smrtjo. Njene duše, njenega čuta ni bilo mogoče varati.

Emil je vrtel pero v roki, ni vedel, kaj naj napiše sestri. Irma je slonela na njegovem ramenu in mu narekovala. Groza, v kateri je trepetal Emil, je prehajala tudi nanjo. Ali omahuje ob spominu na sestro, na prisego ob smrtni postelji svoje matere? “Draga Lidija, ko prejmeš to pismo, me ne bo več med živimi; z menoj je umrla tudi moja ljubljena Irma.” Črk ni bilo mogoče gledati. Emil je imel lepo pisavo, a zdajci je vsaka poteza razodevala njegovo raztrgano notranjost.

Pismo je bilo polno otožja, bujne domišljije, vzbujajoče solze sočutja, okrašeno z izrazi iz pesmi, pismo samomorilcev iz ljubezni, slično drugim enakim. “Nihče izmed naju ni zvabil drugega za seboj, složno sva sklenila, da umreva skupne smrti.” Ali se je čutila Irma krivo in se je hotela opravičiti?

“Odpustite nama, nesrečnikoma, ki sva se dolgo strastno ljubila in sva pripravljena rajši umreti, nego ločeno živeti. Res, da sva bojazljiva, toda — ne obsojajte naju, le pomilujte naju!” Zadnja beseda ja bila zapisana. Emilu je tekel znoj po čelu. Pismo je prebrala poslednjič Irma in ga zalepila, tudi naslov je napisala ona.

Emil ni imel več moči. Nagnil je glavo na Irmine prsi. Pri tem je imel občutek, da bi zaspal, večno počival, izginil v nič. Postal je bolestno sanjav, raznesen, začel je poltiho, vedno glasneje deklamirati besedilo neke italijanske pesmi, ki je opevala nesrečno ljubezen in smrt dveh zaljubljencev ... Pesem je vplivala tudi na Irmo, da je tiho jokala. Nenadoma je planila kvišku in se začela slačiti, kakor da je težko čakala tega trenotka. “Pridi!” Emil je dvignil glavo in gledal njene ude, njene boke, njene grudi. Komaj je razumel, kaj se godi ... Z dvorišča je bilo slišati brenkanje kitare. Glas ženske, ki se je v hrepenenju lomil, je pel romanco:


“Moja duša je že mrtva, črne, trudne so noči,
preden umreva, bodi moj ženin, a jaz nevesta,
lezi k meni, moj dragi, na srce me privij!”

Objem ljubezni, nato smrt ...

Ura je že pozna. Kitara je utihnila, tudi ulica je bila že mrtva. Oblekla sta se, da bi ju ne dobili golih. Emil vsega ni delal iz lastne volje, ubogal je Irmo, udje so se mu mehanično pregibali. Dejala mu je, naj položi revolver na nočno omarico, naj nasloni glavo na njene grudi ... “Deklamiraj pesem še enkrat kot sinoči!” Ko jo bo nehal, mu bo potisnila orožje v roko ... naj se zgodi ...

Emil je deklamiral stih za stihom, skoraj pel ... Jok je trepetal v njegovem glasu. Čutil je dviganje Irminih prsi. Ležala je vznak, roke je držala pod glavo, oči so ji bile napol zaprte. Emil je nekatere stihe ponovil dvakrat, kakor da si hoče s tem za nekaj trenotkov podaljšati življenje. Utihnil je. Zaprl je oči; zdelo se je, da ne diha več. Čakal je. Irma se ni zganila. Ali je zaspala? Ali se je premislila? Nekaj divjega je začelo plati njem ...

Nenadoma se je zganila. Emil je odprl oči in videl v grozi kako mu njena topla, rjava roka proži revolver. V njenih očeh je zijalo brezno. Blaznost? V Emilu se je prebudila željo po življenju. Objel je ljubico okrog pasu, zagrebel glavo v njena nedrja, ječal, jokal, prosil odloga, samo še to jutro, da ne bosta plašila ljudi iz upanja, saj lahko gresta iz mesta, na kak samoten kraj, v prirodo, kjer bo smrt lepša ... Irma ga je gledala. Spoznala je, da je Emilovo obnašanje le plod njegove bojazni, da se še vedno oklepa življenja. Zrla ga je skoro s prezirom ... Emil jo je bil s svojo pesmijo zazibal v tisto razpoloženje, v katerem bi ji bilo tako lahko umreti. Ko je držal revolver v rokah, se je čutila že na pol mrtvo, telo se ji je zvijajo v drobnih krčih in trepetalo. Emilove besede so jo prebudile. Zdaj bi tudi ona težko gledala smrti v oči ... Pomislila je, da bi bila smrt med temi vlažnimi stenami vse prežalostna. V prirodi, ob večerni zarji ...

32.[uredi]

Irma in Emil sta spala do poznega jutra. Prebudila sta se utrujena. Na ustnicah jima je ležal grenek nasmeh. Opravila sta se naglo in odšla na cesto. Pismo za Lidijo sta vrgla v nabiralnik. Obedovala sta na postaji, Emil je naročil steklenico šumečega vina. Ozki, tanki čaši sta jima kakor dva cveta blesteli v rokah, steklo je zvenelo tenko in ostro, kot odjek bridkega spomina. Napila sta si in se zrla, oba sta imela vlažne oči. “Čemu odlašava?” je mlatila Irma. “Vsak hip bo teže, vsako minuto strašneje.” Kupila sta vozne listke do doma, dasi sta vedela, da bosta izstopila kjer koli ...

Samotna postaja med skalami in borovci. Vaška gostilna; črno vino jima je vnelo kri. Hodila sta dolgo po kamniti cesti, ki se je ožila bolj in bolj, in dospela v borov gozd. Visoko poletje je bilo skoraj podobno jaseni. Suša je bila v dveh mesecih požgala travo, nekaj grmov in dreves je usahnilo, zgodaj orumenelo listje je padalo na tla. Zadnji čas je deževalo, le tistega dne se je bilo ujaanilo, zemlja je vonjala po vlagi, izmed suhih bilk je zelenela nova trava, listje je dobilo svetlejšo barvo. Videti je bilo, kakor da sta se srečali pomlad in jesen.

Irma je videla le porumenelo listje, posušeno grmovje in dejala: “Poglej, tudi priroda že umira.”

Emil je strmel v novo zelenje, ki je pokrivalo nekatere trate in veje, odgovoril je: “Saj je še vse zeleno; zdi se mi, kakor bi bili v marcu.”

Oblaki, ki so se komaj vidno pomikali čez nebo, so bili rožnati. V borovcih so se spreletavale ptice. Gozd je prekinjala tu pu tam le gmajna, skalovje. Pokrival je holme in kotanje, se prepletal s smrekami in brinjem. Veje so se mu skrivnostno zibale. Rjava tla so bila mehka, posuta z odpadlimi iglami, ki so polzele pod nogami.

Bližal se je večer. Sence dreves so se neizmerno podaljšale in se prepletale kot v bridkosti sklenjene roke. Rdeča svetloba zahajajočega solnca je polzela čez debla kot kri.

Irma in Emil sta se ustavila in spogledala. Bila sta trudna, izmučena, rdeča v obraze, upehana. Samo bežen pogled, grenak, pomemben smeh na ustnicah. Šla sta zopet dalje, kakor da morata do večera doseči temno črto, ki loči zemljo od neba. Irma je hodila naprej, kakor da se ji nekam neizmerno mudi. Zdaj zdaj se je ozrla, da se prepriča, če ji Emil sledi. Ta je šel počasneje, včasih je postal, kakor da se vprašuje: “Ali je še daleč? Je li vredno?” Duša se je globoko upirala temu romanju, a ga je neznana, nevidna sila vlekla za seboj. Topa misel je buljila v eno točko: ali je mogoče ubežati vsemu temu? V Irmini duši je bilo jasnejše, le njene misli, ki so obnavljale dogodke zadnjih dni, so bile burnejše ...

Zmanjkalo je steze, hodila sta po celem. Duši sta jima bili izbičani. Zdaj zdaj sta dvignila glavi, kakor da oba težko pričakujeta konca poti. Prišla sta do grička, ki je bil okrog in okrog poraael z grmovjem. Na vrhu se je belilo skalovje, med njim se je razprostirala zelena jasa. Od tu je bilo videti na vse strani.

Emil je truden zinil: “Zadosti!” Irma mu ni odgovorila, a ni silila dalje. Sadla je na belo skalo in se razgledovala. V vrtovih borovcev je šumel veter, grel se je s Irminimi lasmi. Pred njima so se razprostirali porasli bregovi, nekaj cerkva in vasi. V daljavi je do obzorja šumelo morje. Za morjem je tonilo solnce: velika, ognjena obla. Čez kopno se je razlivala rdeča svetloba, kakor da vsa zemlja sije v krvi.

Konec ... V vrhovih dreves je brez prestanka šumel veter, veje so se zibale. Irma je podprla glavo. Emil je stal in jo je gledal. V črni obleki in bledici obraza je bila v tistem hipu neznano lepa. Za trenotek se mu je zdelo, da bi nikogar na svetu ne bil objokoval, a nje se mu je zdelo škoda. In vendar — če se vrneta domov, jo bo kljub temu izgubil.

“Ali naj povem pesem še enkrat?” Na Irminem obrazu je bral, da ne bo odlašala več, želel je, da bi bilo vse čimprej končano, sicer se zgrudi. Irma se je zganila, ga pogledala in kakor da ga je komaj tedaj razumela: “Ne, ni treba!” O, te barve! “Ali ne zvoni nekje?” Nekaj nerazločnega je pelo iz daljave in se izgubljalo v vetru.

Emil se je pomaknil do nje: “Glej, kako umira dan.” In vendar je njegovo srce bežalo daleč od misli na smrt. Pristavil je: “In vendar — tudi v tem umiranju je življenje.” Irma ga je pogledala široko. Ali ji hoče ubežati? “Dosti, dosti! Ne govori mi o življenju!”

Podzavestna sila, ki jo je datirala vse dni, se je znova prebudila v nji; zdelo se je, kakor da ji nevidna roka drži pred obraz zrcalo, v katerega se odražajo vse sladkosti bodočega življenja, ki bi jih še užila. Emil je poskusil najskrajnejše: “Irma ali si kdaj mislila na — večnost?” Irma je vedela, da so Emilovi pojmi o večnosti zmedeni. Kakor da je čakala na to vprašanje, je imela pripravljen odgovor: “Če je že večnost, bova tam združena.”

Globoko se je zavedala, da zi ja iz tega odgovora široka vrzel. “Zadosti! Molči, molči!” Emil je povesil glavo. Planila je kvišku, kakor da bi jo bila kača pičila, vzela revolver iz torbice.

“Streljaj!” Ob zadnjem njegovem poljubu je opazila nekaj skritega v Emilovih očeh, česar se morda niti on ni zavedal. Zgrabila ga je za tresočo se roko, v kateri je tiščal orožje.

“Prisezi pri vsem, kar ti je svetega, da boš umrl tudi ti da mi ne ubežiš ...” Emil je govoril, kar mu je narekovala Irma, storil vse, kar je hotela ona. Sedla je, a je znova vstala, zdelo se ji je, da ne more tako umreti, dvignila je glavo, oči so se zaprle, le skozi trepalnice so gledale njene odtre zenice, kaj dela Emil.

“Streljaj! Naglo!”

Emil je dvignil tresočo se roko. Na koncu cevi je zagledal Irmino okol ki se je nenadoma odprlo, raslo v neznani grozi, telo je trepetalo, ustnice so šepetale: “Moj Bog, moj Bog, moj Bog!” Irmino oko je postalo veliko. Emil ni videl ničesar več. Čez zemljo je bila razlita kri, ki se je spreminjala v višnjev somrak, veter je tiho pošumeval.

33.[uredi]

Cilka je sedela v sobi, v kateri je bila preživela vso svojo mladost. Gledala je skozi okno na brajdo, ki se je iztezala za hišo. Slišati je bilo očetov gromki glas, ropotanje voza, peketanje konja. Na postelji je ležalo njeno dete. Bilo se je prebudilo in gledalo v strop, zdaj, zdaj je neslo peščice v usta. Na stopnicah je bilo slišati korake.

Na pragu je stal oče. Imel je isti široki obraz, iste čez usta viseče brke kot nekdaj. V rokah je držal bič, a oči niso razodevale strogosti. Kaj ji hoče? Kadarkoli ga je videla zadnje dni pred seboj, se je živo spomnila na vse prestano ... Pred njenimi očmi je lebdel prizor, kako stoji na mostu, gleda v zelene, polzeče valove. Zleteti kot ptica ... Otroka je pritisnila k železni ograji tako tesno, da se je zganil in zajokal. Izginili so valovi, se razkadile motne misli, prikazal se je rdeč obrazek. Nekaj hipov je strmela vanj, kakor da ga ne pozna. Obup je globoko klonil pred čuvstvom materinstva. Spoznala je: ni sama, dete ni več njen del. Ona ni mogla, ni smela odločati o sebi, odločal je jok otroka na njenih prsih. Nagnila je glavo in poljubila nagrbančeni obrazek.

Stopila je z mosta, zavita na drugo ceato, med zide in vrte. Nenadoma je postala močna. Vse je razumela ... Pod večer je prišla domov. Naj se zgodi karkoli! Med pol golim drevjem je stala hiša. Uzrla je okno, s katerega je bila prvič zagledala Lenarta. Obstala je na mestu in mislila je, da ne bo mogla dalje. Oče je sedel ob ognjišču in govoril z deklo. Cilka je imela obraz v senci, ni je spoznal. Padla bi bila na kolena, a ne bi mogla izreči besede. Oče se je dvignil in se s čokatim telesom opotekel po izbi. Nekaj prikriti radosti podobnega mu je zvenelo iz besed, ko ji je pogledal v obraz. “Saj je ... naša Cilka.”

Stežka je požrl slino. Iztegnil je roko, se zagledal v dete. Pomolčal je. Znova se je omehčalo v njem nekaj trdega. “Pa zakaj nisi prej prišla?” Bilo mu je tako nerodno, da je cepetal z nogama. “Saj ne boš zahtevala ... da bi te jaz prosil ...” Cilka se ni premaknila. To je njen oče? Zrla ga je, ko se je znova ganil, stopil do mize, sedel, se zgrabil za lase, nato v bolečini udaril z roko po mizi. “Kaj tam stojiš! Stopi naprej!”

Cilki so tekle solze po licih. Ni mogla verjeti. Opotekla se je in jecljala: “O, oče, moj oče!” Starec je znova udaril z nogo: “Cilka, kaj boš neki tako ...! Saj si naša.” Obrnil se je do dekle: “Nana, pripravi ji sobo! Zavri mleka!” Premagoval je jok: “Saj je dobro; saj je prav, ... da si prišla ...” Cilki se je zdelo, da plava med nebom in zemljo. Še nikoli ni bila njena duša na tako čudežen način razburjena kot tedaj. Objela bi bila ves svet, se izplakala do dna ... Le eno jo je grenilo, jo delalo zamišljeno; obisk v ječi. Kaj misli, kaj čuti Lenart? V hipu, ko je vsa ostala teža padla raz njo, je to prišlo nanjo. Morda je oče opazil njeno zamišljenost in žalost in je radi tega stopil v sobo:

“V mesto se popeljem, Cilka, če greš z menoj ... na otroka bo popazila mlada.”

Bil je torek — dan oblakov v ječi. Kako dobro ji je dela očetova pozornost! Vendar — kako naj stopi pred Lenarta. Bila je ponosna tudi ona, rana jo je skelela ... Rajši mu bo pisala in čakala odgovora. Ozrla se je po otroku in dejala očetu:

“Ne grem; ne morem.”

“Kakor hočeš,” ji je dejal oče, jo gledal še za trenotek nerazumljivo, nato je stopil skozi vrata. Na stopnicah je zmajal z glavo.

34.[uredi]

Nebo je bilo znova nagosto preprečeno z oblaki. Deževalo je. Med zidove ječe je legla turoba. Bledi obrazi so gledali skozi zamrežena okna na dvorišče, ki se je posuto s peskom raztezalo med tremi stenami poslopja. V sredini je stal pokrit vodnjak, na katerega so sedali vrabci. Ta košček sveta se je zdel jetnikom vesoljstvo. Med tiste stene so jih izpuščali po eno uro na dan. V deževnih dneh so se tiščali pod streho vodnjaka, kadili in govorili. Nekateri so kljub pršečemu dežju hodili z rokami v žepih v nagli hoji po pesku. Tu so se znašli jetniki iz posameznih celic vsak dan, si pripovedovali novosti, zabavljali čez ves svet in se šalili.

Vsak dan so se ozrli, če ni prišel kak nov obraz med nje. Od novincev so izvedeli več novih zgodb, jih pripovedovali drug drugemu in jih tehtali.

Jetnik z obrazom starikavega brivca je pomežiknil Lenartu: “Sinoči so nam pripeljali novinca. Bil je dva dni v bolnišnici. Tam stoji.”

Lenart se je ozrl. Ob zidu je stal človek, ki je tiščal eno roko v žepu, drugo je imel obvezano. Krajci klobuka so mu viseli globoko na oči, da je bilo videti le pol obraza.

“Emil!”

Lenart je bil z enim skokom pri njem. Ta je dvignil glavo in zrl s strmečimi očmi. Predramil se je iz topega razmišljanja. Dejstvo, da je našel prijatelja med zidovi ječe, kjer mu je bilo vse novo in tuje, mu je prijetno božalo srce. Podala sta si roki.

“To je zgodba, o, to je zgodba!” Emil je težko dvignil oči, ko ga je Lenart vprašal po vzroku aretacije. Že tri dni je neprestano zadrževal jok v sebi. “Tega ni mogoče povedati v eni sapi ... Pred tremi dnevi ... dva dni sem bil v bolnišnici ... Od sinoči sem tu ... Tega ni mogoče govoriti pred drugimi.”

Besede so bile pretrgane in nejasne. Lenarta sta mučili bolestna radovednost in skrb. “Te boli roka?” Zazdelo se mu je, da ne more biti v nikakršni zvezi z njim, kakor je mislil spočetka ... Prijel ga je za rokav in ga potegnil iz kroga tovarišev, ki so se bili nabrali okrog njega. “Pojdiva!” Zadel ga je v roko, da je jeknil.

“Ranjena je,” je pojasnil Emil Lenartu. Hodil je z naglimi koraki in dostavil: “Ustreliti sem se hotel.”

Na Emilovem obrazu ni bilo laži. Lenart je strmel.

“Radi tega so te zaprli?”

“Ne radi tega,” je dejal Emil zamolklo. “Če bi bil samomorilec, bi me ne zaprli. Pač pa sem postal morilec.”

Lenart ga je stežka dohajal, rad bi mu bil gledal v obraz. Kam tako hiti? Vse, kar je Emil pripovedoval, je bilo tako čudno, strašno in zagonetno, da mu je jemalo sapo, hromilo nogo.

“Koga si — umoril?”

“Irmo.”

Irmo? Lenartu je zledenela kri. Ali stoji blaznik pred njim? Emilu je dobro delo, da se je izpovedoval. “Poslušaj!” je potegnil tresočega se Lenarta za seboj. “Z Irmo sva bila sklenila umreti ... skupaj ...” Hlastno, v pretrganih besedah, s tresočim glasom je pripovedoval o njeni zadnji poti ... Iztezal je z omahujoča roko revolver, na koncu cevi je rasla Irmina glava. Na to ni smel zdaj pomisliti, tega občutka ni bilo mogoče opisati.

Počil je strel, trma se je zgrudila na tla. Emil je stal kakor okamenel na mestu. Črno oblečeno telo ženske je ležalo pred njegovimi nogami, videl je kri ... Zdajci bi bil moral ubiti še sebe. Dvignil je roko, ki mu je bila omahnila ... Bilo je nemogoče. Irma, ki mu je prigovarjala k temu, ga zdaj ni več zrla z ukazujočimi očmi ... Kdo naj mu zdajci ukaže umreti? Hotel je že vreči orožje od sebe, planiti na Irmo, se zjokati nad blaznim dejanjem, ko se je ona zganila in odprla oči. Ali je čakala njegove smrti in ne more umreti, če ji ne sledi tudi on?

S krvavo peno so prišle grgrajoče besede iz njenih ust: “Zakaj nočeš, Emil?” Toliko sovraštva, zaničevanja in očitanja je bilo v umirajočih očeh, da je Emil skoprnel. Dvignil je roko ... počil je strel ... drugi ... Prva krogla je šla mimo glave, druga me je zadela v roko ... Irma je bila medtem že mrtva.”

Lenartu so zašklepetali zobje.

“Zakaj sta to storila?”

“Nisva se hotela — ločiti.”

Irma je stopila pred Lenartove oči kakor živa. Obudil je grozo dne, ko mu je grozila, da bo skočila na svatovski voz ... Spomnil se je na skrivni obisk pri ženi in na večer, ko mu je vsilila vrednotnice. Trpel je radi nje, a ni je izdal.

Še tistega dne, ko je bil po zadnjem obisku svoje žene ves potrt, ni odposlal pisma, ki ga je bil napisal preiskovalnemu sodniku. Raztrgal ga je in ga vrgel v straniščno posodo.

“Iz ljubezni?” Lenart je poslušal le napol, kar mu je pravil Emil o globoki bolesti, o kazni, ki jo bo moral prestati radi umora ... Spomnil se je na sodnika, ki ga je zadnjič vprašal: “Kaj ste delali večer pred aretacijo v sobi svoje ljubice?” Svoje ljubice? Lenart je mislil na Cilko in trdo molčal. Škilil je na mizo pred pisarja, ki je bil premaknil papirje; na enem izmed njih je bil Irmin podpis. Torej tudi ona je bila zaslišana.

Pogledal je Emilu v obraz, vprašal naravnost: “Ali verjameš, da ni Irme gnalo v smrt tudi kaj drugega?”

Emilu se je zdelo, da mu Lenart prodira s pogledom v dušo in je vse zaman, če svojo notranjost zakriva z besedami. Tudi je ljubil Irmo še vedno, zdaj ko je bila mrtva, bolj kot prej. Branil je čast njenega imena.

“Vrednotnice sem bil ukradel jaz.”

Padel je zadnji zastor, Emil si je hotel olajšati dušo do dna. Počenil je na kamen, gledal v Lenartove oči, v katerih so se pretakale burne misli in predstave, povedal je vse ... Lenart je mirno pustil, da ga je Emilova roka krčevito zgrabila in ga stiskala; sprva se je bil začudil, zdaj se ni več zgražal ne obsojal. Človeška duša je tako zagonetna. Če jo razumeš do dna, ne moreš biti njen sodnik, če je ne razumeš, je ne smeš soditi. Kdo more vedeti, kaj se je takrat strahotnega, zagonetnega godilo v njunih dušah.

“Pisal bom sodniku, nato boš izpuščen ...”

“Saj ni zato ...” Lenart je občutil v prsih pekočo bolečino. “Neumno sta naredila. Glej, danes dežuje, jutri bo morda sijalo solnce ...”

“Ne govori mi o tem! Jaz bi tega ... ne bil storil ...”

Na hodniku je zapel zvonec. Pretekla je ura, treba se je bilo vrniti v celico. Lenart in Emil sta čepela na mokrem kamnu, polglasno šepetala, solze so jima zalivale oči.

35.[uredi]

Lenart je bil izpuščen na svobodo. Ropotanje vozov na cesti mu je kot godba življenja udarjalo na uho. S trepetom v udih se je bil poslovil od jetniških tovarišev. Slednjič je bil na cesti. Imel je občutek, kakor da je bil umrl, taval dolgo po neizmerni praznini in se vračal prerojen v novo življenje. Vse mu je bilo novo, neznano, še hoditi ni več znal. Čudil se je vsemu kakor dete. — Bil je svoboden. Zdaj lahko krene, kamor se mu zdi, sede, kamor se mu poljubi. Kostanji so prijetno šumljali, v ljudskem vrtu se je pršil vodomet.

Cilka! Če bl bila v mestu, bi bil pohitel k nji in jo objel. Prejel je bil pismo od nje. Iz njenih bridkih besed se je najglobokeje zavedel, da jo je bil užalil ... Ni ji utegnil odgovoriti. Ona ni vedela, da je izpuščen, da prihaja ... Sedel je na klop, gledal v igrajoče se otroke. Spomnil se je na sina, pognalo ga je kvišku.

Poiskal je znanca in si izposodil nekaj denarja. Nato je stopil v cvetličarno in kupil šopek cvetic. Najel je voz: “Pokopališče.” Ukazal je voziti skozi ulico, v kateri je stanoval njegov oče. Ni ga bilo na pragu ... Voz je zavil iz mesta, mimo vojašnic, na desno in levo se je razprostiralo polje. Žito je bilo že požeto; zelene murve so stale ob njivah. Lenarta je objelo otožje, priroda se mu ni zdela več tako vabljiva, tudi svobode ni več občutil z isto sladkostjo kot prej. Ob tresljajih voza, ob trepetanju listja v vetru je drhtelo tudi v njegovi duši.

Pokopališče. “Tretja vrsta na desni. Napis vam pove.” Vratar ga je meril od nog do glave in sprejel napitnino.

Grob na koncu pokopališča. Vseokrog njive, murve, zadaj brzojavni drogi, cesta ... Križi, kamni, napisi, cvetice. Med grobovi s peskom posute steze. “Irma Zavnik.” Grob je bil zapuščen, le nekaj plevela je rastlo na njem. Nihče še ni položil cvetja nanj. Morda še nihče ni zmolil očenaša za Irmino dušo. “Samomorilka”. In vendar je sedel morilec v ječi. Iz ljubezni ji zdaj pešilja šopek cvetic. Emil je prosil Lenarta, naj v njegovem imenu pomoli na njenem grobu.

Lenart se je sklonil in položil cvetica k črnemu križu. Med molitvijo je mislil na žensko, ki je bila nepojmljiva. Ona ga je ljubila, le en ji je lagal v svoji duši, dasi si ni tajil, da mu je bila v nekaterih trenotkih tudi neznansko ljuba. Bilo je določeno, da je posegla v njegovo življenje. “Bodi mirna!” Zakaj je hotela umreti, če je res koga ljubila? Zakaj se je bala, če ona ni kradla? Ali se je žrtvovala za Emila? Kdo je mogel gledati v njeno srce? Človek, ki jo je edini resnično ljubil, je po njeni volji postal njen morilec. On misli nanjo, plaka za njo; naroča molitve za njo in ji pošilja rož ...

Lenart se je dvignil. Gledal je za trenotek v križ, v cvetje, v rjavo gomilo. Solnce se je nagibalo v zaton, dolge sence so padale čez grobove.

36.[uredi]

Bila je noč. Lenart in Cilka sta sedela na postelji. Okno je bilo odprto, od zunaj je vel hlad. Pod oknom so se širili vinogradi, njive, vrtovi, gaji ... Medla svetloba prvega krajca je bila razlita nad pokrajino. Slišati je bilo vpitje čuka, regljanje žab, pesem čričkov. Izmed vinogradov, iz nasadov breskev in češenj se je približevalo petje. “Sinoči sem na vahti stal — tam onokraj potoka ...”

V kotu sobe je stal stol, na njem košara. V njej je pod rdečo odejico v košari spalo dete, usta so mu bila napeta, ročice stisnjene, slišati je bilo le njegovo rahlo dihanje. Lenart in Cilka sta se držala za roke in se zrla v oči. Po dolgem času sta bila prvič zopet sama in sta se lahko brez prič pogovorila med sabo. Najgrenkejše iz preteklosti se je spremenilo v sladkost.

“Povej, kako to, da so te izpustili!” Prvo je morala povedati svojo zgodbo Cilka. V kratkih besedah je opisala pot do reke, čuvstva, ki so jo obdajala na mostu, kako se je vračala v rodno hišo. Lenart je strmel. “Temu sem bil vzrok jaz,” si je dejal. “Glej — dobrega očeta imaš.” Cilka je molče pritrdila.

Lenartova zgodba je bila težja. Povedal je vse, kar je bil zamolčal. Čutil se je ponižanega. Slednja beseda, s katero je priznaval krivdo, je prihajala boleča naravnost iz srca. Opisoval je svoj beg na polje in srečanje z Irmo ... Ni zamolčal, da ga je bila Irma poljubila. Pri tem je gledal pozorno v njene oči. Cilka ga je poslušala na videz mirna, le prav na dnu duše je nekaj trepetalo. Zakaj ji tistega večera ni bil povedal vsega? Saj on ne ve, kaj je bilo ž njim. Ni mogel izpregovoriti. Bilo je tisoč vzrokov, radi katerih je molčal. In je videl v Cilkinih očeh vprašanje, na katero je hlastno odgovoril: “Nisem molčal radi ljubezni do nje; srce mi ne očita ničesar!” Pravil ji je o srečanju z Emilom in ji ponovil njegovo težko povest. Ko je Cilka izvedela, da je Irma mrtva, se je nenadoma izpremenil izraz njenih oči. Njen pogled ni bil več tako hladen in tako strog kot prej.

“Ali veš, da je v resnici mrtva?”

“Saj sem bil na njenem grobu,” je potrdil Lenart.

Cilkino oko se je pomračilo. “Na njenem grobu prej kot pri meni?”

Lenar je razumel. “Emil me je naprosil, naj ji ponesem cvetja.”

Ni ji pripovedoval vseh podrobnosti. Bal se je, da se bo njen pogled še bolj pomračil. Nekatere stvari ostanejo duši tajne, nikomur razodete, za vedno človekova last ... Pripovedoval ji je o tistem svetlem čuvstvu, ki ga je navdajalo po poti domov. Vsak kamen mu je bil brat, vsaka ptica sestra. Ni ga skrbelo, kje bo spal in jedel, da je bil le svoboden. Zamislil je bil vrsto prizorov svidenja s Cilko, prizora, ki ga je doživel, ni bil domislil ... Cilka je slonela na istem oknu, na katerem jo je bil uzrl prvič. Ko ga je zagledala, je kriknila, planila ... Ostalo je doživela tudi ona ...

Lenart ni izpustil Cilkinih rok, govoril je in govoril ... Cilka se ga ni mogla nagledati, ni ga nehala poslušati. Vsaka Lenartova misel, vsako njegovo čuvstvo je bilo zanjo zlato.

“Da sem ti bil zamolčal, sem storil radi tega, ker sem se bal, da me ne boš razumela ... Ni bilo prav; prav bi tudi ne bilo, če bi ti tega ne pozabila.”

Lenart je imel solzne oči. Cilka je pritisnila svoje lice na njegovo.

“Lenart, saj sem ti že vse naprej odpustila.”

“Nič več me ne skrbi živeti,” je dejal Lenart. “Da sem le svoboden.” In se je spomnil na Irmo. “Da le živimo ...”

Govorila sta, se smejala, dokler niso zapeli petelini, ki so oznanjali dan. Nekje v hiši so se odprla vrata, oče je zakašljal. “Nana, vstani!” Slišati je bilo hojo po dvorišču. Petelini so zapeli drugič. Na vasi je pozvonilo in zabrnelo nad hišami ... Vali trepetajočih glasov zvona so se srečali z vali zarje, ki je oznanjala prvi dan novega življenja.