Gospodična Irma

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Gospodična Irma
France Bevk
Izdano: Prosveta, 35/154-196 Chicago, 1943.
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Pomlad v marcu, ko je že zadišalo po zemlji in so prve ptice že priletele z juga. Solnčen nedeljski popoldan med petjem zvonov; prej blatne ceste so se odprle ko beli trakovi na vse strani in so vabile ljudi v okolico. Istega popoldneva je šla Irma Zavnik na izlet v Brda. Na njenih posetnicah, ki so bile iz neznanega vzroka črno obrobljene, je stalo natisnjeno pod njenim imenom »Blagajničarka trgovine z železnino 'Kovač in drug'«. Bila je ne videz vesela in vedra. Glavo je nosla visoko, kakor bi od hipa do hipa rasla ciše pod brsteče kostanje. Ostra senca njenega vitkega telesa se je plazila za njo in se zapletala v rogovilaste obrise veja. Njen nasmeh je bil blesteč, kot bi lzviralo iz njega vse, kar je tistega dne v prirodi živelo in cvetelo. Zdaj se je ozrla ns desno, zdaj na levo; vsakokrat so ji oči zablestele v drugačnem ognju. Ob njeni levici je hodil Lenart Trpin, ob desnici Emil Mrak. Oba sta bila uslužbenca trgovine »Kovač in drug«. Prvi prodajalec, a drugi knjigovodja. Irma je bila starejša kot Lenart, prav tako velika, a videti večja. Emil je bil manjši od nje, strejši, le njegov ptičji obraz ga je delal mlajšega. Irma si je mislila: »Kako smešen par bl bila midva!« Nekoč mu je Irma to tudi rekla. Emil se je zavedal svoje neznatnosti, zato je hodil iztegnjeno,ravno ko sveča; oster in raven nos, ki je bil podoben nosu slavnega Storžka, je bil obrnjen naravnost. Debela palica, rožena očala iz navadnega stekla in visok klobuk so mu delala vnanji videz mogočnejši. Oči so mu zrle sanjavo, skoraj žalostno. Glas mu je bil moški, govoril je skopo, a preudarno. Lenart je hodil upognjeno, tiščal roke v žepih in delal dolge korake. »Vedaš se ko kmet,« mu je dejala Irma. Še poteze obraza je imel nekako sirove: široke lične kosti, krepke čeljusti, globoke očesne vdolbine in vbočeno čelo. »Kraptnski človek,« gs je Emil imenoval v šali. »Ti glej sebe — pritlikavec!« ga je zavrnila Irma. »Kaj je tebi to dejal?« jo je vprašal Lenart; njgova beseda je bila mehka, skoraj plaha; v obrazu večno smehljanje.

Irma je zabrisala s s pudrom in šminko gosta gubice okrog oči in na licih; zdaj se je zibala med »Krapinskim človekom« in »pritlikavcem« ko boginja. Podolgovat obraz, grški nos, kostanjevi lasje. Slednji dan je grozila, da si jih odreže. Gibi njenega telesa so bili izzivalni, kot bi ga ponujala vsem očem. Z boki se je zdaj dotaknila Lenarta, drugič Emila. Občutila je, kako je bil Lenart nebrižen za njen dotikljaj, nasprotno je Emilu zatrepetalo telo. Vse ne Irml je bilo jasno, le njene oči so bile kot zastrte. Zakrivale so strasti ljubezni in sovraštva, skrivnosti materinstva in temnih nagnjenj.

Emil bl bil rad prodrl v dno teh oči. Vsak hip se je ozrl vanje. »Lenart, ulomi mi cvetočo mladiko! Glej, tam ...« Lenart nl videl v njenih očeh ničesar drugega kot v očeh drugih deklet. Le nekaj neizpolnjenih sanj je gorelo v njih. Zdaj ni vzel rok lz žepa, malomarno se je ozrl: »Kje?« Irma se je ugriznila v ustnice, zadela z boki Emila: »Pojdi ti!« Ta je slušal. Med hojo se je tepla z mladiko po kolenih, tiho je siknila: »Tepec!« Lenart ji bil ljubši.

Ljudje so bežali iz mesta kot iz Sodome. Prehitevali so se in zaostajali. Nebo je bilo jasno. Vesela govorica, ščebet in smeh otrok. Nanovo prebujena mladost, še glas in pogledi — ljubezenske sanje. Pod mostom je šumela Soča; čista, globoka in sinja. Na vejah ptice, ki so se zdaj zdaj dvigale v lokih pod sinjino neba. »Kmalu bo vse ozelenelo; že je videti pahljače.« »Tam je cvetje ...«

Noge so bile poskočne kot bi plesale. Govorica prazna, o solncu, lepem dnevu, prirodi, a v nji je bilo nekaj prazniškega, božajočega.

»Zemlja je še rjava, rjava ...«

»Toda diši. Ali čutite?«

Nosnice so trepetale. Duša je srkala od koraka do koraka, od prizora do prizora. »Tu stoji še razdejano poslopje.« Nekaj zelenja je bilo zraslo okrog razpokanih ostankov zidov. V poletju bodo cvele še razvaline.

Pred obcestnimi krčmami so sedeli ljudje. Mize in klopi so bile zasedene. Nekateri so posedli na rato. Nl jim bilo do vina, pomlad je razburila njihovo kri. Z Oslavja je bilo videti Goriško polje, Vipavsko dolino in Obsočje globoko v ravnino. Cesta se je vzpenjala, kakor da se prepleta med vinogradi, med rjavo, na globoko razorano zemljo. Ob samotnem vinogradu je ležal kos granate, pokrit z rjo in prstjo. Kje je sedaj človeška kri, kje so kosti? Veliki, rdeči šopki cvetočih breskev so stali po pobočju, tudi češnje so že brstele. Iz daljave, izza holma so gledale češnje. Bele hiše; nova trta jih je ovijala že četrto leto.

Irma je strmela predse. Dva zaljubljenca sta se bila na samoti nekje objela, zdajci nista opazila, da sta zopet med ljudmi. Njuni duši sta bili omamljeni od solnČne nedelje, od lepote cvetočih breskev in od dehtenja zemlje. Irml je skrivnostno gorelo v dnu zenic.

»Prva avstrijska bojna črta.« Na obeh straneh ceste je bilo videti po pobočju vijugaste vdrtine, napol zasute, porasle s travo. Emil je bU v vojni; radi trpkih doživetij ga je zanimalo vse, kar je spominjalo nanjo.

»Tam je bila prva italijanska črta,« je pokazal Lenart. On ni poznal groze vojne morije; imel je drugačne grenkostne spomine na tiste dni.

»Stati na mestu bi bilo tisti čas nevarno,« je pomislila Irma in postala na gladki, beli cesti med nekdanjima bojnima črtama. Zamižala je ob živi predstavi, kako brezštevilne krogle predirajo njeno telo. »In vendar,« je pomislila, »če bi v življenju ne bilo drugega izhoda, nič lažjega kakor storiti kaj takega.«

Cesta je naredila ovinek, padala pod se, za holmom je stala krčma. V nji in okrog nje je bilo živo kot v čebelnjaku. Gostje so sedeli in stali v izbi in v veži, v točilnici in v kleti, pred hišo in na verandi. Mize na vrtu so bile gosto zasedene. Ljudje so pili, peli, govorili vse križem; nekateri so razvili iz papirjev prigrizke, ki so jih bili prinesli s seboj. Števerjan je gorel v rdečem sijaju, pol Sabotina je ležalo v senci.

Irmi že med potjo ni bilo več do smeha, a se je nenadoma predramila in razžlvela. »Čemu se vrtimo na istem mestu? Sem!« Stopila je mimo vodnjaka, sedla na trato med dvema vinogradoma. »Emil, po vino!« In Lenartu, ki je ostal: »Čemu ne sedeš? Ne boš umrl.«

Po slednji trpki zamišljenosti je postala Irma razuzdano vesela, kakor da hoče s tem zamamiti svojo notranjost, a le za nekaj hipov. Nato je bila vsakokrat ujedljivo grenka, dokler ni izbruhala vsega, kar je blodilo njeno dušo. Lenart jo je poznal. Bal se je, da jim ne pokvari izleta.

»Kaj si tako težkega mislila po poti?«

Irma Je pogledala v gole veje drevesa ob hiši, kakor da razmišlja, ali naj pove. Lenartovo vprašanje jI je dobro delo.

»O ljubezni sem mislila.« Lenart je legel ns trebuh, se oprl na komolce. Njegov koščeni obraz se je zresnil. »O ljubezni se lahko misli,« je dejal, »a o nji se ne govori.« »Zakaj bi prav o ljubezni ne govorili?« se je razburila Irma. »O vseh neumnostih lahko, le o ljubezni ne.« Čez hip molka: »Nisem mislila samo o ljubezni, tudi o tebi ... o sebi ...« To je Lenart vedel, a je molčal. S prsti je kopal trato, da se je prikazala rjava zemlja. Irma je bila razdražena.

»Zakaj zdaj molčiš?«

»Kaj naj govorim?« je hotel reči, a ni dejal ničesar. Želel je, da bi se Irma izgovorila in umirila. Lenartov ravnodušni molk jo je dražil še bolj. Za hip je gledala v gručo ljudi na cesti, nato se je trepeUje obrnila do njega.

»Sramotno za žensko, boš dejal, a ti me siliš, da govorim. Ali si videl ona dva na cesti? Pred ljudmi sta se objela, ker se imata rada ..."

»Mar hočeš, da tudi jaz tebe?« je vprašal Lenart smeje. Irma ga je pogledala tako, da mu je smeh onemel in da se je zresnil.

»Prava ljubezen se ne izraža v objemih in v besedah, ampak v dejanjih.«

»Kje so tvoja dejanja?« je rekla Irma tiše, da bi je ne slišali ljudje. »Izbegavaš mi. Nihče ne ve, kaj misliš in čutiš, če si tega sploh zmožen ...« Lenart je sedel znova, gledal v suho travo, iz katere so poganjala prva, svetlozelena stebelca, jo trgal in metal na kup.

»Ne sanjarim, živim. Kar pride — pride. Saj te ljubim.« To besedo mu je bilo vselej zoprno izreči. "Nikogar na svetu nisem do danes imel tako rad. Toda čutim, da imaš rajši ti mene kot jaz tebe. Človek ne izbira sam svojih nagnjenj.«

Irmine ustnice so trepetale. Njene oči so gledale skozi pol zaprte trepalnice, prodirale so globoko. Ljubezen, s srdom pomešana, ji je sijala iz njih.

»Kdor ljubi močnejše, je na slabšem. In to se mi upaš reči v obraz?«

»Zakaj bi tajil? Če govorimo že o ljubezni, ne varajmo se!«

»Tvoja ljubezen je torej za me nekaka miloščina?«

Irma se je užalila. Lenart ji ni utegnil odgovorvti. Emil se je vrnil z vinom in tremi kozarci. Hodil je dolgo, v točilnici se je trlo ljudi. Irmi je bila njegova odsotnost ljuba, vendar ga je zbodla: »Po smrt ti bomo poslali.« Nato: »Prinesi kruha!«

Lenart je gledal v solnce, ki se je vse zlato razlivalo po obronkih. Vrhovi cipres nad Števerjanom so se rahlo nagibali v vetru. Pozabil je bil že, kaj ga je vprašela Irma. V srcu je nosil dvom, zdaj je prilika nanesla, da ga lahko izreče.

(Dalje prihodnjič.)