Gospodična Fanči odpotuje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Gospodična Fanči odpotuje.
Refleksija.

Stanko Svetina
Izdano: Slovenski narod 29. april 1911 (44/99)
Viri: 99
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Okrog sedmih zvečer. Zunaj brije mrzel veter, čeprav je minila šele prva polovica aprila. Kaj hočemo? O prvi priliki se ti vreme spremeni; včeraj še jasen, solnčen dan brez vsakega piša, tako da pozdravljaš s klobukom v roki prihajajočo pomlad, danes te neusmiljeno zafrkne zima s svojimi belimi zvezdicami — snežinkami, da se ves osramočen zaviješ v plašč in napraviš pust obraz, da se bogu usmili. Ali ni res tako, prosim vas? Da, da, vreme, vreme! Stricu Blažu napravlja grozne skrbi. Govori o slabih časih in o krompirju, maje z glavo, gladi se po glavi in premišljuje o letini. Vrag vzemi strica Blaža, danes odpotuje gospodična Fanči! Te je tista, ki pravi, da »ni na nobeno stran«.

Veter buta z zunanjimi okni, da postane vsa družba v sobi nervozna. Gospodinja hiti zapirat, gospodar zre mrko predse na mizo, domači študent hodi po robi gorindol in zdajpazdaj poseže v skuštrane lase, mala Fani sedi na stolčku in se joka, bog ve zakaj, pestunja Mina se ozira plašno okoli in jo je strah.

Gospodična Fanči se prikaže med vrati. V desni roki drži majhen, s papirjem ovit zabojček ali kaj, v levi ima zvit dežnik, tako nežno in lepo zvit, da bi človek mislil, da je palica. Na glavi ima klobuk, karminaste barve, pod klobukom okusno urejena frizura in pod frizuro je obraz, kakor je obraz ponavadi pod frizuro. Da se ne bom predolgo pečal z obrazom, povem že naprej, da je tak, kakršnega človek rad vidi pri svoji najboljši prijateljici. Drugače je oblečena v suknjico temnomodre barve, ki se tesno oprijema vitkega telesa, suknjica namreč, in v krilo iste barve. Mali čeveljčki na finih nožicah so črne barve.

Gospodična Fanči vljudno vse pozdravi, položi zabojček, dežnik in vijolice — ah, na šopek vijolic smo prej pozabili! — na mizo in sede na stol, katerega ji ni nihče ponudil. Še kuštravi študent je v razmišljenosti pozabil na častivredno vljudnost. Sicer pa je gospodična Fanči, kakor domača in to seveda pomeni, da odpade s tem vsa vljudnost. Vsaj meni je že prišlo to na uho, vrag vedi odkod, sem že pozabil. Gospodična Fanči je nekako nemirna, (odkod seveda!) izza pasa potegne malo damsko uro zlate barve in zlate kakovosti, pogleda nanjo, (prosim, gospoda, mala ura gospodične Fanči gre!) ozre se na študenta, ki hodi še vedno gorindol po sobi zamišljen in mrk kakor kak plodonosen, oziroma plodovit pesnik, in ga vpraša, če je res že toliko ura. Četrt na osem namreč. Študent gre v drugo sobo, premotri kazalca stenske ure, pride nazaj, potrdi gospodične Fanči vprašanje s pristavkom, »da je še precej časa za odhod« in prisede k mizi.

Začne se tale pogovor, katerega otvori gospodična Fanči:

»Kako prijetno duhte te vijolice! Revice bi zamoril mraz nocoj prav gotovo. (Duha šopek z vijolicami). Gospodinja: »Saj prav nič čudno se mi ne bo zdelo, če bo jutri zjutraj zunaj pogrnjen sneženi prt. (V očeh se ji bere nekaka skrb, najbrž za posejano salato.)

Gospodar: »Res, komaj smo se iznebili zime, pa že spet diši po nji.«

Študent: »Vse kaže, da bo treba zopet kuriti.«

Študent se nagne k gospodični Fanči in primerja z izbranimi besedami vijolice z njenimi očmi.

Gospodar si nažge pipo tobaka, puha resno oblake dima v zrak in gleda v strop.

Gospodična Fanči (se smehlja žlobudravemu študentu, in se obrne k mali Fanici, ki se igra na stolčku z žogo): »Nani, ali veš, kaj ti bom prinesla, ko pridem nazaj? Kako se »srčkano« smehlja ta otrok! Rdeč solnčnik ti bom prinesla, z belimi čipkami obrobljen.«

Pestunja Mina (pogladi Fanico po rumenih laseh): »Ah, potem bo pa naša Nani kakor kaka mestna gospodična.«

Ura v sosedni sobi bije. Gospodična Fanči se zdrzne, meni, da je sedaj zadnji čas za odhod na postajo (poudari, da je do postaje še četrt ure) in poslavljalna ceremonija se prične. Študent se ponudi, da jo spremi in da ji ponese na kolodvor oni zabojček ali kaj, gospodična Fanči se mu milostno zahvali za prijaznost, pravi prav prisrčno, da je ni strah same, študent je nekoliko v zadregi, gospodar in gospodinja vstaneta. Prvi ji poda roko z naročilom, naj gospodična doma vse pozdravi, zadnja jo spremi do hišnega praga.

Z bogom, gospodična Fanči, pa srečno pot!

Onim bralcem, ki so radovedni, kam je gospodična Fanči odpotovala, povem prav na kratko, da v Ljubljano.