Gospodična Amalija, sleparski pisatelj in črne kače
| Trst v žepu Gospodična Amalija, sleparski pisatelj in črne kače Marko Kravos |
| |||||||||
Da so na svetu v veliki večini ženske, vem že od takrat, ko sem gledal mizo od spodaj in sem zvedel, kaj je na njej, ko sem potegnil prt. Moški se čez dan porazgubijo za svojimi opravki: v mesto, na njive, po delavnicah. Mama, razne tete in botre, sosede, šjore v trgovini in na cesti pa
so ves dan okrog mene in me nenehno ogovarjajo, me učijo pozdravljat, me kregajo, ker sedim v prahu ali na vroči skrli. Ves čas se vtikajo vame! Pa saj so res velike in pomembne.
Največja med njimi je gotovo naša učiteljica, gospodična Amalija. Prvi dan šole nam pove, da nam bo skozi pet razredov kazala pot v svet
učenosti. Tako je rekla. Pove tudi, kako ji je ime in da je stara sedemdeset let.
Gotovo zato veliko ve. V sive lase ima zataknjeno dolgo špilo in ima zelo rjave oči. Drži se zelo zravnano, ker so v njeni šoli zelo pazili, da so pravilno rasli. Ko nam drugemu za drugim nagne glavo in pogleda, če imamo čista ušesa, je njena roka mehka.
Doma je iz Podlonjerja in v družini so bili sami učitelji, tudi njen oče. Pod Avstro-Ogrsko se učiteljice niso poročile. Tudi ona se ni, čeprav bi se lahko. Pravi, da zato ne, ker ima rada čisto vse otroke. Jaz bi se poročil z njo, da bi imela potem rada samo mene. Prej je učila na Ciril-Metodovi šoli v Trstu. Potem je Italija njeno šolo in vse šole za Slovence uničila. Ostala je brez službe, ker ni hotela iti daleč v Italijo. Tam bi morala učit same Italijančke.
Ko se učimo pisat, se meni zdi precej lahko: tanko gor, debelo dol. Skoraj vedno s peresca kapne packa, ki jo včasih razmažem še z rokavom črnega predpasnika: saj zato je črn! Packo lahko razpotegnem, da postane zmaj. Zmajev rep seže kdaj vse do ušesa, ki se viha na vogalu vsake strani v mojem zvezku. Velikokrat me gospodična Amalija opomni, naj ne pišem z nosom. Ko poslušamo kaj novega, se držim ravno, ker moram držati roke za hrbtom. Poštevanke si ne morem zapomnit, ponavljam jo z mamo. Ko berem, se mi zatika. Vsaka beseda mi namreč mežika: tako me očara s svojim pomenom, da je ne znam spravit skupaj s sosednjo. Ko recitiram pesem na pamet, mi ni všeč, da so rime v vrsti kakor hiše v Trsti. Zaradi njih ne vem, kaj vse skupaj pomeni. Besede postanejo polena ...
Ma, drugače mi gre dobro, ker sem v šoli rad.
Mama in gospodična Amalija se kdaj pa kdaj pogovarjata o meni: da sem raz-stresen, nervozen in šibek, ker sem rojen v internaciji. Meni se
zdi najhuje to, da ne znam povedat niti svojega rojstnega kraja, ko me pri cepljenju sprašujejo po njem: Montecalvo lrpino v provinci Avellino.
Ponavljam in ponavljam, pa tega do konca osnovne šole ne morem obdržat v glavi.
A z vajo in mamino pomočjo se sčasoma vse uredi. Glede redov in pridnosti sem nekje v sredini. V vedenju imam vedno deset, pri telovadbi
sem oproščen in neocenjen.
...
Nekaj potem usodno stopi na mojo pot: rdeča račka!
Ampak ta zgodba se začne že davno prej, tri ali pet let nazaj, ko sem hodil v vrtec. Strašno sem si želel rdeče račke iz celuloida, ki se je bleščala v izložbi drogerije. Zato sem mami pofulil sto lir iz denarnice in jo kupil. Da mi ne bi bilo treba domačim odgovarjat, kako in kaj, sem jo potem skrival med opeko na dvorišču. Pa je stvar prišla na dan. Morda me je izdala sestra Alenka ali sosedova Marija.
Sramota, kesanje, solze. To je bilo takrat, sem že rekel, ko sem hodil v vrtec.
Ko je gospodična Amalija zdaj dala za domačo nalogo, naj popišemo kako krivico, sem se spomnil na račko: vsaj za nekaj naj pride prav tista
nesrečna kupcija z ukradenim denarjem.
Mama beza iz mene, kaj moram povedat prej, kaj v sredi in kaj pride na konec. Ko sestavim zgodbo o rdeči rački na umazano, sploh ni zado-
voljna. Vse spiše na novo sama in potem moram njen spis prepisat na čisto v zvezek.
Dan potem drži gospodična Amalija zvezek, kot bi bil namazan z marmelado. Nič čudnega, da moram nalogo prebrat pred razredom. Čisto rdeč razlagam sošolcem, kako se krade denar za račko in mislim še na drugo krajo, na tuje perje v zvezku! Pri drugi tatvini mi je lastna mama
držala žakelj! Počutim se kot pes na konju. Seveda mamine sleparije ne bom nikoli nikomur izdal.
Res se ni dobro končalo: nalogo moram, poln slabe vesti, znova izpisat na poseben list. Učiteljica Amalija doda vejico ali dve, in že roma Rde-
ča račka na nižjo gimnazijo, kjer izdajajo tiskane Literarne vaje. Spis je čisto zares natisnjen in oče ga - sramota na sramoto! - na glas prebira, komur koli se v njegovi krojačnici ljubi poslušat mojo tatinsko zgodbo.
Glas, da sem nežna umetniška duša, se me potem drži brez konca in kraja. Ob vsaki nalogi me gledajo s pričakujočimi očmi: no, da vidimo,
kako se je našemu pesniku zapisalo. Že zaradi moje mame, da ljudje ne bi odkrili njene sleparije, se moram na vso moč potit. Tudi gospodična
Amalija bi rada imela med svojimi učenci pravega umetnika. Pa če se trudiš, ti zlepa ne pride kaj pametnega na papir. Zato pa ljudje, ki kaj napeto pričakujejo in iščejo, slišijo tudi travo rasti. To bo!
...
Še nekaj sem izvedel v šolskih klopeh pri gospodični učiteljici: da se ljudje ne delijo na »ta rdeče« in »ta bele«, kakor je takrat slišat na cesti in doma, ampak na Slovence in ltalijane. - Kdor od naših gre v taljanske šole in zataji svoj jezik, je izdajalec. Italijanske šole so »pokakane« šole, nam s hudim glasom razloži gospodična Amalija v drugem razredu. Takrat so neki ljudje - kaj vem, kaj so kominformisti - bobnali, da so slovenske šole titofašistične. Kdor vanje hodi, pa je nacionalist, - tako da je rekel Stalin. ln tretjino našega razreda so starši potem prepisali v italijansko šolo.
Učiteljica nam razlaga, kako so pred vojno pri Sv. Ivanu Italijani tepli ljudi, ker so ljubili slovensko šolo, prepevali po slovensko in rabili svoj materni jezik. Bili so zelo grdi: niso bili samo poredni, sama hudobija jih je bila! Kdo bi vzel za svojega tak jezik, s katerim so tepli naše mame in očete? Kot bi imel v ustih črne kače. Te kače potem pikajo v srcu njega samega, ker je zatajil lastno mater.
Malo pozneje sem zvedel, da je to storil Ivan Cankar. Jaz bi si zaradi tistih kač kaj takega nikoli ne upal.
Gospodični Amaliji verjamem, čeprav ne razumem vsega. Tudi izdajalci niso dosti krivi. Pri Rudiju bi oče, ki dela pri tramvaju ali železnici, zgubil službo, če bi sin še naprej hodil v našo šolo in če bi ne postal Rodolfo. Rudi se pride potem jokat k nam, ker da noče v pokakano šolo. Tudi druge take je sram, ne upajo si niti na cesto se igrat. Ena punca, Lili, je tako zbolela, da jo je morala mama pripeljat nazaj v naš razred. Če ne, bi tudi umrla. Ni kaj, vse, kar reče gospodična učiteljica, si je treba vzet k srcu. Ampak jezik ne more biti pokakan. Nekaj naših mul in mulotov s Klanca govori triještinsko, ker so pri njih Taljani. Sploh ni videti, da bi bili kaj posebnega. Malo bolj žlobudrajo in nekateri so bolj revni. Mule so še bolj zanimive, ker se znajo lepše opravit. Meni je nerodno: če bi res mislil, da so oni pokakani, ker govorijo drugače, kako bi se mogel z njimi igrat? Naši Taljani so prijazni. Ta črni Italijani so lahko samo dol, v Starem mestu, kjer so vsi zelo pokvarjeni.
Včasih se kje pojavijo. V mestu, v kaki trgovini ali na tramvaju. Alenko je eden oklofutal, ko se je peljala s tramvajem v šolo k Sv. Jakobu. Samo na glas je klepetala po slovensko. Doma smo bili ob njenih solzah vsi poparjeni.
Zato mi niti na misel ne pride, da bi doma potožil, ko neka gospa pljune name in ko drugič dobim brco v rit od večjega mulona zaradi svojega maternega jezika. Do dna duše sem užaljen, a kako bi mogla mama ali oče to oprat? Ko bo spet vojska in bom velik, bom partizan: in jih
bom poiskal, te Italijane, enega po enega. In bom vrgel v zrak vse njihove urade in Staro mesto. Po pravici.
Oče ne verjame, da se za pravico se splaca borit. On nima več značaja. Če bi mene zaprli in tepli in konfinirali, bi se jim maščeval. Bi že videli. Bojo že videli, ko zrasem! Oče pravi, da so nam na jugu Italije priprosti ljudje radi pomagali, da so vsi navadni ljudje dobri. Potem botreba pobit samo vse druge, ki niso navadni!
»Z vsemi je treba živet,« pravi mama. Ona moli, da bi vse krivične srečala pamet. Če je dal Bog komu hudobno srce in črne kače v usta, kot
pravi gospodična Amalija, tega ne bo srečala ne pamet ne sreča. Končali bodo v peklu in treba jih je tja poslat, tudi s puško. To je gotovo božja volja.
Potem bomo ostali V Trstu sami poštenjaki. Takrat bodo v sosednji, italijanski šoli pisali prosti spis o kuhanih štrukljih; učili se bodo, da ni lepo, da jim rečejo strukolo ščavo, če se jim že zdijo tako dobri. Za povrh pa bi mi in oni skupaj zapeli eno našo, recimo Marko skače, ko se jo bodo naučili. ln ne samo tisti pripev: bunda bunda, aj aj' ajajaj!
internacija - prisilno bivanje, konfinacija
celuloid - vnetljiva plastična snov
pofuliti - izmakniti
na umazano - osnutek naloge na delovnem papirju
kominformisti - pristaši resolucije informbiroj a, Stalinovega komunističnega izobčenja »titovcev«
titofašisti - zmerljivka za pristaše Titove jugoslavije in za narodno zavedne Slovence v povojnem Trstu
triještinsko - tržaško italijansko narečje
ščavo - zaničevalni izraz za Slovenca in vse slovensko