Gospodarske skušnje
| Gospodarske skušnje. P.G. |
| |||||||||||||
(Pomoček drevesa ozdraviti, ako so ozeble). Kdor zapazi proti spomladi, da mu je drevo ob hudem mrazu precej ozeblo ali namerlo, ga bo ozdravil, če mu lub ali skorje razpara ali prereže. Zveden sadjorejec se koj po hudem mrazu lahko prepriča, ali mu je drevo ozeblo ali ne, če le toplo vreme nastopi, ali če kako mlado mladiko od drevesa odlomi in jo v gorko sobo prinese. Ako lub kako ped po dolgem do lesa odreže, ter vidi, da notranja skorja (tako imenovano ličje) in unanji les (belina), sta rujava, je to gotovo znamenje, da je drevo res ozeblo. Ali je bolj in manj ozeblo, se lahko iz drevesne beline prepriča, ako je bolj in manj začernela in kako globoko v les sega. Male ozebline se ni treba bati; drevo se samo po sebi okreva (pomaga) in treba ni luba razparali in prerezovati. Ko pa gospodar zapazi, da je mraz drevesu škodoval, (in da se tega še bolj prepriča, naj se do spomladi počaka in pogleda, ali drevo poganja ali ne in je belina še zmeraj rujava), se lubje po celem drevesu na jutranji in večerni strani po dolgama na deblu do beline prereže; na južni (opoldanski) strani pa le več kratkih zarez tudi podolgoma napravi. Ne bilo bi dobro, na tem mestu le eno dolgo zarezo narediti, ker bi znalo opoldansko solnce prerezo preveč narazen gnati, in drevesu belino tako prepekati, da bi drevesu veliko škodovalo. — Sploh je pa prereza skorje tudi pri zdravih drevesih zato dobra, da se bolj odebelijo. Toda nikoli se ne sme skorja na južni strani narezati, in tudi ne do beline poleti, ampak le po verhu. To opravilo se opravlja že mesca svečana in sušca.
(Gotov pripomoček zoper opeklino). Nedavno sem si zelo opekel nogo na podplatu, nisem pa vedil, kaj bi rabil zoper opeklino. Kar se čez malo časa spomnim na pripomoček, kterega so „Novice“ nasvetovale pred nekaj leti. Vzamem, kakor so one priporočile, mjila (žajfe), uamažem onožnike (Schuhfetzen) ž njim in si ovijem opečeno nogo, na kojo se nisem skor čisto nič opreti mogel zbog hudih bolečin. Sperva me je peklo še bolj memo prej, pa kinalo je jelo pečenje pojemati, in v dveh dneh mi je bila noga zdrava. V teh dveh dneh pa nisem več kot trikrat namazal onožnikov z mjilom. — Naj se posluži tudi kdo drug tega pripomočka, kadar se opeče, in vidil bo, da mu ne bo brez uspeha. — Hvala vam „Novice“ za vaš nasvet! L. P-ški.
(Skerb za bučele.) Zima, čeravno merzla pa da je stanovitnega vremena, ni močnim panjevom tako nevarna, kakor spomlad, ako je vreme zlo spremenljivo, to je, da je danes toplo in sončno, jutri pa spet merzlo in oblačno. Toplo vreme oterpnjene in po zimi v kepah miruvajoče bučelice oživi in jih vabi pod milo nebo k delu. Ko so pa vreme spet hitro spremeni in mraz pritisne, premrè mnogo pridnih živalic, da ne pridejo več nazaj. Bučele, ki so se prebudile iz zimskega spanja, potrebujejo več živeža, se lotijo večkrat zaloge in jo povžijejo, če je ni obilo, in tako slabijo svoje gospodarstvo; tudi jih sila ropat žene. V takih okoljšinah je tedaj treba, da čbelar večkrat svojo družinico ogleda in za-njo skerbi, da je goljufna pomladanska toplota prezgodaj na noge ne spravi, kar se posebno rado zgodi, ako poldansko sonce pripeka na bučelnjak; tudi mora skerbeti, da oživljenemu ljudstvu živeža ne manjka; kedar se začne čediti in s tem svoje letno delo pričenja, naj mu je na pomoč v tem opravilu kakor sploh v vsem, česar je pridni živalici v tem času treba.
(Jesenovo perje za živinsko klajo.) Knez Švarcenberg naznanja, da je jesenovo perje dobro za živinsko klajo, če se nasoljeno nekoliko časa v kakem sodu ali kadi ležati pusti.
Imenovani knez je dal na svojem vertu na Dunaji (am Rennweg) sred oktobra pretečenega leta okoli 50 funtov jesenovega perja nabrati, in v sod po skladih naložiti, tako namreč, da je na sklad perja prišel sklad kamnene solí, od zgoraj je perje z dilicami pokril in s kamenjem obložil, ravno tako kakor se po navadi z zeljem ravna. (Solí se je porabilo 5 funtov, ki je bila po 5 kr.)
Perje se je pustilo do mesca sušca v sodu, potem se je jelo živini pokladati. Polovica perja se je z reženo slamo in rezanco mešala in kravam pokladala, ktere so posebno po perji kaj rade segale; druga polovica se jim je pa čisto sama, nepomešana dajala. Krave so golo perje še veliko raji žerle, kakor pomešano, in še celo tisto, ki jim je z jasel na tla padlo, so z veliko slastjo poberale in jedle, da je bilo veselje. Iz tega se očitno previdi, da je omenjeno perje živini tudi dobra kerma. — Da pa pride ta živinska klajo s soljo vred precej draga, je res, toda ni misliti, da bi se mogla enaka mera soli zato jemali. Kdor perje tudi slabeje soli, bo menda ravno tako dobro opravil. — Misliti je, da bo marsikter kmetovavec poskusil po oznanjeni skušnji svojo živino z jesenovim perjem ker miti, da bo zvedil, po kteri naj nižji ceni more jesenovo perje soliti, da mu bo največ verglo.
(Da krave pri molži ne bercajo), ne pomaga nek nič tako dobro, kakor če vime hude krave s kako grobo volnato cunjo prav dobro drgneš. V časniku štajerske kmet. družbe svetuje to nek gospod N., kteri je sila hudo kravo, ki si posebno takrat, ko je imela vreči, ni dala vime dotakniti, s tem ukrotil, da ji je dvakrat z drobo klobučino vime dobro oribal. Sedaj je krotka, da je čuda.
(Drevesno mazilo, stopljeno pa vendar merzlo in za vsaki letni čas pripravo) se napravi, če se drobno zmlete smole dene v steklenico (flašo) in prilije toliko vinskega cveta ali špirita, da se ga smolna štupa do dobrega navzame. Če se vinski cvet malo po malem priliva in zmes dobro zmeša, si napraviš mazilo bolj ali manj gosto kakor ga želiš. Flaška se zamaši z zamaškom iz probkove ali korkove skorje; mažejo se pa drevesa s penzeljnom, kteri se lahko v zamašek vtaknjen shrani. Na zraku se sterdi to mazilo hitro, in je za rabo vsaki letni čas, kakor smo že gori rekli.
(Presajene mlade drevesa hirajo), če se pri presajenji globokeje vsadé, kakor so poprej v drevesnici ali vertni šoli stale; skušnje so učile, da po 2 pavca pregloboko vsajeno drevje v 15 letih konec vzame, k večemu sterpí 20 let; če so čez 2 pavca vsajene bile, pa poginejo toliko prej. Če jih vsadiš za cel čevelj globokeje, je že pervo leto po njih. Veliko tedaj je ležečo na tem: kako globoko se vsaja presajeno mlado drevje.
(Ali kaj pomaga puščati sadnim drevesom, in kdaj in kako naj se jim pušča?) Na to uprašanje beremo v letniku pruske vertnarske družbe ta-le prav podučni odgovor: 1) Puščati drevesom, to je, podolgoma po deblu z ostrim vertnim nožem kožo do lesa prerezati in vleči ta ris tako, da na drugi strani nehaš, kjer je začel, je kaj dober pomoček, v dveh ali treh letih take drevesa rodovitne narediti, ktere so nerodovitne zavoljo starosti ali če mlade zavoljo preobilne muzge le na rast in les ženejo. 2) Drevesom, ktere nimajo ravno preobilne muuzge se naredi več takih risov, kakor takim, ktere so v svoji polni moči. 3) Najbolji čas drevesom puščati je spomlad; vendar ni napačno to storiti tudi vsaki poletni čas in še celo v jeseni, ko jim je listje odpadlo. 4) Prerezati se morajo noter do lesa, tedaj koža skozi in skozi prerezati. 5) Že rodovitne drevesa toliko rodovitniše postanejo, kolikor več muzga doteka. 6) Vsakemu sadnemu plemenu pomaga puščanje, le češnjam ne.
(Kadar konje ali govedo živino kolje ali grize), ji večidel to najbolj pomaga, da se v čevah po kerču ali kakor koli zaderžanega blata očeti; zato pomaga, ji s pooljeno roko v ritnik seči, klištire (brizglje) z osoljeno vodo pogostoma dajati, jo prepeljevati (pa ne jahati), notri ji pa večkrat vlivati po celem maslicu dobrega (ne žarkovega) olja lanénega ali laškega, kteremu naj se pridene vselaj še kakih 4 do 6 lotov raztopljene grenke soli (Bittersalz), nikoli pa ne solitarja, kakor živinozdravnik gosp. Berner v 16. listu štajarskega kmetijskega časnika napačno svetuje! Solitar je zdraženim čevam hud strup, kteri klanje do vnetja čev pripravi. Če bi grenka sol ne utegnila dosti močna biti, iztrebiti čev, se more z oljem vred vzeti močnejša dvojna sol (Doppelsalz), nikoli pa — še enkrat opominjamo — ne solitar, kteri, če blato začne gnati, rad unema čeva, zlasti ako se ga 8 lotov dá! Prav bi bilo, da bi sl. vredništvo omenjenega časnika preklicalo oni nevarni svèt, ker nezdravnikom solitar priporočati, se pravi, z ognjem igrati.
(Zoper bolhe in gosence na zelji, repi in drugem sadežu), kterih bo gotovo tudi letos veliko, ker letos novenega merčesa ne manjka, svetuje kmetišk časnik kot najboljo pomoč: Golobjeka deni v kako kad, zraven pa še en malo pod milim nebom razpadenega apna; vlij na oboje merzle vode, in vse naj se namaka najmanj 25 ur. V to vodo pomakaj potem slamnato omélo in škropi ž njo bolhe in gosence, kadar jih zapaziš. Namesto oméla utegneš tudi brizglo vzeti, s ktero vertnarji cvetlice škropijo. Če je dež izpiral to vodo, preden je perje tako terdo postalo, da ga ne morejo bolhe več jesti, poškropi še enkrat. Če je ta voda prehuda, postanete perve dve peresci rade raste po nji. Ako pa bi vtegnila ta voda vender le prehuda biti, kar se lahko pred poskusi, napravi jo redkejo, da ji priliješ vode.
(Kerma za pitanje.) S turšico se prešiči, goske, purmani in race kaj dobro pitajo. — Šrotana pšenica je najbolja obloda za prešiče, in pšenična moka, kuhana ali v kruh popečena, je njih najbolja kerma, če se jim proti koncu pitanja poklada. — Reženi slad (molc) je posebno za vole dober; po šrptanem ječmenu se meso zboljšuje, in bi se imel proti koncu pitanja vsakemu živinčetu dajati. — Od kuhanega ječmena se golobje, goske, prešiči in goveja živina jako spitajo; govedina se ravno tako tudi od grahorice zredi, ako se s šrolanim ovsom in korenjem meša. — Kuhani bob in leča sta za pitanje goveje živine enako dobre kèrma. Ajda z grahom in grahorico zmešana je za pitanje že davnej poterjena klaja. Prosó se daje proti koncu pitanja posebno perutnini. — Oves dobro tekne konjem, prešičem in ovcam. — Kaj dobre so za pitanje oljnate semena, posebno dobro je laneno seme, če se na vodi do žolce pokuha in proti koncu pitanja poklada. Lanene preše so v začetku pitanja za vole, prešiče in goske dobra klaja, toda se proti koncu pitanja ne smejo pokladati zato, ker je meso po njih rumenkasto in nekako zoperno diši. — Seme sončnic perutnino dobro redi, toda meso je po njem nekako grenkljati, in proti koncu pitanja ne sme živalim zobati dajati. — Pravi in pa divji kostanj sta tudi za pitanje kaj dobra. Toda divji kostanj se mora pred pitanjem v merzlo vodo djati, da grenkobo zgubí. Ta kostanj se na kosce skerhlja, enekrat v vodi prekuha, potem se posuši in šrota. Ne je ga samo goveja živina rada, temuč tudi prešiči, ovce in kozé rade po njem segajo. Želod je kuhan ali srov tudi za pitanje dober; prešiči in purani se po njem kaj dobro spitajo. — Ravno tako dober je tudi žir ali bukvica za pitanje razne živali. Če se pa prešičem poklada, se mu mora tudi nekoliko želoda pridjati, sicer bi bil špeh preslab. — Jabelka, hruške in vse drugo kislo sadje, je kuhana verla klaja za pitanje razne živine, posebno prešičem dobro dé.
(Kadar kravam vime oteče in terdo postane), ne obotavljaj se dolgo, de bi ovčica ali sajevca s kako prazno vražo preganjal, ampak vzemi škaf, s kterim živino napajaš, napolni ga z vodo in deni razbeljen cegel va-njo, škaf pa postavi potem kravi pod vime. Da soparica, ki mečí opeklino, ne puhti na stran, odeni kravo z dosti dolgo plahto ali s koci. Škaf naj stoji tako dolgo pod kravo, dokler je kaj soparice. Ponavljaj to vsaki dan dva- ali trikrat, dokler ne splahne oteklina, ž njo pa tudi terdina.
(Muhe se dajo hitro iz hiše pregnati), če jo pokadiš s suhim bučnim perjem (trockene Kürbisblätter) na žerjavici. Muhe ne morejo terpeti tega duha; bežijo ali pa poginejo. Pa tiče, če jih imaš v hiši, deni pred ven; tudi ljudje naj ne bojo takrat v hiši, če ne, jih glava bolí.
(Uši živini pregnati) ni boljega, kakor da jim s kertačo čistega lanenega olja vribaš.
(Osipanje sadnega drevja) priporoča vertnar Köhler v kmetijski šoli Altenburški na Ogerskem. Rahljati zemljo okoli dreves in jim narejati kakor koko veliko plitvo skledo okoli je že stara reč — pravi Köhler — pa dobra je le spomladi; pred zimo pa je gotovo škodljiva in pokonča mnogo dreves; v južnem vremenu se steka v tisto ponvo namreč veliko moče, ktera ponoči zmerzne; to pa, da enkrat zmerzuje, enkrat pa se taja okoli drevesa, je deblu škodljivo; zatega voljo jez vsako jesen okoli dveh dreves, kakor so bolj ali manj močne, za 1 do 2 čevlja in debelo zemlje osujem; v južnem vremenu se odteka moča po nji lahko in teče tje, kjer se korenine najbolj razprostirajo. Spomladi pa nasuto zemljo spet odsipljem in prav srečen sem z drevesi. Dela s tem ni dosti in tudi stroškov ne prizadene. Naj me posnemajo vsi vertnarji.
(Stene poslopja obvarje moče in zmerzline) sledeči firnež: Na 1 funt na žerjavici sogretega lanenega olja se dá 4 lote zdrobljene smole in 8 lotov svinčene gladine (Bleinglätte). Ta zmes naj vre pri ognju potem tako dolgo, da v njo vtaknjena palčica rujaveti začne. Poleti, kadar je prav vroče, se s tim smolnatim firnežem premažejo stene poslopja, naj bo iz cegla ali ila. Ko se je namáz v 2 ali 3 dneh posušila, se namažejo stene tako še trikrat. Komur temna barva te namazi ni všeč, naj stene potem s kakoršno koli oljnato barvo premaže. — Z gori povedano mero tega firneža se dá 18 kvadrat-čevljev štirikrat premazati.
(Mleko dobro ohraniti skoz več mescev), je v poslednji seji Dunajskega odbora kmetijske družbe nasvetoval gosp. Lipp sledeče: Mleko se dá pred zavreti in potem se vlije v sklenico (flašo), ktera je bila z gorko vodo izmita. Napolni se pa sklenica z vrelim mlekom do srede vratu, in ko je prav terdno s skorjenim čepom (Korkholz) zamaščena ali celo zasmoljena ali zapečatena bila, da zrak nikakor ne more do mleka; se postavi v lonec z merzlo vodo napolnjen, ki se pristavi k ognju tako dolgo, da voda zavre v njem, potem se odstavi od ognja, in četrt ure naj postoji steklenica še v tem kropu. Potem se pa spravi na hladnem kraji noter do tistega časa, da se rabi. — Enako se dela tudi s sadjem v soparici, kar je znano vsaki bolji kuharici.
(Ni vse eno: kakošna živina se pase na travnicih ali spašnikih). Znano je, da ne jé vsaka živina vsake rastline in da se nektero nekterih zelišč celo ne dotakne. Ako bi se take preveč zarasle, je škoda za pašo. Če se pa take preveč sort živine na spašnik goni, pomuli ena, kar ostaja drugi. Naj bi se pa živina tako-le verstila: Naj perva naj se žene goveja živina na pašnik: ona šavsne po naj veči travi. Za govedi naj pridejo konji: ti jedó že bolj pritlično da s kopiti preglobocih jam ne napravijo po zemljišču. Zadnje naj pridejo ovce: one pomulijo, kar je unim ostalo; ker pa še ne popolnoma vkoreninjeno travo izrujejo s koreninicami vred, ni dobro ovac spuščati na mlade senožeti.
(Če krave malo molzejo). Že lani smo svetovali gospodárjem in gospodinjam neki pomoček, kterega so zdaj tudi drugod napravljene skušnje poterdile in ki v tem obstojí, da se dá taki kravi na tešč pol bokala toplega mleka, kteremu je tri lote zmletega janeža in tri lote kumne primešano bilo. Tudi med pičo se zna kravi ta zmes dati. Če ne pomaga v dveh, se dá še enkrat. Pa ne, da bi naši gospodarji mislili, da ta pomoček vselej pomaga, kadar krava ob mleko pride. To ne, le takrat je dober, če ni nobenega pravega vzroka najti, zakaj da je krava ob mleko prišla. Ako je živina bolna, ali vime bolno, če si je jed vstavi in ne prežvekuje, če zavoljo brejosti odvimlja, če ji dovelj piče ne daječ itd., — takrat nikar ne poskušaj svetovanega pomočka, ker v tacih okoliščinah pomagati ne more. Vsaka reč je dobra le ob pravem času.
(Kako zatreti plevel na njivah.) Od kod se zaseje plevel na njive? Seme plevelovo je včasih v njivi sami, včasih pride od drugod. Rastline, ki jim kmetovavec šteje med plevel, zorijo že večidel pred žetvijo žita; zrelo seme se osuje in tako poseje po njivi. Ali pa ga zatrosi veter od bližnjih senožet, spašnikov itd. na polje. Tudi živina, ki se po njivah pase, ga zaseje po gnoju, v kterem se dostikrat ne prebavljeno seme kakšnega plemena najde, ali pa ga kmetovavec z gnojem vred pripelje na polje.
Vse to naši kmetovavci sami dobro vejo, le o tem jih ima več krivo misel, da menijo, da moča in zmrzlina pokonča plevel. Ali plevce je in ostane plevel, dokler bo svet stal. Kako rado marsikteri plevel kalí in pa težko se pokončati dá, učé obilne skušnje. Gotov je prigovor „da kopriva ne pozebe“.
Kako tedaj to nadlogo zatreti? Popolnoma in vselej jo odpraviti skor ni mogoče. Dost pa se vendar da storiti s tem. Poglavitni pomočki pa so ti-le:
1) preorji o pravem čašu in večkrat in globoko plevelno njivo; suho vreme je zato bolje, ker sonce kal in mladike izoranega plevela hitro osuši, da zvenejo in poginejo;
2) semensko žito pridno čisti; v malih kmetijah zbirajo lahko otroci pozimi plevelno seme iz žita in ga tako čistijo;
3) dobro ravnaj gnoj; kolikorkrat se gnoj iz hleva kida na gnojnišče, potrosi ga s štupo neugašenega apna. Živo apnapno razje deloma plevelno seme. Tudi pri napravljanju gnojnih kupov iz mešanega gnoja naj bi se tako z apnom ravnalo. Sploh smemo reči, da kmetovavci koristi apna za kmetijstvo še ne cenijo tako, kakor zasluži. Apno je kaj dobra stvar, naj bi se kmetovavci ne bali malih stroškov, ki ga jim apno prizadene, ker dobiček je velik in stroški se dobro splačajo s tem, da se plevel zatare in pridelek pomnoži.
(Žito po žitnicah dolgo časa pogube obvarovati.) Naj se položé korci (strešni cegli) med žitne kupe, pa tako, da spervega se ena lega žita, poldrugi čevelj visoko nasuje, na to se dene ena lega korcov, in potem zopet poldrug čevelj visoka lega žita, za tem spet ceglov in tako se po okoljšinah dela naprej. Poslednja žitna lega se popolnoma s korci pokrije. Strešne opeke hladijo žito, ter zabranijo, da se žižki v njem ne zaredé. Pravijo skušeni možje, da clo vlažno zernje bo po takem ravnanju pogube obvarovano: ker cegel mokrino poserka, vunajnemu zraku pa vendar pristopati dovoli. Na tako vižo nasutega žita ni treba kakor le enkrat na leto, in to mesca sušca ob suhem vremenu premetavati.
(Krušno žito plesnine obvarovati.) Ako žito postane plesnjivo, naj se verže v vrelo vodo, ter naj se pusti v njej tako dolgo, da se voda ohladi. Upotrebuje se blizo dvakrat toliko vode, kolikor po obsegu je žita. Ker en del žita po verhu plava, se mora ta odvzeli. To so namreč ali popolnoma spridene ali saj malo močnate zerna, ktere moki le škodovati utegnejo. Namočeno žito se potem posuši, kar se nar bolje na topli peči godi. — Tukaj nasvetovano popravljanje nagnjitega žita se opira na dobro pravilo. Zavzema namreč plesnoba nar prej žitno lupinico, tedaj terpi dolgo, preden znotranja jedrovita moka po njej terpeti začne. Navadno se tudi žito ne pusti tako dolgo ležati, da bi se do jedra spridilo.
(Drevesni vosek, ki je najbolji kup, je jelova smola); je tedaj zatega voljo bolji, kakor vsak drug. Da je v merzlem vremenu mehka, se ji primeša kake masti.
(Mazilo za rane drevesne), ki se pravterdno prime in je dober kup, se nareja iz polovice kravjeka, polovice pa ila, kterimu se, da se mazilo lahko maže, pridene enmalo kravje dlake, in celo malo terpentina (smole), — na 10 funtov mazila četertinko funta terpentina.
(Kerte pregnati iz govnjakov (mistpeteljcov), je najboljši, ako se volnate capice namočijo v kamnovcu (kamnitem olju, Steinöl) in vtaknejo v kertove luknje.
(Kako z moko ravnati, da se dolgo dobra ohrani.) Moko dobro hranovati ter jo spridenja zavarovali, je treba, da močnica (skrinja za moko) na lesenih tléh stoji: kajti če stoji na kamnitnem ali opečpnem (ceglatnem) tlaku, moka ne ostane tako dolgo dobra, kakor na dilah stoječa. Tudi mokarnica ne sme biti nad hlevom ali nad gnojiščem; kajti drugači moka ne narašča, in kruh, iz lake moke spečen, ni za vživati. Mesca, o kterih se moka naj ložej spridi, sta maj in juni. Panična moka, če je dobro bila shranjena, se derži dolgo časa dobra. So otrobi v moki, da je černkljata viditi, ali če moka ni bila dobro presejana, se dá težje hranili kakor bela.
Tudi se dá moka za dolgo hraniti tako-le: Žito naj se melje, ko je bilo popolnoma suho; zmleto naj se pusti še leto in dan na prav zračnem kraju ležati; tudi naj se v pervi polovici leta dvakrat, v drugi pa le enkrat vsaki teden z lopato premeša. Ko je 12 mescov preteklo, se moka preseje, potem pa v sode potlači, in to kolikor je moč gosto in terdo. Upotrebujejo se pri tem delu možje, ki s čednimi usnjatimi nogovicami obuti, moko v sodih poteptajo, zraven pa zajedno še stop se poslužijo. Ko se pozneje sodi odrnaše, postavim po 6, 12 in še več letih, je moka v njih skorej tako terda kakor kamen, pa popolnoma dobra.
(Da se žarkovo sirovo maslo (žarkov puter) sopet dobro naredí, naj se najpoprej v frišnem mleku, zatem pa še enkrat v merzli vodi dobro pregnjete. Na to vižo bo tako, kakor da bi ne bilo nikoli žarkovo bilo. Kako to? Tako-le: tista žarkova kislina, ki se je napravila v sirovem maslu in mu je naredila neprijeten okus in duh, se v frišnem mleku popolnoma raztopi in tako odide žarkovina iz sirovega masla. Da se pa potem, ko je v mleku dobro pregnjeteno bilo, še enkrat pregnjete v merzli vodi, je pa za to treba, da se mleko, ki je morebiti v sirovem maslu zaostalo, iz njega čisto odpravi. — Na to vižo si lahko pomagate gospodinje!
(Ktera koklja leže veliko jajc?) Marsiktera gospodinja se pritoži, da ima veliko put, pa malo jajc, in da se po tem takem ne plača, jih rediti. Neki Francoz, ki se že veliko let s kuretino peča, svetuje, naj pri izberi tacih put se gleda: 1) na greben in podbradek; kolikor bolj škerlatna rudeča sta greben in podbradek, toliko več leže taka puta jajc; 2) tudi na šopek pod ritjo naj se gleda; kolikor veči je ta šop perja, toliko boljši je puta za jajca.
(Da sadno drevje hitreje rase in je bolj rodovitno) je tako-le ravnati: V jeseni naj se za 3 čevlje okoli drevesa in za poldrugi čevelj globoko vsa zemlja izkoplje, tudi tista pod koreninami, pa varno tako, da se ne poškodjejo; jama naj se potem s preležanim gnojem zameče; spomladi, ko se je gnoj dobro vsedel, se v jeseni iz drevesne jame izmetana zemlja spet okoli drevesa nameče. Tako drevje bo potem veliko lepega sadja rodilo. Svinski in kozji gnoj zlo namešan s kako drugo šaro, se je posebno dobro skazoval.
(Bolhe in uši se od zeliš naj lože preženó), če se z ogeljnim prahom poštupajo. Tako pravi vertnar francosk.
(Dober svèt za pitanje prešičev.) Da se prešiči dobro in hitro spitajo, se 1) morajo čedno deržati; snažnost pospešuje pitanje; naj tedaj gospodar ne bo skop s steljo in naj svinjak tako napravljen ima, da živina zamore zmiraj na suhi in čedni stelji ležati. Tudi korito naj se vsak dan čedno izmije, ker čedno korito stori, da prešič raji jé. 2) Dobro je tudi na notranjo stran korita majhno bakreno (kufreno) plošo na kakošno vižo pribiti, ker zeleni volk (Grünspan), ki se na kotlovini malo po malem nareja in ga malo po malem prešiči poližejo, jim tekne na posebno vižo, da se jih marsiktera bolezen ne loti ali že začeta odpravi. Če mi kdo reče, da zeleni volk je hud strup, mu to poterdim, toda znano je tudi, da strupi so naj bolje zdravila v pripravni meri. 3) Kakor dobro tekne vsaki pitavni živini, ako se večkrat z merzlo vodo napaja, tako naj se napajajo z merzlo vodo tudi prešiči. 4) Dobro se splača jim včas h enmalo soli dajati; osoljena kerma jim bolje diši in jo raji jedó. 5) Bolje je peso, repo in druge sladke korenstva vkupej z močnatimi rečmi, kakor s krompirjem ali žitom, graboro ali bobom mešati, kakor pa une in te posebej pokladati: če se vse skupej daje, se živina hitreje spita. 6) Semena ali zerna kakoršne koli sorte, postavimo rež, koruza naj se vselej zmeljejo, ali saj zdrobé in skuhajo; to je pa zatega voljo potreba, ker želodec semena ali zernje brez luščin lahko prebavlja, z luščinarni pa ne.
(Kako naj se veje na sadnem drevji režejo?) Pogostoma se vidi, če gospodar drevju veje reže, da jih ne odreže tikoma pri deblu, ampak da pusti še dolgo rogovilo. To je napačno, sila napačno! Veja se mora vselej tikoma in gladko pri deblu odrezati, tako, da zamore deblova skorja berž čez odrezo se zarasti in se rana tako zaceliti, če pa pustimo dolgo rogovilo, mora deblo skorjo še čez to rogovilo poganjati; preden konec rogovile doseže, preteče več let. V tem pa začne rogovila sahneti, nazadnje celo gnjiti, in tako gre gnjilina skoz rano v deblo do jedra. Marsikako lepo drevo je že na to vižo poginilo. In na vertih in na polji se vidijo pogostoma drevesa, ki so po eni strani na pol sognjite, — od kod to? — večidel od tod, ker se veja, ki jo je hotel vertnar odrezati, ni odrezala tikoma debla. Rana se ni mogla zarasti, rogovila je začela gnjiti in je gnjila do debla in v deblo.
(Za merzlico ali groznico kaj.) Da ima marsiktera žival zdravilno moč v sebi, nam pričajo španske muhe, stanoge, hrošči ali majski kebri itd.), ktere zdravniki v nekterih boleznih rabijo že od nekdaj. Od stanog (stanog ali prešičič, Kellerwürmer, millepedes), kterih lastoviti zoperne-lugasti in ostri sok zapopada razun mnozih mastnih stvari mnogo soli, kakor klorkalium in klorkalcium, smo ravno brali v pruskem zdraviteljskem časniku, da jih rabi ljudstvo na Pruskem zoper merzlico z velikim pridom. Dr. Heer sam pripoveduje, da je videl merzlico, ki se je pri nekem mladenču vkljub vseh zdravil terdovratno ponavljala, ozdraviti s stanogami, ktere se tako-le rabijo: 9, 10 ali 11 stanog se verže v flaško z 8 loti dobrega vina, ki naj potem stoji skoz več dni na solncu. Berž ko bolnik čuti, da ga bo začela merzlica tresti, naj popije eno žlico odlitega čistega vina; potem pa, ko je prestal listi dan merzlico, naj popije še eno žlico — in s tem pravijo — je merzlica ozdravljena. — Pomoč je lahka, dober kup, in ker nikakor škodovati ne more, je toliko bolj vredna priporočila, ker so merzlice včasih silno terdovratne.
(Kadar živino napenja, je navadno černo mjilo (žajfa) po skušnjah nekega živinozdravilelja posebno dober pomoček; pol funta na drobno zrezanega mjila se raztopi v bokalu vrele vode, in ko je raztopljena in razhlajena se vlije v napeto živino; vsacih 10 minut se to ponavlja, dokler napenjanje ne odneha.
(Sirovo maslo (puter) se dá veliko mescov dobro hraniti), če se, ko se iz pinje vzame, prav čedno umije, med platnenim pertom dobro osuši, potem v lonec ali v več loncov terdno natlači, da nikjer nobena luknja ne ostane. Pisker ta se postavi potem v kotel, ki je na pol z vodo napolnjen, ktera naj se zgreje, da vreti začne. Ko je voda zavrela naj se kotel odstavi, da se voda shladi, in potem naj se vzame lonec iz kotla in shrani za rabo.
(Krompir je namesti mjila ali žajfe za perilo), če se krompir le toliko skuha, da je še terd in v roki ne razpade, ko se perilo ž njim riba, kakor z mjilom. Perilo je nek po tem še bolj čedno in belo kakor sicer z mjilom oprano; posebno za barvano robo, naj je iz volne ali svile (žide), je krompir dober, ker ji ne vzame barve.
(Dobro kosilice za otroke.) Kava (kafe) je otrokom in mladenčem zlo škodljiva. Razgreva namreč preveč njih kri, ter uzrokuje tako mnogo bolezin. Bolje kosilice ali zajterk za mlade pa tudi stare ljudi se tako-le napravi: vzame se rujave skorje dobro spečenega kruha, pa se zriba na ribežu. Ta krušni prah naj se v vodi nekoliko minut kuha, potem prilije se mu sladkega mleka in dodá se malo sladkorja.
(Orehi okoli gnojišča.) Če gospodar ne more gnojišča napraviti na osojni strani hiše, naj mu napravi potrebno senco s tem, da zasadi drevja krog in krog. Naj bolje za to so orehi, ki dajo veliko senco, dobro rastejo v zavetju in blizo gnojišč, in veliko starost dosežejo; če kakošen oreh v jeseni tudi pade v lužo, mu to nič ne dé, ker se lože očedi, kakor vsak drug sad.
(Novice.)