Gospodarica sveta

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospodarica sveta. Avanturističen roman.
Karl Figdor
Prevajalec: R. R.
Izdano: Amerikanski Slovenec 35/20, 35/21, 35/22, 35/23, 35/24, 35/25, 35/26, 35/27, 35/28, 35/29, 35/30, 35/31, 35/32, 35/33, 35/34, 35/35, 35/36, 35/37, 35/38, 35/39, 35/40, 35/41, 35/42, 35/43, 35/44, 35/45, 35/46, 35/47, 35/48, 35/49, 35/50, 35/51, 35/52, 35/53, 35/54, 35/55, 35/56, 35/57, 35/58, 35/59, 35/60, 35/61, 35/62, 35/63, 35/64, 35/65, 35/66, 35/67, 35/68, 35/69, 35/70, 35/71, 35/72, 35/73, 35/74, 35/75, 35/76, 35/77, 35/78, 35/79, 35/80, 35/81, 35/82, 35/83, 35/84, 35/85, 35/86, 35/87 (1926)
Viri: dLib 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 51, 52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 74, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 81, 82, 83, 84, 85, 86, 87
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72. 73. 74. 75. 76. 77. 78. 79. 80. 81. 82. dno

1.[uredi]

Za ravno, rumeno deželo na vzhodu pada solnce k zatonu, žareča obla. Kakor črna velikanska roka se spušča mrak na samotno ravan, na mogočno reko. Prižigajo se luči, negotovo in trepetajoče brle na obrežjih, metaje svoje žarke na valove reke.

Počasi se preriva parnik “Hongkong” navzgor po veletoku. Pred njim v daljini leži v zamračeni zemlji mravljišče dveh milijonov rumenih pehajočih in borečih se delavnih mravelj, z njihovimi temnimi potmi, brezkončnimi hujskarijami, skrivnostimi, orgijami in strahovi, s pomanjkanjem ...

Kanton ...

Bogvedi kateri demon je stresel to kopo ljudi na kos ravne zemlje, ki je rumena, brez drevja in brez veselja. Petina dveh milijonov rumenih ljudi je padla v reko. Zemlja ni zadostovala! Tudi na veletoku leži mesto, sestrinsko onemu na obrežju.

Čoln ob čolnu, od najmanjšega do največjega, leži tam. Tisoči in tisoči se gnetejo plešoč pred sidri v množicah, gručah in kopah, se razgubljajo, se zopet zbirajo, brez miru, polni neugnanih poželjenj, kot poosebljeno zlo.

Kužna atmosfera leži nad reko in nad mestom. Strašno izpuhtevanje mrgolečih rumenih, polnagih ljudi in njihovega dela polni ulice, ki ne poznajo solnca in ki so vrezane med lesenimi in iz opeke zidanimi hišami, kakor steze groze in strahote.

Navzgor po reki se vali široki trebuh “Hongkenga.” Njegova lopatasta kolesa bičajo vodo. Vedno bolj se skrajšuje pot, in že skoči kapitan, suh, zagorel Francoz, oblečen v belo platneno obleko, na poveljniški most, med tem ko je ravno hitro odložil pahljačo, katero je moral pokazati brezpogojno nekemu gospodu iz prve kajife ter mu že vdrugič razložiti njeno skrivnost, kateri se je sam že stokrat prisrčno nasmejal. Vožnja postaja težka. Tam gori blišči skozi padajočo meglo milijon drobnih zvezdic. Po veletoku navzdol pleše v vedno gostejših gručah na stotine skrivnostnih, gibajočih se postav; velike džunke z velikanskimi, strahotnimi, na ospredju narisanimi očmi, z vihrajočimi štirioglatimi jadri ter velikimi kljuni v ozadju.

Pred parnikom se stiskajo ladje v gosto mesto. Iz žarečih luči nastaja celo morje. Hiše se dvigajo kakor ena ob drugo bijoče sence; ravne strehe polnijo obrežje. Zamolkel ropot delo odlagajočega velemesta prihaja od povsod in zamolklo vrešči sirena “Hongkonga” svarilno predse.

“Pridite,” reče Mavda Gregaardova doktorju Kien-Lungu; “pogledati moramo vendar, kako izgleda tu zunaj.”

Mladi Kitajec je stopil v Tien-Tsinu skupaj ž njo na parnik. Mavda ima pametnega mladega moža rada ter ne zavrača njegove nikoli utrujene uslužnosti.

Počasi gresta proti sredini parnika. Med potjo prime njegova ozka, mala roka roko Mavde.

“Ali vas smem prositi za nekaj velikega, zelo velikega?” reče doktor polglasno, kakor da bi se bal svojih lastnih besed. “Nimam pravice staviti vam vprašanja, a Mavda Gregaardova, to vem, to da jaz poznam Kitajsko. Moja domovina je. Bojim se za vas! Kam greste? Kaj nameravate tu?”

Bodite brez skrbi, doktor,” reče Mavda in v njenem glasu je nekaj nezavedno materinskega, “na mojem prihodu semkaj ni prav nič skrivnostnega. Kaj je bolj enostavnega kakor to, da se pelje ženska enkrat tudi na Kitajsko, kakor kamorkoli drugam, ker si mora služiti denar sama in si je ravno tu našla primerno namestitev, ki ji obljublja lepe dohodke?” Mavda mu stisne roko. “Ali ste sedaj zadovoljen?”

Obraz doktorja Kien-Lunga se zresni.

“Res, nimam pravice vprašati vas, ne vzemite mi za zlo, prosim, če sem to storil. Male prošnje, gospodična Gregaardova, pa mi ne smete odbiti. Če boste kdaj potrebovala dober svet, dober svet moža, ki je tu doma, potem prosim vas, pokličite me!” Njegov glas se spremeni skoro v šepetanje, ki je tako toplo in polno sočutne bojazni, da se Mavda nehote prestraši ter ga začudeno pogleda. “Na to bom čakal, bom vedno čakal, kakor dolgo bo treba, ker bojim se, da me boste potrebovala!”

Še predno mu more Mavda odgovoriti, doktorja že ni več. Le v roki čuti njegovo vizitko ter jo dvigne. Pri medli luči jo skuša prečitati, toda kitajski znaki plešejo pred njenimi očmi, zato jo vtakne v torbico, še vedno majaje z glavo, kakor nad nečem, za kar je človek hvaležen, čeprav sam ne ve zakaj.

Iz veletoka se dvigne otok, Šamin, kolonija Evropejcev. “Hongkong” pluje vedno počasneje, pristaja.

Na pomolu stoji med drugimi ljudmi, ki čakajo na prihod potnikov, star Kitajec. Oblečen je v dragoceno svilnato obleko. V njegovem suhem rumenem obrazu žari par bistrih oči, ki iščejo nekoga na Ladji. Nenadoma zapazi na mostu med prihajajočimi Mavdo ter se ji približuje z drobnimi koraki. Mavda stopi na kopno, obstane za trenutek, kakor da ne ve, kaj bi, se ogleda naokrog, a že stoji pred njo starec ter se ji globoko prikloni. V tresoči roki drži kos papirja, nekako pismo. Starec jo ogovori v neki čudni mešanici angleščine in kitajščine, ki je občevalni jezik povsod tu na vzhodu ter ji pokaže pismo. Mavda pogleda najprej starca, potem papir, njeno lastno pismo, katerega je pisala v Kanton.

To je torej tisti mož, katerega otroke naj vzgaja. Spreleti jo čuden občutek. Drugače si je predstavljala njegov obraz. Nekaj prežečega je v njegovih očeh; ne ugajajo ji. Nezaupno se ozre naokrog, toda vsi ljudje, ki se nahajajo tu v tem vrvežu so zaposleni sami s seboj. Dr. Kien-Lunga — skoro bi ga hotela že sedaj poklicati — ni nikjer. Končno pa se le ojunači. “Dežela in ljudje so tu drugačni,” si misli. Molče prikima Kitajcu in vse se izvrši potem kakor v snu.

Par polnagih kulijev prevzame na migljaj starca njeno prtljago, starec sam pa ji med neprestanim priklanjanjem pokaže pot. V bližini čaka šampan, starec ji pomaga vanj. Kulija s prtljago skočita s tajnim lajajočim govorjenjem za njo v čoln. Šampan odpluje.

Zgoraj na visokem sprednjem rilcu se upira v modro haljo oblečena ženska težko sopeč ob veslo.

Otok Evropejcev z njegovimi lučmi in belimi ljudmi, zadnjim odsevom bele domovine, izgine zadaj v noči. Šampan pleše po gladini. Lesketajoč se zgrinjajo valovi. Vodna pot se zožuje, vedno bolj gosto se stiska plavajoče mesto. Gugajoče se svetilnice zažare v pisanih barvah in zopet izginejo. Iz čolnov na levi in desni plapolajo odprti ognji. Dišave kuhanih jedi neznanih imen napolnjujejo zrak. Večina čolnov je zagrnjenih; čuden svet, ki zakriva pred tujimi očmi svojo skrivnost, ki zre le z lastnimi očmi opazujoče ven v okolico.

Tu spredaj stoji cela ulica velikih zibajočih se čolnov. Kakor hiše izgledajo, zgrajeni iz črnega lesa, zaprti, prerezani le z malimi četvero-oglatimi okni, za katerimi šušti neznano življenje; na vsakem so le ena sama vrata, do katerih vodijo iz vode viseče stopnice. Kakor je Mavda junaška, vendar ji stisne srce bolesten strah. Kakšen svet je to, v katerega jo peljejo? Stanuje tu milijonar?

Vsa kri je izginila iz njenega obraza. Obrne se na svojem sedežu in gleda nazaj. Nobene hiše belih, nobenega človeka njenega plemena ni daleč, daleč okrog. Povsod je noč, zamolklo bobneč veletok in v teh črnih velikanskih čolnih skrivnosti polno mrmrajoče življenje, zaprto pred zunanjim svetom.

Nekoč, predno je odpotovala iz Evrope, je čitala o Kantonu. “To je kot greha, to morajo biti oni zloglasni ... cvetlični čolni!” šepeče.

Toda še vedno upa, da bo peljala pot dalje, mimo tega oddelka. Ali ... srce ji zastane ... šampan se polagoma ustavlja. Skozi zrak zabrni žvžg. V velikem črnem čolnu pred njim se odpro vrata, rumena glava se stegne na dolgem vratu ven, mežikajoč z iščočimi očmi.

“Kam me peljete?! krikne Mavda polna groze, v materinem jeziku.

Toda nihče v šampanu ji ne odgovori. Krog nje zadoni samo vražje hrohotanje... Samo suh, mrzel, neusmiljen migljaj rumene Kitajčeve roke, je odgovor na njeno vprašanje. Ta migljaj kaže navzgor, na vrata, ki stoje odprta prežeče in čakajoče.

Na žrtev.

Mavda krikne trepetajoča po vsem telesu. Njen krik odmeva v plavajočem mestu in zamre. Nihče ji ne odgovori. Veletok je slišal že nešteto takih krikov, slišale so jih črne, neme hiše. Le tuintam se odpro v bližnjih čolnih na skrivaj bolčeča vrata in v črno noč se ozre skozi nje radoveden rumen, od greha razjeden obraz.

Tedaj se zgrudi Mavda na sedež in na njenih ustnih zamre krik v medli nezavesti.

2.[uredi]

Ladijski zdravnik “Hongkonga,” star Francoz, ki je bil ravnokar prestavljen na linijo Hongkong — Kanton, je zadržal dr. Kien-Lunga še v zadnjem momentu na krovu. Bil je eden izmed mnogih ponesrečencev, katere je vrgla usoda na daljno obrežje vzhoda. Opij in dekleta, to je bila os, okoli katere so se sukale vse njegove misli, zato je bilo samoobsebi umevno, da je hotel izvedeti od dr. Kien-Lunga v prvi vrsti podatke o kantonskih dekletih in o opiju. Z vedno potrpežljivo vljudnostjo in prijaznim nasmehom ga je poslušal Kien-Lung, kljub temu, da bi se ga bil najrajše rešil ter mu pojasnjeval:

“Bil sem več let v Evropi ..., res, ne morem vam dati nikakih podatkov.”

Končno se ga je vendar rešil. Pustil je svojo prtljago tam, kjer je bila ter skočil na obrežje. Toda o beli ženi ni bilo več sledu. Večina pasažirjev se je že davno razgubila, oni pa, ki so ostali, so imeli dovolj dela sami s seboj in s svojimi znanci. Nihče ni vedel ničesar o njej, tudi kuliji ne, ki so se med neprestanimi psovkami trgali za kovčega in zaboje potnikov. Le eden se mu je zarezal predrzno v obraz ter urno zbežal, mrmrajoč nekaj med zobe, od česar je Kien-Luhg razumel samo eno besedo — šampan.

Težka slutnja se je vzbudila v Kien-Lungu, toda zamoril jo je z upanjem: pozneje, pozneje. Klicala ga je ena sama dolžnost, ki je bila pred vsemi drugimi — pohiteti k staremu očetu, ki čaka doma nanj. Že v “Hongkongu” je prejel pismo, v katerem mu Kao, njegova mala sestra, sporoča, naj se potrudi, da čim preje dospe domov, kajti nad rodno hišo se zbirajo temni oblaki.

Kien-Lung je skočil v najbližjo nosilnico ter obljubil vsakemu nosaču posebej cel srebrn tael, če bodo tekli, kakor niso še nikoli.

Nosači hite z največjo brzino. Dva bakljača tečeta pred nosilnico ter razganjata ljudi, ki prihajajo nasproti v gostih gručah, takoj ko dospejo nekaj desetin metrov od obrežja. Gugajoč se preriva nosilnica ob divjem kričanju množic in medli luči bakelj in ob sopečih nosačih, katerim teče znoj v celih curkih po nagih hrbtih! Ljudje se umikajo pred palankinom, ki zavzema skoro celo širino ozkih ulic, v stranske prehode. Vedno ožje so ulice, tako ozke, da se komaj tuintam zasveti skozi stikajoče se strehe drobna zvezdica. V temi se odražajo le čudno vzbočene strehe, fantastične oblike izvešenih napisov, zastav in simbolov.

Vedno naprej drve nosači, se guga nosilnica, odmevajo klici tekačev, se utrinjajo iskre bakelj, ugašajoč v neprodirni temini. Ob vogalih se nosilnica včasih zaziblje, kakor da bi hotela odleteti v steno, pa se zopet uravna in drvi dalje skozi nove, ravno tako ozke ulice, katere napolnjuje smradljiv, dušeč vzduh. Kien-Lung se le s težavo brani razburjenja, da vstopi v očetovo hišo tako dostojno, kakor se spodobi.

Kaj se je zgodilo? Kakšna nesreča preti domačiji?

Še poslednji sunek in nosilnica obstane. Trkanje, kričeče klicanje nosačev preko zaprtih vrat v hišo. Kien-Lung izstopi iz nosilnice, stisne zobe ter zresni obraz. Končno se začujejo v hiši koraki, zarožlja veriga, zaškripljejo vrata v tečajih. Skozi ozko odprtino pogledajo zaspane, prestrašene oči.

“Šen-Ki,” zakliče Kien-Lung, “jaz sem, vračam se domov!”

Vrata se odpro nastežaj. Med dvermi se prikaže zibajoča se, v modro platneno obleko oblečena, suha in ostarela postava starega, zvestega služabnika.

Kako je bilo mogoče, da ni tega takoj spoznal ...? Fohi, strašni Fohi, je tisti, ki je poslai nadenj trumo razcapancev, pohabljencev in slepcev. Fohi, kralj beračev, ki se maščuje, ker mu ni hotel dati svoje hčere!

Gospod Ni se je stresel od groze ob tem spoznanju, ki je tako nenadoma vstalo v njegovi duši. Trudoma se je rešil nazaj v polumrak svoje trgovine, za njim pa je udrla peklenska truma smrti posvečenih, napol mrliških beračev. Kakor blazen je bežal Ni, kolikor so mu dopuščale stare noge, nazaj v ozadje, zapahnil stranska vrata ter zbežal. Pozneje ni vedel niti sam, kako je po ovinkih in skritih ulicah prišel do doma. Naj počno z njegovim blagom kar hočejo!

Boječe, kakor zločinec se je splazil v svojo sobo, sedel ter premišljeval, kaj se godi v njegovi trgovini, ki naj bi bila edini vir blagostanja njega in njegovega sina. Zaman bi bilo vrnit se še kdaj nazaj, saj drugega ne bo našel na mestu, kjer je stala njegova trgovina, kakor kup podrtije in razvalin. Častitljivi je položil glavo v dlan in pričel plakati. Toda njegovo trpljenje, tako je hotela usoda, je postajalo vedno večje.

Bilo je še svetlo, ko ga je iz kratkega utrujenega spanja prebudil vrišč pred hišo. Komaj se je spomnil, kaj se je zgodilo prejšnjega dne in kje se nahajajo, ko so se že nenadoma odprla vrata ter je skozi nje planila k njemu v sobo prestrašena Kao. Prestrašen jo je pogledal, ker še ni nikoli se ni bilo zgodilo, kar bi po starih zakonih pomenjalo bližajoči se konec sveta, da bi si bila katera hči upala na tak način stopiti pred svojega očeta. Toda en sam pogled v od strahu stisnjeni obraz Kaoe ga je prepričal, da se bliža res nekaj podobnega koncu sveta. Trepetajoč od razburjenja se je zgrudila Kao na tla pred njim in trajalo je dolgo, predno je mogla spregovoriti. Po prvih besedah, ki jih je slišal, se je častiti trudoma dvignil, prijel Kao za roko ter odšel ž njo ven.

Pred hišnim pragom je ležal berač, kup cunj, in se ni ganil. Bil je oni, kateremu je bil iztrgal cunje s prsi. Gospod Ni ga je spoznal na prvi pogled. Bil je mrtev. Med cunjami mu je tičal v prsih nož, katerega rezilo je bliščalo v žarkih jutranjega solnca.

“Končno je,” je rekel Ni trudno ter se vrnil nazaj v hišo. Predobro je bil opazil gručo ljudi, ki je stala grozeče, kakor stena krog mrtveca, mrmrala zamolklo ter iztegovala roke proti njemu, pred katerega hišo je umrl revež.

Komaj uro na to so bili pri njegovi hiši že vojaki. Ni je pričakoval tudi to. Z zadnjo močjo je še ogovoril hčerko Kao, jo vzpodbudil k čistosti ter ji naročil naj pove sinu Kien- Lungu vse, kakor se je resnično dogodilo. Potem je odšel ponosno in z glavo pokonci, pripravljen na vse, karkoli pride, v stražniki.

Za njim se je zgrudila nežna Kao v nezavest ...

To je bilo, kar je izvedel Kien-Lung, ko se je vrnil po dolgi dobi nazaj v očetovo hišo; in bilo mu je takoj jasno, kaj mu je treba storiti. Sinovska dolžnost ga je klicala, da se žrtvuje za očeta. Že v šikingu stoji:

“Oče me je vstvaril, a mati me je rodila v bolečinah. Oče in mati sta me vzgojila s trudom in delom. Če bi jima hotel povrniti vso globoko ljubezen, ne zadostovalo bi visoko nebo.”

Veliki učitelj Menzi je rekel:

“Med vsehii zločini, ki zaslužijo eno peterih kazni, ni nobeden tako velik, kakor nehvaležnost.”

Ko je napočilo naslednje jutro, je bil Kien- Lung, ki je med tem zamenjal svojo evropsko obleko z domačo kitajsko, že na poti k sodišču. Ko je daroval stražarjem in slugu več taclov, so ga končno vendarle pustili pred preiskovalnega sodnika. Skušal mu je razložiti celo zadevo tako, kakor je bila v resnici; toda zaman. Sodnik je bil vajen soditi ljudi z njihove najslabše strani. Zakaj naj bi mislil zdaj drugače? Zaman je ponujal sodniku veliko vsoto za izpustitev sivega Nija, kateremu bi ječa lahko prinesla smrt. Sodnik se je smehljal hudomušno ter pripomnil, da je jetniški zrak za vse hudodelce enako zdrav, zato se ne more napraviti izjeme, naj se imenuje gospod zločinec Ni, ali kako drugače.

V skrajnem obupu je ponudil končno Kien- Lung samega sebe v zameno za očeta. Prosil je, naj izpuste očeta in kaznujejo raje njega, če že pride do kazni, ko je častitljivi vendar tako nedolžen, kakor beli mesec. Nikoli ni storil ni nič žalega in berači in postopači so le nehvaležniki, ako so pozabili na vse ono, kar jim je v dolgem življenju storil dobrega. Berač je izvršil na ukaz Fohija samomor, samo da škoduje častitljivega s tem, da vzbudi sumnjo, da je Nijeva trdosrčnost kriva njegove smrti.

Toda tudi temu se je smejal sodnik ter se malomarno igral s pisalnim čopičem. Končno je uvidel Kien-Lung, da je vsak njegov trud zaman. Dvignil se je že potrt in obupan, ko mu je rekel končno sodnik tako mimogrede:

“Sicer pa poizkusite tudi lahko na svojo roko doprinesti dokazilo za vašo trditev. Ako stoje stvari res tako, kakor pravite, potem je izven vsakega dvoma, da je vaš častitljivi oče nedolžen in bo tudi takoj izpuščen. Toda ... pripeljite mi Fohija. Mogoče boste imel pri tem več sreče, kakor moji uradniki. Vrnil ste se, kakor čujem, ravnokar iz zapada, zato ste morda pozabil, da se pride beraškemu kralju težje pred obličje, kot nebeškemu sinu, kot Tien-Čiju, ki živi za desetimi zidovi Pekinga. Sicer pa, mogoče bo sreča mila. Sodnik je po teh besedah vstal ter napravil poklon, običajno znamenje odslovitve, o katerem Kien- Lung ni vedel, ali ga naj smatra kot ironijo ali resnico.

3.[uredi]

V čolnu “Trikratne sreče” valovi živahno življenje. Polnage in z visečimi prsi kleče služabnice na tleh ter snažijo dragocene preproge. Druge snažijo s teaškim lesom obite stene ter brišejo s cunjami medlozlate ornamente na črnih mizah.

Obeša se svetilnice, čudno oblikovane in fantastične, slike iz stekla in pergamenta, na katerih so upodobljene s potrpežljivo vestnostjo nečedne scene. V majčkenih sobicah za veliko dvorano sede dekleta, pevke, plesalke in one, ki igrajo na instrumente. Šminkajo se.

Poleg vsake stoji lonec z barvo in pridno skačejo na trd, maski podoben obraz. Na stenah vise obleke iz težke svile, nakit čudnih zlatih ornamentov in dragocenih kamnov leži na tleh poleg deklet.

Gospod Hai-Feng skače urnih nog iz enega prostora v drugega, tu karajoč, tam prijazno naročujoč to in ono.

Zvečer se vrši velika veselica. Ves lahkoživi svet Kantona je napovedal svoj prihod, vsi milijonsko bogati trgovci in sinovi, ki so vajeni zapravljati denar pri dekletih in pri vinu. Obeta se torej bogat zaslužek, kakor še nikdar in Hai-Feng bodri svoje ljudi na vse mogoče načine k čim večji prijaznosti in vslužljivosti in prekositvi vsega dosedanjega, da bodo gosti bolj darežljivi. Marsikateri izmed deklet je tekel po hrbtu mrzel znoj, ko se je Hai-Feng sklonil k njej, toda vendar je ostala mirna in tiha. Vsaka ve prav dobro, da je že marsikatera izmed njih, ki se je predrznila delati po svoji glavi, izginila brez sledu iz čolna “Trikratne sreče,” ne da bi kdo kdaj izvedel kam.

Lahno se ziblje čoln na valovih veletoka, lalino šumi voda mimo te hiše “Trikratne sreče,” iz katere za one nesrečneže, ki so prišli vanjo kot služabniki njenega lasnika, ni več poti nazaj v svet. Mnogokrat odmeva iz lesene stavbe tiho ječanje, o katerem se ne ve, ali prihaja iz ust vjetih ljudi, ki prebivajo v njej, ali iz ribajočih se desk in krvi.

V mali, ozki sobici sedi Mavda. Poleg nje stoji mlado kitajsko dekle, govoreč v svojem jecljajočem kantonskem dialektu. Deklica je dobrosrčna. Pasja ponižnost odseva iz vseh potez njenega obraza, ko se sklanja čez Mavdo ter ji nežno in previdno gladi svetlozlate lase.

“Ču-Maj,” reče Mavda šepetajoče, kajti tu imajo tudi stene ušesa, “kako dobila si. Starši so ti dali res pravo ime. Ču-Maj, ti si res “pomladni čudež.”

Nekaj časa vlada molk, potem spregovori Mavda zopet:

“Še vedno ni odgovora na pismo, katerega si izročila Ling-Poju, čolnarju, ki ga ljubiš.” Ču-Maj odmaja žalostno z glavo.

“Ling-Po je zvest kakor zlato. Najbrže še ni našel mladega gospoda, išče pa ga gotovo in ga bo iskal tako dolgo, dokler ga ne najde.”

“Ali res veruješ, da ga bo našel, Ču-Maj? Preteklo je že toliko dni, skoro nimam več upanja,” odvrne Mavda trudno. “Tudi pismo, ki sem ga poslala konzulu, najbrže ni dospelo na mesto; sicer bi me že moral rešiti!”

Ču-Majin glas postane še tišji, tako tih, da ga Mavda komaj še razume.

“Vi niti ne veste, kako mogočen gospod je Hai-Fenk,” šepeče Ču-Maj. “On ve vse, nič se ne zgodi, česar bi on ne izvedel.”

Ču-Majin glas postane še tišji.

“On je kralj beračev! Ali veste sploh, kaj je to kralj beračev? Stotisoč beračev se pokori njegovemu ukazu. Zanj morajo delati, živeti ali umreti, karkoli jim zaukaže. Nihče ne ve, kje stanuje Hai-Feng, še berači sami ne. Le nekateri sumijo, da je kralj beračev ista oseba kakor gospodar “Trikratne sreče.” Mogoče so že vsi naši odposlanci mrtvi, trgovec z dragulji in drugi, toda Ling-Po živi.” Na njenem obrazu zaigra skrit sramežljiv smehljaj. “Ling-Po bo živel, dokler ne osvobodi tudi mene ter odpelje tjakaj, kjer je dom res prave sreče. Edini, katerih se tudi Hai-Feng boji, so čolnarji in ti stoje Ling- Poju vedno na uslugo.”

“Kako se ti naj zahvalim, mala Ču-Maj,” reče Mavda istotako tiho. “Stavila si zame v nevarnost Lastno življenje, ko si vrgla skozi okno pismo. Kako, kako naj se ti zahvalim, ko sem sama ravno tako uboga, kakor ti?”

“Vse bo še dobro,” zagotavlja Ču-Maj ter jo zopet pogladi po laseh. “Samo pazi, da po nepotrebnem ne razjeziš gospoda, ker sicer pokvariš vse.”

“Ne morem,” vzklikne Mavda. “Tega ne more zahtevati od mene! To je vendar nemogoče, blazno! Kako sem mu sploh mogla verjeti ...” in njeno telo vztrepeče v nemi grozi.

“Udati se boš morala, gospodarica,” šepeče Ču-Maj. “Tudi jaz sem se morala. Živeti moraš, dokler ne pride rešitev.”

Zunaj zaškripljejo deske ... Začujejo se drsajoči koraki. Vrata se odpro, med dvermi še pojavi Hai-Feng. Z njegovega obraza je izginila maska, tako izgleda, kakršen je v resnici, režeče, vražje, neusmiljeno. Ne zdi se mu več potrebno držati se etikete in predpisov vljudnosti. Besno stegne svoje suhe, citronovo rumene roke s krempljem podobnimi prsti proti Mavdi.

“Čakal sem osem dni; sedaj ne bom več! Prvi gosti že prihajajo. Zakaj še nisi nališpana?”

Potem se obrne proti Ču-Maj.

“In ti, pasja hči? Ali ji nisi povedala, da je zaman vsak odpor, kadar jaz ukazujem?” Besno sune z nogo Hai-Feng ob teh besedah prestrašeno Ču-Maj, da se stisne v kot kakor onemogla žival. Toda tedaj plane predenj Mavda s tako odločnostjo, da se prestrašen umakne proti vratom.

“Pustite na miru Ču-Maj! Nedolžna jo. Storila je, kar je mogla!”

V tistem trenntku pozabi Mavda na vso previdnost in nevarnost. V njej se je vzbudila kri belega plemena.

“Mislite, da postopate z nami belimi lahko kakor z rumenimi sužnji? Varujte se, rumeni šuft!” Njena roka zgrabi njegovo povešeno ter jo strese, da zaklopoče vse njegovo suho telo. V tem trenutku je tako lepa, da se celo tresoča Ču-Maj ojunači, dvigne glavo ter se zazre vanjo; občudujoč njeno lepoto in njeno smelost. Hai-Fengov obraz” je ves začrnel od strahu. Za par trenutkov ga prevzame strah, njega, ki se še nikogar nikoli ni bal. Toda to je le trenutek, potom spreleti ves njegov obraz peklensko režanje. Sunkoma se osvobodi njene roke, zgrabi za srebrno piščalko in [nejasno] že se pojavita med vrati dva v modre halje oblečena orjaka. Molče zamahne Hai-Fengova roka proti Mavdi. Orjaka se vržeta na Mavdo, jo zgrabita in vlečeta ven. Zlomljena si zakrije Ču-Maj obraz z rokama, toda samo za trenutek, potem se zopet vzravna mirno in brezizrazno, kakor zahteva življenje na čolnu “Trikratne sreče.” Sama je v sobi, koraki se oddaljijo, le nekje tam spodaj se čujejo obupni vzdihi.

Za stenami, mimo katerih drvi Hai-Feng z orjakoma, ki nosita Mavdo, se zbirajo dekleta, prisluškujejo, kakor prestrašene živali.

Komaj slišen trepet napolni čoln.

Orjaka vlečeta Mavdo navzdol po stopnicah. Sunkoma se odpro nekje spodaj neznana vrata v polutemen, ozek, jami podoben prostor. Še par stopnic in Mavda obleži na najnižjem dnu, ki ga obseva z vrha le medla, viseča svetilka.

“Tu se naučiš ubogati,” sikne Hai-Feng ... “Ali pa umreš, če ti je ljubše ...!”

Ker mu ne odgovori, se krohotaje zasmeje ter namigne orjakoma, ki odpreta v dnu ležeča vrata, zgrabita Mavdo ter jo pahneta skozi nje na strme stopnice. Mavda se zdrzne od groze. Stopnice, na katerih stoji, obvise v zraku; tla pod njimi se udro v temno globino, iz katere vre voda. Nad njo zazveni peklenski smeh Hai-Fenga, zaropočejo verige, zašklepeče ključavnica ... potem se oddaljijo koraki in izginejo v ozgorju.

Mavda je sama, njene roke se dotaknejo razgretega čela, za katerim se vzbudi začudeno vprašanje:

“Ali so to sanje — ali je resnica?”

Toda niso sanje, vse je resnica, strašna, gola resnica. Kakor zadeta od udarca, skoči kvišku po stopnicah, na katerih je obešena. Voda spodaj se dviga!

Ali naj utone?

Iz prs se ji izvije strašen, obupen krik groze. Sunkoma se požene kvišku ... toda stopnice končujejo pred zaprtimi vrati, pod njo v globini pa se dviga voda vedno hitreje, vedno bolj grozeče.

Mavda sede na najvišje mesto, si zagrebe prste v lase ter zre s polblaznim usmevom v bližajočo se smrt.

In voda se dviga, centimeter za centimetrom v igrajoči, brezčutni neusmiljenosti. Zgoraj v mrzlem vzdušju plapola medla, pojemajoča luč.

Če ugasne? ...

4.[uredi]

Ob stopnicah “Trikratne sreče” stoji sampan poleg šampana. V krogih lahkoživcev se je bila raznesla vest, da pripravlja Hai-Feng zabavo, kakršne še ni videl Kanton, in ker so bile zabave pri Hai-Fengu vedno prvovrstne, je vse prepričano, da tudi tokrat ne bo razočaranja.

Nekateri celo vedo tudi nekaj več ter si na skrivaj šepečejo:

Hai-Feng je ujel belo ženo, damo visokih krogov, morda celo ženo kakega mandarina z dvorov belih vragov.

Po visečih stopnicah prihajajo vedno novi gosti večinoma izživeli sladostrastniki, zaviti in zakrinkani v svoje halje, kajti v Kantonu in ravno prijetno biti opažen na tej poti od nepoklicanih, radovednih oči širokega sveta.

Vrh stopnic stoji Hai-Feng v svoji najlepši obleki. Nad tanko haljo iz tanke mu visi druga iz težke modre svile; povrh obeh ima oblečeno še makvo, kratek oprsnik iz dragocenega atlasa; krog pasu mu veže oblačilo širok pas, na katerem se nahaja vse polno dragocenih žepkov, o katerih noben bel vrag ne ve, čemu služijo sinovom nebeškega carstva. Na nogah ima čevlje s tri prste debelimi podplati, katerih gornji deli so napravljeni iz črnega atlasa. Z obraza mu sije zadovoljstvo. Vsakemu došlemu gostu napravi poseben poklon, vsakega posebej preceni in prevdari po njegovi vrednosti.

V velikem veseličnem prostoru so prižgane vse luči. Čudno in brez reda vise izpod stropa, metaje pisane žarke skozi poslikana stekla. V njihovi svetlobi se leskečejo zlati ornamenti; na stenah, mizah in stolicah se odražajo dragoceno vezane blazine.

Ob vratih v veselično dvorano se Hai-Feng prikloni še enkrat vsakemu gostu posebej ter mu podari za goste pripravljeno darilo, v rdečo svilo vezano knjigo, skrbno omotano z rdečimi trakovi. V tej knjigi so na snežno belem papirju skrbno naslikana navodila ljubezenskih odnošajev med moškim in žensko, sestavljena po najboljših izkušnjah hiše “Trikratne sreče.” To je Hai-Fengov prospekt, znan po celem mestu, izpolnjen vsakokrat znova z naravnost klasičnimi iznajdbami. Danes je dvakrat tako obsežen kakor prejšnji, kar z zadovoljnim, tajnim nasmehom konstatirajo tudi gosti sami.

Godba zaigra. Godci so skriti za bogato izvezenim zastorom. Glasovi piščalk in cimbal polnijo dvorano.

Debeli Jang-Pi, ki je prišel zadnji, stopi k Hai-Fengu ter ga potegne na stran.

“Nocoj ne bom štedil,” zašepeče med hudomušnim nasmehom Hai-Fengu ter mu pokaže mošnjo, polno cekinov. “Toda kaj je s tvojo belo, Hai-Feng? Jeli res, da jo maš, ali je to le kvanta, ki se je rodila med mestnimi klepetuljami?”

Hai-Feng se nasmeji tajinstveno.

“Ta je res nekaj posebnega, Jang-Pi. Vašega pričakovanja še nisem nikoli razočaral, to veste. Resnično, nekaj posebnega ... nevesta nekega mandarina iz dežele Rusije ... tako bela kakor bolj bele, še niste videli. Ha, ha!” Hai-Feng se smeje in v njegovem smehu je nekaj vražjega. “Treba ji bo le še udušiti beli ponos. Branila se bo vaših objemov, ne da bi se zavedala visoke časti vašega ponižanja do nje Toda,” Hai-Feng se znova zasmeji, “vi ste pač mojster v takih stvareh, in končno je vendar še vse bolj mikavno, če se ženska brani ... Kako sladka je potem zmaga.” Hai-Feng se sklone še bolj k Jang-Piju ter mu pošepeče čisto tiho: “Kmalu bo v vaši posesti.”

V svojem srcu pa Hai-Feng ni tako trdno prepričan o tem, kakor govori. Bela žena sedi še vedno na stopnicah groznega prepada, iz katerega vre voda vedno više, ona grozeča voda, ki je doslej uklonila še vsako Hai-Fengovo žrtev. Toda, bo li uklonila tudi to? Hai- Feng vdari z nogo trikrat ob tla. Gosti morajo biti zaposleni z drugimi, dokler se Mavda ne uda.

Težke preproge, zakrivajoče vhode v majhne stranske izbice, se dvignejo. Izza njih se prikažejo debelo pošminkani v prisiljenem smehu raztegnjeni obrazi deklet. Šuštenje svile napolni dvorano. Drsajoči koraki pokvečenih, v črne atlase šolne obutih nog zaškripljejo po vodu, in že stoje pred gosti v bokih se zibajoča dekleta hiše “Trikratne sreče.”

Hai-Feng izgine nevidoma na hodnik ter dalje po ozkih stopnicah navzdol, za katerimi čaka Mavda na svojo usodo. Toda izza vrat ni glasu. Čuje se le šumenje dvigajoče se vode. Nekaj časa stoji Hai-Feng, neodločno prisluškujoč, končno pa se ojunači — čas sili — ter odpre vrata.

Na stopnicah, čisto zgoraj, sedi Mavda z glavo na kolenih. Ko začilje ropotanje odpirajočih se vrat, skoči pokoncu pred Hai-Fenga, prodirajoč ga s pogledi polnimi groze. Prvi trenutek izgleda, kakor da misli planiti nanj — toda potem se premisli in umiri.

“Ali boš sedaj ubogala?” Kljub notranjemu nemiru izgovori Hai-Feng te besede počasi in ledeno.

Mavda se obrne v stran, toda ko zagleda pod seboj vodo, ki se dviga že preko polovico stopnic, spreleti vse njeno telo. obupen trepet.

“Ne, umreti nočem!!”

Njen krik je tako strašen, tako ne več človeški. da se Hai-Feng prestrašen umakne.

Tedaj pa se Mavda zgrudi.

Hai-Fengov obraz spreleti zadovoljen smehljaj. Dobro razume njen položaj; njena volja je strta. Zmagal je! Z enim samim korakom skoči k njej, jo zgrabi za roko, vleče za seboj.

— Zabava je že v polnem teku. Hai-Feng skoči naglo v dvorano, stopi k dekletom, jim deli s trdimi neusmiljenimi besedami povelja, se izmuzne k gostom, debelim milijonarjem, suhim lahkoživim mladeničem, častitljivim mandarinom in k ljudem, ki so povsod, in o katerih nihče ne ve, od kod so in kje dobivajo denar, šepetajoč jim na ušesa, da se bliža čas največje senzacije večera. Jang-Pi sedi ob strani ter si preganja dolgčas z nekim dekletom. Kljub temu pogleduje Hai-Fenga s pomembnim pogledom, ki izdaja, da pričakuje še vedno izpolnitev dane obljube.

Hitreje skačejo dekleta, servirajoč opojna vina, hitreje zvene za zastorom piščalke in cimbali. Sedaj pričenja par deklet pdstranjati svoja svilnata oblačila in hip na to stoje sredi dvorane v svoji rumeni nagoti, v črnih laseh dragocen nakit, na malih nogah črne šolničke. Začne se ples. Vedno hitreje se pregibljejo njihova telesa, plavajo naprej, se zgrinjajo nazaj, se sklanjajo in zopet dvigajo ... Godba postaja vedno glasnejša, vedno bolj divja. Po njenih ritmih divja ples. Par plesalk se zvrti na tla, se kotali, grize. Druge plešejo dalje, kakor jata rumenih metuljev, zakrivajoč se s šali pred pogledi moških. Hipoma se razbegne jata rumenih metuljev k zadivljenim gostom, jim sede na kolena, se jih oklene okrog vratu.

Opotekajoče se dvigne Jang-Pi ter plane med gručo razgretih deklet ...

— — Pridno je Ču-Maj na delu, da okrasi Mavdo, ki se ne brani ter pusti mirno, da ji služabnica obleče z vezenimi trakovi pošite svilnate hlače ter pokrije zgornje telo z do kolen padajočo tuniko. Na to ji nadene še iz štirih delov sestoječo gornje krilo in po predpisih etikete čez sprednji izrezek še široko izvezeno svilnato pentljo.

Tedaj se odpro vrata. Prikaže se Hai- Feng ter namigne. Mrzlo sledi Mavda. Vse njeno bitje polni občutek brezmejne ravnodušnosti. Kaj naj še pride bolj strašnega, kakor je bila strašna ta zadnja ura? Njeno srce je postalo ledenomrzlo. Zdi se ji, kakor da so ji udi otopeli, kakor da je tuja volja izpodrinila vso njeno lastno. Kako daljno, tuje je vse, kar je bilo prej! ... Živi li sploh oni drugi svet, kateremu je pripadala nekoč — pred milijoni let? Poslušno gre za Hai-Fengom, kakor živ stroj. Samo ko zabrni na njena ušesa glas godbe in kaos ženskih in moških glasov, ji pretrese telo lahen drget. V obraz ji plane zrak prepojen z dimom, vinom in duhom potnih teles. In že je v dvorani, pod gugajočimi se svetilnioami, sredi ekstatičnega občudovanja, obkrožena od množice radovednih moških. Par nagih deklet se vrže pred njene noge, se dvigne oklepajoč jo kakor ovijalni slak, ki mori. Zibajoče se ji približajo moški in zbrati mora vse moči, da se ne onesveti.

Povsod same poševne oči, povsod rezanje, kosmate rumene roke z nazaj padajočimi širokimi rokavi, moleče pred njo čaše polne vina ali pa jih v pijanosti mečoč ob tla. Tedaj začuje poleg sebe pritajeno šepetanje, ne ve sicer, kaj govorita Hai-Feng in neznan debel Kitajec, toda vendar razume prav dobro, da gre v tem trenutku zanjo, za njeno telo. Hai- Feng se odstrani, debeli Kitajec pa se ji približa. Njegova grgrajoča, z vinom prenasičena sapa ji zaveje v obraz, njegove roke se je oklenejo ter jo potegnejo s seboj na blazine.

Mavda zapre oči. V njeni duši se vzbudi blazno hrepenenje po smrtonosnih valovih vode, ki je bolj usmiljena, kakor ljudje.

Tedaj naenkrat — ali sanja, ali bedi? — zazveni na njena ušesa glas, ki se ji zdi znan, tako čudno znan ...

V upu in strahu si ne upa odpreti oči. Saj ni mogoče ... Ta up je blazen.

Kien-Lung ...

Ali je človek, katerega glasove čuje, res mali dr. Kien-Lung? Končno premaga strah pred razočaranjem — odpre oči. S trudom in poslednjim naporom vduši krik, ki se ji hoče izviti iz prs. Da, tu stoji Kien-Lung. On je ...

Sedaj, sedaj dvigne roko kakor slučajno, položi prst na usta, jo obšine s pogledom, ki razodeva vse prej, kakor da jo je spoznal.

Molčati mora in ne izdati, da ga pozna, se spomni bliskoma. Potem je torej tu zato, da jo reši in ni še vse izgubljeno! Svet zunaj živi torej še vedno; tam zunaj za to nočjo groze je še vedno dan. Ubogati, molčati in ne se izdati, ukazuje Kien-Lungov migljaj. Kako hvaležna je temu edinemu, ki jo v vsem tem velikem svetu išče, se zanjo žrtvuje. Kako naj sploh kdaj pozabi na to, kar dela sedaj zanjo ...?! Samo Kitajec je, in vendar človek, boljši kakor drugi, ki so jo goljufali, mučili in vrgli v prepad! In res, v tem upu, ki jo prevzame vso in popolnoma, zaigra na njenih licih nekaj kakor nasmeh sreče. Toda že se je polasti zopet dvom in strah. Ali se bo Kien- Lungu posrečilo, pomoči ji, še predno bo prepozno? Bo li Kien-Lung močnejši, kakor ta bestija v človeški podobi, ki jo pritiska k sebi, se ji s kosmatimi rumenimi prsti vedno bolj bliža ter jo skuša potegniti v prepad, iz katerega, to dobro ve, ni več izhoda?

Ne pride Kien-Lung, kljub vsemu, prepozno? ...

Tu se zakotali od vrat, kjer stoji Kien- Lung, še vedno, v dvorano par zlatih angleških cekinov. Z brnečim vriskom zapazijo dekleta kotakajoče se zlato. Planejo po njem, se prerivajo, suvajo, bijejo, grizejo kakor blazne, hoteč odriniti ena drugo ter se jih polastiti. Prerivanje postaja vedno večje, ker od vrat sem se kotalijo vedno novi cekini. Zapuščeni moški tulijo od jeze. Nekateri se skušajo dvigniti, toda padejo vedno nazaj, pijani do nezavesti. Drugi se dvignejo, zapode med dekleta, se prično med njimi prerivati in suvati, hoteč jih odvrniti od denarja.

Tedaj se dvigne sredi med drugimi Kien- Lung, ogorčeno protestirajoč proti taki postrežbi. “Kje je vino?! Kje so dekleta?” vpije razkačeno. Kaj takega se mu ni prigodilo še nikjer. In končno, kje je senzacija, katero je bil obljubil Hai-Feng? Ali ne zna bela nič drugega, kakor ljubimkati? Za tako zabavo ni vredno trositi denarja in kar se tiče ostalih gostov ...

Kien-Lung se ozre izzivajoče na okoli. Po dvorani okrog se začuje pritrjujoče mrmranje in kričanje. Nekaj gostov postane pozornih ter se ozre proti njemu.

... In sploh kakšna olika je to, zapostavljati vse ostale goste na korist enega samega? ... Kien-Lung pokaže s prstom na Jan- Pija, ki še edini sedi v kotu na blazini, objemajoč Mavdo.

... Kakšna olika! Če misli kdo, da bo sam deležen vseh obljub Hai-Fenga, se silno moti. Oto, on noče še imenovati ime tega častitljivega tam v kotu, noče ga še osramotiti pred spominom njegovih pradedov, toda pove pa, da bo imel od svojega početja več škode, kakor pa koristi, če ne bo kmalu prepustil bele žene tudi drugim, ki imajo do nje ravno iste pravice, kakor on.

Razkačeno se ozre Jang-Pi proti Kien-Dungu, a prične tudi že sam uvidevati, da postaja položaj vedno bolj neprijeten, v tem ga potrjuje še boljinbolj naraščajoče nezadovoljstvo in razkačeno mrmranje po dvorani. Naglo pahne Mavdo od sebe, vstane ter prične vpiti:

“Drugi tudi! Drugi tudi! Dobro, ako mora biti. Toda meni vendar le ne uideš, ti angelček, hudiček, golobček ...”

Med tem, ko se Mavda dvigne, opotekajoč se k steni, prične Jang-Pi vpiti, kakor zver, naj mu prinesejo vina in žganja in v kratkih minutah je že tako pijan, da se zgrudi nezavesten na tla ter zaspi.

“Bela naj pleše!” vpije z gornjega konca Kien-Lung. Mavda se znova zdrzne in za trenutek jo napolnita zopet strah in dvom. Ali se hoče tudi on ž njo igrati? Toda hip nato se zopet umiri in potolaži.

“Le še nekaj časa,” si misli. “Le še nekaj časa, potem pride rešitev!” In s skoro nadčloveško močjo se odmakne od črne stene, na kateri se blešče zlati ornamenti ter prične v obupu in upanju prve korake plesa, katerega še ni nikoli plesala.

V sredi med gosti stoji Hai-Feng, opirajoč se z rokama na dvoje deklet, ki mu stojita ob strani, že sedaj skoro totalno pijan, pijoč iz čaše vino, katerega mu nudi med grobimi šalami Kien-Lung. Hai-Feng, ki je bil vedno trezen, za katerega je bila pijanost drugih zaslužek, se je danes prvič izpozabil. Ali je vino danes močnejše kakor drugokrat? Njegova glava je že pretežka, da bi mogla razmišljati, da bi mogla sklepati. Tako lepo je plesati skozi svetove, brez počitka, vedno višje, vedno dalje, skozi oblake, za katerimi ostaja zemlja vedno globlje, pred katerimi se dvigajo nebeška vrata, obsijana z morjem luči, vedno bliže. In Hai-Feng zgrabi še z zadnjo močjo dekle na desni, dekle na levi, da ne omahne. Naenkrat pa mu tudi roke odpovedo pokorščino in ko skočita dekleti z vriskajočim, škodoželjnim smehom v stran, se zgrudi z glavo naprej na tla ter obleži.

Trenutek za tem ni v celi dvorani nikogar več, ki ne bi bil pijan. Smrčeč leže gosti eden poleg drugega na tleh, onih par pa, ki se s trudom drži še pokonci, odvedejo dekleta seboj v svoje sobice. S par koraki je Kien- Lung pri Mavdi.

“Proč,” šepeče, “vse je pripravljeno!”

Bliskovito naglo potegne izza pasa drobno lestvico, spleteno iz svilnatih vrvi, potegne zastor izpred najbližjega okna, odpre oknice ter zažvižga navzdol proti šampanu, iz katerega mu odgovori enak žvižg. Začujejo se udarci vesel. Kien-Lung pritrdi z mrzlično naglico lestvico na križ v oknu ter jo spusti navzdol.

“Hitro, hitro!” šepeče pridušeno Mavdi ter jo vleče k odprtini. Toda Mavdi pohajajo zadnje moči. Sedaj, ko je svoboda tako blizu, se je zlomilo vse njeno junaštvo, še noge jo skoro nočejo več nositi.

“Naprej, ali pa smo izgubljeni!” krikne Kien-Lung še enkrat, skloneč se tesno k njej ter jo skoro nezavestno dvigne na svoje roke. Tedaj pa se Mavda zopet zave. Zopet je ona stara neustrašena Mavda, kakor je bila one dni, ko o Kantonu še ni vedela ničesar. Z nogami naprej se porine skozi ozko odprtina, iščoč lestvenice, vodeče v globino. Dostegla je prvo in z naglo spretnostjo se spušča z ene na drugo navzdol. V šampanu jo sprejme stari, zvesti Šen-Ki v svoje varstvo ter ji odkaže mesto. Za njo se prikaže skozi okno tudi Kien-Lung ...

Takrat pa se začujejo iz neprodirne temine nemirni udarci vesel. Po reki navzgor proti “Trikratni sreči” drvi tajinstven šampan, kakor bi ga gnal vihar. Zdi se, kakor da se podi nad valovi sam črn vrag. Bliskovito šgigne proti šampanu, v katerega sta stopila Mavda in Kien-Lung, se obrne zopet vstran ter zdrvi okrog ospredja “Trikratne sreče” na drugo stran, odkoder vodijo stopnice v notranjost.

“Naprej!” kriči Kien-Lung. “Izdani smo!” Z vso močjo zgrabi vrvno lestvico, skušajoč jo odtrgati, toda zaman; pusti jo, naj visi kjer je. Šen-Ki se upre ob veslo, toda zaman, preveč čakajočih šampanov mu zapira pot. Kien-Lung mu iztrga veslo ter se sam loti dela. S skrajnim naporom si napravi pot, obrne šampan v smer proti otoku Evropejcev, neutrudno odrivajoč nemirne valove ...

Po stopnicah “Trikratne sreče” drvi navzgor, v raztrgane cunje oblečena postava, enooki berač, ki je z drugimi tovariši skupaj oblegal častitljivega gospoda Nija. Hai-Fengova hiša je kakor izumrla; iz dvorane prihaja na uho enookega samo smrčanje in grgranje spavajočih pijancev. Prestrašen plane v notranjost ter zagleda Hai-Fenga ležečega na obrazu med ostalimi. Skokoma plane k njemu ter ga prične tresti. Hai-Feng zamrmra ter se obrne nerodno na drugo stran. Tu se skloni enooki k njemu ter mu zavpije na uho:

“Nijev sin vam je na sledu! Skrivnost kralja beračev je v nevarnosti. Nijev sin je v čolnu “Trikratne sreče.” Hitro, hitro, gospod! Ko sem prišel, sta zbežala dva, nek moški in neka ženska. Pri spominu vaših pradedov, vzbudite se! Tu gre za življenje in smrt. Občestvo beračev me pošilja k vam. Izgubljen ste, ako ne ukrenete naglo, kar se še da ukreniti!”

Trudno se zgane Hai-Feng, dvigne glavo. Kar čuje, kar le napol razume, je tako strašno, da ga pijanost sama od sebe popusti.

Sedaj ... sedaj se dvigne, se opoteče naslonjen na enookega, proti oknu, vtakne glavo skozi odprtino, da se nasrka hladnega, jutranjega zraka. Tam doli po reki drvi šampan, mož ob veslu se upira v valove z divjo besnostjo, v njem sedita starec in neka ženska ...

Hai-Feng se zdrzne: To je Kien-Lung! To je Nijev sin, ki je bil v Evropi ter se sedaj vrnil nazaj v Kanton in katerega tako roka kralja beračev ni dosegla. To je Kien-Lung, odpeljujoč mu belo ženo, določeno, da dvigne in razširi slavo “Trikratne sreče” daleč po vsem Kantonu ter tako dvigne Ilai-Fengovo premoženje na doslej nedoseženo višino.

Hai-Fenga obide brezkončen srd, da je prišel tako ob dvojen plen. Njegov obraz se spači, tako da izgine z njega še zadnja človeška poteza. Kakor blazen dvigne pest proti bežečemu šampanu ter zatuli zamolklo in divje nepopisno kletev.

5.[uredi]

Holandski konzul na Šaminu, gospod van Blankenstein ni malo začuden, ko začuje o polnoči trkanje na svoja vrata. Hitro odloži kupico whiskyjeve sode, katero je ravnokar pil ter zapre svoj dnevnik, v katerega ima navado zapisovati vse Važnejše dogodke dneva. Potem gre k oknu ter ga odpre.

“Nanu!” vsklikne, ko pogleda na cesto ter zagleda tri osebe, dva Kitajca ter žensko, ki izgleda napol kakor Kitajka, napol kakor Evropejka. Trenutek nato pa že začuje klic.

“Gospod konzul, pomagajte! Tu je neka ruska dama!”

Gospod van Blankenstein zastopa v Kantonu tudi ruske interese.

“Trenutek,” zakliče čakajočim, potem skoči v sobo ter pozvoni slugi.

“Li, hitro odpri vrata!”

V veliki samotni konzulovi sobi, ki je s svojimi foteji, s svojimi knjigami in spisi tako udobna, se Mavda kmalu zopet umiri. Tu se čuti varno in zaščiteno pred vsemi Hai-Fengi sveta, tu je konec onega sveta umazanosti in strahu. Trudna, kakor je, se zlekne na stol ter zapre oči. Hipoma pa plane kvišku. Kaj? Ali je zopet v čolnu “Trikratne sreče,” Hai-Feng, kdo kliče Hai-Fenga? S prestrašenimi širokoodprtimi očmi se ozre okrog sebe.

Kien-Lung ravno dokončuje svoje pripovedovanje. Bil je le konzul, ki je imenoval Hai- Fengovo ime ter namignil slugi, ki je vstopil s čajem, naj ji ga ponudi.

“Ta šuft mi je že dolgo znan,” vzklikne konzul, “poizkusil je bil že nekoč prej ujeti neko Evropejko, žal le, da se nam takrat ni posrečilo dokazati mu tega, tokrat pa mislim, da bo dokaz dovolj močan!”

Je-li zopet Mavdina razgreta glava kriva, da vidi stvari, ki jih ni? Sluga, ki ponuja čaj, skremži obraz za trenutek v peklensko, hudomušno rezanje. Ali pozna Hai-Fenga? Ima Hai-Feng svoje služabnike tudi tu? Li tudi tu ni varnosti? Preži mar tudi tu strahotna Kina? ...”

Toda ko do smrti prestrašena dvigne svoj pogled znova proti slugi, je njegov obraz tako brezizrazen in kamenit, kakor poprej.

“Sanjala sem ... še vedno sanjam,” si misli Mavda ter vzdihne. Toda ko se sluga oddalji iz sobe, se vendarle nagne h Kien-Lungu in konzulu ter jima zašepeče:

“Hai-Feng je kralj beračev. Bodite oprezni! Mogočnejši je, kakor vsi drugi v Kantonu. Svoje ogleduhe ima povsod. Mogoče celo tu ...!”

Kien-Lung in konzul se zdrzneta, kakor zadeta od električnega toka. Kien-Lung pozabi na vse predpise olike, plane kvišku ter krikne kakor besen. “Kralj beračev! Hai- Feng, kralj beračev! Zakaj nisem tega vedel prej ... Iščem ga. Upropastil je mojo rodno hišo! Častitljivi gospod Ni se nahaja v zaporu, ker kralj beračev tako hoče! Dobiti ga moram, če ne, umre moj oče!”

Tiho, skoro neslišno se odpro vrata. Vprašujoče, z zagonetnim obrazom poškili sluga skozi odprtino v sobo.

“Kaj prisluškuješ, mrcina?” zavpije konzul. “Pojdi k vragu, sicer ti podkurim!”

Mavda se je pri tem znova prestrašila. Z groze polnimi očmi strmi proti vratom še potem, ko so se že davno zaprla.

“Glejte, tudi tu ima svoje ogleduhe! ...”

Toda konzul se je že pomiril. Zasmeje se:

“Ah kaj! Radovedni so le, vsi ti ljudje. Ta sluga je že tri leta pri meni; kaj naj bi pri meni vohunil za Hai-Fenga! Prazen strah! Razburjena ste le.”

“Trenutek, poskrbeti moram za okrepčilo!”

Konzul se zopet zasmeje.

Ko izgine konzul v sosednji sobi, sta Mavda in Kien-Lung prvič zopet sama.

“Kako naj se vam zahvalim?” reče Mavda ter prime Kien-Lunga za roko, katero izkuša plaho odmakniti. “Za vedno ostanem vaša dolžnica. Stavili ste v nevarnost zame, za tujko, svoje življenje, ljubi, dobri doktor.”

Nemo zre doktor vanjo, z njegovih prs se ne izvije beseda. Vsa njegova notranjost je razburkana. Rad bi govoril, toda ne more. Mrzlo in vroče mu prihaja ob dotikljaju Mavdine roke, srce mu bije, kakor da bi hotelo počiti. Trudoma, z nepopisnim naporom se končno osvobodi male, mehke, bele ženske roke.

“Saj! ... nisem mogel ... drugače! ... Tako srečen sem bil, da ste poklicala ravno mene!” jeclja ter zre sramežljivo preko nje v praznino ... “Nepopisno sem se bal za vas ves čas od onega trenutka, ko sva se razstala.”

S čudnim strahom ga posluša Mavda. Več kakor vsebina njegovih besed ji izdaja njihov ton, da jo ta plahi mož pred njo — ljubi. Da se ni že prej tega domislila! Kako bi bil sicer tvegal zanjo svoje lastno življenje? Ah, zakaj podžigati ta prvi nežni plamen! Nedolžna je. Niti z eno besedo, niti z najmanjšo kretnjo ni dala temu možu, ki ni niti sin njenega plemena povoda, iz katerega bi mogel sklepati na uspeh. In hvaležnost čuti do rešitelja — samo neuglasno hvaležnost. Obe roki iztegne proti njemu. Strah, da ga izgubi, ji narekuje besede:

“Ali vam smem biti sestra — hočete mi biti vi brat, ljubi doktor?”

Tu se sklone njegova nežna, mlada glava k njeni iztegnjeni roki. Njene prste omoči nekaj toplega — solze ...

Vrata se odpro, konzul vstopil.

“Tu,” reče, “nekaj za srce in želodec!” ter položi pred njiju taso s konjakom.

“Hvala, srčna hvala,” zajeclja Kien-Lung trudoma ter vstane. “Če mi dovolite, pridem zopet, sedaj pa me kliče sinovska dolžnost. Še to noč moram dobiti Hai-Fenga v svoje roke ter osvoboditi očeta.” Kien-Lung je zopet oni stari energični dečko.

“Ne smem vas zadrževati,” zašepeče Mavda tiho, “upam pa, da pridete kmalu zopet ... in ... prosim vas, pazite nase!”

Še en poklon in doktor odide. Za njim zmaje konzul z glavo.

“Človek si ni nikdar na jasnem pri teh ljudeh; čudno je to pleme.”

6.[uredi]

Skoro beli dan je že, ko stopi Kien-Lung na ulico. Za njim stopa Šen-Ki kakor senca ...

“Kralj beračev in Hai-Feng je ena in ista oseba. Ne sme nam ubežati. V nekaj urah mora biti naš, sicer je vse izgubljeno. Vzemi šampan in pelji se na izprehod kolikor mogoče tako, da ne boš vzbujal pozornosti ter glej skrbno, kdo bo vstopil in kdo izstopil iz hiše “Trikratne sreče”; če zapaziš nekaj nenavadnega, pridi mi povedat kolikor hitro mogoče. Čas med tem porabim za to, da poiščem par odločni mož. Pri mandarinih vem, da ne dobim pomoči. Ti imajo pred kraljem beračev več strahu, kakor pa on pred njimi!”

Šen-Ki prikima ter izgine v svitu ranega jutra.

Ceste so tihe, nikjer nobenega človeka, nikjer nobenega voza. Kien-Lung stopa polagoma dalje, da bi izgledal kakor zapoznel ponočevalec. Človek ni nikoli dovolj previden, kdo ve, če niso Hai-Fengove oči povsod. Tudi na mostu iz Šamina do pobrežja ni žive duše. Toda tam ob strani, ali ne čaka tam nosilnica? Za trenutek se vzbudi v Kien-Lungu nezaupanje; tajen notranji glas mu pravi, naj se ne zaupa tem ljudem. Toda nosilnica izgleda tako nedolžna, tako vsakdanja, z vso običajno nesnago in eleganco, da ne more vzbuditi nezaupanja. Nosača, ki stojita eden pred drugim za nosilnico, sta kljub hladnemu jutru napol naga. Njuna od solnca ožgana hrbta bliščita v medlorumenem odsevu. Smehljata se uljudno Kien-Lungu ter se mu že od daleč priklanjata.

“Ah kaj,” si misli Kien-Lung, “kaj se mi more zgoditi. Čemu bi smatral vsakega človeka za sovražnika.” In končno mu tudi ne preostaja drugega, kakor sesti v nosilnico. Čas je dragocen. Čim hitreje ravna, tem več upanja je na uspeh. Dospevši do nosilnice, zakliče nosačema ime ulice in hišno številko svojega stanovanja ter sede vanjo. Vrata za njim se zapro. Nosača dvigneta nosilnico ter se spustita v tek.

Enakomerno guganje nosilnice zaziblje Kien-Lunga v trdno spanje. V tihoti in samoti se ga po napora polni noči poloti težka utrujenost, glava se mu nagne, oči se zapro.

Nenadoma pa se prestraši. Ne more se domisliti koliko časa je spal. Nosilnica se-ziblje v divjih sunkih. Kje je? Pot gre navzgor proti vrhu strmega griča. To vendar ni pot proti domu! To niso več ulice mesta! Še vedno v poluspanju poizkuša prevdariti, kje je in kaj se ž njim godi. Kaj je to? Nenadoma udari na njegova ušesa cepetanje brezštevilnih nog.

Levo, desno krog njega se plazijo skrivnostne postave ... Cela truma ljudi mora spremljati njegovo nosilnico. Sunkoma se predrami. Ali je izdan ...? Ga je mar Hai-Feng prehitel?! Hipoma odstrani zagrinjalo ter pogleda, ven.

Samo kratka sekunda, in že vidi vse, in kar vidi, mu oledeni kri. Nosaei, ki ga nosijo, so berači in berači so ona nešteta množica, ki ga spremlja. Vojska kralja beračev ga je obkolila. Toda že v naslednjem trenutku ne vidi ničesar več. Proti njegovemu obrazu se stegne suha, koščena roka, pritiskujoč mu na obraz velikansko gobo. Kien-Lung se hoče z vso obupno silo obraniti te roke, hoče dobiti zraka, toda vse zaman. Dve drugi roki sta se ovili njegovih ramen. Goba ostane nepremično pritisnjena na njegov obraz. Par drgetov spreleti vse njegovo telo in že mu napolni pljuča dušeč, strupen plin. Kien-Lung se onesvesti. Nevidni roki ga izpustila. Zgrudi se vznak.

— — — — — —

Ko se Kien-Lung končno zopet prebudi, se mu zdi kakor da je preteklo milijon let od onega trenutka, ko so ga zajeli berači.

Kaj se je zgodilo ž njim?

Trudoma se hoče premakniti, toda zaman. Zvezane so mu roke in noge. Kroginkrog, kamor pogleda, samo napol podrto zidovje in — tam — nepopisna groza pretrese vse njegovo telo: Človek, ki stoji pred njim, peklensko se mu reži v obraz, je — Hai-Feng — je Fohi, kralj beračev ...

Tu spozna Kien-Lung, da je izgubljen, če nebo samo ne napravi čudeža. Kien-Lung zapre oči, Če že ne drugega, vsaj gledati noče svojega mučitelja, ki stoji pred njim v nemem pričakovanju, vživajoč v svoji zmagi.

Toda, kaj je to? Nezavedajoč se poizkusi Kien-Lung premakniti roko. Nekaj toplega curlja po njej počasi, kapljica za kapljico. Bolečine ne čuti nikake, objemlje ga le lahna onemoglost. Čudna trudnost prevzame vse njegove bitje. Nenadoma odpre zopet oči, šiloma, kakor na ukaz tuje volje. Njegova desnica leži privezana na lesen, ležeč križ, da je ne more premakniti, skozi malo ranico na spodnjem delu zapestja pa curlja iz odprte žile kaplja za kapljo topla kri.

V tem trenutku ve Kien-Lung, da zanj ni več milosti, da mora brezpogojno umreti. To je stara kitajska smrtna kazen, o kateri je bil že-tolikokrat čital, kazen, ki se vporablja le za zločince, katerih smrt mora biti najstrašnejša. Brez moči, brezgibno bo moral torej gledati, kako se izpraznjuje njegovo telo one krvi, ki je predpogoj življenja; moral se bo s smrtjo šele sprijazniti, prav počasi, prav polagoma, predno bo rešen.

To je torej “Hai-Fengova osveta! To je konec, je slovo od očeta, od bele žene, katero ljubi, od šteta ...

Nenadoma se v Kien-Lungovem srcu vse pomiri, otrpne. Tiho iztegne še bolj svoje onemogle ude, čakajoč ... na odrešiteljico — smrt.

Čez nekaj časa se mu zazdi, kakor da se je Hai-Feng dvignil. Začujejo se besede naročila beračem, naj skrbno pazijo nanj. Hai- Feng ja torej dovršil svoje delo.

Kralj beračev gre.

7.[uredi]

... V kotu razpadlega dvorišča, v katerem leži Kien-Lung privezan na križ, čakajoč na svojo žalostno usodo, se začujejo koraki straž. Solnce stoji že visoko, njegovi žarki pripekajo na golo kamenje in nezakrit Kien- Lungov obraz.

Toda ... Kaj je bilo to?

Sanja mar Kien-Lung že sedaj sanje onega sveta ...?

Za njim se tiho oddrobi kamen.

“Jaz sem, Šen-Ki,” zašepeče glas. “Bodite miren, gospod! Prepozno je bilo, nisem vas mogel več posvariti. Takoj grem k Evropejcem! Bodite miren, rešili vas bomo!”

Še predno more Kien-Lung odgovoriti Šen- Kiju, že izgine ... Je rešitev že na potu.

Toda Kien-Lungova kri teče, teče v tankem, enakomernem curku, neprestano, kakor studenec. In vsak četrt ure čuti Kien-Lung, kako ga vedno bolj in bolj prevzema trudnost večnosti. Z rdečim curkom beži življenje nezadržno, neustavljivo in moglo bi se izračunati skoro do minute, kdaj bo skozi malo odprtino žile odteklo toliko krvi, toliko moči, da ne bo več upanja na pomoč, na okrepitev.

Vedno bolj neusmiljeno žge solnce na golo kamenje in na na križ privezanega Kien-Lunga, katerega se polašča mrzlica. Njegove misli se vedno bolj izgubljajo, vedno bolj ga zapuščata upanje in mir. Ko je izgledalo, da ni več upanja, je legla na njegovo srce tiha udanost v neizprosno usodo; po Šen-Kijevi vzpodbudi, ko se je zopet začela tekma, med rešitvijo in smrtjo, ga zopet muči hrepenenje po življenju.

Bodo prišli rešitelji še predno bo prepozno? Ali bodo prišli samo, da ga še dostojno pokopljejo? Kien-Lung se upre v onemoglem srdu, hoteč se v hrepenenju in nestrpnosti rešiti spon. Toda vsled napora prične kri le še močneje curljati iz rane. S še poslednjo silo se skuša Kien-Lung pomiriti. Minute teko v nepovratnost, kakor kaplje njegove krvi, njegovega življenja; potekajo četrturja, poteče prva ura, nastopa druga. Še vedno nobenega znaka o rešitvi ... Še vedno samo samotno drsajoči koraki stražnikov po od solnca ožganem dvorišču. Še vedno, po dolgih pavzah tihote, samo klici beračev, naznanjajoči, da je vse v redu in da ne preti nikaka nevarnost, da se žrtev polagoma bliža svojemu koncu ...

V brezkončnost teče čas, teče kri. Kien- Lunga se polašča vedno večja onemoglost, ves napor ne pomaga nič več. Neizmerna trudnost lega nanj, njegove misli postajajo vedno bolj zmedene. Večnost se bliža vedno hitreje, vedno bolj naglo.

In zdaj, je li samo prevara ali resnica? Kien-Lung se vzbudi iz fantazij umiranja. Krik tam zgoraj v kotu dvorišča, stokanje in ihtenje, ropot in takoj nato, divje cepetanje bežečih nog. Ali ni nekdo zaklical njegovo ime?

Rešitelji so tu!

Smrt je premagana, zmagalo je življenje!

Kien-Lung poizkusi dvigniti glavo, toda zaman, pretežka je. Izgubil je preveč krvi. Tedaj poklekne nekdo poleg njega na tla. — Mehka, skrbna roka se dotakne njegovih vezi ter jih odstrani.

In tedaj ... Kien-Lungu se zazdi, kakor da živi v pravljicah, na onem svetu, v neznanih nebesih ...

Kapljanje krvi je prenehalo. Krog roke se mu je ovila mehka obveza, zaustavila uhajajoče življenje. Trudoma odpre oči.

Pred njim kleči bela žena ... kleči Mavda. Evropejci meščanske straže, trgovci in inženirji, na čelu jim konzul, obstopijo nosilnico, v katero je sedla poleg Kien-Lunga tudi Mavda. Nosilnica se dvigne, odhiti po ovinkih na Šamin ...

8.[uredi]

Kien-Lung se prebudi. Prespal je cel dan, celo noč in naslednji dan. Napolnjuje ga neskončna utrujenost, toda občutek življenja se mu je zopet povrnil. Lahno se okrene v beli postelji, stoječi v zamračeni konzulovi sobi, tako dobro mu deneta mir in tihota. Hipoma pa se mu zazdi, kakor da so se natihoma odprla vrata. V sladki udobnosti se mu ne ljubi odpreti oči, se mu ne ljubi pogledati, mežeč pričakuje, kaj se bo zgodilo. Toda, ko začuje znan glas, se nenadoma zdrzne.

Ob postelji stoji Mavda. Poln sreče se obrne Kien-Lung k njej, jo prime za lepe bele roke, jih položi na svoje ustnice ter šepeče: “Rešila ste me in sedaj sem vaš, z vsem srcem vas ...”

“Rešitev za rešitev,” odgovori Mavda smehljaje. “Sedaj je zopet vse dobro. Vsa nevarnost je preč. Ste dovolj močan? Ali vam lahko pripovedujem?”

Kien-Lung prikima in Mavda začne:

“Celo mesto govori samo o tem, kaj se je zgodilo, samo vi še ne veste. Hai-Feng je mrtev. Dekleta so se mu uprla. Ko se je vrnil iz onega dvorišča nazaj v hišo “Trikratne sreče,” so ga prisilila pod Ču-Majinim vodstvom, da je izpil čašo strupa. V ostalem: zunaj vas čaka oče. Prost je!”

9.[uredi]

Mavda in Kien-Lung sedita v veliki tihi sobi, v katero sta bila stopila pt-Vič po onem begu iz hiše “Trikratne sreče.” Kien-Lung je zopet zdrav in močan kakor je bil nekoč. Približal se je trenutek ločitve, kliče ga dolžnost do očeta in do dela. Ali naj bo to slovo za vedno? Srce se mu krči v prsih. Njegovi pogledi se ne morejo ločiti od, postave belega dekleta, ki mu sedi nasproti. Kako ljubi to žensko!

Oba molčita. Pregloboki občutki jima branijo govoriti. Končno pa se Mavda ojunači ter spregovori:

“Pripovedovati vam hočem svojo zgodbo, dragi prijatelj. Dolžni sem storiti to.”

In med tem, ko se sklone k njemu z obrazom, izpremenjenim pod težo bolestnih spominov, mu prične pripovedovati najprej šepetajoče, a potem vedno glasneje: Tragedijo svojega mladega življenja.

10.[uredi]

Bilo je kmalu na to, ko sem se vpisala na petrograjsko vseučilišče. Tedaj sem doživela najhujšo katastrofo svojega življenja. Oče, mati in jaz smo si bili ves čas kolikor se spominjam, zelo dobri. Mati je bila bolehna, večkrat je morala v kopališče in potem sva bila z očetom sama, študirala sva skupaj in pod njegovim vplivom sem se odločila za študij orientalskih jezikov ter pri tem neverjetno dobro napredovala. Po rojstvu Danec — od tod tudi naše rodbinsko ime — je bil že v mladosti vstopil v rusko državno službo ter zavzemal v zunanjem ministrstvu visoko mesto v uradi za daljni vzhod. Obvladal je dobro tudi kitajščino ter bil v Petrogradu v tem oziru hajbrže prva kapaciteta. Razen materine bolezni ni kalila niti najmanjša stvar naše tihe sreče. Tu pa je udarila nenadoma med nas iz jasnega neba strela. Ko sva se vrnila nekegai nedeljskega popoldne z materjo z izprehoda, sva našla očeta — mrtvega poleg pisalne mize. Poleg njega je ležal samokres. Ustrelil se je.

Pojasnilo o vzroku samomora sva dobili kmalu. Na pisalni mizi je ležalo njegovo pismo. Na ovoju je! bilo z velikimi in odločnimi črkami zapisano: “Mojim ljubim.”

Še danes vem na pamet, kaj je bilo v njem napisano. “Spodili so me,” je stalo začetkoma, “v omami sem si uničil življenje. Odpustite mi. Za svoj greh sem se pokoril dovolj. Živeli smo preko naših razmer. Skrbel sem za to, da si ti, moja žena, v svoji bolezni imela vedno najboljše zdravnike in vso pomoč, ki je sploh bila mogoča. Ti moj otrok pa si brez skrbi študiral. Že pred več časa mi je nek znanec, ki je poznal moje skrbi, ponudil posojilo pod jako ugodnimi pogoji, katero sem kočno tudi sprejel. Prvi menici, katero sem dal iz rok, so sledile druge. Vedno globje in globje sem se zakopaval v dolgove. Moj prijatelj pa je bil velikodušen ter mi zapadle menice vedno znova prolongiral, dokler ni naenkrat čisto izpremenil svoje taktike ter zahteval, da mu poplačam ves dolg do zadnje stotinke. Na moje obupne prošnje za novo podaljšanje plačila, mi je stavil predpogoj, katerega izpolnitev bi me lahko mahoma osvobodila vseh dolgov in skrbi. Dolge noči sem se bil sam s seboj, predno sem se odločil. Če mu ne izpolnim predpogoja, rešim svojo čast — uničim pa si srečo. Če izpolnim predpogoj, izgubim čast — rešim pa vas. Podlegel sem. Mojo pregreho pa so odkrili ter me spodili iz službe. S tem pa sem končno čisto zadovoljen, ker takega življenja, kakor je bilo moje v zadnjem času, ko sem vedno in vedno trepetal v strahu, da mi pridejo na sled, ne bi bil več mogel živeti dolgo. Odpustite mi!”

Tu je pismo končalo. Za nas pa je začela tu kljub očetovemu priznanju šele prava skrivnost. Kakšen je bil pogoj, katerega mu je stavil neznanec? Zakaj so ga odpustili, njega, zvestega, skrbnega uradnika? Pojasnilo za to bi bili lahko dobili v uradu, toda bilo naju je sram stopiti pred visoke gospode. Mogoče nam bo razkril očetov dnevnik to skrivnost. Oče je zapisoval narmeč vsak dan svoje doživljaje v poseben dnevnik, katerega je imel vedno pod ključem. Toda vse iskanje po tem dnevniku je ostalo brezuspešno, tako smo morali prepustiti času in usodi, da nam pojasni očetovo tragedijo.

Mati je bila že poprej bolehna, očetova smrt pa jo je zlomila tudi duševno. Tega strašnega udarca ni mogla prenesti. Ko je po oni strašni noči napočilo jutro, je izdahnila svojo blago dušo.

Takrat je bilo vsega konec.

Zdelo se mi je, kakor da se je naenkrat udri svet-krog mene. Nisem vedela, čemu naj še živim, kaj naj še počnem. Vso mojo dušo je prepajal samo en občutek: sovraštvo do onega človeka, ki je bil očetu posojal denar ter je bil kriv materine in očetove smrti. Kdo bi to bil, nisem niti slutila, V očetovem pismu ni bilo omenjeno njegovo ime. Kaj naj bi mu tudi storila v osveto? Posojal je očetu denar, bil mu je uslužen in je končno, naravno, zahteval svoj denar zopet nazaj. Samo pogoj, katerega je bil stavil očetu pri zadnjem posetu, samo ta pogoj je bil vzrok očetove smrti. — Tu je pričenjal zločin.

V obupu sem se lotila znova iskati očetov dnevnik. Dobila ga nisem. Polagoma, komaj v nekaj dneh sem se zavedla vse svoje strašne osamelosti. Dolge noči sem presedela v materini sobi zatopljena v misli in v hrepenenje po dragih rajnih.

Nekega dne pa je prišel nenadoma poštni sluga s priporočenim pismom. Kdo neki mi piše? Z veliko radovednostjo sem ga odprla. Vsebovalo je brez nadaljnega pojasnila vse menice, katere je bil oče podpisal; bile so pretrgane čez sredino.

11.[uredi]

V materini zapuščini nisem našla skoro nikakega denarja. Mogla bi prodati nekaj stvari ter si s tem pomagati za prvo silo. Toda njenih stvari, ki so me spominjale vsaj deloma na njeno življenje, na njeno delo se nisem upala dotakniti. Bilo bi se torej treba lotiti dela. Kako pa naj se tega lotim, mi ni bilo jasno. Še vedno sem bila vsa pobita. Ves moj jaz je bil kakor stroj, ki teče samo zato, ker je prišel ravno v tek.

Ne, da bi se zato odločila, sem se napotila naslednji dan po stari poti na vseučilišče. Brez misli sem vstopila in komaj tedaj spoznala, da sem zapustila vse, kar mi je bilo postalo tu tako drago, tihe in resne prostore, ljudi in knjige. Čisto uničena sem prišla zopet na dvorišče, preko katerega se pride skozi prednji trakt zopet na ulico. V naslednjem trenutku me je nekdo nenadoma nagovoril:

“Milostiva gospodična, prosim vas tisočkrat oproščenja. Imenujem se Murphy, baron Murphy. Zamudil sem, žal, tu notri priložnost,” pokazal je s prstom nazaj, “zato vas moram nagovoriti tukaj. Dovolite mi torej, da vam pojasnim svoje zadevo, ki je čisto poslovnega značaja.”

Dvignila sem glavo. Njegov glas se mi je zdel tako znan. Morala sem ga že nekje slišati. Tudi njegov obraz sem že bila morala videti ...

“Ako mora biti,” sem mu odgovorila, “zakaj ne?”

“Ali vam je prav, da se pogovoriva gredoč, ali hočete, da sedeva?”

“Trudna sem nekoliko,” sem odgovorila, “mogoče se strinjate s tem, da sedeva na primerno klop tu gori v vi tu pod starimi drevesi.”

Ko sva sedla, je pričel brez posebnega uvoda:

“Reklo se mi je, da ste v vsem seminarju vinajboljša poznavalka kitajskega jezika. Tu imam par dokumentov ...” odprl je svojo mapo ter izvlekel par papirjev ... “katere bi bilo treba prevesti v angleščino. So to pisma, poročila in druge take reči, ki so zame velikega pomena. Sam jih žal ne razumem, zato iščem koga, ki bi jih mi prestavil. Prevajalca ali — prevajalko, bom za izgubljeni čas bogato odškodoval. Če bi bila vi tako prijazna ter se lotila te stvari, bi vam jih popolnoma zaupal.”

To vse je bilo tak čudno in nenavadno. Ali pa ni bilo? Mogoče se mi je samo zdelo? Koncem koncev pa je bil to vendar zaslužek, kakor vsak drugi. Jaz bi delala, on bi plačal. Sprejela sem njegovo ponudbo.

... Da ne boni predolga; Baron Murphy me je spremil domov. Videl je bil že ves svet ter govoril o vsem mogočem, izrekel sodbe o ljudeh in stvareh prevdarno in premišljeno, tako, da je bila vsaka njegova beseda na pravem mestu. Ob slovesu mi je poljubil roko, ne kakor uborni, zapuščeni deklici, ki je sprejela od njega zaslužek, ampak kakor dami iz njegovih krogov, iz visokega sveta.

Celo noč sem sedela ob pisalni mizi ter delala. V manuskriptih ni bilo ničesar, kar bi me zanimalo. Bila so pisma in deli neke neskončno dolge in dolgočasne politične pogodbe. Kakor sva se dogovorila, sva se po opravljenem delu zopet sestala. Jaz sem mu vrnila original ter izročila prestavo, on pa mi je dal zopet nove manuskripte. Tako je šlo ves teden. Ko sva se sestala zopet v soboto in sem mu izročila še zadnje prestave, mi je dal neko kuverto, v kateri sem našla pozneje veliko svoto denarja, plačilo za moje delo.

Zaslužila ste si bogato nedeljski počitek, milostiva,” mi je rekel nato. “Delo je končano, ali mi nočete morda izpolniti velike prošnje? Zunaj na jezeru imam čoln, sem namreč strasten veslar, ali bi se ne hoteli par ur voziti z menoj?”

Ponudbo sem sprejela in naslednjega jutra sva se odpeljala po jezeru. Veselila sem se, kakor otrok. Baron je vzel s seboj vse polno jedil, kajti odločil se je bil, da ostaneva ves dan zunaj. Vožnja je bila v resnici prijetna. Dan je bil nenavadno lep, tako Čist in moder in tako prijeten hladen, veder, kakor so le dnevi na naših jezerih, gori na severu. Baron me je učil veslati in krmariti, skratka, ure so nama bežale kakor sekunde.

Krog poldneva sva pristala nekje v nekem tihem zalivu, postavila sklopilne stole ter sklopilno mizo in jaz sem se lotila kuhanja. Dišalo nama je izborno. Še lepše pa so bile naslednje ure. Ležala sva eden poleg drugega vznak na toplem pesku, ogrevajoč se v toplih solnčnih žarkih, z zaprtimi očmi dremala in sanjala. Samo tuintam sva spregovorila kako besedo.

Proti večeru sva se vrnila nazaj.

12.[uredi]

Prvič po smrti mojih staršev sem se počutila zopet veselo. Prvič je bil stopil v moje življenje zopet človek, ki se je zanimal za me. Kako hvaležna sem mu bila za te ure, katere sem preživela ž njim. Kako hvaležna sem mu bila za voljo do življenja, katero je bil nevede zopet vzbudil v meni.

Bila je noč, ko Sva izstopila iz vlaka. Pred postajo je čakala elegantna kočija. Če je bila njegova, ne vem, vsekakor je dal kočijažu le z migljajem znamenje in konji so potegnili.

Naslonjena v mehke blazine, trudna od svežega zraka tam zunaj, boječ se tudi le z eno samo besedo motiti te sladke sanje, v katere sem se zazibala, se nisem niti brigala za pot, po kateri smo se peljali. Ob moji strani je sedel vendar on, zatopljen sedaj istotako v misli, kakor jaz. Čutila sem, vsaj zdelo se mi je tako, da sem v teh poslednjih urah tudi jaz njemu postala nekaj več. Njegove misli so me obkrožale, to sem čutila skoro fizično.

Nenadoma se je voz sunkoma ustavil. Zdrznila sem se. Tu sem naenkrat zopet doma, zopet sama.

Baron je vstal, mi ponudil roko ter mi pomagal izstopiti. Kočijaž je pognal zopet in voz je izginil. Tedaj sem se prestrašila. To vendar ni bila hiša v kateri sem stanovala! Bila je velika palača z bogato razsvetljenimi okni in s prekrasnim, z grbi okrašenim portalom. Livriran sluga je odprl vrata ter se nama globoko priklonil.

“Kaj naj to pomeni,” sem vzkliknila, “kam ste mej pripeljal?”

“Ne bodite huda,” je zašepetal baron ter se sklonil k meni, “doma ste — pri meni. Samo trenutek čakajte, da vami povem.”

Prijel je mojo roko med svoje ter mi jo poljubil. “Ni mi bilo mogoče končati ta prekrasni dan že sedaj. Odpustite mi tudi to samovoljnost. Kakor vidite, je že vse pripravljeno za sprejem.” In pokazal mi je z desnico na vrsto razsvetljenih oken. “Zrak na jezeru napravi človeku apetit. Pripravljen je mal prigrizek.” Stopil je korak nazaj, da mi pripravi pot ter se globoko priklonil. “Ta dan mi je prinesel toliko veselja, privoščite mi še to ...”

Gledala sem ga še vedno prestrašeno in boječe. Ali naj mu vstrežem? Toda njegove oči so gledale tako jasno in naravno, kakor vedno. Seveda — kakor je to nenavadno, zakaj ne bi sprejela? Oprijela sem se njegove roke ter odšla ž njim po stopnjicah navzgor.

Kneževsko razkošje me je obdalo krog in krog. Toda pod utisom samoobsebi razumljive prisrčnosti, s katero je ravnal z menoj moj gostitelj, me je kmalu zapustila vsa bojazen. Servirali so nama v prekrasni dvorani. Pila sva izborno vino in od nekod so prihajali glasovi pritajene godbe ...

Srečni tedni! Videla sva se skoro vsak dan, toda nikdar več pri njem ali pri meni, dokler ni nekega večera nenadoma in nepričakovano potrkal na moja vrata. Že med vrati mi je izročil, kakor v nekako oproščenje, majčken etui. Odprla sem ga. V njem je bil zaročni prstan.

Onega večera me je vzel v svoje naročje. Luč je ugasnila in najine ustne so se našle v dolgem, vročem, brezkončnem poljubu ...

Pozno v noč sva sedela skupaj. Tesno privita k njemu sem ga poslušala, ko mi je pripovedoval o velikem svetu, ki bo postal kmalu tudi moj in o katerem nisem do tedaj skoro ničesar vedela. V sredi med govorom pa mi je rekel nenadoma:

“Ali mi hočeš storiti veliko, res veliko uslugo. Nikogar nimam, kateremu bi lahko tako zaupal, kakor tebi. Ali bi ne hotela, ker sem sam preveč zaposlen, potovati mesto mene v Švico? Gre namreč za neko pismo, katerega ne morem zaupati pošti in katerega moram dostaviti nekemu prijatelju v Bernu.”

Vrgla sem se mu v naročje ter odgovorila:

“Zahtevaj od mene kar hočeš, za te storim vse.”

Tu je spreletel njegov obraz — komaj pozneje mi je bilo to jasno — čuden, triumfalen smehljaj.

“Odpotuješ lahko že jutri?” me je vprašal. “Usluga, ki mi jo napraviš, bo s tem dvakrat tako velika. Mudi se in vsaka ura je dragocena.”

Prikimala sem neizmerno srečna, da mu morem z nečem ustreči.

Bilo je že pozno, ko je odšel.

13.[uredi]

Naslednje jutro sem se odpeljala, bogato oskrbljena z njegovim denarjem. Pospraviti nisem imela mnogo. Kar sem pustila doma, bi lahko ostalo tako, kakor je bilo.

Na postajo ga ni bilo. Poslal mi je cvetljice in pismo, v katerem me je prosil tisočkrat oproščenja, ker je zadržan radi važnih in nujnih poslov. Dolga vožnja do meje je pretekla brez vsake neprilike. Kakor mi je naročil, sem vtaknila pismo za obleko, da bo bolj na varnem. Sredi noči je zavozil vlak na rusko- nemško obmejno postajo. Še predno se je dobro ustavil sta stopila v oddelek, v katerem sem sedela čisto sama, dva civilno oblečena uradnika. Pokazala sta mi svoje legitimacije in velela, naj jima sledim. Peljala sta me v nek velik prostor v postajnem poslopju, kjer me je sprejela debela stara ženska ter mi med opravičevanjem povedala, da me mora preiskati. Uradnika sta odšla in ženska se je lotila preiskave.

Pismo! mi je nenadoma šinilo v glavo. Pismo iščejo! V obupu sem planila k vratom, toda bila so zaklenjena.

“Kaj hočete od mene,” sem kriknila, “kdo vam je dal pravico preiskovati me?”

“Brzojav iz Petrograda,” mi je odvrnila starka. “Dobila sem ukaz, preiskati vas. Bodite vendar pametna, gospodična. Ne preostaja vam drugega. Hočete, da vas preišče moški? Vsa postaja je zastražena.”

Solze onemogle jeze so mi napolnile oči. Vrgla sem pred njo svojo denarnico. Prosila sem, jokala ter prisegala, da sem nedolžna. Za trenutek so se ji zasvetile oči, ko je zagledala denar, nato pa mi je rekla zopet čisto mirno, posadeč me na stol:

“Pomirite se najprej, gospodinčna! Ne morem vam pomagati. Vzemite denar le nazaj. No, ali že lahko začnem?”

Ni ji bilo treba iskati dolgo, kmalu je našla iskano pismo.

Brezčutno sem sedla na edini stol, ki se je nahajal v sobi. Kako naj še kdaj stopim predenj! Kaj sem storila, da me zasledujejo, da se ravno zame zanimajo, da jim moram ravno jaz, najvarnejša prenašalka izročiti pismo, njim, kateri bi ga gotovo smeli dobili najmanje. Polastil se me je neizmeren obup.

Ravnodušno sem jim pustila, da so storili z menoj, kar so hoteli. Le skozi solze sem videla, da so se odprla vrata. Vstopila sta dva orožnika ter me pozvala, naj jima sledim. Odvedla sta me v drug vlak, ki se je mesto proti Švici, pričel pomikati nazaj v Petrograd!

Ko smo dospeli v Petrograd, sta me orožnika odvedla naravnost pred preiskovalnega sodnika. Ko so se zaprla za menoj težka vrata sodnijskegaj poslopja, sem mislila, da skoprnim od sramu in bolečine. Kakor sem se vso noč trudila; vendar nisem mogla razumeti, kaj naj bi vsebovalo to pismo tako nevarnega za državo. Postati sem morala le žrtev pomote. Toda razjasnitev te skrivnostne uganke je bilo le še vprašanje nekaj minut.

14.[uredi]

Sodnik me je sprejel v veliki, svetli sobi. Izza svetlikajočih se naočnikov so zrle name njegove oči dobrohotni in čisto mirno. Če komu, se mi je zdelo, potem moram pač temu človeku prav lahko zaupati vse svoje skrivnosti, tak utis je napravil name.

Ko je zapazil mojo zmedenost, mi je ponudil stol.

“Torej tu ste končno,” je rekel. “Bilo bi pač bolje, da bi si bila prihranila to dolgo pot do meje. Sicer pa bodimo kratki, kaj ne? Govoriti hočeva odkrito. Torej,” pri tem je vstal ter stopil bližje k meni, “kdo vam je dal dokumente, tajno pogodbo, katero je izmaknil vaš oče v zunanjem ministrstvu, predno si je vzel življenje?”

Planila sem kvišku, kakor zadeta od strele.

“Kakšne dokumente?” sem zajecljala, “meni ni ničesar znanega o kakih dokumentih.”

“Pomirite se, prosim. Scen ne bova vprizarjala. Zberite vendar svoje misli.”

“Meni ni resnično ničesar znanega o kakih dokumentih,” sem vzkliknila prestrašeno in švignila mi je v glavo vsa kri.

Njegov, doslej dobrodušen obraz, se je zresnil.

“Škodovala boste le sama sebi, če boste neodkritosrčna. Govoriti hočem z vami čisto jasno. Preiskava radi tatvine tajnih dokumentov je trajala, dalje, kakor srno si želeli. Komaj, ko ste bila že zapustila Petrograd, so prišle oblasti na misel nadzorovati vas. Toda ni vas bilo več doma. Vaše stanovanje je bilo prazno. Vi ste bila na begu čez mejo. Kaj je bilo radi tega bolj naravno, kakor misel, da hočete vi sama vtihotapiti v inozemstvo te tajne dokumente, ki so za neko velesilo velikanske, važnosti in katere bi si radi tega rada preskrbela? Tekom dobre pol ure so bile obveščene o vašem begu vse obmejne postaje. S kakšnim uspehom, vidite sama. Tu,” in udaril jej z roko po papirjih, ki so ležali pred njim na mizi, “so dokumenti. Kje smo jih našli, mi vam ni treba praviti.”

Planila sem kvišku, se z negotovimi koraki opotekla proti pisalni mizi ter pogledala.

“To vendar ni mogoče!” sem kliknila. “To je blazno!”

“Prosim vas ponovno: bodite mirna!” Sodnikov glas je postal raskav. “Nisva še končala. Kar hočemo vedeti od vas je sledeče: Vaš oče je, kakor smo izvedeli že iz njegovega dnevnika, izročil originalni tekst dokumentov nekemu neznanemu agentu; in vi ste sedaj osumljena, da ste hotela v službi tega agenta spraviti čez mejo njihov prevod.” Njegov glas se je dvignil.” Kdo je ta mož, katerega orodje je bil najprej vaš oče in ste sedaj še vi? Nimamo ga še, toda imeli ga bomo prej ali slej gotovo. Na vas leži sedaj, da nam delo olajšate in okrajšate. Povejte nam ime tega agenta. Obvezujem se, da vam za to iz prosim na najvišjem mestu pomiloščenje!”

Po moji glavi so se podile misli, kakor blazne ena za drugo. Polaščati se me je pričelo strašno spoznanje. Vse se je zvrtelo pred menoj.

“Zakaj gre v teh dokumentih?” sem prosila sodnika, komaj šepetajoče. Sodnik me je pogledal z dolgim preizkušajočim pogledom.

“Ali res ne veste, da je to dokument tajne pogodbe s Kitajsko,” je rekel počasi. “Vi vendar govorite kitajsko?”

V tem trenutku mi je bilo vse jasno. Kako naj bi še dvomila. On, katerega sem ljubila, on je bil torej tisti mož, ki je upropastil mojega očeta!

Uničil je sedaj tudi mene.

Sodnik je najbrže opazil, kaj se godi z menoj. Stopil je k meni ter mi položil roko na ramo.

“Priznajte. Povejte njegovo ime. Ni vreden, da ga branite!”

Že sem odprla usta, da izdam ime svojega ljubljenca. Tu pa, v poslednjem momentu mi je nekaj zadržalo glas v grlu.

Ne ... nisem ga mogla izdati. Bila sem njegova žena pred Bogom. Ljubila sem ga.

“Govorite, no, govorite vendar,” je silil sodnik z vedno ostrejšim glasom.

“Jaz... ga ne izdam!” sem vzkliknila še z zadnjo močjo ter padla v nezavest.

— Tudi pri razpravi sem ostal trdna. Bila sem obsojena na tri leta ječe.

O strašnih dneh, ki so sledili nato, vam nočem praviti. Mnogokrat sem mislila, da umrem od obupa. Vse one strašne dni in noči, ki so mi potekale brez spanja, sem si v samoti belila glavo s premišljevanjem, kaj bo z menoj. Ali ne bi bila moja dolžnost, da izdam sodišču človeka, ki je upropastil mojega očeta pospešil smrt moje matere? Toda vse v meni se je upiralo temu. Moj ljubljenec vendar ni sam hotel, da se je oče ustrelil!

Naslednjega dne pa se mi je zopet zazdelo, da je Murphy kriv očetovega propada in da sem tudi sama njegova sokrivka, če nad njim ne osvetim ubogega očeta. Končno sem prišla v tem premišljevanju tako daleč, da sem zaprosila, naj me, peljejo pred preiskovalnega sodnika, da mu izdam svojo skrivnost. Ko pa sem stala pred njim, mi je zopet zadržala neznana sila, kakor prvič, glas v grlu. Mnogokrat me je obup privedel tako daleč, da sem si hotela ob jetniškem zidu razbiti glavo. Od te namere me je odvračalo samo eno. To je mogoče tudi bil edini vzrok, da sem ostala živa:

Nekega dne mi je namreč postalo jasno, da nosim pod srcem njegovega otroka.

Ko je prišla usodna ura, so me odvedli v bolniški oddelek jetnišnice. Najinega sina sem videla samo za trenutek. Bila sem preslaba, da bi ga hranila, zato so mi ga odvzeli. Nekaj tednov za tem, malo predno sem zapustila ječo, sem prejela vest, da je otrok, slaboten, kakor je bil vedno, umrl.

15.[uredi]

Čez leto dni — kajti bila sem pomiloščena — so se zopet odprla vrata ječe in bila sem svobodna. Predno so me izpustili sem morala že k preiskovalnemu sodniku, ki mi je izročil nekaj denarja ter nekaj očetovih listin, katere je bilo sodišče v moji. odsotnosti zaplenilo, med njimi se je nahajal tudi očetov dnevnik, katerega sem bila doslej zaman iskala.

Trudna in upognjena, brez vsakega občutka veselja nad zopet pridobljeno svobodo, sem zopet stopila na cesto. Sijalo je solnce. Na drevesih so žvrgoleli ptički. Počasi sem šla dalje.

Kam naj se obrnem? Po tem letu, ki sem ga preživela v ječi, nisem imela več lastnega doma. Svoboden zrak, katerega sem se bila že odvadila, mi je ubil še poslednjo noč. Zvrtelo se mi je v glavi. V zadnjem trenutku zavesti sem zapazila pred seboj klop ter se zgrudila nanjo.

Bog ve, koliko časa sem sedela tako, skoraj brez zavesti. V divjem plesu so se vrtili krog mene spomini na vse strašne dogodke zadnjega časa. Vzbudili pa so se mi tudi spomini na dneve pred katastrofo, spomini na one prelepe ure, ko mi je bil on, moj najdražji, vse na svetu. Naenkrat so se moje misli zopet pomirile in v moji notranjosti se je zjasnilo. Kako naj bi še dvomila, kam naj se napotim, h komu naj grem! K njemu! je zahtevala vsa moja duša. On sam naj mi pove resnico, on sam naj mi pove, kako se je vse to zgodilo, kakšna sovražna usoda se je poigrala z menoj in ž njim — saj drugače si vendar nisem mogla predstavljati, kakor da je tudi on sam postal le igračka nesrečne usode.

Polastil se me je trepetajoč nemir. Mogoče je bil bolan, težko bolan. Sicer bi me bil že davno poizkušal osvoboditi, saj njemu je vendar vse mogoče! Gotovo se imam za pomilostitev zahvaliti le njemu!

Nisem mogla vzdržati več. Planila sem kvišku ter več tekla, kakor šla proti njegovi palači. Bilo je zvečer, kakor takrat ... Že od daleč so mi zabliščala nasproti razsvetljena okna. Vse je bilo tako osvečano, kakor takrat, ko sem stopila vanjo prvič. Livrirani sluga je stal tudi pred portalom.

“Baron Murphy je doma, kaj ne?” sem vprašala težko sopeč.

“Kaj mu hočete?” pogledal me je od nog do glave. “Gospod baron ima družbo.”

“Pustite me k njemu!” sem ga prosila. “Govoriti moram ž njim. Ali me ne poznate več?”

Njegov blaziran obraz je spreletel ironičen nasmeh. “Moj Bog, kako naj bi si zapomnil vse ...”

Takrat me je obšel srd. Sunila sem ga s pestjo na stran ter planila v vežo. Stopnjišče je bilo bogato razsvetljeno. Zbežala sem po njem navzgor in potem na desno. Kako dobro sem še poznala to pot. Nasproti so mi prihajali sluge, jaz pa sem bežala mimo njih tja dalje proti oni sobani, odkoder so prihajali moški glasovi, odkoder so žvenketale čaše.

Nenadoma sem stala sredi razkošno razsvetljene dvorane.

“Jonny!” sem kriknila v strahu in veselju trepetajočega srca. “Jonny!”

Vzkliki, smeh, zvenčanje čaš in vsa zabava, vse je nenadoma ob mojem vzkliku zastalo in vtihnilo. Vse oči so se ozrle vame.

“Aha! Jonny je prišel pod pantofel! Jonny je morganatično poročen! Jonny ima zatajene otroke!” so kričali pijani moški glasovi. “Jonny ne delaj se nedolžnega!”

Sunkoma se je Jonny dvignil. Njegov obraz je izgledal tako kakor vedno. Približal se mi je z lahnimi koraki.

“Sluge imajo ukaz, da ne puste v palačo nikogar brez prednaznanila. Vdrla ste v tujo hišo, madame. Prosim, kaj želite?”

Ali je to Jonnyjev glas? Glasno, da so jih slišali vsi, tuje in ledenomrzle so bile njegove besede. Spreletela me je groza.

“Jonny,” sem zašepetala, “Jonny, ali me res ne poznaš več? ... Jonny, odpusti mi, čisto zmešana sem, taka bi ne smela priti sem. Nisem vedela, da imaš družbo. Pred temi tujimi ljudmi ne bi smela govoriti. Jonny toda — sedaj sva sama ...!”

Stala sva ob strani, poleg vrat proč od družbe, ki je bila med tem prešla zopet na svoj dnevni red.

“Jonny, eno celo dolgo leto so postopali z menoj kakor z zločinko, zaprto so me imeli v ječi! Da rešim tebe, sem prevzela kazen nase. Hoteli so, da jim izdam tvoje ime, toda jaz jim ga nisem izdala Jonny, nočem tvoje zahvale, vedeti hočem le, če je res, kar pravijo sodniki. Ali si res ti zakrivil smrt mojega očeta? Vedeti moram, Jonny, radi najine ljubezni moram vedeti!”

Le s težavo sem se držala pokonci, da se nisem od obupnega strahu zgrudila pred njim na tla.

Tedaj ... tedaj se je zgodilo najstrašnejše. Čisto tuj je bil ta glas, ki sem ga cula, glas, ki je prihajal od nekod, da sama nisem vedela od koga. Minute so pretekle, predno sem se zavedla, da je bil res Jonnyjev ta mrzel, kakor meč oster glas.

“Kaj hočete pravzaprav od mene?” je rekel ta glas. “Saj vendar še ni Pust. Vi me najbrže zamenjujete. Jaz ne spadam med vaše oboževalce. Ne počenjajte neumnosti! Odstranite se prostovoljno, sicer... Bo mi jako žal, toda moral bom poklicati sluge ter jim zaukazati, da vas postavijo pred vrata!”

Iz mojih prs se je izvil strašen, obupen krik. Kakor bi trenil je bilo v sobami zopet vse tiho.

“Tako govoriš ti z menoj?” sem kriknila ter se opotekla nazaj. “Z menoj, ki sem se žrtvovala zate ...!! Ki sem nosila pod srcem tvojega otroka!! Ti, sedaj vem vse. Sedaj mi je vse jasno. Sodniki so imeli prav. Ti si trsti, radi katerega si je pognal moj oče kroglo v glavo, radi katerega je umrla moja pesrečna mati! Ti si tisti, ki je zlorabil tudi mene za svoje umazane cilje in me hoče sedaj vreči od sebe. Čujte me vi vsi, da izveste pri komu ste v gostih!”

S par divjimi skoki sem bila sredi sobane. Dvignila sem roko proti njemu.

To je oni zločinec, ki je ukradel tajne dokumente! To je mož, katerega išče pravica!”

Pretekel je še trenutek globoke tišine, potem; se je zaslišal od vrat sem zapet ledenomrzel Jonnyjev glas.

“Dragi gospodje, prosim vas oproščenja. Takoj pokličem sluge na odgovor. Pustili so mi v hišo nesrečno, blazno žensko!”

“Jaz nisem blazna!” sem kriknila v grozi. “Ako nočete biti njegovi sokrivci, potem mu ne verujte!”

Tedaj me je nenadoma nekdo zgrabil za ramena. “Ven punčara!” mi je zadonelo na uho. Bil je Jonnyjev glas. In potem sem se opotekla pod sunkom močne roke v kot ter se skoro nezavestna zgrudila na tla.

Kar se je zgodilo potem, sem videla samo, kakor v sanjah.

“Gospodje, predlagam, da se povrnemo k dnevnemu redu!” je zaklical nek glas, bil je Jonnyjev. Začuli so se zopet prejšnji veseli glasovi, začul se je smeh, pomešan z zvenčanjem čaš. Nenadoma sem začutila, da se je sklonil nekdo k meni.

“Saj ti vendar nisi pijana!” je rekel pijan glas. “To je vse skupaj neumnost. Veš, ha ha ha ... pijani so, kakor živina. Ti in jaz ... midva sva še edina trezna. Pridi, pij!”

S poslednjo močjo, ki mi je še ostala, sem sunila od sebe njegovo proti meni se iztezajačo roko. Na tleh je zazvenčala čaša ter se razbila, k meni se je pritisnila močna moška postava. Sunkoma sem se umaknila ter planila kvišku. Pred menoj se je režal pijan obraz — preiskovalnega sodnika — moža, ki me je bil zasliševal in spravil v ječo!

Krog mene se je vse zavrtelo. Še danes ne vem, kako sem prišla ven. Kakor od furij gnana sem zbežala ven iz sobane, navzdol po stopnicah, skozi vrata na cesto. Bežala sem, kakor da bi se odpiralo za menoj peklo, bežala po cestah dalje in dalje, brez cilja ven v temno noč ...

16.[uredi]

O tej noči ne vem danes ničesar več. Bolečina je bila prevelika, zato je zamorila vse. spomine nanjo. Takrat je nastala v moji duši neskončna praznina. Ko se je pričelo svetlikati jutro, sem bila zopet čisto mirna in mogla sem zopet misliti. Pred vsem sem potrebovala strehe. Najela sem si majhno, ceno sobico. Utrujena, kakor sem bila, sem se zgrudila na posteljo ter zaspala. Spala sem dolgo. Ko sem se prebudila, sem pričela premišljevati. Samo ena misel je bila, ki me je prevzemala vso in popolnoma, misel na — osveto. Ta človek me je bil ogoljufal, kakor še nikdar ni ogoljufal človek svojega sočloveka. Preračunjena sleparija je bilo vse, kar je počel, njegova ljubezen do mene, njegovo postopanje z očetom. Punčara, mi je rekel. Da, napravil me je za punčaro, vzel mi je čast, osramotil me je pred svetom in seboj samo. Tako, kakor je izginil moj oče, tako naj bi izginila tudi jaz, brez sledu ... sama od sebe!

Toda ne bo mu uspelo! Ena njegovih žrtev bo živela. In če tudi je le slabotna ženska, je vendar dovolj močna, da se bo maščevala zase in za druge te osvobodila svet od tega neusmiljenega sovražnika, od tega zločinca, kateremu niso ljudje nič drugega, kakor številke v hladnem računu.

Spoznal me bo! On ali jaz!

Oče! Moj dobri oče! — Kako je prišel v roke temu zločincu!?

Dnevnik! Sodnik mi je bil vendar vrnil tudi njegov dnevnik. Poiskala sem ga, sedla v kot ter ga odprla. Poiskala sem poslednje strani, pisane v onih dneh, ko je pričela njegova katastrofa. In tu je stalo vse, česar še nisem vedela.

“... Danes se je zgodilo, česar sem se bal. Minister je nenadoma zahteval kitajski tekst tajne pogodbe. Iskali so ga, pa ga seveda niso našli. Našli so samo ruski prevod. Čisto umevno, kitajski original se nahaja je še vedno v rokah mojega mučitelja, ki mi je bil obljubil poprej, da mi ga vrne v 24. urah. Danes je že tretji dan, kar sem mu ga izročil. Včeraj sem bil pri njem, da ga zahtevam nazaj, toda on se mi je skril ter naročil slugam, naj me odženejo kakor kakega paglavca. Prav ima; drugega ne zaslužim. Zakaj sem pozabil na svojo čast!

“... Minister me je poklical k sebi. Dokumenta še niso našli. Jaz sem odgovoren zanj. Zahteval je od mene pojasnila, toda dati mu ga nisem mogel.

“... Danes so me odpustili! Po tridesetletnem zvestem delu so me spodili kakor navadnega ničvredneža. Tega ne preživim ... Tako osramočen ne morem več stopiti pred oči moji ženi in mojemu otroku ... Zakaj nisem mislil na to poprej?!

“... Kako težko mi bo ločiti se od njih ... Ali druge rešitve ni! Mora se zgoditi ...”

Dnevnik mi je padel iz rok in vse moje telo je pretreslo krčevito ihtenje.

Tako je torej končal moj oče! Tudi njega je spodil brez usmiljenja, kakor mene!

Dolge ure sem sedela tako. Že zdavnaj je ugasnil dan, napočila je noč. Končno sem vstala, prižgala luč ter pričela zopet listati po očetovem dnevniku. Iz njegovih beležk so dihale njegove besede, žive kakor nekoč.

Tedaj sem našla v neki beleški, vnešeni davno pred katastrofo, sledeče poglavje:

“Od našega pekinškega poslanika je prišlo danes na naš urad daljše pismo. Iz njega sem si izpisal par stvari, ker so se mi zdele silno zanimive. Drugi se za to pismo niso zanimali smatrajoč poročilo za navadne fantazije. Jaz pa mislim, da je na celi svari vendar le nekaj resnice. V prejšnjih letih sem se mnogo pečal z zgodovino židovskih preseljevanj. V zgodovini ni zanimivejšega poglavja, kakor je to. Tri leta po razdejanju Jeruzalema po cesarju Titu, leta 73. po Kristusu, so, kakor sem ugotovil, odpotovale nekatere židovske družine čez Perzijo, Korosan in Samarkand na Kitajsko ter se tam naselile. Sedaj piše poslanik, da je slišal od nekega domačega pastorja iz središnih kitajskih provinc, da se nahaja v neki tamkajšnji židovski koloniji in sicer v Kaj-Feng-Fu, še danes nek pergament iz časov kralja Salomona, na katerem je opisan poset sabanske kraljice v Jeruzalemu in iz katerega je natančno razvidno, kje se nahaja danes že davno pozabljeni in še vedno nerazkriti zlati Ophir, nad katerim je vladala nekoč lepa kraljica.

Ako je resnica, kar je na pergamentu zapisano, potem se mora nahajati še dandanes v daljnem in pozabljenem Ophiru velikanski zaklad kraljice, katerega je bila skrila pred svojimi sovražniki pred njenim padcem. Na vsem tem je lahko veliko resnice; želel bi, da bi mogel sam odpotovati na Kitajsko. Vseh skrbi bi bilo potem konec. Kdor bi dvignil zaklad sabanske kraljice, bi bil gotovo najbogatejši človek na svetu ...”

Odložila sem knjigo. Polastile so se me sanje, tako čudežne in neverjetne, tako velike in visoke, da se mi je pričelo vrteti v glavi. Ali ne bi bilo mogoče teh sanj uresničiti? In nenadoma se je vzbudilo v meni spoznanje: Jaz sem tista, jaz edina, katero je določila usoda, da dvigne zaklad sabanske kraljice! Čemu naj bi sicer prišla v roke ravno meni ta skrivnostna vest, da je bil ravno moj oče v stanu radi njegovih dolgoletnih študij spoznati verjetnost tega poročila?

Ako se hočem maščevati nad onim, ki me je uničil, potem moram storiti to samo na lastno roko; postavnim potom mu ni mogoče priti do živega. Kdo bi mi še verjel, če bi se dvignila proti njemu. Celo zastopniki pravice so njegovi prijatelji. Njegovo velikansko premoženje mu omogoči podkupiti ali pa odstraniti vsakega, ki bi se hotel postaviti proti njemu.

Zaklad sabanske kraljice bi me edini privedel na pravo pot. Biti bi morala prosta in neodvisna in ravno tako bogata kakor on, ali pa še bolj, ako bi se hotela maščevati nad njim. Toda, kako naj dosežem to? Kako naj pridem revna in brez sredstev na Kitajsko? Cele dneve in dolge noči sem si ubijala glavo s tem vprašanjem. Končno sem se domislila: ako hočem priti tja, potem moram dobiti tam kako službo. Skrbno sem prečitala vsak dan časopise. Nazadnje sem nekega dne našla, kar sem iskala. Bogat trgovec na Kitajskem je iskal mlado odlično Evropejko, ki naj bi proti visoki plači poučevala njegove otroke angleščine. Potni stroški so bili plačani.

To je bilo, kar sem hotela. Angleško govorim kakor svoj materni jezik. S še poslednjim denarjem sem brzojavila v Kanton. Kmalu sem dobila istotako brzojavno odgovor, da sem sprejeta, kakor tudi poročilo, da naj dvignem pri neki banki za pot potreben denar. S prvim sibirskim vlakom sem se odpeljala proti Pekingu.

Kako sem potovala iz Tien-Tsina proti jugu, veste, kakor tudi ostalo.

— — — — — — — — —

Mavda je končala.

Pred njo sedi Kien-Lung, Kitajec, s povešeno glavo, prevzet od žalostne usode te ženske, katero mu je bila ravnokar razložila, brez prikrivanja, do zadnje podrobnosti. Hvaležen ji je za to veliko zaupanje. Obenem pa ga je tudi groza pred spoznanjem, da je Mavdino srce bolno od prevarane in onečaščene ljubezni ... da bo ozdravilo komaj takrat, ko bo zabrisano vse, kar je nad njo zagrešila preteklost.

Počasi prime njene bele roke ter jih nežno pritisne na svoje ustnice.

“Hočem vam biti brat!” zajeclja končno — in njegove enostavne besede zvene kakor zakletev.

Takrat dvigne Mavda Gregaardovia svojo lepo, z zlatimi lasmi obkroženo, glavo:

“Za vedno ... ljubi, dragi brat!”

17.[uredi]

S ceste iz Čeng-Čoua v Kai-Feng-Fu se dvigajo oblaki prahu. Po njej se pomika proti vzhodu škripajoč voz z masivnimi lesenimi kolesi. Pred njim krevlja suh in izdelan konj, po katerem bije kočijaž z dolgo kito neusmiljeno z bičem, da bi ga vzpodbodril. Solnce je zašlo, samo prah se sveti še v medli svetlobi.

Mavda se nahaja na poti v Kai-Feng-Fu, na poti, od katere je odvisna njena najbolj goreča želja, maščevanje nad Murphyjem, ki jo je pripravil ob vse, uničil njeno mlado življenje ...

Tam doli v Kantonu je bilo, kmalu po Kien- Lungovem okrevanju. Scena brez mnogih besed se je odigrala čisto enostavno: Doktor Kien-Lung je prišel enostavno v Miavdino sobo, plah in boječ se kakor vedno, da bi je ne motil že samo s svojo prisotnostjo, njo, ki mu je postajala čimdalje več na svetu; prijel jo je za roko ter ji rekel:

“Ali mislite že na slovo, gospodična Mavda? Veselite se, kajne, da se me kmalu iznebite?”

In ko ga je pogledala Mavda vzdramljena iz trudnega premišljevanja s čudnim, brezizraznim pogledom, je govoril dalje:

“Eno vprašanje mi morate še dovoliti, gospodična Mavda. Ne razumite me krivo! Mojemu očetu so poravnali iz zapuščine kralja beračev vso škodo, ki jo je utrpel, sodišče je določilo tako. Bogat je kakor poprej, ž njim pa tudi jaz. Ali mi hočete ...” in obstal je sredi stavka, ne da bi vedel, kako naj nadaljuje.

“Rad bi vam vašo nalogo ... olajšal ... kolikor mi je pač mogoče. Ali mi dovolite ... ali mi dovolite ... da vam pomagam?”

“Moj ljubi, dragi prijatelj!” Mavda je naglo vstala, stopila k njemu ter mu ponudila roko. “Kako dober ste.” Potem je po kratkem premišljevanju nadaljevala: “Drugače ne morem — in tudi nočem: Vašo ponudbo sprejmem. Stavim vam samo en predpogoj, od katerega ne odneham: Vi morate z menoj, dragi prijatelj!”

K sreči je v naslednjem hipu potrkal na vrata konzul ter vstopil in tako rešil oba iz nevarnega položaja. Kien-Lung je dobil tako dovolj časa, da umiri svoje razburjene občutke. Tudi konzul je prišel, da ji ponudi svojo pomoč ter jo poprosi za dovoljenje, spremljati jo na nevarni poti v Kai-Feng-Fu. S pošto iz Evrope je bilo prišlo tudi ravnokar njegovo dopustno dovoljenje in tako je bil po petletnem službovanju na daljnem vzhodu, za eno leto zopet sam, svoj gospod. Mavda je bila nedavno tudi njemu razkrila svoj namen, iskati stari dokument, ki naj ji pokaže pot do zaklada sabanske kraljice. Kai-Feng-Fu je ležal na severu in le malo ob strani poti, po kateri je hotel odpotovati čez Sibirijo v Evropo.

Razkril ji je tako to prepričevalno, da se je Mavda, ko je s hvaležnostjo sprejela njegovo ponudbo, začudila njegovemu srečnemu smehljaju, s katerim- ji jo je opravičeval.

Sedaj sedejo pod platneno streho voza vsi trije tesno stisnjeni skupaj, Mavda obrnjena z obrazom naprej — v sredini, Kien-Lung in konzul pa levo in desno, s preko voza visečimi nogami.

Mir utrujenosti leži nad trojico. Že nad četrt ure ni nihče spregovoril besede.

“Dolgo pač ne more več trajati,” pripomni sedaj Kien-Lung tolažilno Mavdi.

Nenadoma se konzul hitro okrene.

“Ta-le stolp, ki se dviga v daljni pred nami, bo najbrže zvonik misijonarjeve cerkve! Upam, da je pater prejel naše obvestilo.”

Iz mraka se odraža nizko, v kitajskem stilu zidano poslopje, obkroženo od visokih zidov in obsajeno z v vetru se zibajočimi drevesi, izpred katerih se dviga vitek stolp male cerkvice, da — to je misijonska postaja.

Voz obstane. Izza zidov se začuje lajanje psov in sredi sprednjega zidu se odpro vrata. Med dvermi se prikaže kitajski sluga, ki se takoj zopet umakne, ko zagleda na vozu sedeče Evropejce. Med tem, ko pomagata van Blankenstein in Kien-Lung Mavdi z voza, se že prikaže pri vratih širokopleč, debelušen misijonar z divje obrastlo brado in naočniki na nosu, jih pozdravi ter gostoljubno odvede v hišo.

Prijetna in domača je sobica, v katero jih popelje ter posadi za mizo, na kateri že čaka večerja. V velikanskem kaminu prasketa ogenj; po stenah vise podobe svetnikov, v kotu pa stoji veliko razpelo.

“Oprostiti morate moji skromni postrežbi,” vzklikne pater Volfgang z globokim, polnim glasom. “Ne morem vam povedati, kako se veselim vašega poseta.”

Med tem, ko se lotijo Mavda, Kien-Lung in konzul brez nepotrebnega opravičevanja in klanjanja, čuteč se čisto domače, pripravljenih jedi, katere jim servira kitajski služabnik, jih zabava pater s tako odkritosrčnostjo, kakor da bi se poznali že leta in leta.

“Evropejci pridejo semkaj zelo poredko. Tudi odkar je otvorjena nova železniška proga Peking-Harkov, se v tem oziru ni mnogo obrnilo na bolje. Kakor vidite,” je pokazal smehljaje sam nase, “sem postal tudi jaz že na pol Kitajec.”

In potem pripoveduje z vidnim ponosom in udobno gostobesednostjo o svojem delu.

“Tu zadaj za hišo leži šola. Jutri, ko se naspite, vam jo pokažem. Pomislite, poseča jo že krog šestdeset kitajskih otrok. Ravnokar gradimo velik katehumenat. Ko bo dogotovljen, bomo pripravljali lahko po sto Kitajcev na enkrat na sveti krst. Jutri bodete videli tudi, da smo zgradili iz lastnih sredstev v tukajšnji okolici že celo vrsto kapelic. Da, da, naša setev gre v klasje; toda delo ni lahko. Večina mojih misijonskih bratov gleda na Kitajce kakor na slepe pogane, toda nič ni bolj napačnega kakor to. Jaz se nisem nikoli mogel sprijazniti z ortodoksnimi mislimi, da imamo le mi katoliški kristjani monopol na resnico. Na svetu je toliko resnic, ki ena ne izključuje druge. To vse mi je postalo jasno šele v teh dolgih letih, odkar živim tu na Kitajskem. Mislim, da je zločin razbiti komu njegovo svetovno naziranje, v katerem se počuti varnega in zadovoljnega. Radi tega pa izvršujem svoje misijonsko delo čisto drugače, kakor moji bratje. Jaz ne delam šiloma proselitov, temveč poučujem le one, o katerih sem prepričan, da jih bo moj nauk osrečil. Oni, katere je uničilo življenje, oni, kateri so se izgubili, ki so trudili in slabotni, oni so moje ljudstvo. In verujte mi, da bodo ravno ti sčasoma kristjani, nad katerimi bo sam Bog imel veselje. To vzdržljivost in jasno presojanje mi je vcepil neki stari Jud, ko sem ga hotel— mlad in strasten, kakor sem bil takrat — spreobrniti.

Čuli ste gotovo že, da se je nahajala tu v bližini v starih časih več stoletij židovska cerkvena občina. Njeni prebivalci so komaj v zadnjih desetletjih, rod za rodom izumrli. Njihovo prejšnje bogastvo je izginilo že davno in že davno so minuli oni časi, ko je bila na cesarjeve stroške postavljena velika sinagoga. Kitajci niso nikdar poznali verskega sovraštva. Tu se je cenilo ljudi vedno po njihovi resnični vrednosti. Ugled teh Židov je bil tako velik, da je moral ob gotovih časih poseben cesarski odposlanec zažgati kadilo pred tablo božjih zapovedi, pod katero je bilo zakopano osvobodilno pismo, katero jim je bila poklonila nekoč mingdijska dinastija.

Toda to vse je že davno minulo. Slavna sinagoga je bila sicer potem, ko jo je nekoč v srednjem veku čisto uničila voda rumene reke, ki je stopila čez bregove, še v večjem obsegu zopet znova sezidana, razpad občine pa je uničil tudi njo. Danes stoje na njenem starem mestu doli ob reki samo še razvaline. Toda, kaj sem hotel reči: zadnji potomec te nekdaj tako cvetoče občine živi še dandanes. To je prastar mož, tako star, da nihče ne more z gotovostjo trditi, kdaj je bil rojen. Vsi so ga poznali, že očetje davno dorastlih sinov, in tudi njihovi očetje. Kadarkoli sem ga videl, se mi je zazdelo, da ne more umreti, ker stoji ravno v sredini med preteklostjo in bodočnostjo.

Stari rabi živi doli ob reki, sredi razvalin starega templja v majhni bajtici in strah pred njim je tako velik, da se mu niti mladina ne upa približati. Od česa živi, ne ve nihče ...

Na mojih potovanjih po okolici sem mnogokrat govoril ž njim; tudi napram meni je bil začetkoma plašljiv in nezaupen. Končno pa sem ga vendar pripravil tako daleč, da sva se včasih po cele dolge ure razgovarjala o tem in onem svetu. Moje stališče v teh pogovorih ni bilo lahko, kajti on je moder, kakor prerok.

Še danes ne morem razumeti, kako mi je mogla pasti na um blazna misel, spreobrniti ravno njega. Ko je nekega dne opazil kam merijo moji poseti, je bilo na mah konec najinih odnošajev. Par mrzlih besed od zgoraj navzdol in bilo mi je jasno, da je že zdavnaj prišel onkraj človeške potrebe po družbi. On ima svojega Boga v sebi še bolj močno in bolj iskreno, kakor pa mogoče jaz svojega. Njegovo ljudstvo so brezkončne trume mrtvih, njegovo kraljestvo je velika preteklost.”

Med patrovim pripovedovanjem so že davno končali z večerjo. Sedeli so pridržujoč sapo, da ne bi preslišali niti ene patrove besede o prastarem rabiju, o katerem jim je pričel pripovedovati sam, ne da bi ga bili zato naprosili.

“Ker se za privatno rabo pečam tudi z židovsko zgodovino,” je rekel končno konzul, ko je pater prestal, “me bo zelo veselilo, ako nam poveste še kaj več o tem starcu, pater Volfgang.”

“Več vam o rabiju pri najboljši volji ne morem povedati,” je vzkliknil pater ter se z veliko slastjo lotil vkuhanega sadja.

“Ali niste nikoli slišali, da se nahajajo v židovski cerkveni občini stari manuskripti velike zgodovinske vrednosti?”

“Moj Bog ... govori se mnogo. Res je, pripovedka o tem se je vzdržala še do dandanes. Mogoče je tudi nekaj resnice na neumnem govorjenju, da hrani star rabi čarobne formule, ki mu dajejo moč nad duhovi. Gotovega ne vem nič. Če se zato zanimate, potem vam svetujem, da poizkusite sam svojo srečo pri starcu. Truda je vsekakor vredno. Pri tem vam pa seveda ne morem čisto nič pomagati, radi napetega razmerja med nama. Vse kar morem storiti je to, da vam preskrbim Kitajca, ki vas popelje do razvalin.”

Zunaj na vratih zadoni zvonec. Pater vstane. —

“Gotovo me kličejo h kakemu bolniku. — Kitajci smatrajo vsakega Evropejca za zdravnika in tako jim moram biti hočeš nočeš ne le duševni, ampak tudi telesni zdravnik. Oprostite mi, da vas zapuščam.”

V naslednjem trenutku so ostali Mavda, Kien-Lung in konzul sami.

“Kako naj se približamo starcu?” reče Mavda, ko se zapro vrata za misijonarjem.

Konzul gleda zamišljeno pred se. “Mogoče je, da bi si jaz mogel pridobiti rabijevo zaupanje,” reče konzul po dolgem premišljevanju, “po rojstvu sem Žid in poleg tega še iz Amsterdama, ki slovi po vsem svetu po svoji najostrejši ortodoksnosti. Jaz sam nisem bil nikoli ortodoksen, toda tu bi mi moglo moje pokolenje mogoče mnogo pomagati. Kitajec ali Holandec: to je za zveste pripadnike stare vere vseeno. — Gotovo, to je edina pot, ki pelje do uspeha.

18.[uredi]

Pater je sam nadziral priprave ekspedicije. Osedlanih in pripravljenih je stalo troje majhnih kitajskih konj. Četrtega je hlapec ravnokar prignal iz hleva. Bil je določen za vodnika ter za veliko košaro z jedili, kajti ekspedicija je morala računati s tem, da se pred večerom gotovo ne bo vrnila.

Bilo je krasno jutro, mrzlo in vendar polno solnca, ko se je karavana pričela pomikati dalje. Med vrati misijonske postaje je stal pater Volfgang še dolgo ter gledal za odhajajočimi. Za kitajskim vodnikom je jahala v divjem diru vsa trojica preko skrbno obdelanih pokrajin in skozi vasi, katerih prebivalci so se, nevajeni evropskih obrazov, zbirali v gručah ter radovedno ogledovali jahalce, dokler jim niso izginili v daljavi zopet izpred oči. Vedno dalje in dalje so jahali, dokler niso naenkrat zagledali pred seboj mogočen nasip in v njegovi bližini zidove prastarega, razpadlega židovskega templja. Vodnik je pridržal konja ter obstal.

“Tu gori se nahaja koča,” je vzkliknil vodnik. “Če jahamo naprej, motimo častitljivega očeta.”

Solnce je pričelo že pripekati, zato so zajahali v senco samotnega drevesa, razjahali ter privezali konje ob njegovo deblo.

“Idite z Bogom,” je rekla Mavda, skoro trepetajoč od nemira in pričakovanja ter stisnila konzula za obe roki.

“Vse moje življenje je odvisno od vašega uspeha. Nikoli ne bom pozabila usluge, katero mi storite.”

Konzul je pogledal v stran, z enim samim hitrim pogledom se je prepričal, da je Kien- Lung zaposlen s konji ter da tako ne more slišati njegovih besed.

“Z menoj lahko razpolagate ... do groba, gospodična Gregaardova ...” je rekel tiho. Mavda je občutila na svoji roki njegov vroč poljub. V naslednjem trenutku pa je konzul že izginil.

“Tudi on! ...” je mrmrala natihoma, “ali moram prav vse onesrečiti? Jaz, ki niti sama sebi ne pripadam ...” Toda že v naslednjem hipu se je vzravnala. Kien-Lung je opravil svoje delo pri konjih ter se ji približal, iščoč njen pogled, kakor vedno.

— — Povsod razvaline ... Povsod tihota. Konzulu lije curkoma pot s čela, ko si trudoma utira pot med razjedenimi ostanki nekdanjega življenja. Razvaline segajo kolikor daleč nese pogled. Razpadli oboki, razjedeni zidovi, votline, vodeče nekam v globino zemlje, v katere se strahoma umikajo podgane: edini prebivalci te zapuščene, brezupne enoličnosti razdejanega mesta. Nikjer ni drevesa, niti prijaznega zelenja trave. Samo tuintam prinaša veter iz daljine pritajeno šumenje, kakor da bi vihar zaganjal močne valove ob obrežje ter jih zopet odbijal nazaj ter raztapljal v nič, kakor usoda človeško življenje.

Pod tapljajočimi konzulovimi nogami se vedno znova ruši zidovje, razpada kamenje. Nehote se ozre zdajpazdaj krog sebe, kakor da bi ga kdo prijel za roko, kdo izmed onih mrtvih, ki so tu pokopani. Zdi se mu, kakor da ga obkroža množica tajinstvenih bitij, dvigajočih se iz tišine mrtvega mesta.

Konzul obstane, mora obstati, tako močno mu bije srce. Govore iz razvalin mesta, v katerem so nekoč živeli sinovi in hčere njegovega lastnega ljudstva, duše prastare, večne skupnosti, vprašujoče k njegovi? ...

Se vzbujajo v njem prejšnja življenja?

Iz duplin zidovja gledajo proti njemu s svojimi svetlimi, pametnimi očmi podgane. Tajinstveno šumi iz daljin reka, kakor ena sama velikanska nemirna duša ...

Tam med razvalinami, tam mora biti najsvetejše. Nad par temeljnimi zidovi, ki še stoje pokonci, se boči kupola židovskega templja. Solnčni žarki blešče na golem kamenju, s katerim je bil nekoč pokrit ves obok.

In tam v sredi pod še preostalim obokom, ki gleda tako grozeče navzdol, kakor da bi se imel vsak trenutek zrušiti in pokopati vse, kar še živi — ali ne stoji tam nekaj podobnega koči? ...

Iznad koče se dviga visoko proti nebu tanek steber dima.

Le še par korakov loči konzula od templjevega zidovja. Prehoditi je treba le še poslednji kup razvalin. Prevzet od neizmernega, vedno naraščajočega hrepenenja, zbere vse svoje sile. Toda že ob prvem koraku mu zastane noga. Gori na kamenju poleg koče se je nekaj zganilo. Sključena človeška postava, ki je sedela tam, se dviga, vzravnava, postaja vedno večja.

To je starec iz templja! Je gospodar tega mesta mrtvih!

Velikanska postava se zaziblje proti njemu. Samo kosti so in čez nje koža ... Razmršeni lasje obkrožajo nagubani obraz, sredi katerega stoje svetle oči, o katerih se zdi, da ničesar več ne vedo o tem svetu; v jutranjem vetru plapola dolga, snežnobela brada ...

Z rokama iztegnjenima proti konzulu, glavo dvignjeno kvišku, oči obrnjene proti solncu, stopa vedno bližje.

“Abasver!” vzklikne konzul neslišno.

To je Ahasver, mož, ki je star tisoč let in ki mornee umreti!

Mož med preteklostjo in prihodnjostjo, večni popotnik!

Prikazen se mu približuje, stopi tik do njega, ki jo občuduje kakor okovan. Mož s prastarimi očmi je — slep.

“Kdo si?!” vpraša globok glas.

Glas govori kitajsko, toda ta kitajščina je prastara, so besede, katerih dandanes nihče več ne rabi.

“Kdo te je poslal na pot k rabiju ...?”

“Žid sem!” jeclja konzul. Nič boljšega mu ne pade na um.

Preko okamenelih potez rabijevega obraza zaigra vesel nasmehljaj.

“Žid iz zemlje belih si ...?” mrmra starec. “Torej pojdi z menoj, ako si žid!”

Kakor sen se zdi konzulu vse, kar se zgodi za tem Kakor, da ne bi bil slep, tako gre starec preko templja do koče. Potem vstopita v kočo. Konzulu se zdi vse kakor pravljica.

V razpadli koči, v katero ne sije niti najmanjši žarek zunanje svetlobe, gore prastare zlate židovske tempeljske svetilke. Po stenah okrog vise zlati okraski velikega templja Židov, ki je že davno razpadel. V kotu med dvema kamnoma žari ogenj. Po tleh leže prastare preproge, kakršne se dobe le v najdragocenejših zbirkah Evrope.

So li poslednji te občine, predno so umrli, znosili k rabiju vse še rešene zaklade templja? ...

Kakor stoletje se zdi konzulu ta sam edini dan. Nič ne ve več, če res on sam gleda vse to, če se res njemu samemu, vse to dogaja, ali se je izpremenil v enega svojih bratov, ki so živeli nekoč, pred davnimi stoletji.

“Sedi!” reče globok brezčasen rabijev glas.

“Sedi! mirno, da te Lahko opazujem!”

Suha, koščena rabijeva roka se dotakne konzulovega obraza ter ga lahko otipava, kakor da bi ga božal mrzel veter.

“Odkod prihajaš?”

“Eden Židov iz Amsterdama sem!” reče konzul.

“Poznam Žide v Amsterdamu. O njih sem čital nekoč pred leti in leti, ko moje oči še niso bile mrtve, kakor so sedaj. Ohranili so še pravo staro vero. Med njimi ni nikogar, ki bi bil nepošten. Toda,” rabijev glas se dvigne ter zadoni tako močno, da napolni vso kočo, “da te popolnoma spoznam, govori mi v jeziku očetov besede izpovedi!”

In s pobožnostjo, katere že od svojih detinskih let ni občutil in nad katero se je v moških letih tolikokrat smejal, govori konzul z vedno iskrenejšim glasom besede svoje veroizpovedi.

Sključeno ga posluša rabi, nato se dvigne v svoji polni velikosti. Obžarjen s trepetajočim bleskom plamenov ognja in odsevov zlata stoji pred njim kakor prikazen domišljije.

“Moj brat si!”

In rabijev obraz spreleti zopet smehljaj sreče.

“Sedaj mi povej, kaj iščeš?”

19.[uredi]

Širok in rumen leži veletok Hoangho v poldanski vročini. Njegova površina izgleda kakor jezero, ki buta svoje valove nevzdržno proti vzhodu, proti morju. Ravno severno od razvalin dela veletok ovinek. Velikanski nasip brani deželo pred poplavo njegovih uničujočih valov. Kitajski veletoki so strašni. Na svoji vesti imajo milijone in milijone ljudi, tisoče in tisoče mest in vasi. Malokdaj potečeta dve leti, ne da bi tak veletok nebeškega cesarstva ne vzkipel ter pokopal v svojih valovih vse, kar doseže. Povsod po Kitajskem stoje ob veletokih s trudom zgrajeni, velikanski nasipi, ki branijo dežele pred poplavo. Toda, ko se v pomladi tisoče kilometrov dalje na zapadu v divjem gorovju Kanza in Setvana prične tajati sneg, takrat so cesto tudi ti nasipi brez koristi, kajti narasla voda je močnejša, kakor njihova odpornost; pod njenim navalom se zrušijo in potem plane vodovje preko njih kakor orkan, ki ne prizanaša nikomur.

Na širokem vrhu južnega nasipa stojita Mavda in Kien-Lung. Proti jugu in severu se odpira pogled v neskončne daljine. Pred njima leže stotine vasi in brezkončna polja, kate obdelujejo mirni kmetje, oblečeni v svoje modre platnene halje. Tam gori leži tudi mesto razvalin. Velikansko in tajinstveno se dvigajo sredi njega ostanki nekdanjega židovskega templja. Toda nič se ne gane.

“Konzula ni dolgo nazaj,” reče Mavda. “Idimo, doli!”

Potem sedita zopet v senci mogočnega drevesa, povživajoč jedila, katera jima servira vodnik iz velike košare.

Že je minil poldan, že se nagiba žareče solnce proti zapadu. Vodnik se priplazi plaho do Mavde in Kien-Lunga, z njegovega obraza in iz oči odseva tajinstven strah.

“Jaz domov ... Prosim lepo, domov ... Tu duhovi ...” jeclja vodnik, kazoč z roko proti razvalinami. “Povsod strahovi tu!”

Mavda plane kvišku ter ga pogleda s prodirajočim pogledom, da se od strahu umika korak za korakom.

“Ti ostaneš tu tako dolgo, kakor bom jaz hotela! Če tvoji duhovi ne store meni nič žalega, potem tudi itebi ne store, maski!”

In vodnik se vrže na tla, se stisne skupaj, skrije glavo ter čaka, trepetajoč po vsem životu, na to, kar bo prišlo: na trume duhov, ki bodo vstale v noči iz razvalin, razkačene nad ljudmi, ki jim ne dajo miru.

In dalje teko ure.

Toda kljub vsemu odporu se polašča tudi Mavde nek tajinstven nemir. Tudi ona čuti: nekaj leži v zraku, ki je tako miren, tako nepregiben. Strašna nesreča se približuje, nihče še ne ve kakšna, toda že izteguje svoje nevidne roke ... prihaja bližje, bližje.

S pritajenim pogledom se ozre Mavda na Kien-Lunga. Toda on sedi poleg nje, nepremično, na videz čisto miren ter gleda sanjavp v vedno bolj medlo in temno postajajočo daljino.

Kakor da razume njen pogled in v njem zakrito vprašanje, spregovori Kien-Lung s tihim glasom: “Še pol ure! Če tudi v tem času ne pride, potem moramo ponj! Dalje ne smemo čakati!”

In potem spreleti tudi njegov obraz tajna groza.

20.[uredi]

— V koči sredi razvalin vlada mir. V enem kotu sloni konzul, v drugem pa od plamenov ognja ožarjena velika postava starega rabija. Nenadoma dvigne starec svoj glas, da zazvenijo njegove besede kakor skrivnostno šumenje večnosti:

“Pravo pot greš, brat, ko iščeš znamenja preteklosti. Večjega pomena kakor za druge ljudi, je preteklost za nas Žide, ker v njej leži naša veličina in le v njej lahko najdemo moč, da prenesemo sedanjost in čakamo na prihodnjost, ki nas odreši. Pripoveduj bratom o dnevih naše veličine, da bosta rastla njihova moč in njihovo zaupanje! Brat, Bog Gospod te mi je poslal. V tej uri vem, da si ti tisti, v katerega roke mi je naročeno izročiti svetinjo. Moje oči ne vidijo več tega malega sveta ljudi, dan pa jim je pogled v veliki svet večnosti, ki leži pred njimi odprt kakor knjiga. Poslušaj, brat, kar ti moram povedati, predno odidem s tega sveta. Poslušaj to, kar ne sme umreti z menoj!”

Rabijeva glava, obkrožena z dolgimi lasmi in valovito brado, se sklone na prsa. Trenutek, potem se prorokova glava zopet dvigne in v njegovih mrtvih očeh vzplamti sveti žar. Ali so te oči res slepe? ... Ali ne vidijo dlje, kot zamorejo videti navadni ljudje, tja v stoletja, v temino časov, v večnost? ...

“... Ali vidiš, brat, tempelj iz mramorja in zlata, tempelj svetega mesta Jeruzalema? Vidiš plamteti ognje na stopnicah, krog katerih se gnete ljudstvo, osenčeno z dišavami kadila? To ljudstvo čaka na kralja Judov, na Salomona!

Sedaj se odpro zlata vrata, sedaj stopa naprej, on sam v vsej svoji veličini, s krono na glavi. Sedaj stopa navzdol po stopnicah, krog katerih se zgrinja ljudstvo. Za njim stopajo duhovni šepetajoč molitve. Kam gre kralj? Zakaj se glase trobente izpred vrat, zakaj blešče oklepi vojščakov, zakaj se vali po ulicah ves narod?

“Brta, kraljica iz jutrove dežele, sabanska kneginja prihaja danes! Tisoč dromedarjev nosi njene zaklade; zlato, drago kamenje in kadila, papige in pave prinaša, da jih položi pred noge kralju, katerega slava in modrost napolnjujeta ves svet.

“In kralj ji gre naproti. Pred njim se razgrinja ljudstvo, klanjajoč svoje glave pred njegovim čelom, hišo modrosti.

“Poslušaj brat, kaj pravijo stara pisma! Tu so vrata Jeruzalema ... Pod njihovimi oboki stoji kralj. Oblaki prahu se dvigajo po poti iz puščave.

“Pred vsemi dirja na belem dromedarju kraljica. Prastari slonovini je podobna njena koža, črni kakor noč so kodri, ki ji obkrožajo obličje. Lepša je, kakor je bila katerakoli ženska kdaj pred njo! ... Z zlato palico priganja svojo žival. Sedaj skoči na zemljo, njim najsijajnejšim med sijajnimi. In kralj Salomon se skloni k njej, jo dvigne, jo poljubi na čelo in ljudstvo vzkipi od veselja.

“Za njo se ustavi sijanja čreda dromedarjev in konj, tovornih in jezdnih živali, in njeno spremstvo razklada zaklade jutrove dežele ter jih polaga pred kralja.

“Toda ljudstvo ne gleda nanje, ono vidi samo njega, kralja Judov, in njo, kraljico iz Ofira, ki si gledata v oči — veliki človeški par, sreče pijane bodočnosti ...

“... In na postelji izpolnitve leži kraljica. Ob njenih nogah sedi kralj s psaltrom v roki. Poje ji pesem hvaležnosti, pesem ljubezni: “Glej, moja prijateljica, ti si lepa! Glej, lepa si! Tvoje oči med tvojimi črnimi kodri, so kakor oči golobic. Tvoji lasje so, kakor čreda koz ostriženih na gori Gilead. Tvoji zobje so kakor črede z obstriženo volno, ki pridejo z vode, ki rode mnogokrat dvojčke in od katerih ni nobena neplodna. Tvoje ustnice so kakor rožnati trakovi in ljubeznjiva je tvoja govorica. Tvoja lica so kakor granatna jabolka med tvojimi kodri. Tvoj vrat je kakor stolp kralja Davida, sezidan na obrambi grudi, ha katerih vise tisočeri oklepi in orožja močnih. Vršička tvojih prs sta kakor dve mladi srni, ki se paseta med vrtnicami. Ko se dan ohladi in izginejo sence, bom šel k gori mirte in k hribu kadila.”

“In ona mu odgovori:

In ona mu odgovori:

“Kakor jablan med divjim drevjem, je moj prijatelj med sinovi. Sedim v senci in sladek je sad. Pelje me v vinsko klet in ljubezen je njen opoj. Razveseljuje me s cvetlicami in streže z jabolki, ker bolna sem od ljubezni. Njegova levica leži pod mojo glavo, a njegova desnica me boža.”

“In potem gre noč svojo pot in ure beže. Žari se jutro in kraljica reče tiho: “Tvoj in moj sin, moj najdražji, bodi največji med smrtniki. Tvoja vera je postala moja vera, ona naj bo tudi njegova. Najin sin naj razširi Gospodovo državo čez ves svet. Toda, on naj ne bo le največji med smrtniki, ampak tudi najbogatejši izmed vseh! Tvoja moč in moje zlato naj mu gradita pot do višine vseh višin. ... jegova naj bo skrivnost, ki je ostala do danes skrita vsem smrtnikom razen mene in velikega duhovna boga Baala. Zaklad Ofira, moj najdražji, pripada najinemu sinu.”

“In kraljica vzame s svojega vratu verižico z majhnim zlatim obeskom, ga sname z nje ter ga izroči kralju Salomonu. Njen glas objame nenavadna bolest: “Nihče ne ve, če ga bova mogla braniti najinega sina, dokler ne bo tako močan, da sam lahko zgradi državo. Kar Gospod sklene, leži v temi. Daj najinemu sinu, to, kar ti izročam, ako izveš, da sem odšla k očetom, predno je prišel čas. Bodi mu oče, ako pride k tebi.”

In potem poljubi kralj Salomon kraljici oči, oči gazel v puščavi, in potem joče ž njo, ker tudi njemu postane nenadoma tesno pri srcu.

“To so kraljeve besede, katere je zapisal, predno je umrl on sam in ž njim njegov sij. Poznam jih, kakor samega sebe, kajti prečital sem jih tisoč in tisočkrat, predno mi je vzel Gospod luč pozemskega življenja. Zaklad kraljice mora ležati še vedno tam, kjer ga je skrila. Nikoli ni svet izvedel o sinu kralja Judov in sabanske kraljice. Toda, ali nam ni bil obljubljen Mesija vedno in vedno? ... Ni imel sin kralja in kraljice otrok? Niso imeli ti otrok in zopet otroke? Odrešenik sveta bo prišel! Brat, zaklad čaka nanj! Jaz sam ne morem več čakati. Čutim, da se mi bliža milost Neskončnega in da ni več daleč čas, ko bom stopil pred njegovo obličje, v kraljestvo večnega miru. Truden sem, brat, zato ne smeš več čakati dolgo na kraljičino svetinjo. Ob moji smrtni uri jo prejmeš iz mojih rok!”

21.[uredi]

Preko pokrajine zapiha mrzel večerni veter. Kien-Lung se zdrzne, pogleda Mavdo, plane kvišku ter prisluškuje v daljino.

Konji dvigajo glave ter duhajo s svojimi širokimi nosnicami po zraku. Od reke prihaja šumenje vedno močnejše, vedno bolj divje. Spremljevalec plane kvišku, zgrabi svojega konja za uzdo ter se mu požene na hrbet.

“Veletok ...”, kriči, “veletok!!”

“S konja, pasji sin!” zagrmi Kien-Lung ter zgrabi za uzde vedno bolj nemirne konje.

“Da, je to veletok. Podrl je nasipe in sedaj drvi preko dežele.

In v naslednjem trenutku se zdi, kakor da se je ves svet zmešal. Iz vasi tam doli ob reki, na katere se zgrinjajo uničujoči valovi vode, odmevajo obpni glasovi prebivalcev, klici potapljajočih se in vzkliki bežečih.

Tu prihajajo že prvi bežeči kmetje ... moški, ženske in otroci.

Za njimi se zgrinja voda ...

... Vedno bolj in bolj se udaja nasip pod pritiskom neizmernega vodovja. Bobneče drvi rumena reka skozi odprtino v nizko dolinsko ozemlje. Kmetje niso pazili dovolj na izjedene nasipe, čutili so se preveč varne in sedaj so izgubljeni! Dolga leta jim je reka prizanašala, zato so mislili, da jim ne more nikoli več škodovati.

Kako se bojujejo vasi z valovi! Tu stoji še močnejša koča, kljubujoč navalom, tam se druga šibkejša že podira, izginja pod gladino. Par starcev se ni moglo več rešiti, vtonili so in razburkani valovi neso njihova mrtva trupla v rumeno šumečo neskončnost.

Povsod plava pohištvo.

Pred samotnim, razpadlim kitajskim templjem tam zgoraj se guga privezana na verigi džunka, poskakujoča pod pritiskom narasle vode, kakor splašen konj. Med templjem in ladijo bega v obupu par moških — tihotapcev opija. S skoro nadčloveško močjo vlačijo izkrcane zaboje z dragoceno tvarino zopet na krov, da jih rešijo pred uničujočo vodo. Nenadoma pa pretrese ladijo silen sunek, dvigne se še enkrat kvišku in pade zopet nazaj ... voda je utrgala verigo. Pluskoma pade v vodo mostiček, ki jo je vezal s kopnim in že v naslednjem trenutku plava ladija brez cilja in pomoči po razburkanih valovih navzdol po veletoku. Tihotapci zaženejo divje vpitje ter begajo navzdol po obrežju proti ladiji, ki se jim vedno hitreje in hitreje oddaljuje. Nekateri hočejo še dalje, v valove, toda globina postaja vedno bolj grozeča in morajo se vrniti, kajti sedaj ne gre več za par zabojev opija, ampak za mnogo več, za njihova lastna življenja ...

— — V koči sredi razvalin judovskega templja, dvigne stari rabi svojo sivo glavo. Šumenje prvih valov seka grobno tihoto. Čuden blesk preleta starčev vpadli obraz.

“Moja ura je prišla, brat!” Njegov glas je miren kakor Vedno.

“Veletok prihaja pome, kakor je prišel, nekoč po tempelj! Moj čas je dokončan. Brat, reši se!”

Konzul plane kvišku. Dovolj dolgo je že na Kitajskem, zato ve prav dobro, kaj pomeni, ako se podro nasipi in planejo veletoki preko dežele.

“Pojdite!” vzklikne obupno. “Brez vas ne grem od tu!”

Toda starec je nepremičen. Njegovo obličje je obrnjeno proti nebu, njegove mrtve oči zro v neskončnost.

“Gospod Sabaot!” jecljajo njegove stare, ovele ustne ... “vzemi me k sebi!”

Že pronicajo prvi curki vode skozi stene v kočo, prvi oznanjevalci povodnji, ki se bliža, vse razdevajoč, vse uničujoč s svojim mrzlim objemom ...

“Pojdite!” krikne konzul še enkrat ter plane k starcu.

Toda rabi zasluti njegovo namero. S poostrenim čutom slepca čuti konzulove roke še predno se ga dotaknejo in naglo kakor blisk šine k vratom, izgine ven.

Besno udarjajo valovi umazane in mrzle vode ob njegove noge. Na njegovem starem obrazu se pojavi tiha groza — toda le en sam trenutek — potem je njegov obraz zopet jasen. Visoko dvigne svoji roki ter ju raztegne, kakor da hoče objeti prihajajočo smrt.

“Gospod, vzemi me k sebi! Domov v tvoje kraljestvo hočem ... Tako truden sem!”

Potem se zgrudi z zamolklim vzdihom na tla.

22.[uredi]

Skozi naraščajoč vodo cepetajo z biči priganjam konji, se upirajo, postavljajo na zadnje noge, pa drve zopet dalje, boječ se palice. Pod njimi šumi voda se vspenja v izdolbinah, razbija ob kamenju.

Dalje... Le dalje! In če ni drugače za ceno lastnega življenja!

Konzulovo življenje je v nevarnosti! In — skrivnost, tudi ona ne sme izginiti a večno v dno uničujočih voda!

Nemirno prisluškujoč se sklone Mavda preko konja. Miren kakor vedno, hladen in odločen poganja dr. Kien-Lung svojega konja v povoden

Toda znova se upro kanji. Pred njimi, med njimi in templjem v razvalinah drve valovi, valovi nemirno vodovje, iz katerega se dviga, kakor samoten otok samo se koča, in nad njo ostanki razpadlega svetišča.

Divji krik Mavde in potem se zažene njen konj vspodboden od biča v valove. Dva, tri korake ... in že mu izginejo tla pod nogami. Plava ...

Plava proti templju.

Mavda se ozre. Njen obraz je od razburjenja čisto izpremenjen. Tesno za njo plava na svojem konju Kien-Lung, bijoč z vso neusmiljenostjo Kitajca, svojega in konzulovega konja.

Iz koče pred njimi plane visoka postava. Konzul ... Plane k starcu, ležečemu pred njim na tleh, kakor da bi bil mrtev. V divjem obupu se sklone k rabi ju, mu položi roke pod pleča, ga skuša dvigniti, postaviti na noge, rešiti.

Tedaj odpre starec polagoma svoje slepe oči in zdi se, kakor da opazuje nad njim sklonjeno, prestrašeno konzulovo obličje in lahen drget spreleti njegovo suho telo. Tiho dvigne svojo velo roko ter mu namigne ...

Konzul sklone svoje uho nizko k umirajočim starčevim ustnam in bolj kakor razume, čuti, kaj mu hočejo povedati:

“Odpusti moj brat! Obesek ... skrivnost ... besede kraljice ... Na mojih prsih... tu ... Vzemi ga s seboj... Izpolni hrepenenje ... Ti si vreden ... Živi! Pusti me tu ...!”

In rabijeva onemogla, koščena roka se oklene konzulove, jo potegne k sebi, na prsa. In, ko najde konzulova roka končno zlato skrivnost tisočletij spreleti rabijev obraz smehljaj poslednje rešitve. Še enkrat poslednjikrat razpre svoje roke in potem zaspi v poslednje spanje.

Rabi iz Kai-Feng-Fu je pri svojem Bogu. Dolgo stoji konzul v tihi molitvi pred mrtvim starcem; potem mu zatisne s tresočo roko osteklenele oči.

— — — — — — —

Hlastno skoči Mavda s sedla pred konzula, ki ji moli nasproti zlat obesek. V žaru zvezd blesti prastara dragocenost. Mavda jo stisne k sebi, potem se sklone nad častitljivo postavo, ki leži mrtva pred njo na tleh in iz oči ji kane vroča solza na nepremičen obraz.

Urno planejo na konje. Drve nazaj.

Že zgrinja voda nad truplom pokojnega hladen grob. Že se podirajo grmeč poslednji ostanki razvalin templja Judov v Kai-Feng- Fu ... Že padajo v valove pokopavajoč pod seboj poslednjega svetnika.

Na starem čakališču se sestanejo Mavda, konzul in Kien-Lung z vodnikom. Potem drve dalje, dalje ... v divjem diru. Ko dospejo do misijonske postaje, se konji zgrudijo. Par besed v pojasnilo in že plane pater ves prepaden preko dvorišča v kapelico, ubirajoč naglo stopnice navzgor v stolp.

Že je pater na vrhu, zgrabi za vrv in z lin zadone nesrečo oznanjajoči glasovi zvonov.

— — — — — — —

Spodaj v mestu se zbirajo že prvi begunci z dežele. Gruče ljudi drve skupaj, napolnjujejo ulice ... Oglasijo se gongi. Odgovarjajo zvonovom.

Preplašeno bega ljudstvo sem in tja. Obupano, zmedeno. Nekateri vlačijo iz hiš razno opremo ter jo nalagajo na vozove, da ubeže pred poplavo. Nihče ne misli na obrambo. Mesto pametnih, treznih besed se glase samo tožbe in vzdihi. Vse misli le na beg.

Toda, kaj je to? Po cesti od misijonske postaje jezdijo kakor vihar konzul, Mavda, Kien-Lung in pater.

Nenadoma so tu, planejo skozi mestna vrata, med ljudi.

“Naprej, rešite nasip! Sicer je vse izgubljeno!” Kriči konzul, da mu že skoraj pohaja sapa. “Naprej! Kdo mi sledi?”

Med množico se pojavi nemirno valovanje. Ali se ne kesate, da ste žrtvovali zame vaš ga? Toda kmalu se jih odloči najprej nekaj, potem še nekaj in nazadnje vedno več in več. Zbero se krog konzula in njegovih spremljevalcev, pripravljeni ubogati njegov ukaz. In kakor da bi se zgodil čudež, je slika nenadoma čisto izpremenjena. Nekaj minut nato drvi proti nasipu pisana množica ljudi, tisoči in zopet tisoči ...

23.[uredi]

Na razjedenem nasipu mrgoli kakor v mravljišču. Tisoče rumenih teles cepeta po vodi, stotine njih izgube tla pod nogami, padejo v vodo, se zopet izkopljejo iz nje, pograbijo znova za lopate ter nadaljuje težavno delo. Razdrtina skozi katero drvi voda postaja vedno ožja in ožja.

Še par ur in veletok je premagan.

— — — — — — —

Zvečer sede vsi zopet ob žaru svetilke v misijonarjevi sobi. Mesto je rešeno; nasip je zopet trden.

Jutri pokopljejo starca.

Na mizi pred njimi leži čarobno se lesketajoč zlat obesek. Skrbno in nežno ga Mavda odpre in na mizo pade kos prastarega skupaj zvitega papirja. Kien-Lung ga dvigne. Vse glave se sklonejo nadenj.

Zemljevid ... na njem hribi in reke in v prastari pisavi zabrisana imena ... Afrika. Skozi sredino teče krvavordeča črta ... zverižena ... začenjajoča ob morju, končujoča globoko v notranjščini ... za gorami.

“Pot k zakladu sabanske kraljice!” vzklikne Mavda.

“Pot v Ofir!”

24.[uredi]

Preko hribovja, globoko v sredini portuglaske Vzhodne Afrike se pomika počasi samotna karavana. Z jezdeci na čelu in s parom velikih voz, katere vleče dvanajst močnih volov, se pomika proti severu, v skrivnostno osrčje kontinenta črncev.

Preko visokega pogorja, mimo katerega se pomika karavana, pihlja osvežujoč veter. V njem plapola zemljevid, katerega drži v roki eden izmed jahalcev.

“Visoka kopa pred nami mora biti Fura,” reče. To je konzul, a oba ostala, ki stojita poleg njega, sta Mavda in njen zvesti Kien- Lung.

“Glejte, konzul, zemljevid je pravilen,” se smeji Mavda veselo. “Skoro dospemo na cilj. Ali se ne kesate, da ste žrtvoval zame vaš enoleten dopust?”

“Tega ne bi storil niti tedaj, če ne bi našli tukaj drugega, kakor par zamazanih zamorskih bajt, gospodična Mavda. Kamor greš ti, hočem iti tudi jaz! Ne stoji mar tako zapisano v knjigi Rutovi?”

Hoče se pošaliti, toda njegova šala zveni preveč prisiljeno, zato govori hitro dalje, obračajoč pogovor v drugo smer.

“Kako frivolna je včasih igra usode. Nešteto raziskovalcev se je trudilo razkriti zlato mesto sabanske kraljice. Neštete drage ekspedicije so poizkušale razkriti to skrivnost, ne meneč se za vse težave in napore. Posrečilo se ni nikomur. Mi moramo že v najbližnjih dneh dospeti do ozemlja mrtvih mest, do katerih so prišli doslej le najsrečnejši raziskovalci.” Konzul dvigne roko ter pokaže v okolico. “Tod okrog je moralo biti nekoč zlata, kakor listja in trave. Še danes obratuje v angleški Rodeziji na stotine zlatih rudnikov. Takrat, v sivi preteklosti je moralo biti, kakor pripovedujeta angleška raziskovalca Hall in Neal, v obratu 75,000 zlatih rudnikov. Doslej se je ugotovilo v južni Afriki že nič manj kakor 500 mrtvih mest. Sodi se, da je vsa ta mesta zgradilo eno in isto ljudstvo, ki je pripadalo kulturni feničanski rasi. Zanesljivih dokazov o tem pa vendar še nimamo. Edino nemški raziskovalec Peters je bil tako srečen, da se mu je posrečilo najti tuintam kak falus, prastari simbol moške iznajdljivosti. Napisov te ali one vrste pa tudi on ni našel. Do gore Fura so raziskovalci prišli, gorovja proti severu pa ni prekoračil še nihče. Marsikateri izmed njih so padli pod orožjem vojščakov kralja Makombe, v katerega ozemlju se tudi mi že nahajamd. Drugi so se vrnili že poprej. Makombe nam mora pomagati, ali pa vsaj dovoliti prehod, sicer zadene tudi nas ista usoda kakor je zadela pred nami vse druge belokožce. Naš odposlanec z darovi bi se bil moral pravzaprav že vrniti. Upajmo, da smo našli milost v očeh njegovega črnega veličanstva.”

V grmovju ob poti se začuje tiho, pritajeno šumenje. Prastar razjeden obraz, obkrožen z valovitimi lasmi, se pokaže za trenutek izza zelenja; njegove žareče, kakor noč črne oči strme v jahače. Fantastična prikazen je to, kakor z drugega sveta. Preko glave ima čuden starec poveznjeno kožo panterjeve glave, v katere očesnih luknjah se bliščita dva kristala, okrog pleč pa mu visi ostali del pisane kože zveri ... Krog vratu mu visi polno amuletov; zobje, kremplji in mošnjički.

Kakor vizija se je pojavila nenavadna prikazen in prav tako v naslednjem trenutku tudi izginila.

“No torej!” reče konzul, “prvi opazovalec nam je že na sledu. Kmalu izvemo pri čem smo. Jahajmo dalje.”

Počasi se počne karavana zapet premikati.

Solnce je že visoko, ko se nenadoma prikažejo izza grebena nekega hriba bleščeče konjiče sulic.

“Prihajajo!” vzklikne Mavda. V naslednjem trenutku se pojavi pred njimi vrsta kakor neprodiren zid stoječih velikanskih črnih postav. Vsi trije zadrže istočasno svoje konje. Sedaj pade odločitev — življenje ali smrt.

In že v naslednjem trenutku se zgrne črna truma krog karavane. Krog osuple trojice skoče v divjem plesu brez števila nagih, le preko pasov z živalskimi kožami ogrnjenih, v solncu se bleščečih, velikanskih črnih postav s sulicami in ščiti v rokah.

Pomeni to vojno ali mir, izpolnitev ali smrt? — Mavdo spreleti tiha groza. Toda črnci še vedno ne pokažejo niti najmanjšega znaka sovražnosti. Sredi med plesom se naenkrat razmakne v ospredju krog črncev. Pot naprej je prosta. Med tem, ko po knatkem sporazumnem pogledu trojica zopet požene svoje konje, se zgrneta za njo obe krili črnih vojščakov, uvrsteč se v vojaško vrsto za pohod.

Kvalj Makombe čaka.

25.[uredi]

V daljini se končno prikažejo koče Misongve, rezidence kralja Makombe. Grupe črncev stoje pričakujoč pred prvimi kočami. Izmed njih se odloči močna postava ter zbeži v divjem diru proti karavani. Preko ramen nosi drog, na katerem visi nekaj belega, plapolajočega v vetru. Črnec teče h konzulu, katerega smatra očividno za poglavarja ekspedicije, pade pred njim na tla ter mu pomoli drog, s katerega sname konzul bel obesek. To je kraljevo pismo. Konzul ga polagoma prečita, bil je v začetku svoje diplomatske službe zaposlen nekaj časa v Laurenzo Marques, kjer se je naučil nekaj zamorskih dialektov. Pismo je kraljeva dobrodošlica.

— Čistejša, okrogla koča ob vhodu v zamorsko vas.

Večer je. Mavda, konzul in Kien-Lung izstopijo iz koče spremljani od dveh slug, nosečih nadaljne darove. Povsod gore baklje in ognji, fanatstična slika. Ko stopijo na pot, vodečo h kraljevemu bivališču, da ga posetijo, se zopet razvrsti za njimi truma črnih vojščakov, ki so doslej čakali pred kočo.

Na velikem vaškem trgu stoji Makombova palača: kompleks koč, ki so večje kakor ostale in ki obkrožajo veliko dvorišče, ki je napolnjeno nališpanih veličin kraljestva. V sredini pred vrati največje koče sedi s podvitima nogama na kožah divjih zveri kralj. Ko dospo Mavda, konzul in Kien-Lung na dvorišče, zadoni nepopisno vreščanje. Levo in desno bijejo godci na svoje primitivne instrumente, gostom nasproti pa pleše skupina polnagih žensk. Sužnji prineso kože divjačine ter jih razprostro v polukrogu pred veličanstvom. Na konzulov migljaj skočita nosača na pogrnjeno mesto, padeta na tla ter položita pred kralja darove: puške, strelivo, blago in nazadnje najboljše, najdragocenejše: par steklenic pravega šampanjca.

Kraljev rejeni obraz spreleti zadovoljen nasmeh. Tiho vzdigne svoje desnico.

Belokožci so dobrodošli.

Kralj zamahne vdrugič z roko in nemir se spremeni v globok molk.

“Kaj naj storim za vas? Odkod prihajate? Kam greste?” reče Makombe s prijaznim glasom, ko se mit trojica pokloni ter sede na razgrnjene kože.

“Prihajamo iz daljnih dežel preko morja,” odgovori konzul, “ter gremo k mestom mrtvih. V njihovih razvalinah bomo iskali znake onih, ki so bili nekoč njihovi prebivalci.”

“Zlato iščete!” reče Makombe smeje. — “Vem! Vsi belokožci, ki pridejo preko morja, hočejo zasužnjiti nas zamorce in poiskati zlato. Oni, ki so prišli k nam z namenom nas zaslužnjiti, so izginili. Moji vojščaki more hitro! Vas pa je premalo! Vi ne mislite na vojno.” In kralj se zopet smeje. “Bilo bi pa tudi brezplodno in čeprav bi vas bilo toliko, da bi pokrili vse naše gore.”

Za kraljem se za trenutek pojavi fantastična postava starca, katerega je bil opazil poprej konzul v grmovju ob poti. Se pojavi, se zareži in zopet izgine.

Nenadoma pade Makombov pogled zopet na pred njim izložene darove. Slava šampanjca je bila morala prodreti tudi že do njega, kajti njegove oči zažare v posebnem veselju, ko pograbi za eno izmed steklenic. Nenadoma zamahne ukazujoče z roko krog sebe.

Kralj hoče biti sam.

V trenutku izginejo vsi veljaki kraljestva, vojščaki, muzikanti in ženske. Samo Makombov najboljši sin, postaven, kakor ebenovina, črn bantuški zamorec in stari čarovnik ostaneta.

“To je moj sin in dedič!” predstavlja Makombe. “Vaš prijatelj je, kakor jaz. To pa je mož, ki nam dela dež in nas spravlja z bogovi.”

Čarovnik se poklani s škilečim, nezaupnim pogledom.

“Sedaj smo sami; ni treba, da vidijo vojščaki, da kralj pije. Sedaj bomo poskusili vašo pijačo, moji beli prijatelji!”

In kralj da prvo steklenico šampanjša sužnju, ki čaka za njim.

Šampanjec je vroč, vendar pa se že pri prvem požirku zadovoljno raztegne kraljev črni obraz. Mavda, konzul in Kien-Lung si natočijo iz druge steklenice v kozarce, Makombe sam pa ne ljubi takih nepotrebnih zavlačevanj, ampak nastavi enostavno kar celo steklenico na usta. Ko je prazna, se udari zadovoljno po kolenih ter se pomakne bližje konzua.

“Moji prijatelji ste in jaz sem vaš, zato vedite, da niste prišli zaman v mojo deželo. O, jaz vem o mrtvih mestih več, kakor se vam sanja. Makalamba se imenujemo, sinovi velikega Solnca. Ljudstvo je neumno in ima kratek spomin. Nihče ne ve, zakaj se tako imenujemo. Jaz pa, kralj Makombe, vem. Nekoč pred mnogimi in mnogimi leti je bilo Solnce tu veliki bog, kateremu je pripadal svet in mesta, ki so sedaj mrtva in zapuščena, so bila takrat polna ljudi. Nad njimi je vladala kraljica. Njeno telo je bilo kakor svetla slonovina, njena modrost je bila slavna, njeni vojščaki so bili hrabri. Vsa njena oprava je bila iz zlata. Toliko zlata je bilo v njeni državi, da so celo z one strani morja prihajale Lidije, da si ga zamenjajo za drugo blago. Jaz sen? njen potomec.”

Makombe se udari po prsih. “Kri velike kraljice iz Simbabije se pretaka po mojih žilah.”

In pod vplivom premočne nenavadne pijače pričenja ihteti.

“Vsi so mrtvi, sinovi velikega Solnca. Samo jaz še živim. A čarovniki nas hočejo ogoljufati!” in kralj iztegne svojo velikansko pest proti starcu. “Pravijo, da tam za gorami žive še drugi sinovi kraljice, razen mene. Toda kdo jih je videl? Nihče! Nihče izmed radovednežev, ki so se napotili tja, se ni več vrnil. Jaz sam sem njen sin, jaz ... veliki Makombe!”

Z enim samim skokom je čarovnik pri konzulu. Njegove oči se upirajo sedaj v enega, sedaj v drugega ter obstanejo končno na Mavdi.

“Vem, da hočete k sinom velikega Solnca! Našli jih ne boste, ako vam jaz ne pomagam. Jaz edini poznam pot. Toda, ako hočete, da vam pokažem pot, mi morate darovati veliko čarovnijo, katero nosi bela žena okrog vratu!”

Prestrašena zgrabi Mavda za verižico, na kateri visi dragocen, zlat obesek. Že iz starčevih poželjivih pogledov spozna, kaj hoče, čeprav ne razume njegovih besed.

“Videl sem veliko čarovnijo, ki je skrita v obesku ... tam doli ob potu, ko ste jo vprašali za svet,” šepeče starec s strastnim glasom. “Dež je v tem letu izostal. Da prisilim bogove, da nam dajo zopet dež, potrebujem močne čarovnije. Dajte mi jo!”

Njegova krempljasta roka se iztegne poželjivo proti Mavdinemu vratu. “Potem izveste vse, kar vem!”

Razkačen plane konzul kvišku ter sune starca stran.

“Mi nimamo nikake čarovnije! Ne predrzni se dotakniti bele žene!”

Čarovnik se zvije kakor udarjen gad.

“Makombovi gosti ste,” mrmra. “Nihče vas noče oropati vaše lastnine. Toda, ako hoče bela žena najti pot ...” njegove oči se še vedno zadirajo v Mavdine, “izve zanjo v koči velikega povzročevalca dežja!”

Mavdi se zdi, kakor da prodirajo čarovnikovi pogledi globoko v njeno notranjost, kakor da razjedajo njeno voljo. Hitro zapre oči. Toda niti sedaj se ne more ubraniti čudne zaspanosti in nemoči, katere doslej še ni poznala, temu skrivnemu vplivu, ki jo vedno bolj premaguje ter jo od sekunde do sekunde dela vedno bolj zmedeno.

“Stari slepar!” čuje vzklikniti konzula.

“Pojdimo!” zašepeče ter iztegne roke, kakor da bi se hotela ubraniti teh čarovnih, prodirajočih oči, ki bogvedi odkod še vedno strme vanjo.

26.[uredi]

Noč je. V vasi vlada mir. Poln mesec meče svoje široke, bele žarke preko pokrajine. — Pred kočo belih stoji Mavda. Nepremično gleda v noč, naravnost v daljino, kakor mesečnica.

Tam gori, kaj je to? Za prvo vaško kočo ... Ali ne žare tam prodirajoče oči, oči starca, povzročitelja dežja?

Počasi, kakor prisiljeno, obrne Mavda glavo proti oni strani, kjer stoji starec. Njene oči iščejo. Polagoma se počenja pomikati dalje. Prav počasi, korak za korakom. Starčeva postava se trenutek skrije, pa se zopet prikaže tam gori, dlje, obstane za hip, prodira s svojimi žarečimi očmi skozi noč, proti Mavdi, a se zopet oddalji, umikajoč se k poti vodeči iz vasi k majhni, samotni koči.

Mavda mu sledi mehanično, brez volje, korak za korakom. Senca čarovnika izgine skozi nizek vhod v kočo. Sedaj je tudi že Mavda na vratih, se za trenutek ustavi, pogleda boječe krog sebe, potem se skloni, premagana od močnejše čarovne volje ter izgine v temini koče.

Za zastorom, ki deli kočo belih, spita smrče konzul in Kien-Lung. Nenadoma se Kien- Lung zdrzne. Sanja? Ali se je na nasprotni strani zastora res nekaj zganilo? Prisluškuje. Ne, nič se ne gane. Ne čuje se niti najtišjega dihanja Mavde. Prevzet od čudnega nemira vstane Kien-Lung, stopi k zastoru, ga nalahno dvigne ...

Mavdina postelja je prazna.

“Kje je Mavda?! Kien-Lung se zgrabi za glavo. Je šla li Mavda sama ven v noč?

Prestrašen plane ven. Prazna in tiha leži pred njim od mesečine obsijana vaška cesta.

Kien-Lung premišlja ...

Ali ni bil zaprosil zvečer čarovnik za obesek z dragocenim načrtom? Ali ni morda on odvedel ali izvabil Mavdo ven, da ji odvzame “veliko čarovnijo? ...”

In hipoma mu je jasno. Nikjer drugje ne more biti, kakor v starčevi koči.

Toda kje je ta koča?

Za trenutek pomišlja, ali naj bi vzbudil konzula, toda le za trenutek, kajti potem se premisli.

Ne! Mavda naj izve, da jo lahko reši on sam brez konzula, katerega prisotnost pač mora molče trpeti, čeprav mu postaja vedno v bolj neprijetna.

Sredi vasi gotovo ne stoji starčeva koča. Kien-Lungave oči blodijo iščoč po okolici. Tam gori, za vasjo, stoji napol razdrta koča, okrašena s čudnimi emblemi: nobena druga kakor ta ne more biti.

Kien-Lung pripravi samokres, katerega je bil, ko se je vzbudil, automatično vzel s seboj. Z velikimi skoki ubere pot proti čarovnikovi koči.

— —V koči, napolnjeni s fantastičnimi predmeti čarovnika, skozi katere raztrgano streho padajo žarki mesečine, sloni Mavda ob steni, nepremična, kakor kip. Pred njo stoji starec, zadirajoč vanjo svoj pogled. Počasi dvigne svojo koščeno roko ter jo iztegne proti Mavdi.

“Čarovnija, ki ti visi na vratu, je moja!” spregovori s pritajenim, ledenomrzlim glasom. “Izročiti mi jo moraš, bela žena! Takoj mi jo moraš izročiti! Hočem!!”

Mavda ga gleda še vedno z zmedenim, plahim, onemoglim pogledom. Potem dvigne polagoma centimeter za centimetrom svoje roke, si sname verižico ter jo izpusti na tla.

Starec se sklone, strastno, poželjivo prime za obesek ter ga skuša odpreti. Končno se mu posreči. Starec se zdrzne od neznanega strahu, toda njegove oči žare v razkošnem zadovoljstvu. S tresočimi prsti potegne iz njega papirnati zavitek.

V naslednjem trenutku visi obesek zopet na verižici krog Mavdinega vratu.

“Pojdi!” reče starec ter zopet iztegne roko.

Toda še predno se Mavda zgane, odskoči zavesa izpred vrat in v kočo skoči Kien-Lung.

“Gospodična Mavda!” krikne. “Kako ste prišla sem?! Vam je kdo storil kaj žalega?”

Pri zvoku Kien-Lungovih besed se Mavda zdrzne. Njeno telo spreleti čuden sunek, zgrabi se za glavo in se v trenutku zopet zave.

“Kje sem?” jeclja, ozirajoč se začudeno krog sebe.

Kien-Lung dvigne samokres ter stopi k čarovniku.

“Kaj počenjaš ž njo?” zavpije nanj. “Čemu si jo zvabil k sebi?”

Toda starec ga ne razume, v strahu iztegne kvišku le roke, kakor da bi hotel prisegati.

“Morala sem priti v sanjah sem,” reče Mavda tiho, še vedno zmedeno. “Ničesar se ne spominjam.” Potem stisne Kien-Lungu roko. “Hvala vam, da ste prišli.”

Ko sta zopet zunaj, seže prestrašene z roko po obesku. Ne, obesek visi še vedno na svojem mestu, nedotaknjen kakor prej.

27.[uredi]

Tihota vlada v koči povzročevalca dežja. Nenadoma pa se zgane zavesa pred vhodom in par iščočih oči se zazre v od mesečine razsvetljeno noč.

Cesta je prazna. Tujci so izginili.

Takrat preseče tišino žabjemu kvakanju podoben glas. Enkrat, dvakrat, trikrat. Iz daljine odgovarja temu enak glas. Iz noči se pojavi črna postava ter izgine v koči.

V koči povzročitelja dežja sedita v zaupen pogovor zatopljena Makombov sin in čarovnik.

“Ti ljubiš belo ženo. Bogovi so mi razodeli. Bogovi pa so mi povedali tudi, da jo ljubita oba tuja moža. Ako jo hočeš dobiti, potem moraš onadva spraviti s pota! Vzel sem jim njihovo veliko čarovnijo. Tu je, vzemi jo. Toda pazi nanjo. Bogovi sedaj ne bodo pomagali njim, ampak nam. Ako se napotijo dalje, jim moraš slediti, tiho, kakor duh. Ali mi hočeš obljubiti, da jim boš sledil, da boš umoril belokožca? Mogoče bodo že jutri razkrili, da nimajo več velike čarovnije. Ako se vrnejo nazaj, bo Makombe žalosten, da so bili ravno pod njegovim varstvom okradeni in pomagal jim bo pri iskanju. Potem bo tudi bela žena zate za vedno izgubljena. Hočeš torej?” Čarovnikov glas postaja vedno bolj strasten in nemiren.

“Hočeš?!”

V mladem črncu se bije hud boj. Ali naj to stori? Tujci so vendar pod kraljevo zaščito!

Toda končno premaga strast, ki se mu je vzbudila do bele žene, vse pomisleke.

“Hočem!” mrmra. “Bela žena mora postati moja. Tujca morata umreti ...!”

In z obupno odločnostjo sprejme iz starčevih rok čaroben amulet.

“Hočem!”

28.[uredi]

Še ko se že dani, sede Mavda, Kien-Lung in konzul v svoji koči ter se posvetujejo. Tu se dogajajo stvari, katerih ni mogoče proumeti. Kien-Lung in konzul izprašujeta Mavdo vedno znova, kaj se je zgodilo ž njo in kako je prišla v čarovnikovo kočo, toda odgovoriti jima ne more. Od onega trenutka, ko je bila sedela na dvorišču kraljeve koče, pa do onega, ko jo je našel Kien-Lung pri čarovniku, se ne spominja ničesar. Pozna li stari povzročevalec dežja skrivnostne moči, s katerimi jo je proti njeni volji in ne da bi se zavedala, kaj dela, speljal k sebi, da ji odvzame “čarovnijo?” Je li znana tudi bantuškim zamorcem skrivnost hipnoze; ali je Mdvda le sanjala ter se v sanjah napotila sama slučajno v čarovnikovo kočo? ...

Ko vzhaja solnce, vedo če ravno tako malo, kakor prej; kako naj bi si razložili to skrivnost. Samo eno vedo, da bi pritožbe pri kralju Makombi prav malo izdale, posebno ker ni za to nikakih dokazov. Radi tega sklenejo kolikor mogoče hitro odpotovati dalje.

Že prejšnji predpoldan je uporabil konzul kratek odmor za to, da je s starega rabijevega zemljevida prerisal nadaljno pot preko Misongve na moderen angleški zemljevid. Ko sede pri zajtrku, se pojavi nenadoma nova težkoča. Vodniki in vozniki izjavijo namreč enoglasno, da so se dogovorili spremljati jih le do sem in da radi tego pod nobenim pogojem nočejo več dalje. Vse pregovarjanje in obljubljanje povišanja nagrad ne pomaga nič.

“Nahujskani so,” reče konzul. “Včeraj še nobeden ni mislil na to, da bi se vrnil. Poskrbeti moramo, da si najdemo tu novih spremljevalcev in voznikov. Makombe nam jih mora preskrbeti.”

Bilo je že pozno popoldan, ko so bile dovršene poslovilne svečanosti ter preskrbljeni novi spremljevalci.

“Pravi obešenjaki,” je zamrmral konzul, ko so se mu predstavili. “Toda nič ne pomaga, izbirati ne moremo.”

Pred vasjo stoje vozovi, pripravljeni za odhod; pred njimi čakajo vprežni voli. Tu se prikaže še enkrat Makombe s svojim spremstvom.

“Vaš prijatelj sem,” reče. “Hodite srečno in pridite zopet. Naj vam bo sreča milejša, kakor je bila vašim prednikom.”

Konzul uvidi, da ne gre drugače, kakor da potegne z voza še poslednjo steklenico šampanjca ter nekaj steklenic ruma. Treba je piti na srečen povratek. Makombe čaka na to in ž njim vred čakajo njegovi veljaki. — Konzul hoče poklicati spremljevalce, da mu pomagajo, toda nikjer ni nobenega. Vsi so nekam izginili, pusteč vozove in živino. “Lepa zalega!” mrmra med zobe ter si pomaga sam.

Spremljevalci se stiskajo za čarovnikovo kočo, stikajo glave skupaj ter poslušajo zdaj čarovnika, zdaj Makombovega sina, ki jim nekaj pripovedujeta. Potem izginejo kakor sence mimo plotov nazaj k vozovom.

Komaj tedaj, ko izpijejo črni veljaki s svojim kraljem poslednje kapljice opojnih pijač, se pojavita med njimi čarovnik in kraljev sin. Istotako so tudi spremljevalci zasedli Vsak svoje mesto, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Konzul se dela, kakor da njihove odsotnosti ne bi bil opazil. Prepir prvi dan pomeni nesrečo.

Torej naprej!

In med tem, ko stoji kralj Makombe majestetično med svojimi dvorjaniki, ki ga obkrožajo spoštljivo v primerni razdalji, potegnejo voli vozove, kolesa se zavrte in karavana se prične pomikati. Mavda, konzul in Kien- Lung jahajo spredaj, mahajoč z robci v poslednji pozdrav kralju Makombi.

Misongve izgine.

Naprej proti severu vodi pot. Naprej, v deželo zlata.

29.[uredi]

Severno od Misongye postaja pokrajina vedno bolj hribovita. Visoka kopa Fure izgine na nižjim osprednjim gričevjem. Samo kompas in zemljevid kažeta še pravo smer. Le desno in levo se prikazuje vedno več razvalin nekdanjih stolpov in zidovja, dokler se proti večeru ne prikaže pokrajina, podobna eni sami velikanski razvalini davnega selišča.

“Prvo mesto mrtvih,” reče konzul, “na pravi poti smo.” Z nastopajočim večerom postaja vedno bolj mrzlo. V svoje površnike zaviti jahajo trije prijatelji dalje, včasih za kilometer pred počasnimi vozovi. Pogovor pričenja vedno bolj zastajati, kajti vedno bolj zanimivi postajajo ostanki davne prošlosti. Tu stoji hrib, katerega je bila nekoč človeška roka čisto spremenila v terase. Globoko od vznožja pa vse do vrha se vzpenjajo samo stopnjičaste ploskve, podprte tuintam z razjedenimi in deloma razpadlimi zidovi. Tam se vzpenja po kameniti vzdolbini v ostrih zavinkih še vedno dobro ohranjena pot. Na mogočnih granitnih plasteh leži navidez brez sistema zloženo kamenje. Toda, ako se ga pogleda od blizu, so to čudni umetno zgrajeni spomeniki. Na pobočjih se prikazujejo vedno češče jame, pred katerimi leži nakopičena predelana ruda. Globoki hodniki vodijo v osrčja hribov, izgubljajoč se v temini.

Zlati rudniki mrtvih!

“Kdo je vse to zgradil?” vpraša konzul enega izmed misongških spremljevalcev.

“Lapa mefamba mazimo, basso,” odgovori črnec:

“To so zgradili duhovi.”

— Zgodaj se vstavijo potniki. Kakor je bil dan tih, tako je noč glasna. Povsod v okolici se porajalo skrivnostni glasovi.

Tesno stisnjeni skupaj, sede krog ognja spremljevalci, šepetajoč skrivnostno med seboj. Ne upajo si spati, boje se mrtvih.

Tudi Mavda, konzul in-Kien-Lung dolgo ne morejo zaspati. Strah jih ni, toda notranji nemir jim ne pusti zadremati. Mrtva dežela je odprla svoja vrata. V nekaj dnech že mora pasti odločitev, ali je mogoče dvigniti skrivnostni zaklad, ali pa bo ostal za vedno skrit človeškim očem, kakor vsa dolga dosedanja tisočletja.

— — Solnce stoji že visoko, ko zaprosi naslednjega dne konzul nenadoma Mavdo, naj mu pokaže stari zemljevid. Zaznamki poti na novem končujejo.

Mavda sname verižico ter odpre obesek ... Toda — Mavda krikne prestrašeno ...

Obesek je prazen.

“Zemljevid je izginil,” vzklikne.

V divjem diru se pode misli preko njene glave.

“Izgubila ga nisem, to je nemogoče. Obesek se ne more sam od sebe odpreti. Zemljevid je ukraden!”

S pobledelimi obrazi zadržita konzul in Kien-Lung svoja konja.

“Torej vendar!” mrmra Kien-Lung. “Čarovnik ga ima, nihče drugi. Kako je mogoče, da nismo že prej mislili na to!”

Posvetovanje. Ali naj gredo nazaj k Makombi zahtevati zemljevid, edini kažipot do skrivnosti, do zaklada? ...

Toda ali more sploh Makombe pomagati, tudi ako hoče? Kdo more starca siliti, da vrhe “čarovnijo,” ako je enostavno utaji? Verjetno je le eno, da bi povratek pomenil lahko nasilen konec ekspedicije. Starec bi jih bil s svojimi pripadniki lahko zahrbtno napadel in pobil.

Ali naj gredo dalje brez zemljevida?

“Jaz sem zato, da gremo vkljub temu dalje,” reče konzul, ki tudi sedaj ne izgubi glave, “mi vemo, da je Fura naš cilj, do katerega moramo priti, kajti mesto kraljice mora ležati tik za njim. Na vse zadnje pa,” če nam vse izpodleti, se itak še lahko vrnemo nazaj v Misongve h kralju Makombe, da ga poprosimo za pomoč. Druge rešitve ni!”

Mavda mu pritrdi, kljub izgovoru Kien- Lunga, ki se ne strinja s tem potovanjem v. negotovost.

Konzul skliče skupaj vodnike teh jih vpraša, če poznajo pot. do Fura, ki leži še vedno skrit za gorami na severu. Vodniki prikimajo. Pot poznajo, seveda, in tujci se jim lahko čisto mirno zaupajo.

In tako gre karavana zopet dalje.

Pokrajina postaja vedno bolj divja, vedno bolj mrtva. Povsod štrle kvišku razvaline in gole skale. Pot postaja vedno bolj utrudljiva ter se končno čisto izgubi. S težavo vlečejo voli težke vozove preko udrtin in kamenja.

Zvečer četrtega dne se morajo ustaviti ne da bi bili le enkrat napojili žejne živali. Že od prejšnje noči so vodne vreče prazne. Konzul pošlje spremljevalce v okolico, da poiščejo vodo, a njihovih muzajočih se obrazov ne zapazi. Pa tudi tega ne opazi, da privlečejo črnci, ko on, Mavda in Kien-Lung od napora in žeje izmučeni zaspe, iz skritega kota voza posodo polno vode, s katero se napajajo.

30.[uredi]

Napočil je naslednji dan. Neusmiljeno pripeka solnce na golo pokrajino.

Le s težavo se držita še konzul in Kien- Lung pokonci, pa tudi konji postajajo vedno bolj onemogli.

Mavdi pohajajo že poslednje moči. Konzul in Kien-Lung jo morata podpirati, da ne pade s konja, toda vkljub temu ne toži. Nazadnje pa se vendar ne more več premagati ter zaprosi, naj jo pustita na voz.

Zaželjeni vrh Fura je še vedno skrit za gričevjem.

Četrti dan omagajo tudi voli ter odpovedo službo. Z iz gobcev iztegnjenimi jeziki in glavo sklonjeno nizko k tlom, obstoje sredi pota in niti bič jih ne spravi z mesta.

“Sami moramo poiskati vodo,” reče konzul v skrbeh, “tako ne gre dalje.”

Smrtna tišina vlada povsod, ko se karavana poslednjič vtabori.

Ako tudi danes ne bo vode, potem je vse končano. Težkega srca odjahata konzul in Kien-Lung v okolico iskat vode, dočim ostane Mavda na vozu.

Komaj izgineta onadva za prvim gričem, postanejo spremljevalci živahnejši. Kakor režeče pošasti stopijo k vozu, na katerem leži Mavda, vtaknejo svoje glave skozi odprtino zastora, pogledajo na svojo žrtev, ter izginejo.

Trenutek — in Mavda je sama.

Črnci beže nazaj, odkoder so prišli.

Krog Mavde vlada grobna tišina. Skuša se dvigniti ; sluti izdajo. Toda onemogla se zgrudi nazaj na svoje ležišče. Objame jo tema, v kateri ji ugasnejo vse misli, se izgube, kakor v labirintu. Polašča se je omedlevica.

Kako dolgo je spala, ne ve. Odpre oči. Zbudil jo je šum.

Lahno se pregiblje šotorovina, se dvigne.

Črn obraz zarezi vanjo.

Makombov sin!

Njegove oči žare, njegov obraz pači strast. Hlastno iztegne roko proti njej.

“Vode,” mrmra Mavda, “vode.” Tu se črnec zdrzne. Za trenutek stoji omahujoč, premišljevaje. Bela žena mu bo umrla v rokah, če jo odnese. Bela žena bo umrla od žeje. Bela žena mora dobiti vode.

Zopet premišljuje. Tuji možje so daleč, oni ne poznajo skritega studenca, za katerega ve on. Iskali bodo še dolgo, morda cele ure a našli ne bodo nič. Za napad preostaja še vedno toliko časa, kolikor hoče on, Makombov sin.

Belo ženo mora rešiti, ako jo noče izgubiti za vedno.

Končno se vendar odloči ter odhiti z dolgimi koraki v smer skritega studenca.

Toda zgodi se drugače, kakor je mislil. Komaj je izginil Makombov sin, že se prikažeta konzul in Kien-Lung na svojih konjih tostran obronkov severnega gričevja. Imela sta neverjetno srečo, našla sta vodo, skrit studenec, o katerem je mislil Makombov sin, da je znan le njemu.

V brzem diru jahata proti taborišču, noseč s seboj vodo.

“Vode,” krikne Mavda v onemogli nezavesti.

Streseta jo. Konzul ji ponudi vode, med tem ko napaja Kien-Lung konje.

Z dolgimi požirki in s še vedno zaprtimi očmi pije osvežujočo tekočino in zavest se ji nagloma zopet vrača.

“Makombov sin je tu,” šepeče. “Umoril vaju bo; prišel je, da me uropa. Bežati moramo!”

Konzul se ozre naokrog; povsod vlada mir, nič se ne gane. O spremljevalcih ni nikakega sledu.

“Kmalu bo nazaj,” reče Mavda, ki je zopet pri polni moči. “Naprej moramo, naglo, kolikor mogoče naglo!”

Konzul pogleda Kien-Lunga, Kien-Lung konzula.

“Naprej torej,” reče odločno konzul, dvigne Mavdo na konja in skoči sam nanj.

“Naprej!” krikne konzul.

Izza razvalin na jugu se zablešče konice sulic. — Truma črncev drvi v strnjenih vrstah z dolgimi, naglimi koraki in s huronskim kričanjem proti jahalcem.

Garda Makombovega sina, ki se sedaj tudi sam pojavi ob taborišču. Njegov obraz je ves spačen od srda.

“Naprej!” zatuli, prispevši k vojščakom, kazaje z roko za bežečimi.

31.[uredi]

V polni lepoti leži v solncu visok vrh Fura. Z njega se vali kakor oblaček, umazan dim. Ob njegovem vznožju se leskeče jezero. Proti njemu drve konji.

Tam spredaj na obrežju leži mala vasica. To si izberejo bežeči za cilj.

Pred bornimi kočami stoje v gručah začudeni ribiči. Še nikoli niso videli belih ljudi. Od začudenja in groze se vržejo na tla tiščoč glave v pesek.

“Tam, tam leže čolni!”

Konzu in Kien-Lung ustavita konje ter skočita na tla. Konzul dvigne Mavdo na roke in že v naslednjem trenutku so vsi trije v čolnu, ki se pod krepkimi udarci vesel zamaje in oddalji.

Preplašeno vihrajo konji ob obrežju, planejo v vodo, hočejo plavati, se prestrašijo in se vrnejo zopet nazaj na obrežje, kjer tresoč se obstanejo.

Gori na pobočju, ki se spušča proti jezeru, se pojavijo zasledovalci.

Čoln ubeglih se s polno brzino pomika pod krepkimi udarci vesel preko gladine. Na obrežju postaja vedno živahneje. Črna druhal se je pripodila do vode, zasedla čolne. Eden m drugim se odločajo od obrežja, zdrve za preganjanimi.

Že se spuščajo nad pokrajino prve večerne sence, toda divji lov se še vedno nadaljuje.

Lov preko jezera proti vznožju Fura.

“Semkaj,” kliče konzul. “V reko moramo!”

Iz jezera se odceplja ozek odtok. Čolni zasledovalcev so že blizu. Preko vode se že čujejo razburjeni kriki črncev, vspodbujajoči k čim hitrejšemu veslanju.

Tedaj zdrvi čoln z bežečo trojico v odtok.

V prvem čolnu zasledovalcev sedi star ribič, vzeli so ga s seboj, da jih vodi. Nenadoma plane starec kvišku, zakrili z rokama, kriči obupano: “Ne naprej! Ne naprej! Ne v odtok! Tam prebivajo bogovi, ki požro vsakogar. Izgubljen je vsak, kdor si drzne vanj. Bogovi so vam že zamračili um. Zblazneli ste. Končano je.”

In v naslednjem trenutku je starec že z glavo naprej v vodi.

Klik groze spreleti trumo zasledovalcev. Vsa vesla se naenkrat povesijo. Z groze polnimi očmi se spogledajo zamorci.

“Naprej!” tuli Makombov sin, “ali ste otroci, da se bojite strahov? Naprej! Ne uidejo nam!”

Toda nihče črncev ga ne posluša več. Kakor blazen udarja Makombov sin po prvih veslačih, ki jih doseže. Veslači se sklonejo, a zganejo se ne.

“K vragu z vami,” vpije. “Tudi brez vas grem lahko dalje!”

In nagloma pomeče spremljevalce s čolna v vodo, zgrabi sam za vesla ter jih upre v vodo.

In dalje zdrvi olajšan čoln.

32.[uredi]

Strmo se dviga pobočje Fura proti nebu. Vedno boljinbolj se zožuje med skalnatimi stenami drveča mala reka. V vedno novih krivuljah si utira pot. Vedno bolj deroč postaja njen tok. Včasih se zdi, kakor da izgine med stenami, toda vedno še teče dalje in dalje.

Konzul in Kien-Lung sta že davno izpustila vesla. Zgrabita jih le tuintam, da naravnata čoln zopet v sredino toka, ki ga nese dalje, dalje v divjem plesu.

V drugem čolnu sedi Makombov sin sam, njegove oči zasledujejo s plamtečim žarom bežeči plen, da ga ne izgube z vidika.

Tok, ki nosi čolna, postaja vedno bolj deroč. Oster ovinek zakrije pogled s čolna na čoln. Že mislijo bežeči, da so ostali sami, toda v naslednjem hipu pridrvi preko ovinka zopet tudi čoln črnega zasledovalca.

Dalje, vedno dalje!

Vedno ožja postaja soteska, vedno višje se dvigajo ob straneh skalnate stene, vedno manjši postaja nad njimi košček neba, edina priča, da tam zunaj, izven kaosa vode in skal, živi nekje še drug, lepši svet.

Dalje vodi pot, vedno dalje.

Hitreje, vedno hitreje.

Nenadoma izgine nad njimi tudi še poslednji košček nebesne modrine.

Nenadoma jih objame mrak, se umakne solnčna svetloba čudnemu, grozotnemu odsevu valov.

Nenadoma grmi v ožino stisnjena reka dvakrat, trikrat bolj kakor prej.

“Pod Furom smo!” kriči konzul. Toda njegove besede zamro neslišno v strašnem šumenju vode, ki buta ob skalovje, ki jih obkroža.

Kljub temu pa Mavda in Kien-Lung razumeta, kaj misli konzul. Njegov prestrašen pogled jima pove vse.

Fura leži nad njimi. Reka jih peha v divjem lovu v osrčje zemlje.

Ali je to vhod v kraljestvo kraljice Bilkis? Sabanske kneginje?

Ali je pot v smrt?

Mavda leži nepremično na dnu drvečega čolna; oba moža stojita ob veslih, loveč ravnotežje. Z obrazov jima curlja vroč znoj. Z nadčloveškim naporom se borita proti neusmiljenim stenam skalovja.

Nenadoma se zdrznejo.

Za njimi krikne nenavaden, nečloveški glas, odmevajoč v votlinah podzemskega toka, kakor glas zblaznele predpotopne živali. Krik Makombovega sina ...

Šumeč in bobneč drvi voda nezadržno dalje v globino zemlje.

Vedno ožja in ožja postaja struga razbesnele reke. Nižje in nižje se spušča nadnjo grozeči strop oboka.

Konzul in Kien-Lung se morata skloniti, tako nizek postaja obok.

Toda reka drvi dalje, dalje. Ure, mogoče ... mogoče samo minute. Že zdavno je zamrl pojem časa za krmarje izgubljenega čolna.

Vedno topleje postaja.

Vroče, vedno bolj vroče.

Čudna zaspanost se jih polasča. Le z naporom poslednjih sil zamorejo uravnati čoln.

Tu, nenadoma, spredaj ... Kaj je to?

Zamolklo, grgrajoče grmenje preglaša šumenje vode.

Kien-Lungov obraz se spremeni od groze, sklone se h konzulu ter mu krikne na uho:

“Vulkan!”

“Vulkan!!”

Čudni odsevi padajo s stropa na plešoče valove, iznad katerih se dvigajo plameni, sedaj poedini, potem vedno gostejši in gostejši, se dvigajo in zopet zamirajo.

reko. Trepetajoč od groze se vležeta konzul in Kien-Lung v čoln.

Čoln zdrvi v sredino žarečih razpoklin.

Objame jih peklenska vročina.

Voda začne vreti. Mavda iztegne, da bi se ohladila, roko preko roba v vodo, toda s krikom groze jo potegne naglo zopet nazaj.

Tudi voda gori!

Zdaj so sredi prvih plamenov. Presušen lesen čoln začne pokati.

Begunci odpro usta ... toda iz njihovih izsušenih grl ni glasu.

Vedno topleje postaja. Še zrak sam je vroč, kot ogenj.

Kakor cunje jim pada obleka s teles.

Dihanje postaja vedno težje. Obupno odpirajo begunci usta, toda mesto zraka vdihavajo ogenj.

Še nekaj minut, samo še nekaj sekund in potem mora biti vsega konec!

Krčevito stisnjene trepalnice skušajo ubraniti oči pred ognjem.

Mavda pade v nezavest.

Kien-Lung se zgrudi kakor mrtev.

Samo konzul še vztraja, boreč se z zadnjimi ostanki moči.

Le v tem trenutku še ne sme izgubiti volje, ne sme omagati!

Tedaj nenadoma, tam! Ali je le vizija izmučenih možganov? ... Lahna svetloba, podobna dnevu, se zasveti skozi žarečo meglo.

Vročina pojenjuje meter za metrom. Šibkejše postaja grgranje vode.

Počasi centimeter za centimetrom se dviga obok.

Mavda in Kien-Lung odpreta oči, ko ju obveje prvi hlad.

Dalje drvi čoln skozi tunel, še hitreje kakor doslej.

Ognjena megla se izgublja.

Kakor, da preživljajo večnost, se zdi trojici. Nikakor ne morejo verjeti, da so ubežali peklu. Komaj sedaj se zavedajo nepopisne nevarnosti, v kateri so se nahajali.

Tedaj postaja ohlajen vodni tok vedno počasnejši, čoln ne drvi več s prejšnjo naglico in končno priplava zopet v zunanjo svetlobo.

Pred njimi leži tiho jezero, prekrito z ogromnim domom iz snežnobelega mramorja, dvigajočega se nad skalami prastarega sveta. Osupli opazujejo potniki čudežno sliko. Še vedno se ziblje čoln, dokler se naenkrat ne ustavi.

Iz mlečnobele vode se dvignejo velikanske luskinaste glave.

Prastari krokodili, eden tesno ob drugim.

Preko mramornatih pločnikov obrežja tekajo v bele halje zavite postave.

Rešeni so!

Rešeni!!

Z onemoglo roko zgrabi konzul za veslo. Par udarcev in čoln pristane.

S šibečimi se koleni pomaga konzul Mavdi na suho. Onemogla se nasloni na velik mramornat steber. Tudi Kien-Lung stopi na breg.

Nalahno gugajoč se odziblje prazen čoln, obdan od luskinastih krokodilov nazaj na sredino srebrnega tolmuna.

Rešene potnike obkrožijo v bele obleke oblečene postave. In še predno se dobro zavedo resnice, pade preko njih debelo platno, se jih ovije tesno, tesneje.

Ničesar več ne vidijo.

Krog sebe slišijo samo še cepetanje nog.

Nevidne roke se jih oklenejo, jih dvignejo, polože po dolgem na mrzla tla.

Vjeti so.

33.[uredi]

Nad pozabljenim mestom se dviga jutro. Jutro groze.

Visoko gori na vrhu Svete gore za mestom plapolajo iz z velikanskih kvadratnih kamnov sezidanih stolpov žareči ognji. Krog ognjev skačejo nagi, rjavi orjaki z dolgimi železnimi drogi ter obračajo žrjavico.

Po cesti, vijoči se med ploščatimi hišami se vleče proti stolpom smrti neskončno dolg sprevod.

Povsod kamorkoli pride, se odpirajo hišna vrata, skozi nje stopajo vedno nove v bele halje odete trume, pridružujoč se sprevodu tiho, brez tožbe.

Od povsod prinašajo mrtvece.

Prinašajo žrtve velike kuge, katero so poslali bogovi nad mesto.

Cisto spredaj na čelu sprevoda, korakajo duhovni s čarobno plapolajočimi bakljami, katerih odsev se vedno bolj potaplja v svetlobi rastočega jutra.

Sedaj je dosegel sprednji del sprevoda vznožje Svete gore.

Ogromne terase se dvigajo ena preko druge po pobočju vse do vrha. Od eno do druge vodijo le široke kamnite stopnice.

Sedaj stopijo duhovni z bakljami na stopnice prve terase. Ob dveh straneh stopnic stoje velikanski kipi demonov; surovo iz kamna izklesani moški z brezizraznimi očmi, s štirioglatimi skodranimi bradami, rožički na čelu in mišičastimi rokami in nogami.

Duhovni sklonejo baklje v sveti spoštljivosti, ko gredo mimo malikov.

Gori na najvišjem pločniku na vrhu gore, razgledu preko cele od skrbi in smrti razbičane zemlje, stoji pričakujoč sam veliki duhoven.

Prastar je; njegova brada vihra v vetru; njegova postava je suha, kakor izjedena od neštetih let življenja. Z levico se naslanja na zaokroženo zlato palico. Ko doseže sprevod sredino gore, dvigne desnico ter jo iztegne.

Tedaj vržejo duhovni baklje na tla, kjer polagoma ena za drugo ugasnejo.

Na drugi migljaj starca se oddelijo od sprevoda nosači mrtvecev, stopijo s sklonjenimi glavami po poslednjih stopnicah navzgor ter polože mrtvece v polukrogu pred vzvišenega starca, stoječega pred gorečimi stolpi. Potem stopijo nazaj, izginejo v množici.

Globoka tišina zavlada nad živimi.

Mir obkroži Sveto goro.

“Hudo nas kaznujejo bogovi,” spregovori starec s trepetajočim glasom. “Baal nam je odtegnil svojo roko, zapustila nas je velika Astarta. Naše duše prepaja vedno nova bolečina. Kaj smo zagrešili, da umirajo otroci našega ljudstva?

“Usliši me — o Baal! Vrni se, o Astarta!”

Starčev glas postaja vodno močnejši in močnejši. S sveto grozo ga posluša brezštevilna množica.

“Nas ugonoblja kuga, ker smo zdvomili nad staro besedo bogov? Nas mučijo kazni, ker smo mrmrali v svoji nepotrpežljivosti, gledaje, kako umirajo rodovi za rodovi, ne da bi se izpolnilo, po čemer hrepenimo? ...

“Nas mučijo kazni, kev kričimo: Zakaj se ne vrne k nam Astarta, k svojemu ljudstvu, zakaj se ne vrne boginja življenja, boginja ljubezni?”

Mrmranje narašča vedno boljinbolj, prehaja v obupen krik iz stotine in stotine grl:

“Astarta!”

“Astarta!!”

“Med nami je živela ona, kraljica življenja, kneginja ljubezni,” kliče glas velikega duhovna, “kdaj je odšla od nas, ne vem več, čeprav živim že toliko let. Tudi moj oče ni tega vedel in tudi mojega očeta oče ne. Prazno je svetišče, odkar ni več med nami zlatega božanskega simbola, ki je ščitil naše pradede, odkar ne živi več med nami Astartina podoba, odkar je odšla v nebo, ne da bi se povrnila. Se je to zgodilo zato, ker je kraljica Bilkis izdala bogove in prevarila nebo, ko je vzplamtela v ljubezni tam daleč preko morja za kralja Judov? Zapuščeno in majhno je postalo naše ljudstvo, odkar je blisk maščujočih se bogov vpepelil svetišče in ubil veliko kraljico.

“Samo upanje nam je zapustila kraljica Bilkis, upanje, katero ji je udahnila na umirajoča ustna Astarta.

“Tako, kakor je izginila iz svetišča zlata boginja,” je rekla kraljica ob svoji poslednji uri,” ko sem se vrnila s poti preko morja, tako se bo večna ljubezen zopet vrnila, ko bo dopolnjena pokora zame in za moj rod. Vrnila se bo zopet z znamenjem golobice, katero sem ji jaz vzela z vratu. To znamenje sem izročila kralju Salomonu kot znak ljubezni. Ko zagledate ženo s tem znamenjem, vedite, da se je zopet povrnila Ona!”

“Še vedno se ni pojavilo znamenje golobice med Astatinim ljudstvom. Še vedno se jeze na nas bogovi. Pustite svete plamene, da sežgo trupla mrličev ... prinesite semkaj žrtve živih, da potolažimo bogove ...”

Veliki duhoven se umakne nazaj. Zveneč padejo služabnikom ognja iz rok železni drogi. Iz rok v roke potujejo trupla mrtvih, izginjajoč eden za drugim, v ognjenih zubljih. Oglase se žalne pesmi, tisoč rok se dvigne proti nebu proseč milosti, tisoč teles se sklone do zemlje, tisoč čel bije v kesanju ob mramornata tla.

Za velikim duhovnom se odpira velika dvorana. Četvero velikih kipov bogov nosi njeno streho. Sredi nje stoji čuden stvor, Človeške velikosti, izdelan iz temnega železa: kip Astarte. Kip stoji na nizkem podstavku. Podstavek je votel. V njegovi vzdolbini leže drva in premog.

Zopet namigne veliki duhoven. Na njegov migljaj pristopi suženj ter vrže v podstavek gorečo bakljo.

Počasi se vnamejo naložena drža.

Iz dvorane stopita svečanih korakov dva duhovna ter se približata železnemu kipu. Par sunkov levo in desno in železno telo se odpre.

Kip je votel.

... Globoko v notranjščini terasirane gore postaja živahnejše. Zapahi odskakujejo, verige rožljajo, pojavijo se nage postave.

Stražniki ognja.

Prihajajo po žrtve za bogove. V medli luči, ki sije ocl bogvedi kje v veliko prostornino, stopajo od praga do praga.

Sedaj obstanejo, mrmrajo stiskajoč glave, nekaj nerazumljivega, potem odpno verige pred velikimi železnimi vrati ter jih odpro.

Za njimi leži na golih tleh Makombov sin. Obupno, kakor divja zver, se upira močnim rokam orjakov.

Sluti žalostno usodo, ki ga čaka? ...

Toda nič mu ne pomaga vse upiranje, ves boj. Preko njegove glave se zgrne kakor pred dnevi debelo platno ter se tesno ovije njegovega telesa. Le polzavestno čuti, kako ga neso preko dolgih hodnikov, preko neštetih stopnic, po katerih šumi padajoča voda. Vedno strmeje gre pot, vedno višje proti vrhuncu Svete gore.

Makombov sin začuje nenadoma mrmranje, podobno šumenju valov, padajočih preko strmine. Vse njegovo telo spreleti drget. Dobro ve, kaj pomeni to mrmranje. Le premnogokrat je čul v Makombovem kraljestvu podobno mrmranje, poslednjo pesem na smrt obsojenim vjetnikom.

V divji grozi hoče dvigniti roke, se hoče osvoboditi omota in zbežati, toda zaman, njegove roke so vklenjene. Brez moči je.

Na uho mu udari nenadoma močan glas. V istem trenutku pade na tla platno, ki mu je zastiralo oči. Hipoma mu je vse jasno, hipoma ve, kje je.

“Bogovi čakajo nate!” reče glas, “v Astartino telo pojdeš, da nam postane boginja zopet milostljiva.”

Makombov sin ne razume besed, toda prav dobro ve, da pomenijo zanj smrtno obsodbo. Zopet spreleti njegovo telo trepet, mišice se mu napno.

“Ne, ne, samo umreti ne!” krikne.

In kakor da bi se dogodil čudež, se hipoma z naporom nadčloveške moči osvobodi vrvi, s katerimi je zvezan.

Z enim samim skokom je Makombov sin spodaj med množico, ki se s strahom umika na vse strani. Toda samo za trenutek, kajti že v naslednjem hipu je črnec zopet vjet. — Stražarji ognja ga drže s svojimi močnimi koščenimi rokami tako močno, da se jih vkljub vsemu obupnemu naporu ne more osvoboditi.

Znova namigne ukazujoče veliki duhoven. Orjaki vlečejo Makombovega sina k železnemu kipu. Dolgi, železni drogi preobračajo žerjavico v podstavku, da odskakujejo iskre kakor v kovačnici.

Stražarji primejo črnca, ga dvignejo, potisnejo v votel kip ter zapro za njim zopet čudna vratca.

Makombov sin je vjet. Tesno obkroža njegovo telo železen plašč. Pod njegovimi obupnimi udarci se kip stresa in maje, toda prevrne se ne.

Skozi votle očesne izdolbine kipa gledajo črnčeve oči podplute s krvjo in izbuljene od obupa in bolečine. Železni drogi obračajo žerjavico v podstavku vedno hitreje.

Počasi centimeter za centimetrom se razžarja kip nad strašnemi plameni.

Še trenotek in žrtev mora poginiti. Končano je. Iz kipa zadoni strašen, nepopisen krik nič več podoben glasu človeškega grla.

Kakor pod udarcem se sklonejo množice, padejo na zemljo.

34.[uredi]

V mali celici pod Sveto goro leži Mavda na svoji nizki postelji prevlečeni s kožo divjih živali. Oblečena je v snežno belo platno. Njena prsa se pregibljejo v kratkih, hlastnih dihljajih.

Odkar jo je pogrnilo skrivnostno platno, po oni strahotni vožnji skozi vulkan, se še ni prebudila. Nič ne ve, da, so jo duhovni opijanili z uspavalno pijačo, po kateri objame človeka trajajoči spanec, ne da bi telo potrebovalo hrane.

Nemirno se pregiblje v spanju.

Je li moč uspavajoče pijače končala?

Zopet strese vse njeno telo krčevit sunek. Obrne se, postelja se zruši, in Mavda se skotali v kot, kjer obleži spavajoč dalje.

Izpod stropa padajo polagoma vodne kaplje. Vsakih par sekund pade ena na Mavdino čelo.

Nekaj minut le in Mavda se zopet zgane. Vedno enakomerno padajoče hladilo deluje na njene živce kakor oster nož.

Nenadoma se odpro njene oči, potem plane kvišku s prestrašenim krikom.

Česar ne bi bil mogel storiti nihče, razen duhovnov, je storila voda.

Voda je premagala moč uspavajoče pijače. Divje se ozre Mavda krog sebe. Kje je? Kaj se je ž njo zgodilo?

Sunkoma se prime za glavo. V sencih jo boli kakor da bi se zadirale vanje ostre igle.

Udi se ji zde kakor polomljeni; vse njeno telo je kakor ubito.

Ječa? Celica?

Sama? Kje so spremljevalci?!

Kakor je trudna, plane kvišku.

V medli luči, ki razsvetljuje celico, otipava stene.

Skale, same skale.

Dalje gre.

Tu, to morajo biti vrata!

Prevzame jo obup.

Z obema rokama se upre v tečaje.

Ven mora, ven na dan!

Vedno bolj čuti, da mora zblazneti, ako ostane še dolgo tu, v samoti, med skalami.

Tu ... se li ne moti? Vrata se upogibljejo, ječe — potem se odpro. Pot je prosta. Z divjim pogledom, kakor preganjana zver se ozre krog sebe: Kroginkrog nje se razprostira velika skalnata dvorana.

Ojunači se, se plazi dalje, trepetajoč, vedno znova obstajajoč, prisluškujoč.

Pred njo se pojavijo nenadoma le na pol zaprta vrata. Kam vodijo? ... Sunkoma jih odpre.

Čuden vzkrik napolni dvorano.

Mavda se zdrzne.

Preži li za vratmi zver, ki bo planila nanjo, ako jih prestopil? ...

Kljub vsej žalostni usodi se mora smejati.

Zaškripala so le vrata v svojih starih zarjavelih tečajih.

Toda... Mavda krikne ob novi prevari. Za njimi so zopet same nove skale, zopet samo nova celica, tako majhna, tako prazna, tako temna kakor njena.

Že hoče dalje, dvigne nogo.

Toda, kaj je to? ... V kotu leži nekaj belega.

Prevzame jo nepopisno začudenje. Kje je? Kako je vse to sploh mogoče? Živi v resnici? Ali je vse le pravljica?

Na kamenitih tleh ... pred njo ... leži stari pergament.

Z enim samim skokom je Mavda pri njem, ga dvigne.

Resnično!

To je zemljevid iz obeska, ki kaže pot k zakladu satanske kraljice.

Hlastno odpre Mavda zlat obesek na vratu, skrije vanj dragocen pergament.

V naslednjem trenutku začuje rahlo šumenje podobno glasu drsajočih korakov. Obide jo groza.

Pred njo stojita dva naga rjava orjaka.

In tisti hip se že zopet ovije krog nje s kroglami oteženo lovilno platno. Ničesar več ne vidi.

Kaj naj pomeni to?

“Pomagajte!” krikne. “Pomagajte!”

Nihče ji ne odgovori.

Zgrabijo jo surove, neusmiljene roke ter jo vlečejo dalje, vedno dalje ... navzgor preko brezštevilnih stopnic.

35.[uredi]

Na vrhu gore leže množice še vedno v prahu pred velikim duhovnom. Še vedno done trompete krog železnega kipa Astarte, v kateri umira Makombov sin.

Astartin kip je razžarjen že do glave, kakor razbeljena peč. Še enkrat se dvignejo okrvavljene oči nesrečne žrtve v zadnjem obupu do praznih odprtin kipa, nemo proseč milosti.

Zaman ...

Od vseh strani, planejo h kipu stražarji ognja, potisnejo z drogi žerjavico iz postavka, odpro železna vrata kipa ter spravijo v veliko zlato posodo ostanke Makombovega sina.

Vrata kipa se zopet zapro. Par stražarjev skoči naprej — izmeče iz podstavka še poslednjo žerjavico.

Tedaj se pri kadeta nad odprtino, ki vodi iz sredine gore, vratarja vodeča drugo žrtev, ki naj s svojo smrtjo potolaži jezo užaljene boginje.

Tedaj izpuste Mavdo trde roke, pade ž nje lovilno platno. Odkar jo je odtok jezera skupaj s tovarišema odnesel v vulkan, zagleda sedaj prvič nebo in ljudi.

Njen prvi občutek je neskončno iznenadenje. Kje je? Kaj hočejo ti ljudje pred njo? Zakaj stoje krog nje čakajoči stražarji? In zakaj leži pred njo, neznano tujko, na kolenih to ljudstvo? Zakaj gore ognji? Kaj pomeni ta oduren železen kip, pred katerim stoji.

Kje sta konzul in Kien-Lung? ...

Sta li tudi onadva zaprta v globini gore, iz katere je ravnokar prišla?

Ali ju je to strašno ljudstvo umorilo?

Je li ona poslednja izmed trojice, ki se je napotila preko morja in gora, da poišče zaklad sabanske kraljice? ...

Zaklad sabanske kraljice! ji šine v glavo. Ali niso bili na potu do njega?

Za Furom, za Vulkanom, ki bi jih bil kmalu pogoltnil, mora ležati dežela sinov Solnca. Zaznamek na starem zemljevidu je kazal za Fura in to sta potrdila tudi Makombe in misonški Čarovnik.

Mavda bi kmalu kriknila od veselja, kljub nepopisni nevarnosti, ki ji preti.

Ti ljudje krog nje niso črnci, afriški črnci. Poteze njihovih obrazov spominjajo na stare afričanske slikarije. Barva njihove kože je svetlorjava.

Pri sinovih Solnca sem, se domisli Mavda, pri pozabljenem ljudstvu sabanske kraljice!

Toda njeno veselje traja le par sekund.

Starec pred duhovni — Mavda ga vidi prav dobro, kajti večji je za celo glavo od drugih — dvigne svojo palico. Koščene roke stražarjev ognja se je zopet oklenejo.

In že gori v odprtini pod železno Astarto zopet ogenj; dolgi železni drogi preobračajo prasketajočo kopo, da sikajo iz nje preko železa plamteči zublji.

Železna vrata stoje odprta. S počasnimi koraki se približuje veliki duhoven. Močne roke potisnejo Mavdo čisto pred kip, okrog katerega plapolajo zublji vedno višje in višje, in hipoma ji je jasno, kaj nameravajo ž njo.

Spozna strašno smrt, ki jo čaka.

Njene oči se od groze odpro na široko. Kakor divja žival plane nazaj, raztegne roke,

krikne v silnem obupu. “Kaj mi hočete? Kaj sem vam storila? Prišla sem, da vas-obiščem. Čujte, da vam povem! Čujte me!”

Toda nihče je ne razume.

Glave klečečih množic se zopet sklonejo. nizko k tlom. Minuta žrtve, ki naj pomiri bogove in potolaži kraljico Ljubezni in Življenja, je prišla.

Brez moči, obupana se ozre Mavda naokrog Usmiljenje!

Toda ta tisočglava množica ne pozna usmiljenja.

Ravno sedaj ... na cilju?

Še enkrat zbere vso svojo moč.

Duhoven z veliko zakrivljeno palico, ki se ji polagoma korak za korakom bliža, kakor usoda ... on edini jo more rešiti.

On jo mora uslišati!

S poslednjo močjo se vzravna pred njim. Njen snežnobel obraz obkrožajo prameni razpuščenih zlatih las. Na njenem vratu blešči zlat obesek, znamenje golobice.

Tedaj se ozre veliki duhoven vanjo, s pogledom, vajenim razločevati človeško in božje. Njegove oči jo obšinjajo kakor odsotne, kakor da bi zrle preko nje v neskončno svetovje onostranstva.

Toda tedaj nenadoma zažare njegove oči.

So li bogovi dvignili svoj glas za Mavdo? Telo velikega duhovna prešine trepet. Hipoma se vzravna, dvigne roke, raztegne prste, da pade zakrivljena palica na tla. Njegove ustnice se odpro, govoriti hoče, klikniti, toda iz njegovega grla ni glasu. Plamteče strme njegove oči v belo ženo z zlatimi lasmi, se upirajo na lesketajoč obesek na njenem vratu. —

Tedaj končno se mu i zvije iz prs zamolkel krik.

Prestrašeni se umaknejo stražarji, strnvec v tako nenadoma izpremenjenega velikega duhovna.

“Znamenje golobice!” krikne starec.

Potem se opoteče proti njej z širokorazprtima rokama.

“Znamenje golobice!”

Hipoma je pri Mavdi, pade pred njo na kolena, ji objame noge, jih poljubi, ihti, prevzet neskončnega oboževanja. Potem se polagoma dvigne, se obrne proti ljudstvu.

“Astarta je prišla! Boginja je zopet med nami! Pozabljeno ljudstvo je uslišano!”

“Molite in veselite se!!”

Takrat spreleti en sam krik tisoče zapuščenih. Tisoči se sklonejo nizko k tlom pred neskončnim veličanstvom neba, se gnetejo pred noge boginje.

Mavda stoji pred njimi, bela in zlata, visoko vzravnana, kakor nadnaravna prikazen. Lesk neskončne sreče žari v njenih očeh. Ni razumela duhovnovih besed, toda dejanja sama ji govore, kaj se je zgodilo in njena roka se nehote dotakne zlatega znamenja golobice.

Sinovi Solnca so spoznali to znamenje. Rešena je.

In med tem, ko se oklepajo njeni nežni beli prstki zlatega znamenja, iztegne desnico visoko nad klečeče ljudstvo.

Tako stoji tu, vzvišena v svoji tuji lepoti, kakor boginja Ljubezni in Življenja. Nepremično stoji, samo veter, ki pihlja preko višine Svete gore, se igra z njenimi zlatimi lasmi.

Na cilju je!

36.[uredi]

Zunaj pred mestom — na najvišjem izmed terasirahih gričev — stoji med prastarim drevjem velik tempelj kraljice Ljubezni. Aleja kipov krilatih pravljičnih živali vodi do njega.

V dolgih vrstah se vije po njej ljudstvo iz Simbabije. V pozabljenem mestu vladata radost in veselje.

Mahoma je prenehata kuga.

Astarta se je zopet povrnila!

liano jutro je. Danes praznujejo veliki praznik boginje tako, kakor ga niso še nikdar.

Na višini izklesanih skal stoji v vsem sijaju stebrovja, grajfov in levov prekrasno svetišče. Pradedi so ga, tako pripoveduje pravljica, zgradili na tem mestu, ker se tu izmed skal dviga iz razpoke skrivnosten večen dim, prihajajoč iz središča zemlje.

Pred velikimi vrati svetišča čakajo duhovni. Njihova oblačila blešče v vzhajajočem solncu. Njihova čela so okrašena z zlatimi simboli svete golobice.

Pred trumo prihajajoče množice se peljejo v umetniško izdelanih srebrnih in zlatih vozeh simbabijski velikaši in knezi. Ponosno sede na svojih vzvišenih sedežih, vodeč na purpurnih vajetih vprežene divje osle in cebre.

Na glavah nosijo knezi čelade iz kovanega zlata, oblikovane v podobi demonskih glav.

Za njimi jaha na prekrasnih cebrah državna garda ter drugo plemstvo, odeto v zlate oklepe, okrašene z umetniško izrezljanimi podobami grajfov in levov.

Zadaj koraka ljudstvo z dolgimi sulicami na ramenih, polunago, goneč na zlatih verigah živali določene za žrtveno daritev. Daleč za njimi koraka velikanski bik s pozlačenimi rogovi, okrašenimi s cvetnimi venci. Na obeh straneh ga drže nagi svetiščni služabniki. Na njegovem hrbtu sedi z visoko dvignjeno desnico naga mladenka.

Mladenka je najuglednejša devica vsega mesta. Duhovni so jo posvetili za službo boginje Astarte. Zakon veleva, da morajo dekleta posvetiti veliki boginji svojo nedolžnost, predno postanejo vredne vršiti svojo žensko dolžnost. Pred uživanjem zemskega veselja morajo izpolniti svojo nebeško dolžnost.

Za bikom korakajo z venci okrašena dozorela dekleta, pripravljena na prvo posvetitev.

Za njimi se gnetejo pod nadzorstvom stražnikov vrste širokih ljudskih mas.

37.[uredi]

Hladen polumrak napolnjuje velikansko dvorano svetišča. Le ob stenah plapolajo baklje, mečoč svojo svetlobo med temne sence visokega stebrovja vse do vzvišenega, zlatega prestola, na katerem sedi boginja.

Astarta!

Na njenih valovitih laseh blešči v svitu bakelj težak, zlat diadem. Zlatnina ji krasi vzbokla prsa. Telo ji pokriva dragoceno, z diamanti posejano oblačilo. Na belem vratu ji visi simbol golobice.

Pred boginjo kleči v molitve zamaknjen veliki duhoven.

Povsod po templju leskeče nešteto zlatih posod, kipov in okraskov.

Tik pred stopnjiščem, vodečim k prestolu boginje, zija le s čevelj visokim robom obdana odprtina. Iz nje se dviga rdečkasto obžarjen steber dima, izgubljajoč se polagoma pod visokim obokom. To so vrata sedmih pečatov, žrelo, katerega dno še nihče živih ni dosegel in iz katerega se včasih, ko grmi mogočni Fura, dvigajo goreči plameni; iz katerega prihaja neprestano dan in noč že stoletja dih matere zemlje k njenim sinovom. Tu je žrtvenik, v katerega polagajo živino v slavo velike Astarte; gori na Sveti gori sprejema Astarta, kraljica Ljubezni, samo človeške žrtve.

Velikanska vrata svetišča se odpro. Val svetlobe plane v svetišče, se razlije preko prestola boginje.

Veliki duhoven se vzravna, stopi na stran, stoji čakajoč, naslonjen na zakrivljeno palico. Duhovni se približajo. Za njimi pride, gnan od mož, oboroženih z golimi meči, sprevod za žrtev določenih živali. Verige zarožljajo in živali se razdele na levo in desno. Skozi med njima stopa s pozlačenimi rogovi majestetično velikanski bik z nago, le s cvetlicami okrašeno devico. Pred odprtino, vodečo v osrčje zemlje, se bik ustavi. Stražarji pritisnejo njegovo glavo k tlom. Skokoma plane devica z njegovega hrbta na tla, strese v divji ekstazi svoje ude.

Hipoma ovije svoje roke krog glave orjaškega simbola moške moči ter mu pritisne divji poljub na čelo. Potem izdere kakor; blisk naglo najbližjemu stražarju iz rok svetel meč, ga dvigne ter z vso silo zabode v prsa orjaške živali.

Curek krvi brizgne iz rane naravnost v zevajočo odprtino.

V smrtnem boju se vzpne ranjena žival, toda že v naslednjem hipu se zgrudi na tla.

Stražarji odstranijo njegovo mrtvo truplo.

Devica pade pod prestolom pred noge boginje ter iztegne proti njej svoje roke.

Žrtev za žrtvijo pada. Kri za krvjo teče v debelih curkih v kadečo se odprtino.

Kroginkrog leži ljudstvo zamaknjeno v pobožno molitev.

Zamolklo done svetiščne trompete.

Približajo se duhovni z gorečimi kadilnicami.

Veliki duhoven stopi pred prestol, dvigne roke v ponižni zahvaljenosti, moleč k boginji v najzbranejših besedah.

Umakne se zopet. Približajo se device, določene za boginjine služabnice. V njihovih prekrižanih rokah leže opojno duhteče cvetice. Približajo se boginji, plešoč v divjem oduševljenju. Nato padejo prve cvetice na prevzvišeno podobo, potem se vsuje nanjo cel dež izbranega cvetja, da skoro pokrije boginjo in pred njenim prestolom ležečo nago devico.

Padle so poslednje cvetice in device se zgrudijo na tla, planejo zopet kvišku, se primejo za roke ter zaplešejo divji ples oboževanja.

Vedno glasneje done trompete, vedno bolj divji postaja ples.

Nenadoma se zapro na en sam mah velika svetiščna vrata; baklje ugasnejo, tema napolni veliki dom, vanjo žari le iz globine zemlje se dvigajoči rožnati dim.

Začuje se mrmranje in šepetanje ter drsanje nagih nog.

Potem zažari tuintam zopet po ena baklja.

Svetišče je prazno. Izginila so dekleta, izginili so duhovni, izginilo je ljudstvo. Požrla so jih podzemska vrata. Poklicala jih je služba v log boginje Ljubezni!

Boginja — Mavda — kraljuje sama.

38.[uredi]

Globoko v rudnikih delajo simbabijski sužnji. Ozki vlažni hodniki vodijo z zemske površine poševno v notranjost zemlje, brezkončen, le medlo razsvetljen svet neštetih križajočih se rovov.

V trd kremenjak vsekane male celice tvorijo celo podzemsko mesto. V njih počivnjo sužnji, ko jih po skrajno utrudljivem delu privedejo stražaji z dolgimi biči, kakor čredo goveje živine.

Nikoli ne zazro ti nesrečniki solnca. Že davno so se njihove oči privadile temu večnemu polumraku, a privadili so se tudi oni temu življenju, katerega peze jih bo osvobodila komaj rešiteljica smrt.

Tu žive, delajo in umirajo najbolj pozabljeni reveži, črni sužnji, žive nesrečniki, katere je ta ali oni čudni slučaj privedel v skrivnostno zemljo za Furom.

Moški in ženske, vsi žive skupaj v tem nesrečnem mestu. Iz njihove neposvečene, obupne ljubezni se razrašča nov rod — nova generacija sužnjev.

Kljub temu pa, da žive tu stotine in stotine sužnjev leta in leta skupaj, se marsikateri v vsem svojem življenju še nikoli niso videli. Tako velik je ta podzemski svet. Razen mesta celic na eni strani, se nahaja na vseh drugih krajih še vse polno drugih enakih tem. Samo tuintam se včasih v ozkih predorih srečajo sprevodi različnih selišč, podobni medlim sencam izginjajočim v temini, iz katere so prišli, ne da bi se poznali, ne da bi se spoznali.

Krik od tu doli ne podre nikoli na površje zemlje. Nikoli ne dospe obup teh večno obsojenih do onih ljudi, ki žive tam gori v njihovi najbližji bližini, pod svetlim solncem. Iz te globine ne pride nihče nazaj na oni svet, iz katerega je nekoč prišel on sam, ali pa so prišli njegovi davni predniki. Gora jih čuva le preveč skrbno, ne izpusti nikoli žrtve, ki so je ugrabila.

Po celičnem mestu, daleč spodaj pod zemsko površino, daleč od dnevne luči se razkropi z dela se vračajoča čreda z verigami rožljajočih sužnjev. Njihovi lasje so razmršeni, njihova prsa upadla v sled večnega kopanja zlate rude. Njihove oči so kakor ugasle, njihovi koraki opotekajoči.

Eden izmed sužnjev, ki pade v svoji celici, ko mu odvzamejo stražniki okove, kakor ubit na svoje ležišče, kaže vse znake Evropejca. Poteze njegovega obraza so pravilne in tudi njegova koža je svetlejša kakor ostalih.

Že davno so se zaprla za njim vrata. Že davno se čuje iz sosednih njegovo okrožajočih celic, smrčanje od onemoglosti in utrujenosti zaspalih tovarišev. Le on edini ne spi.

Nemirno prisluškuje od časa do časa, ko pa začuje na hodniku pred zaprtimi vrati celice korakanje straže, se hipoma znova potuhne, poskušajoč smrčati, kakor da bi spal. Končno pa se mu zazdi, da je prišel trenutek, na katerega je čakal. Iz predpasnika, ki je edina njegova oprava, potegne majhen, svetlikajoč se inštrument. Previdno in tiho odstrani slamo, ki tvori njegovo skromno ležišče.

Potem izgine v skoro nevidno odprtino kakor da bi ga požrla zemlja. Iz temnega rova, v katerega je bil izginil, se čuje le od časa do časa zamolklo ropotanje.

Kakor krt rije že dolga leta, odkar je prišel kot suženj v to podzemsko mesto, noč za nočjo, neutrudeno, ozek rov proti površini, proti solncu, proti svobodi.

Zopet leži nocoj globoko notri v svojem rovu, katerega doslej še nihče ni odkril, in za katerega nihče ne ve, razen njega, boreč se z neusmiljeno trdoto zemlje in kamenja. Neutrudno dela dalje in dalje, čeprav mu lije znoj s čela v celih curkih. Obupni so njegovi udarci, toda močni, ker jih vodi ona volja, ki ga ni zapustila niti v dolgih letih tu doli v tem nesrečnem svetu. Zemlja je trda in kakor neprodirna. Se mu bo li kdaj posrečilo prodreti jo, priti na površino?

Toda — kaj je to?

Pod močnim udarcem se nenadoma zamaje pred njim cela plast kamenja, se udere ter, zbobni hipoma nekam v neznano globino. In takrat švigne v njegovo temno noč nenadoma žarek medle svetlobe. Prestrašen obstane za trenutek skrivnega veselja, upre z vso svojo silo še enkrat ob še preostale kamenje. Zopet se zamaje pred njim kamenita stena, zopet zdrvi kamenje bobneč v globino. Odprtina pred njim je tako velika, da se lahko prerije skozi njo, ostri robovi se sicer še zarivajo v njegovo kožo, toda v svojem obupnem veselju tega niti ne opazi.

Tam zunaj žari svetloba, tam zunaj je svoboda.

Pred njim se vali dim, pod njim in nad njim zija neskončen prepad, iz neizmerne globine prihaja silna vročina.

Begunec stisne zobe.

Bolje je umreti, kakor pa biti živ pokopan! Še enkrat se nasrka hladnega zraka, potem stopi tipajoče ven, doseže pod nogami vzboklo skalo, se upre najno, obstoji. Nervozno išče z obema rokama krog sebe primerne vdolbine, po kateri bi se vspel višje. Končno jo najde, prične plezati.

Brez prestanka se vali iz neskončne globine dušeči dim. Vročina je nepopisna.

Begunec zamore komaj še dihati. Od dima in vročine ga skele oči tako, da jih mora tesno zapreti iz odprtih ran mu curlja kaplja za kapljo vroča kri. Vedno znova mu stopajo na pot na prvi pogled neprehodne skale, toda z nadčloveškim naporom jih vedno zopet premaga, se vzpenja višje.

Kakor prikazen z neznanega sveta, se dviga mož počasi, meter za metrom, navzgor po žrelu neskončnega vulkana.

39.[uredi]

Mavda je sama v svetišču.

Globoka utrujenost jo obhaja po dolgih urah, katere je morala presedeti nepremično na svojem vzvišenem prestolu. Toda njene misli ne mirujejo. Še vedno ne ve ničesar, kaj se je zgodilo z njenima tovarišema. Izginila sta brez sledu.

Kako naj ju reši?

Ali je ona sama svobodna? Gospodarica svoje volje?

Ljudstvo leži pred njenimi nogami, toda samo tako dolgo, dokler misli v svoji zmoti, da je sama boginja Astarta. Kot boginja kraljuje tu na dragocenem prestolu, sredi prekrasnega svetišča — in vendar je samo jetnica.

Počasi vrže raz sebe dragoceno zlato odelo, se previdno dvigne ter napravi par korakov. Nič se ne gane; v trepetajoči luči bakelj se pregibajo le sence stebrovja.

Previdno stopa dalje, od stebra do stebra mimo zidovja do vrat. Toda vrata so zaprta. Boginja je dobro shranjena. Nihče si ne upa do nje brez dovoljenja duhovnov.

Brezkončen obup prevzame vse njeno bitje. Potrta se vrne nazaj.

Nenadoma pa se zdrzne. Ali se ne čuje od nekod ropotanje podobno padanju kamenja? In ali se ni oglasilo nekaj podobnega človeškemu glasu?

Prestrašena se ozre krog sebe. Je li še kdo drugi razen nje v svetišču? Ji li preti zopet nova nevarnost?

Ropotanje prihaja iz z nizkim robom obkrožene odprtine, iz katere se dviga proti stropu neprestano svetlikast dim. Mavda otrpne od groze. Potem plane hipoma nazaj na prestol, ogrne zopet naglo zlato odelo ter obsedi nepremično kakor poprej.

Iz odprtine prihaja vedno znova človeški glas ... In ... vidi li v svojem nemiru strahove, ki jih ni? ...

Med svetlikajočim se dimom zagleda nenadoma človeško glavo. Vanjo se ozro plamteče oči, obkrožene od izžetega obraza, katerega prerašča do polovice razmršena brada.

Mavda pozabi na vso previdnost, plane kvišku, iztegne roke.

Žive li tukaj v resnici bogovi in duhovi?

“Kdo si?” krikne. “Kaj hočeš?”

Tedaj zažare te čudne oči hipoma v nenavadnem lesku, za glavo se dvigne iz odprtine celo človeško telo. Na robu vulkana stoji nago, iz neštetih ran krvaveče telo, stopi počasi preko roba ter obstoji.

“Evropejec!” krikne Mavda ter pade od začudenja zopet nazaj na svoj prestol.

“Ste li boginja ali ženska?” ogovori čudna prikazen v angleščini osuplo Mavdo.

“Ženska sem, človek kakor vi,” reče tiho in previdno, da ne bi prestrašila tega neznanega človeka. “Ujeta sem ...”

“Jaz sem inženir iz Amerike,” odgovori moški. “Prišel sem v Afriko s Hopejevo ekspedicijo, o kateri ste mogoče že slišala. Bilo nas je petero, poginili so vsi, edini jaz sem še ostal. Naša ekspedicija je imela nalogo opazovati na določenem delu Afrike solnčni mrk. Republikanski krogi Združenih držav pa so se zanimali tudi politično za te kraje. Marsikdo na merodajnem mestu ni verjel, da bi bila tu samo brezplodna puščava, kakor so pripovedovali Francozi in Angleži. Upali pa so tudi, da bi se tu na licu mesta dalo mogoče najti rešitev vprašanju ameriških črncev, s tem, da bi se jih tod koloniziralo ... S seboj smo imeli tudi tovoren automobil s pripravami za brezžično postajo. Toda ... vodniki so nas zapustili v onem strašnem puščavnem pesku. Umirali smo od žeje. Nazadnje sva ostala samo jaz in profesor Trench s Sickinove zvezdarne. Položila sva pod automobil tračnice ter tako dospela končno srečno do skalovja Funa, kjer sva zavozila v prepad ... Profesor Trench se je razbil z automobilom vred, jaz pa sem se rešil, šel dalje ter prišel v roke tem strašnim neusmiljenim ljudem.

“Že par let me drže vjetega med sužnji tu pod zemljo. V obupu in hrepenenju po svobodi sem pričel vrtati iz svoje celice, v kateri sem spal, luknjo, po kateri sem prispel v vulkan in po njem sem gori k vam.”

Mavda krikne od veselja. Sedaj ni več sama in morda bo sčasoma še vse dobro.

Približa se inženirju in že pri prvem pogledu opazi, da krvavi.

Tedaj postane iz boginje zopet ženska.

“Pridite sem! Vi krvavite!” reče ter raztrže svoje belo spodnje oblačilo, da napravi iz njega obveze.

Poln hvaležnosti se ji približa inženir ter pusti, da ga obveže. Polagoma se mu zopet vrne prejšnja moč in tudi pogled se mu zjasni.

Sedaj opazi komaj, kako krasna in vzvišena je ta ženska, pred katero stoji. Ne da bi odvrnil pogled od nje jo tiho posluša, ko mu med tem, ko ga obvezuje, govori:

“Bodite miren. Sama sva. Do jutra ne pride nihče sem. — Jaz sem prišla sem v družbi nekega Holandca in mladega Kitajca. S seboj smo imeli star dokument, ki nam je kazal pot do pozabljenega mesta, v katerem leži zaklad sabanske kraljice. Ta zaklad mora biti nekje tu. Ti ljudje pa so ujeli tudi nas predno nam je bilo mogoče braniti se.”

Mavda se skloni bližje k njemu. “Niste slišal ničesar o mojima spremljevalcema?”

Inženir odkima.

“Tu spodaj odkoder sem prišel se ne izve ničesar ...”

Mavda je gotova z obvezovanjem. Hvaležno se skloni inženir k njej ter ji poljubi roko.

Kako lepa je!

Mavda zardi ter zapre oči pred njegovim pogledom, ki ji brez besed... toliko govori.

Skozi ozko strešno odprtino pričenja žareti prva jutranja zarja in velika svetiščna vrata zaropotajo ter se odpro.

Inženir se zdrzne.

“Prihajajo!” vzklikne. “Na sledu so mi!” In v naslednjem trenutku plane preko svetišča ter se skrije za velik steber.

Skozi odprta vrata vstopi veliki duhoven z dvema dečkoma, ki nosita v zlatih posodah jedila, kakor to predpisuje star obreden običaj.

Mavda sedi zopet nepremično na svojem prestolu.

Toda še predno dospe duhoven z dečkoma do nje, pade preko svetišča temna senca. Dečka izpustita prestrašena zlate posode ter padeta na zemljo, skloneč obraz k tlom.

Tujec v svetišču? Neposvečenec pred boginjo ...?

Veliki duhoven se ojunači ter stopi med stebrovje. Pred njim se pregiba senca sedaj na levo, sedaj na desno od enega stebra do drugega. Vedno hitreje in hitreje stopa duhoven, toda neznana prikazen se odmika tako spretno, da je ne doseže.

Toda zaman. Ubežati ne more! Že v naslednjem trenutku ga mora duhoven dohiteti in potem je izgubljen.

S hitro kretnjo vjame duhoven begunca za roko, ga zgrabi za obvezo, katero mu je napravila Mavda. Obveza odpade in iz odprte rane brizgne kri. Veliki duhoven plane osupel v stnan.

Tav ki stoji pred njim, ni človek! Obraz, ki mu gleda nasproti, ni človeški obraz. Njegovo telo je vse prekrito s krvavimi ranami.

“Baal!” krikne duhoven “Baal!”

“Krvavi Baal!”

Veliki duhoven se opoteče preko sredine, beži iz svetišča, za njim zbežita dečka. Njihov strah je tako velik, da pozabijo zapreti vrata.

Inženir se znova približa Mavdi.

“Čakajte name! V kratkem pridem po vas, da vas osvobodim!” vzklikne hlastno.

Potem plane ven skozi odprta vrata.

40.[uredi]

Ne dani se še, toda globoko spodaj v seliščnem mestu se že vse giblje. Stražniki gonijo z biči skupaj sužnje, da jih odvedejo na delo. Preštevajo jih kakor živino.

Manjka li kdo?

Stražniki jih preštejejo še enkrat, zmajejo z glavami.

Končno se domislijo:

Belokožec manjka!

Med tem, ko odidejo sužnji na delo, skoči par stražarjev po pse. Ko jih psi zapazijo, začno lajati od veselja, da pridejo zopet ven.

Stražniki jim pokažejo sled. Psi prevohajo celico ubeglega Evropejca, skačejo semintja, toda izhoda ne najdejo. Čez nekaj minut pa se eden le zažene v kot kjer leži slama, drugi mu slede.

Psi so odkrili prikrit izhod. Stražniki jih spuste z verig. Divje lajajoč izginejo psi eden za drugim v ozek rov. Kakor besni se prerivajo dalje.

Končno dospo do tja, kjer končuje rov v brezkončnem prepadu. Prvi pes potisne svoj gobec v z dimom napolnjen prepad, toda potegne ga zopet nazaj, ne upa si dalje. Kljub temu poizkusi znova, toda premagan od dima in vročine se mora zopet znova umakniti.

V celici pred izhodom čakajo stražniki. Kako dolgo ni nazaj psov! So li že našli ubeglega sužnja.

Začuje se praskanje in prhanje.

Psi se vrneje.

Nič! Niti cunjice ubeglega niso našli!

Mrtev torej ni! Psi so morali izgubiti sled.

Stražniki se molče spogledajo. Naj li gredo sami v ta ozek rov? Ne! Bolje je preiskati okolico gori na površju krog hriba.

Kakor da bi psi vedeli za namero stražarjev, silijo naprej, ven na površje zemlje.

Zunaj pred izhodom podzemskega mesta sklone jo zopet glave k tlom, vohajo, se obrnejo zopet k svojim gospodarjem. Sledu ni.

Stražarji jim navežejo zopet verige ter gredo dalje krog hriba.

41.[uredi]

V razpadli kameniti hiši zunaj mesta ždi inženir.

Nenadoma se zdrzne, dvigne glavo.

Iz daljave se čuje lajanje.

Lajanje, ki se vedno bolj približuje.

— —V sredini med gričem nad rudniki ter onim, na katerem stoji svetišče, stoje psi ter se ne ganejo. Neprestano vohajo po tleh.

Nenadoma zalajajo.

Zaženejo se besno naprej, tako da popokajo verige. Tečejo po cesti proti svetišču k velikim vratom.

Vrata so z-aprta. Inženir jih je na svojem begu zaprl. Lajajoč se zaganjajo psi v težka vrata, vohajo po tleh, vtikajo nosove v špranje ...

Potem tečejo naprej, proč od svetišča.

Daleč pred drugimi teče največji z odprtim grobcem, iz katerega mu moli kakor pošasti, velik rdeč. jezik.

Tam stoji visoko vzravnan inženir. Zasledujejo ga! Na sledu so mu!

Med drevjem pred njim se že prikaže prvi pes.

Inženir se spusti v tek ...

Na življenje in smrt.

Med tem, ko teče v divjih skokih vedno dalje in dalje, poizkuša misliti. Dolgo ta lov. ne more trajati, psi ga bodo dohiteli in raztrgali.

Nazaj v tempelj! mu šine bliskoma v glavo. Tam pred nogami boginje, tarn mora biti nedotakljivo zatočišče, ako je sploh kje tu v tem mestu čudežev in fantazmov.

In sredi v obupnem diru se zaobrne — nazaj proti svetišču.

Toda vedno in vedno bližje za njim se oglaša lajanje razbesnelih psov.

Ostali psi so sicer še daleč zadaj in zdi se, da že omahujejo, toda največji, ki ga je prvi zasledil, mu prihaja vedno bližje in bližje.

Bliskovito naglo se pode misli po inženirjevi glavi.

Njegov prvotno tako. miren tek postaja vedno bolj nepravilen. Vedno težje sope in srce mu bije tako močno, kakor da bi mu hotelo počiti.

Siloma se trudi ostati miren. Končno se odloči.

Ostale živali, kakor tudi ljudje, mu niso nevarni. Predaleč zadaj so še. Toda z velikim psom, ki se mu vedno bolj približuje, mora obračunati.

“On ali jaz!” vzklikne ter stisne zobe.

Še predno se mu ostali približajo, mora pasti odločitev. Svetišče doseže le tedaj, ako pogine ta pes.

Sunkoma obstane, težko sopeč se obrne proti v divjih skokih prihajajočemu psu, pripravljen na njegov naskok. Inženir pripravi roke. Z divjim skokom se zažene vanj velikanska žival.

Takrat zgrabi inženir z obema rokama psa za goltanec ter ga stisne z vso silo, kolikor je ima. Toda pes je mooan, njegove šape se upro ob inženirjeva ramena, ga podro na tla.

Vse težko pasje telo leži na njem. Obupno ga poizkuša vreči s sebe. Zaman! Vedno silne je in silneje ga pritiska k tlom.

Že se približujejo tudi ostali psi ... Še nekaj minut in pri njem so.

Inženir napne vse svoje sile. Z nadčloveško močjo stisne še enkrat z obema rokama pasji goltanec.

In tedaj ... sam ne more verjeti ...

Psu pojemajo bolj in bolj moči. Njegovo orjaško telo spreletijo tresljaji. Inženir stisne še enkrat, še dvakrat, trikrat ... in pes se zvali mrtev na tla.

Inženir plane kvišku. Od razburjenja in napora se trese po vsem telesu. Tod a... le še nekaj metrov ga loči od ostalih zasledovalcev.

Naglo se okrene. Beži dalje proti svetišču.

Svetišče je vedno bližje.

K velikim vratom? Če so zaprta, je vse izgubljeno.

Svetišče mora imeti tudi še druga vrata. Na svojem begu pred velikim duhovnom v svetišču je bil zapazil mala na nasprotno stran vodeča vratca.

Sopeč drvi dalje krog svetišča.

Res: tu so ona vrata.

Zaprta!

Psi so že tik za njim. Inženir se zažene z vso silo proti vratom in med tem, ko dospo psi tik do njega, se vrata vdajo in inženir plane v svetišče.

Sopeč drve za njim stražarji. Videli so ga, ko je izginil v svetišče, toda nihče ne sme brez dovoljenja duhovnov prestopiti svetega praga. Žvižgajo, kličejo pse nazaj, toda ti se ne zmenijo za njih klice. Stražarji planejo za njimi, jih zgrabijo ter potegnejo nazaj.

Stražniki premišljujejo, se posvetujejo, potem se odloči eden od ostalih ter steče krog svetišča. Pred stebriščem na zadnji strani stojita dva duhovna. Stražnik se jima približa, jima razloži, kaj se je zgodilo.

Šele pred nogami boginje je begunec rešen. Še vedno je čas prijeti ga.

Po ozkem hodniku beži inženir proti prestolu. Toda istočasno se odpro tudi že velika vrata in v svetišče planeta oba duhovna, za njima planejo stražniki. Že so pod vznožjem prestola.

Toda isti hip se zgrudi tudi že inženir na tla pred zlatim prestolom, iztegne roke, objame noge boginje.

Tedaj dvigne — spoznala je hipoma vso nevarnost, ki preti inženirju — boginja, Mavda, svoje roke ter jih iztegne pokroviteljsko nad klečečega begunca.

Duhovna obstaneta.

Na tem mestu je nedotakljiv tudi največji razbojnik.

Astarta ga brani!

Rešen je!

42.[uredi]

Zopet je noč.

V starem zidovju pred mestom sedita Mavda in inženir. Mavda živi že nekaj dni dvojno življenje. Po dnevi kraljuje kot boginja ljubezni v svetišču, ponoči pa odhaja skozi ozek, razpadel, daleč zunaj končujoč rov, katerega je bil odkril Stanley — neopažena od duhovnikov in psov, ki stražijo svetišče — ven k Amerikancu. Med njima se je razvilo iskreno prijateljstvo. Dva belokožca sama med tujim, divjim fanatičnim ljudstvom, dva belokožca v nevarnosti si postaneta kmalu prijatelja. In inženir je izboren dečko; vedno kavalirski, stvaren in poln tisoč idej, pri tem pa čistega srca, kakor otrok.

Noč za nočjo sedita skupaj v samo od lesketajočih zvezd razsvetljeni temini, delata načrte, zidata gradove v oblake, toda rešitve le ne najdeta. Že dolga stoletja živi to mesto, katero je bilo človeštvo pozabilo pred dvema tisočletjema, zapuščeno, ker leži kakor otok skrito sredi velikanskega kontinenta, odrezano od drugega sveta že po naravi, a še bolj po strašni postavi, da mora vsakdo umreti hitro ali počasi, kdorkoli na ta ali oni način pride vanj.

Dan in noč muči Mavdo skrb za usodo konzula in Kien-Lunga, ki sta od onega dne, ko so zavozili v vulkan izginila brez sledu. Toda tudi Allan Stanley ji ne more pomagati. V oni podzemski labirint, kjer trpe brezpravni sužnji, ni mogoče priti.

Kljub vsernu temu pa je Mavda vseeno trdno prepričana, da še živita Tajinstvena slutnja ji pravi, da ju še najde.

Neke noči ji pove Stanley mirno in stvarno, kakor vedno, kadar govori o svojih načrtih: “Gospodična Gregaardova, zdi se mi, da sem našel pot, ki nas privede do rešitve!”

In med tem, ko strmi Mavda vanj z začudenim in obenem upapolnim pogledom, ji pripoveduje: “Samo ena rešitev je! Ubežati po navadni poti ne moremo. Skozi vulkan, skozi katerega ste prišli vi, tudi ni mogoče. V pesku puščave in v gorovju brez vode bi ne ušli smrti. Priklicati moram pomoč od drugod, drugače ne gre. Vidite tole pripravo, katero izdeljujem, to bo eden glavnih delov brezžične postaje. Zgradil bom močno brezžično postajo ter odposlal brzojavke daleč preko mej Afrike v Evropo in morda celo v Ameriko. Z materijalom, katerega najdem tu in z orožjem, ki ga imam na razpolago, bo trajalo to delo dolgo, mogoče celo več mesecev. Za to rabim vodno silo, rabim dinamo, baker, izolirni materijal, žico in še mnogo drugega. Par desetin kilometrov od tu leži moj automobil. Razbit je, neuporaben, toda materijal, katerega sem privlekel sem preko polovice Afrike, še ne more biti čisto pokvarjen. Potrudil se bom, da ga zopet najdem. Če se mi res posreči postaviti postajo, še ne vem, toda poizkusiti hočem na vsak način. To je edino prava pot.”

Mavdi je tako mehko pri srcu, da bi od vdane hvaležnosti najraje objela tega bistroumnega človeka, toda stisne mu le roko.

Čiste, mirne in samozavestne oči tega moža, ki se vedno in vedno ozirajo vanjo, jo pomirjajo ter navdajajo z občutkom globoke udanosti, kakoršne ni občutila še nikdar poprej v vsem svojem življenju.

Ali menda vendar le že?

Mavda se zdrzne, kajti spomnila se je na onega moža, katerega je bila nekoč ljubila, kakor sploh more ljubiti mlado žensko srce, kateri je pa v zahvalo za to njeno ljubezen uničil njene roditelje in njo samo. Vsi ti divji doživljaji zadnjega časa so zabrisali v njej spomin na tega človeka, na katerega se je spomnila vedno, kadar je postala njena pot do osvete nedosegljiva.

Zaklad sabanske kraljice ji mora pomagati do osvete. V njegovi bližini je!

Tu nekje v tem pozabljenem mestu se mora nahajati. Skrivoma zgrabi z desnico za obesek, ki ji visi na vratu, skrivoma pogleda moža, ki stoji pred njo. Potem sname z odločno kretnjo obesek z verižice.

“Tu,” reče, “mr. Stanley, to je vodnik do zaklada, katerega iščem.”

Amerikanec se pri teh njenih besedah nasmehne.

“Ne smejte se,” reče Mavda. “čeprav se zdi vse to na prvi pogled res neverjetno in fantastično. Na svetu ni nič nemogočega. Ste li kedaj verjel, da bi se vam moglo prigoditi vse to, kar doživljate sedaj. Čujte torej!” In Mavda pripoveduje. Pričenja z zgodbo o pisunu, katerega je poslal pekingški poslanik petrograjskemu zunanjemu uradu. Pripoveduje o očetovem dnevniku, katerega je našla po njegovi smrti ter o besedah, katere je bil zapisal vanj, o dokumentu iz časov kralja Salomona, katerega hrani nekje tam daleč v Kini star rabi, o žalostni zgodbi svojega življenja pa mu ne pove ničesar. Tuintam se Amerikanec, ne da bi odločil delo, začuden ozre vanjo.

On čuti, da so stvari o katerih mu ne pripoveduje, katere zakriva, še bolj fantastične in dramatične, kakor te, katere mu razkriva; toda kljub temu ne reče ničesar. Molče in napeto posluša dalje Mavdino pripovedovanje.

“... In potem je vzel konzul tam daleč na Kitajskem s prsi umirajočega rabija verižico s čudežnim amuletom, katerega vidite tu.” Mavda je pri kraju s svojim pripovedovanjem, odpre obesek, potegne iz njega zemljevid ter ga razgrne.

Stanley odloži svoje orodje ter pogleda.

“Tu je Fiura,” reče Mavda kazoč s prstom na označeno mesto. “In tu tik za Furom to mesto, do katerega vodi rdeča črta, mora biti Simbabije, mora biti mesto, v katerem se nahajamo.”

Amerikanec sledi s prstom krivuljastim črtam.

“Toda kaj sedaj?” reče Mavda pobito ter se ozre vanj. “Ali naj zemljevid, ki nas je vodil tako sigurno vso dolgo pot preko Afrike tu sem, sedaj odpove?”

Inženir prime drobno, belo Mavdino roko ter jo vleče po zarisani črti po zemljevidu navzdol v desni kot, kjer končuje zaznamovana pot v paru majhnih skoro nevidnih krogov.

“Tu, gospodična Gregaardova!” Glas Amerikanca je miren kakor vedno. “Tu je pot do zaklada ...!”

Mavda ga pogleda začudeno, on pa ji razlaga na strokoven samoobsebi razumljiv način:

“Majhen krog tu-le je Fura. Gora je vulkaničen stožec in najznačilnejše znamenje vse pokrajine. Ako hoče kdo napraviti podrobno skico te zemlje vseeno, ako živi dandanes ali ako je živel pred tisočletjem, mora vzeti Fura za izhodišče. Tu vidite v krogu premer. To je predor, skozi katerega ste prišla. Tu malo dalje na levo stoji par skupaj zvezanih drobnih kvadratov. Kaj naj bo to drugega kakor terasirana gora.”

“In tu zopet dalje se nahaja med nekoliko daljšimi črtami majhen polukrog. V polukrogu pa se nahaja še drugi mnogo manjši. Pred njim stoji zopet prav majhen krog s parom iz njega izhajajočih cikcakastih črt. Razlaga ni težka. Te kotaste črte predstavljajo Astartino svetišče, drevesa so prastara, ta ali druga so stala tu gotovo že takrat. Večji polkrog je notranjščina svetišča. Manjši polkrog v njem ni nič drugega, kakor prestol, na katerem sedite kot boginja Astarta. Majhen krog pred njim s crkcakastimi črtami je vulkan, iz katerega sem prišel ono noč iz podzemeljskega mesta. Te lomljene črte potrjujejo to dovolj jasno. To so plameni, ki se dvignejo od časa do časa iz vulkana. Sedaj pazite: Od Fura sem skozi hrib vodi črta do prestola v svetišču boginje Astarte. Ta črta končuje tu. Prestol sam je mesto, na katerem leži zaklad. Zame je stvar popolnoma jasna: Zaklad sabanske kraljice ni skrit nikjer drugje, kakor pod zlatim prestolom v svetišču.”

Mavda plane kvišku ter začudeno pogleda inženirja.

“Pojdiva,” zašepeče.” še danes moram izvedeti, če je ta razlaga res pravilna in če zaklad leži še vedno nevzdignjen tam, kjer je ležal pred dva tisoč leti.”

41.[uredi]

Zopet je noč.

V svetišču vlada grobna tišina. Pred zlatim prestolom leži na tleh inženir Allan Stanley. Njegove roke tipajo po od bakelj le medlo razsvetljeni temini.

Nič! Niti najmanjše znamenje ne kaže, da bi ležalo tu spodaj kaj skritega.

“Prestol je tesno pritrjen h kamenu!” šepeče Mavdi, ki kleči poleg njega. “Prastar je, stati mora tu že od davnih časov. Plošča pod njim mora zakrivati zaklad; večja je nego ostale!”

Inženir vzame svoj majhen jeklen inštrument ter poizkuša dvigniti ploščo. Težko delo je to, končno pa le uspe. Jeklena konica se zapiči v razpoklino med večjo in manjšo ploščo.

“Pomagajte,” zašepeče Mavdi. “Plošča je pretežka, da bi jo zamogel dvigniti sam.”

Polagoma se, centimeter za centimetrom, pod skrajnim naporom obeh, dvigne mogočna plošča. Pod njo leži železen pokrov. Inženir ga otiplje. Pod prsti začuti končno malo vzboklino. Tam čisto v kotu se nahaja majhen gumb.

Inženir pritisne ter se prestraši.

Kakor od čarovnih rok gnana se dvigne iz globine nenadoma težka, železna plošča. Pod njo se svetlika, blesti in leskeče!

Zlato, zlato, diamanti, safiri, biseri in zopet zlato v celih kupih. Nagromadene kepe zlata, prastare posode, prastar nakit. Z obema rokama reže Stanley v blestečo globino.

“Tu,” reče, “tu ... je zaklad pravne lastnice, dedinje sabanske kraljice!”

Potem spusti počasi zopet nazaj obe plošči.

“Tu je zaklad najvarnejši, dokler ne napoči dan, ko ga dvignemo in odnesemo odtod.”

42.[uredi]

V eni izmed dolin v vznožju Fura se nahaja v ozki zapuščeni dolini močen vodopad. Ob njem si je zgradil inženir iz vej in protja malo kočico. Pred njo gori ogenj. Poleg njega stoji zamorec ter piha z nerodnim, primitivnim mehom v žerjavico.

Nekega dne še pred povratkom s poti, na katero se je bil odpravil, da poišče razbiti j auto, je bil našel v gozdu skoro do smrti sestradanega zamorca. Bil je eden izmed onih nesrečnih sužnjev izpod zemlje, ki je po srečnem naključju pobegnil ter se potikal po bližnji okolici. Stanley ga je vzel k sebi ter ga tako rešil smrti. Sedaj mu služi zvesto kakor žival.

Ob strugi male reke, ki se spušča v slapovih po ozki dolinici izpod Fura, so se izvršile čudne izpremembe. Tok je zaježen ter napeljan na veliko, leseno, lopatasto kolo. Poleg njega na bregu stoji pod preprosto streho iz vej in protja dinamo. Dolge mesece se je trudil inženir, predno se mu je posrečilo stroj zopet popraviti in uravnati. Končno stoji pred njim vesel in trdno prepričan na uspeh. Gori na griču nad dolino stoji veliko, golo drevo; jambor, s katerega bodo odšli v svet klici za pomoč. Mreža drobnih žic je napeta z njegovega najvišjega vrha do tal.

Še par ur dela in vse zveze bodo gotove in potem se mora odločiti, če bo ta dvomljiva priprava uspela ali ne.

Že se svetijo na nebu prve zvezde, ko sede Stanley k iz neostruženih kolov zbiti mizi ter položi kazalec na tipkalo. Potem namigne zamorcu.

V naslednjem trenutku se prične vrteti veliko lopatasto kolo in ž njim vred tudi dinamo.

Inženirjev kazalec pritiska na tipkalo, po njegovih pritiskih zažarevajo žice na jamboru, odpošiljajo klicalne signale na vse brezžične postaje sveta:

Dolgo, kratko, dolgo, kratko, dolgo, kratko, daljše.

In znova: Dolgo, kratko, dolgo, kratko, dolgo, kratko, daljše.

In tretjič: Dolgo, kratko, dolgo, kratko, dolgo, kratko, daljše.

43.[uredi]

V angleški brezžični postaji Poldhu je mladi, pomožni inženir Webster ravnokar zamenjal svojega tovariša, kr je imel službo po dnevi. Udobno se vsede ter si nadene poslušala.

To bo zopet dolgočasna noč!

Nove brzojavke ne prihajajo in kontaktni magneti, ki so po dnevi neprestano delali, sedaj počivajo.

Noč je topla. Spodaj pod skalovjem na obrežju šumi monotono morje. Z rokami v žepu gleda inženir v luninih žarkih se lesketajočo vodno gladino.

Škoda, da je pozabil doma časopis. Tako se bo moral dolgočastiti, da bo črn.

Nenadoma pa se začuje v poslušalu prasketanje.

Webster potegne roke iz žepov ter skoči naglo k mizi.

Prasketanje se ponavlja ... dolgo, kratko, dolgo, kratko, dolgo, kratko, daljše.

Zopet isto.

In zopet v tretjič.

Je li kaka ladija v nevarnosti?

Webster posluša.

Celo uro se kontakti be oglase več. Končno znova isto prasketanje.

Čisto počasi prihajajo besede. Nekatere so tako šibke, da jih komaj razume.

“Belokožci v skrajni nevarnosti ... Hopejeva ekspedicija ... zajeta v notranji Afriki ...

In potem zopet dolgo nič.

“... Ofir, severno Fura ... Sambesi ...”

Stavek se zopet pretrga.

Jutro se že žari; Webster čaka še vedno.

Zaman.

Se li dogaja nesreča tam doli globoko v Afriki — ravno v tem trenutku, ko sedi Dan Webster na tej vražji postaji, — na angleški obali ...?

Dan Webster je navajen opazovati hladno vse dogodke tega sveta. Še nikoli se mu ni prigodilo ničesar, kar bi ga moglo spraviti iz ravnodušja. Sedaj pa je vendarle zmeden. Vznemirjen plane kvišku ter hodi gori in doli iz enega kota do drugega. Čelo se mu nabira v gube. Webster premišljuje.

Nenadoma skoči k telefonu.

Človeška življenja v nevarnosti! Senzacija prve vrste. “London Herald” plača prav dobro za take novice.

“Halo, tu pomožni inženir Webster, brezžična postaja Poldhu. Jeli kdo izmed urednikov tam?”

Z druge strani se oglasi odgovor:

“Well, gospod, kaj imate novega že tako zgodaj? Tu je Flen, manažer “London Heralda.”

Dan Webster pripoveduje s hitrimi besedami. “Well,” godrnja poslušalec na drugi strani. “V najslabšem slučaju pač senzacija, gospod. Nakazilo vam pošljemo. Pazite, mogoče izveste še kaj.”

Osma ura zjutraj. Vse velikansko mesto London je na nogah, na poti na delo. Ob triindvajseti uri ponoči je bil Webster nastopil službo v brezžični postaji Poldhu, ob dveh je prišel prvi Stanleyev klic ... ob šestih je prišel njegov drugi nerazločni klic, ob sedmih so se peljali uredniki in reporterji v automobilu v uredništvo. Ob osmih je bil o sporočilu telefonično obveščen ravnatelj prekomorske zrakoplovbe z naročilom, da pošlje do devetih največji zrakoplov, pripravljen na večdnevni polet preko morja in Afrike, na streho uredniškega poslopja. Ob pol devetih je izšla prva posebna izdaja. Promet ob prenapolnjenih ulicah je za trenutek obstal. Vse se je trgalo za liste, ki so z velikanskimi črkami prinašali največjo senzacijo tega dne.

“Belokožci ujeti v notranjosti Afrike. Zgradili so si sredi divjine brezžično postajo. “London Herald” jim pošlje na pomoč zrakoplov. Ob devetih odleti s strehe uredništva. Pet prostih mest. Vsako mesto za potovanje tja in nazaj stane tisoč funtov v korist ubožcem!”

Deveta ura. Pred poslopjem “London Heralda” se gnete velikanska množica ljudi. Prostori v zrakoplovu so že zdavnaj oddani, oddati so jih morali onim, ki so se prvi priglasili. Nič manj kakor 125 dam zgornjih desettisočev, ki so, skoro neverjetno, bile v nekaj minutah pripravljene na pot, se je moralo vrniti ne da bi bile našle prostora.

Kakor velikanska ptica se ziblje snežnobeli zrakoplov nad ogromnim mestom.

V teku petih minut je pripravljeno vse, kar se potrebuje za pot: obleka, zdravila, živila in pijača.

Kapitan da že znamenje naj se dvigne stopnice, takrat pa plane še v zadnjem momentu na krov William J. Fletcher. Veliki Fletcher, najznamenitejši izmed vseh posebnih poročevalcev sveta. Bil je navzoč pri vseh revolucijah na svetu in vseh mogočih vojnah; preoblečen v berača se je vtihotapil celo pred Kaaba v Meki ter se tri leta potikal z nekim raziskovalcem severnega tečaja po večnem ledu. Velika senzacija brez Fletcherja ni mogoča.

“Well,” kriči med tem, ko se zrakoplov že dviga manažerju, ki stoji spodaj hladnokrvno kakor pravi Anglosaksonec.

“Well, koliko kolon brezžičnih brzojavk hočete za jutri?”

“Tri!” kriči manažer od spodaj.

“All right!” odgovarja Fletcher, potegne mimo iz ust svojo pipo, iztrese iz nje pepel preko roba zrakoplova ter odide v zrakoplovov bar, da se okrepča z whiskyjevo sodo.

Mesto izgine z vidika. Ljudje na zemski površini so majhni kakor neznatne pikice na velikanski preprogi. Po vsemirju se razlega samo ropotanje velikanskih propelerjev.

Kakor snežnobel velikanski ptič presekava zrakoplov obzorje.

Njegov let je usmerjen proti jugovzhodu.

44.[uredi]

Allan Stanley sedi v svoji mali primitivni kočici ter čaka.

Še vedno ni odgovora.

Znova je bil pregledal vso napravo, popravil in bolje pritrdil to in ono, boječ se, da ni česa pozabil. Ali pa je vse to delo dolgih mesecev morda zaman? ...

Zdaj se nenadoma začuje prasketanje, prav tiho, komaj slišno. Inženir zapre oči, da bi boljše slišal.

“Pridemo!” se glasi vest. Od veselja plane kvišku kakor neumen.

Slišali so ga! Pridejo!

Še vedno ne ve kdo obljublja rešitev, toda biti morajo to Amerikanci ali Angleži, kajti odgovor je angleški.

Le z naporom se vzdrži, da ne steče kar o belem dnevu v svetišče k Mavdi, razodeti ji to veselo novico.

Šele čez nekaj časa se zopet umiri ter prične premišljevati po kakšni poti bo neki prišla rešitev.

“Zrakoplov bodo poslali,” si misli veselo smehljaje. “Drugače pač ne gre. Ekspedicija stare vrste bi nas nikdar ne našla.”

Potem morajo v par dneh že dospeti semkaj, ako bo šlo po sreči.

“Potem pa imava jaz in gospodična Greg. aardova za ta čas dovolj dela!”

In med tem, ko teka sem in tja, premišljuje:

“Tako brez nadaljnega se nikakor ne moremo posloviti od duhovnov in vsega tega neumnega ljudstva ter se dvigniti v nebo. Kljub vsej zaverovanosti v gospodično Gregaardovo nam vendar ne bo kdo klical v slovo “Živijo!”

In zopet teka premišljevaje semintja.

Končno pride na rešilno misel:

Treba je osvoboditi sužnje v podzemskem mestu! Treba jih je spustiti nad mesto in nad svetišče. V zmešnjavi, ki bo nastala, bo tem lažje ubežati.

Toda, kdo naj jih osvobodi? To bi mogel storiti samo ta, ki je sam živel doli, kajti psi bi raztrgali vsakega, kogar ne poznajo.

On sam bi to storil najlažje ... Toda psi so bili pri njegovem begu nadraženi nanj ter bi ga sedaj takoj zopet spoznali ter opozoriti s tem nanj tudi stražnike.

Za trenutek ne more najti izhoda. Tedaj se ozre na črnca, katerega je bil pred nekaj tedni rešil smrti. Njega niso zasledovali, ker so po čudnem naključju opazili njegov beg komaj čez nekaj dni. Gotovo se ne bo branil staviti v nevarnost svojega življenja za svojega rešitelja.

“He! Bambula!” zakliče Stanley. Črnec priteče k njemu poslušno, kakor pes.

“Hočeš rešiti svoje tovariše?” vpraša Stanley. “Se li hočeš maščevati nad onimi, ki so te mučili do onemoglosti?”

Črncev obraz se skremži od maščevalnosti. Nemo prikima. Ni ga potreba še posebej vzpodbujati.

45.[uredi]

Visoko gori na skalnatem pobočju Fura stoji inženir Stanley ter gleda z žarečimi očmi v daljino, v nebo, iz katerega ima priti po dveh letih trpljenja in bridkosti končno vendar le tako zaželjena rešitev. Končno se naveliča čakanja ter odide zopet nazaj v dolino. Solnce se že bliža proti zatonu. Črnec je

bil že zdavnaj odšel na svoj posel. Stanley sedi še vedno pri mizi z aparatom ter čaka na znamenja neba.

Bambula je moral že davno dospeti do svetišča, ako sploh še živi, misli Stanley ter mora že biti v onem rovu, po katerem je bil on sam nekoč prišel na svetlo.

V nekaj urah mora biti že vse osvobojeno.

— — “Pridemo!” je še vedno edini porok, da se bliža rešitev.

Ako prihajajo v zrakoplovu, kakor upa, potem morajo imeti gotovo s seboj tudi brezžično postajo.

Čemu torej molčijo? ...

Takrat se začuje v aparatu zopet prasketanje.

“Križarimo ... nad Kongom ...” se glasi poročilo.

Sedaj je čas! Stanley plane kvišku.

Še osem ali devet ur in dospeti morajo! Naglo se odpravi navzgor proti svetišču. — — Nenavadno življenje valovi v podzemskem mestu, v mestu pogubljenih, v mestu sužnjev.

Tu, tam padajo brezglasno stražarji zahrbtno pobiti na tla; gruče sužnjev se vedno bolj večajo. Tiho z nepopisnim besom v duši, pripravljeni na vse, udirajo uporniki vedno globlje in globlje v goro. Tam notri žive tudi še bratje, trpe nesrečneži, zasužnjenci, kakor oni. Prestrašeni in obupani se zbirajo stražarji s svojimi psi v zadnjih rovih, pričakujoč napada osvobojencev.

Pred njimi se pojavijo prvi od sovraštva spačeni obrazi.

Psi se zaženejo vanje, grizoč in mečoč na tla vse, kar popadejo.

Toda zaman. Sužnjev je vedno več. Nešteto rok se dvigne, orodja zazvene po zraku in eden za drugim padajo vsi pod strašnimi neizprosnimi udarci razbesnencev.

Trume nesrečnikov se usujejo preko njih, navale čuvarje same ter jih pomečkajo pod nogami.

Kakor blisk se je raznesla novica o ustaji po vsem podzemskem mestu, do zadnje, najbolj skrite luknje. Z vseh strani prihajajo nove trume upornikov. Mnogi izmed njih se niso še nikoli videli kljub temu, da so živeli leta in desetletja tako blizu, eden zraven drugega.

Ko obsijejo prvi jutranji žarki svetiščni hrib, se nudi zanimiv pogled na starodavne mesto. Visoko gori na Velikanski, ravni strehi svetišča stoji bel mož. Poleg njega na tleh leži zvita vrv, po kateri je bil priplezal gori. V rokah drži veliko belo ruto, s katero maha po zraku.

Visoko gori na nebu v sinji modrini plava majhna snežnobela ptica.

Na drugi strani se vale iz temnih hodnikov zlate gore neštete množice izžetih in propadlih postav. Že so jih opazili prvi prebivalci spodaj v Simbabiju. Vse drvi iz hiš. Ulice se polnijo. Prestrašeni kriki odmevajo od hiše do hiše, do svetišča.

“Sužnji so pobegnili!”

“Reši se, kdor se more!”

Prve trume razdivjanih upornikov so že dosegle prve mestne hiše. Kakor divje zveri se zaženejo v prebivališča svojih tlačiteljev, pokončavajoč vse, kar najdejo.

Zaman se jim postavi v bran kneževska garda.

Pomandrajo jo.

V sredi med največjo gručo se nahaja velika postava konzula Blankensteina, poleg njega pa šibkotni doktor Kien-Lung. Poleg njiju teče Bambula, črnec, katerega je bil Stanley poslal, da osvobodi sužnje.

“Tam! Gospod!” sope črnec, kažoč s prstom na streho svetišča, na kateri stoji še vedno Stanley, mahaje z ruto proti zrakoplovu.

“Belokožec!” krikne Blankenstein ter zatuli črncu na uho.

“Kje je bela žena z zlatimi lasmi? Veš li kje je?”

Širok črnčev obraz se zadovoljno zareži.

“Tam... svetišče... velika boginja!” odgovori.

Stanley ga je bil predno ga je odposlal v podzemsko mesto naučil te besede, da jih pove konzulu in mlademu Kitajcu, ako ju najde, toda komaj sedaj na konzulovo vprašanje se domisli inženirjevega naročila.

“Živi!” krikne Blankenstein Kien-Lungu. Potem zbere še v teku krog sebe deset, dvajset sužnjev, s katerimi je bil delal skupaj tam doli pod zemljo.

“Naprej, k svetišču!”

46.[uredi]

Pred vrati svetišča stoje duhovni, da ubranijo s svojimi telesi ta najsvetejši prostor. Za njimi stoji v vsem svojem ornatu veliki duhoven. Samo preko njihovih mrtvih teles bo šla pot zdivjanih upornikov.

“Astarta, razkropi jih! Brani svoje svetišče, brani svoje služabnike!”

Toda Astarta ne pomaga. Blankensten, Kien-Lung in njuni spremljevalci niso edini, ki drve v strašni zmešnjavi proti svetišču Astarte. Tam spodaj po dolini proti griču, na katerem stoji svetišče, se vale stotine in stotine uničevanja, morenja in zlata lačnih postav.

Kien-Lung in konzul dospeta do velikih vrat. S široko razprostrtimi rokami stoje pred njimi duhovni. Vrata za njimi so zapahnjena.

Blankenstein se ozre nazaj. Izgubiti ne sme niti minute, ako hoče rešiti Mavdo pred od pobesnelosti pijano množico, ki je dosegla že polovico višine svetiščnega griča.

Naglo namigne spremljevalcem.

Črnci navale na duhovne.

Konzul se zažene z vso silo v vrata, ki se zamajejo, toda udajo se vendarle ne. Končne pa se stari les vendarle ulomi. Skozi odprtino planeta konzul in Kien-Lung, spremljena od svojih najzvestejših.

“Mavda, gospodična Mavda!” krikne konzul med tem, ko se prve razbesnele množice že vsuje jo skozi vrata v svetišče.

“Kje ste?!”

Takrat se zgane v svetiščnem mraku nekaj v zlatu se lesketajočega. V zlato opremo odeta in z diademom na glavi se je Mavda dvignila s svojega prestola.

Kakor pobesneli zatulijo sužnji, ko zagledajo v zlato odeto belo ženo.

Trenutki so dragoceni! Konzul zbere svoje ljudi skupaj ter zaščiti prestol: Množice sužnjev so oddaljene komaj še par korakov.

“Nazaj!” zagrmi konzul.

Toda že se zakade prvi proti njemu.

Blankenstein zgrabi prvega, ga dvigne visoko nad glavo ter vrže med ostale, potem zagrabi drugega, tretjega. Za trenutek se črnci ustavijo. Toda — peščica branilcev mora končno vendarle podleču.

— — — — — —

Na skrajnem robu svetiščne strehe čepi veliki duhoven. V njegovih široko odprtih očeh žari groza.

Kaj je zagrešilo njegovo ljudstvo, da ga tako neusmiljeno kaznuje velika boginja? ...

Je li ta beli čarovnik, ki stoji tu pred njim povzročil to strašno nesrečo? ...

Veliki duhoven se nenadoma zdrzne in vztrepeče. Visoko nad njim na nebu se začuje močno, rezko brnenje in hipoma zakrije svetišče velika senca, kakor da bi solncc zakrilo svoj obraz.

Je li to znamenje Astarte? ... Trepetaje pogleda kvišku ter pade hipoma na tla, zakrivajoč si v nepopisni grozi z rokama obraz.

Velikanska bela ptica se ziblje nad goro.

“Well, tu smo!” zakliče hladen, miren glas od zgoraj navzdol Stanleyu. “Stopite gori, mladi mož, toda oblecite si preje kopalne hlače ali kaj podobnega, kajti v naši družbi se nahajajo tudi dame! Sicer pa, kako se imenujete, kdaj ste rojen, kaj ste doživel?” In preko ograje zrakoplova se sklone William J. Fletcher s papirjem in svinčnikom v suhih rokah, pripravljen takoj napisati vse podatke in podrobnosti.

Z gondole padejo istočasno na tla tudi že stopnice, po katerih izstopijo eden za drugim s samokresi oboroženi moški, pred vsemi William J. Fletcher.

Naglo stopi k Stanleyu ter mu stisne obedve roki.

“I’m so glad to see you!”

Toda že v naslednjem trenutku opazi odprtino, skozi katero je prišel na streho ubegli veliki duhoven.

“Za mano!” krikne.

Potem planejo eden za drugim v notranjščino svetišča.

47.[uredi]

— — V svetišču pred zlatim prestolom se vrže sedaj na tla par desetin sužnjev.

Previdno se plazijo proti konzulovim nogam skušajoč ga tako izpodnesti. Pred njim leže mrtvi skoro že vsi, ki so ž njim vred branili Mavdo, leži tudi Kien-Lung, najzvestejši njen spremljevalec.

Takrat pridrve po ozkih stopnicah rešitelji. Samokresi počijo. V paničnem strahu zbeže črnci proti vratom.

“Preč, preč!” krikne konzul ter dvigne Marvdo v naročje. Opoteka se od utrujenosti.

“Zaklad!” mrmra Mavda. “Brez zaklada ne grem od tod!”

“Naprej! Čaka nas še veliko delo!” kriči Stanley.

— — Spodaj gori Simbabije, umira zadnje mesto Ofira, države sinov Solnca.

Krog vznožja svetiščnega griča divjajo množice sužnjev. Zagledali so bili zrakoplov. Oni, ki so zbežali iz svetišča kriče na vse strani:

“Belokožci nam odnesejo zlato!”

Jeza in razočaranje jih napolnita z novim pogumom. Množice se pripravijo na nov naskok, ne več stotine kakor doslej, ampak tisoči, stotisoči!

Eden za drugim drve proti svetišču.

Skozi drevored grajfov in levov.

Preko pobočij ...

Preko teras ... Velikanski črn val pokrije grič.

Kljub smrti in vragu ... svetiščni zaklad morajo dobiti!

Samo svetišče stoji še nepoplavljeno od črnih valov.

Po stopnjišču navzgor stopa v zrakoplov še zadnji z dragocenostmi obložen pilot.

Mavda se ne more ločiti od tega mesta. Spodaj v svetišču spi Kien-Lung, najzvestejši med najzvestejšimi, nevzdramno večno spanje ...

Žrtvoval je svoje življenje, da obrani njo ...

Nemo stoji tu odeta še vedno v zlato oblačilo in z diadamom boginje Ljubezni na glavi.

Z od groze osteklenelimi očmi občuduje veliki duhoven čarovno prikazen boginje z razprostrtimi rokami. Opotekajoče se ji skuša približati.

“Astarta!” krikne obupno.

Toda v istem trenutku švignejo iz templja skozi strešno odprtino prvi plameni vse uničujočega ognja.

“Pojdite! Pojdite!” sili Stanley.

“Naprej!” kriči Fletcher zgoraj v zrakoplovu, “sicer eksplodiramo!”

Takrat se dvigne Astarta, boginja Ljubezni v nebo.

“Astarta gre ...” krikne z ubitim glasom veliki duhoven.

In med tem, ko razjedajo plameni ognja, od črnih demonov obkroženo svetišče boginje Astarte ter se dviga proti nebu velikanska bela ptioa odnašajoč na svojih krilih odhajajočo boginjo v modro lesketajoče se nebo, se plazi veliki duhoven, otrok Solnca, kakor trudna žival v plamene ... V smrt ...

48.[uredi]

Na londonskem letališču se zbirajo množice ljudi. Policija in vojaštvo zapira le s težavo prostor, na katerem bo pristal iz divje notranjščine Afrike se vračajoči zrakoplov z rešenimi belokožci, ki se mora vsak trenutek pojaviti na obzorju. Godbe igrajo; zastave vihrajo na vseh drogovih in na hišah; množica se trže za letake, ki od ure do ure prinašajo brezžična poročila z vedno novimi poročili o avanturi in o osebnosti Mavde “Buttonove” in njenih spremljevalcev. Na čelu štaba stoji z visokimi uradniki se pogovarjajoč ravnatelj “London Heralda.” Njegov obraz žari. Ves svet govori o velikanskem podjetju njegovega lista, ki je mahoma ubilo konkurenco vseh ostalih.

V London so dospeli z vseh krajev sveta najslavnejši posebni poročevalci. Ves svet nestrpno pričakuje podrobnosti te tako nenavadne dogodivščine ter zgodbe iz afrikanskih divjin rešenih ljudi, posebno pa poročil o fantastičnem zakladu, katerega prinaša zrakoplov v glavno mesto Anglije in kateri je napravil njegovo lastnico za najbogatejšo žensko na svetu.

Toda ravnatelj “London Heralda” kaže tudi tu svojo velikopoteznost. Zadati je treba konkurenci še najtežji udarec. Samoobsebi razumljivo je, da mora v zahvalo za rešitev dobiti monopol na dogodivščino Mavde Buttonove, kolikor jo bo hotela seveda sama obrazložiti. Toda ravnatelj pozna le predobro tovariše od drugih listov in seznami v London dospelih poročevalcev, katere si je preskrbel od posameznih hotelov, vsebujejo imena tako izkušenih mož, da ve že vnaprej: Tu se bo z vsemi sredstvi bila borba za podatke, ki naj bi izpolnili predale naročenih poročil. Prvi znaki te borbe se že kažejo. Ravnatelj je bil mislil že na to, da bi zaposlil vse v inozemstvo vodeče brzojavne proge in veliko brezžično postajo Poldhu s svojimi poročili, da bi na ta način onemogočil odpošiljanje tujih opisov. Toda prišel je prepozno. Skozi množico se preriva k njemu ravno eden njegovih najspretnejših reporterjev. Na ravnateljev migljaj ga izpuste stražniki k njemu, da mu poda poročilo, ki pa ni ravno razveseljivo. V brezžični postaji se je bil že zdavnaj zasidral poročevalec “United Press of America,” ki z amerikansko hladnostjo brzojavlja svojemu listu poglavje za poglavjem svetega pisma, da bi tako v odločilnem trenutku imel takoj zvezo za svojega tovariša, ki se nahaja na letališču.

Na telefonskem uradu za pogovore s kontinentom narekuje neka krasna tajnica v potu svojega obraza že cele ure eno pravljico iz “Tisoč in ene noči,” za drugo; poleg nje sedeča tovarišica recitira v govorilo trpljenje kralja Learja in Wertherja. Na brzojavnem uradu so obloženi uradniki s celimi kopami brzojavk, ki ponavljajo z zgodovinsko natančnostjo memoarje Casanove, zvezek 1—6.

Ravnatelj zmaje resignirano z rameni. Treba je rešiti pač to, kar se da.

Med tem, ko še premišljuje, kaj bi ukrenil, zagleda z zlatom kar posutega gospoda, kateremu so se policisti s spoštljivim pozdravom umaknili na stran.

“Ugotovite kdo je ta človek,” zašepeče ravnatelj svojemu reporterju. “Zdi se mi sumljiv!” Čez minuto se reporter zopet vrne.

“Tu se ne da nič napraviti!” zašepeče ravnatelju na uho. “To je sam kostariški poslanik!”

Toda ravnatelj se ne da ugnati tako lahko. Naglo odide k poveljujočemu policijskemu stotniku ter mu zašepeče nekaj na uho. Neopaženo zasledujeta že v naslednjem trenutku dva policista kostariškega poslanika.

Takrat se začuje iz daljine zamolklo brnenje. Vse oči se dvignejo. V divjem vzmahu se dvignejo v zrak trije, štirje športni zrakoplovi.

Kakor morje se zibljejo množice semintja. Kričanje in klepetanje deset in desettisoč glasov napolnjuje zrak.

“Prihajajo! Prihajajo!”

V istem trenutku se obrne kostariški poslanik na stran. V njegovi roki se prikaže droben svinčnik, izpod rokava se. prikaže bela manšeta. Poslanik prične pisati.

Takrat pa ga nenadoma nekdo sune od zadaj v hrbet, da mu pade z glave njegov trioglat klobuk. Začudeno se obrne nazaj.

Poslanik in ravnatelj “London Heralda” si stojita nasproti.

“Od kdaj zastopate Kostariko, gospod kolega?” spregovori ravnatelj s hladnim nasmehom.

“Ali vas smem prositi, da zavarujete interese vaše velesile malo bolj zadaj?”

Debelo pogleda Amerikanec ravnatelja, pobere klobuk ter izgine spodaj v množici.

49.[uredi]

Mahoma prično svirati vse na letališču razpostavljene godbe.

Gori v jasni modrini neba se pojavi zrakoplov, se spušča polagoma k tlom ter končno pristane.

Prvi izstopi od zbrane množice burno pozdravljen William J. Fletcher. Tudi sedaj je njegov obraz nepremičen. Z dolgimi koraki se približa ravnatelju svojega lista, mu stisne roko ter izroči svečano, kakor da bi mu izročal kak zgodovinski dokument, sveženj popisanega papirja, podrobno poročilo o potovanju in dogodivščinah.

Ravnatelj namigne slugi, ki pristopi, spravi rokopis v žep ter odhiti z dolgimi koraki. Nato pogleda ravnatelj krog sebe ter dvigne roko. In v naslednjem trenutku zavlada povsod grobna tišina.

V svečanem nagovoru pozdravi Miss Button, “najbogatejšo ženo na svetu,” konzula, Stanleya in celo Bambula, ki spričo veličine tega trenotka raztegne obraz v zadovoljno režanje.

Potem sune ravnatelj trikrat z roko v zrak.

“Trikratni živijo afriškim junakom!”

V naslednjem trenutku predre množica policijski kordon ter se vsuje v gostih gručah m letališče.

Policijski ravnatelj maha obupno s svojo sabljo po zraku ter kričeč deli ukaze, katerih pa nihče ne posluša. Tuintam stoji še par policistov obdanih od množice, kakor skale od vodovja, vojaštvo pa je že davno odšlo, da se izogne morebitnim neprilikam.

Množice se prerivajo nezadržno proti afriškim junakom. Široko razkoračen stoji konzul pred Mavdo in ostalimi ter odriva s pestmi prenadležne radovedneže, potem prične delati pot zase in za ostale.

Tam zunaj poleg ograje čaka ravnateljev autonvobil. Mirno pričakujoč dogodke, ki bodo sledili stoji pred njim William J. Fletcher. Ko opazi Mavdo in ostale, se jim približa, odrivajoč množico na levo in desno.

Potem sedejo v automobil. Fletcher namigne šoferju in auto se spusti v dir.

Vedno hitreje drvi automobil po beli cesti proti mestu. Kmalu ni več sam. Za njim pridrvi najprej par, potem več in nazadnje cela vrsta avtomobilov, motornih koles in dvokoles. Naglici evropskih reporterjev se ne ubeži tako lahko.

Počasi in dostojanstveno se dvigne Fletcher s svojega sedeža ter se obrne nazaj.

“Kam tako hitite, prijatelji!” zakriči zasledovalcem, “peljemo se v hotel “Viktoria.” Prihranite si trud!”

In dalje drvi automobil. Dalje se pode zasledovalci.

50.[uredi]

Hotel “Viktoria,” v katerem so se nastanili Mavda, konzul in Stanley, da se odpočijejo od naporov zadnjih dni je hermetično zaprt pred zunanjim svetom. Policijski kordon straži vse dohode ter ne pusti vstopiti nikogar, ki se ne more izkazati s potrebnim tozadevnim potrdilom. Na iznajdljivost novinarjev pa seveda niso računali. Med tem, ko stražijo policisti spodaj vse dohode je streha nezastražena. Mirno in neopažen od množice sedi na strehi izkušen zastopnik madridskega “A. B. C.”, mali in ročni Ruy Montes. Gospod Ruy Montes se je priplazil tja gori še pred solnčnim vzhodom preko sosednjih streh ter nadzoruje, s pomočjo žepnega telefona, katerega je bil pritrdil na iz hotela mimo strehe vodeče telefonsko napeljavo, vse pogovore hotelskih prebivalcev. Dolge ure je poslušal zaman ter slišal samo pogovore nadkuharja, ki je naročal meso in zelenjad ter druge take zanj brezpomembne poslovne pogovore. Sedaj pa pride najbrže nekaj važnejšega.

“Tu hotel “Viktoria,” zakliče nežen ženski glas. “Ali bi mi ne mogli poslati semkaj koga z damskimi čevlji št, 35., da si jih izberem? Ako bi vas ne hoteli pustiti v hotel, recite, da vas je poklicala telefonično gospodična Buttonova. Sklicujte se name, sobarica, prva etaža. Ako bi vas kljub temu ne pustili vstopiti, potem pridem sama doli.”

Gospod Ruy Montes priteče ves prepoten pred Newmannovo trgovino s čevlji ravno v trenutku, ko stopi iz nje na ulico mladi clerk s škatljo ženskih čevljev v roki.

“Dobro jutro,” pozdravi začudenega mladiča ter sname z vso špansko grandeco pred njim svoj klobuk. “Ali hočete napraviti dobro kupčijo? V tem slučaju spijete na moje zdravje lahko recimo deset whiskyjev ali pa tudi dvajset, ako hočete. Jaz moram namreč dami, kateri nesete čevlje, na vsak način sam postreči. Drugače ne gre. V pol uri sem zopet nazaj. Tu imate dvajset funtov. Zaračunajte si čevlje, drugo pa lahko ostane vam. Napraviva torej kupčijo?”

“Hm,” reče clerk ter pogleda postrani Španca. “Vi ste gotovo človek od časopisja?”

“Dobro,” odvrne Ruy Montes, “kar hočete sem, sedaj pa nimam več časa na razpolago, da bi se razgovarjal z vami! Hočete torej?”

Clerk prikima ter izgine v prvi bar, da se spravi na tako ceno zaslužen whisky.

Četrt ure pozneje kleči Španec pred Mavdo ter poizkuša čevlje, kakor da bi bil že od nekdaj to njegov posel. Toda žal Montes je še vedno le bolj Španec kakor pa žurnalist. Radovedno obrača oči, kakor bi tega nikoli ne storil pravi londonski komi, vrže nevajen dolgega oklevanja, čevlje v stran, objame Mavdino noge ter ji prične v angleščini pol v španščini razkrivati svojo ljubezen.

“Kdo ste?” krikne Mavda ter plane prestrašena kvišku.

“Ti ljudje so mi poslali semkaj blazneža!”

Naglo iztegne roko ter pozvoni.

“Toda jaz vendar nisem čevljar!” jeclja še vedno klečoci zastopnik “A. B. C.” “Jaz sem Španec. Don sem! Uslišite me, postanite moja žena, sicer se usmrtim!”

In pri teh besedah potegne iz žepa dolgo bodalce.

“Na pomoč!” krikne Mavda ter plane v najoddaljenejši kot sobe.

Takrat se odpro vrata. Med dvermi se prikaže konzul, plane v sobo, pograbi brez nadaljnega dobrega Ruya Montesa iz Madrida za vrat ter ga vkljub vsem protestom potisne pred vrata.

51.[uredi]

Toda to je le začetek vsega onega, kar morajo Mavda, konzul in Stanley vse prestati. Tudi to ne pomaga nič, da postavijo pred vrata Mavdine sobe na stražo Bambula s strogim ukazom obvarovati jo pred vsakim iznenadenjem. Kralji mednarodnega časopisnega sveta so žejni še vedno vesti o Mavdi in njenem zakladu. Dvakrat so že vlomili ponoči v hotelsko blagajno, kjer bi se, kakor so sodili, moral nahajati zaklad, da pridejo končno na jasno, kako je velik in koliko je pravzaprav vreden. Zaklad pa leži seveda v bolj varnih blagajnah angleške banke. Pa tudi krog Mavde same, krog katere se koncentrira zanimanje celega sveta, se vedno bolj zgoščuje mreža neutrudljivih reporterjev. Velike brzojavne in kabelske proge sveta so neprestano zasedene kakor še morda nikdar poprej tako neutrudno in neprestano zmerjajo ravnatelji svetovnih listov s severa, juga in zapada svoje nesrečne poročevalce.

“Za vraga! Kupite hotel, ako ne gre drugače. Preskrbite mi pet kolon poročila o gospodični Buttonovi, ali pa vas odpustim,” naroča ravnatelj “New York Suna” nesrečnemu Harrisonu svojemu londonskemu poročevalcu. Harrison ve, da mu ostaja le še dve možnosti, ali zadene ravnatelja od jeze kap, ali pa mu pošlje zahtevanih pet kolon poročila.

Naslednjega dne se pojavita v pisarni hotela “Viktorija” dva tuja gospoda, eden oblečen zelo elegantno, drugi pa opravljen v ameriško promenadno obleko. Na veliko začudenje razloži eleganten gospod ravnatelju hotela, da je prešel ves etablizma v roke nove družbe, ki želi zamenjati in sicer takoj ves dosedanji personal s svojim lastnim. Ako je gospodu ravnatelju drago, si lahko takoj poišče novo službo, odpravnino dobi takoj.

Par ur nato se pojavijo v hotelu na nemajhno začudenje gostov sami novi nepoznani obrazi. Zopet par ur nato, krog dvajsete ure prinese Stanley Mavdi z od jeze zardelim obrazom najnovejše izdaje listov. Z nepopisnim začudenjem čita Mavda v njih zgodbo svojega življenja, ki je seveda od kraja do konca izmišljena. Poleg tega pa poročajo listi v po cele kolone dolgih opisih, kaj je zajtrkovala in kaj je počela preko dneva. Kako zadovoljna je, da se je prelevila iz Mavde Gregaardove v Mavdo Buttonovo.

Vsa poročila izhajajo iz enega in istega vira, namreč iz neke posebne izdaje “New York Suna,” od tu pa so jih poročevalci pretelefonirali nemudoma takoj nazaj londonskim listom. Celo “London Herald” je za enkrat pobit. Harrison je zmagal.

“Strašno!” reče Mavda pol smejoč, pol se jezeč.

“Da,” reče Allan ter ji poskuša napraviti poklon, “vi ste pač povsod boginja, kamorkoli pridete.”

“Hvala! Tega res ni bilo treba,” reče smeje Mavda. “Na vsak način moramo pobegniti odtod. Vam se na vse zadnje še ne godi tako hudo, toda mene ne izpuste ti strašni časnikarji žive iz rok. — Bravo, izborno! Poizkusiti hočem pobiti te gospode z istimi sredstvi, katere so uporabili proti meni. Odšla bom ven preoblečena v hotelskega slugo. Stanley pokažite svojo umetnost. Preskrbeti mi morate zato potreben kostum!”

Dve uri pozneje stopa po hotelskih stopnicah navzdol postaven sluga s jiostrani poveznjeno kapo. V roki drži veliko pismo. Mudi se mu, gotovo mora čim preje dostaviti pismo na označen naslov. Ravno v trenutku, ko srečno prekorači vestibil ter hoče stopiti skozi vrteča se vrata na ulico, se pojavi pred njim na nasprotni strani vrat poročevalec Harrison. Harrison obstane ter se zagleda v slugo.

“Presneto lep fant je to,” si misli med tem, ko se zasučejo vrata. “Tega pa še niti ne poznam. Pridobiti ga moram za mojo osebno službo!”

Toda Mavda je že spoznala svojega sovražnika, katerega sliko je videla prej v v časopisu, zato pritisne ravno tako močno na vratno krilo, kakor Harrison na drugo. Zaman ji namiguje Harrison preko šip. V naslednjem trenutku, ko se krilo vrat končno uda je Mavda že sredi ulice in predno se Harrison zave, kaj se je pravzaprav zgodilo, že izgine za prvim vogalom.

52.[uredi]

Na dovrskem mostu se oglasi v tretjič zvonec. Z dimnika parnika, pripravljenega za odhod v Calais, se dvigajo gosti oblaki dima. Na krovu stojijo Mavda, Allan in konzul ter se zadovoljno smejejo, kajti ravno v trenutku, ko se je dvignil mostiček, je zgrabilo par mornarjev s pomočjo dolgega in suhega policista nesrečnega Harrisona, ki je hotel za njimi na parnik. Poročevalec se brani z rokama in nogama, toda brez uspeha. Trojica verodostojnih prič je potrdila, da je ravno on tisti roparski morilec, katerega išče policija že cele tedne zaman, in na katerega glavo je bila razpisana nagrada tisoč funtov.

Ravno v tem trenutku, ko izpuste stražniki zopet za hip nesrečnega Harrisona, se prične polagoma vrteti parnikov vijak.

Mavda odhaja s svojima spremljevalcema na kontinent.

Prekrasna od mesečine obsijana noč je. Na krovp parnika stojita, na ograjo naslonjena Mavda in Allan ter nemo opazujeta od mesečnih žarkov obsijane, večnonemirne morske valove. Prvič, odkar sta se rešila iz daljne afriške divjine, sta zopet sama.

“Gospodična Mavda,” spregovori tiho inženir, “skoro bi raje videl, da sva ostala-tam doli. Vsaka minuta vas bolj oddaljuje od mene. Kaj naj vam še omenim tu, vam oboževani in občudovani posestnici milijard? Ko bi vedela kako sovražim ta denar, ki naju deli kakor nepremostljiv prepad! — Kaj sem napram vam jaz ubog inženir?! Tam doli v Afriki sem bil le moški, in vi ste bila le ženska ... ”

Je li mesečina tako obledila Mavdin obraz?

“Ne govorite tako,” odvrne tiho. “Nikoli ne morem pozabiti kaj ste storili zame moj ljubi, dragi prijatelj! Nikoli ne bom pozabila, kaj ste mi in kaj mi ostanete. Zakaj me žalite? Ako naju deli to neumno zlato, potem recite mi eno samo besedo in vržem ga vstran! Allan!” vzklikne ter razprostre roke, “ali ti moram povedati: ljubim te! Ostani pri meni! Tvoja sem za vedno!”

Občutek nepopisne sreče prevzame inženirja.

“Mavda!” zajeclja komaj slišno. “Moja Mavda!”

Med vrati, vodečimi iz salona se pojavi tiho, neslišno konzul Blankenstein. Ozre se naokrog ter zagleda Mavdo in inženirja privita v tesnem objemu. Zastane mu kri.

Mavda — njegova oboževana Mavda — v rokah inženirja!

Sunkovit drget spreleti vse njegovo telo in za trenutek izgleda, kakor da se je prelomila vsa njegova notranjost.

Še za hip obstane motreč s kalnim pogledom v obadva, potem se tiho in neslišno umakrne zopet nazaj.

“Mavda, draga, draga Mavda,” šepeče inženir.

“Ta tvoj denar naju tudi lahko druži, mesto da bi naju delil. Mavda, jaz hrepenim po nečem velikem, tako velikem, kakor je hrepenel le malo kdo pred menoj: zgraditi hočem stroj, ki bo premagal vojno, prisiliti hočem človeštvo k večnemu miru! Nikdar več se ne bo žrtvovalo človeška življenja za blazen idol, nikdar več ne bo imela peščica zločinskih državnikov in vojskovodij moči spremeniti zemljo v krvavo morje. Uničiti hočem vojni materijal še predno bo mogel sejati smrt in razdejanje. Električno užiganje kovin na daljavo je ključ do boljše bodočnosti človeštva.

“Ali mi hočeš pomagati, draga Mavda, da uresničim te moje velike sanje? ...”

Nemo se sklone Mavda h klečečemu ter mu nežno položi roke krog vratu:

“Moj najdražji,” šepeče, “hočem ...!”

53.[uredi]

Na parniku so že pozajtrkovali. Francoska obala se odraža na obzorju vedno bolj jasno in razločno.

“Ljubi prijatelj,” reče Mavda, poleg nje na krovni ograji slonečemu konzulu. “Danes zjutraj ste se me izogibali. Zakaj se jezite name?”

Njene besede zvene negotovo. Njena ljubezen do Allana se ji zdi nenadoma kakor težek greh.

Konzul se mukoma trudi, da bi našel prave besede.

“Težko mi je posloviti se od vas, gospodična Mavda!” Šiloma se trudi ostati miren. “In vendar se moram. Na Holandskem čaka nekdo name, katerega ne smem pustiti dalje čakati: moja stara mati!”

Kakor strela zadenejo Mavdo te konzulove besede. Osuplo ga pogleda ter ugane že v naslednjem trenutku ono, česar ni izgovoril: on ve, da ljubi Allana, zato hoče iti.

S solznimi očmi mu seže v roko. Zahvaliti se hoče temu možu, ki je bil tolikokrat tvegal zanjo svoje lastno življenje, toda zaman, iz njenega grla ni besede.

Sunkoma se konzul osvobodi njene roke.

“Bodite srečna, moja mala Mavda,” reče šepetaje. Potem izgine.

51.[uredi]

Visoko nad Renom leži prekrasen, star grad. Krog njega razprostirajo svoje košate veje prastara drevesa. Pod njem vse do reke se razteza krasen park.

Na stopnicah, ki vodijo na dvorišče, stojita roko v roki Mavda in Allan. Mavda je še vedno lepa. Leta, ki so pretekla, niso pustila na njenem obrazu skoro nikakih sledov. Mir in sreča sta napravila njen obraz še lepši in ljubeznjivejši, kakor je bil poprej. Iz njenih oči odseva čista neskaljena dobrota. Na osveto, katera jo je nekoč gnala preko morij in dežel, iskati zaklad, je že popolnoma pozabila. Postala je dobrotnica človeštva in o njenih dobrih delih govori ves svet.

“Pojdi!” reče ter se nasloni na Allanovo roko.

Allan se smeje vesel in zadovoljen, kakor otrok ter ji pripoveduje o svojem čudežnem delu, ki mu tako lepo uspeva. V tem prijetnem pogovoru stopita, spremljana od zvestih ljubljencev psov, skozi nizka, obokana vrata v senčnat vrt.

“Še nekaj časa in moje delo bo končano! Da niso ljudje še nikdar poprej prišli na to idejo! Napram mojemu stroju bo brez moči vsak oklep in podlegel mu bode vsak še tako velik top. Treba bo le z roko pritisniti na aparat in raztopila se bo vsaka kovina na večjo daljavo, kakor jo doseže tudi največji dandanašnji top.

“Moj najdražji!” vzklikne Mavda ter mu ovije, občudujoč ga, roke krog vratu.

Globoko v parku skrita stoji visoka zgradba iz železa in slekla, katero je bil dal zgraditi Allan za svojo delavnico. V njej stoji skrbno pred očmi nepoklicancev skrit stroj, ki naj bi osvobodil svet nadaljnih vojen; velikanska železna konstrukcija, nad katero visi samo sedež za službujočega inženirja. Pred sedežem je na železen steber pritrjena kretalna deska. Preko neštetih železnih drogov, žic in kabljev, se dvigata dva ozka, teleskopu podobna stožca iz lesketajočega se jekla, katerih spodnji del je pritrjen na okroglo vrtilko.

Preko vsega stroja od spodaj navzgor vodijo ozke stopnice.

“Dovoli mi iti gori!” prosi Mavda.

Mavda prosi toliko časa, da premaga Allanove pomisleke ; dovoli ji končno ter ji sam previdno pomaga navzgor po ozkih stopnicah.

“Sedaj pazi, Mavda,” reče Allan, ko dospeta na visoko stojišče. “Oba stožca sta napravljena iz najboljšega jekla ter se zamoreta automatično dvigniti še za mnogo metrov višje. Stožca se premikata na horicontalni kretači, ki jo vidiš tu spodaj. Razdalja med njima se da poljubno zmanjšati ali pa povečati. Predno prične stroj delovati je treba stožca, iz katerih izžareva velikanska električna sila, ki na kilometre daleč raztopi kovine, naravnati horicontalno in vertikalno pravilno. Upam, da se mi bo posrečilo končno celo uravnavo na oddaljenost in objekt urediti automatično. Potem bo zadostovalo že par kretenj, da bom na desetine kilometrov raztopil vsako kovino, katero bom hotel pokvariti.

“Sedaj pazi!” Allan pritisne na par na deski se nahajajočih gumbov.

Mavda vzklikne od začudenja, kajti nad njo se odpre kakor od čarobne roke dvignjena naenkrat na levo in desno velika, iz železa in jekla zgrajena streha. Stožca se nenadoma iztegneta daleč tja ven preko strehe, kakor dva velikanska dolga prsta ter se odmakneta eden od drugega.

* * *

Ko sta zopet v Mavdini sobi, izroči sluga Mavdi ravnokar iz glavnega mesta dospelo pismo. Mavda se nasmehne, ko ga prečita.

V “Akademiji človečanstva” praznujejo njen petnajstletni jubilej. “Ravnatelj mi piše, da tokrat ne morejo praznovati brez mene. Vsi pričakujejo, da se vsaj ob tej priliki prikažerri iz moje samote zopet enkrat med svet. Kaj misliš, ali naj grem?”

“Ako ne bo trajalo predolgo ...” meni Allan. “Mene zadržuje delo, toda mladeniči, katere vzdržuješ, imajo končno vendarle pravico spoznati enkrat svojo skrivnostno dobrotnico. Neprijetno gotovo ne bodo iznenadeni.” Allan prime Mavdino roko ter jo poljubi.

“Ako meniš,” reče Mavda, “potem grem.”

55.[uredi]

V veliki in krasni skupini hiš, s prostornimi dvoranami, s svetlimi delavnicami, učilnicami in kabineti, ki stoji zunaj pred glavnim mestom sredi tihih parkov in vrtov, valovi živahno življenje. Množica mladeničev, katere so bili Mavdini agenti pripeljali iz vseh delov sveta, da jih tu nadarjene, toda revne vzgoje z vsemi sredstvi, katera more nuditi denar za predbojevnike novega časa, je na delu, da okrasi za Mavdin sprejem kolikor najdostojnejše veliko dvorano akademije. Sedaj bodo končno vendarle videli ono žensko, kateri se imajo zahvaliti za vse in katero v svojih sanjah tako obožujejo in spoštujejo. Saj jih je ona rešila pomanjkanja in trpljenja, laži in zmot ter jih pripeljala na pot resnice in samospoznanja. Kakor pravljica se jim je zdelo vse to, ko so vstopili prvič v to veliko dvorano, katero sedaj krase za njen sprejem. Vse je mogoče tu doseči, samo zaslužiti je treba. Nikogar se ne sili, nikomur se ne vtepa brez usmiljenja v glavo samo suho vedo, ampak vsakega se vzgaja posebej in z ljubeznijo. Največji učenjaki in najboljši vzgojitelji sveta oblikujejo duše teh dečkov, ne da bi jih pačili, kakor to delajo druge današnje šole. Zunaj pod starimi drevesi v parku jim pripovedujejo učenjaki o čudežih znanosti; v velikih modelnih dvoranah se jim razkriva čudežen svet tehnike.

Vzgaja pa se jih tudi telesno, kajti le v zdravem telesu živi tudi zdrava duša. Moč in sposobnost do odločnosti se goji tu prvič, kajti le močni in odločni ljudje lahko dosežejo v življenju uspehe in zadovoljnost.

Pred vrati zgradbe se prikaže ravnokar oddelek dečkov, jahajočih na konjih. Pred njimi jaha vitek mladenič. Njegov obraz je ves zardel od nagle ježe. Njegove modre oči zro žareče v svet. Pred stopnicami zadrži svojega konja.

“Po njo pojdemo!” zakliče z jasnim glasom v dvorano. In potem odjaha četica v divjem diru po gladki cesti, vodeči proti mestu.

Daleč zunaj po cesti drvi Mavdin avtomobil proti “Akademiji človečanstva.” Takrat se nenadoma prikaže levo in desno izza grmovja četica mladih jahačev. Z gotovo roko zadrže mladeniči svoje konje. Šofer pritisne prestrašen na zavoro. Jezdeci obkrožijo avtomobil.

“Hura!” kriknejo mladeniči ter dvignejo čepice. “Mi smo prvi! Živela naša mati!”

In: Živijo, živijo, živijo! odmeva po planoti ...

Kakor kraljica, spremljana od svojih vitezov, stopi Mavda v hišo, katero je zgradila za svoje gojence.

In potem stoji v veliki dvorani, obdana od stoglave množice in ne ve kako bi odgovarjala na vsa ta vprašanja mladeničev, ki se drug drugemu nevošljiv gnetejo krog nje.

“Mene je pogledala!” — “Meni je dala roko!” — “Z menoj je govorila!” kriče vsi vprek.

Le s trudom napravi ravnatelj končno mir, da lahko začne s svojim pozdravnim govorom. Komaj je ravnatelj dokončal, ko se prerine skozi množico drugih k Mavdi oni mladenič, ki je bil poprej jahal na čelu čete, ki ji je bila prišla naproti.

“Gospod ravnatelj gotovo ne bo hud, ako si drznem spregovoriti par besed in tovariši se gotovo tudi ne bodo jezili, saj hočem govoriti v njihovem imenu. Naša skrivnostna mamica je končno vendarle enkrat med nami in prvič imamo sedaj priliko storiti to kar smo si že dolgo želeli, namreč zahvaliti se ji zato, kar nam je dobrega storila. Mi, ki smo si sedaj tu prijatelji, smo prišli z vseh strani neba. Nikoli poprej se nismo videli in vendar smo danes kakor ena sama družina. Tako veliko in lepo je življenje, ki nas čaka. Kakor skozi čarobni svet gremo naproti bodočnosti, v katero smo zrli nekoč tako skrbipolno in boječe. Kakor nepopisna lepa pravljica je vse to. Dvigajo nas nevidne skrivnostne roke. — Tam v daljini je nekdo, ki nam je napravil vse to in ki dan in noč misli na nas, To je naša dobra mamica, ki je storila vse to samo zato, ker smo pokazali, da hočemo postati dostojni udje človeške družbe ter da hrepenimo storiti nekaj velikega za naše bližnje. In sedaj je ta naša dobra mamica med nami!

Tovariši, drugače se ji za vse to, kar je za nas dobrega storila, ne moremo zahvaliti kakor s tem, da se potrudimo, da postanemo nekoč res to, kar pričakuje. Tovariši, toliko sreče in solnca sploh ni, kolikor ga ji mi želimo. Zato vzkliknite tovariši tako glasno kakor le morete: “Naša mamica naj živi!”

In: Živijo, živijo, živijo! odmeva zopet po dvorani.

Mavda je tako srečna, kakor morda ni bila še nikoli v vsem svojem življenju. Kako lepo je izvrševati dobra dela! Zlato sabanske kraljice, ki naj bi ji bilo pomagalo do osvete, pomaga zdaj njej in drugim do sreče. Ti mladeniči bodo nekoč osvobodili svet vse neumnosti, zlobe in laži!

Desno in levo stiska roke, ki se iztegajo proti njej, smejoč se z mladeniči, kakor da bi bila sama zopet otrok.

“Kdo je oni mladenič, ki me je nagovoril?” vpraša ravnatelja par ur pozneje po kosilu, ko mu sedi nasproti v njegovi pisarni.

“Sirota, kakor ostali,” odvrne. “Mlad Rus, imenuje se Šutjakov, Mitja Šutjakov. Drugega ne vem o njem kakor to, da je odrasel na deželi pri kmetih istega imena. Najdenček najbrže.”

“Ljubi gospod profesor,” prosi Mavda, “vi gotovo dovolite, da pride Mitja o počitnicah k meni? Gotovo ni prav, da ga odločim od njegovih tovarišev, vem, toda — imela bi tako rada enkrat pri sebi tako ljubeznjivo dete, in — Mitja mi tako ugaja.”

56.[uredi]

Že dva meseca živi Mitja v gradu ob Renu. Po dnevi pomaga z žarečimi očmi v delavnici v parku. Z Allanom sta postala najboljša prijatelja. Inženir se spominja ob njem svoje lastne mladosti, onega časa, ko je bil tudi še sam star sedemnajst let in vseh onih nad in upov, ki jih je takrat gojil. Deček pa spoštuje v njem velikega iznajditelja in svoj vzor. Z vso svojo mladeniško navdušenostjo se je bil zaljubil v ta stroj, ki mu le še malo manjka, da bo gotov. Ob lepih popoldnevih, ko je dokončano delo, odhajata Allen in Mitja skozi prastare drevorede v grad po Mavdo, ki sedi vedno za pisalno mizo, na kateri se grmadijo kupi vseh mogočih prošenj iz vseh delov sveta, da jo odvedeta ven.

Potem gredo vsi trije v hribe, vsi trije kakor tovariši; kajti tudi Mavda je vdana skoro z materinsko ljubeznijo temu dobremu mladeniču.

Toda v zadnjih dneh je nekaj zatemnilo to sicer tako veselo mladeniško dušo. Seli Mavdi samo tako zdi, ali je resnica? Če ga nepričakovano pogleda, zardi. Vedno češče postajajo njegovi pogledi, sanjavi in brezsmotreni, kar se poprej ni dogajalo.

Nekega večera, ko se vrne Mavda s parka, v katerega je bila odšla, da se navžije čarobne, poletne noči, začuje v dečkovi sobi tiho ihtenje. Za trenutek premišljuje, ali ne bi bilo umestno stopiti k njemu, opusti pa to misel takoj, kajti končno pravzaprav nima nikake pravice vmešavati se v njegove zadeve, ako ji jih sam ne razloži. Toda ženska je. Komaj napravi par korakov dalje, se zopet vrne. Kaj se je moglo tako nenadoma pripetiti temu sicer srečnemu mlademu bitju, pred katerim stoji še vsa tako lepa bodočnost?

In Mavda se skloni h ključavnici ter pogleda skozi njo v sobo. Notri sedi Mitja, ihteč, na svoji postelji. V rokah drži neko sliko, katero pritiska vedno in vedno na. svoja ustna.

Tedaj se mladenič obrne in Mavda razloči sliko.

Malo manjka, da ne krikne:

To je njena slika!

Po prstih se zopet oddalji.

Ubogi, dragi deček! Zmedena se vpraša: Sem li jaz kriva? ... Vsa noč poteče, ne da bi zatisnila oči. Že na vse zgodaj zjutraj zaupa Allanu to skrivnost.

“Moj Bog! Kdo izmed nas ni bil nesrečno zaljubljen v takih letih,” odvrne Allan smeje. “Ali mu moreš zameriti, da se je zaljubil v te? To se je dogodilo tudi že starejšim kot je on!” In Allan se zopet zasmeje, ji položi roke krog pasu ter jo poljubi.

* * *

57.[uredi]

Stroj je gotov. Kljub vsej previdnosti in opreznosti, s katero sta skrivala Allan in Mavda to iznajdbo, je vendarle prodrlo v svet mnogo vesti o tem stroju in njegovih lastnostih. Nekega dne se je bil pojavil v gradu nenadoma slavni Harrison in naravno je, da ga nista mogla kar tako odgnati. Allan mu je podal par površnih podatkov, posledica tega pa je bila, da je prinesel New York Sun par dni pozneje tri stolpce dolgo poročilo o čudežnem stroju, ki bo do temelja revolucijoniral ves svet. Poleg poročila je prinesel list tudi par hipnih posnetkov stroja samega in Allanove delavnice. Pojasnilo o izvoru teh slik je podal Harrison sam koncem članka. V tem pojasnilu je pripovedoval zmagoslavno, kako se je bil ponoči splazil preko zidu v park do delavnice, splezal na stekleno streho ter od tam fotografiral čudežen stroj.

Kljub temu pa si niti tehniki niti politiki niso bili na jasnem o dalekosežnosti pomena te nove iznajdbe. Tehniki so izjavili, da je iznajdba principijelno mogoča, morali pa bi jo videti na lastne oči, predno bi mogli verjeti v njeno praktično uporabljivost v velikem obsegu. Politiki, skpetični kakor vedno, so sprejeli celo zadevo kot mastno časnikarsko raco sicer na senzacijah tako revnega poletja.

Tu je izšel neke nedelje po vseh večjih listih sveta na prvem mestu Allanov “Poziv na človeštvo!” Zvezi narodov se po svetovni! vojni ni posrečilo popolnoma izpeljati lepih i načrtov, ker ji ni stalo na razpolago nobeno uspešno sredstvo, potoni katerega bi lahko, če bi bilo treba, tudi prisilila države k miru. To sredstvo pa je dano z Allanovim dalekotopilnim strojem. Radi tega hoče izročiti konstrukcije konzorciju vseh velikih bank na svetu ter tako onemogočiti, da bi si jo prilastila v svoje zahrbtne namene le-ta ali ona izmed držav. Štiri tedne po izidu tega oklica pride Allen v Pariz ter bo pred zaupniki mednarodnega kapitala in pred vso javnostjo preiskusil svojo iznajdbo.

Brez pretiravanja se lahko reče, da ni še nikoli nobena časopisna vest vzbudila toliko zanimanja kakor ta. Razburjenje v zunanjih uradih velesil je bilo nepopisno. Od jutra do večera so hitele semintja šifrirane državne brzojavke. Oficijelni zastopniki, kakor tudi tajni agenti vlad Anglije, Francije, Amerike, Italije, Nemčije in Rusije so bili nujno pozvani v svoja glavna mesta, da podajo poročila. V naslednjih dneh so imeli sklepati politiki o vprašanjih odločilnih za vso bodočnost njihovih narodov.

Tudi baron Murphy je dobil nekega dne v svojem luksuriozno opremljenem stanovanju v Parizu na pisalni mizi nujno-brzojavko njegove vlade. Vsebovala je le malo besed: “Pridite takoj na oseben pogovor!”

Štiriindvajset ur pozneje je sedel baron že v udobno in elegantno opravljeni čakalnici svojega ministra. Treba mu je bilo čakati le par minut, da mu je sluga odprl vrata v svetišče svetovno slavnega državnika. “Veseli me, da vas zopet vidim, gospod baron,” je rekel minister ter mu namignil naj sede. “Prosim, pripovedujte mi!”

In baron je pripovedoval. Najprej je bil poizkusil seznaniti se osebno z inženirjem Allanom Stanleyem, toda odkar je bil izšel v listih njegov poziv, je grad, v katerem živi, tako hermetično zaprt, kakor svoječasno palača nebeškega sina v Pekingu. Potem se je bil Murphy zatekel k posebnemu poročevalcu Harrisonu, ki je bil opisal razne podrobnosti o stroju že davno poprej, kakor je bil izšel Allanov poziv. Harrison je bil govoril z inženirjem osebno ter pod častno besedo izjavil, da tu ne gre za nikakega fantasta, ampak za zelo resnega in prebrisanega človeka. Z denarjem se pri tem idealistu, kateremu stoje na razpolago milijarde njegove žene, ne da opraviti nič. Kljub temu pa dvomi, čeprav ni strokovnjak, da bi bila stvar res tako resna. Počakati je treba, da se vidi, če bo dalekotopilni stroj tudi res funkcioniral. Komaj praksa zamore napraviti pod gotovimi okoliščinami iz igrače resno orožje.

Tiho ga je poslušal minister. Potem je zmajal počasi z glavo.

“Jaz sem kljub temu čisto drugačnega mnenja, dragi gospod baron. Po vsem tem, kar ta človek dela, smemo biti pripravljeni na vse. Ni mi treba vam še posebej razlagati, kaj bi pomenila za nas ta iznajdba, ako bi jo ta inženir res uporabil za to, kakor jo namerava: Podjarmljenje po Zvezi narodov, ki bi mesto nas in za nas vodila politiko in s tem uničenje naroda, kateremu midva oba pripadava in katerega enako vroče ljubiva!”

Minister je vstal ter položil svojo drobno, aristokratsko roko baronu na ramo.

“Za nas obstoja samo ena alternativa: Ali se nam posreči, da dobimo mi sami v posest tega človeka in njegov stroj — in sicer oba, razumete, kajti eden brez drugega sta brezpomembna — ali ...”

Minister je napravil pavzo.

“Stroj in iznajditelj morata izginiti za vedno!”

“Ekscelenca!” Baron je planil kvišku. “Tega človek a ni mogoče kupiti! Ali sem vas dobro razumel? Ostane potem res le druga alternativa? ...”

“Mislim, da mi ni treba tega povedati dvakrat.” Mrzlo kakor udarci so padle te njegove besede.

Baronov obraz je postal mrtvaško bled.

“Ekscelenca, jaz nisem morilec ...” je zajecljal.

“Ali sem kaj takega zahteval od vas?”

Skrivnosten nasmeh je spreletel ministrov obraz. “Kjer je volja, je tudi pot. In poti je toliko. Katero izberete, je vaša stvar. Toda izberite si ono, ki bo vodila k cilju ...”

Nato je dal z migljajem znamenje, da je pogovor končan.

“Domovina pričakuje to od vas!”

Takrat se je ponosna baronova postava vzravnala. V njenih očeh se je pojavil žarek skrajne odločnosti.

“Domovina ne bo čakala zaman, ekscelenca!” je odvrnil, “doslej me še nikoli ni klicala zaman.”

“Dobro, edina sva si. Popolno pooblastilo imate, da storite vse, kar se vam zdi potrebno, gospod baron ...” Ministrov glas je postal za spoznanje toplejši kakor navadno: “Želim vam popolen uspeh!”

58.[uredi]

Mavda je poslala Mitjo Šutjakova s štipendijo na akademijo v Italijo, da tam pozabi na svojo mlado, nesrečno ljubezen. Tako stoji sedaj sama z Allanom v njegovi delavnici v gradu ob Renu.

“Dovoli, da grem s teboj, Allan,” reče Mavda svojemu ljubljencu s prosečim pogledom. “To bo največja ura najinega življenja, Allan. Poslušaj me! Ona ura, ko boš stal pred množico ter ji pokazal čudež svoje nove iznajdbe.”

“Ne,” odgovori Allan, “ne, Mavda! To uro moram biti sam. Bodi uverjena, da je tako bolje. Kdo ve, kaj se bo zgodilo: če se ne izprenieni ura triumfa najine ideje v uro najine pogibelji. Najmanjša malenkost lahko pokvari vse ter me osmeši pred samim seboj in pred javnostjo. Kako bi te mogel v takem slučaju izpostaviti javnemu zasmehovanju? Zato ostani raje tu, draga Mavda!”

“Allan! Moj najdražji!” plaho in boječe mu ovije roke krog vratu.

“Povrni se čimpreje!”

59.[uredi]

Zunaj na pariškem Marsovem polju stoji Allanov stroj, katerega stražijo dan in noč najzvestejši in najzanesljivejši uslužbenci. Nad njim se boči steklena streha, katero so bili razloženo pripeljali sem iz gradu ob Renu. Rano v jutro je, toda že se vale iz mesta proti preizkuševališču neštete množice ljudi. Nasproti stroja na drugem koncu ogromnega polja se nahaja stara konstrukcija železne zgradbe, na kateri bo Allan preizkusil učinkovanje električnih tokov svojega stroja.

V svoji hotelski sobi se Allan še zadnjič posvetuje z ž njim dospelimi inženirji. Njegov obraz je mračen, kajti ravno sedaj v zadnjem trenutku, ko bi imel stopiti pred javnost, je dobil od mednarodnega velekapitala odklonilno izjavo. Jasno pa je pri tem, da milijarderji Amerike in Evrope niso iz lastnega nagiba preklicali svojega prvotnega soglašanja z ustanovitvijo velike mednarodne zaščitne družbe za Zvezo narodov. Že nekaj časa poprej je bil opazil, da so nevidni temni uplivi na delu, da mu zaprejo kjer in kolikor mogoče pot do izvršitve tega velikega načrta. Določnih podrobnosti o tem, odkod prihaja vse to, pa doslej vendarle še ni mogel izslediti.

“Torej pojdite, gospodje!” reče končno obema inženirjema, ki stojita pred njim. “V pol ure pridem za vama. Glejta, da bo vse pripravljeno za odločilni trenutek.”

Preteklo je pol ure.

Allan vzame ravno klobuk hoteč oditi, ko nenadoma nekdo potrka na njegova vrata. V sobo stopi hotelski sluga s posetnico.

“Baron Murphy? Ne poznam ga! Recite mu, da ga ne morem sprejeti.”

“Gospod je rekel, da mora na vsak način govoriti z vami!” reče sluga, ne da bi se odstranil, v misli na kneževsko napitnino, katero je bil prejel. “Zadeva je nad vse važna, je rekel.”

“Naj bo torej. Sprejmem ga, toda le za par minut!”

Par trenutkov nato si že stojita nasproti oba moža. Mavda je bila Allanu povedala vso zgodbo svojega živlienja, le imena onega človeka, ki jo je upropastil, mu ni izdala. Baron Murphy je zaradi tega za Allana nepoznan tujec.

“Nočem vas zadrževati dolgo,” spregovori baron, “vem, da se vam mudi. Toda par minut pogovora mi morate vendarle dovoliti. Moj poset se tiče vaše iznajdbe.” Baron napravi kratek odmor. “Javno preizkušnjo stroja morate odpovedati!”

Začudeno pogleda Allan tega vsiljivega posetnika. Za trenotek misli, da ima opravka z blaznežem.

“Čujte me!” spregovori zopet baron s hladnim, stvarnim glasom. “Moja vlada želi, da ne bi prišel ta tako važen inštrument v nenadzirljive roke množice, ki se bo kakor doslej tudi v bodoče dala le zlorabljati v gotove, nečedne namene. Prepričan sem, da je podlaga vašemu početju čist idealizem, toda ravno radi tega ne smete izpeljati tega, kar nameravate, ako nočete sam sodelovati pri tem, da se vaši ideali spremene ravno v nasprotno. Na svetu bodo živeli — z ali brez Zveze narodov — vedno močnejši in šibkejši, pametnejši in neumnejši. Kaj hočete doseči? Srečo človeštva? Ta leži v jedi in pijači, v krotenju gladu in ljubezni! Mar mislite res, da priložnostno krvoprelitje ni boljše kakor popolno poneumljenje vsled varnosti pred vsako nevarnostjo? Mar niste še nikoli slišali o največjem vseh spoznanj, katero nam potrjujeta v enaki meri zgodovina in narava: zakon o nadvladi močnejšega? Prišel sem, da vam pokažem edino pravo pot, po kateri vam je treba hoditi. Verujte mi, samo ena pot je in druge nobene: Vaša iznajdba mora priti v roke eni sami močni državi. Le na ta način se bo spremenila vojna v pravljico in le tako bo množica, katero vi tako ljubite, postala tako srečna, kakor sploh more postati. Pogoje za to lahko stavite vi sam! Jaz z moje strani vam stavim samo en sam pogoj: Javnost ne sme nikdar na lastne oči videti, kaj zmore vaš stroj. Javna preizkušnja se ne sme vršiti.”

Allan posluša barona najprej z začudenjem, potem pa z vedno bolj naraščajočim strahom. To je torej oni sovražnik! Sedaj so se končno torej pokazale one temne sile, ki so mu stopale ves čas na pot, v pravi podobi. Bolje tako, nego drugače! Sedaj stopi ž njimi lahko v časten, odprt boj.

“Vaš poizkus je brezpomemben,” spregovori končno počasi. “Prihranili bi si bili lahko vse te nepotrebne besede. Ravno radi tega, da preprečim to, za kar me hočete pridobiti, izročam mojo iznajdbo ljudstvu! — Ljudstvu — proti onim, ki so napravili iz njega proti njegovi volji brezpravno maso, za kakršno ga smatrate. Trikrat zofistična, trikrat zlagana je vsaka beseda, ki ste mi jo povedali. Moči posameznikom hočem napraviti konec. V življenju je itak dovolj že drugih bojev in ti boji bodo in morajo ostati, toda cilji morajo postati drugačni. Takoj bo izginilo sovraštvo med narodi, ako izginejo sredstva, ki dajejo možnost enemu, napasti drugega. Ravno sedaj, gospod baron, tudi če bi doslej še ne bil imel tega namena, bi moral oditi tja, kjer me množice že težko pričakujejo! Sedaj, danes, to uro hočem odpreti svetu oči, hočem mu pokazati, da bo odslej samo in edino od njega še odvisno, ali se prepreči moritev med narodi in uničevanje njihovega mirnega dela ali ne!

“Gospod baron, recite vašim ministrom: da je konec vladanja samovoljnežev. Odslej bodo govorili in odločevali vsi narodi brez razlike, veliki in majhni sami!”

V naslednjem trenutku je bil baron sam.

“Za vraga!” je siknil skozi zobe. “To je trikratni norec!”

Čez par sekund pa se je že zopet pomiril. Bliskovito naglo pogleda krog sebe, potem udari trikrat z nogo ob tla.

V naslednjem trenutku se začuje pod njegovimi nogami škripanje. Baron zgrabi naglo preprogo, s katero so pokrita tla in jo odstrani. V sredini se pokažejo tajna vrata, ki se polagoma odpro. Izza njih se prikaže dvoje gladko obritih detektivov.

Toda v istem trenotku se začujejo pred vrati pritajeni, drsajoči koraki. Skokoma plane baron k vhodu in istotako naglo izgineta tudi zopet detektiva v odprtini, nad katero se zopet poveznejo tajna vrata.

Baron stopi za par korakov nazaj. Vrata se odpro.

“Ah, vi ste,” reče Murphy. “Zaslužili ste si pošteno vaše plačilo. Ta neumni inženir vam je šel kar tako na lepem v past. To sobo bomo rabili lahko še večkrat.”

Baron se obrne v sobo. Za njim stojita po vojaško oba detektiva.

Mladi uslužbenec hotelske pisarne se prikloni z diskretnim zaupljivim smehljajem.

“Vse v redu, gospod! Izpolnite vašo dolžnost. Kurir čaka. Vsak košček papirja, ki ga najdete tu, mora biti jutri zjutraj na določenem mestu.”

60.[uredi]

Urno drvi Stanleyev voz ven proti Marsovemu polju. Za njim hiti, le nekaj streljajev oddaljen baronov automobil. Stanleyev voz se ustavi potem, ko se prerije skozi množico, pred stranskimi vrati, ki vodijo naravnost k stroju ... Komaj pet minut pozneje drvi mimo istega prostora tudi že baronov automobil. Baron stoji v njem pokonci ter gleda krog sebe z zasenčenimi očmi, kakor da išče nekoga. Takrat se pojavi izza bližnjih dreves previdno zakrit moški. Baron se nagne naglo k šoferju ter mu nekaj zašepeče na uho. Auto zmanjša svojo brzino ter se obrne, kakor da bi zašel, zavozi znova mimo onih stranskih vrat, ne da bi se zato zanimale tamkaj postavljene straže ter se za kakih sto metrov dalje ustavi. Baron odpre naglo vrata in k njemu v voz stopi oni človek, ki se je bil prej pokazal izza drevja, oblečen v modro montersko haljo in z obnošeno kapo na glavi. Baron mu sname z naglo kretnjo z glave kapo, mu povezne nanji širokokrajen klobuk ter mu vrže preko monterske halje navaden površnik. Potem potegne iz žepa brado, katero si moški naglo nalepi.

Vse to se izvrši v enem samem trenutku in automobil zdrvi zopet dalje.

“Kako stoji stvar, Joe?” vpraša baron svojega tako naglo spremenjenega sopotnika.

“Vse je pripravljeno!” odgovori ta čisto tiho, tako da ga niti šofer spredaj ne čuje.

“Stroj ne bo funkcijoniral! Eden izmed Stanleyevih inženirjev je že zbolel. Dan je vroč, žejalo ga je in zato je pil. Tudi z ostalimi se zgodi enako. Še nekaj časa in vse se bo srečno izteklo, seveda zame najbrže ne, kajti mogoče je, da odidem tudi jaz ž njimi k vragu. — Pazite dobro, gospod! Kadar vam dam znamenje z robcem, bo to pomenilo, da je stroj uničen.”

“Joe!” reče baron in njegov siceer tako odločen glas postaja nemiren, “vi ste pravi mož! Glejte, da odnesete pete. Vlada vas bo za to delo kraljevsko plačala.” Mož zmaje z rameni. “Bomo videli!” odvrne suho. “Kolikor je v moji moči ...”

V naslednjem trenutku je baronov avtomobil že v sredi med množico, katere število minuto za minuto bolj narašča. Avtomobil obstane in vrata se odpro. Baron se dvigne ter stisne roko svojemu spremljevalcu, ki v naslednjem trenutku izstopi ter se vrne počasi nazaj proti stroju.

Baron se obrne k šoferju, veleč mu:

“K tribunam!”

61.[uredi]

Allan stoji pred svojim strojem ter se pogovarja s prvim inženirjem.

“Gospod Groothus je nenadoma zbolel; pričeti bomo morali brez njega,” poroča inženir. “Mesto njega sem najel nekega monterja, elektrotehnika, zelo spretnega in zanesljivega človeka, kolikor sem ga mogel na videz presoditi. Portudil se mi je že včeraj. Hočete, da vam ga predstavim?”

Allanov obraz se zmrači. Potem zmaje z glavo. “Sedaj je že prepozno. Pazite skrbno nanj in ne izpustite ga izpred oči.”

Inženir se pokloni in odstopi.

Počasi se prične Allan dvigati po strmih železnih stopnicah navzgor proti strojnemu vrhu.

Trenutek nato stoji že visoko gori na ozkem stojišču pred kretalno desko — osrčjem vsega velikanskega stroja. Za trenutek zapre oči ter se pogladi z roko po čelu, potem potegne iz žepa drobno pismo.

Pismo Mavde. Samo par besed stoji v njem.

“Noč in dan, minuto za minuto mislim nate. Želim ti popolno srečo v tvoji, v najini, največji uri. Vrni se kmalu! Tako težko mi je brez tebe!”

Allan poljubi pismo, ga vtakne nato nazaj v žep ter se zravna.

Napočila je odločilna ura!

— —Na veliki tribuni, v loži tujih diplomatov sedi baron, zapleten v živahen pogovor s svojimi sosedi, toda njegove oči so nepremično obrnjene na stroj.

“Ali uspe —”

— —Iz nepregledne množice, ki se je zbrala, da prisostvuje preizkušnji tega čudežnega novega stroja, se začujejo nenadoma vzkliki začudenja. Velika steklena streha nad strojem se brez vsakega predznamenja tiho, kakor od nevidnih rok dvignjena, razloči na levo in desno. Skozi odprtino se pričneta dvigati proti nebu dva teleskopu podobna stožca. — Pod nebom se pojavi takrat jata zrakoplovov, ki se prično polagoma spuščati vedno nižje in nižje, sipajoč med množico stotisoče letakov.

Množice se zganejo, vsak hoče biti prvi, vsak prej vedeti, kaj Vsebujejo ti skrivnostni letaki. Toda na njih stoji le en sam stavek:

“Ljudovladi človeštva v dar.”

Takrat zaorijo iz množice navdušeni in vzhičeni klici:

“Ljudovladi človeštva!”

“Ljudovladi človeštva!”

Stroji velikanske mašine prično delovati. Ljudstvo utihne. Iz konic visokih stožcev izžarevajo mogočni električni plameni.

Tam, tam! Stara železna konštrukcija postavljena v zgornjem kotu polja ... se li že pričenja topiti? ...

Ljudje se stegujejo na prste, da bi bolje videli. Toda železje se ne zgane.

“Sedaj, sedaj!” “Ali še ne vidiš?” “Tam, tam!” “Železje se giblje,” kriči množica vse vprek.

Še močneje izžarevajo iz stožčevih konic električni plameni.

Toda železna konštrukcija tam gori stoji nepremično kakor poprej.

“Sedaj ...!” “Ne! Še ne!” “Sedaj, sedaj!” “Še vedno nič!”

Gori na svojem vzvišenem prostoru pritiska Allan na gumbe kretalne deske, hoteč naravnati stožce na železno konstrukcijo, toda stožca se ne ganeta.

Allan poizkuša znova.

Zaman.

Vsa kri mu švigne v glavo. Za božjo voljo, kaj se je neki zgodilo?

In zopet znova pritisne na gumb ... Toda stožca se zopet ne ganeta.

S hitrim pogledom premeri Allan ves stroj. Je-li odrekla izolacija? So se li kretnice pokvarile? Je-li trenje premočno?

Naglo zgrabi posodo z oljem ter stisne zobe.

“Tvegati moram!” vzklikne Allan. “Moram!”

In že prične plezati gori v višavo. S posodo z oljem med zobmi se oklene z obema rokama kretnic. Potem se zažene navzgor ter sede na vodoravni mostiček med stožcema.

Toda tu je vse v redu! Visi tečaji so namazani.

Toda tu ... kaj je to?

Nad seboj zagleda kose navzdol viseče žice. “Dovodna žica je prerezana!” krikne prestrašeno. Le z naporom se vzdrži, da ne pade doli v vrtoglavo globočino.

Bedi li ali sanja? Kaj se godi spodaj pod njim?

Je-li oni človek tam spodaj res njegov prvi inženir? Bori se z nekim človekom v modri, halji. Človek ga je zgrabil ter ga pritisnil k tlom, mu pokleknil na kolena.

“Izdajstvo, to je izdajstvo!”

Po Allanovi glavi se pode misli z bliskovito naglico.

“Monter! To je baronov podkupljenec. Ta človek je prerezal tudi žico.”

Allan pleza nazaj.

Toda kakor se trudi, vendar rabi nekaj minut predno dospe nazaj na stojišče. Toda ravno v trenotku, ko hoče po stopnicah navzdol ... se hipoma zdrzne.

Urno kakor mačka se dviga proti njemu navzgor po stopnicah mož v modri halji. Je-li to blaznež?

Allan se pripravi na napad.

Na življenje in smrt.

62.[uredi]

Na diplomatski tribuni zabava baron vso svojo okolico. V splošnem nemiru, ki se polašča vseh se zdi, da je on edini, ki je ostal miren. In ta njegova mirnost ga ne zapusti niti tedaj, ko je vsem jasno, da se je zgodilo tamkaj na stroju nekaj nerazložljivega, nekaj skrivnostnega, nepričakovanega.

Baronove oči žare kakor ogenj. Nepremično strme v nebesno modrino, na kateri se odraža silhueta mogočnega stroja. Tedaj naenkrat zgrabi za daljnogled ter ga nastavi na oči. Njegovo telo spreleti, kljub vsemu naporu ohraniti mirno kri, za trenutek lahen drget. Tam po stopnicah navzgor proti Allanu pleza mož v modri halji. V njegovi roki ... sedaj ... sedaj se nekaj zabeli.

Bela ruta!

Dogovorjeno znamenje!

Baron odloži naglo daljnogled.

“Zdi se mi, da se bo ta-le iznajditelj blamiral,” reče svojemu sosedu. Njegov glas je zopet miren kakor poprej.

“Gospod grof, zdi se mi, da so bile naše skrbi nepotrebne. Največja komedija svetovne zgodovine se zaključuje.”

63.[uredi]

Z levico se oprijema Allan za ograjo, desnico pa drži pripravljeno na sunek.

V naslednjem trenutku stoji že pred njim močna postava v modro haljo oblečenega moža.

Še predno more Allan suniti, se vrže neznanec že nanj z vso silo svojega telesa.

“Na pomoč!”

“Na pomoč!!”

Levica neznanca, ki ga zgrabi za vrat, mu zamori v grlu naslednji klic.

In kakor bi trenil ga dvignejo močne roke kvišku proti ograju, hoteč ga vreči v globočino.

Takrat se polasti Allana obup. Z naglim, skoro nadčloveškim sunkom se iztrga iz rok svojega napadalca ter ga zgrabi z obema rokama za vrat.

Toda ... Kaj je to?

Allan krikne od groze: Napadalec je bil iztegnil roke proti kretalni deski, zgrabil za k hladilnim pripravam vodeče navore ter jih zaprl najprej enega, potem drugega in tretjega.

Obupno stiska Allan vedno močneje z obema rokama napadalčev vrat.

Toda, ta zapre tudi še poslednji navor. V naslednjem trenutku se Allanu posreči izpodnesti neznanca ter ga dvigniti do ograje.

Prepozno!

Sunkoma kos za kosom se podirajo stožci.

Prasketajoč in grmeč planejo električni plameni z vrhov konic proti tlem.

Vsa ogromna železna konstrukcija se prične tresti.

Žareči ognji objemajo železo od tal do vrha.

Žarež blesk obkroži stebrovje, tramovje, stopnice in stojišče, na katerem se nahaja Allan, z od groze široko odprtimi očmi, oklepajoč se ograje.

Vso kovino spreleti grozotno življenje. Vse naokrog plamti, vse naokrog žari. Tudi stopnice se že pričenjajo topiti.

Na z asbestom obitem stojišču sredi plamtečega morja stoji še vedno nedotaknjen Allan Stanley, oznanjevalec svetovne ljudovlade in večnega miru med narodi. Iz nižine se dvigajo gori proti njemu plamteči zublji. —

Vročina postaja vedno neznosnejša.

Polagoma se prične tresti tudi stojišče, se prične topiti.

Visoko vzravnan stoji Allan sredi strašnega razpadanja svoje dela in v njegovih očeh plamti čuden, nadzemski žar. V desnici drži košček papirja: Mavdin poslednji pozdrav na tem svetu.

In potem se zdrznejo plameni, med prestrašenim krikom množic, tudi preko njega.

In potem zgrmi čudežni stroj s svojim izmajditeljem vred v globino.

64.[uredi]

Izza bregov na vzhodnem pobrežju Rena se dviga solnce ter meče svojo rdečo luč preko pokrajine in žuborečih rečnih valov.

Ob oknu svoje spalnice stoji Mavda ter gleda z žarečimi in hrepenečimi očmi v prebujajočo se daljino. Zlati solnčni žarki obsevajo njene razpuščene lase.

“Allan!” šepeče poluglasno, kakor da bi se pogovarjala s svojim oddaljenim ljubljencem.

“Allan, prišla je najina velika ura, najina sveta ura. Bodi močan moj dragi, ti najboljši, najčistejši med vsemi! Allan ... midva oba morava biti močna, tako močna, kakor sva si zvesta, ako hočeva biti voditelja ... ako hočeva pripeljati uboge, zapostavljene in izkoriščane po strmi poti navzgor nazaj v nekdaj izgubljeni raj!

“S stroji so jih hujskali morilci drugega na drugega, s stroji so jih uničevali ... Sedaj pa stoji proti njihovim strojem stroj proti vojni ... stroj človeštva ...

“Ti in jaz, Allan hočeva postati voditelja novega, svobodnega človeškega pokolenja. “Gospodarico sveta” si me imenoval v šali. V ljubezni bom blagoslovila moje žezlo in na moji zastavi bo zapisana z zlatimi črkami beseda “Osvobojenje ...”

Mavda odpre oči.

Kakor, da bi hotelo potrditi solnce te njene besede vzžari tisti trenutek v še lepši svetlobi.

“Moji mladeniči, voditelji bodočega pokolenja že rasto! Kadar nama pade ob poslednji uri iz rok najina zastava, Allan — jo bodo oni zopet dvignili! Nesli jo bodo dalje. Vodili bodo ljudi, brate svobode po jasni poti — v novo jutro.

“V kraljestvo miru!”

— —Mavda zapre oči. Za trenutek se ji zazdi, kakor da stoji pred njo Allan pritrjujoč njenim besedam. Kakor v sanjah se nagne naprej ... kakor da bi se hotela skloniti k njemu, kakor da bi ga hotela poljubiti. Toda bila je le misel vročega hrepenenja. — Allana ni.

Trepet tajne groze spreleti vse njeno telo in naenkrat jo objame, sama ne ve zakaj, temna bojazen.

“Ne bodi hud dragi,” zašepeče, “če sem malodušna ... Samo ženska sem ...”

Ure teko. Počasi in kakor da bi se branile poteči v nepovratnost. Brez cilja tava Mavda po zapuščenih, samotnih sobah. Ves prejšnji mir jo je naenkrat zapustil, razblinila se je v nič vsa prejšaja, tako močna vera ...

Končno se je polasti tak nemir, da ne more več vzdržati. Gori v stolpu je vendar brezžičen brzojav.

Poslušati mora!

Mavda je bila v zadnjih dneh na skrivnem, ne da bi Allan za to kaj vedel, dala zgraditi malo sprejemno brezžično postajo, da bi mogla še sproti dobivati z Eiffelovega stolpa vsa poročila o poteku javne preizkušnje dalekotopilnega stroja. Postaja se nahaja v malem zgornjem prostoru stolpa, v katerem stoji že od prejšnjega dne mlad telegrafist ob sprejemnem stroju, previdno pazeč na vse pogovore brezžičnih postaj.

“Dobro jutro gospod Muller,” ga prijazno pozdravi Mavda. Ob njenem pozdravu se ji telefonist pokloni.

“Ali ni še nobenega poročila iz Pariza?”

“Vse polno poročil je milostiva, toda. važnega ni nobenega. G. Stanley je jedel včeraj pri Ritzu ter bil toliko in toliko ur zunaj pri stroju. Maloštevilne sedeže na tribunah, ki so bili še nerazprodani so plačali radovedneži danes s celimi tisočaki. — Reporterji vseh mogočih listov so oblegali gospoda Stanleya, da bi izvlekli iz njega kake podrobnosti toda kolikor se da presoditi po poročilih, ki jih pošiljajo, ni niti eden govoril ž njim. Nepričakovanega se, kakor izgleda, ni dogodilo nič.”

“Trenutek!” Telefonist se obrne naglo zopet k stroju, v katerem se začuje drobno prasketanje.

“Zbiranje množic na Marsovem polju se je pričelo,” prestavi glasno hitro drugo drugemu sledeče znamenje. “Kordon vojaštva je zastražil stroj. V strojarni so delavci pridno na delu. Oba inženirja gospoda Stanleya sta stopila v pred strojnico čakajoči automobil ter sta odpeljala v mesto. Pred hotelom, v katerem stanuje gospod Stanley, se gnete nepregledna množica ljudi, ki bi radi vfdeli slavnega iznajditelja, ko se bo odpeljal na Marsovo polje. Automobil z inženirjem je dospel pred hotel. Inženirja gresta v hotel. Očividno gresta po zadnja navodila za odločilni trenutek. Angleški poslanik baron Murphy se je pripeljal v automobilu pred hotel. Njegova legitimacija mu pomore, da mu dovole vstop. Govoril bi rad z gospodom Stanleyem. Glasom neke vesti je angleška vlada pripravljena plačati iznajditelju celo milijardo funtov šterlingov, ako ji izroči stroj...”

Aparat prestane.

Mavdo spreletujeta vročina in mraz obenem.

“Kako se imenuje poslanik?”

“Murphy, če se ne motim,” odgorovi telefonist, “baron Murphy.”

Mavda prebledi omahne, išče opore. Prestrašen plane telegrafist k njej.

“Saj ni nič hudega,” šepeče Mavda komaj slišno. “Spala nisem in ...” čuden, brezizrazen smehljaj spreleti njeno obličje ... “razburjena sem.”

V aparatu prične zopet prasketati ...

Mavda sede na stol, katerega ji je bil ponudil telegrafist. V njej so se prebudili vsi strašni spomini na one usode dni v Petrogradu in srce ji bije tako močno, kakor da bi ji hotelo počiti.

Zdi se ji, kakor da je zopet ona uboga, zapuščena Mavda Gregaardova, kakor da so izginila, se v nič razblinila vsa ona poznejša leta skrite, tihe sreče. Tako jo je spremenilo že samo golo ime njenega nekdanjega mučitelja.

Kakor brez sledu je bilo že izginilo vse to! V teh letih sreče se je bila tako malokdaj spomnila na tisto davno zgodbo, o kateri skoro ni mogla verjeti, da jo je doživela res ona sama.

Je bila li res ona tista, ki se je bila napotila križem sveta iskat sredstev za svojo osveto?

Murphy!! ...

Torej še živi ta brezsrčni, politični spletkar, ni ga še zadela zaslužena kazen ...

Nenadoma pa ji šine v glavo strašna slutnja:

“Kaj hoče od Allana?”

Kjer se prikaže Murphy, tam je blizu nesreča.

“Allan,” skoro bi kriknila glasno njegovo ime, tako tesno ji je pri srcu.

Trepetajoč se sklone k telegrafistu.

“Inženir Allan Stanley je zapustil hotel,” prestavlja dalje telegrafist, “sedel v voz ter se med navdušenim vzklikanjem množice odpeljal proti Marsovemu polju.

“Baron,” Mavda plane kvišku, “ali je tudi baron zapustil hotel?”

“O tem poročilo ne pove.”

“Dalje, dalje!”

Neutrudljivo prestavlja mladi telefonist v samotnem stolpu starega gradu ob Renu Mavdi poročilo za poročilom.

Mavda sedi zopet na svojem stolu strta in pobita, čakaje trepetajoč na poročilo o usodnem, odločilnem trenutku, ki jo napravi za najsrečnejšo ali pa za najnesrečnejšo žensko na svetu. Toda kljub vsem naporom ostati trdna in verna, se je vedno bolj polašča prepričanje, da se pripravlja nekaj strašnega, nepopisnega, česar ni več mogoče preprečiti.

Brezžična postaja na Eiffelovem stolpu pošilja v svet neprestano poročilo za poročili.

Tako kakor Marda, tako čaka na ta poročila vesoljni svet.

In vendar ne tako, tako z vsem srcem in z vso dušo kakor ona, Allanova žena. Jezi se sama nase, da je privolila v to, da je odšel v Pariz sam, brez nje. Nesrečo — ki mu, kakor ji slutnje pravijo, preti — bi bila ona morda mogla še pravočasno preprečiti. Če bi bilo potrebno, bi se raje sama žrtvovala, samo da bi rešila njega in njegovo iznajdbo.

“Zaman”; ji pravi tajen glas, “prepozno je!”

Aparat poroča dalje ...

“Diplomatska loža zunaj na Marsovem polju ni bila še nikoli tako natlačena, kako je danes. V njej sede vsi znani svetovni politiki. Angleški poslanik baron Murphy se ravnokar sklanja k svojemu sosedu ter mu z iztegnjeno roko kazoč na stroj pripoveduje nekaj na uho. Je li ta veličastna nova iznajdba res že v njegovi posesti? Ali je iznajditelj, kakor trdijo govorice, odbil njegovo ponudbo? Če pa je res doživel neuspeh, zakaj se obnaša tako samozavestno? ...

Dalje pripoveduje aparat, brez prestanka, neutrudljivo. Dalje, brez prestanka in neutrudljivo prestavlja telegrafist Mavdi njegova poročila. Naenkrat pa postane njegov glas negotov, trepetajoč. Za hip obmolkne, kakor da premišljuje, ali naj bi povedal Mavdi tudi to, kar sedaj poroča aparat.

“Zdi se mi, da se je moralo nekaj zgoditi ... spregovori čez trenutek jecljajoče in negotovo. “Razdalja je prevelika, zato poročevalci ne vidijo dobro, kaj se godi. Po stopnicah, ki vodijo gori v višino velikanskih stožcev, drvi nek v modro montersko haljo oblečen človek. V njegovih rokah plapola nekaj podobnega beli ruti. Sedaj je dospel do stojišča, na katerem se nahaja inženir Allan Stanley. Toda kaj naj pomeni to? Mož v modri halji se je vrgel na Stanleya. Borita se. Iz spodnjih delov stroja so se pričeli naenkrat dvigati mogočni ognjeni plameni. Kovina se pričenja topiti. Sedaj je zgrmel mož v modri halji preko ograje v globočino. Inženir je zopet sam na stojišču. Ognjeni plameni obkrožajo tudi že stopnjice ter težce. Nudi se grozna slika! Strašna moč stroj si uničuje stroj sam! Silna električna sila topi njegove lastne dele ...”

“Allan!” krikne Mavda, kakor ranjena žival.

“Allan! Umore te!!”

Telegrafistov glas postaja vedno bolj zlomljen.

“Inženir Allan Stanley, ki stoji še vedno gori med stožcema, drži v rokah kos papirja, katerega pritiska na ustnice. Sedaj je dvignil roke v zrak. Velikanski ognjeni plameni so ga obkrožili ter zakrili. Sedaj ... sedaj ... se ruši ves stroj ... grmi na tla ...”

“To ni res! To ni mogoče!” krikne Mavda z glasom, ki ni več podoben človeškemu. Potem se nasloni na zid s povešeno glavo in s široko odprtimi očmi pričakujoč nadaljnega poročila, one odločilne, odrešilne besede.

Toda te besede ni!

Minute, četrture pretečejo,- neusmiljeno strašne.

In končno spozna, da je vse končano.

— Po grajskem dvorišču nekako tekajo ljudje, kakor brez uma semtertje. Iz stolpovih lin se razlega strašen, nečloveški krik:

“Gorje ti, Murphy!”

“Gorje ti!!”

Potem utihae vse.

Udobno naklonjen sedi baron Murphy pri pisalni mizi v pariški poslaniški palači. Njegov obraz izgleda zaspan, ustnice so še tanjše kakor navadno ...

Nenadoma se začuje na vratih vodečih v sosednjo sobo lahko trkanje. Baron se vzdrami iz svojih premišljevanj ter okrene glavo. Med dvermi stoji ataše.

“Kurir je tu ... ali naj čaka?

“Pošljite ga le k meni, Burnet,” odvrne Murphy. “Gotov sem.”

Počasi vzame z mize ravnokar dogotovljeno poročilo, katerega še enkrat v naglici prečita.

“... Joe je plačal svoj uspeh s smrtjo. Popolnoma zavestno je šel v smrt. Nagrado, katera mu je bila obljubljena, je treba takoj izplačati njegovi družini.

“S smrtjo Allajia Stanleya in uničenjem njegovega stroja tipam, da je za vedno pokopana skrivnost te opasne iznajdbe. Kolikor se mi je posrečilo dognati, ni imel Stanley tu v Parizu pri nobeni banki kakega safeja. Tudi v njegovi sobi v hotelu se ni našlo nikakih tozadevnih načrtov. Ti bi se mogli nahajati torej edino le v njegovem gradu ob Renu, toda kakor mi sporoča ravnokar moj agent iz Nemčije, je v pretekli noči njegov grad pogorel do tal ...”

Murphy podpiše dogotovljeno poročilo, ga zvije skupaj ter lastnoročno zapečati.

“Tu!” reče čakajočemu kurirju. “Izročite ga osebno njegovi ekscelenci! Odpotujte takoj z nočnim ekspresom!”

Kurir se prikloni, vzame pismo ter ga vtakne v svojo mapo, potem se okrene in izgine.

Baron Murphy je sam.

66.[uredi]

Ekspresni vlak Paris—Ostende drvi skozi noč. Kurir barona Murphyja je imel srečo. Kljub automobilski nesreči med vožnjo na kolodvor — nek tuj automobil je bil zadel ob njegovega — je bil še v zadnji minuti dohitel vlak. Tako sedi sedaj v nalašč zanj rezerviranem oddelku, ter se pripravlja za noč.

Nenadoma pa se začuje zunaj na hodniku nemir. Kurir pogleda. Pred vrati se prepira nek pasažir s kondukterjem. Pasažir je bil očividno kakor on sam vjel vlak šele v zadnji minuti. Pozna se mu, da je tekel, kajti ves je zasopel. Za zlatimi naočniki se mu blišče nervozne oči. “Kak profesor ali kaj podobnega!” si misli kurir ter se loti zopet svojega posla.

Toda takrat se nenadoma odpro vrata njegovega oddelka.

“Oprostite, gospod!” reče koleričen glas. “Kondukter mi je sicer rekel, da je ta oddelek rezerviran, toda vlak je prenapolnjen in končno bi dobil še morsko bolezen, če bi moral ves čas stati. Saj mi ne zamerite, ako se stisnem tu le v ta kot? Motil vas gotovo ne bom ...”

Kurir bi mu najraje zameril, toda pogled na prestrašni obraz tega čudaka, po katerem tečejo kar celi curki znoja, ga omehča. Le s težavo se vzdrži, da se mu glasno ne zasmeje.

“Ako vam je s tem res pomagano, potem izvolite.”

“Srčna hvala vam! Najprisrčnejša hvala! jeclja profesor. Potem privleče s hodnika pol ducata različnih zavojev, jih postavi lepo na police, opravičujoč se vedno znova na nadležnost, se stisne v kot, vošči svojemu sopotniku lahko noč ter prične že čez nekaj minut smrčati.

“No, to bo še prijetno!” si misli jezno kurir. “Šest ur tak koncert!” Toda potem odpre svoj ročni kovčeg, izvleče iz njega časopis ter se kmalu, pogledujoč le tuintam pol nejevoljno, pol radovedno na svojega soseda, uglobi v senzacijonelna poročila o pariški nesreči, s katerimi je napolnjen skoro ves list.

Polagoma pa tudi njega utrudi enakomerno ropotanje koles. Kako lepo bi bilo prespati takole par ur! Ali naj riskira?

Potem napravi s kazalcem previdno luknjo v časopis ter pogleda skozi. Sosed spi trdno. Njegova redka, učenjaška brada se pregiblje v enakomernih sunkih semintja.

“Čisto nenevaren človek!” prevdari kurir ter se zlekne na sedežu, položeč roko na kovčkov ročaj.

Ko pogleda deset minut pozneje kondukter zunaj s hodnika med potoma v kupej, vlada v njem tih mir. Kurir smrči; “profesor” smrči. Pogodila sta se torej. Smejoč se zadovoljno med brke odide dalje.

Pet minut pozneje. “Profesorjevo” smrčanje prestane. Nekaj časa leži še nepremično, posluša. Od zunaj ni nikakega sumljivega glasu. Tedaj odpre oči ter premotri z bliskovito naglico položaj.

Zunaj na hodniku ni nikogar.

Previdno se zgrne preko steklenih vrat temna zavesa.

Nobeno radovedno oko ne more več pogledati v kupej. “Profesor” iztegne roko — in luč na stropu

je zastrta; medel mrak napolni ozek prostor.

V naslednjem trenotku se začuje zamirajoč krik, podoben borenju.

Potem je zopet vse tiho.

V kotu sloni profesor z zaprtimi očmi, previdno poslušajoč ... nepremično ...

Potem se nalahno odpro oddelkova vrata. Mencajoč si oči stopi profesor na hodnik, gre dalje ter izgine v toaletnem oddelku.

Še vedno drvi vlak skozi noč. Profesor odpre naglo okence toaletnega oddelka. Dežni plašč zleti ven, plašču slede naočniki in na vse zadnje še koncinasta brada in lasulja.

Mož pogleda nervozno na uro. Potem se sklone skozi okno kolikor daleč mogoče.

V daljini žari skupina luči: Ostende!

Naglo seže v žep. Pet sto metrov pred postajo je bilo v dogovoru. Njegove oči bulijo v temino.

Tu ... na nasipu tik ob tračnicah se nekaj zasveti. Za trenutek le in potem zopet izgine.

Vlak zdrvi preko onega mesta in skozi okno zleti zapečateno pismo.

— —Na kolodvoru sprejmejo prestrašene potnike orožniki z nasajenimi bajoneti. Samo posamezno smejo zapustiti vlak, oditi v stražnico, se legitimirati ter pustiti, da jih preiščejo do golega. Malo predno je zavozil vlak na postajo, je bil našel sprevodnik kurirja nezavestnega v njegovem kupeju, s kloroformom napojeno gobo pred usti. Njegov kovčeg je bil odprt.

Samoobsebi razumljivo, da je padel sum takoj na profesorja.

Toda vse iskanje je bilo zaman: Mož v dežnem plašču z naočniki in kocinasto brado je bil moral med vožnjo skočiti z vlaka.

Tako so se morali orožniki ponovno opravičevati brez povoda osumljenim potnikom, posebno pa še nekemu ameriškemu tovarnarju konzerv, ki je bil nad takim postopanjem s poštenim državljanom Združenih držav še posebno razkačen ter grozil, da bo zahteval zadoščenje preko svoje vlade.

S tem je bila zadeva vsaj kolikor se tiče javnosti končana. Časopisi so bili še preveč zaposleni z včerajšnjo pariško senzacijo, da bi se še posebej brigali za dogodbo tega navadnega kurirja.

67.[uredi]

Mesto Ženeva, kateremu pripada otok na Ženevskem jezeru, katerega imenujejo Otok mrtvih, je prejel iz neznane roke velikanske darilo. Kot uslugo za to darilo se je zahtevalo le eno: otok mora dati mesto na razpolago za poslednje bivališče Allana Stanleya, iznajditelja dalekotopilnega stroja. Hitro sklicana seja občinskega sveta je z ozirom na visoko vsoto, brez daljše debate pristala na to zahtevo.

— Jasno in bleščeče plava solnce po čisti, nebeški modrini, obsevajoč s svojimi žarki prelivajočo se jezersko gladino ter bujno zelenje prijaznih gričev in obronkov na obrežju.

Po jezeru plava počasi čudava črna ladija. Na nizkem podstavku leži velikanski katafalk. Krog njega plapola stotina bakelj.

V sredini med cvetlicami leži rakev.

Čisto spredaj na skrajnem koncu ladije sedi nepremično v črno oblečena ženska postava.

Ob rakvi sloni Mitja, globoko potrt vsled smrti najboljšega prijatelja, ki ga je imel kdaj na tem svetu.

Zadaj stoji nekaj istotako v črno oblečenih moških in žensk. To so Allanovi in Mavdini služabniki in služabnice, ki spremljajo svojega gospoda na poslednji poti.

Vedno bližje in bližje se odraža iz vodovja samoten otok, obraščen z visokimi cipresami. V sredi skozi ciprese vodi pot v notranjščino k skalam. Ob koncu, kjer izgine pot v skalovje, stoji majhna gola ravnina. Tam se nahaja že od nekdaj majhna mramornata cerkvica. Služabniki, ki so prinesli rakev do tu, jo polože na tla ter izginejo za skalami.

Mavda ostane sama s svojim dragim.

V skoro blazni, skoro nepopisni bolečini, stisne zobe. Pooasi se zgrudi z razprostrtima rokama na rakev, kakor da hoče še enkrat objeti mrtveca, kakor nekoč v življenju.

Obupen vzdih se izvije iz njenih prs.

Spodaj ob obrežju čakajo ostali. Uro za uro. Skoro nepremično čakajo; nihče si ne upa motiti Mavde ob njenem zadnjem slovesu od Allana.

Solnce se niža že k zatonu, njegovi krvavordeči žarki se izgubljajo v temnem vejevju cipres. Preko jezera pihlja hladen zefir.

Mitja se končno ojunači.

“Po njo moramo,” spregovori tiho z raskavim glasom.

Toda takrat se prikaže Mavda že sama pred njimi.

“Pojdite,” reče z brezizraznim glasom, “poslovite se tudi vi od njega.”

In potem stoji sama na obrežju zroč s suhimi očmi v daljino.

“Gospa Mavda!” Mavda se zdrzne ob zvoku tega ihtečega glasu, kakor da bi se prebudila iz spanja.

“Ah, ti si, Mitja!”

Komaj razume Mitja te njene besede, tako trudno, tako ubito zvene.

“Kaj hočeš? Iščeš Mavdo Stanleyevo? Mrtva je, umrla je ž njim. Idi domov v pomlad in v solnce, ti si še mlad. Idi brzo; tu je kraj mrtvih!”

Tedaj pade Mitja pred njo na kolena ter raztegne roke:

“Ne podite me preč! Pustite mi, ostati tu pri vas!”

“Jaz sem ... brez doma ...” vzklikne Mavda. “Mitja pri meni bi ne bil srečen ...”

Toda potem se sklone vendar k ihtečemu mladeniču ter ga nežno pritisne k sebi.

“Pridi, Mitja, moj dragi, tudi ti si ga ljubil! — Ostani pri meni!”

68.[uredi]

Nasproti tihemu otoku na jezeru leži na bregu sredi parka porastlega z starimi drevesi majhna, snežnobela hiša. Ropot ceste ne sega do nje in vendar se odpira od nje mimo drevja pogled na modro se lesketajočo vodno gladino in na s cipresami porastel otok, na katerem spi Allan Stanley večno spanje.

Ta je hiša posvečena živim spominom na Allana, kakor je posvečen otok tam preko njegovemu mrtvemu truplu..Malo je, seveda, v tej hiši stvari, ki bi spominjale nanj, kajti z gradom ob Renu, k je zgorel po Mavdinem naglem odpotovanju v Pariz, so zgorele tudi skoro vse njegove stvari. Toda kljub temu se zdi, kakor da živi v tej hiši njegov duh, kakor da jo napolnjuje njegov dah, da jo obkroža njegova brezmenjna ljubezen do Mavde in do svobode človeštva, ki je kljub njegovi smrti še ostala na tem svetu, čeprav še ni bil zrel za to, kar mu je bil zasanjal.

— — Celo noč sedi Mavda tako kakor je prišla od pogreba v svoji sobi pred Allanovo sliko. Njene od bedenja in neizjokanih solz razbolele oči se upirajo nepremično v njegov nežen in ljubeznjiv obraz. Mavda gleda in gleda — —

Jutro žari. Mavda se dvigne, odpre okno ter se ozre tja ven na v jutranji svetlobi se odražajoč otok.

Potem se od skrajne izmučenosti in napora zapro njene oči.

Zgrudi se na stol ter zaspi.

69.[uredi]

Naslednje jutro prispe v vilo “Solitude” Fergusson ... Fergusson, najznamenitejši vseh detektivov, šef privatnega detektivskega podjetja Fergusson & Webster v New Yorku in Parizu. Mavda ga sprejme bleda in upadla; v njen poprej še svež in gladek obraz je bila ravnokar pretekla noč zarisala globoke brazde.

“Kaj ste dosešgel Mr. Fergusson?” Mavdin glas je tako shižbeno mrzel, da jo detektiv začudeno pogleda.

“Tale dokaz, da je angleški poslanik v Parizu baron Murphy po naročilu svoje vlade unipil inženirja Allana Stanleya in njegov stroj. Monter, o katerem se je mislilo doslej, da je bil hipoma ziblaznel, je bil le Murphyjevo orodje in ...”

“Dajte sem ...!”

Kakor kamenite zvene njene besede.

Potem drže njene tresoče roke oni strašni dokument.

Minute rabi, predno ga odpre. Fergusson vstane ter ji hoče pomagati, toda Mavda mu ne dovoli.

Sama hoče biti, za vsako ceno hoče biti vsaj za nekaj časa sama.

“Pojdite... prosim vas, pojdite!”

Mavda je sama.

Vedno znova dviga pismo, vedno znova ji roka zopet omahne. Končno ga vendarle s skrajnim naporom odpre, razgrne ter pogleda vanj.

“... Z uničenjem stroja in s smrtjo Allana Stanleya ...” čita, potem ji pade pismo iz omahle roke.

Kakor stena je bel njen obraz. Vsa kri ji drvi k srcu.

Soba se vrti pred njenimi očmi.

Opoteče se.

Iz njenih prs se izvije divji krik.

“Umorjen ... Umorjen ...!”

V njenih očeh se pojavijo odsevi blaznosti. Nemirno, brezizrazno, prazno plavajo njeni pogledi semintja po sobi.

Tedaj se ustavijo končno na na steni viseči Allanovi sliki.

Krčevit trepet spreleti vse njeno telo. V njenih očeh zagore plameni nepopisne divje samozavesti.

Potem se pojavi na njenem razpadlem, od let in od trpljenja postaranem obrazu brutalna volja do dejanja.

Samo volja. Volja do maščevanja.

Ko pozvoni, je njena roka zopet čisto mirna. Zena Allana Stanleya ne sme več izgubljati časa.

“Gospod Fergusson ...” reče slugi. “Prosim naj vstopi.”

70.[uredi]

Kljub temu, da je preteklo že precej dni po katastrofi na Marsovem polju, se je javnost še vedno z nezmanjšano radovednostjo zanimala za tajinstvene vzroke, ki so jo povzročili. Socijalisti vseh raznih dežel se niso mogli sprijazniti z mislijo, da je idealista Allana Stanleya zadela smrt le po naključju. Vse polno činjenic je kazalo na to, da se nesreča ni zgodila le slučajno. Allan Stanley se je, kakor je bilo znano, par dni pred svojim žalostnim koncem pogajal z mednarodnimi velekapitalisti, potom katerih je hotel napraviti nekako podlago za meddržavno vporabljanje njegove iznajdbe v korist celokupnega, vesoljnega človeštva. Ti pa so njegove ponudbe odbili. Očividno jim ni bilo do večnega miru. Poleg tega je bilo čisto nerešeno še vprašanje, kakšno vlogo je igral pri celi zadevi angleški pariški poslanik baron Murphy. To je bil zadnji človek, s katerim je bil Stanley, razen s svojimi uslužbenci, govoril pred katastrofo. O čem sta govorila, ni izvedel nihče. Gotovo pa je bilo eno, da ga baron Murphy ni bil posetil kot zasebnik, ampak kot zastopnik svoje vlade. Pri vodstvu pariškega načelstva se je bil javil nek moški, ki je pod častno besedo izjavil, da je bil videl monterja, o katerem se je sicer sodilo, da je zblaznel, povzročitelja katastrofe, tik pred pričetkom preizkušnje v automobilu barona Murphyja.

Ta moški pa je bil od takrat izginil brez sledu. So li tudi njega, neprijetno pričo, spravili na varno?

Razjasniti to zadevo je bilo vprašanje človeštva. Tajne moči kapitala in samovoljnih državnikov so bile, kakor je vse izgledalo, na delu z vsemi silami, da preprečijo že v kali uporabo Allanovega stroja. Razjasniti to do gotovosti je bila častna dolžnost vseh onih, ki so hrepeneli po pravici in odrešitvi.

V nekaj dneh se je sestal v Parizu mednaroden odbor vseh radikalnih strank, ki je sklenil, da se mora spraviti to vprašanje pred vse zbornice.

Seveda, kakšen bo uspeh ni bilo mogoče reči, kajti — dokazi so manjkali. Kljub temu pa je bila zadeva uporabna ter pripravna, da pomaga tuintam do omajanja nekaterih samovoljnih vlad.

Interpelacijo v angleški spodnji zbornici je vložil radikalni poslanec Mac Neill.

71.[uredi]

Angleški zunanji minister je dobil v mednarodni diplomaciji pridevek “rega”, ker je navadno vsako politično nevihto zaslutil že vnaprej.

Tokrat pa se je seveda prvič zmotil.

Vse mednarodno gibanje, ki ga je bila povzročila pariška katastrofa, je smatral k večjemu za navadno akactemično izjavo, posebno še radi tega, ker je prišlo post festum. Allan Stanley je bil mrtev, njegov stroj uničen.

Drugače je bilo seveda z afero, kolikor je zadevala njegovo lastno domovino. Interpelacija Mac Neilla in tovarišev je bila že vložena in kar je bilo najbolj mučno, v javno debato j e bilo pritegnjeno tudi ime velezaslužnega pariškega poslanika barona Murphyja. Obstajala je možnost, da se nekega dne tu ali tam, preje ali pozneje lahko pojavi tajno poslanikovo poročilo, katero je bilo vkradeno kurirju med potjo v Ostende. Z malicijoznim smehom je odložil minister vsako jutro znova časopise. “Strašno neprevidni so ti gospodje. Puščajo mi preveč časa! Zadeva bo kmalu zrela za vsak dementi ...”

In potem je obvestil minister pariškega poslanika, svojega varovanca, z najizbranejšimi besedami, da bo poverjen v najkrajšem času z važno misijo na balkanskih dvorih. Baron Murphy je bil vajen čitati med vrstami: Bil naj bi, ako izbruhne doma vihar, kje daleč na vzhodu ali jugu, izven vsake dosegljivosti. Bil je že na pol izgubljen. Ako mu ne bodo pomagala, ko se bo odločevalo o Mac Neillovi interpelaciji: “Ali je vladi znano ...” izredno srečna naključja, potem bo izgubljen. Tudi minister bi ga v tem slučaju ne mogel več držati, tudi če bi dementiral tatvino kurirskih listin. Minister sam bi pri tem zletel.

Baron Murphy je bil prisiljen čim preje zapustiti Pariz. Svoje poverilne listine bo prejel na svoji prvi etapi v Atenah. Baron je preklinjal državnega šimelna, ki rabi za par podpisov več časa kakor pa on sam za predajo svojih poslaniških poslov v Parizu in odpotovanje.

Za torek zvečer je bila določena razprava o Mac Neillovi interpelaciji: v nedeljo zjutraj se je hotel odpeljati Murphy. Da bi še bolj ne povečal raznih, že itak neprijetnih govoric, je posetil baron v soboto zvečer še zabavo pri portugalskem poslaniku. Tu se je zgodilo, da je baronu izginila denarnica z osebnimi privatnimi izkazili in legitimacijami. Neka dalna pariške aristokracije, izredna lepotica, se je bila ves večer sukala okrog njega. Naravnost povedano: baron je bil pozabil na svojo starost ter postal šibak. Zadeva je končala v nekem separeju. Pri povratku na dom je baron zapazil, da mu manjka denarnica.

Koga osumiti? Dvigniti še več prahu? Baron si je moral priznati: njegov konto ne prenese vsled prevelike javne pozornosti nobene obtežilne preizkušnje več.

Tako se je odločil vkljub temu, da odpotuje. Naročil je poslaniškemu tajniku, naj podvzame vse potrebne korake, tako doma kakor tudi v Parizu, da prepreči vsako zlorabo, ako so legitimacije prišle v zločinske roke. Uradne listine čakajo itak nanj že v atenskem poslaništvu. S tem je bilo vsaj kar se potovanja tiče, vse pripravljeno in v redu.

V nedeljo zjutraj se je odpeljal z Orient Expressom.

72.[uredi]

Levičarji niso bili nerodni kakor je mislil minister. Če so mu pustili časa dovolj, da je mogel podvzeti potrebne protikorake, so storili to le vsled tega, ker odločilnega materijala niso dobili oni v svoje, roke. Tudi oni so vedeli, kar je vedel sicer ves svet, da so bili na poti iz Pariza v London ukradeni angleškemu kurirju zelo važni dokumenti. In moralo je biti jasno tudi najmanj prebrisanemu, da se je nahajalo v teh dokumentih tajno poročilo pariškega poslanika barona Murphyja. Toda vsebina poročila je ostala na veliko začudenje vseh prizadetih še vedno neznana.

Ako bi ne bilo razburjenje vsled pariške katastrofe ostalo še vedno nezmanjšano — bi bila interpelacija Mac Neilla najbrže sploh odpotegnjena. Splošno se je sodilo, da bi se zamoglo s prenagljenimi koraki, s samimi dolžitvami brez dokazov, stvari več škodovati, kakor pa koristiti. Toda bilo je vendar prepozno zaustaviti kolo, ki se je že tako naglo vrtelo. Vtis, ki bi ga napravil tak umik bi bil za stranko lahko porazen.

Tako se je torej odpravljal popoldne onega zgodovinskega torka poslanec Mac Neill — s precej težkim srcem, kakor je to pozneje sam priznal — na pot v parlament. Ravno si je natikal na glavo cilinder ter vtikal pod pazduho precej suho aktovko ... ko je nenadoma pozvonilo.

“Ni me doma,” je kričal Mac Neill — temperamentno, kakor vedno — proti vratom.

Toda med tem so se vrata že odprla in v sobo je planil monsieur Jean Jacques Rameau, njegov tovariš iz Pariza, vse zasopljen, vihteč v roki neko pismo.

“Prišel sem,” je hitel pripovedovati “ravno še pravočasno, kakor vidim! Brzojaviti si nismo upali. Prišel sem sam, da vam prinesem tale — dokaz!”

Potem je padel Jean Jacques Rameau ves srečen Mac Neillu krog vratu.

73.[uredi]

Orient Express je zavozil na atenski kolodvor. Baron Murphy je izstopil ter se začudeno ogledal. Ni li nikogar iz poslaništva na kolodvoru, da bi ga sprejel —?

Pri izhodu si je kupil par časopisov, najel izvoščeka ter sedel v voz.

“Na angleško poslaništvo.” Automatično in skoro brez pažnje je preletel nekaj brezpomembnih poročil v kupljenih listih. Nenadoma pa je obstal njegov pogled na neki z debelejšimi črkami tiskani notici.

Ker ni mogel verjeti na prvi pogled, je prečital notico še parkrat. Je bilo to, kar je čital samo slaba šala kakega reporterja?

“Včeraj je bil sprejet v audijenco pri kralju izredni angleški poslanik in opolnomočeni minister. — Audijenca je trajala nad eno uro. Zdi se, kakor kažejo stvari, da bodo končno vendarle rešene v našo korist važne mednarodne zadeve, ki so velike važnosti za bodočnost naše države in za katerih rešitev smo se mi Grki borili že toliko časa zaman. Ne samo radi tega, temveč tudi že vsled velikih simpatij, ki jih goji naš narod do velikega diplomata gospoda barona Murphyja, smo veseli, da ga moremo osebno pozdraviti v naši sredi.”

Prvič v svojem življenju je postal bled od groze. Prvič se mu je porodila v glavi teška slutnja, da je med vsemi temi čudežnimi dogodki zadnjega časa morda neka tajna zveza, da si ti dogodki niso sledili le slučajno, ampak da jih je povzročila vedomia in namenoma neznana, skrivnostna roka, ki ga hoče ugonobiti.

Voz je obstal pred poslaniško palačo. Baron je naglo izstopil ter planil navzgor po stopnicah in zahteval, naj ga puste k poslaniku. Toda poslanik je bil ravnokar zaposlen, zato ni bilo mogoče govoriti z njim. Konferiral je z baronom Murphyjem.

“Vi ste blazen!” je kriknil baron slugi. “Baron Murphy sem jaz! Ako se ta človek tu notri izdaja za barona Murphyja, potem je goljuf, lump. Javite to gospodu poslaniku.”

“Nemogoče!” je odvrnil sluga. “Dobil sem striktna povelja!”

Tedaj je prevzela barona nepopisna jeza. Ravno se je pripravil, da potisne v stran slugo ter plane sam dalje, ko se je prikazal med vrati, radoveden kaj se godi, mlad ataše. Imel je dovolj potrpežljivosti, da ga je poslušal do konca, toda, ko je Murphy zaključil: “Moje poverilne listine se nahajajo tu pri poslaništvu; minister mi je osebno rekel, da jih dobim tu,” je skrivoma namignil slugi.

“Blaznež!” je mrmral sam s seboj.

Murphy je migljaj opazil, se hipoma zavedel smešnosti svojega položaja ter se zasmejal. Njegov smeh je bil mrzel, jezen.

“Vi in vaš poslanik jih bosta še slišala, več nego vama bo ljubo! Na svidenje!”

74.[uredi]

Četrt ure poznje je izstopil gospod Fergusson iz privatne poslanikove sobe z vso eleganco in častitljivostjo, ki pristoja pravemu izrednemu poslaniku. Stari sluga mu je izročil palico in klobuk ter mu pri tem zašepetal:

“Doživeli smo ravnokar smešno dogodbico. Pojavil se je bil nenadoma tu nek človek, ki se je izdajal za barona Murphyja, za vašo ekselenco.”

Fergusson mu je pokimal ter se nasmejal. Z globokim spoštovanjem mu je sluga odprl vrata ter se mu poklonil.

Fergussonu je bilo sedaj jasno, da mu ostaja le še par ur časa. Njegov sklep je bil hipoma gotov.

— — Pri politični policiji so barona Murphyja odslovili hladno in z nasmehom, kajti ni se mogel izkazati z nikakimi dokumenti, da je res ta za kogar se izdaja. Da, še več! Dali so mu nasvet zapustiti čim preje Atene, ako noče doživeti kaj neprijetnejšega. Izmed diplomatičnih zastopnikov ni Murphy žal poznal nikogar osebno. Kljub temu pa še ni obupal. Brzojavke, ki so bile odposlane gotovo že z ministrstva na vsa poslaništva, bodo morale itak kmalu razkriti sleparja, ki je zlorabil njegove ukradene listine. Do tedaj pa mu ni preostajalo drugega nego čakati.

Ko se je pozneje dolgočastil v neki kavarni, je nenadoma stopil k njegovi mizi neznan star gospod ter ga prosil za dovoljenje, da bi sme prisesti. Tujec se je predstavil kot marchese di Valle Condino.

Baron Murphy, se ga je razveselil. Poznal je po imenu to rodbino, eno najodličnejših Italije.

Marchese mu je povedal, da pozna nek fevdalen klub — kolikor se o takem klubu v Atenah sploh more govoriti — kjer je zelo prijetno in zabavno. —

Po večerji je predlagalo par gospodov naj bi se igralo. Baron že več let ni bil igral, kljub temu pa se je dal zapeljati. Njemu nasproti sta sedela dva jako elegantna mlada gospoda, katera je bil sprejel klub ravnokar za častna člana, ker sta darovala velike vsote za zgraditev novega klubovega poslopja. Baron ni imel pri igri niti sreče niti nesreče. Končno pa je le prišel dobivati. Vedno boljinbolj se je kopičilo pred njim zlato, so se grmadili bankovci.

Ravno je hotel privzdigniti karte, ko je planil eden izmed obeh nasproti sedečih mladih gospodov k njemu ter kriknil:

“Gospod slepari!”

V naslednjem trenutku je planil k baronu še drugi mladenič, mu potegnil roko z mize, mu segel v žep ter potegnil iz njega par kart.

Nastal je krik in prepir. Baron ni vedel kako se je vse to zgodilo. Končno pa se je naveličal prepiranja ter vstal.

“Tods, gospodje, ali ste zblazneli?! Tu, prosim, imate na razpolago, ako vam je drago, ves moj vloženi in dobljeni denar!”

Večina gospodov je bila pripravljena pogoditi se z njim, le oba mladeniča, sta ostala neizprosna.

“Videl sem na lastne oči, da je gospod sleparil.”

“Prosim gospode naj se javi oni, ki dvomi v mojo častno besedo!”

Baron je bil ves iz sebe. “Blazni ste!” je vpil. “Zahtevam zadoščenje; in to takoj!”

“S sleparjem se ne bijem!” je odvrnil eden obeh mladeničev ter se obrnil v stran. “Pretepajte se le z vam enakimi!”

Tedaj je baron spoznal, da nima ničesar več iskati v tej družbi, ker je tudi to samo delo iste neznane, tajinstvene roke, ki ga zasleduje zadnji čas s tako neizprosno doslednostjo.

“Videli se bodemo še,” je zamrmral ter odšel.

Zunaj je bil takoj ko je zapustil hišo aretiran.

Naslednje jutro je vzbudilo barona iz težkega in utrudljivega spanja rožljanje v ključavnici. Še predno se je docela zavedel kje se nahaja, so se odprla vrata ječe in med durmi sta se prikazala kaznilniški ravnatelj ter angleški poslanik, ki je prišel, da mu da kolikor mogoče zadostno zadoščenje.

Z nekoliko prisiljenim smehom je prekinil baron poslanikova opravičevanja:

“Eh bien! Mislim, da bolje, ako greva od tu!”

Uro pozneje sta si sedela baron in poslanik nasproti v legacijski pisarni. Poslanik se nikakor ni mogel še otresti male zadrege. Bil je prevaran. Pozno ponoči dospela brzojavka je prinesla razjasnjenje v prilog baronu. Kljub temu pa je ostala cela afera precej misterijozna.

Niti o dozdevnem marchezu, ki je bil prošli večer zapeljal barona v igralnico, niti o onih dveh mladeničih, ki sta mu očitala sleparstvo pri igranju, ni bilo, mogoče v vseh Atenah najti nikakega sledu. Izginili so.

“Nisem mogel storiti drugega nego verjeti mu. Njegovo legitimacije so bile najboljše, pač vaše lastne!” je pripomnil poslanik s čudnim, skoro komičnim izrazom v obrazu.

Takrat so se nenadoma odprla vrata in v sobo je planil ves zasopel ataše, ki je bil prejšnji večer pokazal baronu vrata. Njegov, obraz je bil ves prepadel. Priklonil se je ter zajecljal baronu nekaj nerazumljivih besed v opravičilo. V roki je držal odprto brzojavko.

Poslanik je le površno pogledal atašeja, mu vzel iz rok brzojavko, jo prečital, skočil razburjen s svojega sedeža ter jo pomolil baronu.

“Čitajte sam!”

Murphy je vedel takoj vse še predno jo je prečital.

“... Razburljiva seja v spodnji zbornici. Predlog radikalcev vsled odpovedi vladnih strank sprejet z veliko večino glasov. Kabinet odstopil. Zbornica se konstituira kot državno sodišče ter dvigne obtožbo proti zunanjemu ministru in poslaniku baronu Murphyju vsled političnega umora.”

Murphyju je padla brzojavka iz rok. Vsa kri mu je izginila iz obraza.

“To je zahvala,” je zamrmral. “Zahvala naroda!” Potem je stisnil poslaniku roko:

“Najino poznanstvo je bilo kratko, toda interesantno. Živite srečno! Živite srečno! Vse sem žrtvoval za svojo domovino, celo svojo lastno čast, toda za to da bi igral smešno figuro obsojenca pred sodnijo političnih plebejcev, sem vendar še preveč pameten. Naj me iščejo, ako me ne bodo mogli pogrešati!”

Nato je hladno prikimal atašeju ter odšel ...

Potem so se v drugič zaprla za baronom Murphyjem vrata atenske legacije.

76.[uredi]

V sobi curiškega hotela “Excelsior” opravljeni z vso eleganco za bogate potnike, sedi uro za uro premišljujoč baron Murphy. Prvič v življenju ga je zapustila srčnost, prvič ga je zapustila brezskrbna moč, ki ga je bila spremljala vse doslej preko neštetih nasilij in celo zločinov ter ga delala močnejšega nego druge.

Desetletja žrtev. In sedaj to plačilo ...!

Prvič se čuti osamelega, brezkončno zapuščenega. Zapustila ga je sreča, ki ga je spremljala v vseh bojih ter ga vedno vodila do zmage za vzvišen cilj!

Domovina ga je zatajila. Prevelike zmage ji je bil dosegel.

“Brezdomovinec!” mrmra in njegov glas postane nenadoma star, glas starca.

“Brezdomovinec!”

Za trenutek ga obvlada misel, da bi se vdal v usodo ter umrl tako, kakor je živel: iz lastne moči. Toda ne! Tako daleč še ni! Murphyji ne obupajo dokler je še življenje v njih.

— Brez misli vzame eno izmed pisem, ki so bila prišla za njim tu sem. Brez misli ga odpre: Pisavo mora vendar poznati! Kje neki jo je bil že videl?

Nerodna, nevajena roka je pisala te vrste. Besede so ruske — — —

“Banka pošilja še vedno denar za mladega gospoda. Že pred leti smo bili prosili za dovoljenje, da bi smeli poslati mladega gospoda v “Akademijo človečenstva,” kjer bi njegovo vzdrževanje ne stalo ničesar. In mladi gospod je ženij, pravi pop. Ker nismo o gospodu baronu zvedeli nikdar ničesar več, je pop kar sam odposlal mladega gospoda tja kaj. Denar smo spravljali. Prosimo gospoda barona, naj nam vendar naznani svoj naslov, kamor mu pošljemo denar, ako mu to pismo vendarle pride v roke.”

Podpis pod dopisom je nečitljiv.

Za trenutek se skuša baron domisliti. Potem mu je naenkrat vse jasno:

Pred leti nekoč j e bil prejel pismo od rediteljev svojega sina. V množici poslov je bil čisto pozabil odgovoriti. Pozabil tudi — tega danes nikakor ne more razumeti — na otroka ... na svojega lastnega otroka.

Kako se je bila pisala njegova mati? Ah, da: Mavda ... Mavda Gregaardova ... Kako mlad je bil pač takrat! ...

Za vraga! Grdo je bil takrat ravnal z nič slabega slutečo, nedolžno, mlado deklico. Krog njegovih ust zaigra bridek nasmeh. Vedno je imel pred seboj le eno smer, za vsa dejanja: dobra in slaba — lastno domovino!

Šiloma prežene neprijetne misli. Ozre se zopet na pismo ter plane kvišku, globoko prevzet v vse svoje bitstvo.

“Moj sin! Jaz imam sina!” vzklikne skoro glasno.

“Še ni prepozno! Ne sme biti prepozno! ... Sin je moj in jaz sem njegov. Na njem lahko popravim, kar sem zagrešil slabega nad njegovo materjo.”

Baron odhiti nemudoma na brzojavni urad ter odpošlje na akademijo nujno brzojavno vprašanje, če njegov sin še živi in če se še nahaja tam.

V nemirnem pričakovanju odgovora prebije ostali del dneva. Neprestano ga muči vprašanje, če si bo mogel pridobiti li tudi sinovo ljubezen. Vsa ta dolga leta se ni bil brigal zanj.

“Pridobiti si ga moram. Vse življenje mu hočem posvetiti!” si prisega med tem, ko bega vznemirjen in razburjen po ulicah.

Končno ne vzdrži več, zato se vrne nazaj v hotel. Že pri vhodu se mu približa vratar ter mu izroči odgovor:

“Baron Murphy je v akademiji nepoznan.” Prebledel od razočaranja in bolečine sede baron na bližnjo stolico.

Naslednje jutro je odpotoval v kraj, kjer se je nahajala akademija. Kaj ga je brigala sedaj lastna varnost? — —

“Po vsem, kar mi pripovedujete, mora biti Mitja Šutjakov vaš sin. Kakega barona Murphyja nismo imeli nikoli. Tudi gospod Šutjakov se ne nahaja več pri nas. Tačas živi v vili “Solitude” pri Veveyu ob Ženevskem jezeru.”

Ravnatelj zmaje obžalovalno z rameni.

Baron Murphy odide naglo, ne da bi se poslovil ali zahvalil.

Jeli to sled ali ni? Toda ne upa si dvomiti o tem, da bi ne bil Mitja Šutjakov njegov sin. Komaj v vlaku se domisli, da se Šutjakov pišejo reditelji, katerim je bil izročil nekoč v vzgojo svojega sina.

On je!

Živi! Tam doli ob jezeru živi, ne da bi vedel, ne da bi niti najmanj slutil, da ga le še nekaj ur loči od trenutka, ko bo prvič spoznal svojega očeta, katerega prej ni bil nikoli videl, o kterem sploh ni vedel, da živi.

Oče! Barona obide čudno čustvo, kakršnega še ni bil poznal doslej. Mlada roka ga bo gladila bo truden; mlad vesel glas ga bo tolažil, ko bo žalosten. Razvijalo se bo mlado življenje in on ga bo vodil, on ga bo vzgajal s svojimi lastnimi skrbnimi rokami.

77.[uredi]

Naslednjega dne je baron že v Veveyu, kjer si najame sobo v prvem boljšem hotelu, katerega mu priporoča na kolodvoru postrešček, ki ma odvzame prtljago. V hotelu sede takoj k mizi ter napiše:

“Dragi sin! Tvoj oče je tu ... star, osamljen ... bolan od hrepenenja po tebi, svojem edincu, poslednjem, ki mu je še ostal na tem svetu! Kdaj prideš? Več osebno.

Baron Murphy, Hotel du Lac, Vevey.”

S tresočo roko zapre pismo. Tako mu je, kakor da bi stal pred sodiščem tik pred razglasitvijo poslednje razsodbe. Komaj takrat, ko sluga s pismom že odide, se končno nekoliko umiri.

— Mitja Šutjakov je postal v teh zadnjih tednih suh in upadel. V njegovem pogledu odseva nekak bolesten žar, kakor v pogledih vseh onih mladih ljudi, katere je življenje postavilo pred nerazrešljiv problem. Že tedne muči Mitjo hrepenenje, katerega poslednji cilj izginja v mračni meglovitosti. Njegovo glavo napolnjujejo nejasne sanje o delih, katere hoče izvršiti in katera naj bi bila tako velika, kakor večjih še ni bil nihče ustvaril. Štiri, pet napol zvršenih osnutkov iz mavca za Allanov spomenik stoji v neki zapuščeni vrtni liti, v katero se zateče cesto, kadar ne more več prenašati one neznosne tihote, ki vlada vse okrog njega. Toda potem v nočeh brez spanja se mu nenadoma zazdi vse to njegovo početje ničevo napram onim velikim delom, katera je bil započel in deloma tudi že izvršil veliki Allan Stanley. Vedno znova je bil prosil Mavdo, katero je po Allanovi smrti le še bolj vroče ljubil, da bi mu dovolila pomagati ji pri osveti nad onim neznanim hudodelcem, ki je bil uničil ne samo Allana, ampak tudi vso bodočo človeško srečo. Toda Mavda ga je bila vedno znova zavrnila.

Pomagati ji! Osrečiti jo! In ako bi bilo treba tudi za ceno lastnega žviljenja!

Dolge noči razjeda Mitjo hrepenenje po njej, ki ravno od njega noče žrtve.

78.[uredi]

Mitja se je bil na vse zgodaj zjutraj odpeljal v Ženevo, da si nabavi vse potrebno za kip “Apostola človeštva.” Mitja se boji sam sebe, zato hoče delati, vseeno s kakšnim uspehom ...

Mavda ga je bila spremila vse do vrat. Potem se je ustavila pod velikimi drevesi ter se zazrla za njim.

Kako suh. in tenak je postal mladenič v zadnjem času. Ah, Allanova smrt je zadela tudi njega.

Ko bi ga le mogla razvedriti!

Ubogi mladenič! Tako rada bi mu pomagala! Kako mlad je še in kako čist. Življenje ne ljubi takih ljudi kakor je on! Na tem svetu zamorejo biti srečni le propaleži! — — —

Kmalu se mora Mitja zopet povrniti! Mavda sedi ob oknu ter ga pričakuje.

Ravnokar je bilo prišlo poslednje Fergussonovo poročilo, katerega drži že v roki. Krog ustnic ji igra medel, triumfalen smehljaj.

“Blizu je ura...” mrmra poluglasno, “blizu je ura osvete!”

Zunaj po cesti od Veveya proti vili se bliža počasnih korakov moška postava. Klobuk ima potisnjen globoko na obraz. Trudoma se pomika dalje visoka postava opirajoč se ob palico. Pred vhodom v park obstane, dvigne nogo kakor da bi hotel vstopiti, pa se premisli.

Mavda ga opazuje začudeno. Kaj išče tu ta tujec?

Takrat dvigne glavo, gre počasi mimo.

Mavda krikne divje ter se opoteče nazaj.

Murphy ... to je Murphy!!!

Na njenem obrazu trepečejo vse mišice. Tako ji je, kakor da bi ji hotela počiti glava. Po njeni glavi se podi toliko misli, tako divjih, tako razbesnelih, da jo skoraj zapusti zavest.

Tu je sovražnik! Ga je li njeno smrtno sovraštvo privleklo sem? Naravnost v njene roke?

Sobna vrata se nenadoma odpro. Mitja se je vrnil. Pozdrav mu zamre na ustnih, ko zagleda Mavdo tako čudno spremenjeno.

“Kaj vam je, gospa Mavda ..!!” zamrmra prestrašen.

Mavda ga pogleda z naglim, hitrobežnim pogledom. Potem ve: ura je prišla.

Ura odločitve za obadva.

“Mitja,” zašepeče in njen obraz je ves siv od razburjenja in muke.

“Mitja...” S poslednjim nadčloveškim naporom se pomiri.

“Mitja ... pridi bližje ... Pridi ... čisto k meni ... Človek, ki je umoril Allana Stanleya je tu ... Nestvor, proti kateremu se borim s poslednjim ostankom svoje moči, ta nestvor se nahaja tu preko Veveyu ... pripravljajoč nov zločin. Preostaja mu samo še eno: umoriti mene. Potem bo svet varnejši pred Allanovo idejo.”

Njene oči žare v divji, nepopisni žeji po osveti ...

Zdi se ji, kakor da bi ji prihajal iz grla tuj, mrzel glas. Mavda, ah Mavda, ona nedolžna deklica nekoč, katere srce je bilo odprto za vse dobro, katere beseda ni mogla izreči laži, katere duša ni mogla spočeti niti najmanjše hudobije ... tista Mavda od nekoč že davno ne živi več. Obupana, v globino duše zadeta žena je, ki se brani, ki prehaja v napad proti roparju svoje sreče.

Nič več ne ve kaj počne. V njej se bude skrivnostne sile, v njenem duhu se zgrinjajo plameni globokega, neskočno globokega sovraštva.

“Mitja!” zašopeče znova. “Obljubi mi, da me ga rešiš ... Da baron Murphy .... razumeš! ... jutri ne bo več živel!?”

Mladenič se zazre vanjo strt od bolečine ... brezčuten ... prestrašen ... in vendar poln veselja.

Kliče ga! Mavda ga kliče!!

“Ali mi moreš to obljubiti?” njena vroča roka prime njegovo ...

“Mitja, moj ljubi ... ljubi Mitja!”

Padel ji je pred noge. Njegove čiste deške oči zro vanjo v vsej svoji fanatični požrtvovalnosti.

“Hočem!” krikne svečano.

“Mitja ...!” vrisrie Mavda.

In stisne ga k sebi, divje ... skoro blazno.

79.[uredi]

— — Mitja koraka odločno navzdol po parku. V njegovem bledem obrazu igra odsev odločnosti.

Takoj mora izvršiti svoj posel!

Danes še ... Še danes ...

Ko dospe do vrtnih vrat mu pride nasproti hotelski sluga iz Veveja. Sluga sname čepico ter vpraša:

“Ne stanuje tu gospod Mitja Šutjakov?”

Mitja se prebudi iz svojih premišljevanj.

“To sem jaz ...”

Sluga mu izroči pismo ter odide nazaj proti mestu.

Mitja čita ...

“Dragi sin ...!”

V njem se prebudi divje veselje, vroč občutek sreče. Njegov oče — —!! On ima očeta?! Ni li njegov oče že zdavnaj mrtev?

Znova dvigne pismo, da ga prečita do konca. Kje je ta njegov oče? Kdo je?! Kje čaka nanj?

“Baron Murphy ... Vevej ...”

Pred Mitjo se vse zavrti. Krik mu zamre v grlu še neporojen. Iz prs se mu izvije samo grgranje.

Murphy, Allanov morilec ... Murphy, ki ogroža Mavdo, ljubljeno Mavdo ... je njegov oče ...?!

Kje je izhod iz tega virvaja?”

Kje je rešitev pred samim seboj ...?

Mitja plane brez cilja tja ven ... ven ...

Kakor, da hoče ubežati sam pred seboj ...

Čez nekaj ur prinese neko dekletce Mavdi pismo. Ko ga odpre ji pade pred noge mal listič.

“Mavda ... Svojega lastnega očeta ne morem umoriti! Odpusti!” je napisano na njem z Mitjovo pisavo.

Priloženo pismo je Murphyjevo.

— — Mavda strmi še vedno kakor hipnotizirana v pismo. Pred njenimi očmi plešejo iskre.

Mitja! Njegov sin!

Sin človeka, ki je uničil njeno življenje, ki je umoril Allana — — —

Mavda se opoteče. Išče opore.

— Kje je ostal Mitja! Je li odšel k njemu — k svojemu očetu — k — Murphyju?!

Skoro na cilju osvete je. Že se pripravlja na zadnji udarec. Vse je izgubil morilec, kar je dajalo ceno njegovemu življenju.

Ali naj dopusti, da mu usoda kljub vsemu pomore do zmage? Da postane njegovo življenje še srečnejše, kakor je bilo kdaj poprej? V stiski in samoti, v katero ga je bila nagnala se je bil domislil, da živi še nekje krvi njegove krvi, meso njegovega mesa. Ona sama mu je pomagala do te sreče! — — —

Ure teko.

Že se zgrinja mrak.

Tedaj odpre Mavda počasi predal pisalne mize ter vzame iz njega majhen samokres.

“Jaz sama bom izvršila obsodbo!”

80.[uredi]

Jutro je. Baron Murphy ne vzdrži več v svoji hotelski sobi. Še vedno ni nikogar! Še vedno ni nikakega odgovora!

Na jasno mora priti za vsako ceno.

Murphy vzame klobuk ter gre.

— Na jezeru v bližini obrežja pred vilo “Solitude” plavata dva črna ribiška čolna. V čolnih stojita dva ribiča ter vlečeta mreže iz vode. Kako težke so. Komaj, da jih dvigneta.

Končno se prikaže iz vode vendarle tudi vsebina.

“Človek!” krikneta s prestrašenim glasom.

In potem dvigneta s poslednjim naporom mrtvo truplo v čoln. Počasi veslata proti obrežju. Na obrežju dvigneta ribiča mrtvo truplo ter ga odneseta pred vrata vile “Solitude.”

Na vratih se pojavi sluga, pogleda, krikne.

“Mladi gospod! Naš mladi gospod!”

Trenutek nato gaodneso pred Mavdo.

“Mitja!” krikne Mavda divje, ubito. “Tega nisem hotela!” in zgrudi se na njegovo mrtvo truplo. Ganjeni se umaknejo navzoči.

“Mitja!” ihti Mavda. “Nisem vedela, kaj počnem! Odpusti mi, odpusti!”

V lepem mrtvem dečkovem obličju leži tako trpek usmev, da se Mavda korak za korakom odmakne.

Začujejo se koraki ... govorjenje ...

“Pustite me dalje! Govoriti moram z gospodom Šutjakovom! Pustite me k njemu!”

Naslednji trenutek se odpro vrata. Pred Mavdo stopi baron Murphy.

Mavda plane kvišku, kakor zadeta od strele.

“Murphy!” krikne. “Tako daleč si torej? ... Veš li kdo sem? Veš kdo te je preganjal? Preganjal kakor divjo zver vse do sem, do tega mrliča? Se li še spominjaš uboge, male, nedolžne Mavde Gregaardove iz onih dni pred osemnajstimi leti, katero si upropastil ... katero si spravil v ječo, katero si spodil iz svoje palače med divjim vriščem tvojih slug in pijanih tovarišev? Poglej me ... Drzni si reči, da si pozabil nanjo!

“Toda jaz, Mavda Gregaardova, nisem pozabila! Ko sem hotela že vse odpustiti, takrat se je pojavil že zopet baron Murphy, nenadoma in naenkrat kakor vrag iz pekla! Sovražnik vsega dobrega in poštenega! Živel je nekdo, inženir Allan Stanley mu je bilo ime in ta je hotel osvoboditi svet za vedno vseh Murphyjev.

To pa se ni smelo zgoditi, ha-ha-ha! Radi tega sta morala poginiti on in njegova iznajdba. Morala je izginiti njegova ideja in ž njo odrešenje sveta! Nisi li nikdar videl, Murphy, kdo je bila tista miljarderka najbogatejša ženska sveta, Stanleyeva žena? Mavda Gregaardova je bila! ... In ti Murphy si ji vdrugič iztrgal srce iz prs. Če je sedaj postala zver, ta Mavda Gregaardova, ti, Murphy si jo pripravil do tega. — Spomni se, Murphy, spomni se dobro na vse ono, kar se ti je dogodilo v zadnjih mesecih in tednih! Jaz, Murphy, in ne ti sem stala tokrat za kulisami ter napenjala nitke. Mavda Gregaardova, z njenim divjim hrepenenjem po osveti, ki je bila močnejša kakor ti!”

Vedno hitreje je govorila s prehitevajočimi se besedami, z divjim, sikajočim besom, da je barona obhajala groza.

“Tu, Murphy! krikne nazadnje in njen glas se spremeni v sunkovito ihtenje ... “Tu leži poslednje, kar ti je bilo ostalo. Dala sem mu bila ljubezen, katere ni bil od tebe nikoli prejel! ... Ali nisi prišel, Murphy, po tvojega sina? Vzemi ga, Murphy! Ali se ne veseliš, da si ga končno vendarle našel? ...” Njen glas zamre v krčevitem ihtenju.

“Mitja!” zatuli baron. “Moj sin!!” Njegova močna postava vztrepeče. Potem se vzravna s poslednjo močjo, ki mu je še ostala.

“Mavda Gregaardova!” krikne. “Obsodila si sebe in ne mene! Tvoj sin — tvoj in moj sin je živel še vse do pred nekaj minut! Takrat — takrat so bili pokopali tujega otroka in ne najinega. — Jaz sem hotel tako. Hotel sem zabrisati s tem vsak spomin na takrat. — Mitja Šutjakov je bil najin otrok! Mavda Gregaardova! Svojega Lastnega sina si nagnala v smrt!!”

Takrat plane Mavda divje tuleč proti baronu. “Ti lažeš!!”

“Ti lažeš!!!”

Toda še predno se ji dvignejo izpred oči krvave megle, je soba zopet prazna.

Mavda se ne vzdrži več pokonci. Opoteče se, zaleti v steno, pade.

Iz ust ji privro pene.

V njenih očeh zaplapolajo prvi usmevi blaznosti.

Naslednjega dopoldne pokliče sluga iz hotela “Du Lac” policijo. Gost na številki 23 je bil zaklenil svojo sobo. Hišnik se spominja, da ga je bil sredi noči vzdramil nenadoma oster strel.

Ko policija odpre vrata se izkaže, da hišnik ni sanjal.

Na svoji postelji leži s prestreljenimi senci — baron Murphy.

82.[uredi]

Pretekla so leta.

Iz tihega doma za živčno bolne, postavljenega na visokem griču v bližini jezera, stopi od strežnika podpirana stara, vela ženska postava. Plaho se ozre krog sebe ter si zasenči z roko oči pred preveliko solnčno svetlobo. Počasi, korak za korakom se opoteka navzdol proti dolini.

Ob otoku sredi jezera, ob otoku mrtvih, pristane majhen čolniček. Iz njega izstopi trudoma ženska postava, šibka kakor po dolgi bolezni. Potem izgine polagoma na stezi ... tam, kjer se stiskajo skale krog inženirjevega groba, ki je hotel nekoč roko v roko z “gospodarico sveta” dati človeštvu novo bodočnost in novo srečo.

— — V vili “Solitude” žive že davno drugi brezskrbni ljudje, ki ne vedo ničesar o strašni tragediji človeškega življenja, ki se je bila nekoč odigrala v njej. Toda tudi oni, kakor vsi prebivalci okolice jezera, poznajo presunljivo postavo te ženske, ki se vsako leto in isti dan zopet vrne obložena s krvavordečimi rožami ... sedaj že dolga, dolga leta:

Mavdo Gregaardovo!