Gospodar bi rad otroka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospodar bi rad otroka
Janez Grom
Izdano: Slovenski narod, 28. 8. 1909, letnik 42
Viri: 196
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospodar na Razpotju, lepi in bogati kmetiji v gorenjskih gorah, ki je bil tudi župan v Zagorici, se je bil oženil že pred tremi leti, a vendar je še vedno čakal, kdaj ga bo ženska razveselila z novico, da ima priti štorklja v goste. Bil je premožen posestnik, redil je nad dvajset govedi, in svinjaki so bili jeseni napolnjeni s tolstimi ščetinarji, zato so bili sosedje tedaj, ko se je ženil njihov mladi, drobni župan, zelo začudeni in naravnost nejevoljni, da je vzel za ženo gostaško hčer, Tomaževo Majdko, ki je bila revna kot cerkvena miš, a zelo lepa, polnega telesa, zdrava in krepka. Sprva so ga skušali pregovoriti, nasvetovali so mu to in ono kmečko hčer, bogato in poštenih staršev, kadar pa so govorili o Majdki, so majali z rameni, mežikali in se smehljali:

»He-he, bi že lahko rekli o njej to in ono, pa nočemo, saj jo tako vsi poznamo, saj poznamo njenega očeta Tomaža. Vsako jesen nakoplje krompirja kot dober kmet, pa nima druge zemlje kakor tri, štiri lehe v najemu. E, Tonče,« — tako so klicali župana — »rajši se premisli, saj imam jaz tudi tri punce, delavne in močne, ki pa ne bodo brez nič. Kar izberi!« 

»Jej, jej Tonče, kaj boš s to! Še starega si boš naložil na rame, da ti bo delal sramoto. Po oštarijah se bo valjal in zabavljal čez te, če mu ne boš vsak dan sproti zamašil z denarjem ust. Majdka pa — da, ali zna delati? Pri Andrejčku je oves žela tri dni, pa so rekli, da ji ni šlo delo nič kaj od rok, zvečer se je pa s fantini metala tam po slami. Županček,« — tako so ga klicali prijatelji - »kar pusti jo, pa se oženi pri Bogataju, tam dobiš lepo doto z nevesto.« 

Majhni in drobni župan pa se je čehljal za ušesom in bil v zadregi:

»Hm, hm, saj res, saj bi, saj bom, pa — mogoče res, glejte no!« 

Tako je govoril, cincal in se odkašljaval. Zvečer je šel naskrivaj, boječe in tiho, da bi ga vsaj kdo ne videl, k bajti pod okno, kjer je spala Tomaževa Majdka. In ko ga je objela skozi okno s svojo polno, belo in gorko roko, je županček strepetal. Strepetal je, in predno je minila jesen, je popeljal na dom lepo Majdko.

Res, Tonče je bil svojeglaven že od nekdaj. Še predno ga je dal stari Razpotnik v mesto v šole, je hotel doma vse ustrahovati. In zato, da bi se naučil malo ubogati, ga je dal oča v mesto. Tam pa se je dobro učil in bi bil študiral naprej, da ni moral vsled šibkega zdravja popustiti učenja in se vrniti domov. Z veseljem se je poprijel gospodarstva, oče je bil zadovoljen z njim, sosedje so ga imeli zelo radi, z vsemi je dobro izhajal. Ko je dosegel potrebno starost, so ga izvolili za župana in niso se nikoli kesali. V vsem jim je ustregel, samo ko so ga hoteli oženiti po svoji volji, se jim je izneveril. Tudi oče, ki je še živel, ni mogel nič opraviti pri sinu.

»Buzaklina,« je grmel stari nekaj časa, »še kikljo ji boš moral kupiti, da bo mogla v cerkev. Pa bi lahko dobil tako, da bi imela deset skrinj žita, dva tisočaka in par volov.«

Ko pa je videl, da je vse zastonj, je umolknil.

»E, kakor si boš postlal, tako boš pa ležal.« 

Tonče se je smejal, zažvižgal in stopil na konec hiše. Pogledal je na cesto, če bi ne videl kje lepe Majdke. Mislil je na njene žarke oči, na njene okrogle prsi, na njene polne široke boke.

In ko je minilo prvo leto njenega zakona, je umrl njegov oče, in Tončetu je začelo postajati dolgčas. Majdko je imel sicer še vedno prav rad, ni se še naveličal njenih objemov, in še vedno ga je tako sladko pobožala njena mehka roka. Nič se ni imel pritožiti zavoljo nje, in tudi sosedje, ki so gledali nekaj časa postrani mlado županjo, so zadeli bolje o njej misliti. In stari Razpotnik, dokler je še živel, je nad vse prijazno občeval s svojo mlado, lepo snaho. In samo to je želel, da bi še učakal, da bi še videl svojega vnučka, ali to starcu ni bilo usojeno.

In tudi sosedje so začeli spraševati svojega župančka, kdaj bo treba iskati botra. Tonček pa se je v zadregi odkašljeval:

»Bo že, bo že! E, mlada je še, mlada!« 

»Seveda, seveda,« so ga dražili, »mlada je še! Počakajmo, da se unese!« 

In za čudo okrogla in rdečelična je postajala mlada županja. Vsa je kipela zdravja, vsa je žarela v lice, dan za dnem je bila lepša, in zmirom bolj so cvetela in debelela njena lica. Županček pa je ostal droben, suh in bledel je, bledel od dne do dne.

»Kaj pa delaš, županček,« so se smejali sosedje, »kaj pa delaš? Saj te bo Majdka še zadušila nazadnje.« 

»Saj res, saj res,« je hitel odgovarjati in hitel v pisarno, da napravi potni list gorjanskemu kmetu.

Kadar je pa bil zvečer sam z Majdko v hramu, je začel:

»Ali še nič ne čutiš? To je pa res smola!« 

Ženica pa se je zasmejala in namrdnila:

»E, saj si ti kriv! Kakšen mož pa si!« 

»Kakšen mož! Nikar ne govori! Ti nisi nič prida!« 

»Seveda, jaz, jaz,« je zasmehljivo dejala Majdka in odpenjala srajčnik, da so se zablestela in zavalovala njena nedra.

»Poglej,« je nadaljeval njen mož, »že dva bi lahko imela, saj že teče tretje leto, odkar sva se vzela. Sinčka bi imela, in še punčko, pa gotovo nisi za nič.« Strupeno je govoril in gledal jezno svojo žensko, ki se je samozavestno gladila po polnih ramenih.

»Kakopak, jaz nisem za nič!« 

Naglas se je zasmejala in legla v posteljo.

»Kesam se, da sem te vzel,« je govoril s tenkim glasom. »Sosedje se že delajo norca iz mene, in —« 

»Hi-hi-hi,« se je smejala Majdka, »prav imajo.« 

»Kar spodil bi te od sebe,« je govoril Tonček, »če ne bi bila sramota. Bog ve, kaj vse si počenjala, predno sem te vzel.« 

»Tiho bodi,« je vzrasla Majdka. »Bog ve, kaj si ti počenjal po mestu, da si tako suh in medel.« 

»Jezik ti izpulim, če ne molčiš.« 

Ugasnil je luč in legel k svoji ženi.

Zgodilo se je pa — prosim vas, kaj vse se ne zgodi na svetu — da je prišel na Razpotje služit za hlapca čvrst in zal korenjak. Prišel je od nekje izza Kranja, in bil je širok v plečih, rdečega obraza in rjavih oči. Ni bil še dolgo pri županu, in že je bila mlada županja, lepa Majdka, silno prijazna in dobra z mladim hlapcem. Časih ga je naskrivaj poklicala v kuhinjo in mu postregla, zdaj s svinjino, zdaj z vinom, časih s kavo, časih celo samo z lepo besedo. In kjer ga je videla in ga srečala, se mu je zasmejala in ga ogovorila:

»No, Francelj, ali ti je vroče? Nikar se tako ne sili z delom; nazadnje še oboliš lahko.«

Hlapec pa ji je kazal bele zobe in menil:

»O, saj se ne, saj ni nič vroče.«

Smejal se je mladi gospodinji, in videlo se je, da mu je všeč njeno lepo lice, njena visoka, močna postava.

Bilo je o svetem Kocijanu, in tedaj je šel Razpotnik s sosedi na semenj v Kranj. Majdka je ostala sama z novim hlapcem, zakaj drugi posli so bili nekje na polju. Mlada gospodinja se je vrtila po kuhinji in bilo ji je dolgčas. »Kje hodi neki Francelj?« se je hipoma spomnila in stopila na prag. Na svislih je nekaj šumelo, in tedaj se je spomnila, da zmetava hlapec seno raz voz. Šla je od druge strani po stopnicah na skedenj in tam je zagledala hlapca.

Stal je ves zaripljen, znojen in razpaljen v lica, na senu in z vilami ga razmetaval po svislih.

»Ha-ha-ha,« se mu je zasmejala, »kako ti je vroče. Ali ti ni?«

Obstal je v delu, in skoro je bil v zadregi, ko je zagledal svojo gospodinjo. Bilo ga je sram. Samo pokimal je z glavo.

»Presneto si močan,« je Majdka rekla dalje in zadovoljno ogledavala hlapca, njegov rdeči obraz in njegove žilave, močne roke, s katerimi je vihtel in razmetaval velike kupe dišečega sena.

»Sem, sem!« Hlapec je hitel in si ni upal pogledati gospodinje.

Stopila je tik njega in prijela za vile.

»Počij si malo, saj vem, da si truden. In ves si moker, tako ti je vroče.«

S svojo mehko, polno roko ga je pobožala po licih, in hlapec je zamižal ter se hotel z roko nekako obraniti gospodinje. Zgrabil jo je nehote z roko za prsi. Majdka mu je iztrgala vile in ga stisnila k sebi.

»Kakšen si, Francelj; tak si kot vol. Ali še nisi imel nikdar rad nobenega dekleta?«

Hlapec se je zasmejal natihoma, in ves se je tresel, ko je čutil mlado gospodinjo v svojem objemu.

»Še nikoli, samo enkrat sem Tilkovo Franco udaril po licih.«

»Ti si pa res hud; ali boš mene tudi udaril?«

Smejala se je in ga vgriznila v uho.

»Ajs, to boli! Bom pa še jaz vas.«

Zdaj ga je Majdka prijela za vrat, odpela mu je srajco in ga zaščepetala po hrbtu.

Hlapcu je postalo črno pred očmi, stisnil je na vso moč k sebi svojo gospodinjo ...

Kdaj je bilo — ni bilo baš dolgo nato, morda pet, šest mesecev, ko so se sosedje veselo nasmihavali županji Majdki.

»Ej, ej, zdaj bomo pa dobili kmalu mater županjo. Kaj ne, Majdka?«

»In očeta župana? Kaj ne, Tonče?«

»Ali pojdem jaz za botra? Jaz se ti prvi ponudim, županček.«

Mladi, drobni župan se je v vidni zadregi veselo smehljal, Majdka pa je sramežljivo rdela, obračala v tla oči, in mislila — kdovekaj, kdovekam? Morda na hlapca Francelja, ki je oral na njivi.

No, kdo se ne bi veselil? Spomladi — baš so cveteli zvončki, baš so rumenele trobentice, kakor bi se blesteli angeli, kakor bi prižigali sveče Veliki noči, tedaj je prišlo na Razpotju dete na svet. Tako krepko in jezno je zakričalo, da se je začudil župan Razpotnik.

»Ej, ej, kje le jemlje ta glas?«

In sosedje so se tudi čudili:

»Tonče, ta bo pa bolj močan kakor ti!«

»Seveda, seveda, mama so močni in veliki.«

In potem so nesli mladega pagana h krstu, in obhajali veselo botrinjo. Jedli so pečene piške in pili vino, a hlapec Francelj si je zastonj oblizaval ustnice. Gnoj je kidal na dvorišču in mislil na tisto popoldne v svislih, na dišečem senu.