Gospodar bi rad otroka

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospodar bi rad otroka
Janez Grom
Izdano: Slovenski narod, 28. 8. 1909, (43/52)
Viri: dLib 196
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Gospodar na Razpotju, lepi in bogati kmetiji v gorenjskih gorah, ki je bil tudi župan v Zagorici, se je bil oženil že pred tremi leti, a vendar je še vedno čakal, kdaj ga bo ženska razveselila z novico, da ima priti štorklja v goste. Bil je premožen posestnik. redil je nad dvajset govedi, in svinjaki so bili jeseni napolnjeni s tolstimi ščetinarji, zato so bili sosedje tedaj, ko se je ženil njihov mladi, drobni župan, zelo začudeni in naravnost nejevoljni, da je vzel za ženo goslasko hčer, Tomaževo Majdko, ki je bila revna kot cerkvena na miš, a zelo lepa, polnega telesa zdrava in krepka. Sprva so ga skušali pregovoriti, nasvetovali so mu to in ono kmečko hčer. bogato in poštenih staršev, kadar pa so govorili o Majdki, so majali z rameni, mežikali in se smehljali: He - he, bi že lahko rekli o njej to in ono, pa nočemo, saj jo tako vsi poznamo, saj poznamo njenega očeta Tomaža. Vsako jesen nakoplje kronpirja kot dober kmet, pa nima druge zemlje kakor tri, štiri lebe v najemu. E, Tonče« — tako so klicali župana — »rajši se premisli, saj imam jaz tudi tri punce, delavne in močne, ki pa ne bodo brez nič. Kar izberi!« »Jej, jej Tonče, kaj boš s to! Še starega si boš naložil na rame, da ti ho delal sramoto. Po oslarijah se bo valjal in zabavljal čez te. če mu ne boš vsak dan sproti zamašil z denarjem ust. Majdka pa da, ali zna delati.' Pri Aiidrejčku je oves žela tri dni, pa so rekli, da ji ni šlo delo nič kaj od rok, zvečer se je pa s fant ini metala tam po slami. Županček« — tako so ga klicali prijatelji - »kar pusti jo, pa se (ženi pri Bogataju, tam dobiš lejro doto z nevesto«. Majhni in drobni župan pa se je čebljal za ušesom in bil v zadregi: »Hm, hm, saj res. saj bi, saj bom, pa —- mogoče res, glejte no!« Tako je govoril, cincal in se odkašljaval. Zvečer je Še) naskrivaj, boječe in tiho, da bi ga vsaj kdo ne videl, k bajti pod okno, kjer je spala Tomaževa Majdka. In ko ga je objela skozi okno s svojo |>olno. 1M»1O in gorko roko, je županček stre)>etal. Strepetal je, in predno je minila jesen, je popeljal na dom lepo Majdko. Res, Tonee je bil svojeglaven že od nekdaj. Se predno ga je dal stali Raz potnik v mesto v šole, je hotel doma vse ustrahovati. In zato, da bi se naučil malo ubogati, ga je dal oča v mesto. Tam pa se je dobro učil in bi bil študiral naprej, da ni moral vsled šibkega zdravja popustiti učenja in se vrniti domov. Z veseljem se je poprijel gospodarstva, oče je bil zadovoljen ž njim, sosedje so ga imeli zelo radi, z vsemi je dobro izhajal. K o je dosegel potrebno starost, so ga izvolili za župana in niso se nikoli kesali. Y vsem jim je ustregel, samo ko so ga hoteli oženiti po svoji volji, se jim je izneveril. Tudi oče, ki je še živel, ni mogel nič opraviti pri sinu. > Buznklin.i.« je grmel stari nekaj časa, »še kikljo ji boš moral kupiti, da bo mogla v cerkev. Pa bi lahko dobil tako, da bi imela deset skrinj žita, dva tisočaka in par volov.«

Ko pa je videl, da je vse zastonj, je umolknil. »K, kakor si boš postlal, tako boš pa ležal.« Tonče se je smejal, zažvižgal in Stopil na konec hiše. Pogledal je na cesto, če hi ne videl kje lepe Majdke. Mislil je na njene žarke oči, na njene okrogle prsi, na njene* polne široke boke. In ko je minilo prvo leto njenega zakona, je umrl njegov oče, in Tončetu je začelo postajati dolgčas. Majdko je imel sicer še vedno prav rad, ni se še naveličal njenih objemov, in še vedno ga je tako sladko pobožala njena mehka roka. Nič se ni imel pritožiti zavoljo nje, in tudi sosedje, ki so gledali nekaj časa postrani mlado županjo, so zadeli bolje o njej misliti. In stari Razpotnik, dokler je še živel, je nad vse prijazno občeval s svojo mlado, lepo snaho. In samo to jc želel, da bi še uoakal, da bi še videl svojega vnučka, ali to starcu ni bilo usojeno. In tudi sosedje so začeli spraševati svojega župančka, kdaj bo treba iskati lx»tra. Tonček pa se je v zadregi od kaši je val: »Bo že, bo že! K, mlada je še, mlada!« »Seveda, seveda,« so ga dražili, »mlada je še! Počakajmo, da se unese!« In za čudo okrogla in rdečelična je postajala mlada županja. Vsa je kipela zdravja, vsa je žarela v lice, dan za dnem je bila lepša, in zmironi 1K>1J SO cvetela in debelela njena lica. Županček pa je ostal droben, suh in bledel je, bledel od dne do dne. »Kaj pa delaš, županček,« so se smejali sosedje, »kaj pa delaš? Saj te bo Majdka še zadušila nazadnje.« »Saj res, saj res,« je hitel odgovarjati in hitel v pisarno, da napravi potni list gorjanskemu kmetu. Kadar je pa bil zvečer sam z Majdko v hramu, je začel: »Ali še nič ne čutiš? To je pa res smola!« Ženica pa se je zasmejala in namrdnila:

»E, saj si ti kriv! Kakšen mož pa si!« »Kakšen mož! Nikar ne govori! Ti nisi nič prida!« »Seveda, jaz, jaz,« je zasmheljivo dejala Majdka in odpenjala srajčnik, da so se zablestela in zavalovala njena nedra. »Poglej,« je nadaljeval njen moi, »ze dva bi lahki* imala, aa / dat tece tretje leto, Sinčka bi imela, in še punčko, pa gotovo nisi za nič«. Strupeno je govoril in gledal jezno svojo žensko, ki se je samozavestno gladila po polnih ramenih.

»Kakopak, jaz nisem za nič!« Naglas se je zasmejala in legla v posteljo. »Kesam se, da sem te vzel,« je govoril s tenkim glasom. »Sosedje se že delajo norca iz mene, in —« »Hi - hi - hi,« se je smejala Majdka, »prav imajo.« »Kar spodil bi te od sebe,« je govoril Tonček, »če ne bi bila sramota. Bog ve kaj vse si počenjala, predno sem te vzel.« »Tiho bodi,«, je vzrasla Majdka. »Bogve, kaj si ti počenjal po mestu, da si tako suh in medel.« »Jezik ti izpulim, če ne molčiš.« Ugasnil je luč in legel k svoji ženi. Zgodilo se je pa — prosim vas, kaj vse se ne zgodi na svetu —da je prišel na Razpotje služit za hlapca čvrst in zal korenjak. Prišel je od nekje izza Kranja, in bil je širok v plečih, rdečega obraza in rjavih oči. N i bil še dolgo pri županu, in že je bila mlada županja, lepa Majdka, silno prijazna in dobra z mladim hlapcem. Časih ga je naskrivaj poklicala v kuhinjo in mu potregla, zdaj s svinjino, zdaj a vinom* fesih a kavo, ianftfc celo samo a topo In kjer £ * | a videla i n ga aremiselnosti in prave demokracije, to je pravega nacionalizma. Temeljno načelo klerikalizma je avtoriteta in tradieija; klerikalcem je krepost pokoriti se višjim in jim služiti. Skušnja nas uči, da klerikalci ne delajo ničesar na svojo roko iz sebe. A znano je nam tudi, da oni tako pri nas kakor zlasti na Slovenskem ne vodijo politike, ki bi ne bila v duhu visokih avstrijskih krogov'. In ako oni prehajajo iz regionalizma na slovenski nacionalizem, a iz tega na slovensko-hrvatstvo in jugoslovanstvo, ima tudi to svoj posebni namen in svoj posebni pomen. Jasno je, da niti slovenski ali vsaj kranjski kierikalizem ne more v Avstriji mnogo pomeniti. Politično, z ozirom na veliko politiko v monarhiji in izven nje ne pomenja sam po sebi naravnost ničesa r. Pokazalo se je, da hrvatski kierikalizem ne uspeva, ker je nesposoben in brezmočen s svojim furtimaštvom, s svojo propalostjo prelatov in s svojim separatizmom. Treba je torej, da prevzame slovenski kierikalizem. ki je že pokazal dokaj energije, organizatorne sposobnosti in ekspnnzivnost i. vodstvo tudi na Hrvatskem.

To ima za dunajsko politiko tudi posebno važnost: Slovenski kierikalizem je avstrijski in popolnoma zanesljiv ter ni infiltriran po raznih državnopravnih formulah in tradicijah.

Znano je. da delujejo dunajski krogi že od nekaj časa sem tiho. ali vztrajno na to. da bi vzgojili zlasti na jugu države neko »pravo in čisto avstrijsko slovanstvo.« V tej smeri delujejo zlasti v avstrijskem Primorju in po slovenskih pokrajinah. Boječ se privlačne sile prave hrvatske nacionalne in državnopolitične ideje trudijo se obenem, da to idejo kompromitirajo in popačijo, trudijo se. da na Hrvatskem ne zavladajo privlačne razmere, marveč da ostane politično življenje na Hrvatskem še nadalje neznosno. Vse tožbe o razmerah na Hrvatskem izrabljajo v svrho, da Hrvate izven Hrvatske in Slovence preplaše, jih odvrnejo od Hrvatske ter jih prisilijo k temu. da priznajo, da je v Avstriji vendarle vse bolje, da je vse bedj sigurno in bolje urejeno. Slovenci ali bolje rečeno klerikalci se imajo tudi Hrvatom pokazati, da se da pod Dunajem zlasti v gospodarskem ozira bolje uspevati, kakor v avtonomni Hrvatski. In evo v zvezi s tem se pojavi vzklik slovenskih klerikalcev: »Slovenija je preozka! Združimo se v krščanskem socializmu !< V/pričo komentarja, ki smo ga podali, in vzpričo novih okolnosti, ki so nastale, postaja stvar dokaj jas. nejša. Na Dunaju uvidevajo. da se s separatizmom ne da več uspešno operirati. Zato so pričeli že računati z nočjo ideje narodnega edinstva. Zato so opustili idejo pokrajinskega partikularizma, zato so jeli pospeševati, seveda samo teoretsko, idejo zedinjenja čistega hrvatstva na Hrvatskem, zato sedaj favorizira jo idejo slovensko-brvatskega edinstva, a jutri s«' bodo zavzemali že za v -o Jugoslavijo. Toda pod enim pogojem: da ho t aielj tega ujedinjenja kierikalizem, reakcija in vse ono. kar imenujemo v tradicionalnem smislu »avstrijanšči no«. Vse, kar se temu protivi, je »veleizdaja«, je »nelojalno«, je »centrifugalno«.

Piemont tega prvega ujedinjenja pa naj bo — Slovenija in njen kierikalizem! O namenih te akcije govoriti, bi bilo odveč: to bi bilo ujedinjenje v Fran ko vem smislu, ujedinjenje brez neodvisnosti, brez svobode in brez samozavesti. Z idejo edinstva se hoče izigrati ideja svobode in svetlobe. Vsaki reakciji je dobro došlo edinstvo. a sovražnica je vsake svobode.

Vsaki reakciji so bolj JK> godu večje grupacije, ker to bolj omogočilje centralizacijo, toda samo v slučaju, ako je obenem pokopana težnja za svobodo. A klerikalizem je ona kislina, ki raztvarja svobodo, klerikalizein je ona motika, ki seka ob korenu svobode.

To bi naj bilo jasno in vsikdar pred očmi vsem narodnim in svobodomiselnim duhovom med nami južnimi Slovani. Na bojni klic slovenskih klerikalcev bi morali odgovoriti vsi mi slovenski, hrvatski in srbski narodni in svobodomiselni ljudje: Združimo se! Naj klerikalci s svoje strani podere vse pokrajinske, vse historične narodne plotove, naj se združijo! Mi storimo isto, v kolikor tega d usedaj še nismo storili! Potem bo za večin* čase odstranjen provinc i al izem in separatizem in narod bo ujedinjen. Razdeljen bo v dva tabora, toda ne več radi borbe za edinstvo, marveč radi borbe za vsebino, za cilje in smeri, radi borbe za temelj tega edinst va. To bi bil vsekakor zdrav in velevažen korak naprej v našem narodnem življenju.