Gospod volk
| Gospod volk |
| |||||||||||||||
GOSPOD VOLK ilustriral Zvonko Čoh
Bil je lep sončen dan in gospod volk se je potepal naokrog. Naenkrat ga je začel preganjati trop pobesnelih psov. Hitro hitro so tekli, bili so mu že tik za petami, takrat pa je gospod volk pred seboj zagledal luknjo. Zmuznil se je vanjo in se znašel v čedni votlinici. Psi niso mogli za njim -- bili so preveliki, luknja pa premajhna. Zdaj si je gospod volk oddahnil. »Pa sem res sijajen gospod volk!« si je rekel. »Res sijajen, da sem ušel tako hudim psom!« Pogledal je svoje tace, malo pomislil in dejal: »Tace! Poslušajte! Kaj ste naredile zame, da sem ušel hudim pso» Gospod volk!« so se začudile tace. »Ste pozabili, kako hitro smo tekle? Ste pozabili, kako smo skakale?« »Pa res!« je prikimal gospod volk. »Res ste tekle. Res skakale. Pridne tace!« In je spraševal naprej: »Ušesa! Le povejte: kako ste mi pomagala? Ste sploh kaj naredila zame?« »Ampak gospod volk!« so se začudila usesa. »Ste pozabili, kako močno smo poslušala? Na levo, na desno, na vse strani. Kdo je zaslišal pse, če ne ravno mi?!« »Pa res!« je prikimal gospod volk. »Pridna ušesa.« In je spraševal naprej. »Oči! Kaj ste naredile zame, da sem jim ušel? No, le brž povejte!« »Preprosto, gospod volk!« so rekle oči. »Gledale smo, pot smo ti iskale, luknjo smo ti odkrile. Le kako bi jo odkril brez nas?« »Pa res!« je prikimal gospod volk. »Pridne oči.« Zadovoljno se je pretegnil in si rekel: »Kaksna sreča, da imam take tace, taka ušesa in take oči! Takih gotovo nima vsak!«
Takrat pa je opazil svoj rep. Mrko ga je pogledal in vprašal: »Pa ti, rep? Kaj si storil zame? Gotovo nič. Samo visiš tam zadaj, sem in tja mahaš, ob grmovje se zatikaš, delaš pa nič. Za nobeno rabo nisi!« »Seveda,« se je razjezil rep, »seveda, prav nič nisem storil zate. Samo tu zadaj sem visel in psom kazal pravo pot. Še klical sem jih: le sem, le sem, le brž za gospodom volkom! To sem delal.« O, kako se je gospod volk razjezil! »Izgini! Ti ničvredni rep! Izgini od tod!« je kričal. In ga je pahnil iz luknje. A rep iz luknje ni šel sam. Z njim je šel še cel gospod volk. In ker ni bil več skrit, so pobesneli psi spet planili za njim in gospod volk je spet bežal. Kaj hočemo, bil je res pameten gospod volk ...
Mehiška ljudska