Gospod kaplan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod kaplan
Aleksander Urankar
Izdano: Amerikanski Slovenec 36/2, 36/3, 36/4, 36/5 (1927)
Viri: dLib 2, 3, 4, 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Bil je kaplan po božji in župnikovi volji. Da ne bote mislili, da sem jaz ta kaplan, vedite, da mu je bilo ime gospod Janez. Samo dve potezi o gospodu Janezu. Eno svetlo in eno temno. Prvo bom naslikal iz spomina, v kolikor mi je še v glavi. Kakor veste, je slikanje iz spomina časih težavno: človek pride v leta, pa mu postane glava kakor rešeto: luknjice so res bolj na redko posejane, posejane pa so, in marsikaj zleze skoznje. Drugo potezo bom pa kopiral kar po svoji fotografiji. Leva stran gospodovega obraza je namreč presenetljivo podobna moji levi strani. Kaj bi se torej veliko mučil, kar po sebi bom potegnil potezo. Pogledam malo v ogledalo, pa bo šlo. Bote videli, da se mi posreči.

Zadnjo nedeljo sem bil pri gospodu Janezu. Gospod Janez je bil jako veder, kakor ni vedno. Čudnega ni nič to, da vedno ni. Kaplan biti po božji volji, to ni lahka reč, kot bi človek trenutno mislil, pa biti kaplan po božji in župnikovi volji, je dvakrat težje. Gospod Janez pa se je potrudil, da je bil po volji gospoda Boga in g. župnika in to mu je časih nekoliko skalilo dobro voljo. Dobil sem ga pri nedeljski kolekti. Kadar je sedel g. Janez k nedeljski kolekti, je bil izredno vesel. Toda ne, kakor da bi bil vesel denarja. Ne, te grde lastnosti gospod Janez ni imel. In čemu bi bil? Denar ni njegov, drugič je pa gospod Janez frančiškan, to se pravi, človek brez denarja. Vesel je bil nedeljske zbirke zato, ker je razumel jezik teh dolarjev, dajmov, grošev in penijev. Gospod Janez je bil namreč pesnik; vemo pa, da so pesniki pod čudnimi zvezdami rojeni. Razumejo vse jezike. To v pojasnilo.

“Ali verjameš, da tudi denar govori?” Vprašujoče me je pogledal gospod Janez.

“Seveda verjamem, tovariš. Tebi tako vse govori: rožce na polju, kamenje na cesti, zakaj bi ti še denar ne govoril? Časih smo pravili, da sliši človek na šentjanževo noč vso prirodo. Tebi je menda vse življenje ena sama šentjanževa noč, prišel si z rožo-šentjanževko na svet, s tem čudovitim ključem do vse prirodne skrivnosti, prišel si z njo na svet kakor Čeh z vijolino.”

Gospod Janez je stresel zbirko iz žakeljčkov. Začelo se je urejevanje. Ste že videli kedaj zbiranje vojakov? Gotovo ste jih že videli. Vsi se na komando postavijo v vrste od najnižjih do najvišjih: Prostaki, oni z eno zvezdo — v Avstriji smo jim pravili frajtarji, — za njim pridejo kaproli, potem naredniki itd. Gospod komandant pa na čelu s svetlo sabljo in visoko ošabno čako: Vse je kakor ukovano.

Tako se ostali tekom pol ure kaplanovi soldati v redu. Prvi centi, sramežljivi in sklonjeni, za njimi že bolj korajžni nikeljni z eno zvezdo, potem dajmi s kaprolsko postavnostjo, kvodri z naredniškim ponosom v očeh. Od spredaj so se pa šopirili dolarji, petdesetcentni kosi — oficirji. Nekateri so bili skromni, drugi zopet izredno naduti. Vsem je načeloval petak na bistrem vrancu s srebrnimi portami na ramah, s svetlimi rozetami na ovratniku.

Gospod Janez je poklical načelnika. Načelnik spodbode vranca in bliskoma je stal pred njim:

“Javljam pokorno, gospod general, vsa nedeljska armada je v redu, samo vaše besede še čakamo, pa odkorakamo v kasarno državne banke na vežbanje.

Gospodu Janezu so vstali obrvi v znamenje generalske avtoritete:

Vi, g. kapetan, tukaj mi je prišel tovariš v svrho strokovnega spoznavanja in študija. Rad bi tudi on urejeval svojo vojsko po našem sistemu. Zato se vas usojam nadlegovati s priprostimi vprašanji. Predvsem, predstavite se!

Petak je skočil s konja. Tlesknil s petami, da je kar odmevalo oficirske odločnosti in je pozdravil:

“Moje ime: Petak, kapetan četrtega razreda v armadi Združenih držav.”

Gospod Janez:

“Odkod ste doma?”

Kapetan: Pravzaprav nimam stalnega doma, kakor ga vojaki sploh nimajo: danes tukaj, jutri tam, kamor nas pokličejo. Zadnji moj dom je bila listnica postarnega gospoda. Pravijo, da je ta gospod bil časih jako imeniten. Imel je več salunov, danes pa je radi prohibicije obubožal. Dolgo sem stanoval pri njem. Jako se je bal zame. Ob vsaki priliki je potipal, če mu nisem morda že ušel. No, pa jaz sem bil pošten, čemu bi mu uhajal. Davi pa slišim nenadoma trdo gromenje. Posluhnem: Gospod župnik je govoril z lece. Poživljal je vse one, ki še niso plačali mesečnine in premoga, naj se v doglednem času odzovejo. Pol ure pozneje sem bil tudi jaz dodeljen vaši kompaniji, gospod Janez in prečastni njegov kolega. Petak je odstopil in je poklical oficirje: dolarje in petdesetcentne kose:

“Tovariši! Gospod general nam je pripeljal danes svojega kolega v svrho proučavanja in strokovnega študija. Rad bi uredil tudi on svoje vaje po našem sistemu, Zato vsi: pozor! Prsa ven, trebuh not! Stopite pred vsem naprej poročniki in odgovarjajte na generalova vprašanja, za poročniki podporočniki. Odgovarjajte točno. Prečastni generalov tovariš želi zvedeti vaša imena in vaše domove. Potem si bo ustvaril predstavo o zgodovini naši. Zatem pride petem ustroj naše vojske.

Gospod Janez: “Prvi.”

Stopil je iz vrste orjak z debelim trupom in majhnim obrazom.

“Ivan Suhec, bil doma v drugem hlačnem žepu gospoda mesarja. Prav težko sem se poslovil od svojega doma. Oprostite, da sem odkritosrčen. Po samih kranjskih klobasah je dišalo v njem. Pa je prišel alarm in je udarilo v mojo udobnost: v kasarno, na fronto! Kako se mi bo odslej godilo, ne vem. Mislim pa, da ne tako kot časih. Banka je banka, suha kasarna. Če bi ostal v farovžu, bi še bilo. Lepo diši po zelju tukaj. Kjer je zelje, so navadno tudi klobase.”

Tedaj se je gospod Janez razjezil:

“Vi, Suhec, zavedajte se, da ste vojak, ne stara baba. Odstopite.”

Nastopil je drugi: suh in koščen — na obrazu si mu videl, da ima jetiko in je bil udan alkoholu.

“Jokelj Treznik. Doma iz miznega predala gospoda. Pozabil sem ime gospodarja. Toliko vem, da se mi ni dobro godilo. Gospodar me je hotel večkrat odnesti Bogve kam, menda k štacunarju za žganje pa me je njegova žena vselej rešila. Tepla sta se često zame. Da sem dobil tudi jaz pri tem marsikatero bunko, se razume. Zato sem hvaležen gospodu župniku, da me je rešil sužnosti.”

Nastopil je tretji, korajžen in vesel, samo prečute noči so se mu preveč poznale na črnih kolobarjih pod očesmi:

“Lojze Dobiček. Vso noč sem romal iz žepa v žep raznim kvartačem, nazadnje me je dobil proti jutru v roke pošten kristjan, ki hodi vsako nedeljo k polenajsti maši. Ta me je dal v župnikov ceker.”

In drug za drugim so nastopali poročniki in podporočniki v polikanjh mondurah in s svetlimi sabljicami. Samo nekateri so imeli bolj oguljene mondure. Že niso bili tako skrbni in snažni. Pač niso bili vsi iz dobrih hiš doma.

France Ponižnik. Doma je bil v suknjiču g. Krsnika, ki poseduje veliko hiš. Potem Pepe Skromnik. Doma na polici g. Lesarja. Janez Glavonastran, doma pri g. Premogarju. Ta človek se ni dobro umil. Črno piko je imel na licu od premoga. To mu je gospod Janez tudi oponesel:

“Vi, g. Glavonastran. Druga točka v tretjem paragrafu vojniškega pravilnika pravi, naj se vsi vojni uslužbenci vsako jutro umijejo. Zapomnite si to.”

Osramočen je odstopil.

Še eden oficirjev je bil velezanimiv. Dišal je po samih vijolicah in blagodišečih ciklamah.

“Ljubislav Pokonc. Iz srca sem hvaležen, da ste me poklicali v kasarno. Kumernik sem sicer od nog do glave. Služil sem pa pri tako čudni gospodični, da sem si pokvaril vse zdravje. Da bi mi bil Bog dal, šel bi raje živ pod zemljo baker kopat in premog. Bolje bi mi bilo. Gospodična je zavijala vame nekov čuden prašek, da sem dehtel po samih vijolicah. To bi še bil mogel prenesti. Da me je pa potem potisnila v nogavico in prav doli na podplat, to pa presega vse meje olike in omike in spodobnosti. Baje so se ji noge potile. Kaj to mene briga? Umije si jih naj. Zato pač nisem bil ustvarjen, da ji bom jaz pomagal do boljših vonjav. Zahvaljen gospod župnik, kakor sem že rekel.”

Smejala sva se oba z gospodom Janezom. Nato sva pa stopila kar sama k narednikom:

“Peter Rokomavh, Anže Grbec.” Prvi doma v študentovskim suknjiču. Ves potan je bil. Ali od strahu, ali ga je študent stokrat potipal, predno ga je dal in je zato bil ves moker, za taka vprašanja časa ni bilo, — Anže Grbec je bil prej pri neki stari branjevki na hrani. Pravil je, da bi bil ostal v temni ječi in splesnil, če bi ne bil gospod župnik sam kolektal. Drugih kolektarjev se ženska ne boji, fajmoštra se pa boji. Fajmoštri so s čudovito žavbo namazani, je dejala in me je dala.

Dva groša-nikeljna sta stala v tretji vrsti:

“Miha Socijalist in Gašpar Svobodnik.”

“Kako sta pa vidva zašla sem v naše vrste?”

Groša sta se namrdnila:

“Jaz, Miha, sem bil določen za narodni dom tam na koncu mesta, jaz, Gašpar, pa za tiskarniški sklad. Na poti tja nas je pa župnik zalotil in nas pobasal.”

Kar zobje so jima šklepetali in roke so se jima tresle od jeze in sovraštva. Gospod Janez pa se je muzal. Jaz ne, ker sem pomislil: koliko strani v nasprotnih listih bo. zopet polno gneva in gnusobnih kletev radi teh dveh grošev.

Nato so pa prišli prostaki. Te nisva veliko spraševala. Oči so jim govorile in kljukaste postave:

“Pustili bi nas bili doma, kaj nas kličete na nabor in vojsko. V kosamo sem prišel korajžen, vesel, sem puško zagledal, sem jokat začel ...”

Zanimivi so bili ti dedci. Vsi v pozoru in vendar je bil ta pozor bolj podoben ne vem komu, kakor vojaški stoji. Roke v žepu, puška jim je visela na hrbtu kot starokrajska kosa, pas ni bil trdno zapet, da sem vsak trenutek strepetal, zdajzdaj se bodo hlače zgrudile na tla.

“Kaj hočeš,” pravi g. Janez. “Rekli smo že, da ne bomo več teh pohabljencev pobirali, pa si pomagaj.”

“Razumem, razumem,” sem dejal jaz. Zato pa kar nič ne sprašujva te dedce, bodo same lamentacije ...”

Tedaj je gospod Janez komandiral:

“Pozor!”

Vse v pozoru.

Zopet je zavpil g. Janez:

“V smer kasarne državne banke — stopaj!”

In so odkorakali strumno in krepko. Jaz sem pa prosil g. Janeza: Ti, daj še meni te moči, da si bom lahko privoščil češčeje enake prizore. Ne veš, kako dolgočasno je meni, kadar štejem nedeljsko kolekto.”

Gospod Janez pa je odklonil: “To je bilo samo danes. Drugače pa je pisano: Roža šentjanžovka pesnikom. Pesnik pa ne moreš postati kakor veš, pesnik pride s takimi čudežnimi darovi na svet.”

Kaj sem hotel, nekoliko sem bil hud na mater svojo, da me ni rodila pesnika in sem se poslovil.

* * *

Zdaj pa še potezo po mojem obrazu. Torej, kar bom sedaj govoril v prvi osebi, to prenesite vse na g. Janeza.

Šel sem v sosednjo poljsko župnijo maševat. Vsako nedeljo sem hodil tja. Nadušljiv gospod je ondi župnikoval, pa ni mogel opraviti druge maše sam. Na poti tja pa sem jo moral vselej kreniti po mestu, kjer je mrgolelo samih zamorcev. Čudna misel mi vedno stisne srce, kadar srečam zamorca, ne zato, ker je črn kot zlomek, pač pa se vselej spomnim zamorke, ki je strašila nekoč v mojem rojstnem mestu. Bila je strežnica pri nekem finančnem uradniku, pošteno dekle in lepo, zamorka pa je bila, to se pravi, bila je v strah nam vsem, ki smo hodili mimo njenega doma v šolo. Kadar se je pokazala, je bila hipoma prazna cesta. Ta spomin mi je še danes ostal v duši in kadar sem šel po onem mestecu na svojo nedeljsko postojanko, so mi mravljinci lezli po telesu. Ono nedeljo sem se vračal domov. Na vogalu zadnje ulice sem navadno čakal cestne železnice. Tudi danes se ustavim, kovček, svoj rumeni, evropski kovček — ki je bil tolikim trn v očeh in v peti, postavim na tla in jo začnem pridno mahati gor in dol. Kar se mahoma tik mojega kovčka izlušči iz zraka kakor iz nevidne lupine star, pijan zamorec in roka mu omahne po mojem kovčku. Seveda sem bil kot blisk pri njem:

“Počasi, g. zamorec.”

On pa mi brezskrbno pomoli roko:

“Dober dan gospod kaplan.”

“Kako veste, da sem kaplan? In kaj vam je moj kovček napoti?” Nalašč sem poglobil svoj glas za celo oktavo, pa se me gospod zamorec ne ustraši, mirno hlasta po moji roki.

“Kaj vendar hočete?”

“Jaz sem tudi katoličan, kakor vi in tak Greenhorn, kakor vi.”

Na katoličanstvo zamorčevo nisem porajtal. V Ameriki je vsak pijanec katoličan, če sreča katoliškega duhovnika, pa naj bo afriški pagan ali evropski protestant. Da me je imenoval Greenhorna, zelenjaka, to me je jezilo. Ljudje so hodili mimo in me čudno pogledovali.

Zamorec se pa smeji: “Takoj sem vedel po kovčku, da ste od tam. Tukaj v Ameriki nosijo drugačne kovčke, pa visoke pete imate na čevljih.” — Glejte, tako so mene spoznali takoj, ko sem prišel v Ameriko. Bos sem bil, kar v Ameriki niso, pa navadna capa mi je služila mesto kovčka. Zato pa pozdravljen, preljubi brat zelenjak.” — In mi pade krog vratu.

Ves sem bil v ognju. Otresem se ga in smuknem v karo, ki je ravno pridrla. Za menoj pa smeh in krohot.

To je temna poteza, ki tako sliči levi potezi g. Janeza: zelen sem. Pa naj se še tako trudim in skrivam svoje starokrajstvo, vsak me bo najprej prašal: koliko let sem že v Ameriki?

Sedim v pisarni, prva beseda: To in to bi rad, krstni list, poročno spričevalo. Druga, tretja beseda pa bo že: Kedaj ste prišli v Ameriko?

Sedem v spovednico. Jaz: Hvaljen Jezus! Spovedanec: Ali razumete angleško?

To je že od sile. Kakor, da bi mi bil Bog ha hrbet prilepil košček papirja z napisom “zelenjak.” — Tako smo časih mi lepili svojim sošolcem papirčke na hrbet z napisom: osliček. Vse se je oziralo in smejalo ubožčku. Učili so nas, da Bog vse kaznuje. Največkrat pa kaznuje z isto rečjo, ki si z njo ti grešil. Jaz sem lepil sošolcem osličke na hrbet, Bog je pa vse moje življenske poti tako uravnal, da so peljale v Ameriko. Sem stopil v Ameriko, pa je rekel: “Čakaj, para! Kaj si napravil s svojim sošolcem to in to uro? Sramotil si ga. Zdaj si mi prišel v roke. Angelj varih Zedinjenih držav, prilepi mu na hrbet neviden listič z nevidnim napisom: zelenjak. V pokoro naj ga nosi eno leto, dokler se ne privadi ameriškim razmeram in jeziku. Jaz mu bom dal!” In tako se je zgodilo. Angelj je bil pokoren in jaz hodim sedaj po Ameriki z napisom na hrbtu. Hodim jaz, hodi gospod Janez in vsi oni, ki so bili hudobni do svojih sošolcev.

Vidijo ta znak tujci, muzajo se, vidijo ga domačini, za tri funte zgubiš na spoštovanju vsak mesec, vidijo ga otroci v šoli, nisi jim v očeh to, kar si pričakoval pomaga nobena beseda nič, divji so, razgrajajo in se tepejo v šoli pričo tebe. Tako je. Hudo je zelenjakom. Bog se nas osmili. Ne vem, zakaj mi je Bog dal hude oči in trdo besedo. Jaz sem vedno mislil, da jih bom še kedaj v šoli rabil. Bliski bodo švigali in strele bodo udarjale, da bo šola polna nevihte in strahu. Pa ravno narobe. Zakaj sem lepil sošolcem zabavijivke na hrbet! Zdaj samo še čakam, kedaj bo minilo leto, da pridem v svoj tir. Takrat pa, kajne g. Janez, bova nastopila, da bodo vedeli, kaj so slovenske pesti, kaj je slovenska duša. Slovenske pesti so za sto ameriških in slovenska duša je za deset ameriških. Kaj jo ameriška pest? Samo za pisarno rojena. Kaj je ameriška duša? Tolarju je prodana. Naše pest, naše duše so pa prosto in krepke, kakor je prosta in krepka slovenska lipa. Rase, kamor hoče in rase, kjer hoče.

Ali ni tako, gospod Janez?