Gospod davkar se je zamislil
| Brez prestanka Ivan Cankar |
Izdano pod psevdonimom Ivan Grádar.
| |||||||||||
Kakor bi gledal pred sabo velike, svetle retorte, steklene in kovane, platinove sklénice, po vsem laboratoriju razprežene tenke cevi iz kavčuga, dolge, prozorne cilindre in velike posode z vodó…
Vzduh je poln najrazličnejših plinov, ki te obkrožajo v težih valovih in legajo na tvoja prsa; po retortah in sklenicah in cilindrih pretakajo se goste tekočine v krvavordečih in lila barvah… To je spreminjevanje, razdruževánje in spájanje, brez počitka, brez utrujenja… Atom neznane snovi se je ločil od svojih drugov in potoval po retortah in ceveh in sklenicah in cilindrih. Med potjo so ga ostavljali stari in srečavali in spájali se z njim novi prijatelji; in ostavljali so ga znova in sprejemali drugi v svojo sredo.
In učeni kemik je pogledal napósled v retorto in tam je ležala povsem nova snov, sestavljena iz najrazličnejših atomov, ki so se srečávali in spajali slučajno po retortah in cevéh in sklénicah in cilindrih. Ali prvotni atom je ostal…
Gospod davkar se je zamislil…
Tam zunaj se je razpenjalo prekrasno jesensko nebó. Samó majhni, čisto beli oblački so sanjali na obzorju takó mirno in pohlevno, kakor bi se bili rodili šele prav to jutro, priplavali iz morja se mokri in nedolžni in gledali strahom in čudom na to veliko, črno zemljo. Gospod davkar je gledal skozi okno, v pisarni pa je zdaj pa zdaj zapraskalo staro регó po raskavem papirju, — ali hipoma spet utihnilo, kot da se je prestrašilo prozajičnega šuma.
Ah, kjé so tisti lepi, pomladni dnevi, kje so tiste lahke, razkošne dvajsetletne misli, — ah, moj Bog, kjé so tiste vesele družbe, tisti jasni obrazi, — tiste zakajene, nizke gostilne, polne mladega, brezskrbnega smeha in žvenketajočih čaš… Kjé so tisti trenotki, ko ne čuti srce v sebi ničesar zlege, ko ne vidi temnih senc, ki padajo od vsake najmanjše, najbolj nedolžne stvarice, širijo se in vspenjajo vedno višje, razprégajo vedno dalje in dalje, — rišejo gube na mladostno čelo in zagrnejo z nočjó brezskrbne očí!
Gospod davkar se je zamislil…
On je bil človek blizu šestdesetih let. Postava še ni bila posebno sključena, kakor bi se dalo pričakovati. Hodil je precej elastično in mladeniško, samó videlo se je, kakor bi bila ta elastičnost časih malo afektirana. Suknja se je ohlapno ovijala krog koščenih, starih udov in je bila spredaj zmirom malo daljša, kot zadaj; nosil je po žepih najrazličnejše stvari: nožke, škarjice, svedre, majhno domačo lekarno, obstoječo iz mnogih drobnih steklenic in škatljic, dva, tri robce, zvitek zobotrebcev, tabatijero, žepno toaleto, zlato obrezan koledar, debelo listnico, žeblje, gumbe, zamaške i. t. d. Obràz njegov pa je bil čisto navaden, kakoršnih vidite na stotine in stotine, če imate opravka po pisarnah. Uradniški obrazi so najsposobnejši za modele; to so že v življenju kameniti spomeniki; postavite jih na piedestal in polijte z bronzno barvo. Črte skrbno zarezane, kakor bi jih risal z ostrim peresom vesten, za svoj poklic navdušen praktikant. Brke solidne, mirne, domače, brez vsakih novodobnih idej in vznemirjajočih problemov. Brada lojalna, udana, toda v svoji udanosti krepka in svesta si svojega smotra… Ostala je samó ena guba, tenka, drobna, skríta pod desnim očesom; ne bi je mogel zapaziti noben strog predstojnik, noben škodaželjen adjunkt.
To je bil atom, ki je ostal.
In danes je bilo okno odprto in težak, opojen, razkošen vonj je plaval v pisarno od prekrasnega jesenskega nebá. In poslednji, osamljeni atom, drobna, komaj vidna gubica pod desnim očesom se je širila in je trepetala; kakor bi pala raz obraz siva skorja, zasvetile so se stroge uradniške črke v nenavadnem svitu; mokre oči so se razširile in gledale globoko in zamišljeno tja daleč… daleč… tjà za onimi odpalimi atomi, — tjà za onim pomladnim, dvajsetletnim duhom…
„Gospod davkar… prosim —“.
Dolg adjunkt s filisterskim, nagubanim nosom je stal pred njim in mu prezentiral krasno prepisano polo.
„Takoj! — Zaprite okno! — Vi, gospod Mikš, pustite svoje brke pri miru in delajte“.
Praktikant Mikš se je sklonil čez mizo in staro регó je praskalo po papirju.