Gospod Zdravi Razum

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Zdravi Razum
Leopold Lénard
Izdano: Slovenec 45/286 (14. 12. 1917), 1.
Viri: dLib 3
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

V neki vasi je živel Zdravi Razum. Nikdo ni vedel odkod je prišel in kje se je rodil? V nobeni cerkveni knjigi ga ni bilo zapisanega in pri občini je bil čisto nepoznan. Veljal je med vaščani jako malo in ni nikjer igral nobene vloge. Pri nobenih volitvah ni kandidiral, celo med občinske može ga niso volili. Ko so mežnarja vzeli k vojakom in je bilo treba za silo najti namestnika, so nekateri menili, da bi Zdravi Razum imel čas za to službo. Vendar se mu niso upali prepustiti niti mežnarije. Poročen je bil in deklet ni iskal, a je tudi vsako dekle v vasi izjavljalo, da bi za Zdravi Razum nikdar ne maralo.

Ko so v začetku vojske lovili in zapirali kat vse počez, je malo manjkalo, da niso zaprli tudi Zdravega Razuma. Okrajni glavar je bil mnenja, da je vpliv Zdravega Razuma v političnem oziru odločno škodljiv ter je naročil svojim tajnim špijonom, naj prav posebno pazijo nanj, a orožniki so vedno povpraševali okrog svojih zaupnikov po kmetih, kaj govori in dela Zdravi Razum in če se ne obnaša kaj sumljivo. Ako bi živel v mestu, bi ga bili gotovo zaprli, na kmetih pa, in zlasti še v tako zapuščeni vasi, kakor je v njej živel Zdravi Razum, je nekoliko bolj izpred oči.

Stari in modri možje v občini so bili celo odločno mnenja, da je najbolje, ako se Zdravi Razum odgonskim potom iztira iz občine in pošlje, kamor je pristojen. V prejšnjih časih bi se bilo to gotovo zgodilo, dandanašnji pa ni mogoče kar tako izgnati prebivalca, ki nikomur nič ne prizadene in ni nikomur nadležen.

Ostalo je torej pri starem. V občini je bil sicer brez ugleda, pri oblastih je bil Zdravi Razum zapisan, da je slab patrijot, vendar ga niso ne izgnali ne zaprli.

Prišla so prebiranja črnovojnikov in Zdravega Razuma ni bilo zraven. Prvič ni bil zapisan v nobeni uradni knjigi in nikdo ni vedel, kdaj je bil rojen in odkod se je vzel, drugič ga občina ni priglasila, ker so občinski možje bili mnenja, da Zdravi Razum ne spada pod črnovojniško postavo.

Slednjič je dobil Zdravi Razum poziv, naj se tega in tega dne stavi k naknadnemu prebiranju črnovojnikov, a on se je branil in je v svoji ulogi dokazoval, da takrat, ko so poslanci delali črnovojniške postave, nikdo ni mislil na Zdravi Razum. Torej je izvzet že po duhu in bistvu postave. Sploh ne more v nobeni odredbi in v nobeni tozadevni napravi najti ničesar, kar bi se tikalo njega. Torej nima dolžnosti, da vrši črnovojniško službo.

Kanclijska gosposka se pa ni spustila v pogovore o postavah in pravicah. Spomnila se je, da ima na svoji strani žandarje ter jim je naročila, naj takoj aretirajo Zdravi Razum ter ga pripeljejo pred naborno komisijo.

Takrat so imeli v vasi žandarja, ki je bil tako pogumen, da se ni bal ne Boga, ne hudiča, pa tudi pred Zdravim Razumom ni imel nobenega rešpekta. Ko je dobil naročilo, je vstal, pripasal bridko sabljico ter šel po Zdravi Razum, ga zvezal in prignal pred naborno komisijo.

Pri naboru je bil čuden položaj. Zdravi Razum je na hodniku in pred vhodom v naborni prostor vedno trdil in dokazoval svoje vsem orožnikom, pisarjem in podčastnikom, ki so se sukali okrog ali sedeli pri mizah: »die Vürde des Amtes zu üben«. Gospodje so se mu pa posmehovali, češ, da niso za to tukaj, da poslušajo njega, ampak, da izpolnjujejo svoja povelja. Kmečki možje, ki so obenem prišli k naboru, so škodoželjno gledali nanj, češ sedaj je tudi zate prišla vrsta.

V dvorani so ga najprej slekli do nazega. Zdravemu Razumu se je storilo težko pri srcu, ko je tako stal sredi popolnoma tujih ljudi in še nikdar v življenju se ni čutil tako zapuščenega in ubogega in nikogar ni bilo, da bi se mu smilil.

Gospodje od komisije ga gledajo in otipljejo, potem pa prično izražati svoja mnenja.

Nek častnik je zakričal nanj, naj ne dela tako neumnega obraza, drugi mu je rekel, da če bo premeten, ga lahko doleti sreča in postane pri vojakih celo korporal, ali pa dobi medaljo.

Mnenja radi njega so bila različna.

Zdravnik je menil, da je »Zdravi Razum« popolnoma zdrav na duši in na telesu ter sposoben za črnovojnika.

Častnik, ki je komisiji predsedoval, je ugovarjal. Takega subjekta še nikdar ni bilo pri vojakih in one je prepričan, da bo popolnoma neraben za vsako vojaško službo. Še vojaštvo se lahko demoralizira, ako pride medenj Zdravi Razum. Drugi člani komisije so zopet bili mnenja, da nikakor ne gre, da bi Zdravi Razum poslali domov. Ako je dober, kdor je na eno oko slep, krulj?, jetičen ali na drugačne načine betežen, zakaj bi bil ne? ravno Zdravi Razum. Domovina potrebuje prav vsakega, pa se bo tudi za Zdravi Razum našlo kakšno mesto, če ne drugega, pa vsaj pri trenu ali pri kuhinji.

Zastopnik občine je rekel, da Zdravi Razum ni neobhodno potreben, in da občina brez njega prav lahko izhaja. Raje naj pošljejo domov vaškega čevljarja, da bo krpal stare čevlje.