Gospod Raztresenec v stiskah

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Raztresenec v stiskah: Humoreska
Fran Zakrajšek
Fran Zakrajski
Izdano: Slovenski narod 28. januar 1871 (4/11), 1–3.
Viri: dLib 11
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Privošči si vendar dve žlici juhe« — nagovori pisatelja gospoda Raztresenca njegova soproga — »to pisarenje te še pokoplje. Štiri je odbilo, pa si še tešč.« 

Gospod Raztresenec ne odgovori, le nekaj nataknen zamrmrá, češ, »da te črni muri s tvojo juho,« ter brusi jeklenovko naprej. Ker pa njegova zakonska polovica vendar ne jenja, zavrne jo tako-le: »Veš Amalija, ti tega ne umeš. To moram dovršiti še denes, da se odpravi s prihodnjim vlakom.« Izrekši te krilate besede, zamisli se grozno globoko, da nadaljuje spodobno svoj spis; toda vse zastonj. Zdaj premelje vso topiko, vse retorične figure, in pripreže celo znanega junca: Quis? Quid? Ubi? Quibus auxiliis? Cur? Quomodo? Quando? Vse to, ali pa nič. V možganih je suša, misli so šle na kant. Gospod Raztresenec položi pero na stran potrpežljivo molčé kakor oni, ki je požiral pazdirje in koprive, pa je moral priznati, da jé tolsto zabeljene žgance. Nato podpré težko glavo zoberoč, ter postrmi v papir prebiraje sestavek. Čitaje pa se naglo ustavi, kakor bi ga bil srečal kak vedomec ali škrat: »Da to! Stoj, tu manjka pikice nad i —« zakliče modro, čudé se močno, kako je le mogel prezreti tolik nedostatek.

Gospod Raztresenec, ki je saj v teh rečeh še bolj natančen ko tisti ki tehta suho zlato, pomene si roki, da more takoj osrečiti brezglavni i, prime strastno za pero, pomoči je ves neučakan, ter hajdi nad siroto; a nesreča nanese, da kane na mesto majhne, lepe, ponižne in nedolžne pikice, velik, grd in strašno ošaben maček na mnogo besed. O tem ugledu se kar stemni pred gospod Raztresenčevimi očmi. Ker ima vrhu tega pa še zeló pouveličevalno fantazijo pouvelikani se mu v tej vročinski krizi malički maček prvič do medveda, od tega do rinoceronta, od rinoceronta do slona, od tega do levjatana, in čuda golemo na zadnje po miseljskem preskoku celo — v črno morje. Ker je pa papir premehke nature prerine se maček tudi onstran, kjer utopi vés stavek, ter onesnaži vse, do česar more le priti. Zdaj je bil sam zlodej. Gospod Raztresenec obledi, groza raztegne mu trepavnice, da gleda kakor samo hudo vreme na črno povodenj. Soproga njegova, zapazivša, da mu dela črna juha toliko preglavice, zmuzne se v kuhinjo.

Gospoda Raztresenca pa vijó med tem hudi duhovi. Ni bilo zadosta, da mu je soproga zmešala štreno; ni bilo zadosta, da jo je moral presukniti kakti tihotapec, kader se mu cesarska cesta ne zdi več varna; ne, vse to bilo je premalo! Sam knez vseh peklenščekov izbljuje se še na čisti spis, kojega je menil denes odpraviti, počečka mu v vražjem veselji zlata vredne besede, podere in uništi mu najbolje nade, in oh — ne, vsa to bi še utrpel gospod Raztresenec. A še več. Hlapon prilomasti kmalu, ter odlomasti ravno tako hitro. »I ti — tako jezi se — ti boš pa gledal kakor čuk na palici, kedar bo žvižgal naprej.« 

V teh črnih mislih obesi gospod Raztresenec pero za uhelj, obrne preplašeno oko proč od črne pošasti, ter se upoti po stanici. Zdaj gleda melanholično, zdaj diabolično, pa zaškrpenti s zobmi, kakor bi cele suhe orehe hrustal. A čemu vse to? Naj škriplje ravno kakor stara železna vrata na gradu, mačku vendar ne more blizu.

Gospod Raztresenec se zamisli grozovito ženialno. Vsa zgodovina se mu razsnuje v duhu, razsnuje se mu človeško življenje, ki je po Kalderonu le ena nepretrgana sanja; on vidi Trojo gorečo, vzklikne: »Fuimus Troes!«, vošči Ulisu, da bi se bil utopil med Scilo in Karibdo, ter ima neznansko veselje, da najde doma tak dirindej med snubači svoje soproge. Tako neusmiljenega stori časi človeka lastna nezgoda! Potem se pojezi nad Sokratom, ki je bil tako maloumen, da ni črhnil nič v svojo obrambo, ko ima dandenes vsak hudodelec, tolovaj in ubijalec učenega zaštitnika, ki zna o njem še lepše govoriti ko o kacem svetniku; obžaluje bridko, da se ni rodil najmanj kacih 300 let pred Adamom, a ne sedaj v tej pasji prozi, in slednjič spomni se še Pindara, čegar hiši je bil prizanesel Aleksander.

»Oj, Neža!« kliče po tem učenem premišljevanji gospod Raztresenec v kuhinjo že ves filozof kakor ranjki Sokrat, ko ga je oblivala Ksantipa z umetnim a malo sladkodišečim dežjem — »Kozarec vode!« 

Oglasi se tenek glas mlade služabnice z mostovža, ki si je roke vila ne vedé prav, ali bi se smijala ali jokala: »Kozarec vode? Takoj!«

V »tisoč in eni noči« ni bil noben knez tako hitro poslužen kakor gospod Raztresenec. »Sem na mizo, tako!«

Gospod Raztresenec je zopet ves volk na pisarijo, in še ne pogleda gorenjske Helene, ki mu je ravno á la Rebeka postregla. Zamišljen, kakor bi se podirale zvezdne zisteme, potegne tobačnico iz žepa, poči ob njo, pomeša v njej s palcem in kazalcem, stisne ž njima duhteči prah, vzdigne ga kakor zaklad, ter osreči ž njim željno čakajoči nos, čegar dolgost ni kratka. Vsedši se zabi, da je bil žejin, da mu je srd osušil jezik, na kterem so se že delale luske. Bere zopet, in bere. Gospod Raztresenec občuduje svojo piramidalsko trdno logiko in medovito tekoči ritem svojega sloga, pojezi se še enkrat mimogrede nad vragovo pikico, pa se spomni tudi vsaj za denes preresničnega reka: »Accidit in puncto, quod non speratur in annum!«; pohvali sam sebe konci vsacega stavka, in v žlici vode vtopil bil vse ali vsaj nektere poete zaljubljenih misli, kakor: »Rože cvetó, mojga veselja nikdar več ne bo«, ali: »Ti Triglav in Sava, vi dva sta ta prava«, gleda v svetem navdušji svoj marmornati doprsnik v mestni dvorani bele Ljubljane; sliši razločno prepevati o sebi pesmi polne liričnega ognja, in ko pride do dveh svojih stavkov: »Zemlja je največa žival na zemlji«, in »Kamen je organična stvar, samo naša čutila so pretopa, da mogli bi zapaziti življenje njegovo«, onda poskoci gospod Raztresenec ves vznesen kakor nekdaj Arhimed, ki je zdirjal iz kopelji in to v Adamovem kostimu kriče svoj: »Hevreka!« — »Ne, — tako argumentuje na ves glas strme v grozni zamaknenosti v sešitek — ne, kaj tacega ni še trdil nikdo na vsa usta kakor jaz. Ne, pa ne! Kako beotsko neumno bodo pač gledali neki profesorji v rjavih vlasuljah, ki so že toliko modrijanskega prahú požrli med v svinjsko kožo zvezanimi knjižurami. Tu bo ropota! Hahaha! Vivas, Raztresenec!« 

V tej presilni vznesenosti popade nekaj prinesenemu kozarcu enacega, ter napoji ogoreli jezik; a, Bog me, pijača je čudno trpka in gosta, sploh ima tuj duh, da se gospodu Raztresencu zamaknenost nekaj ohladi. Ker ne utegne pogledati, kaj je popil, postavi po zavžitku posodo zopet na mizo, češ, že dobro, čeravno mu začenja v želodcu hudo gomizljati, kakor bi se mu hotelo nekaj tu pa tam iz njega izvrtati. Ko si pa obriše brke z belim robcem, kojega počesti slučajno z enim pogledom; onda — sveta nebesa! — zagleda novega groznejšega mačka. Osupel in sršé pokuka in — da te tri buteri! — takoj sprevidi, da to ni voda, ni kava, ni čokolata, ni punč, ni šampanjevec, ni veslovec, ni bordó; marveč takoj sklene, véruje, in se do cela prepriča, da je — črnilo, koje je v svoji navadni raztresenosti posrebal do dna iz tintnika. Po grozovinskem naključji je prijel na mestu vodnega kozarca črnilnjak v roke. Znano je, da je tudi ranjki Napoleon polil spisano polo s črnilom; a izpil ga ni, kakor gospod Raztresenec. Želodec pa ni tako stoičen, da bi mu bilo »všecko jedno«, kar pride va-nj; marveč grozno izbirčen je, in najmanj tintnih juh mara. Kakor bi bil ugriznil ribo črnokrvko črní gospod Raztresenec. Prileti hišina, za njo stričnjik njegov, gospod Baldam, in slednjič soproga, gospa Amalija. Na njihov krik prilomastijo kakor na pomoč, pred vsemi Cimberle, ki se neznanski čudno muza, in njegova žena, gospa Gendra, sicer vse česti vredrna, samo ko je kaj izvedela, morala je povedati vse, in če le mogoče — vsemu svetu. Gospoda Raztresenca res boli v želodcu; a kar mu je najbolj po nevšeči je to, da je takošna halabuka rekel bi, za nič. Jezi ga tudi, da sta prišla Cimberle, ki je slovenstvu sovraž od nog do glave, in njega kvasava soproga. Vse se čudi preredkemu prizoru, gospoda Raztresenca pa je še po vrhu grozno sram, med tem ko njegova zakonska polovica roké vije iz preskrbljivosti. Hišina mora takoj iti skuhat kamilic, gospod Baldam naj se potrudi v lekarno po Hofmanskih kapelj, gospa Gendra hiti iz lastnega nagiba domu po »lombarjevih jagod«, njena hči Luiza steče po »kisa štirih tolovajev«, gospod Cimberle prinese, kar bi trenil Paljanovega sirupa, hlapec prisopiha s »pokafrano vodko«, in slednjič privampa tudi bližnji kirurg, gospod Režimesó. To je dirindej po hiši, da se vse črno dela pred gospod Raztresenčevimi očmi. In vrhu vsega tega mora še z lastnimi ušesi poslušati precej glasno hihitanje iz mostovža, kjer si nekteri poredneži še kratek čas delajo ž njim.

Gospod Režimesó segne na to kakor inštinktno po ranaceljski pipec, ter drži ga pripravljenega, češ, da prevrta ali prereže kakov tur ali kako bulo, dokler mu prijazno ne dopovedó, da ni nič kaj tacega tukaj za-nj; hlapec pomoli gospodarju pod nos kafrovko, zagotavljaje ga in primojduhaje se, da je to božji lek, ki mu ga ni para pod solncem, (zraven navede še celo rešto imen onih, koje je že ozdravil ž njim); gospod Cimberle jame slaviti sirup in kolonjsko vodo ter prebirati patetično natisnene inštrukcije; gospa Gendra dela vraga v kuhinji trijančevaje z medenim možnarčekom, v kojem peha svoj lombar; dekla cepi treske, kakor bi norela; in gospa Amalija — edina še resna osoba v hiši, kajti ostale lomi smeh, da ga komaj brzdajo — toži na ves glas, ker ne more najti iskanih stvari, loputa z miznicami, ter pokrega tega iti onega, da so tako malovredni; gospod Baldam, mladenič polen muh, priropota s Hofmanovimi kapljami, upa, da bode gospodu Raztresencu takoj odleglo, pristavi, da je vprašal mimogredé tudi zdravnika primernega sveta, ki je srčno obžaloval gospod stričnikovo nezgodo, ter sklene lisičje sporočilo praveč, da pozdravlja ga tudi lekar, ki mu vošči prav srečen vzpeh; nad čemur se pa gospod Raztresenec zeló razjari, kajti znano mu je le predobro, kako vragovo žlobodrava sta še le ta gospoda, po kojih izvé še denes vse mesto, kako in kaj — in o jehta! taka kodrcija nastane sedaj, da se mu vrti in suče po glavi kakor mlinsko kolo.

Vendar na zadnje vleže se vihar, prišleci odidejo, gospod Raztresenec je po prestanem očiščenji zopet nekoliko bolj miren. Da so se sosedje smijali, in da se je gospod Raztresenec jezil zarad tega, ni nam treba čestitega bralca še posebej zagotavljati, kojega prosimo, naj se ne dolgočasi ž njim. Gospoda Raztresenca pa bomo sledili v vseh njegovih zmešnjavah in zadregah, in je bomo zvesto popisali v teh listih.