Gospod Mirodolski

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Gospod Mirodolski.

Zvon 1876. dLib, str. 2, 18, 34, 50, 66, 82, 98, 114, 130, 146, 161 178, 194, 210, 226, 242, 258, 274, 291, 306 322, 339, 354, 370.

1.[uredi]

Lepo prebivališče bil si je vstvaril gospod Mirodolski. Ne da bi bila hiša bog ve kako velika in lepa; bila je nekako v sredi med kmečkim in gosposkim poslopjem. In res, kdor je hodil tod pred kakimi petimi leti, videl je na istem mestu navadno kmečko hišo, samo malo prostornejo, rekel bi, oblastnejo mimo druzih po okolici, a ne da bi bila s kako posebnostjo vabila in mudila oko mimo gredočega popotnika.

Kmetje okoličani so sicer zmajavali modre glave ne čisto brez neke skrivne zadovoljnosti, da je gospod Mirodolski mnogo predrago kupil hišo in zemljišče. Res, ko bi bil hotel gospod Mirodolski stiskati svojega prednika, zadolženega kmeta, lahko bi bil odbil mnogo od kupa. A tak ni bil gospod Mirodolski. Dal mu je toliko, da je mož poplačal svoje dolgove ter kupil si na Dolenjskem drugo domovje, kjer mu želimo, da srečno živi in dobro gospodari.

Z malimi troški, po mislih novega posestnika, a mnogo preobilimi, kakor so modrovali sosedje, bila je hiša v kratkem času tako izpremenjena, da je bila videti čisto druga. Malo kdo je šel zdaj po gladkem, drobnopeščenem, cesti podobnem potu, za streljaj od hiše, da bi ne bil postal, ter z veseljem ogledoval prijaznega poslopja. Vendar prenaredba ni bila posebno velika: štiri okna pri tleh, dve pod streho kakor prej — a bilo je vse tako snažno, tako čedno, tako praznično; vse je pričalo, da vlada tu umna roka izobraženega gospodarja, moža, ki je dolgo živel po mestih, a naposled za stare dni tukaj si izbral prijetno, mirno domovje. Vse je bilo snažno, pravimo, saj to pač skoraj ni vredno, da se v misel jemlje, kar so nesnage delale lastavice pod streho, zlasti mladi rod v gnjezdu, ki še ne ve, kaj je spodobno. Rad jih je terpel gostoljubni gospod, da-si so pogosto po letu malo prezgodaj budile ga iz kratkega spanja.

Škoda skoraj, da je bilo tako malo videti prijaznega belega zidovja; štiri krepke vinske terte, katere je bil sam vsadil novi gospodar, raztezale so tako oblastno, prav na stežaj, svoje veje in mladike po zidu, da ga je, zlasti od spodaj, le malo tu pa tam bliščalo med zelenjem; in skoraj bi bile vsa okna zakrile, da bi jih ne bila neutrudno, brez milosti krotila umna gospodarjeva roka. Prijeten je bil kraj, kjer se je naselil gospod Mirodolski; a očitati mu je bilo vendar eno slabost; blaga rastlina, ki z blaženim svojim sadom razveseljuje serce človeško, toliko hvaljena, toliko prepevana vinska trta ni imela tukaj svojega doma. Ni čudo torej, da so bile te štiri rastline pravi ponos, prave rejenke gospoda Mirodolskega; obdeloval jih je, prilival jim, skrbel je zanje kakor včasi oče ne skrbi za svoje otroke. In rastline niso bile nehvaležne, rodevale so svojemu gospodarju obilo in, ako smemo njemu samemu verjeti, sladkega grozdja; trdil je vsaj, da nikoli nikjer na svetu ni mu šlo tako v slast nobeno grozdje, ne vipavsko, ne ogersko in celo ne sloveče grozdje meransko. In to mu bode rad verjel, kedor je tako srečen, da iz lastne izkušnje ve, kako prijetno diši sad, katerega si je človek pridelal sam na svoji zemlji. Da so drugače sodili o njegovem pridelku sosedov hudobni jeziki, to nas ne sme motiti; zavist ima svoj sedež tudi v sicer nepopačenem kmečkem serci.

A to ni še vse! Više namene je imel gospod Mirodolski: vino je hotel delati iz grozdja; in res, zadnje leto bil ga je pridelal toliko, da je napolnil štiri črne steklenice, zamašil jih ter zapečatil, kakor se dela z drazimi vini, ter shranil jih v kleti za visoke praznike, za posebne godove. Posebno ljubega gosta je moral imeti, moral je biti posebno dobre volje, da je šel po kosilu tiho doli v svojo skrivnostno shrambo, prinesel zaprašeno steklenico, — kar je posebno imenitno — ter nalil najprej gostu, potem sebi droben kozarček. Hudoben človek bi bil moral biti, pravi divjak, da bi ne bil z vidnim veseljem, z neko zamaknenostjo srebal blage kaplje, ter ne hvalil je nad vsa vina, kar jih rodeva olikani, vinorodni svet. Žal nam je, a zamolčati ne smemo, ker nad vse nam je resnica, da posebno o tem pridelku našega prijatelja, gospoda Mirodolskega, šla je po vsej okolici čudna govorica, upamo samo, da ni izvirala od kakega nehvaležnega gosta. Dajali so mu čudne, razžaljive priimke, katerih si še ne upamo imenovati, ljudje, kateri niso imeli drugega opravka; a vendar tako hudobnega človeka ni imela vsa srenja, da bi bil take pohujšljive pogovore kdaj nesel gospodu Mirodolskemu na uho; prehudo bi bili žalili dobrega moža.

Vrt pred hišo bil je zagrajen se živo sečjo, visoko, da je ni mogla preskočiti nobena žival, gosto, da se skozi ni bilo moči splaziti ne lesici, ne kuni, ne drugi tatinski zverini.

Na eni strani vrta bile so gredice z navadno zelenjavo, kakoršne je potreba pri hiši, obrobljene z vrsto prostih cvetic, kakoršnih je videti na vsakem kmečkem vrtu. Cvele so in dišale, dokler se jim je zdelo; ni jim kratkega, nedolžnega življenja krajšala pohlepna človeška roka.

Pred hišo in na drugi strani hiše bilo je samo sadnje drevje. Če so se nekateri ljudje, zlasti mlajši svet, včasi posmehovali njegovemu vinarstvu, to je pa vsak rad priznaval brez zavisti, da tako lepega, tako plemenitega sadja ni bilo morebiti v vsej deželi, kakor je bilo na vrtu mirodolskega gospoda. Noben gospodar ni se mogel ponašati s tako debelimi, tako žarečimi in sladkimi jabelki, kar so posebno dobro vedeli otroci, ki so hodili k njemu „tepežkat". Češnje njegove, same cepljenke, bile so prve zrele, breskev njegovih celo ni mogel nihče prehvaliti. Ni čudo! Bilo je samo mlado, krepko drevje, — prvi je on v tem kraji presajal odrasla drevesa. — Tu ni bilo videti suhe vejice, ne gosenice na peresu, ne hrošča za lubom.

Res se je mnogo trudil z drevjem sam gospodar: snažil je in trebil in rezal; a vendar ne vemo, kako bi bilo, ako bi ne bil imel neutrudnih, brezplačnih pomagačev. Vrt gospoda Mirodolskega bil je pravo zbirališče, prava obljubljena dežela mnogovrstnih tičev; tu ni bilo skoraj drevesa brez tičjega gnjezda spomladi; in po seči bilo je celo vse živo. Dobro so vedele nedolžne živalice, da tu se ni jim bati pasti in nastav, zalezovanja in preganjanja; nad njimi je čulo skrbno gospodarjevo oko. Res so mu nadležni vrabci, na pol berači, na pol tatje, pobrali mnogokako vinsko jagodo; a to priča samo, da grozdje ni moglo biti tako kislo, kakor so ga bili razvpili hudobni jeziki; gospod Mirodolski je vse voljno trpel, če tudi ne moremo reči, da je bil tem vednim gladežem in kradežem poseben prijatelj; še zaplašil jih je, pravijo, včasi, vendar tako, da je vselej kmalu nazaj priletela lačna druhal. Da bi jih bil prav v strah prijel, to ni bilo dano dobrosrčnemu možu; grozovito strašilo obesiti jim, zdelo se mu je nepošteno in morebiti tudi — nepotrebno.

Čudno pa je bilo in skoraj neverjetno to, da je bil velik, hud maček pri hiši, Kara-Mustafa po imenu, in vendar so imeli tiči mir pred njim. Nerad je gospod Mirodolski govoril o tem čudeži. Kader je prišla govorica na to, dajal ni nič prav jasnih odgovorov; videti pa je bilo, da ne govori rad o tej nevslišani mačkovi odgoji, kar morebiti kaže, da se ni vršila tako gladko, kakor je bilo želeti. A pustimo take neprijetne preiskave; veselimo se z našim prijateljem, da se mu je posrečilo, s katerimi koli pripomočki, ukrotiti in premagati hudobno nagnenje mačkovo. Pristavimo tudi to, da se ni uresničilo, kar so prerokovali neki črnogledi proroki, ki nimajo prave vere v stanovitno izpreobernenje grešnikovo, da se namreč s časom povrne prirojeno hudobno poželenje; naj ima gospodar žival še tako v strahu, naj jo še tako dobro in obilo redi, zadnjič pojde vendar le za svojo najljubšo hrano, za tiči in zlasti mladiči v gnezdu. Mačkovo poboljšanje bilo je korenito in stanovitno.

To se je videlo zlasti po zimi. Gospod Mirodolski namreč je imel za svojo dolžnost, kar so mu dobrega storili krilati prijatelji o veselem poletju, povračati jim o hudem zimskem času. Poleti bili so mu tiči pomagači, pozimi ljubi gosti. Kader je bilo vse se snegom krito, ko je žival po gozdu zmrzovala in stradala, imeli so oni pri gospodu Mirodolskem vedno pripravljeno hrano na kopnem pred hišo ter mirno zavetje in prenočišče pod streho. Posipal jim je z milodarno roko vsakovrstnega živeža, katerega je bil jeseni nabral po gozdu. Brez strahu hodila je zobat krotka druhal, kader se ji je poljubilo in vsaka živalica je dobivala, kar je ugajalo njenemu kljunu. — Kosi, brinovke, sternadi; penice, tašice, tresorepke: berlezi, ščinkovci, senice, vse zmešano, vse vprek uživalo je v lepi zložnosti darove blazega moža. Pošteni maček, Kara-Mustafa, jih je pa mimo gledal, zdaj sam, zdaj z gospodarjem, kakor bi to moralo biti tako. Nobenemu tiču ni prišlo na misel, bati se človeka ali pa tiste tiho lazeče, žarnooke živali! Ni imel torej gospod Mirodolski pravice, ponosen biti in zadovoljen s tiči, z mačkom in se sabo? Z veseljem je gledal, kako se tiči čutijo čisto domače; trdil je celo, kar ni nemogoče, da je mnogokateri v jeseni čisto pozabil seliti se s svojimi vrstniki v daljne južne dežele; zakaj neki? hrane dovolj je imel in zavetje pri gospodu Mirodolskem.

Ena izmed glavnih posebnosti gospoda Mirodolskega bilo je srčno veselje do narave, do vsega, kar rase in se giblje, svojega življenja veselo. A rad, nadvse rad je imel tiče. Saj mora res biti trdovraten grešnik, kdor ne ljubi teh nedolžnih, veselih živalic. Zdaj, se ve da, ko je imel svoje domovje na kmetih, ni mu bilo treba hraniti jih, kakor nekdaj, v tesni ječi zaprtih; zdaj, ko je bil ves vrt njegov velik tičnik. To je pa vendar delal, pravijo, da je spomladi hodil po gozdih in tičev iskal. Mnogokatero gnezdo z mladimi prinesel je domu, ter položil ga na pripraven kraj, in stari so hodili, s konca res plašni, a vedno pogumneji, ter pitali svojo drobno družinico; hrane je bilo dovolj na vrtu. In tako so ostajali mladiči se starimi vred pri hiši.

Naravno je torej, da je bilo po gospoda Mirodolskega vrtu vse polno življenja, gibanja in petja. Prvi se je na njegovem vrtu oglašal ščinkovec spomladi, ko je bilo še drugod vse tiho in mrtvo. Kosovo petje se je razlegalo po leti z njegovega vrta daleč okrog po vsej dolini.