Gospod Mihael

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Mihael
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 11. julij 1908 (41/159), 1-2
Viri: dLib 159
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Glejte si no,« je mislil gospod Mihael Konoplja, »kaj vse se človeku ne pritakne! Nak, kaj takega se mi pa zopet ni sanjalo.« 

Zelo obupan je bil naš junak, tako je bil čuden, da je sedel že pol ure v sami srajci na postelji. Sedel je in si podpiral zamišljeno, oblično glavo s pestjo, a gole noge so mu visele čez posteljni rob. Čisto je bil pozabil, da se mu mudi v pisarno, in da mora pred odhodom pozdraviti sosedo, okroglo in rdečo vdovo Meto. Sanjale so se mu zares velikanske stvari.

»Sedim, sedim takole sredi sobe,« je pravi sam sebi, »pa se odpro vrata. In glejte ga zlomka! Sam, pravi vrag stoji na pragu!« 

Mihael Konoplja se je kar zavzel. Zavzel se je vnovič nad sanjami in tedaj se je spomnil svoje sosede. Hitro je skočil v hlače in golorok in tak, kakor je bil, je stekel skozi duri.

Tudi vdova Meta se je zavzela in ostrmela:

»Gospod Mihael, kaj pa se je zgodilo?« Njegovo lice je bilo zares tako skrbi polno, in oči tako prestrašene, da se je ženska po pravici vznemirila.

»Kaj še ne veste! O hudiču se mi je sanjalo!«

In gospod Mihael začne zopet:

»Sedim, sedim … vrag stoji na pragu. Kar takoj sem ga spoznal, zavihan repek mu je gledal iz hlačnic, frak je imel na sebi, kot marker, in dva rožička na temenu. »Dober dan,« mi pravi, »a ste že vstali?« »Bog daj dva,« odgovorim in nič se ne bojim. »Vstal sem, vstal,« pravim, »pa ne vem, če bo vreme. Z vdovo Metko bi se šla sprehajat, takole okoli Rožnika pa k »Zeleni žabi.« Tam imajo prav dobra reberca …« – »Aha, aha, z vdovo Metko,« povzame hudič, »prav čedna ženska je to. Še jaz se je večkrat domislim. V loterijo pridno stavi, včasih tudi zakolne in dedce ima zelo rada. Da, da, Mihec Konoplja, za hlačami rada gleda. Imam veselje z njo, ta bo še moja.« – »Kaj tvoja!« zavpijem nad hudičem, pa se mu zaprašim v glavo. Tako sem ga zmikastil, da me je na kolenih prosil, naj ga pustim pri miru. Še zdaj sem ves truden, tako sem se zdelal v sanjah.« 

Vdova Metka je kar zijala, tako se je čudila sanjam. »Mene je imel v mislih, pravite, gospod Miha, ti presneta reč!« 

»Gospa Metka, prav vas, kar všeč ste mu bili!« 

Vdova Metka se je pokrižala in vzdihnila: »Da bi nas obvaroval sveti Mihael vseh izkušnjav in oblasti peklenskega poglavarja!« 

»Ali niste mene klicali, gospa Metka,« je vprašal gospod Mihael.

»Saj res, saj res, kar precej mi morate pogledati v trompihel, katere so od hudiča.« 

Ker je znal brati njen sosed, zato ji je bil v veliko pomoč. Sama ni bila tako učena, ker je mestu črk lovila že takrat, ko je še letala v kratkem krilu, fante pod kostanji. Gospod Mihael je začel iskati po mali, zarjaveli knjižici in potem prebral: »Hudič, ž njim govoriti ali se celo lasati ž njim: Zdravemu dobro, bolnemu slabo 23, 34, 49.« 

To je stalo zapisano. Vdova in gospod sta nato sestavila tri terne, da jih stavita v loteriji.

Vdovi se je namreč sanjalo tisto noč, da ji rasejo lasje po zobeh, in da si je odstrigla ušesa, kar je oboje pomenilo nesrečo in žalost. Vzdihovaje je obsedela na zofi, in od strahu se ji je svetil pot na debelušnih, zaripelih licih. Gospod Mihael pa je hitel v loterijo in potem v pisarno. Cele pol ure je prišel prekasno; zato je pred pisarno vtaknil klobuk v žep in se delal, kot da prihaja iz ravnateljeve pisarne vesel in hraber.

V soboto je šel gospod Mihael pogledat, če so prišle prave številke. Dolgo je stal pred tablo v črnem okvirju z rdečimi arabkami. Majal je z glavo, in ni mu šlo v glavo, da ni bila potegnjena niti ena njegova številka. Tri je zadel pri piki : Namestu 23 je prišla 22, namestu 34 pa 33, namestu 49 pa 50.

Vdova Metka je tudi vzdihovala in vso nesrečo je pripisovala hudimarju samemu, ki je za nos potegnil njo in gospoda Mihela.

Študirala sta torej trompihel in ugibala svojo srečo in kaj je namenjeno vsakemu. Tam so stala nebeška znamenja, ki so prorokovala prihodnost. Vdova je bila rojena v znamenju divjega kozla, in gospod Mihael je bral: »Otroci v tem znamenju rojeni, imajo veselje do kmetije, so veseli in radi pojo, dobe veliko denarja z ženo in svojimi dejanji.« 

Hudo sta si trla glave, kako naj bi Metka dobila z ženo denarja, in morala sta si priznati, da sta premalo učena. O gospodu Mihaelu, ki je bil rojen v znamenju bika, se je pa tole bralo: »Otroci v tem znamenju rojeni, so zarobljeni, umni, krotki, priljudni, jim gre vse modro in pametno spod rok.« Vdova Metka je ki mala z glavo in pritrjevala; strašno moder se ji je zdel gospod Mihael, o katerem so vedele bukve toliko lepega povedati.

Tako sta si preganjala čas vdova in gospod. Z njim pa se je zadnji čas čudno zgodilo. Včasih se mu je sanjalo, da govori s kavko, in takrat je zadel prav gotovo v loteriji. Lani je govoril z žabo, in tudi tedaj je manjkalo samo za številko, da ni imel ambe. Letos pa se mu je kar naprej sanjalo samo o vdovi Metki, in tako pregrešne stvari, da je gospod Mihael, ki je bil brumen in moder, še v sanjah zardeval. Gledal je na trompihel, in tam je stalo: »Ljubica, ž njo spati in jo objemčkati, veselje in skrbi.«  Takele so blodile gospodu po glavi. Ali neko jutro se je zgodilo to:

Ležal je in mislil, ali bi se prej popraskal pod nosom, ali za ušesom, pa še ni utegnil končati težkega problema, kar ti plane vdova Metka k njemu v sobo. Bila je v sami srajci, in tako okrogla in lepo zalita, da je gospod Mihel kar pocmakal z jezikom.

Stekla je k njegovi postelji čudo prijetna in hudo v strahu:

»O, gospod, kaj se mi je sanjalo! Z vašimi hlačami sem govorila!« Gospod se je čudil, zelo čudil in majal z glavo. Nato je prijel vdovo za podbradek in jo začel tolažiti. Tolažil jo je, dokler ni zapel petelin. In tedaj je sprevidel gospod Mihael, da je zatajil in izgubil sveto nedolžnost.

Tako je minil dan za dnem. Solnce je vzhajalo in zahajalo. K letu osorej, ali ne, še prej, še mnogo prej, je pa vdova Metka prišla zjutraj k gospodu Mihelu in mu nekaj na uho zašepnila.

Gospod se je popraskal najprej za levim, nato pa še za desnim ušesom.

»Vzeti me boš moral,« se je zajokala Metka. Na žive in mrtve bi lahko pretepli gospoda Mihela, pa ga ne bi bolj bolelo, kot so ga Metkine solze. Nagnil je glavo in vzdihnil:

»Saj te bom, Metka, saj te bom.« 

»Kdaj pa? Ali predpustom?« 

»Predpustom.« 

Vdova Metka si je obrisala oči in dejala: »To je pa res dobro znamenje, če se o hlačah sanja.«