Gospod Jožef

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Jožef (Povest)
Tr.
Objavljeno v Domoljub 1895, št. 14 (18. julija), št. 15 (1. avgusta); št. 16(14. avgusta); št. 17 (5. septembra); št. 20 (19. septembra), v rubriki Listek
Spisano: Postavila Tina Habjan
Viri: [1];[2];[3];[4];[5]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. dno

Zadnja leta prejšnjega stoletja eo v francoski zgodovini krvav madež, ki ga ne izbrise vsa slava prejšnjih in poznejših časov. Najvišjo oblast so si prilaatili brezbožni kričači, svoj&t brez načel, brez duha in srca. Te ljudi je Uko omamila njihova moč, da ao Uko rekoč zblazneli. Gospodarili so grozovito. Kdor je bil Se količkaj posten, kdor ai je upal po avoje misliti ali se celo upirali novim, biviumn.ra napravam. vsak j« »gubi« glavo in kn j« tekla, kakor nikdar prej

Najhujše pa a« j« godilo duhovnikom Nov. gospodarji so uganili, da imajo aam. zapovedovali cerkvi m njenim služabnikom, a papet naj molči m m j se ne vtika v francoske stvari. Zato so najprvo ugrabil, cerkveno premoženj-, polem pa ao zahtevati od duhova kov, da prisežejo zvealobo svojim n o v im poglavarjem. Samo malo jih je priseglo, drug. pa so se vsi odiočno uprti in ao rajSi trpeli preganjanje in «mri. kakor da b« se izoevenli veri. Skrivali so se m brali sv. mate po gozd.h n drugih zakotjih.

A niso s« upirali **mo duhovniki. K> ao krvoloki f Panzu obglavili celo blagega kralja Ljudevita in umorili naposled kraljevo *e»iro Elizabeto, zavrtalo je po mnogih krajih prostrane Franoje m i »rotjem v roki so se dvignili mešani in kmetje za svojo vero za svojega kralja, mladega fina Ljudevito»ega A kakor bi hotel Bog pokazali, kam zabrede človek, če ne slavi mej svojim strastem vsi upori so b.h zaman Z ognjem in mečem »o »e ma«čevali oblaaiaiki; poligali so vas., rutili mes u in morili neprestano, kakor bi ne bili nikdar a ti krvi.

Tam na severu, v deželi, ki s« ji pravi Veodee, divjala je vojska več kol dve leti. Duhovniki so z razpelom v roki navduteval. kmete, naj se hrabro bore za vero in za srečo domovine, in borih so se tako pogumno, da jih velikanske vojne nikdar niso mogle do cela uničiti in da so naposled le dosegli, kar ao boleli. Sveta stvar je vdahnila njihovim rokam nepremagljivo moč

I.[uredi]

Vročega poletnega dne I. 1793. je bilo v trgu Prevalu na severnem Francoskem vse nemirno in nenavadno razburjeno. Vladni komiaarji in nj'bovi služabniki in privrženci ao nosili glave po konci, kakor bi vladali v«emu svetu. Pa četudi ao se vsi napihovali, kolikor so se mogli, uko ponosnega in čeotitega S« BI delal nikdo, kakor brivec Marget. Vrat je visoko ategnil in pn tem nagnil glavo nekoliko nazaj; svo|a tenka uatna je stisnil in pomolil dolenje Uko naprej, da je bilo čisto blizu ostremu, rdečemu nosu; z očeai pa je zdaj pa zdaj malo pomežikal in privzdigal obrvi na vao moč. Od zgodnjega jutra je že letal po trgu okrog, a vendar se ni čudi nič utrujenega, kajti v srcu je bil tako zadovoljen, da je pozabil na vae drugo.

•Zdaj bo« videl. t. slepar, kdo je močnejti, ali li, ali jaz!, mrmral je Marget sam ra-ee, ravno ko je pn«el do gostilne .pri trti.. N« cesto se je »liSalo glasno jezno govorjenje, a ni se moglo razumeti, ker so govorili in kričali v»e navskriž. Brivec malo postoji ob oknu da bi prisluftkaval, m misli: »Ali bi Sel, ah ne bi Sel?« Naposled ae odloči — .p. pojdem!« in etopi v nizko, prostrano aobo, ki je bila polna skoro samih mladih fantov. »No Marget«, pozdravi ga zaničljivo mladenič, ki aed. v kotu, .kaj pa ai videl, ko ai gledal akozi okno? Pomisli, kaj bi se lahko zgodilo, ko bi jaz Učaa kozarec zagnal v Sipo «

Gosti se g'asno zaameiejo, brivec pa molči i 0 „ dela, kakor bi bral uradni liat, ki visi na ateai. Danes ni nedelja in tudi ni semnja daleč na okoli pa vendar ja v prevaltkib gostilnah vae natlačeno Ijudij. Največ jih je »pn trti«. A danes niai videl brezskrbnih obrazov, kakortne imajo navadno razposajen. pl v cl nisi čul veselegs govorjenja m petja. Kdo bi tudi p«| f takih čaaib, ko vse plaka in vtdibaje in trepeče od etraha ?

Koliko čvrstih mladeaičev je že padlo ns meji T nesrečni vojni in se vedno in vedno tabUvajo druzih, da prelijO kri z« krivično stvar, v blagor onim, ki tako neusmiljeno zatirajo vero odatov in svojo domoviao. Kdo ps bo obdelaval polje, kdo bo pomagal atanm roditeljem? Kdo bo prežml otroke, če mora oča na vojsko? Kaj naj počne onemoffta mati brez avojega e na V V Prevalu ao akhcali vse mladeniče in mote do štiridesetega leta. Ce ai dovolj močan, poveti ai culico pa hajd na mejo! Kmetom je vikipela kn Duhovnika pretanjajo. kralja so umonli, in tdaj ao se spravili le nanje V Zakaj pa ne gredo v boj aami, ko j.h je zadoeU in Se preveč, in ao Uko navdutem sa avojo atvar V Ni ae torej čuditi, da so »pn trti« Uko nepnjaino vsprejeli ponosnega bnvcs. Poznali ao ga, da je ovaduh v alužbi pantkib prekucubov m da neizmerno sovraži duhovnike, posebno pa gospoda Jožefa Ko je nekdaj Marget zlobno in ne«podobao govoril o s»elib rečeh, posvaril ga je duhovnik, rekoč, naj se boji Bogs. »k'aj če meni Bog. razkorači se brivec. «jaz molim boginjo pameti.« — »To se Vam ne pozna !• odgovori mu goapod Jotef in odide; vedel pa je. da ai je a tem nakopal smrtnega »ovratnika, kateri ga je odslej Ijuto preganjal. Pobožni duhovnik »e je moral skrivati po kleteh in podstrešnih izbk-ah, da ga niso zasačili žaadarmi; bil je namreč zvest SVOJI »en in obljubi tn ni hotel priseči. A da se pok on parit ki m krvolokom. A zdaj je prišel nov ukaz. da se imajo istirati vsi zvesu duhovniki, in Io js Uko ailno veselilo Margeta . . .

• Brivec, ali že imat štirideset let?« »Ze.«

•Škoda! Zdaj se li samo časih poaesreči. ds komu malo puščat: če bi se oblekel v vojatko suknjo, bi ps rezal vratove, kakor bi se ti ljubilo «

• Vam, vragi, jih bodo rezali, vam!« •če ai jih pa ne damo ?«

• Vata skrb «

•Ali ate elitah? Na*a skrb! Izvrstno, brivec, lake se n.«i dal od eebe, kar U zemlja noei Če se nikdar nismo ravaali po tvojih besedah, danes ae bomo. Alt ne?*

»Bes je! Na zdravje brivcu!« Nekateri pij6, diugi se pa » obraz amejo zmedenemu Margetu, ki ai le venelosti ni mogel razlagati.

• Ljudje«, pravi aloveano, pa vendar ne uko pogumno, kakor bi pristojalo njegovemu napihnjenemu obrazu, »(judjel Zdi se mi, da ae hočete npirati. Bojte ae posUve t«

• Kaj pa imat ti a posUvo opravka?« zavrne ga nekdo.

•Saj aem aapovednik »narodni straži!« V um cm času ao po vseh mestih in večjih trgih ustanovili iz meščanov kompanije vojakov; ti pa so si ji med sebe voliti zapovadnika. To je bila »narodna ,tra*a«, ki s« j« imela ganiti samo tedai, kadar je pretila velika nevarnoat.

»Prava reč lo, aapovodnik narodni straži!« zaicneje se močan kmet. »Teb« in tvojo narodno stražo si upam sam povezati in vaa bose v Pariz izgnati.«

•Tam pa bi dobro atorili, če bi ti iztrgali strupeni jezik !• sikne brivec.

• Molči. Judeži« zavpije mlad fant, ki se m mogel jeze vzdrtavati. »Tebi, ki ai izdal Boga in kralja, ni prostora med nami. Ven z njimi«

• Kdo bo mane ven gonil? Ali vi, ki skrivate uporne dubovne sleparje?«

• Kakšne sleparje? Ali ste ga eliiali? po njem fantje kar vas je, potem pa Se nad druge, Zdaj j« čas, kaj bi čakali ?«

»Pustita me!« kriči Marget. A komaj se zavč, že leži zunaj na caati, kmetje pa drvč mimo njega na glavni trg.

Tam jo bilo vsa polno iandarmov in vojakov ia •narodne straže«. Ljudje so s« drenjali okrog županova hite i vsem sa ja kazala nezadovoljnost na obrazu; stikali so glave in govorili polglasno med seboj. Pričakovali so novincev, ki ao ae imeli vsak čas zbrati. Zdaj pa zdaj ja kak komisar pogledal akozi okno na trg in vzpodbujal atrato, naj krepko vzdrluja mir. Videlo ae je. da se goapOda komisarji vkljub svoji prevzetnosti vendar nečesa boj6.

Kar prihrumč okrog ogla kmečki faotje s palicami v rokah. »HalO, tržani nad pijavka I«

Veliko vojakov se pridruži kmetom, žandarmi pa pomečejo puške od aebe in jo popihajo. Vaa je prišlo tako nenadno, da jih je atrah čisto prevzel In nikomur na miael ni padlo, da bi se branil. Nekateri mečejo kamenje v okna županove hiše, med tem, ko se drugi rinejo v dvorano. Predsednik stoji za mizo bled in trepetaje in jeclja prestrašen: »Kaj želite ?«

»To, kar ste nam vasi i: Boga in kralja« Nekdo izmed komiasrjsv ae ohrabri in zakliče: • l pomiki I Poberite aeU

»čakaj, ti ae boš pobiral I• odgovori mu mlad kmet, zgrabi ga za ovratnik in ga pahne akoxi vrata. To ja bilo znamenje. Kakor bi trenil, padejo vai komisarji razmršeni in brea pokrival na ceeto med U"di, to j'h sujejo in zaamehujajo. Nato pa pnfrte skozi okno oglasi in krivični sodni akti, ki ao že marsikoga pahnili v nesrečo.

»Hoj, to je pariška vlada!« zakličs množica. »Žalimo jo, to paniko vlado I«

Kmalu zaplapola sredi trga velik ogenj. V kotu dvorane se je še akrival zlobni pisar Lenan. Črtili so ga vsi, ker je vsakogar zaamehoval in

  • »hl, kdor mu ni bil po mialih; amerjal ja ljudi, kadar

8 0 8 , i » oerkev in kakor pes je zasledoval duhovnike. A bal ae ni nikogar — saj je bil v vladni alužbi.

»Danes, Lemanček, ti ne cvetč rolice!« I.eman maha s stolom krog sebe in kriči besen:

• Psi vi, garjevit Berači kmetaki! Čakajte le, izsesaroo vam kri in vaše glave pošljemo v Pariz!«

•Pa U jih ne bos pošiljali« zavpije krepak mladenič in se zažene vanj. »Kamor akti, tja pisari« pa ga vrže skozi okno. Pal ni Uko globoko, a ko se pobere, je tako zmešan, da skoči naravnost v ogenj in ai posmodi brke in laae; nato pa med glasnim smehom gledalcev zbeži po stranskih ulicah in od strahu Se dalje, po vrtčh in njivah in skače čez plote in jarke.

Množica na trgu je hipoma utihnila. Nenadno je stopil v sredo duhovnik visoke postave, suhega bledega obraza, ki je pričal o žsloati in akrbčh. Njegove jaane, odkr.toarčne oči ao gledale resno po ljudeh in njegov zveneči glaa ae je slišal daleč naokoli.

»Ali razumete brstje, kaj počnete? Vzdignili ste se proti mogočni vladi, sramotili ste njene zastopnike, uprli ste se njenim ukazom. Kaj ste s tem storili? V malih trenotkih ste zaigrali svoje življenje . . . •

•Zaigrali smo je za vero in kralja«, zakliče nakdo, goapod Jožef pa nadaljuje:

•Če priborite z orožjem v roki arečo svoji domovini, blagor in čaat vam, če umrjete za aveto vero. A vprašam vas: hočete li v nerednih tolpah in a palicami v rokah premagati naaprotnika? To je nespametno mieliti. Posvetujte se resno in s prevdarkom, kaj vam je začeti'«

Vsi obrazi postanejo resni. NajaUrsjsi meščani in kmetje odidejo s go»podom Jožefom v veliko dvorano županove biSe, množica pa ae razide po atanovanjih in gostilnah.

II.[uredi]

Kako je Marget priiei iz gostilne, že sam ni prav vedel. Kar je doživel, ae mu je zdelo tako čudno, tako nenavadno, da je zdaj pa zdaj poslal na cesti, odprl usta in oči in strmel pred se. Ves zapraSen pride naposled počasi pred svojo bilo m ko stopi v sobo, omahne oa atol, kakor bi bil pijan.

»Helena!«

Takoj prihiii njegova žena, subotna bolebna ženska; lepo Celo in prijazne oči kažejo njeno blago arce. »Glej žena, lega je vzrok tvoj duhoven!«

•Kaj pa je bilo?, vpraša Helena boječe in tačudena.

»Kaj je bilo? Pripravi avojo črno obleko, da boj žalovala po meni, če me obesijo.«

»A kaj ti je Pavel?«

• Danes so me vrgli ns cesto in hodili p o TOeni jutri jim bo to te premalo . . . Pa čakajte! Ne bo te vam pustil Marget kar Uko . . . Vina prinest!« Ravno ledsj se je Cul od trga sem največji hrup in vriSC, in mraz je »preletel Margeta.

• E, sera jih ne bo, prej jih razpod« žsndaro,1, misli si da bi samega sebe utolsžil in pomiril. Za hip utihne vse in »smo zvonek glas ne y]a<ii od daleč. Brivec poskoči in od jeze mu žine kri v obraz ko spozna glas gospods Jožefa. »Oj ti . . . .!« dalje ni mogel, ker mu je od jez« zastala beseda. Tačaa pa mu Helena prinese vina.

»T«, pojdi dol in prataj koga, ki gre mimo, kaj se godi.a

Kar skočila v sobo vsa spehana dva vojaka od narodne straže, zan>kerna Človeka, zvesta podložmka Margetuva. •Zspovednik. bežite, akrijte se, vsi so »e uprli, joj izgubljeni smo.« »Ksj ? Kako ' Kje ps so žandarmi?« >Vne beži, kamor more.«

Marget stoji bled in prepaden in niti sledu oi več na njem prejšnjega ponosa.

Ko planeia vojaka spet po stopnicah navzdol, vzame svoj denar in svoje oroige, prižge svečo in pravi ženi •Če bi me iskali, reci jim, da sem bežal, s da ni ve« kam. Prioesi za menoj vina in večerjo.«

Vseno spleza po lestvi na podstrešje in pride do nizkih, rdečih vrat, ki so bila v temi tako skrits, ds bi j h mslokdo nsftel m stopi v tesno, lemno izb . o Helena pa biti vznemirjena v sobo svoje hCere Manje •O, kaj se je zgodilo, Marija, jaz si ne vem pomoči; oče je Sel v izbo gospoda Jožeta.« • Kdaj, zakaj V« zakliče lepa deklica in obraz ji urudi od nemira.

»Sama ničesar nc razumem. Oče je priiel dooiu ves zbegan. Pravi, da ga bodo iskali — kdo? Jaz n« vem. Hitel je gor. da ae akrije, jaz pa naj mu pnneaeta jedi.«

Marija sklene roke, mati pa sede na atol utrujena od strahu . . .

Marget je že od nekdaj preganjal župnika iz kraja v kraj; nikjer ni bil varen V avoji hiSi pa ga »evtdi ni iskal. Mati in hči sts ga skrili v pod«treSno ubo. ksmor sta mu tudi hrano nosili. Tjs je sprsvil sv. bwi'J« in kelih, v pozni noči pa je hodil po trgu in okolici tolažit vernike in dajat bolnikom poslednjo popotnico Brivec je vedel, da sta Helena in Msrtjs poboim in zvesti svoji veri, zato ju je nepresUno zmerjal i« jima branil, moliti vpričo njegs. S prva sts ga prosil"'» rotili, naj ne preganja blagega gospoda; a ko ja f 1* trdovraten v avojem sovraštvu, pustili sts gs pri d3 ' »Oh, lo je dobro!« sakliče Marijs vesela, ko p* glad s skozi okno. »Tam gre Anion; on bo vedel, Ml je storili. Ali ga pozovem gor? . . . Anton sliSil!« Kmalu pride Anton Verne, ki je pa danea nenavadno resen. Obe hkrati mu začneta tožiti o nesreči.

.Svetih stvarij ne ame onečastiti, zato mu jih moramo precej vzeti. Hočem ga ontraSiii, da ga izdam upornikom, čeravno ae mu ni bati ničesar, kajti kmetje niso taksni krvoloki, kakor gospOda« Hitro odide Anton po lestvi.

Marget a« ni utegnil dobro ogledati po izb;ci, ker je bil se vea zbegan. A začelo ae mu je kmalu čudno zdeti. Nad posteljo je viselo av. razpelo, na mizi je bilo nakopičenih precej knjig, in nekdaj zanemarjeno in umazano, je bilo tu zdaj vae tako snažno. Vrata je takoj dobro zaklenil; Helena si je to mislila in ker seje bala, da bi Antonu ne hotel odpreti, oglasi ae sama. »Odkleni, Pavel!«

Vrata se odprO, a ko se prikaže Anton, zgrabi brivec za samokres.

• Le mirni, gospod Marget. Dovolite samo, da vzamem nekatere alvari, ki Vam jih ni treba. Čim manj hrupa delate, tembolje za Vaa ! Kmete ate sami razdraž<li, in poiščejo Vaa lahko vaak hip. Če nočete, da Vas izdam, lepo sedite in molčite!«

Na majhni mizi je pokrival bel prt monStranco župne cerkve in kelih. Ko vzame Anton oboje v roko, pade prt na tla. Marget molči, a strupeno pogleda ženo in hčer, ki liho stojita med vrati.

Helena položi pred moža večerjo, a potem vsi trije odidejo; slišali ao Se, kako ja jetnik zaklepal vrata za njimi.

Anton ja bil lep, močan mladenič, plemenite duSe in blagega srca. Ljubil je Margetovo hčer Marijo, a ona njega ravno tako goreče. Brivec ga je sovražil, ker mu je odločno nasprotoval, kadar se je slo za vero in za kralja, In ker je znal tako skriti gospoda Jožefa, da mu vohuni niso mogli do živega.

• Ko bi me ne poklicali, prišel bi danes k vam tudi tako, da se poslovim . . .«

Mati in hči ae prestrašita. »Zakaj? Kam ai namenjen?«

Jutri pridejo v Prčval od daleč naokoli vai, ki morajo orožje nositi, potem pa odrinemo naprej, da potegnemo sabo še vse druge občine.«

»A če odidete, vzdignejo se spet stari gospodarji.«

•N« bodo si upali, odkar smo jim pokazali, ksj znamo.«

»Io če se vam druge občine ne bodo hotele pridružiti? «

•Tega se n* bojimo Vsakdo sovraži nove oblastnike in čaka samo pravega trenotka, da se jih more otresti.«

•Pa čemu odhajate vsi? Tu bomo tako sami in v večnem strahu.«

•Bojujemo se za Boga in kralja — kaj bi zaslužil tisti, kdor bi ostal doma?«

•Prav govoriš, Anton!« zakliče Marija navdušeno in mu poda roko.

»Toliko bolj te ljubim, ker ai vnet za aveto stvar. A prosim te, varuj avoje šivljenje in vrni se zdrav. Molila bom za-te, a ti se spominjaj nfime . . . Z Bogom, Anton!«

•Z Bogom Marija, ostani mi zvesta . . . Zdravi ostanite, go«pa Helena!« Vsak »e je vzdržaval solz, da bi Se bolj ne užalostil svojih drazih. Anton je odšel in mati in hči sta ostali sami.

Noč se je zgrnila nad zemljo, a po jasni noči je napočilo čudolepo jutro. Nebo je bilo čisto, aamo tu pa tam je plaval bel oblaček. Hi6e prevaUkega trga ao ae svetile v zlatih žarkih vzhajajočega solnca. Na trgu so napravili oltar, okrog katerega se je zbrala nešteta množica ljudij. Farna cerkev je bila pretesna in proator pred njo tako majhen, da bi se nikakor ne mogli vdeležiti sv. mase vai, ki so se odpravljali v boj. Zalo je prinesel gospod Jožef kelih in monStranco iz Margetove hiSe naravnost na glavni trg in ne v oerkev. Vse je bilo tako liho, da ae je čulo lahno Šumenje košatih lip, ki so rantle ob širokem trgu. Množica se odkrije, ko se prične sv. maša. Proaili ao Boga, da bi podvojil njihovo moč, da bi dal zmago veri in pravici. Ko jih gospod Jožef blagoslovi, zberO s« navdušeni vojniki, da ai izvolijo vodnika.

•Peter Marin naj nas vddi!« klicala je množica. Peter Marin, aiv starček, stopi v sredo in pravi:

•Četudi so mi lasje osiveli, moj duh ae Se ni postaral in roka se mi se ne trese. Ni mi odsojenih več mnogo let, pa hočem jih posvetiti Bogu v pravičnem boju . . . Ali bratje, vase moči so mlajše in trdnejše, vaša navdušenost je ognjevitejSa od moje. Starost je počasna in hladna, labko omagam, predno se nadejate . .. Treba vam je mladega, krepkega vodnika, ki vas vodi urno od zmage do zmage. Najsposobnejši je po svojem duhu in po junaški postavi Anton Verne; njega ai izberite! «

•Živel Verne, nas vodnik!« zakliče vsa množica. Se tisto jutro se odpravijo vojaki iz Prevala. Nekateri so imeli puSke in sablje, ki so jih pobrali žandarmom in narodni straži, drugi so nosili močne pslice z železno ostrino na konci, ali pa so se kako drugače oborožil'.

Trg je bil v kratkem času tih in zapuščen.

III.[uredi]

Pisar Leman, ki so ga vrgli prevalskl uporniki skozi okno, hitel je naravnost v mesto N., pol dnč hoda od Prevala. Pot mu začne curkoma liti čez zabuhli obraz in nogč mu odpovedo. Da si odpočije, leže na travo kraj ceste. Od straha se se vedno zdaj pa zdaj strese po vsem životu, kakor bi bil mrzličen in oči se mu bliskajo od srda.

»Ti, vrag, boS mene metal skozi okno? Kakor gotovo sem Leman, tako gotovo nataknem na kol tvojo kmetsko glavo!«

Hoče se vzdigniti, pa nogč se mu v kolenih ud^jo, da počene na zemljo. Usta je imel čisto suhs in želel je, da čim prej pride do kakSne gostilne.

Sonce se je že precej nagnilo in Leman je slastno dihal večerni hlsd. Jezilo ga je neizmerno, da ni mogel naprej. Takrat se pripelje po praSni cesti kmetsk voz. ki sta ga vlekli dve mrtavi kobili. Jeana je na vso moč silila naprej, a druga je resno kimala z glavo in zaostajala. Na vozu je sedel prileten kmet s pipo v ustih; ni se brigal dosti za kobili in je že na pol zadremal.

»Očka, postojte no malu, da sedem na Va* voz!« kliče Leman in stopi na cesto. Kmet pa ali res ni slišal ali samo hotel ni slišati: voz je drdral dalje, a l^eman se je lovil za njim; jedno nogo je že spravil gor, a z drugo je skakal po cesti. Še-le zdaj se voznik obrne.

»A, kaj pa počnete? Čakajte, živali ve, plesnjive!« Globoko se oddahne nas pisar, ko sede na neki zaboj in si brise pot a čela.

»Odkod pa tako zsprsSeni?«

•Iz Prevala.«

»Aha!« namuzne se kmet in pogledp Lemanovo obleko, ki je izdajala pisarja ali kaj podobnega.

»Kako pa je zdaj tam? Saj ste se skozi peljali.«

»Tam je grozovito I« laže se kmet, da bi ga vstraSil.

•Uporniki koljejo in davijo, posebno pisarje in take ljudi.«

•Jej, jej I« stoče Leman, »dajte, prosim Vas, vozite hitreje!«

•Ali «e Vaui mudi?«

Seveda.«

»V N. ste namenjeni, ne?«

•Tja, tja, pomoči klicat«

• Komu?«

• Poštenim ljudem, da jim povemo upornikom kaj smo.«

"Hm.«

Leman obmolči, kmet pa ludi. Solnce je zaSlo in ob cestnih jarkih so se začele oglaSati tabe. Holm se vrsti sa holmom, porasten z grmičjem in nizkim drevjem; cesta vodi zdaj navkreber, zdaj navzdol in konja le Se s trudom sopihata dalje. Zvezde zasvetijo in luna vzhaja, ko se prikažejo iz temo črni zvoniki mestnih cerkvi.

• Hvala Bogu!« vsdihne voznik, ko obstoji pred neko gostilno. I.eman spije v naglici kozarec vina, potem pa biti k županu Ta žareži nanj osorno, čemu prihaja tako pozno in odkod.

• Vzdignili »o se novinci v Prevalu in z njimi so potegnili iržam in vsi kmetje it okolice. Zdaj pa strahovito počno z zvestimi privrženci vlade . . . Da, gospod župan, čuje se celč, da udarijo nn naSe mesto; predrzni so dovolj.«

Tako, tako!« kima debeli župan. »No, zarad take malenkosu ine ne bi bilo treba nadlegovati ponoči. Temu »e jutri ravno tako lahko opomore . . . Sploh pa, zakaj Jih niste aami ukrotili? Saj imate žandarmo in nArodno stražo •

Lernana je ailno poparil ta hladni odgovor.

• Imamo, imamo vse«, jeclja zmeden. >A vrag vedi, vse se je nekam izgubilo; nekateri ao potegnili s uporniki, drugi ao zbežali.«

»Ze dobro. Jutri na vae zgodaj odrinejo vojaki ija, da tepce povežemo in pošljemo v Pariz. Lahko noč!« Bolj kakor župan pa ao se zanimali meščani za novico, ki ae je Se ponoči razneala po meatu. Komaj je priaveula zora je bilo že vse kvišku in ae menilo o uporu. Največ jib je bilo tac<h, ki ao na akrivnem srečo želeli Prevalcem, a očitno ae niao upali potegnili zanje; tako zelo so ae vsi bali grozne vlade, ki je obsodila na smrt, kogar se ji je zdelo. Postopači in sleparji so se pa drenjali pred mesino hiSo in kričal-, naj se hitro porežejo vratovi upornikom. In res so sklenili komisarji z županom, da se takoj odpošlje dvatisoč vojakov v Preval. Z vladnimi komisarji je Sel ludi pisar Leman, za vojaki pa se je drevila velika množica zanikernib ljudij. Pomikali so se neredno dalje; vojaki so peli in burke vganjali, če pa jih je kak častnik zavrnil, je bil v nevarnosti, da ga prelepo. Niti toliko se niso potrudili, da bi odposlali vohunov in ogleduhov; bahali so se, da uporniki pobegnejo, samo če jib ugledajo. A zmotili so ae.

Anton Verne je vodil samo kakih Seslalo mož in Se ti niso bili vsi dobro oboroženi. A hrabrosti in navdušenosti, ki jim je polnila srca, bi zaman iskal pri vlad.nih vojakih. Mladi zapovednik je vedel, da se z vladino vojsko Se ne more spoprijeti; zalo je bil previden in je pošiljal ogleduhe na vse alrani; ti so morali po vate h vnemati upor in gredoč poizvedovali, kaj po«,*, nasprotniki. Če bi ae nabralo nad tiaoč kmelov. aj^j je udarili ponoči in a vso silo na meslo N., odkoder bi lahko vladal velik del dežele in razAiril ogenj upora daleč na okoli. Upal j*, da je velik del meščanov z uporniki jednacih mialij; zdelo ae mu je dalja nemogoče, da bi se moglo meslo tako hitro dovolj zavarovati; a niti sanjal ni, da bi mu poslali oelo vojeko naproti. Kar privihra k zapovedmku konjtk, ki je jezdil D a opazovanje. Konj mu je bil ves penast, a mladenič san tako zasopel, da je komaj govoril.

»Zapovednik. *K>vražniki ao pred nami!«

Takoj obstanejo na Vernejevo povelje vai oddelki. Kmalu ae vrnejo z jednako novico vsi drugi ogleduhi, ki ao jezddi naprej. Kako velika |e naaprotna voiska, tega ni vedel povedati nikdo. kajti vmsh sovražnikov ni mogel videti nikdo. Na ravnini bi se dalo vaaj približno uganili, a lukaj ni bilo mogoče. Hrib ae vr«ti za hribom, zdaj večji zdaj tnanjSi. Poli in ceste HO akrite in globoko zasekane; vrb *ega pa se čaaib Uko zapletejo veje nizktga drevja, ki ra*te po hoimih in ob potih, da s« zdi, kakor bi imele ceste zeleno "tre bo Lahko ae je loraj sovražnik varno bližal, a težko mu je bilo bežati po leh potib. ki ae vijo m križajo med holmi lako, da Se domačin lahko zaide, kaj ie-le plujec. Za kmete, ki ao bili tod dotua. je bilo to dobro, kajti preganjali so lahko nasprotnika, ne da bi ta vedvl, od kod so priftli in kam se vračajo. Verne je aklenil, da se kolikor mogoče približa sovražniku io udari nanj isnenada, da ga zbega in napodi če bi bilo pa Število nasprotnikov preveliko, mislil je uničiti samo oddelek vse vojake, potem pa se vrniti po sknvn h potili nazaj proti Prevalu. To bi storil labko takoj in dobro je vedel, da bi bilo to ludi patuetnejie, ker Se ni imel zadosti vojakov; a Verne se je bal, da bi kmetov ne oplaiil in jun ne vzel poguma, če bi a< umaknil.

Pomičejo se dalje počasi in oprezno. Prej se ie vrstil oddelek za oddelkom po veliki cesti, zdaj pa H zdaj pa se je razdelila mala vojaka v tri dele. Srednjega in najmočnejšega je vodil Verne sam, levega navduSem starec Peter Marin, desnega pa Mibael Pelan, vročekrvn mladenič, liati, ki je vrgel Margeta iz gostilne »pri trti«. Ze se čuje od daleč nekak hrup. Uko kakor bi vriskala velika množica pijancev. Bili ao vojaki vladini, ki ao gredoč plunili po va*eh in vzeli vae. kar jun J« prijalo; kedor se jim je pa ustavljal, je bil pa tepen. Nekateri ao hodili po cesti, drugi pa ao se drevili kar črez holme; žeja po krvi jih je delala neslrpne; komaj ao čakali, da dospo v Pieval.

Največji oddelek te čudne vojske pride na viaok hrib, ki se polagoma vzdiguje nad nižjimi bolmi. Glej tja v daljavo ! Ah se ne bliskajo bajoneti iz grmičevja?.- V hipu obstanejo, Uko tudi drugi, ki ao zaostajali ali naprej hiteli. V nekaterih se je oglasila bojazen, * družit pogum, a vznemirjeni in iznenadeni so bili vsi. Kako ae bodo pač bojevali ti razuzdani in nepoalušni vojaki, če jih napadejo besni in navduAeni kmetje, ki vrh teg*

  • e vedo, zakaj prelivajo svojo in sovražnikovo kri!

Častniki jezdijo od trume do trume da vzdrži red in obrabrč vojake. Prepozno je bilo, da bi odkazali vaškemu oddelku posebej svoj prostor, kajti bili ao raztreseni daleč na okrog, in Um na skrajni levi in desni se jim o sovražniku Se sanjalo ni. NaBtal je nered in prepir. Nekateri so ae hoteli umikati, drugi apet so silili naprej; nekateri so prigovarjali naj BO združi vsa vojska, kolikor je v naglici mogoče; drugi so zopet iz same svojeglavnoiti hoteli, da udarijo kar na slepo, ne meneč se za druge. Častnikov se v tem hruSču niti sliftalo n«. Vročekrvneži hočejo, da obvelja njihova in kakor besni planejo navzdol proti sovražniku, namestu da bi ostali na vrhu. kamor bi se jim kmetje le težko bližali, ker niso imeli dobrih puSek. /.a njimi se poženč Se drugi oddelki. Vseh napadovalcev je bilo krog tisoč, toraj se jedenkrat toliko kakor kmetov. l"darili so ravno na Vernejev oddelek. A tudi ta ni bil len; krepki mladeniči so s urnimi skoki a v lepem redu planili ns napadovalce. Nekoliko časa se je sltSalo grozno kričanje in vriskanje, a kmalu čuje! samo sopenje in stok. Po ozkih grapah in zasekati je nasUla strahovita gnječa, da se naposled niso že več mogli bojevati z bajoneti. Bodli ao se s meči in noži in pobijali na tla kar s pestmi. Sovražnikov je bilo preveč in hrabra četa Vernejeva je že kopnela, čeravno napadovalci niti za ped niso mogli naprej.

Anion sam je sul s kakimi desetimi fanti v globoki grapi, ravno tam. kjer se polagoma Siri v večjo dolinico. Kjer se je prikazal hrabri poveljnik, povsod so se umikale gosle čete in tudi zdaj jih je strah že prevzel; Anton aili korak za korakom naprej in vojaki padajo pred njim mrtvi ali ranjeni. Toda Verne je zaSel predaleč v grapo in v tem trenutku začuje za seboj divje vpitje. Od holma dol se vsuje truma vojakov z bajoneti v rokah in to obrabri tudi druge, ki so že boleli bežsli. »Bog in kralj!« vsklikne Verne in za njim krepki mladeniči, ki se borč Se ljulejse, ko vidijo, ds ni rešitve. »Bog in kralj!« vsklikne drug za drugim, pade na tla s krvjo pokrit in Anton osUne sam Stisnil je ustna in se branil a poslednjo močjo, kajti roke so mu že omagovale. A od dveh stranij se vsujejo trume nanj in mladi poveljnik se spodtakne nad mrtvim truplom m pade na kopo ranjenih sovražnikov. Vojaki zavriskajo od veselja in se vriejo nanj. Nekdo ga udari s puškinim kopitom po glavi, a drugi mu zvežejo roke. »Poveljnik zasluži, da ga s častjo obesimo v Pičvalu!« kriče zasmehovaje in pijani od zmage. A prezgodaj so bili pijani. Kakor vihar zabrumi nanje Mihael Petan s kakimi sto kmeti in v hipu se vladini razkropč in začno bežali. Dva privežeU Verneja na konja ter ga ženeU po grapi. Ker jih Mihael ni mogel v zaseki zgrabiti z vso močjo, »o se lahko nekateri režili, a počepala jih je več ko polovica.

A kaj se je zgodilo drugod ? Verne se je v gnječi in hrupu ločil od avojega oddelka in kakor smo videli, ®o ga ujeli in vlekli a seboj. OsUli kmetje so se junažko upirali boljše oboroženim vojakom in jih potiskali nazaj. Pa naposled bi vendar onemogli, ko bi jim sUri Peter Marin ne priskočil na pomoč. Skočil je s Uko silo med sovražnike, da je izgubil klobuk in BO mu sivi lasje vihrali v vetru. Vojaki se ga prestrašijo in se spuslč v beg. Dolgo jih ne preganjsjo kmetje, ker so izgubili že veliko svojih. Sovražniki so pa tudi izvedeli, da se upornuki ne dado kar UkO povezati. Sramotni beg jih je kolikor toliko spametoval in zberO se proti večeru na hribu, s katerega so opoldne planili v dolino. Razvrstili so se v red, da bi lažje in z boljšim vspehom vdrugič napadli, čeravno so precej veselja izgubili do boja. Niti poldrugi tisoči jih ni bilo več — kmetov pa je ostalo Se petsto.

Peter Marin je dobro vedel, da bi s Uko majhno četo ne mogel vzdržati premišljenega napada. Zalo se umakne hitro, a tako na skrivnem, da ni sovražnik ničesar opazil. Hrabra čeu se plazi med grmičevjem po ozkih dolinicah in predno Se nastopi noč, že so onstran hriba. V Preval niso Se hoteli, ker bi ga ne mogli branili, dokler ne dobe pomoči. Zato odpošljejo sčle na vse strani, da bi pridobili vsaj Se petsto mož in bi mogli osvoboditi Preval sovražnikovih rok — zakaj slutili so. da je namenjen tje, kjer se je porodil upor in kamor misli, da so ubežali uporniki.

V uboru na hribu pa ni bilo nič tako glasno veselo, kakor zjutraj. Nekateri so utrujeni zaspali, drugih je bilo sram poraza in priduSali se se, da se maščujejo. Ko nBpoči zora, pogasč ognje, ki so |ih bili zažgali po noči in se napravijo v Prčval. Mislili so, da pridejo v trg z godbo, zmagoslavni, vriskajoč in pojoč, — a Sli so poparjeni in osramočeni. Zato so se znosili nsd ubogimi tržani.

IV.[uredi]

Žalostno je bile u«tr jutro * Iievalu N« mnogih htab ao bita vrau is oko« žanru kakor b: b:lc ne izumrlo Občinski svetaik se se praznične oblekli in ao ai, trepetaj e vojakom na pro t. Priklanjali ao ae maione dr pasa tu govoril eladkr ter jib proslavljali ko: zmagovalce. na skrivnem pa ar mislili drugače samo iz atraba ar ae delal; udane it pokorne ko Marpei čuje. ka ar god. zapusti \ silni napiia •roje zavet« Onieče m v najlepšo obleko pripaAc ai mei m ae aapot na trg z vao »narodni stražo« kar je ni pristopile k upornikom lam posuivi svoje vojake v lepe. vrsto an> pa stopi pri dojt drZi e< na var nitk pokonci izi gieo* zeli« veiicasUio ir. ponosno Ko pridejo •negovala«. nagovori jih * kričeč im slovesnim glasom • Heaniki na« maščevalci nali Z mogočno roko ste zdrobili v prab krute sovražnike nafte lepe domovrne Vrnili ate nakemu trpi. srečo in mir. našemu trgu ki je ostai in ostane vsikdar zvest svojim doltnoauia kajti onih fondi;. ki so se vzdignih prou svobodi in prane « ne priznavamo m jih nismo priznavali ca svoje . .« Govoetl je še dalje redno bol, bnpavo to navdušenci obraz nu je nrudel m potne kaplje ac mu stopiie na 6ak> Vojaki njegovi p« so vpili: »SlavaS ta Motakc trtam kolikor jib je prišlo iz radovednosti Zrna govaka pa ao bih pred vaeia m lačni In zato ae raakrope po gostilnah Kmalu zača, razaamt peti m kričati, kaju vme jtai je lezlo v možgane Msrget se pridruii komisarjem m častnikom ki so sedeb aa ttfu pod lipe m pili

•(•oapod Marpet da amo viah najiaeiiitnejhega rovarja r . . . Svetujte nam kam pa spravno a sedaj ; kajti o« zasluži čaat da pa obptavijci v Panzu «

•Seve sevc aem brivec »Ali veste njegovo imer Kde pa je bil vodnik?«

»Anton Verne se pi*e; oboi m prevzeten je od temena do peta pa nu jo i« »bijemo, te prevzetnost kaklat ječe imate tn v Prevalu V« »tj. slabe Maione vsakdo uide kogar zapremo Kako tudi ne V Ki bi drugače ne mogel. bi lahko s rekama prebil steno, tako stara je hiša in vrh tega še samo pritlična Veste kaj«, nadaliuje hlastno, ko se spoaam kako samčevo mu je Anioa gospodova! pred tremi dnevi, -dajte ga meni! Spravim pa v podstrešno obo, iz katere ae more živ krst, Ae odstavim lesivo Ko b: mu pa prišlo na misel ds skoči dol. zlomi si vrat Tudi imam narodne stražo pri sebi in ta ga gotovo ne pusti živega izpod strehe.«

Častniki molčt nekoliko čaas potem pa izprepovori nekdo: »Zanašamo ae na Vaa gospod Marget ds ste pošten človek Naimanjke sumniivo vedenje Vam vame glavo . . . Dobro spravite ga. s zapomnite si da ate odgovorni an, Če bi ukel agodi se Vam isto kar bi ae imelo sacsr njemu zgodi u — a kaj j« tr. ^ veste •

Brivca eo le reake besede nekoliko opkuil«. t U | 1 ai boiel pokaati a nato odpelje Antona v svojo b* (•ospoda pa ae je aa trga vadao kneje razgrJTW. jala Sirokouslil se je posebno Lemaa. ki pa j« pr, ^ vedno še našel dovolj časa, da je pil ia jedel «To vam povem, gospodje« psavi m si nato i via» »nikdo drug DI kriv upora, kakor duhovni. te te uotbn* pa imamo precej mir Kdo se je pre. kaj meni. u kralj« in a Boga. dokler jib m nafcftuvaJ U Jožef — kli sit rub ku, o njom ? Grozen čiovuk! Kdo ve. kje ae «knn Če ga nima kakšen Prevaičan. ki at nam sladka a vide. če ga nima. pravna, v kleti ali kje v podsimn. ubi tudi m< nočem A da bi jaz bil z vami, gospoda »e. bi ga takoj" •

»No pa ga pojte iskat, kdo Vaa bran. «

»Ne bi ga nafcel — vrag je prekanjen a* mu aiti Marget u, ni »ge. do žnega. L vendar misli. da vae premore A vi ga lahko dobite in še lov*; vam ga iit U bilo treba — zvuzanuga bi ga vam j»ripeijaL 1'rrtainu sam. •

»To je nekaj posebnega Le brž na dat z besedo gospod l>eman !•

»No. vi g >sp<»da, imate vso oblast i roki l.azglauit po trgu da povežete vae prebivak* it podavue t« vam ne izdajo duhovnika Pametno bi biio to, g:*p>«da' Le pom.alite, kaj ae »e iahke zgodi Ce ae izmuzne Jotef odtod naščuje z gladkim M-ojim jezik >zb m sesedat občine proti nam ln gl^/U, spe: uaamt bo, , čiste nepotreben bo; «

»Odlične zlata so vredne Vaše besede'« prnrde mL v« »ltyte. gospod kar sami napravite ogtaa a bi ga podpišemo, potem pa daao pribti na vsake hišo > Leman n loti prijetnega dela m v kratke® fieaa je bil oglu dovršen

Zvečer pa ac postajal: \,iodje pred bitem ia ga btali- Vsakomur je izginila kri u obraza is n ga bilo ki bi na tihem ne molil in ae ne tresel a svoje trv- (pme , , ,

Gospod Jotef je bil varno skrit pn nekea poi lenem krojaču Ta prebere oglas a ne reče aiJeaar Bili ga ne oznani duhovniku še na mM)! mu n. prišlo, da bi ga izdal Tudi žena »« zvedela o groznea pr*- lenju . va je trepetala a mola kakor tudi a gospoda m jokala je. da je imela te rdeče in motne oč. Ko prinese gospodu Jožefu večerjo, ne more se vzdržati in jokaje mu začne lotiti o krutost, preganjalce« in kaj ar dane* razglasih Duhovnik ne odgovori n^esar Ko pa krojačeva žena odide poklekne pred razpeic n dolgo čaa moL , potem pa ogrnr aukojo. in kadar odi, da ga ravno nihče ne opazqje. odhiti po hodniku m testo. Z urnimi korak; pride do mestne hiše potrka na vrata neke aobe. iz katere je čul glasne govorjen.1« '» nato stoji pred častniki in komisarji lzra7 na njegovem bledem obrazu je veličasten, ko jib miren nagovori »Zakaj tugaie rvestiis trtenomTukaj ao B>ojt roke; uklenite me in pošljite me na morišče V Komisarji se molčč spogledavajo; videlo se jim je, da jih je sram. Naposled vstane predsednik in pravi alovesno:

»Ali ale prisegli zvestobo vladi in državi?« Ponosno mu odgovori gospod Jožef:

»Zvest državljan sem bit, odkar ne zavedam, zato mi ni treba zvestobe le prisegati. A moja dolžnost ni, da so pokorim krivičnim ukazom vlade, ki je umorila kralja in hoče odstaviti vero; predno pa se ji posreči, odstavi Bog njo samo in moja največja želja je, da se to zgodi kolikor mogoče hitro.« Nikdo mu ne odgovori na te besede, a vsem se je bliskalo sovraštvo v očeh.

»Tožijo Va«, da ste podpihovali ljudi k brezumnemu uporu in jih Uko pahnili v gotovo pogubo.« »Ni res! Podpihoval ni«em nikogar, a tudi mej nisem stavil nikomur, ker bi bilo brez vapeha. Ko bi bila vala dela pravična, ne bi se vam bilo treba bali ni podpibovanja ni uporov. Tako pa si labko mi«lite, oa ne bo končalo vase nasilstvo prej ali slej, če ne samo ob sebi, pa s silo. Veselilo bi me, ko bi b I jaz zadnja žrtev.«

Komisarji poskočijo razjarjeni s stolov. »Molči, če ne ti zamafcmo usu! — 1'klenite ga. pa ven z njim . . . Kakšno je Vale stanovanje I<cman ? Če je dovolj trdno, vzemite ga k sebi, sicer nam uide, predno dobi plačilo sa svojo prevzetnost.«

»Oj,« zareži se veselo pisar in si msne roke. »Ko bi bil tudi v najbolj raztrgani bajti, njega vam spravim tako. da ae ns izmuzne, četudi bi bil v zvezi a samim vragom . . . Ako bo treba, priklenem ga, kakor psa.« Od samega zlobnega veselja se mu svetijo oči, ko tira zasmehovaje nesrečnega duhovnika v svoje stanovanje.

V.[uredi]

Malo prej pa je stopal Anton Verne z zavezanima rokama, le ves bled in slab med dvema orožnikoma po stopnicah Margetovega stanovanja. Vrhu stopnic pa je stala Marija.

»Pojdi, kdo te je klical?« žareli nanjo oče. Ko ugledu deklica Antona, obledi in omahne v sobo. Srce se ji stisne, kakor bi ji ga zgr» aila železna roka, moči jo zapulčajo in skoro nezaver na se nasloni na steno. Misliti ni mogla ničesar, poni vljala je aamo polglasno: »Kaj mu hočejo, kaj bo z njim?«

»Vidift, junače moj mladi«, izpregovori Marget, ko pridejo v podstrešno iabo, »Iu smo ti napravili Uko prijetno sunovanje, da ti nikakor ne bo sile. Tudi hrano bol dobil vselej, kadar ne bomo pozabili . . . Sploh pa, kako sle 2e rekli takrat, slavni moj Verne? Čim manj hrupa delate, tem bo|je bo za Vas I To je zlato pravilo, dečko, izpolnjuj ga vestno in dobro se ti bo godilo na tem io na onem svetu, kakor tistemu, ki starile uboga. Ker bol imel dovolj časa, pripravljal se lahko malo za oni svet; naredi tesUment iu Uko dalje . . . Kadar bol česa nujnega potreboval, kar mene pokliči; če bom prilel, tega seveda ne vem. Dobro se imej I«

Anton ga niti poslulal ni. Bolan lo in truden legel je takoj na posteljo, a zaspati ni mogel. Tu v samoti je le toliko bolj čutil svoje žalostno stanje in spomin na preteklo dni in strah pred prihodnimi ga je vznemirjal, da se mu je zdaj pa zdaj izvil iz prsi težek vzdih. Kakšen pogum, kaklen up ga je navdajal, ko je vodil bojaželjno četo v boj. Sanjal je, da pridobi zmago pravični stvari, da osreči domovino in pahne drzne nasilnike v prepad, kakor bi zaslužili; potem pa bi labko dejal s ponosom, da ni živel zastonj, ampak da je tudi on pripomogel svobodi in veri do zmage . . . A zdaj! Sovražniki vriskajo in se vcsclč, a prijatelji njegovi so razkropljeni in tavajo morda okrog brez vodnika, v uboltvu in strahu

Silno ao ga težile te misli, da se je obračal na postelji nem ter tja, kakor bi hotel odvaliti kamen raz prsi, a ne more.

Potem pa se je spomnil na Marijo. Videl io je, kako se je prestrašila o njegovem prihodu. V isti bili je z njo, a sam Bog ve, če jo bo le kedaj videl; morda ga prej odpeljejo v smrt, in niti roke ji ne bo mogel več stisniti, niti ji reči »z Bogom 1« v slovo . . . Se le proti večeru je malo zaspal, a mučilo so ga nemirne aenje, tako da je čutil o zori, ko se je vzbudil, vroče znojne kaplje na sencih. Solnce je posijalo z blagodejno milobo skozi okno. Jutranji sveži zrak je oavobodil Antona nekoliko črnih ponočnij mialij in vesel up in nov pogum mu je razftiril srce. Sam ni vedel niti jedne relilne poti in vendar je čutil, da ne bo umrl žalostne smrti na morilču, čutil je, da bo le srečen. Toda če noče umreti, nc sme čakati, da ga odvcd6 v Pariz, kar je slutil, da bi se labko zgodilo, ampak ubežati je treba Ukoj. A kako?

In zopet ga je začelo mučili razmilljanje. Belil si je glavo lc tri dni, a zaman. Najbolj žalosten pa je bil na večer tretjega dnč. Ko je dobil večerjo, prereže kruh in v njem dobi listek:

»Dragi Anion!

V petek na vse zgodaj te hočejo odpeljati. Jaz sem prosila zate in jokala, a vsi so trdosrčni. Od prvega trenutka pa do zdaj sem mislila, kako bi te mogla rešiti, pa je vse nemogoče. Druzega ne morem, kakor jokam in jokam in molim zate. Poljubim U, Anton, a ne v slov6. Bog bo dsl, da se le srečna vidiva. Marija.

Prvikrat po dolgem času je tudi on čutil v očeh solzč, ki so ga pekle, kakor bi bile is raztopljenega svinca. A čudno! Po noči je Rpal sladko in trdno, kakor le nikoli, kar je bil v ječi. Tisti hip pa, ko vsUne, zasveti se mu v glavi.

»Naj bo, kar hoče, Ikodilo mi ne bo«, pravi sam z&se. Ves dan je hodil nestrpno po aobi in niti jesti se mu ni ljubilo, začelo ae je temniti in kolikor bolj seje delal mrak, tem nemirnajfti je postajal Anton. Časih je poskusil, če se mu je vrnila v roke poprejlnja moč in prepričal se je, da je trdna n|egova narava premagala slaboto, ki jo je Čutil dolgo časa zaradi silnega udarca. Vojaka od »narodne straže», ki mu je nosil večerjo, je spremljal vselej tovaril, zato Anton ni mogel o lej priložnosti izvesti svoje namere. Ko čuje, da prihajata po stopnicah, leže na posteljo. Vojak pride, odklene vrata in položi večerjo na mizo. Z glasom, kolikor mogoče slabim, ogovori ga Anton: »Slabo mi je. Sporočite Margetu, naj blagovoli priti k meni za trenotek.« Vojak odide, a Anton skoči s postelje. V vai naglici se obleče in vtakne v žep kruh, ki so mu ga dali za večerjo, potem pa stopi k durim.

Od nemira so se mu tresla ustna. »Da bi le sam prišel! Če iniali, da sem bolan, čutil se bo varnega . . . Čnj!.

Kes, Marget je sam.

Z zanič(jivim nasmehom stopi čez prag, a v tistem hipu ga zgrabijo mučne roke Antonove. Ubogi Marget sam ni vedel, kako je prišlo, da je tako urno ležal na postelji, da je imel v usta robec zatlačen, da je imel roke na hrbtu zvezane.

»Oprostite, gospod Marget«, prigovarja mu Anton.

• Ko bi mi b lo mogoče, da sc spravim od tod na kakšen drugačen način, nikar ne mislite, da bi tako delal z Vami. A sila kola lomi. četudi mi je prav od srca žal, nocojšnjo noč Vam ne kaže druzega, kakor da se udaste v voljo božjo in zaspite na moji postelji «

Med tem. ko nateguje brivec vrv, da bi jo pretrgal, a se mu ne posreči, odpre Verne mirno vrata in pogleda po podstrešju in dol na hodnik. Cisto temno je, ker ni nikjer kakšnega okna, razven v izbiri. Nato potiplje, če je naslonjena lestva in s trdmi koraki stopa na hodnik, kjer je vedno stražil vojak. Anton gre naravnost v sobo Margetovo, da bi ne obudil kakega suma. Helena in Marija »ta doma. Komaj sc prikaže, dene prst na usta, potem pa s tih m glasom pripoveduje, kako »e jc rešil in ju prosi odpuščanja, da se je tako malo plemenito maščeval nad Margetom.

• Ne skrbi. Anton, in ne opravičuj »e! Saj si ti rešen, a po očeta pridemo jutri o zori, kadar neso za te zajutrek . . .« Kako so se poslavljali, nečem pripovedovati. Najlaloatnejši jo tako slovo, ko peko solze v očeh, a beseda ne more na jezik, tako slovo, ko se vsakomur krči srce v bolečini, ko »i vsakdo uusU; »Uog ve, te li vidim »e kedajV«

Ko sta ga preskrbeli Margetovi s hrano in &e nekaterimi drugimi potrebnimi stvarmi, odide Anton z naglimi koraki. Noč je bila jasna; že so se prižigale zvezde, a na vzhodu je vstajala luna, mrzla in krvavordeča.

Se tesneje »e zavije Anton v svoj plašč in hiti kolikor more skozi trg in Ae dalje, dalje . . .

VI.[uredi]

V kakfarm obupoem aunji je bil Marftt drugo jvtfro, ko ao ga reJ u iz n<-pri,e'.n<rfa položaja! Ka, ta, rt\t komisarjem, kako naj AE izgovori ? Na.ra.TE bi M »kr.I saaeau sebi od ;ez« in sramote je pn tnui .0 p.I, kolikor je m gel ' u h pa je kar hipoma pcakrtd m za^el zmetati ženo in hčer na ve« aog>?e aa':ne. N.sa vedei. ali b» fa pooulovali ali ce, kajti ca ihea r.a »e vea«li°i rei tve Aatonote; a m j ma b lo zouto. da t za»Unl Marjet zaoj svojo (lavo. Po U-FU pa ao kaalo zvedeli, kaj ae jt rrtio pn BNVCU. T rta C. 00 BIU več-.ooaa zelo zadovo^AI. pr.vo46a ao vriema Aatcca svobodo. Margetu pa POAUAO uzea. ce zato, ker J« premalo paz.L OA Vernega, aapu u c.ef.vo rurevo. prevzetao vedeoje, zaradi KATEREGA M JO ž« DAMO pnatudi ivoj.M Kaedom ia vaakoaur. KIOR GA ;e poznal Toako BOLJ pa ao A« RAREZUI foapc-I.« kc«iaar,I m čaatniki. ko jo PRJD tožit AVO^EFA zapoveviaika oai vojak, KI j« doti«; strai.l pn bnvcu in COAII j«uka braae. a J« A«<iaj seveda prJ«i ob aiužbo. •Kaj ' 3PUEU FA .«?« zaknče rai ^EDAOFLUAO • Izpust. « pcacvi vejak kiaverao m po»o* f<a*o • T-. b«lak. r pa zi.ela prodajal ko ti jo j« pred Dcacs ap.hal. ka. ?« 5j-:aak n« .-ig:vcr. .a p.:v«, glavo tt n i.« • Viea: a par t o ran« v. pa caa pr.pa.i Marfott l«C a Cti Ittsi are pni« aesrMni bnvec vea oiapaa a prepaiea. • Kaj »m: Vam ob-. -ibii takrat, ko szac Va2 v varstvo?« Marge< ac ^i. C^.obui KOO VAA ia Vam rzam«oo r*rx f V aa a.«aJt u.-d«. a to • apojume N«k* prevto c« ta.A.t«, aa. U svojo atcaaao kutvo tako « »c«t« brti pceebao poaoeai . . . Odp<>it« g« • i**0 KOO ia » U e pri N.e«a. da M aa ka, ce FNP«I

Zdaj se-le vidi brivec, da je resnica, Cesar se je doslej samo bal. V največjem smrtnem strahu poklekne in sklene roke. »Usmilite se gospOda!.. Jaz nisem kriv . . . usmilite se 1 Kaj bo moja žena, moj otrok . . . I« »»Odpeljite ga!««

Dva vojaka ga primeta bod pazduho in ga pahneta v stransko izbo. Jeden ostane pri njem, drugi pa se postavi pred vrata.

Nato pa sedejo komisarji za mizo in napišejo obsodbo, da naj umrje pod rabeljnovim mečem gospod Jožef, doslej vikar prevalftki. zato ker se protivi, da priseže na ustavo in ker je podpihovat tržane k uporu; in Pavel Marget, prevalftki brivec, ker je izpustil iz ječe najnevarnejšega rovarja. Obsodba se ima izvrSiti drugi dan, to je v nedeljo in sicer na trgu vpričo naroda.... Tačas je bilo v temni dolin>, kakftne tri ure od Prevala, zbranih okrog tisoč mož. Vsi so bili precej dobro oboroženi in so sedeli ali ležsli v gručah naokoli. Sredi doline so se posvetovali zapovedniki, med katerimi že poznamo Petra Marina in Mihaela Pelana. Ravno ta dva sta si bila najbolj navskriž. Četa se je ravnokar zbrala iz vseh vasij, od blizu in daleč, zato je prvi hotel, da se najprvo odpočijejo, a medtem pa pošljejo oglednike v Preval, da poizvedO, koliko je tam vojakov in če imajo Verneja zaprtega. Pelanu pa se je zdelo najpamelncjftc, da takoj udero v trg in povežejo sovražnike, katerim gotovo od samega iznenadenja ne pride na misel, da bi se branili in če jib je Se toliko.

Med tem, ko ao se Se prepirali in ugibali, kaj je storiti, začujejo na koncu doline vriskanje in vpitje. Vojaki skočijo na noge in hipoma imajo vsi puSke v rokah. A kakSno veselje! Pol čete se je zbralo v gosto trumo, na sredi pa neso na ramah Verneja. Poveljniki mu hitč nasproti, da ga pozdravijo. Anton se otrese objemov in stopi k Marinu.

»Kaj čakate? Hitro, da ne bo prepozno. Nekdo, Ki je bil že danes v trgu, je pravil, da mislijo jutri popoldan umorili gospoda Jožefa in Margeta. Ne nadeja se nas nikdo, torej le urno. Škoda samo, da vas nisem že preje naSel. Iskal sem vas daleč od tod, medtem, ko sle vi že skoro v trgu.«

Kol bi trenil, so vsi pripravljeni za odhod. Korakali so urno, da bi bili v trgu Se pred solnčnim zahodom. Solnce je stalo že nizko nad večernimi gorami. Sence dreves ao postajale vedno nižje in temneje, večerni veter je hladil čelo junakom

Mislite si blede obraze komisarjev, ko so začuli streljanje in bojni krik. Nikdo ni vedel, kaj bi najprvo storil. Vojaki, ki so se pred nekaterimi dnevi Se proslavljali aami kot zmagovalce, ne vedo več danes, ob kateri strani jim sablja visi. Kakor zmočeni psi begajo sem ter tja, v gručah ali posamezni, iščejo tovarišev ter bežč pred nasprotniki. Če bi se zbrali, bi jih bilo več nego upornikov, a ni ga bilo častnika, ki bi imel toliko moči in poguma, da bi združil krog sebe večjo četo. Vsakdo je »krbel samo, kako bi samega sebe rešil, in ravno to je vsakogar vodilo v pogubo. Najtodovalci ao zaprli do malega vse ulice in tako jo je le tu in tam popihal posamezen »iunak« čez kakšen vrt in se plazil za plotovi, dokler ni prišel na prosto polje.

Najbolj v strahu je bil pisar Leman. Begal je od okna do okna, ko je zaslišal od daleč nenavaden hrup, a ugledali ni mogel ničesar. Postal je nemiren in polastila se ga je neka čudna skrb, dasi sam ni vedel, zakaj. A komaj mine par minut, prikažejo ae od ogla sem uporni kmetje s sabljami in puškami v rokah. Leman obledi.

Gospod Jožef pa sedi za mizo z zvezanima rokama; obraz pa mu je m ren, kakor njegova duSa. Ravnokar so mu povedali obsodbo, a on je bil že davno pripravljen na smrt.

Pisar pogleda fte enkrat skozi okno in vidi, da četa upornikov vedno bolj narašča in da bežč vladini vojaki vse navskriž, zmedeni in neoboroženi. Vedel je Leman, da mu ni pričakovati milosti, če pride razsrjenim kmetom v roke. Ko začuje korake v veži blizu svoje sobe, pograbi samokres in pomeri duhovniku na prsa. Ts mu gleda v oči brez strahu in se prekriža. Šipe v oknu se stresejo, ko poči strel, ob jednem pa se vrata urno odprd in tolpa mladeničev plane v sobo. Hipoma obstanejo, ko vidijo gospoda Jožefa kakor smrt bledega, vzdrami jih drugi strel in Leman se zgrudi na tla. Sam ai je končal življenje.

VII.[uredi]

Veselje je zavladalo v Prevalu. Vse je hitelo na ulice, da pozdravi hrabre bojevnike. A to veselje je kolikor toliko zatemnila žalost, ko se je zvedelo o smrti gospoda Jožefa.

Sredi trga so napravili krasen oder, okrasili so ga s cvetlicami, a okrog in okrog ao gorele aveče. Na oder pa so položili truplo ljubljenega duhovnika. Hazpelo je imel v rokah, bledih kakor vosek, a lice mu je bilo veličastno in milo, kakor v življenju. Nešteta množica pa je klečala ob odru in molila . .. Zvečer so sedeli Margetovi v včliki sobi. Brivec je bil popolnoma potrt. Smrtni strah ga je tako prevzel, da je sedel tih in bled na svojem stolu; a fte bolj ga je prevzelo kesanje. Pred očmi mu je bil vedno in vedno bledi, mirni obraz mrtvega gospoda Jožefa.

Tudi Anton je bil tu. Govorila sla dolgo dolgo z Marijo in vsakdo je imel toliko povedati, da bi se nikdar dovolj ne zgovoril. Mati Helena je bila pa zamišljena; slutila je, kaj se godi v duSi njenega moža in ni ga hotela motiti.

Pozno v noč se je začel poslavljati Anton. Marget se dvigne izza mize, stopi k njemu in mu poda roko. »Ali mi morete odpustiti, goapod Verno . . ?« »»Gospod Marget, oprostite mi tudi Vi. Kar je bilo, pozabimo, saj živimo samo sa lepfto prihodnjoaL«« In se gorkeje sta ai moža stisnila rokč. »A gospod Marget, dovolite mi, da Vas prosim sa spravo najdražje, kar imate, — VaSo hčer . . .« ..Kolikor je treha moj« besede. Vama Jelim največjo srečo.., odgovori Margf, Man.a pa rarudi od radost:.

Kako ganljivo je pre*il brivec odpu»čan.<a So svojo leno m bč«r. kako ao ee J* > se vprek objemali in po- Ijubovab. kako odlično »o praznovah poroko, kako drug drugemu napijaii, ro»ebno gorpče pa spominu gospoda Jožefa in domovini — o vsem tem vam no bom pravil, kajti vse to si lahko vsak sam misli.