Gospod Ignaci Knoblehar, misijonar v Afriki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Ignaci Knoblehar, misijonár v Afriki
Ignacij Knoblehar
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 46 (17.11.1847), št. 47 (24.11.1847)
Viri: [1], [2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Obljubili smo svojim bravcam od časa do časa v Novicah od misijonarskiga popotovanja našiga častitiga rojaka v Afriki kaj povedati, in veselí nas, de zamoremo to obljubo zdej spolniti, kér so nam Visoki Gospod poslednji dopis od 25. kimovca, ki so ga od gosp. Knobleherja iz Kajra (Kairo) prejeli, v Novicah natisniti blagovolili. Damo ga nekoliko okrajšaniga, kakor je za naše bravce nar bolj pràv, povémo jim pa tudi, de misijonarsko popotovanje, od kteriga bomo tù govorili, je take imenitnosti, de so tudi Augsburške občne Novice od njega govorile, rekoč: „Družba, ki se bo zadnje dni kimovca na pot v Afriko podala, je bojè nar veči in nar popolniši izmed vsih, ki so dozdej nevarno pot v te kraje nastopíle. Ta družba obstojí iz 8 Evropejcov, med kterimi je 5 duhovnov, ki grejo v te kraje sveto katoljško véro pridigovat. Če bojo môgli takó delječ priti, kakor so se namenili, bojo lahko rêkli, de takó delječ še nobena Evropejska družba ni prišla.“

Poslušajmo tedaj, kaj gosp. Knobleher od svojiga dosedanjiga in prihodnjiga popotovanja v Afriki pišejo:

„Težkiga serca sim od prebivavcov Libanona slovó vzél, ko sim se na pot v sveto deželo podal. Pa moje peró ni v stanú miloveselih občutkov popisati, ki so moje serce ganili, ko sim pervič na sveto deželo stopil. Cveteči verti Jafe, v svetim pismu tolikrat spomnjena velika Saronska planjava v bogati rodovitnosti, revne oljske goríce v Judeji, pervi pogled Jeruzalemskiga mesta, Božji grob, hrib Kalavarije, pot skoz krasno kakor s cvetlicami obsejano dolíno Jozafat v mesto Jeriho, k reki Jordanu in mertvaškimu morju, v Betlehem in v mnoge druge kraje, kjer je naš Izveličar živil in kjer ima vsako mestice svojo veliko pomembo: kdo zamore vse to vredno popisati! Cele bukve so za tak popís še vselej premajhne.“

„Ko sim se ravno z svojima tovaršama, gospodam P. Ryllotam in A. Vinkotam nar bolj veselil, de bojo naš visoko častitljivi škof Kasolani v Aleksandrijo prišli in de se bomo potem od tod dalje v Afriko podali, sveto véro pridigovat, nam je bilo oznanjeno, de ne bomo môgli zaželjene poti nastopiti, in de so se častitljivi škof clo svojiga vikarjata odpovedali, kér se toliko zaderžkov temu naménu zoperstavlja. To oznanilo nam je prizadjalo neizrečeno žalost.“

„Več tednov je preteklo, de nismo vedli, kaj de bo z nami. Milostljiviga Bogá smo prosili, de naj bi dodelil, de bi se z njegovo pomočjo vsi zaderžki premagali in ‒ uslišana je bila naša prošnja! Iz Rima smo dobili od svetiga zbora pismo, de so gosp. P. Ryllo namesti gospoda Kasolanita izvoljeni vikár, de naj se hitro vse poskerbí, kar je za namenjeno pot potrebniga in de naj potem berž v sercé Afrike odrinemo. ‒

„To povelje, se kmalo na pot podati, nam je bilo kaj vesélo oznanílo. Berž smo si začeli pripravljati, kar se nam je za dolgo in težavno pot potrebniga zdelo, namreč: zalogo potrebniga živeža, zdravil za pomoč v sili, orodja za mnogoverstne rokodelstva, kterih misijonarji v samotnih krajih potrebujejo, in pa razniga blaga za menjo in kupčijo, ki denár nadomestuje, brez kteriga bi nam ne bilo moč v teh krajih izhajati. Od jutra do večera smo z nakupovanjem teh rečí opraviti imeli, in več dni smo mógli po ulicah veliciga mesta (Aleksandrije) v nar veči vročini okoli letáti, predin smo si saj nar potrebniši rečí, večidel pràv dragó skupej spravili.“

„Zdej nas je 5 misijonarjev skupej. Kér pa nam odločeni vikarjat silno veliko dežel obseže, in kér tudi naši pripomočki takimu velikimu namenu niso primerjeni ‒ smo sklenili se narpoprej le v deželo jutroviga Sovdana podati. Poglavitno tukajšno mesto Kartum (Chartum), ki je pod oblastjo Egiptovskiga kralja, bo naše pervo ostališče, od kodar se bomo po deželi razkropili in kjer se bomo zopet zbrali, če bi nas utegnilo kakošno preganjanje zadéti.“

„Gotova je, de nam Egiptovski kralj Mahomed Ali ni prijatel. On nam je sicer pisma dal, s kterimi nam je pravíca dana, njegove dežele obiskati in sv. véro oznanovati; ali teh pisem nam ni dal prostovoljno, ampak le zató, kér sta ga naš avstrijanski cesar in pa angležka kraljíca za to dovoljenje naprosila, kterima se noče zameriti. Mahomed Ali se bojí, de bi se keršanska véra po njegovih deželah ne razširila in mu njegove samooblasti ne spodkopala; torej ‒ če nam je ravno pisma podal, ktere prepovéjo, de se nam nima nič hudiga zgoditi, ‒ nimamo za razširanje katoljške vére od njega nobene pomoči pričakovati, marveč se imamo skritih sovražnikov povsod bati.“

„Ako z Božjo pomočjo v Kartum pridemo, in de si bomo tukej vse poskerbeli, kar bo za daljno pot pozimi potreba, se bomo na več krajev razkropili. Gosp. Kasolani, gosp. Pedemonte in gosp. Vinko bojo obiskali nar bližnjiši ajdovske kraje okrog Kartuma, eden izmed njih bo pa oskerbnik naše misijonske družbe v Kartumu ostal. Gosp. vikari Ryllo so se proti beli reki namenili in mislijo mene sabo vzeti. Berž ko ne se bova konec tega leta, previdena s steklenimi biseri (Glasperlen) namesti denarja, na barko podala in poleg bele reke noter do virov Nila različne narode obiskala, kteri ob bregóvih imenovane reke prebivajo. Kér so pa velike planjave poleg te reke silno močirne in njih zrak takó nezdràv, de so še domači ljudjé na duhu in telesu vsi mêdli, vsaciga ptujca pa skorej gotovo umorí, se bova še le v daljnih hribih poleg imenovane reke vselila, kjer zamorci ‒ Berry imenovani ‒ prebivajo, ki so lepe postave pa tudi brihtne pameti. Če je res, kar smo slišali, imamo veliko zaupanje, tukej pervo luč katoljške vére prižgati. Če bo vse takó po sreči šlo, kakor pričakujemo, me bodo gosp. vikari med tem narodam pustili, de se bom do tistih mal, kadar bo nova misijonska družba tù sém prišla, saj tukajšniga jezika navadil. Gosp. vikari Ryllo se bojo pa potem v Kartum nazaj podali in bojo tukej ostali, de bojo vse naše opravíla v mnozih misijonih v red devali, in de bojo môgli potem svetimu zboru v Rim na znanje dati, kakó bi nar bolj pràv bilo začeto misijonsko delo v Afriki razširjevati.“

„Oj, koliko vesêlja me čaka! Naj pride kar koli hoče težavniga čez me, za vse zopernosti in težave mi ni clo nič mar, ko se spomnim visociga poklica, v kteriga me je Božja previdnost nameníla. Nikdar bi ne bil mislil, de bo Afrika kadaj cilj in konec moje službe Božje! Zdaj pa si druziga nič ne vošim, kakor de bi milostljivi nebeški Oče svoj vsigamogočni blagoslov dodelil mojimu prizadevanju v sredi divjih narodov notranje Afrike.“

„Serčno me veselí, de moji dragi domorodci mene pozabili niso in de radi zvedó, kakó mi gré. Prosim Vas, prosíte za me, de bo srečna moja služba v nogradu Gospovim teh divjih krajev. Jez pa bom z velikim veseljem tudi prihodnjič na znanje dajal, kakó mi bo šlo. Njim pa, milostljivi Knez! se serčno zahvalim za vse, kar so mi po vitezu Laurinu poslali. Za ta pripomoček sim pa tolikanj bolj hvaležin, kér mi je bilo ravno za daljno pot marsiktere rečí kupiti potreba, in kér nam iz Rima niso mogli dovelj pripomočkov poslati.“

„28. dan kimovca jo mislimo od tukej po barki odriniti, ktero smo že za 270 gold. od Kajra noter do perviga Niloviga slapa v zgornjim Egiptu najeli; od tod se bomo zopet po Nilu do Koroskiga peljali, kjer se bomo v veliki družbi skozi Nubiško pušavo noter do Berbera podali; tukej bomo pa spet na barko šli in se do Kartuma peljali. Nilova dolina je velicimu vertu enaka, skozi kteriga veliko rek teče. Že en mesec je pretekle, kar so jele drevésa spet cveteti in travniki zelenéti, kakor pri nas spomladi. Na Nilu je pa vedno vse živo; z neizrečeno visocimi jadri švigajo barke sèmtertje, de jih človek šteti nemore, obložene z bogatimi pridelki Egiptovske dežele.“

„Z nar veči ponižnostjo in hvaležnostjo se priporočim Njih Milosti, ter prosim za Njih blagoslov na dolgo dolgo pot!“

Iz Kajra 25. kimovca 1847.

Njih Milosti ponižni sluga Ignaci Knobleher, apostoljski misijonar v Afriki.