Gospod Bucek v Pragi
| Gospod Bucek v Pragi. Alojzij Kokalj |
Spisal Luigi Calco.
| |||||||||||||
S krepkim sokolskim »Na zdarrr!« pozdravili smo »Pri črnem krokodilu« zbrani prijatelji gospoda Bucka, ko se je prvič po svojem povratku iz zlate Prage, kjer se je kot čil Sokol udeležil šestega zleta, zopet prikazal mej svoje zveste prijatelje in tovariše. »Kako je bilo v Pragi? Povej nam, brat Bucek!« in slična vprašanja šumela so mu nasproti in vsi smo nestrpno pričakovali, da bode gospod Bucek začel popisovati svoje dogodke in vtise izza slavnostnih sokolskih dni v Pragi. —
»Počakajte, da si malo s cvičkom privežem svojo dušo, potem pride vse na vrsto. Ali mar ne veste, da zlata Praga z raznimi cvički iz Štajerskega, Hrvaškega, Istre, Dalmacije in iz Tirolskega ni tako bogato založena, kakor naša bela Ljubljana! No, če tega ne veste, potem pa tudi ne morete razumeti mojega hrepenenja po božanskem cvičku,« odrezal se nam je gospod Bucek in začel z izdatnimi požirki mašiti cvička prazno votlino svojega želodca.
Ko je gospod Bucek v naglici zmašil toliko cvička v se, kolikor ga je potreboval za prvo silo, si je oddahnil, prižgal smodko in začel:
Vsaj vsi veste, da sem že skoro 20 let član »Ljubljanskega Sokola« in da je predtelovadec Brziskok moj najboljši prijatelj. Le-ta me je nagovarjal, da naj poletim na šesti sokolski zlet v Prago. Moj prijatelj pri meni ni imel težkega stališča, pač pa jaz pri svoji Buci, ko sem na rahlo sondiral polje, če bi pritrdila moji nameri, da grem v Prago. Gotovo bi ne dosegel svojega namena, če ne bi bil postopal kot pravi diplomat. Začel sem svoji Buci govoriti o neki kupčiji, ki jo imam v Pragi in ko sem te svoje navedbe podprl z nakupom krasnega slamnika in cele svilene obleke, svojim štirim Buckom pa obljubil pisati vsaki dan po pet razglednic, je bila za me bitka dobljena. Naročil sem si pri tvrdki Gričar & Mejač najnovejši sokolski kroj in pri Dreniku čepico. Vi bi morali videti, kako me je moja Buca, obdana od svojih štirih Buckov, ki so kakor divji kričali: »Naš papa je pa Sokol!«, ponosno gledala, ko sem oblekel rdečo srajco. Ker ji je neka prijateljica, ki se je enkrat peljala do Trbiža, ko je šla na božjo kot na Višarje, pravila, kako daleč mora biti do Prage, me je moja skrbna Buca prav pošteno založila za dolgo pot v Prago z raznimi potrebščinami, kakor dvema mrzlima piščancema, precejšno gnatjo, mrzlo pečenko, dvema steklenicama cvička, brinjevcem itd. Na potu sem uživajoč te zemeljske darove šele spoznal, kako dobro in skrbno ženico imam.
Kako sem se dne 26. junija vsedel v Ljubljani na naš sokolski posebni vlak, vam ne bom popisoval, ker ste bili tedaj nekateri tako na peronu. Takoj s početka sem imel srečo, ker sem prišel v tak kupej, v katerem smo bili samo štirje izletniki, nek mestni oče s svojo soprogo, nek trgovec in moja malenkost. Do Jescnic je šlo vse gladko. Na Jesenicah smo pa morali dobro poldrugo uro čakati, da smo že mislili, da se je predor do Podrožčice zamašil. Ko se je pa začelo mračiti in ko se torej ni bilo več bati, da bodo naše slovenske zastavice bodle v oči koroške posilinemce, smo pa odrinili in se šele v Celovcu prvič ustavili. V Celovcu so nas iskreno pozdravljali naši slovenski Janezi — drugo rodoljubno celovško občinstvo je pa gotovo radi pozne ure — bila je ura osem — ostalo doma.
Od Celovca naprej je bila pa naša prva in edina briga, kako bi si napravili udobno ležišče, da bi po noči s svojimi slovanskimi pogledi ne onečaščali trdonemških krajev. V tem oziru nam je dajal najlepši zgled mlad zakonski parček v sosednem kupeju, ki je jako praktično združil udeležbo pri sokolskem zletu s svojim ženitvanjskim potovanjem. To bi morali videti, kako vam je mladi mož skrbel za svojo mlado ženico, kako ji je pripravljal gorko gnezdece, jo pokrival in ji nežno voščil lahko noč. Mene so prijemale kar skomine in nehote sem se spominjal svoje ljube Buce in najinega ženitvanjskega potovanja k materi božji na Brezje in naprej na otok bleški. Pa tudi moj sosed in mestni oče ni ostal hladan. Kar na enkrat je tudi on začutil v sebi vsa nežna čutila galantnega moža in začel z enako ljubeznjivostjo negovati svojo dražestno boljšo polovico. Ni čuda, da je pri tako vročih čutilih začelo postajati v vagonu zelo toplo in da sem bil primoran zavrteti znani ročaj na »meleg«, ker bi sicer s spanjem ne bilo nič. Ko se je to zgodilo, sem se malo pokrepčal z jedjo in pijačo, otegnil svoje kosti in se vrgel s tako močjo Morfeju v naročje, da je kar zaškripalo.
Vzbudil sem se šele drugi dan zjutraj pri češki meji. Moje prve misli so pohitele k moji dobri Buci in njenima piščancema, s katerima sem se takoj utrdil za nadaljno naporno potovanje. Moji sopotniki so tudi dali že slovo bogu Morfeju in opazovali sveto češko zemljo, na katero smo ravno pridrdrali. Češka zemlja se nam je vsem prav dopadla, le nekaj smo pogrešali. Videli smo večja sela in celo velike vasi, zvonikov pa nikjer, pač pa jako pogosto tovarniške dimnike, katere smo hitro prekrstiti v »češke zvonike«. V čeških Budjejovicah so nas pa že pozdravile češke Sokolice, v husitskem Taboru pa nebroj občinstva z godbo in cvetjem, v Benešovu mestni župan in odposlanec pražkega »Sokola« itd. Posebno milo nas je pa ginilo, ko smo videli, kako so preprosti delavci v tovarnah in na železnici prekinjevali svoje delo in nam klicali nasproti najprisrčnejše pozdrave in kako so nam priprosti kmetiči in priproste seljakinje na polju tudi povsod v pozdrav mahali s klobuki in robci. Videli smo in se prepričali, da je mej Čehi prešinila moč sokolske ideje najširše narodove plasti in da je resničen oni izrek, ki pravi: »Kdor Čeh, ta Sokol.« Čim bolj smo se bližali zlati, stostolpi Pravi, tem prisrčnejše in vnetejše je bilo pozdravljanje in krona vsemu je bil nad vse iskreni sprejem slovenskega sokolstva na kolodvoru Frana Josipa v Pragi. Prisrčne, iz dna ljubečih slovanskih src prihajajoče bratovske besede so se tu izpregovorile in nas tako ganile, da so nam zaigrale v očeh solze slovanskega navdušenja. Ko smo pa zapuščali kolodvor in stopili na ulico, morali smo pa korakati skozi živ zid k našemu sprejemu prihitelega prebivalstva matuške Prage in njenih hčera. In to s sokolsko idejo do mozga prešinjeno prebivalstvo ni paslo samo zvezdave radovednosti na svojih južnih bratih, temveč je z gromkimi »Na zdar«-klici, z mahanjem klobukov in robcev dajalo glasnega duška svojim notranjim čutilom. Od prisrčnega sprejema in navdušenega pozdravljanja smo bili vsi očarani in nehote nam je naše vzneseno razpoloženje kalila misel na mrzlo obnašanje naših Ljubljančanov ob sličnih prilikah ... Tako smo prikorakali do Jindřiške ulice, kjer nas je sprejela v varno zavetje Slovencem kot prenočišče odločena dekliška šola.
Dne 27. juiija zvečer me je popeljal moj prijatelj K. k »Trunečku« na Vinograde, kjer je »Vinogradski Hlahol« priredil svojim prijateljem iz Ljubljane mal, a tembolj prisrčen pozdravni večer, pri katerem se je izrekla marsikatera bratovska beseda, zabeljena po nebeškem petju naših čeških prijateljev pevcev, ki so se z radostnim srcem spominjali bele naše Ljubljane, ki so jo videli povodom petindvajsetletnice ljubljanskega pevskega društva »Slavec«.
Drugi dan (28. juiija) sem pa zjutraj na vse zgodaj odrinil na Letno, da si ogledam ogromno telovadišče in da občudujem borbo prvih sokolskih telovadcev za prvenstvo. Tu sem videl našega Vidmarja, našega Fuchsa in druge slovenske sokolske telovadce - imenitnike, kako so slovenskemu sokolstvu in sebi spletali oni lavorov venec, katerega so odnesli iz Prage. To naporno borbo je po velikanskih tribunah opazovalo na deset tisoč in desettisoče gledalcev in tekmovalce s priznalnim ploskanjem podžigalo v borbi. Tu sem videl tudi načelnika dr. Vanička, vrhovnoga generala slovanske sokolske armade in marsikatere druge može iz prvih sokolskih vrst. Oduševljen po tem, kar sem videl, sem skoro pozabil na kosilo in na ljubljansko mestno deputacijo, ki je imela popoldne dospeti k odkritju spomenika češkemu veleumu Františku Palackemu. Zavedajoč se svoje dolžnosti napram odposlanstvu naše bele Ljubljane odtrgal sem se le iz Letne in preko Šnela na Mali Strani, kjer se toči za žejne ljudi najboljše pizensko pivo v Pragi, pohitel na kolodvor Frana Josipa, da prisostvujem sprejemu odposlanstva naše bele Ljubljane, katero je le-tam pričakoval sam primator dr. K. Groš. Ko je naše odposlanstvo z malo zamudo prispelo na postajo in izstopilo, vršil se je nad vse prisrčen sprejem, ker je primator dr. Groš nazdravil beli Ljubljani in njeni deputaciji, naš markantni dr. Ivan Tavčar pa kot župan naše bele Ljubljane na kratko odgovarjal. Ko je naša mestna deputacija stopila pred kolodvor, je bila predmet najprisrčnejših ovacij od strani na tisoče in tisoče broječe množice.
Popoldne sem bil pa seveda zopet na telovadišču in le-tam vztrajal skoro do večera, ko sem moral oditi na sokolski pozdravni večer, katerega je na čast udeležnikom, šestega zleta »v obecnim domě« priredila »Češká obec sokolská«. Tu se je pred mojimi očaranimi očmi razvil pravi slovanski sokolski parlament. Govorili so namreč prvaki vseh slovanskih sokolskih zvez. Za nas Slovence je pa posebno srečno in navdušeno govoril podstarosta »Slov. sok. zveze« državni poslanec dr. Rybař. Ta slovanski sokolski parlament so pa počastili tudi zastopniki francoskega in angleškega naroda, Luksemburžani in Amerikanski Čehi in Slovaki, ki so vsi v vznešenih besedah nazdravljali vseslovanskemu sokolstvu in vzvišeni sokolski ideji. Že samo po sebi veličanstveno slavnost sta pa še povzdignila profesor Klička, ki je uvodom na velikanskih orgljah zaigral fantazijo iz Smetanovega »Vyšehrada« in sokolski pevski krožek, ki je pod skladateljem profesorjem Kličko, zapel na koncu Sladkov slavnostni zbor »Když o volnost vlast zápolí«. Ko je bil vspored končan, sem vzradoščen nad zmago našega Vidmarja šel malo pogledat na ljudsko slavnost na žofinskem otoku, ki je bil pa tako dubkom zatlačen s sokoli in drugim občinstvom, da sem se komaj skozi preril. Žofinski otok in njegova soseščina se je pa vsa žarila v najpestrejših barvah, ker je na tisoče in tisoče električnih žarnic po drevesih in drugod ustvarjalo pravo beneško noč na mogočni Vltavi. Ker sem pa moral drugi dan na olšansko pokopališče, moral sem skoro dati slovo temu nepopisnemu času.
Drugo jutro (29. julija) se je slovansko sokolstvo oddolžilo svojima ustanoviteljema dr. Miroslavu Tyršu in Jindřichu Fügnerju in pohitelo na olšansko pokopališče, da se v hvaležnosti pokloni tema velikima genijema. Ob grobu je imenom »Vseslovanske sokolske zveze« izpregovoril podstarosta; imenom »Zveze francoskih gimnastov« je pa v tako vznešenih besedah predsednik te zveze slavil oba ustanovitelja sokolstva dr. Tyrša in Fügnerja, da so francoskim gimnastom igrale solze v očeh. Mi Slovenci smo se ob grobu teh dveh velikih Čehov s hvaležnostjo spominjali svojega dr. Murnika, čegar zasluga je, da se je slovensko Sokolstvo povzdignilo na tako visoko stopinjo sokolske naobrazbe. Tem svojim srčnim čutilom smo dali tudi duška z besedami, da bodo, kakor danes romajo češke sokolske arnade k grobu dr. Tyrša in Fügnerja, enkrat romale slovenske sokolske vrste k grobu našega dr. Murnika. Od tu smo se slovenski Sokoli premaknili k grobu velikega prijatelja malega slovenskega naroda Jana Lego, kateremu je slovenski narod v znak svoje hvaležnosti za njegovo iskreno in neumorno delovanje na polju češko - slovenske vzajemnosti postavil skromni nagrobni spomenik. Tudi ob grobu Jana Lego se je izpregovorilo nekaj srčnih besedi.
Iz olšanskega pokopališča sem moral hiteti proti muzeju kraljestva češkega, kjer je v Panteonu priredila češka akademija znanosti in umetnosti v spomin Františku Palackemu slavnostno zborovanje, na katero so prihiteli prvi predstavitelji evropske znanosti, pred vsem seveda slovanski učenjaki. Poleg svetovnih učenjakov si videl tu zbrane najvišje državne, vojaške in cerkvene dostojanstvenike in cvet češkega plemstva. Po govorih zastopnikov raznih visokih sol začula se je tudi slovenska beseda, ko se je imenom »Matice Slovenske« njen predsednik dr. Ilešič v pesniško vznešenih besedah poklonil manom velikega Františka Palackega. Milo se je človeku storilo pri pogledu na zbrano učeno gospodo z imeni svetovnega slovesa, ker si moral nehote primerjati našo slovensko revščino z bogatstvom prosvetljenega češkega naroda ...
Popoldne sem seveda prebil zopet na telovadišču in le-tam občudoval nebeško telovadbo in prekrasne, nepopisne nastope. Obžalujem le, da nisem prav nič strokovno naobražen, da bi vam mogel popisati, kaj so vse očaranim gledalcem nudili češki in drugi telovadci. Poleg telovadcev moral sem pa tudi občudovati stotisoče gledalcev na tribunah in drugod, ki so kakor prikovani vztrajali na svojih mestih in pazno zasledovali posamezne nastope. Pogled na tribune je bil sploh posebno zanimiv. Dočim so bile tri tribune videti kakor prav gosto z marjeticami in drugimi živimi cvetlicami posuta livada, je bila pa sokolstvu pridržana četrta tribuna kakor z rdečim makom obsejana njiva. Posebnega občudovanja je bil vreden tudi vzorni red, ki je vladal pri nastopih in na celem obsežnem telovadišču. Ta red je v prvi vrsti zasluga vzorno discipliniranega sokolstva, v drugi vrsti, pa sokolskih rediteljev, ki so z neumorno vztrajnostjo in ljubeznjivostjo vzdržavali vse te nepregledne mase v disciplini in redu.
30. junij je bil določen za slavnostni sprevod. Ko sem zjutraj vstal, moral sem na svojo žalost opaziti, da lije curkoma dež. Vzlic temu sem odkorakal na naše zbirališče, kamor sem dospel popolnoma premočen. Žalostno smo gledali na oblačno nebo, ker ni hotel dež prav nič ponehati. Ko je po skoro enournem čakanju dež le nekoliko ponehal, razvrstili smo se v vrste in odkorakali na odmenjeni prostor v Kralj. Vinogradih. Ko je pa bog ugledal te neštevilne sokolske vrste, pomikajoče se iz vseh delov zlate Prage in predmestij proti kraljevskemu muzeju, začutil je v sebi sokolsko razpoloženje in sovražnim naglasu zaklical krepak: »Razhod!« Megle so se pokorne sokolskemu povelju razmaknile in dež je prenehal. V prijetnem hladu smo dospeli na določeno mesto in se razvrstili za slavnostni sprevod, na čegar čelo se je postavilo predsedstvo »Zveze slovanskega sokolstva«, za njim pa gostje, za temi nečeško sokolstvo, na koncu pa nepregledne čete češke sokolske armade, vsega skupaj gotovo nad 30.000 Sokolov. In ta sokolska vojska se je potem pomikala po Kralj. Vinogradih do muzeja Kralj. Češkega, od ondot na Vaclavské náměstí, Přikopy in tako dalje do Staroměstskega náměstí! Povsod, kjer se je pomikal sprevod, se je trlo na tisoče in tisoče občinstva, ki je z navdušenimi »Na zdar«-klici dajalo izraza svojemu navdušenju in ljubezni do sokolstva. Ljudstvo pa ni bilo samo na ulicah in cestah, po katerih je šel sprevod, temveč po vseh oknih in balkonih in celo na strehah. Vzlic sto — in stotisočim navdušenega gledalstva pa ni bilo nikjer kakega nemira in nereda, temveč na Staroměstské náměstí smo ves prostorni trg pred mestno hišo okupirali. Nato je povzel besedo brat dr. Scheiner kot starosta »Zveze slovanskega sokolstva« in v imenu celokupnega sokolstva pozdravil zlato matuško Prago, v katere imenu je odgovoril primator brat dr. Karel Groš. To veličastno slavlje se je končalo s prepevanjem češke himne »Kje dom je moj«. Sokolstvo je na to odkorakalo v istem vzornem redu, povabljenci so se pa zbrali v mestni hiši k malemu pogoščenju, katero jim je priredila »rada král. hlav. města Práhy«. Praga kot caput regni je vselej in vsikdar pokazala, da je najbolj slovanska in najbolj napredna slovanska prestolnica in tako tudi pri ti priliki. V slavnostni dvorani so se potem izpregovorile iskrene besede od strani francoskih in angleških gostov ter od strani zastopnikov ostalih slovanskih mest, v imenu naše bele Ljubljane od strani našega staroste dr. Tavčarja.
Popoldne sem občudoval na telovadišču veličastni nastop slovanskega sokolstva k prostim vajam. Nad 11.000 sokolskih telovadcev je prikorakalo na ogromni telovadni prostor in se razvrstilo na svoje prostore v pičlih 19 minutah. Ta razvoj je veličasten in nepopisen. Ko je pa stal vsak posamezni Sokol na svojem mestu, zaigrala je godba in na migljaj zastavice v rokah brata dr. Vanička je začela ta sokolska armada vzorno izvajati svoje proste vaje. Vtisk, ki sem ga dobil, občudujoč to sokolsko vojsko, je nepopisen: to se more samo gledati in občudovati. Odhod sokolske armade iz telovadnega prostora se je izvršil zopet v istem vzronem redu in z enako hitrostjo. Moškemu sokolstvu so pa sledile ženske Sokolice, ki so to pot nastopile v ogromnem številu do 7000 in s svojim vzornim nastopom in s preciznim izvajanjem prostih vaj žele najglasnejše priznanje. Pred in za temi prostimi vajami so pa telovadili gostje, nastopila sokolska konjenica itd. Omamljen od veličastnosti tega, kar sem videl na telovadišču, sem zapuščal po končani telovadbi telovadišče na Letni s ponosno zavestjo v svojem srcu, da dotlej, dokler se more Slovanstvo opirati na tako močno in tako vzorno disciplinirano sokolsko armado, za mrki pesimizem ni mesta v Slovanih!
Zvečer sem se udeležil častnega večera, katerega so češke dame na čelu Karla Scheinerova, Ana Novotna in druge v zvezi s »Slovanskim klubom« priredile v »Slovanski besedi« na Žofinskem otoku na čast gostom, došlim na šesti zlet vsesokolski in k odkritju spomenika historiografu Františku Palackemu. Tu sem videl prve češke dame, katerih možje igrajo v češkem narodu odlično vlogo v politiki, v znanosti itd., videl sem nadalje najodličnejše češke može in tudi zastopnike najvišjega plemstva v deželi n. pr. jur. dr. Bedřicha, kneza Schwarzenberga in druge. Vzlic ti visoki gospodi imel je pa prirejeni častni večer značaj intimne rodbinske slavnosti brez vsake napetosti, nepotrebnega razlikovanja stanov in šarž in brez — frakarije. Bratom Čehom moramo priznati, da so demokratičen narod par excelence in da tega nikjer in nikdar ne zataje. Z ozirom na ta ravnokar opisani značaj častnega večera bode pa ostal tudi vsem v nepozabnem spominu.
Drugi dan (1. julija 1912) vršilo se je ob navzočnosti najvišje državne, deželne in cerkvene gospode, vojaških dostojanstvenikov, zastopnikov slovanskih mest in vseučilišč, celokupnega sokolstva, vnanjih gostov in neštevilne množice slavnostno odkritje prekrasnega spomenika češkega veleuma Františka Palackega. Slavnostno odkritje se je vršilo seveda posebno svečano. Govoril je prvi dr. Lad Pinkas kot predsednik odbora za zgradbo spomenika in potem odkriti spomenik izročil v last praški občini, v katere imenu ga je v varstvo in last prevzel mestni župan dr. Karel Groš. Slavnostni govor je imel poslanec dr. Karel Kramář, ki je mestoma z jako ostrimi besedami očrtal življenje, delovanje in ideje Františka Palackega in njegov pomen za Čehe, Slovanstvo in Avstrijo. Po končanem slavnostnem govoru se je pa položilo ob spomenik neštevilo vencev; za Slovence sta položila venca ljubljanska mestna občina in »Slovenska sokolska zveza«. Pevsko društvo »Hlahol«, ki je slavnost otvorilo s posebnim slavnostnim zborom, je pa ob svršetku zapelo še Smetanovo »Věno«. Spomenik, ki je stal 525.000 K, je monumentalno delo, izvršeno po profesorju Stanislavu Suchardi in vsebinjuje v svojih skupinah krasno alegorično idejo: vzroki propadanja češkega naroda in njegovega vstajenja.
Popoldne sem na telovadišču občudoval od prilično 1300 Sokolov in Sokolic izvršeno predstavo »Maraton«, s katero se je sokolstvo, proslaveče svojo petdesetletnico, spominjalo Tyršovega helenstva. Predstava je bila nebeška in nepozabna.
V torek (2. julija) sem si ogledaval mesto in njegove znamenitosti. Seveda nisem pozabil Sokolske razstave, ki je bila nad vse zanimiva in nazorno nudila najnatančnejšo sliko razvoja češkega sokolstva od prvih poničnih početkov do sedanje visoke popolnosti. Tudi skromni Slovenci smo zastopani na ti razstavi, seveda svojim bornim in skromnim razmeram primerno le v skromnem obsegu; vender je naša razstava, če tudi skromna, vender strogo sokolska in nikakor ne kaže samo fotografičnih slik o slavnostnih sprejemih, kakor neki drugi nečeški oddelek te razstave. Vsak posetnik te sokolske razstave odnesel je pa iz nje vtisk, da je videl na nji žive dokaze petdesetletnega neumornega in vstrajnega, a tudi z najlepšimi sadovi blagoslovljenega sokolskega dela. V interesu povzdige in utrjenja sokolske misli pri nas bi bilo iskreno želeti, če bi se moglo doseči, da bi se praška sokolska razstava prenesla za nekaj časa v našo belo Ljubljano in bi me srčno veselilo, če bi ta moj nasvet našel razumevanja pri odločilnih činiteljih, ki naj bi to misel uvaževali za bodoči slovenski sokolski zlet, ki se bode vršil bodoče leto.
Večer sem pa preživel na povabilo svojega prijatelja K. v najlepši češkoslovenski intimni prijateljski družbi v »Bašci« na Kralj. Vinogradih, kjer so nam člani »Vinogradskega Hlahola« in njihovi priiatelji priredili prijateljski sestanek, na katerem smo obnovili in utrdili one srčne vezi češkoslovenske vzajemnosti, od katere moramo imeti dobiček edino le mi Slovenci. Bodi tu vsem češkim prijateljem in bratom izrečena najiskrenejša zahvala za vse nepozabne urice, ki smo jih Slovenci preživeli v njihovi preprijetni družbi in v pestrem krožku njihovih ljubeznivih čeških dam.
Zadnji dan (3. julija) svojega bivanja v Pragi sem pa porabil za ogledovanje mesta in okolice in za nakupovanje malih spominov za svojo ljubo Buco in svoje štiri Bucke. Seveda kot sin »našega dobrega in vernega ljudstva« nisem pozabil pohiteti na divni Hradčin in si tam ogledati »metropolitní chram sv. Vita«. Notranjost le-te impozantne stavbe nudi gledalcu nebroj zanimivosti raz umetniško in zgodovinsko stališče. Ne sme se pa pozabiti tudi na slovito cerkveno zakladnico nad zakristijo, ki je pristopna proti plačilu vstopnine 1 K in običajnega bakšiča. Tu bodeš poleg raznih zgodovinskih znamenitosti (meča kralja Štefana itd.) videl tudi neštevilo najraznovrstnejših relikvij, ki te živo spominjajo na temni srednji vek. Da vidiš tam les od križa, na katerem je vzdihnil naš spasitelj, da ti pokažejo trn iz njegove trnjeve krone in žebelj, s katerim je bil pribit na križ, je samo naravno. Največja in najnovejša pridobitev med relikvijami so pa še le leta 1911, to je lansko leto »najdene« kosti in glava sv. Vaclava, ki nam jih je s posebnim ponosom pokazal cicerone iz vrst cerkovnikov, ne da bi mogel pri tem prikriti neke posebne vrste usmeva okrog svojih tolstih ust. Kakor želim, da bi se sokolska razstava prenesla v Ljubljano, ravno tako bi pa nasprotoval, da bi se »razstava« v cerkveni zakladnici nad zakristijo v cerkvi sv. Vita preselila kdaj semkaj, ker za nas skromne Slovence za enkrat popolnoma zadostuje ona lurška voda, ki jo prodaja sloviti Luka Smolnikar.
S tem bi lahko končal. Vendar se mi pa zdi vredno in potrebno, da z ozirom na slovenski sokolski zlet leta 1913 tu javno pribijem, kako solidne so bile vzlic največjemu navalu cene v praških gostilnah ob priliki sokolskih slavnosti in kako tudi izvoščki niso pretiravali cen. Da vidite, kakšen naval je bil tedaj v Pragi, naj navedem samo dva vzgleda. Restavracija v »Reprezentančnem domu « se je za slavnostne dni preskrbela samo s 4000 gosmi in v znani plzenski restavraciji »Chodiěra« je v nedeljo dne 30. junija obedovalo 3000 gostov. To so številke, ki govore same za se.
Seveda pa ne smem prikriti tudi neke neprijetnosti, s katero so združeni vsi taki zleti. V mislih imam pisanje razglednic. Danes je že tako; če greš kam iz doma, ne vošči ti nihče več srečne poti, ampak vsakdo se poslovi od tebe z besedami: Pa mi pošlji kakšno razglednico. Če takih želja ne upoštevaš, je takoj najhujša zamera. Jaz sem imel pa v tem oziru še posebno smolo, ker sem nepremišljeno obljubil svojim štirim Buckom vsaki dan à po pet razglednic. Da ne bi imel doma strašne zamere, moral sem svojo obljubo izpolniti. V ti svoji zadregi si nisem mogel pomagati drugače, nego da sem najel nekega vseučiliščnika, ki mi je proti dnevni odškodnini 10 K in ob popolni oskrbi pisal vsak dan po 25 razglednic na mojo Buco in moje štiri Bucke in še povrhu po 20 na dan na razne moje prijatelje in znance. Odkrito vam povem, da je mladi moj prijatelj svojo plačo v denarju in v natori pošteno zaslužil, čeprav na razglednice ni nič drugega pisal nego: »Nebeško, nepopisno. Vse drugo ustmeno. Sokolski »Na zdar!« ...
Globoko si je oddahnil gospod Bucek, ko je končal svoje pripovedovanje, za katero smo se mu prav navdušeno zahvalili. Le Zdravko Hitropis, ki je imel na gospoda Bucka piko radi prominulega pevskega društva »Ljubljanski Golovec«, ga je hotel malo vščipniti in spraviti v zadrego s tem, da ga je vprašal, kakšne so Čehinje, če so kaj lepe in prijazne.
Gospod Bucek je pa takoj zapazil konjsko kopito v Hitropisovih vprašanjih in ker ga je imel že delj časa na sumu, da objavlja on v »Slovenskem Narodu« one njegove dogodivščine, katere je skrbno prikrival svoji ljubi Buci, mu je z izredno prisotnostjo svojega duha prijazno svetoval, da naj se kar odpravi v Prago in si jih tam sam ogleda. Ta modri nasvet je izzval pri nas bučno pritrjevanje, pri Hitropisu pa celourno molčečnost.