Gospod Bucek kot vodnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Bucek kot vodnik.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/205 (1912), 1–3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Stoji, stoji, Iblanca,
Iblanca dolga vas.

Narodna pesem.

Po naslovu sodeči, se ne smete ustrašiti in z ozirom na sedanje planinsko navdušene čase, ko vsaki hip zleze kak minister na naš sivi Triglav, morda celo misliti, da bodete morali spremljati gospoda Bucka kot gorskega vodnika na vratolomnih turah na zavratno Škrlatico, nebotični Razor, ali severno steno našega Triglava. Če ste pa kaj takega pričakovali, ste se pa pošteno urezali, ker je gospod Bucek, dasi je zvest član »Slovenskega planinskega društva«, čegar lepi znak nosi vedno za klobukom, do sedaj gojil planinstvo le na ljubljanskem Gradu, Rožniku in dvakrat na Šmarni gori. Torej z gorskim vodnikom ste se urezali. Ravnotako ste se pa tudi urezali, če ste mislili, da je gospod Bucek stopil med tem na čelo kake ljubljanske Marijine družbe in da bo kot vodnik te družbe vam popisoval svoje velezanimive doživljaje. Stvar je popolnoma drugačna.

Gospod Bucek je po vsi Ljubljani dobro poznan kot prava ljubljanska korenina in veljak. Gospoda Bucka pa poznajo tudi izven Ljubljane širom naše slovenske domovine in še celo na Hrvaškem ima svoje znance. Če ima pa Ljubljančan znance izven Ljubljane, se mu pa večkrat zgodi, da ga kateri obišče in morda še celo tak znanec, ki še ni videl naše bele Ljubljane. Seveda je tedaj mesto — in rodoljubna dolžnost vsakega Ljubljančana, da došlecu natančno razkaže vse ljubljanske zanimivosti. Saj to ni tako naporno delo, ker se lahko opravi v par urah peš, malo bolj zamudno je pa seveda z našimi izvoščeki.

Med svoje najboljše hrvaške znance je pa štel gospod Bucek osebno sicer še neznanega mu Petra Gavrilovića, trgovca z žitom v staroslavnem Sisku, ker je bil ž njim že dobrih dvajset let v trajni kupčijski zvezi in ker sta si ob novem letu in ob vseh večjih praznikih pismeno želela vse najboljše. Povabila sta se že stokrat drug drugega na obisk, ne da bi doslej še prišlo do uresničenja teh medsebojnih povabil. Letos je pa dobil neko dopoldne gospod Bucek od svojega prijatelja Gavrilovića pismo in popoldne sočasno s tem pismom oddani brzojav, da pride drugi dan s poštnim vlakom Gavrilović obiskat gospoda Bucka in da bo kot spoznavalni znak pri izstopu iz vlaka imel v rokah »malu bocu pristnog hrvatskog vina«. Ta odlični spoznavalni znak je bil gospodu Bucku na eni strani zagotovilo, da njegov hrvaški znanec ne more biti napačen človek, na drugi strani pa povod, da je svoji ljubi Buci naročil za drugi dan gosposko kosilo, svojim štirim Buckom pa pridigal celo uro, kakšni mestni otroci iz boljših hiš ne smejo biti. Tako je bilo vse prav ukrenjeno za dostojen sprejem Petra Gavrilovića.

Med tem, ko se je v hiši gospoda Bucka kuhalo, cvrlo in peklo, stopal je on jaderno po Kolodvorski ulici, da sprejme dostojno svojega hrvaškega prijatelja, ki je imel dospeti v Ljubljano s poštnim vlakom ob ¾ na 1. uro. Ob prihodu poštnega vlaka je napenjal gospod Bucek svoje oči in med izstopivšimi potniki iskal človeka, ki bi imel v rokah zgoraj omenjeni spoznavalni znak. Koncem šele se je bolj izvalil, kot izstopil iz železniškega voza srednjevelik, a tembolj obilen potnik, ki se je, držeč v rokah sodček z okoli 35 litri ogledaval pozorno na vse strani. Ko ga gospod Bucek ozre, mu šine v glavo misel: »Ta, ali nihče drugi!« in tik njega glasno zavpije: »Gospod Peter Gavrilović.« Na ta klic se ročno obrne Gavrilović; dva vprašajoča pogleda in že sta si bila »v bratskem zagrljaju Slovenec i Hrvat«, med njima je pa delal najlepšo vez sodček s 35 litri. Pred kolodvorom sta skočila v izvoščka in se povedla na dom gospoda Bucka.

Tukai ju je čakalo opulentno kosilo, umotvor naše gospe Buce, ki je, obdana od svojih štirih Buckov, pričakovala milega gosta ob vhodu v najboljšo sobo. Ne bom vam popisoval presrčnega sprejema, niti sprejemu sledečega opulentnega kosila, katerega sta gospod Bucek in Gavrilović zalila z marsikatero kapljico iz Gavrilovićevega sodčka, ko sta pila bratovščino, le toliko naj izdam, da je kosilo trajalo drobni dve uri in da bi bilo trajalo še dalj, ako ne bi bila gospa Buca večkrat in zelo razločno opozorila svojega življenja slabšo polovico, da si bo mili gost gotovo želel ogledati lepo ljubljansko mesto in da je ob pol osmih večerja.

Gopa Buca je govorila zelo odločno in razločno, da je bilo gospoda Bucka malo sram pred Gavrilovićem, ko sta odhajala iz doma na ogledovanje bele Ljubljane. Gavrilović je opazil to zadrego gospoda Bucka in ga pristno hrvaško skušal tolažiti, rekoč: »Žensko čeljade je djavo! Dok je ne povučeš k žrtveniku, ona te gleda ko svoga spasitelja, ko angjela čuvara, a ti počneš griskati i griskati udicu, dok je nijesi i progutnuo jadan! Vrag si ga neka!« 

Iz teh modrih besedi je gospod Bucek posnel, da je tudi prijatelj Gavrilović oženjen in kot razumen človek tudi takoj vprašal Gavrilovića po zdravju in občutkih njegove milostljive. Tako sta v prijaznem razgovoru dospela do Komenskega ulice. Sredi te ulice ustavi Gavrilović gospoda Bucka in kazaje na novo zgradbo, vpraša, kdo je zgradil to »grčko svetište«?

»To je vila slavnega primarija dr. D., katerega pa njegov oddelek navadno leta in leta ne vidi, ker skoro vedno na deželne stroške izpopolnuje svoje znanje izven Avstrije. Pa je danes tudi sila učen gospod, da malo takih. Kdo bi bil — razun njega seveda — prišel n. pr. na nenavadno misel, napraviti v kleti svojega grškega templja solnčne kopeli. Iz tega vidiš, dragi kume, kako napredni smo Ljubljančani!«

Gavrilović je nekoliko z glavo zmajal, a sledil verno svojemu tovarišu, ko sta stopala po Dalmatinovi in Miklošičevi cesti — he — tam ga je zanimala posebno lepa frančiškanska cerkev in ni si mogel kaj, da ne bi pohvalil Ljubljančanov, kako lepe cerkve imajo.

»Res, lepe cerkve imamo — samo malo preveč jih je že. Sedaj pa zidajo še novo, tako da bo v Ljubljani kmalu vsaka druga zgradba cerkev in vsaki tretji človek duhovnik, redovnik ali pa redovnica. Ne vem, kdo bo delal, da bodo mogli vsi ti krepki možje in krepke ženske, živeti lepo v brezdelju.« 

»Svećenik je svećenik!« pritrdi Gavrilović po hrvaško gospodu Bucku. »Svet i častan gospodin, a svuda za njim i pred njim raste bijeli kruh, dok on kano i ptice nebeške ne treba ni orati, ni kopati!«

Ob pogledu na frančiškanski cerkvi priklopljeno ogromno poslopje, je Gavrilović hitro uganil, da mora biti to samostan in je vprašal gospoda Bucka, koliko redovnikov šteje to ogromno poslopje.

»Ne vem,« odvrne gospod Bucek. »V normalnih časih jih bo notri kakih 40 do 50 patrov in fratrov. Kadar pa nastopijo bojni časi, namreč volitve, se pa razmnože kakor zajci in takrat jih je notri gotovo do 300 mož, ki se vsi kakor en mož prikažejo na volišče in »v svetem boju za sveto cerkev in sveto vero« oddajo svoje glasove za kakega takega luterana, ki je šele pred enim ali dvema letoma odpadel od svete katoliške vere.«

Ko sta krenila po Prešernovi ulici, so Gavriloviću posebno ugajale male prodajalnice nasproti »Mestni hranilnici ljubljanski«. Ko je pa za njimi ogledal velike nove stavbe, se je čudil Ljubljančanom, da grade ob prometni ulici male kolibice, za njimi pa velike zgradbe in je vprašal gospoda Bucka, čigave so zadaj stoječe zgradbe.

»Pst,« odvrne gospod Bacek zvedavemu Gavriloviću. »O teh novih zgradbah se v Ljubljani ne sme nič govoriti, da ne izve zanje ljubljanski mestni magistrat. Brez vednosti in dovoljenja mestnega magistrata ljubljanskega so namreč frančiškanski patri zazidali že skoro ves svoj vrt in to v zadnjih letih. Veš, dragi kume, v Ljubljani so vedno sitnosti, če si človek — hoče zgraditi kako novo hišo. Povodom zgradbe imaš na vratu komisijo na komisijo, ki ti pregleda vsako opeko in premeri vsako stenico, če je dovolj široka, ali ne. Potem ti pa vso to stvar obesijo na nos še davčni oblasti. Vidiš, vsemu temu so se pa izognili iznajdljivi patri ter magistratu prihranili pisarije, sebi pa druge sitnosti, tako da je obema pomagano. Danes se pa ne izplača več, da bi kdo vlačil take stare stvari na dan.« 

Ko sta prispela na križišče pred pošto, začudil se je Gavrilović, da najde na tako prometnem kraju nezazidan tako velik prostor in vprašal gospoda Bucka, zakaj se ta prostor ne zazida.

»To je pa naša ljubljanska posebnost, « pojasni Gavriloviću stvar gospod Bucek. »Tu je stalo nekdaj vojaško skladišče, katero se je sedaj preneslo na periferijo naše bele Ljubljane. V zameno za novo zgradbo, katero je moralo ljubljansko mesto zgraditi na svoje stroške, dobilo je mesto ta svet. Kupcev je bilo začetkom dovolj. Ko so pa nekateri napravili ponudbe, našla sta se pa med Ljubijančani dva človeka, ki sta vložila zoper nameravano prodajo pritožbo, s katero sta samo to dosegla, da se je stvar zavlekla in da so se kupci oplašili — ljubljansko mesto je pa samo na obrestih izgubilo več desttisoč kron.« 

Na nadaljno vprašanje Petra Gavrilovića, kdo sta ta dva Ljubljančana in če jih niso že obesili na prvo laterno, moral je pa gospod Bucek priznati, da še živita in da sta oba danes celo člana — občinskega sveta, kar je tudi odlična posebnost ljubljanskega mesta.

To pojasnilo je tako presenetilo Petra Gavrilovića, da je izjavil, da bi kaj takega ne bilo mogoče niti sedaj na Hrvaškem, kjer se vendar marsikaj takega dogodi, kar vzbuja pozornost po vsem kulturnem svetu.

Ko sta prišla skozi Šelenburgovo ulico v Zvezdo, obstalo je Gavrilićevo oko takoj na ponosni nunski cerkvi in ogromnih poslopjih okrog nje, vsled česar je vprašal gospoda Bucka, če je morda to stolna cerkev in knezoškofijska palača.

»Ne, to je pa uršulinska cerkev in poslopja okrog cerkve pripadajo uršulinskemu samostanu, čegar last je tudi ogromni vrt za cerkvijo in za poslopji. To je najbogatejši samostan ljubljanski, ker si uršulinke s svojim internatom in s svojimi šolami zaslužijo na leto naravnost ogromne svote, ki pa na veliko nevoljo našega cerkvenega kneza romajo iz dežele, namesto v njegovo, vedno prazno blagajnico. Zato se tudi govori po mestu, da se naš cerkveni knez in uršulinke nič kaj dobro ne razumejo.«

Na vprašanje Petra Gavrilovića čegava je palača ob vogalu Vegove in Gosposke ulice, pojasnil je gospod Bucek, da je ta palača deželni dvorec, last najvišje gospode v deželi kranjski, in da se tu odloča usoda deželnih davkoplačevalcev. Povedal mu je nadalje tudi vse one skrivnosti te palače, katere je zvedel pred nedavnim časom od nadzornika Janeza Koritarja.

To je dalo Petru Gavriloviću povod za pripombo: »Zemaljska gospoda — jesu zemaljska gospoda! Oni su bog — oni su zakon! Oni su sud — oni su apelacija! Oni su pravica — puh! Pravica? — Oni su krivica! ...«

Končal je pa svoje modrovanje s prijaznim pregovorom: »Tko će sa poima u svatove, valja mu znati preko plotova skakati!«, kar naj bi si zapomnili posebno oni možje narodno-napredne stranke, ki pohajajo to ponosno palačo kot poslanci in naj bi se nikdar več ne dali vjeti še bolj sirenskim glasom klerikalnih kolovodij.

Ko sta prikorakala po Gosposki ulici do nekdanjega poslopja deželne vlade, zanimal je Gavrilovića posebno s protjem, jelšami in drugim drevjem tako lepo obraščeni obcestni zid za tem poslopjem, vsled česar je vprašal gospoda Bucka, če se le-ta obraščeni obcestni zid morda iz kakih zgodovinskih razlogov vzdržuje v tem naravnem in za prestolno mesto gotovo idiličnem stanju.

»A ti misliš to grdo podrtijo?« odgovoril je gospod Bucek. »To je lastnina našega deželnega odbora, ki nedvomno misli, da je ta razdrapani zid posebna krasota in zanimavost našega mesta— in menda tudi — živa slika njegovega dobrega gospodarstva. Da bi bila to krasota, si pač ne bode nihče upal trditi; da je pa to posebna zanimivost, če se sredi lepega mesta najde tako nečedno podrtijo, bode pa takoj pripoznal vsak tujec, katerega privede slučaj v ta del mesta. Najboljše pri tem je pač to, da je ta grda lastnina onega deželnega odbora, ki je v svoji današnji sestavi baje vzor pridnosti, delavnosti in brige za občni blagor. Seveda ako mora deželni odbor imeti svoje oči vedno pozorno obrnjene na najbolj zakotne vasice naše obsežne dežele, potem je naravno, da teh razvalin v sredi prestolne Ljubljane ne more videti. Sicer ima pa baje Kmetijska družba, odkar imajo pri nji odločilno besedo taki kmetje, kakoršen je naš deželni mlinar, za temi razvalinami svojo vzorno kmetijo, vsaj visokozrasli fižol, dobro poganjači krompir in drugo sočivje, ki rasejo za to razdrapano podrtijo, kažejo na upravičenost te govorice.« 

Peter Gavrilović je zopet majal z glavo, ko je slišal ta pojasnila in ni nehal prej majati, dokler se ni skoro z glavo zaletel ob križevniško cerkev. »Že zopet cerkev in menda tudi samostan,« obrnil se je vprašaje proti gospodu Bucku. Ko mu je ta to potrdil, začel je Gavrilović še bolj majati s svojo glavo.

Nato sta odšla po starodavni križevniški ulici čez Sv. Jakoba most na Stari trg in od tod po Mestnem trgu. Tu je Gavriloviću prav ugajala živahnost, ki je vsepovsod vladala, kakor tudi lične prodajalne in končno ponosne hiše. Ko sta pa dospela »Pred škofijo«, so pa Gavrilovića zbodle v oči one zelo zamazane hiše, ki jih vidimo na nasprotni strani stolne cerkve, in zato je vprašal gospoda Bucka, če to ni »staro mesto«?

»Ne,« odvrne mu gospod Bucek. »To je takozvani »korarski ring« in vse hiše na ti strani so lastnina ljubljanskih kanonikov. Lepe res niso te hiše na zunaj in morebiti tudi že petdeset let nepobeljene, vendar pa stanujejo v njih visoki in mogočni gospodje, ki imajo na svojih ramenih vse druge skrbi in se torej ne morejo brigati za take malenkosti. Isto pa velja tudi za knezoškofijsko palačo, ki tudi že leta in leta kriči po zidarjih, a doslej še vedno zaman.« 

Ko sta dospela na Poljane, je pa Gavrilovića jako presenetilo, da imajo najlepše stavbe na Poljanah vse naslove na — »um«, vsled česar se je obrnil na gospoda Bučka za pojasnilo.

»Prva hiša je Aloisianum, knezoškofijski zavod za srednješolce, zadaj je zavod sv. Marte, za njim ravno sedaj radi svoje polomije tako pogosto imenovani »Ljudski dum«, tam dalje je Josephinum, dalje jezuitski samostan, zopet tam Lichtenthurnov zavod, tam zopet Marianum in vse to je bila enkrat last ponosnih Poljancev, danes je pa last mrtve roke. Ne bode dolgo, ko bode na Poljanah prešla zadnja hišica iz posvetnih rok v last mrtve roke.« 

Peter Gavrilović je majal vedno bolj s svojo glavo in je molče korakal za gospodom Buckom čez most pri Sv. Petru. Ko je ugledal cerkev sv. Petra, ni omenil nič drugega, nego »zopet cerkev!« Ko sta pa korakala po Hrvatskem trgu in prišedši na trg Tabor, ugledala cerkev Jezusovega Srca in za njo samostan, je pa Gavrilović kar onemel. Krenila sta nato po starodnavni Kravji dolini nazaj v mesto. Ko je pa moral gospod Bucek na Gavrilovićevo vprašanje, čegave so hiše ob njiju desni strani, zopet priznati, da so lastnina mrtve roke, bilo je pa Gavriloviću vsega dovolj in je temu svojemu razpoloženju dal tudi glasnega duška v hrvaškem jeziku, kar bodemo pa radi preizvirnih in preostrih hvaških izrazov rajše povedali po slovensko.

»Dragi moj prijatelj Bucek,« dejal je Peter Gavrilović. »Dosti imam tvoje prelepe Ljubljane in dovoli mi, da skušam vjeti prvi vlak, da me popelje stran. Če te vprašam, čegava je ta hiša, mi odgovoriš: tega ali onega duhovnika, duhovnega zavoda ali reda; če te vprašam, čegav je ta vrt, mi odgovarjaš enako. Rad bi samo vedel, ako se najde danes v vaši beli Ljubljani še kak košček sveta, ki ni lastnina mrtve roke. Težko, da bi se našel! Radi tega bodem pa gledal, da jo pravočasno odkurim, da še jaz ne zapadem mrtvi roki. Tebi in tvojim rojakom, dragi kume, pa svetujem, da prekrstite svojo belo Ljubljano v »črno Ljubljano« ali pa v »Sveto mesto«, ker poslednja imena veliko bolj zasluži kot prvo. To je moje mnenje in sedaj mi pokaži najbližjo pot do kolodvora, da otresem raz svoje čevlje sveti prah vašega »Svetega mesta«.

Tako je modrovral Peter Gavrilović in svoje modrovanje solil s pristnimi hrvaškimi kletvicami.

Hočeš, nočeš, moral se je gospod Bucek vdati odločni zahtevi svojega hrvaškega znanca in ga mimo starega paromlina, ki je danes tudi last mrtve roke, spremiti na južni kolodvor.

Tako se je obisk Petra Gavrilovića, ki je menil ostati najmanj za en teden v naši beli Ljubljani, radi posebnih ljubljanskih razmer skrčil na pičlih šest ur. Morebiti ne bode škodovalo Ljubljančanom, če bodo o teh posebnih razmerah ljubljanskega mesta in o vzrokih, ki so povzročili te posebne razmere, začeli nekoliko razmisliti in potem ta razmišljevanja koristno uporabljati tedaj, kadar jim bode zopet stopiti z glasovnico v roki na volišče in ko jim bode neka stranka, kateri je pri srcu le blagor mrtve roke, obečala za njihove glasove zlate gradove in še marsikaj drugega.

Če se bode to zgodilo, potem bode pa pisec te črtice hvaležen Petru Gavriloviću, da je obiskal svojega prijatelja gospoda Bucka, čeprav je iz zgoraj navedenih razlogov mogel v naši Ljubljani vzdržati samo par ur.

V to pa bog pomozi!