Gospod Bucek in kamniška železnica
| Gospod Bucek in kamniška železnica. Spomini na nedeljsko nesrečo. Alojzij Kokalj |
Spisal Luigi Calco.
| |||||||||||||
Vsaj poznate vsi gospoda Bucka, rodoljubnega ljubljanskega meščana stare korenine in njegovo okroglo gospo Buco, o kateri govore hudobni jeziki, da nosi ona pri hiši hlače. Pa nočem nič slabega reči o nji, ker je žena mojega prijatelja, ki odrine za marsikateri literček, kadar bole njegovo boljšo polovico zobje in če ostane potem doma.
Ker vem, da vsi poznate ta zakonski par, naj vam kar povem, da smo se po dolgotrajnih razgovorih odločili, da poletimo v nedeljo 28. julija 1912 v naš prelepi Kamnik in odtod dalje k izviru kamniške Bistrice.
Domenjeno, storjeno.
Preteklo nedeljo (28. julija 1912) smo se torej ob 7. sešli na državnem kolodvoru gospod Bucek, gospa Buca s štirimi zakonskimi otroci v starosti od 5 do 15 let, moja malenkost in neka moja prava sestrična, ki služi v odlični ljubljanski gostilni za plačilno natakarico — zelo naobraženo dekle, ki je že stregla našim prvim literarnim zvezdam. Gospod Bucek je bil opravljen kot pravi planinec — na glavi znani štajerski klobuk z zelenim trakom in za trakom ogromen nakit iz kozje dlake, hlače do kolen, zelene dokolenke in rumene nove čevlje, v rokah pa 2 in pol metra dolgo planinsko palico, na hrbtu pa ogromen nahrbtnik z ogromno vsebino najkoristnejših planinskih potrebščin t. j. 6 litrov pristnega cvička iz Gadove peči, 5 ocvrtih piščancev itd. S pravim ponosom je zrla gospa Buca sedaj na svojega moža korenjaka, sedaj pa na svoje lepe čevljičke z 1 dcm visokimi petami. Ko smo se prijazno pozdravili in ko sem predstavil svojo pravo sestrično gospe Buci, ki se je na prvi hip nekoliko namrdnila moji sestrični, na poslednje prijazne besede »klanjam se milostljiva gospa« pa postala takoj prijaznejša, smo se vsedli v napolnjeni vlak in odrdrali počasi proti Posavju.
Na vožnji do Kamnika se nam ni nič posebnega pripetilo. Le rodbina gospoda Bucka je mej Trzinom in Jaršami uničila dva ocvrta piščanca in izpraznila dva litra vina, Buckov devetletni Stanko je pa svojo belo obleko popolnoma zamazal, ker je hodil sedet na sprevodnikov sedež.
Brez večje nesreče smo dospeli torej v Kamnik, kjer se je vsulo iz železniških vozov na stotine planincev in izletnikov iz bele Ljubljane. Počasi smo se ukrcavali iz voza in jo mahnili proti izhodu; še predno smo pa dospeli do izhoda., je pa naenkrat milo vzdihnila petnajstletna Fini »Oh mama, pompadurko sem pozabila v vozu.« Vsi smo se morali zopet obrniti in počakati na Finico, da je poiskala svojo pompadurko. Ko smo pa prišli pred kolodvor, so razun enega odšli že vsi vozniki. K temu stopi gospod Bucek in ga vpraša, če je še prost in če bi peljal do Stahovice. Voznik je odvrnil, da je pripravljen za to. Ko se pa mej tem prikaže v vsi svoji obilnosti pri izhodu gosp Buca, obdana od svojih štirih angeljčkov in ko pokliče gospoda Bucka, je pa voznik vstrepetal in ves v strahu vprašal gospoda Bucka, če se bodo gospa tudi peljali. Ko je gospod Bucek odvrnil »Seveda«, je pa voznik meni nič tebi nič udaril po svojem kljusetu in že nam izginil v onem nepredirnem prahu, ki je neka odlična posebnost dovozne ceste do postaje kamniške.
Udati smo se morali v svojo usodo in jo krevsati peš proti Kamniku in naprej. Prišli pa nismo posebno daleč, ker je začel gospoda Bucka tiščati še vedno obilni nahrbtnik. Ustavili smo se torej pri Trpincu na Sutni, kler so imeli ravno sveže skuhan goljaž. Da ne bi bilo zamere pri Trpincu in lakote na potu v kamniško Bistrico, pojedla je Buckova rodbina osem guljažev in jih tudi primerno zalila s penečim pivom. Okrepčani smo se potem podali na nadaljno pot. Skozi Kamnik smo prišli prav srečno, samo Stanko se nam je izgubil za pol ure, pa smo ga končno le srečno našli, samo malo moker je bil, ker je padel v vodo.
Tako nekako ob pol enajste ure smo pa vender srečno zapustili kamniško obzidje in začeli počasi jadrati za zidom praharne proti prijaznim Stranjam. Srečno smo dospeli tudi do konca praharne, kjer smo se pa na odločno zahtevo gospe Buce, kateri so veliko preveliki čevljički delali sitnosti, morali nekoliko odpočiti. Gospod Bucek, katerega je nahrbtnik tako grel, da je bil v obrazu rdeč kot kuhan rak, je svoji boljši polovici takoj galantno pritrdil, vrgel nahrbtnik raz svoj hrbet, ga odprl in začel takoj deliti njegovo dobro vsebino mej častite člane svoje rodbine, ne da bi pri tem pozabil naše. Izginila sta zopet dva piščanca, zalita z drugima dvema litroma. Malo pred 12. uro smo se vzdignili in nadaljevali svojo pot v kamniško Bistrico.
Ker sem se na železnici nadebudnim potomcem gospoda Bucka zlagal, da sem bil že večkrat v kamniški Bistrici, so me cel čas nadlegovali z vprašanjem, če bomo kmalu tam. Ko so ogledali prijazno cerkvico v Stranjah, so me brzo obkolili z vprašanjem, če je to že kamniška Bistrica. Da se izognem blamaži, sem moral prvi laži dodati novo, češ da mi je pred tednom priletel na železnici košček premoga v oba očesa in da od tedaj tako daleč ne vidim.
Ko smo pa v žgočem solncu vender dospeli do Stranj, je bil pa upor že splošen. Pod prijazno cekvico tik mostu smo se morali znova utaboriti; Buckova rodbina je pa pri ti priliki do dna izpraznila nahrbtnik gospoda Bucka. Mej tem je pa ura postala skoro dve.
Komaj smo vstali, da nadaljujemo svojo naporno potovanje v kamniško Bistrico, so se pa Buckovi nadepolni potomci naenkrat spomnili, da še niso nič kosili, čeprav je že 2 ura ter začeli gospoda Bucka in gospo Buco milo prositi, če ne bo nič kosila. Mile prošnje so omehčale srce gospodu Bucku in gospej Buci, ki je prvega kmeta, katerega smo srečali na drugi strani mostu, vprašala, če ni tukaj blizu nobene take hiše, kjer bog roko ven moli in kjer bi se dobil mal prigrizek. Kmetič je imel usmiljenje z nami in nas povedel v prijazno gostilnico v Stahovici čez most na levem bregu mimo tekoče vode.
Številna rodbina gospoda Bucka je bila s to gostilno prav zadovoljna. Dobili so prav dobro juho z ulitniki (7 porcij), prav slastno goveje meso (8 porcij), tri pečene racke in dve pečeni kokoši s sladko in kislo salato, cvrtje itd. Gospod Bucek so se pa tudi o pivu izrazili pohvalno, vino jih je pa naravnost navdušilo. Ko so tako privezali dušo k telesu, ki je danes vse zavžito tudi pošteno zaslužilo, so potem, ko so naročili kavo, milostno dovolili svojim otrokom, da se smejo malo okrog pozabavati, na kar so se vsi trije mlajši takoj razpršili, gospica Fini je pa izvlekla iz svoje pompadurke debelo knjigo, se prisedla na oddaljeno klop in se utopila v svojo knjigo.
Ko smo tako ostali pri mizi samo mi štirje, je pa gospa Buca nasvetovala, da bi si, ker je še le pol štirih ura, čas in prebavo malo krajšali s tem, da poskusimo svojo srečo v igri. Svoj nasvet je pa podprla takoj s tem, da je iz moževega desnega žepa izvlekla karte. Gospod Bucek in jaz sva z veseljem sprejela predlog gospe Buce, le moja prava sestrična se je obotavljala, češ da ne pozna prav nobene karte. Ko smo ji pa obljubili, da jo bomo že naučili, se je pa udala in tako smo jo začeli tolči. Naučila se je pa prav hitro in tako dobro, da nas je ubrala za celih 12 svitlih kronic, kar bi gotovo gospo Buco hudo ujezilo, če bi jih ona ne bila odnesla petnajst. Koliko časa smo igrali, prav dobro ne vem, vem pa, da bi bili igrali še naprej, če bi nas ne vzdramil strašan vrišč Buckove nadebudne mladine. Stanko je namreč zopet padel v vodo, iz katere ga je do kože mokrega potegnil prijazni gostilničar. Ta nezgoda in pa bojazen, da bi se sreča ne obrnila, napotila je gospo Buco do kategorične izjave, da gremo naprej. Ko nas pa prijazni gostilničar vpraša, kam še mislimo in ko mu odvrnemo, da v kamniško Bistrico, nam je pa to odsvetoval, češ da je to malo daleč, ker je že pol sedmih ura in da je do tje še dve uri. Ko je pa mej tem gospa Buca zvedela še, da je njen Stanko že bil v Bistrici in se pri tem pošteno zmočil, je pa odločno izjavila, da imamo vsi dosti kamniške Bistrice in da se vrnemo nazaj v Kamnik. Gostilničar nam je takoj ponudil svoj breg in ko smo poravnali zavžitim slastnim stvarem primerni račun, posedli smo na breg in se odpeljali proti Kamniku.
Po potu se nam ni zgodilo nič posebnega, le sedemkrat smo morali ustaviti, dvakrat radi gospoda Bucka, petkrat pa radi enajstletnega Mirka, kateremu je petkrat čepica odfrčala raz glavo in voz. Ko je Mirko obdolžil v pled zavitega in gospe Buce in njene gorkote se tičočega Stanka, da mu je nalašč zbil raz glavo čepico, je pa gospa Buca nastopila v obrambo svojega Stanka in razrešila nastali spor kratko tako, da je dala Mirku tako krepko zaušnico, da bi bila čepica šestič odletela v prah, če je ne bi bila moja sestrična slučajno ujela.
V Kamniku smo si pa morali privoščiti zopet malo večerje in kot ubogi trpini smo storili to seveda zopet pri Trpincu. Rodbina Buckova je večerjaia dolgo in mnogo. Le malo je manjkalo, da nismo vlaka zamudili.
Ko smo srečno posedli svoje prostore v vlaku, ki je bil sicer ves natlačen, stegnil je gospod Bucek svojega rojstva kosti po klopi, češ da bo malo zadremal, zopet sprijaznjena Mirko in Sanko sta se pa obesila gospej Buci za roč, gospica Fini je izvlekla svoj roman in tako smo začeli srečno svojo pot proti Ljubljani.
Toda nesreča nikdar ne počiva.
O tem se je gospod Bucek na svojo žalost moral prepričati že v Domžalah, kjer so nadrvili novi izletniki v naš voz in kategorično zahtevali od gospoda Bucka, da naj se vzdigne, češ, da nima voznega listka za ležo, oni pa tudi ne za stanje. Skoro bi bilo prišlo do prav poštenega besednega spopada, če ne bil neki novodošlec spoznal gospe Buce in ju z najlepšimi poklonom pozdravil. To je pomirjevalno vplivalo na že razburjene živce gospoda Bucka, ki je na to vzdignil svoje orjaško telo in napravil s tem prostora za precej Ijudi.
Tako je prvi nesreča minula brez hujših posledic.
Žalibog pa ta nesreča ni ostala edina.
Na Trzinu smo obstali nenavadno dolgo in začelo je po natlačenih vozovih nekaj šumeti, da na stroju ni vse v redu. Ko smo se po daljšem stanju vendar pomaknili naprej, smo pa vsi hvaležno vzdihnili vsak k svojemu patronu, ki nam je v Trzinu tako lepo naprej pomagal.
Pa je že morala biti med nami kaka grešna duša, ker nas je kmalu zadel hujši udarec neprijazne usode. Ko smo počasi pridrdrali na odlično postajo Črnuče, se je vlak ustavil in ostal 2, 3, 5, 10 minut in še več. Vsi potniki so hiteli k oknom in pričeli povpraševati sprevodnika, kaj se je zgodilo. Tu smo izvedeli, da pušča stroj paro in da morajo dobiti vode. Boječi se hude nesreče začeli so potniki skakati iz voz in pomagati strojevodji in sprevodnikom z dobrimi sveti, slanimi in neslanimi dovtipi in kletvinami. Ko so pa začele črnuške amaconke nositi v škafih vodo in jo nanosile toliko, da je zadostovala do prihodnje postaje, smo pa počasi, zelo počasi odrinili naprej.
Na bodoči postajici, to je na Ježici smo pa zopet obstali. Potniki so se, kakor bučele iz panja vsuli iz voz in sem in tje tekajoči izpraševali, kaj se je zgodilo in zakaj ne gremo naprej. Ko smo izvedeli, da je stroj brez vode in da se ne bomo premaknili, če nam ne pošljejo pomoči iz Ljubljane ali če sami ne porivamo vlaka v Ljubljano, je pa nastala prava revolucija, v kateri so prevzele vodilno vlogo, kar je seveda tudi naravno, naše odlične in odločne ženske. To bi vi morali videti gospo Buco, kako je navduševala svoje sopotnike obojega spola zoper železnico. Ko se je še izvedelo, da bomo morali čakati najmanj eno uro na rešitev, se je bilo pa resno bati, da bode razjarjeno ženstvo na čelu gospa Buca krepko podprto po kričanju mladine in otrok izvršilo na ubogem železniškem osobju sodbo sodnika Lineha. Šele, ko je počil glas, da se je posrečilo pridobiti nekega kolesarja, da se bode za 2 štefana vina peljal s kolesom v Ljubljano in javil nesrečo na državni železnici, se je začelo ženstvo nekoliko pomirjevati, možje pa izgubljati v bližnje gostilne.
Le gospod Bucek se ni dal pomiriti in je svoji boljši polovici z neko nenavadno energijo odvrnil, da ima te nesrečne vožnje po kamniški železnici dovolj in da jo bode mahnil peš v Ljubljano. Dasi je gospa Buca glasno ugovarjala, izginil je gospod Bucek v svitlo noč. V tem hipu se je pa oglasila še moja prava sestrična in se tudi odločila za to, da gre peš v Ljubljano. Hočeš, nočeš, moral sem še jaz s svojo pravo sestrične slediti gospodu Bucku v svitlo noč. Prišla pa nisva prav daleč. Iz znane klerikalne gostilne na Ježici, katero pa pohajajo samo naprednjaki, razlegalo se je namreč petje, ko sva prikorakala do gostilne, intonirali so navdušeni pevci ravno znano pesem »Se stolpa tje«, katera mojo pravo sestrično vedno gane do solz. Hočeš, nočeš, moral sem ž njo v gostilno in komaj stopiva v gostilno, že sva med pevci ugledala gospoda Bucka, ki je z mogočnim glasom ravno začel svoj solo: »Le zvoni zvon iz temnih lin ...«
Svojega tako lepo začetega sola pa gospod Bucek tedaj ni končal. Komaj je ugledal mojo pravo sestrično in mene, zagrmel nama je v pozdrav krepki »Na zdarrr!« naju pritegnil k mizi, naju hitro predstavil in potem šele nadaljeval svoj prekinjeni solo grmeč »Le vzbujaj mi na dom spomin.«
Zvon iz temnih lin pa menda gospodu Bucku ni vzbudil prekrepkega spomina na njegov dom in na njegovo boljšo polovico gospo Buco, ker sem moral kmalu na svojo sorodniško žalost opaziti, da se je začel zelo zanimati za mojo pravo sestrično in da poslednja nikakor ni ostajala hladna nasproti ljubeznjivostim tako lepo planinsko opravljenega gospoda Bucka in njegovemu zapeljivemu sirenskemu glasu.
Ker nisem pevec, ker se mi je zdelo vino nekoliko preveč planinsko (sodil sem, da je rasla njegova trta v bližini Ortlerja) in ker sem začel opažati, da mojo pravo sestrično odločno zapuščajo vsa sorodniška čutila, poslovil sem se ob kaki 2. uri po francosko in jo mahnil proti Ljubljani, kamor sem dospel srečno po 3. uri.
S tem bi seveda lahko končal popis tega svojega izleta in nesreče na kamniški železnici.
Radi popolnosti moram pa vendar še nekaj dodati. Ko sem ob kaki 10. uri premišljeval v svoji prodajalni, da mojemu telesnemu razpoloženju ne bi škodovala kisla jeterca, prišumela je v prodajalno gospa Buca in me naenkrat vzbudila iz mojega prijetnega sanjarenja. Kakor dež in ploha so se vsule na me iz njenih ust očitanja:
»Lep prijatelj ste, ki zapeljujete poštene zakonske može, da prihajajo domov šele ob sedmi uri zjutraj in kakšni! Sram vas bodi! Če ste vi fant, delajte s svojimi pravimi sestričnami, kar hočete. Pri tem pa ne potrebujete prav nobenih prič! Posebno ne uglednih zakonskih mož, očetov štirih otrok, med katerimi je Fini že godna za možitev itd. itd.«
Tako je šlo brez presledka dobre četrt ure. Parkrat sem hotel prekiniti gospo Buco in ji v obrambo svoje nedolžnosti pojasniti celo stvar; to pa je gospo Buco le še bolj razvnelo in razkačilo. Z besedami, da bode svojemu dobremu in poštenemu možu prepovedala pajdašiti se s takimi krokarji in babjeki, kakršen sem jaz, je odšumela iz prodajalne.
Ko sem ostal sam, pozabil sem na kisla jeterca in vzdihnil iz dna svoje duše: »Ubogi Bucek, če pride resnica na dan!«
Upam in želim gospodu Bucku kot svojemu staremu prijatelju, da bi njegovi nadaljni doživljaji po zgoraj opisani nezgodi na kamniški železnici dne 28. julija 1912 ostali za vedno prikriti njegovi okrogli gospej Buci.
Če se pa to ne zgodi, naj pa potem toži državno železnico za odškodnino; prepričan sem, da pravde ne bode izgubil.