Gospod Bucek in davki

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Bucek in davki.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/199 (1912), 1–4
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt
»Mi Slovenci plačujemo radi davke.«
V državnem zboru trdil pokojni kanonik Kljun.

Zopet smo bili zbrani zvečer v svojem brlogu pri »Črnem krokodilu«, da pri čaši penečega piva ali pri kupici kislega cvička z združenimi močmi prepodimo one »skrbi oblake«, o katerih je že vedel nekaj povedati naš dr. France Prešeren. — Zbrani smo bili pa skoro polnoštevilno, le našega stoloravnatelja gospoda Bucka še ni bilo, kar nas je presenetilo, ker je bil on navadno med prvimi prišleci pri naših večernih sejah. Ugibali smo sem in tja, kaj je vzrok njegovi nenavadni zamudi, ko se vrata odpro in ko vstopi naš tovariš Cvičkoslav Žejny.

»Kje imaš pa gospoda Bucka?« smo vprašali došlega Žejnega.

»Tega pa danes gotovo ne bode v našo družbo,« odreže se nam Žejny. »Videl sem ga danes popoldne na Bregu, ko je srdit kakor ris in z mračnimi pogledi skoro tekel proti Trnovemu, ne da bi se zmenil za moj prijazni pozdrav. Gotovo je imel danes doma kak večji nastop s svojo gospo Buco — nastop, pri katerem mu je gospa Bnca temeljito pojasnila svete pravice zakonskih žena in krvave dolžnosti zakonskih mož. Saj jo vendar poznate, da je zelo, zelo energična ženska in da je takrat, ko je bog delil dar zgovornosti, najmanj petkrat vzdignila roko. Radi tega se bojim, da nocoj naš prijatelj Bucek v krogu svojih štirih Buckov in svoje ljube Buce občuduje one hlače, katerih on pri hiši ne nosi ...« 

»Kdo ne nosi hlač pri moji hiši?« je zagrmel ravno vstopivši gospod Bucek nad obrekljivim Cvičkoslavom Žejnim. »Vrni mi raje tistih sto kron, katere sem Ti pred osmimi leti posodil, da si se mogel iti na Bled ženit k tisti bogati vdovi. Moj dober denar si tedaj pognal, vdova pa Tebe, do danes mi pa še nisi vrnil počenega groša ali pokazal kak ficek za obresti! In takega dolžnika mi drezajo pod nos še pri cesarskih oblastvih!« 

»Kaj se je pa zgodilo, ljubi Bucek, da si hud kakor osa? Ali Ti je ušla gospa Buca? Ali Te je deželni odbor na sodišče ovadil? Ali so Te izvolili za predsednika kakega novega pevskega društva? Ali se Ti je sanjalo, da si postal ljudski učitelj na Kranjskem?« smo povpraševali vsi vprek našega Bucka, ki je bil tako divji in srdit, kakršnega še nikoli nismo videli.

»To vse ne bi bilo nič! Še vse kaj hujšega sem danes doživel. Pomislite, danes popoldne sem bil na davčni administraciji!«

»No, kaj pa potem!« se je vtaknil vmes Zdravko Hitropis. »Ko sem bil še podravnatelj v pisarni odvetnika dr. Tožbarja, sem bil skoro vsaki dan na davčni administraciji in se mi ni nikdar nič hudega zgodilo. Pozdravil sem lepo vse gospode, ki so z gosjimi peresi hiteli polnit razne obrazce, oddal svojo zasoljeno pritožbo in zopet s prijaznim pozdravom odšel. Ne vem torej, zakaj naj bi bilo to nekaj posebnega, če je bil človek enkrat na davčni administraciji. Ker še tičiš v svoji obsežni koži, sklepam, da Te niso na meh odrli ...«

»Kaj, samo na meh odrli, še več so mi storili!« je prekinil gospod Bucek zgovornega Hitropisa. »Že vidim, da ne bo prej konec neslanih opazk, predno vam natančno ne popišem svojih žalostnih doživljajev. Znano Vam je, da imam tri hišice, pošteno obrt in da je imela tudi moja žena nekaj pod palcem, ko mi je sledila pred oltar. Znano Vam je pa tudi, da sem vedno spoštoval svetopisemske besede: »Dajte bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega.« Čeprav sem malo zarentačil, kadar sem dobival plačilne naloge in opomine od davčne administracije, vendar sem kot dober državljan vedno točno plačeval predpisane mi vsote, ki nikakor niso bile male. Mislil sem si, gosposko moramo imeti in tudi plačati, vojake moramo imeti in vzdržavati in zato je treba davkov in takih ljudi, ki jih plačujejo. Zadnja leta je pa postala stvar taka, da tako več ne gre.

Po novem letu mi vselej dežuje v hišo vse polno raznih tiskovin, katere naj vse izpolnim. Sedaj dobim v hišo »Napoved za osebno dohodnino«, sedaj zopet »Izjavo za odmero občne pridobnine«, sedaj zopet kaj drugega, tako da človek niti ne ve, kje mu stoji glava in da bi moral biti učen, kakor sam sv. Avguštin, ali celo kakor kak ljubljanski lemenatar, če bi hotel vse te »napovedi, izjave itd.« prav izpolniti. Koliko tedaj trpim in se mučim, kadar proučujem in izpolnujem neštete kolone teh neštetih napovedi, izjav itd., Vam ne morem dopovedati. To je prava časna in večna kazen. Če bom na onem svetu imel kaj besede, prosil bom boga očeta, da naj vse tiste gospode, ki so imeli na tem svetu kaj posla pri davkih, a so pri tem pozabili na skrb za izveličanje svoje grešne duše, spravi v peklu na poseben prostor in jim kot edino kazen določi, da bodo v vekov veke morali izpolnjevati razne take davčne napovedi in izjave. Jaz jih bom pa gledal iz nebeskih višav in prav nič se mi ne bodo smilili.

Ko pa tako srečno in po svoji vesti napolnim kolone raznih napovedi in izjav in ko sem še vprašal svojo ljubo Buco, če vsaj nisem kaj pozabil, da ne bo potem kakšnih sitnosti, si pa najamem postreščka z vozičkom, da zapelje vse te napovedi in izjave k davčni administraciji na Breg. Hvala bogu, si mislim, sedaj bodem pa imel nekaj časa mir in torej tudi priložnost, da bom zaslužil kakšne krajcarje, da bom imel s čim plačati one davke, katere mi bodo skoro predpisali.

Toda ponižni dovkoplačevalec obrača, mogočna davčna administracija pa obrne.

Nisem si še dobro oddahnil od napornega izpolnjevanja napovedi in izjav, že sem moral zopet vsaki dan sprejemati sicer osebno prav prijaznega odposlanca davčne administracije, ki mi je prinašal nove tiskovine z deloma tiskano, deloma pa pisano vsebino. Tiskana vsebina se je vedno začela: »Pri preskušnji Vaše napovedi ... nastali so z ozirom na razmeroma nizko vsoto napovedanega dohodka dvomi itd.«, ali pa: »Pri zakonito predpisani preskušnji Vaših napovedi v izjavi ... so se pokazali pomisleki glede na drugi strani označenih točk itd.« Pisana vsebina je pa vsebinjevala vse te razne dvome in pomisleke. Ti dvomi in pomisleki so bili pa takšni, da bi človek skoro iz kože skočil.

Začetkoma sem dobival le bolj splošne dvome in pomisleke, kakor:

»Dvomi se, da bi znašali kosmati dohodki Vašega obrta za ta čas le 10.896 K, ker imate v svojem obrtu nastavtjeno eno stalno moč in ker ste kot rojen Ljubljančan v Ljubljani dobro znani.«

»Kakor so poizvedbe dognale, bi utegnili biti skupni letni dohodki iz Vašega obrta večji kot ste jih napovedali.«

Na te dvome in pomisteke sem odgovarjal pismeno. Na prvega sem, kakor se še dobro spominjam, podal sledeče pojasnilo:

»Moji kosmati dohodki so znašali nič več in nič manj kakor napovedano vsoto 10.896 K. Cesarskim oblastim se vendar ne bom lagal in zato se mi lahko verjame. V svojem obrtu imam res nameščeno eno stalno moč, ki pa ni skoro cel teden stalna, ker je ob nedeljah in ponedeljkih redno nestalna, časih pa tudi še ob torkih. Če še prištejemo nestalnost ob raznih praznikih, pa lahko izračunamo, koliko dni v letu lahko računam na stalno sodelovanje te moči. V Ljubljani sem res rojen in tudi krščen in to v cerkvi sv. Petra; h krstu me je pa nesla babica Urša Prinašaš, ki je pa morala že pred tridesetimi leti položiti nazaj svojo obrt, ker so jo zanesli k Sv. Krištofu. Botra sta pa bila ljubljanski meščan in pekovski mojster Matevž Hlebec in ugledna ljubljanska mesarica Polona Sekira, ki sta pa tudi že oba umrla. V Ljubljani sem tudi res dobro znan, ker že od otročjih let letam po Ljubljani in njenih predmestjih in mi nikakor ne bodete povedali kraja, katerega bi ne poznal. Le pa ona nova imena ulic in uličic, s katerimi je osrečil Vodmat in tudi ostalo ljubljansko mesto blagopokojni občinski in računski svetnik Zabukovec, se bolj malo spoznam, pač pa imam v svojem spominu še častita stara imena bolj domačega kova, katera so za te novo krščene ulice in uličice pred krstom in po krstu rabili vsi Ljubljančani stare korenine.«

Tako sem jim odgovoril in imel kar za dva meseca in deset dni mir pred gospodi na davčni administraciji.

Ne vem, kaj sem se tem gospodom zameril, ker so me po preteku tega časa ti slavni nasledniki apostola sv. Tomaža, ki baje tudi ni verjel nobene stvari drugače, če ni v njo vtaknil svojega prsta, začeli znova osrečevati z novimi dvomi in pomisleki. Kar jeza me strese, če pomislim, kake dvome in pomisleke imajo vsi ti, z gosjimi peresi oboroženi gospodje pri davčni administraciji. Da se bodete sami prepričali, da moja jeza ni brez temeljite podlage, naj Vam prečitam enega izmed teh dvomov, katerega sem danes popoldne slučajno imel s seboj na davčni administraciji. Poslušajte torej, kaj mi vse pišejo gospodje od davčne administracije:

1. Dvomi se, da bi imeli pri vsakem pecivu, katero ste na debelo prodajali, po 3 vinarje, in na drobno po 4 vinarje, le samo 2 vinarja dobička, ker je znano, da v Ljubljani zaslužijo izdelovalci peciva pri takem pecivu najmanj po 4 vinarje.

2. Dvomljivo je, da ste razpečali le po Vas navedeno količino peciva na dan, ker ste s svojim pecivom zalagali tudi razne večje odjemnike n. pr. staroznano ljubljansko gostilno v mestnem logu, ki jo ima v zakupu Liza Lakota, nadalje odlično novo gostilno Neže Praznota v Lipičevi ulici, restavracijo Janeza Pometaja na drugem koncu Ižanske ceste in morda še druge odlične gostilne, restavracije, izkuhe in žganjarne; poleg tega se je pa Vaše pecivo donašalo tudi strankam na dom n. pr. pisarniškemu pomočniku Ognjeslavu Črnilniku, članu slovenskega deželnega gledališča Pufoviču, slavnemu pisatelju in feljtonistu Zorislavu Nemaniču, oženjenemu krojaškemu pomočniku Matkotu Šivanki in še raznim drugim.

3. Dvomi se, da ste napovedali vse svoje dohodke, ker ste imeli celo gotov denar na posojilih, a tega menda niste upoštevali v svoji napovedi; med drugimi imate dobiti pri zavarovalnem uradniku Cvičkoslavu Žejnem znatno vsoto 100 K, ne da bi izkazali med svojimi dohodki obresti tega posolila.

4. Dvomi se, da ste v preteklem davčnem letu na davkih in javnih dokladah, v kolikor se označujejo kot po zakonu dopustni odbitki, res vplačali po Vas napovedano vsoto 3345 kron 26 vin. in se vabite, da resničnost te svoje napovedbe dokažete s predložitvijo izvirnih plačilnih nalogov, opominov in od c. kr. davčnega urada izdanih pobotnic.

5. Dvomljivo je, da ste lansko leto za popravo streh na Vaših treh hišah res porabili 255 komadov opeke in da ste za opeko in krovca izdali 52 K, ker je znano iz prospektov raznih opekarn in iz oglasov (inseratov) v časnikih, da opeka zdrži tudi do dvajset let in da je torej nemogoče in tudi neverjetno, da bi se moralo strehe vsako leto z opeko popravljati; sicer se pa tudi dvomi, če ste za opravo tega dela najeli krovca, ker je znano, da v sedanjih časih taka krovska dela navadno hišni gospodarji ljubljanski kar sami izvršujejo.

6. V splošnem se tudi še dvomi o pravilni napovedbi Vaših dohodkov in se domneva, da morajo biti Vaši dohodki znatno večji,

a) ker se je videlo Vašo gospo v gledališču, kar si danes človek s takimi dohodki, kot ste jih Vi napovedali, ne more več privoščiti;

b) ker se je opazilo Vašo gospo z modernim slamnikom pri promenadnem koncertu v »Zvezdi« in tako dragocene slamnike morejo danes zmagovati edino le še z deželnim odborom v stiku stoječi podjetniki;

c) ker se je videlo Vašo gospo, da se je peljala na Gorenjsko v kupeju II. razreda, katerega je morala, ker nima nobene pravice do znižane vožnje, gotovo v celoti plačati;

d) ker se je Vas opazilo popoldne v kavarni in še celo pri kartah, da ste dobivali cel čas dobre karte, napravili zaporedoma kar dvakrat pagat - ultimo in vsled tega gotovo odnesli precejšen dobiček;

e) ker ste za pogorelce v Tomačevem darovali kar cel koš starega peciva in štiri vreče moke;

f) ker posedate skoro vsaki večer v gostilni in si privoščite vselej več vrčkov piva ali pa več četrt vina, česar si danes ne more privoščiti noben uradnik, če ima družino in ne dela dolgov itd. itd.« 

Tako gre še pol ure dalje, da se človeku kar lasje ježe!« 

»Tebi, prijatelj Bucek, malo težko, ali pa z ozirom na Tvojo, sicer zelo častito plešo samo na znotraj,« prekine Zdravko Hitropis razjarjenega Bucka. »Naj Vam pa povem še jaz katero iz svoje prakse. Zadnjič je prišel v našo pisarno ves obupan neki starejši gospod in me vprašal, kaj mu je odgovoriti na sporočene dvome. Očitalo se mu je namreč, da morajo biti njegovi dohodki radi tega večji, ker si je pri svojih letih izbral mlado, prav čedno in elegantno ženico, česar bi gotovo ne bil storil, če ne bi bili njegovi dohodki mnogo znatnejši, kakor jih je pa napovedal. No, pa mi smo tedaj posvetili davčni administraciji! Čakajte, da Vam to povem ...« 

»Dovolj, dovolj, Hitropis, Ti sedaj nimaš besede, sedaj jo ima prijatelj Bucek, ki naj nam pove, kaj je delal in opravil na davčni administraciji!« 

S temi besedami je segel Hitropisu v govor poslovodja trgovske tvrdke Hiter & Pocen, naš prijatelj Matiček Večerjam in tako omogočil gospodu Bucku, ki se je med tem nekoliko okrepčal od napornega govorjenja, da je mogel nadaljevati s popisovanjem svojih muk in težav na davčnem polju.

»Danes dopoldne,« je nadaljeval gospod Bucek, »sem dobil od davčne administracije zopet novo, prav dolgo pisanje, polno dvomov in pomislekov. Bil sem ravno pri kosilu in si hotel nametati na krožnik kakih deset širokih štrukljev, katerih ne zna nobena župnikova kuharica tako dobro napraviti, kakor moja ljuba Buca. Kar sline so se mi cedile, ko jih je postavila moja Buca na mizo. Oj kako lepo so se kadili in še lepše dišali. Pa ti prinese tedaj sam šment tega davčnega človeka v hišo. Na opombo žene, da so štruklji še vroči, sem v naglici pogledal malo v to pisanje; čim dalje sem gledal, tem bolj se mi je daljšal obraz. Konec je bil ta, da se nisem dotaknil sirovih štrukljev, temveč da sem začel rentačiti nad svojo ljubo Buco in svojimi Bucki, ki so morali vsi od mize in po vseh kotih iskati tista pisanja, ki sem jih dobil to leto od davčne administracije. Ko je bilo pa vse skupaj, skočil sem v svoji jezi na literček k »Štrajzelnu« na Poljane, da bom lažje pričakal tretje ure, ko se prične na davčni administraciji uradovanje pri onih vijakih, ki niso baje nikdar dovoljno naviti.

Bila je ura kake pol štirih, ko sem ravno prav razpoložen prestopil prag davčne administracije in takoj pri vratih vprašal, kje je tisti gospod, ki meni vedno toliko piše, čeprav ga nisem nikdar za to prosil.

Sila prijazen gospod, ki si je vtaknil pri mojem vstopu za ušesa svoje gosje pero, me vpraša, kdo sem. Ko mu povem, da sem Bucek in da bi me vendar morali poznati, ker mi skoro vsaki dan pišejo in ker tako dobro vedo, kaj delamo jaz in moja bucasta rodbina, mi je molče pokazal neka vrata, rekoč: »Tam skozi pojdite v tretjo sobo!« 

V tretji sobi sem našel gospoda, ki je nekaj silno hitro pisal, ne da bi se zame kaj zmenil. Pisal je naprej, čeprav sem dvakrat prav pošteno zakašljal. Odnehal tudi ni, ko sem z nogo zaceptal. To mi je bilo preveč in rekel sem mu: »Slišite, gospod, ali ne vidite, da je nekdo tukaj?« — Gospod je pa nato samo nad menoj zarenčal: »Jaz pišem!« Že sem mu hotel reči: »Pa še ...«, ko sem se spomnil na to, zakaj sem prišel in pogoltnil svojo pobožno željo. Ko sem skoro četrt ure stal, je pa dotični gospod vendar odložil pero tako, da ga je vtaknil za uho, vzel robec iz žepa, opravil ž njim vse potrebno pri nosu in očalih ter me počasi ogovoril rekoč: »Kdo ste in kaj hočete?« 

Ko sem mu dopovedal, da sem Bucek, kakor sem dolg in širok in da sem prišel zato sem, da jim odločno in enkrat za vselej povem, da sem pošten davkoplačevalec, ki plačam, rad ali nerad poštene davke, ki pa ne bom plačeval nikdar krivičnih davkov, čeprav se takoj vsi gospodje od davčne administracije postavijo pred menoj na glavo, posegel mi je v besedo, rekoč: »Počakajte, da poiščem Vaš akt.« 

To je trajalo zopet četrt ure; potem je pa še četrt ure brskal po aktu in nekaj prebiral, potem pa pripomnil: »Vse v redu, pravično in pravilno; kar nič se Vam ne dela krivice.«

»Tako, gospod, to pravite Vi, jaz Vam pa pravim drugače, jaz Bucek, ljubljanski meščan in obrtnik, Vam bom pa kar po domače odgovoril nekoliko na Vaše dvome in pomisleke.

Vi pravite, da moram pri pecivu, če je prodajam po 3 ali celo 4 vinarje, najmanj 4 vinarje zaslužiti. Ali mar kradem moko, maslo, testo in druge stvari? Ali mar živi od zraka moja stalna moč? Povejte mi to, učeni Vi gospod!

Pa mi očitate tisto Lizo Lakoto v Mestnem logu in tisto Nežo Praznoto in tistega Ižanca Pometaja, češ, da bom od teh obogatel. Lepi odjemniki! Liza Lakota ima skozi cel teden samo enega gosta, ki prihaja vsako soboto, plača pa šele drugo, Liza pa meni nikoli. Neža Praznota se je pa radi pomanjkanja gostov že pred enim mesecem preselila v Zgornje Ležeče in mi odnesla 15 K za pecivo, katero sem ji dajal pol leta. O Ižancu pa še ne govorim!

Potem pa odjemniki, katerim se pecivo na dom prinaša. Če bi ljubljanski obrtniki plačevali davke iz denarja, katerega jim plačujejo razni Črnilniki, Pufoviči, Nemaniči, Šivanke in drugi ljudje take baže, bodete pa morali še nocoj zapreti svojo štacuno. To Vam povem jaz, ki se pišem za Bucka!

Pa denar imam na posojilih, seveda kar cele kupe. Posebno Vas boli tisti moj denar pri Cvičkoslavu Žejnem. No, če Vam je ta denar tako k srcu prirasel, Vam bom pa ž njim tako davke plačal, da Vam bom to svojo terjatev odstopil.

Potem naj Vam pa še nosim skupaj Vaše plačilne naloge, opomine, pobotnice in ne vem, kaj še. Ali nimate tukaj prav nič zapisanega, koliko in zakaj plačujemo davke. Lepa reč to; potem pa tudi ni čuda, da rasejo državni dolgovi tako hitro, kakor če bi imel zraven svoje prste naš deželni mlinar!

Pa na streho naj bi lezel, jaz Bucek, ki tehtam svojih 108 kilogramov dobre uteže in streho z opeko pokrival. Ali mislite, da so ljubljanske strehe tako močne, da razun opeke in hipoteke zdrže še lahko človeka moje uteže?

Pa mi očitate mojo ljubo Buco, ki zna v celi Ljubljani napraviti najboljše sirove štruklje. Ali veste, kaj so dobri sirovi štruklji? No, če tega ne veste, potem pa tudi ne morete vedeti, da taka žena, ki zna napravljati tako nebeške sirove štruklje, kakor moja Buca, zasluži, da gre saj enkrat na leto v gledališče, da si ogleda prelepo igro »Mlinar in njegova hči«. In taka žena naj bi sedem let zaporedoma nosila en in isti slamnik! Pa še v II. razredu se vozi ta babnica, kaj ne, kakor bi njen mož nosil svetlo sabljico ob boku. Res se je enkrat peljala na Brezje v II. razredu, ker je imel gorenjski vlak samo 8 voz, potnikov je bilo pa kakih petsto, katerih niso mogli vseh spraviti v vozove III. razreda, čeprav so stali na ploščadah, na hodnikih in v straniščih, vsled česar so jih morali nekaj poriniti v II. razred.

Jaz sem pa seveda kvartopirec, ki vlečem od kvart take dohodke, kakor kak nemški grofovski ali baronski klativitez, pijem pa kakor čeber — doma pa sam ljubi bog namesto mene pripravlja testo, mesi, vlaga pecivo v peč in prodaja potem ljudem! Kaj ne, ljubi moj gospod Vseznal in Vsevedel?« 

»Vedite se dostojno, gospod Bucek, Vi ste v cesarskem uradu in boste hudo zaprti, če se ne boste dostojno obnašali,« zarohni nad menoj uradnik in si pri tem energično pretakne gosje pero od desnega za levo uho.

»Pa mi pišete, da so poizvedbe dognale, da bi morali biti dohodki iz mojega obrta večji, kot sem jih napovedal. Povejte mi, gospod, kakšne poizvedbe?« 

»Uradna tajnost,« mi je odgovoril uradnik. »Naše poizvedbe so dognale, da imate Vi denar v hranilnici in na posojilih, da ste si ta denar prihranili pri svojem obrtu, kateri Vam gre tako dobro, kakor nikomur v Ljubljani. Naši viri so zanesljivi, saj jih imamo od človeka, ki živi v najbližji Vaši bližini in pozna do dobra Vašo obrt, ker ga sam izvršuje in ta Vas ki Vašega obrta ni mogel prehvaliti!« 

»Tako torej, meni nič ne verjamete in ste šli vprašat mojega konkurenta — seveda tam ste pa izvedeli samo živo in golo resnico. Potem se pa nič ne čudim, če ste mi predpisali kar 1500 K občne pridobnine — čudim se le, da mi niste kar 10.000 K ali 20.000 K!«

»Brzdajte se, gospod Bucek!« zarenči nad menoj uradnik. »Svetujem Vam tudi, da ostanete pri resnici. Res smo Vam predpisali 1500 K občne pridobnine, pa smo Vam tudi 15 % popustili in podarili ali to ni nič?«

»Kaj 15 % popusta dobim! Kje je pa denar, ali mi ga bodete takoj danes odšteli ali pa naj pridem jutri ponj ...«

»To je samo za to davčno leto. Drugo leto Vam pa tega popusta ne bomo več dovolili, ker Ljubljančani itak premalo davka plačujete in bi ga lahko veliko več, kakor je izračunal naš gospod Vretenar, ki bo radi svojih odličnih zaslug skoro poklican na Dunaj.« 

»Kaj še več davka nam bodete predpisali za drugo leto?« 

»Pa prav gotovo. Potem bode pa leto 1914 prišla na vrsto še dežela in zvišala doklade od 40 % kar na 140 % — zaenkrat seveda z omejitvijo na Ljubljano. To bodete plačevali, da bodete kar črni ...« 

»Sedaj mi je pa dosti! Če mislite, da smo Ljubljančani tista limona, katero bodete vsi izžemali, da dobite denar, s katerim potem dajete mladim kavalirjem Vaše stroke predujeme po 10.000 K ...

Še nisem dobro izgovoril teh besedi, že je začel uradnik na vse grlo kričati in klicati sluge rekoč: »Razžalil je vso financo! Ven ga vržite, ven ž njim!« 

Še predno sem se dobro zavedel, že me je držalo deset rok in že sem letel bolj po zraku kot po tleh skozi vse tri sobe, čez hodnik, čez stopnjice in skozi vežo ter se naenkrat znašel na Bregu. Sram me je bilo, v dno moje duše sram, ker se mi še nikdar ni prigodilo, da bi me kje ven vrgli. V svoji sramoti sem bežal proti Trnovemu, ker sem mislil, da imam še vedno za seboj vso financo ...«