Gospod Anton (1960)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Anton
Vera Albreht
Spisano: Alenka Župančič
Viri: Vera Albreht, Gospod Anton, str. 64-67, v: Nekoč pod Gorjanci.
Dovoljenje: {{licenca-Cc.logo.circle.svg Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»O, naš dobri gospod Anton! Zanj ni bilo razlike ne med jeziki, ne med stanovi in rodovi. Zanj smo bili vsi ljudje enaki!« Tako so nam govorili znanci, ko smo jih prosili, da bi nam kaj povedali o stricu Antonu, ki je nekoč, ko je bil že blazen, živel pri svojem bratu, našem dedu, na Draškovcu.

Le prerade so se ga spominjale stare ženice. Nje je še rajnki »gospod Anton« obiskoval, ko so mlade ležale na porodni postelji. Pravile so nam, da ni bilo hiše z otročnico ali bolnikom, za katero ne bi vedel stric Anton. Bolnikom je prinašal v žepih, kar je bil doma stlačil vanje. Lovil je skrivaj pri obedu cmoke iz juhe, kradel dedu iz tobačnice tobak, izmikal babici iz shrambe mast, in vso to »zmes« raznašal revežem. V svoji blaznosti si je domišljal, da je »poljski kralj« in da je njegovo poslanstvo, razdajati. Noč in dan je pisaril nakazila za ogromne vsote, ki jih je v svoji darežljivosti delil ljudem. S temi drobno popisanimi papirji so po njegovi smrti zasuli vsa obširna močvirja na gmajni.

Kadar stric Anton ni imel napadov blaznosti, je brez spremstva sam hodil okrog. Najraje se je odpravil nakupovat v bližnjo vas. Ustavil se je v sleherni bajti in povprašal, ali morda kaj želijo. Da bi ga ne užalile, so mu gospodinje večkrat kaj naročile. Seveda se je potem pogostoma zgodilo, da jim je prinesel šivanke, ki jih je spotoma vtaknil med tobak, sladkor, ki ga je pomešal s soljo, in prazno steklenico, ker si je razlil že ves petrolej po hlačah, preden je prišel do njih. Vendar mu noben pameten človek ni zameril tega. Spoštljivo so ravnali ž njim, ker so vedeli, da jim je hotel izkazovati samo dobro.

Četudi je nemalo zgodb krožilo o »gospodu Antonu«, nam je postal zanimiv predvsem šele takrat, ko smo v zvezi z njim prvič slišali Prešernovo ime. Na Dunaju, kjer sta s pesnikom skupaj študirala pravo, sta si postala prijatelja. Stric Anton je bil prvi, ki mu je Prešeren pokazal svoje pesmi. In tudi potem, ko se je ubogemu Antonu že omračil um, ga Prešeren ni zapustil. Obiskal ga je, kadar koli je prišel k »bratcu Andreju« na grad Prežek pod Gorjance.

Naj bo že tako ali tako, v domači hiši so z velikim ponosom pripovedovali, da je vanjo zahajal Prešeren.

Nekega večera nam je stric hotel napraviti posebno presenečenje. Iz svojih predalov je izvlekel na dan staro listino in jo z obredno svečanostjo razgrnil pred nami na mizi. Pokazal jo je vsakemu otroku posebej in povedal, da jo je napisal Prešeren sam. Ko smo si jo zapovrstjo ogledali, ne da bi si je upali dotakniti, jo je stric z nadvse resnim obrazom spoštljivo spet zložil in zaklenil v svoj predalnik. Tako ni čudno, če se nam je že v rosni mladosti spletel svetal sij okrog Prešernovega imena.

Čeprav so nam posli zatrjevali, da v Antonovi sobi »straši«, se vendar nismo mogli premagovati, da ne bi ob belem dnevu kdaj stopili vanjo.

Tam je na predalniku ležala stara podoba strica Antona, častitljivega starčka, ki v pomečkani beli obleki sedi na stolu, s klobukom na kolenih, in se brezizrazno reži predse. Tam je stala še njegova postelja z udrto končnico, katero je blazni Anton izdolbel, ko je po cele noči s čevlji udarjal obnjo, kadar ga je popadel bes strašne bolezni. Tam so se po kotih še valjali celi kupi zrumenelih listov, tako drobno popisanih, da jih nihče ni mogel razbrati. In končno je tam bilo okno z razgledom na Gorjance, pred katerim sta nekoč stala blazni Anton in veliki Prešeren ...

Kaj sta si takrat imela še povedati? Nesrečni Anton, koliko slajša je včasih laž od resnice!


Opombe urednice[uredi]

  1. Za rojstno leto Antona Trenca viri navajajo leta od 1800 do 1803, za rojstni kraj pa Draškovec. V Krstni oz. rojstni matični knjigi Šentjerneja vpisan, njegov rojstni datum 18. 5. 1801 je zabeležen v Status animarum Šentjerneja.
  2. Anton Trenc (1801-1882) je že kot razmeroma mlad sodnik duševno zbolel, oziroma »zblaznel«, kot so tedaj imenovali bolezen. To je moralo biti že pred njegovim tridesetim letom, ko je Prešeren Trenčevo bolezen v pismu omenil Matiji Čopu (France Prešeren, Zbrano delo, II. knjiga, pismo Matiji Čopu, 13. 2. [1832], str. 174, 330; Albrehtova navaja, da je Prešeren o tem pisal češkemu pesniku Františku L. Čelakovskemu.) Nato je Anton Trenc do smrti živel pri bratu, homeopatu Ferdinandu Adolfu Trencu (1807–1887).
  3. Svojega starega strica Antona Trenca omenja Albrehtova tudi v prispevkih: Še nekaj o Prešernu pod Gorjanci, Ljudska pravica, 1950, št. 294, str. 4; Rekviem za Draškovec, Tedenska tribuna, 21. 2. 1966, let. 14, št. 7, str. 5; O "toplih gredah", Naši razgledi, 19. 9. 1969, let. 18, št. 18, str. 537-538.
  4. France Prešeren je v 4. letniku študija prava (1825/26) na Dunaju študijskemu kolegu Antonu Trencu, pokazal svoje prvence. Trenc mu je svetoval, naj jih pokaže Jerneju Kopitarju (France Prešeren, Zbrano delo, II. knjiga, pismo Matiji Čopu, 13. 2. [1832], str. 174, 330), uredil in opombe napisal Janko Kos, DZS, Ljubljana, 1996).