Gospod Anton
| Gospod Anton. Resnična povest. Anton Koder |
Spisal A. Koder
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. • dno |
I.[uredi]
„O kako je škoda našega gospoda Antona! Tako dobrotljivega in ponižnega gospoda še nismo imeli nikdar in ga ne bomo! Nikdar ga ne sme pozabiti naša vas in naša fara!“ Tako in jednako so govorili sivolasi možje in starčki sloneč in sedeč ob pokopališčnem zidu samotne slovenske zagorske vasi na Završju, kjer so izročili ravnokar svojega častitega župnika — materi zemlji.
Kaj pa vaške ženice, žené in otroci? Ločiti se niso mogli od novega groba, kamor so zagrebli svojega najboljšega svetovalca.
To je bila v resnici ista prava, odkritosrčna žalost, kteri da dušek srce človeško, ko se čuti zapuščeno v nepričakovani nesreči. Videlo se je tu isto spoštovanje, s kterim izpričuje slovensko ljudstvo vedno in povsod svojo ljubezen dušnemu pastirju.
V resnici daleč slovi slovenska pobožnost in udanost pravemu voditelju, častiti duhovščini, vendar ljubezen, ki je družila prebivalce gorskega zakotja na Završju z rajnkim župnikom, bila je skoro nenavadna.
Zaraditega je plakalo danes toliko src. Radi ti verujemo, zagorsko selo, da ne pozabiš dolgo, dolgo svojega rajncega gospoda Antona.
Kdo te bode tolažil v tvoji revščini sedaj, kdo bode hodil od hiše do hiše, kjer vzdihuje marsikteri bolnik, kdo ti svetoval v tvojem dejanju in nehanju, kdo se boril tako možato za tvoje pravice, kakor so se borili pol svojega življenja, trideset let, rajnki gospod Anton?
Upati smeš, Završje, da se te usmilijo. Pošljejo ti novega dušnega pastirja, ki bode tudi delal in živel le za tvoj duševni in telesni blagor. Vendar kdo umé in pozna tvoje uboštvo tako, kakor so ga umeli rajnki župnik. Kdo bode živel tako zadovoljno pri tebi kakor ravno rajnki gospod Anton?
Taki pogovori in take tožbe so se čule v gorskem zakotju, ko so se spominjali Završčanje svojega duhovnega pastirja.
Rosilo je oko črez dolgo zopet tudi meni, ko sem stal tri leta pozneje ob vašem s cvetličjem okinčanem prezgodnjem grobu, ranjki gospod Anton, moj dobrotnik, moj prijatelj.
Osoda me je odvedla zgodaj iz vašega predragega mi obližja, osoda zala mi ni dovolila zatisniti vam trudnih očij, a mislil sem pogosto v tujini na vas. Hvaležnost narekuje mi to povest, ki naj bode kamen na grob vaš!
Gospod Anton, vi ste mi bili najboljši prijatelj, moj prvi prijatelj. Vaši roki so me izročili moja rajnka mati v prvi mladosti. Učili ste me vi spoznavati stvarnika in njegovo stvarjenje. Pri vas sem se učil prve svoje vede: čitanja in pisanja, pri vas sem spoznal prvič čut usmiljenja in hvaležnosti. Do konca svojih dnij ne pozabim istih ur zlate mladosti, ktere sem preživel v vaši druščini. Hodila sva skupaj po dolih in planinah in po hladnem gozdu. Koliko ste mi vedeli pripovedovati ob takih prilikah! Znan vam je bil vsak kamen, vsaka stezica, vsako drevo v našem gorskem zakotju. Ko sva trgala duhteče cvetlice, govorili ste tako vzvišeno o lepoti stvarjenja; ko sva obračala oči na snežene vrhove naših gorskih velikanov, občudovali ste z menoj naravne orjake v primeri s slabotnim človekom, in ko sva sedela ob šumečih gorskih studencih in potokih, hvalili ste milost Vsemogočnega, ki je razlila po širnem svetu svoje neusahljive darove v korist človeku.
Tako so mi minili dnevi, tedni in leta v vaši druščini.
Sprehajala sva se neko jesensko popoldne v hrastovem gozdu. Vrhovi so rumeneli in listje se je vrtelo v višavi in padalo šumeč na zemljo.
„Vse je minljivo“, dejali ste mi tedaj gospod Anton, ko sva sedla na zelen mah pod hrastovim deblom. „Pred petdesetimi leti mi je bilo ravno tako pri srcu, kakor je menda tebi danes, mladi prijatelj, ko se poslavljaš prvič od svojega domovja. Žeja po vedi in pravi modrosti te vabi v daljno mesto, kakor je gnala mene na tuje tedaj.
Preozek ti je zdaj ta skromni krog domači. Tvoj nenasitljivi duh hrepeni po tuji sreči.
Mnogo se bodeš učil, mnogo bodeš vedel. Voščim ti iz srca, da se ti izpolnijo tvoje želje!“
S posebnim naglasom so govorili gospod Anton poslednje besede. Molčala sva oba.
„Mnogo bi ti vedel pripovedovati o prečudni osodi iz lastnega življenja“, nadaljevali so gospod Anton, ko se je jelo mračiti pozneje in ko sva se napotila domú. „Vendar zdaj si še premlad, ne razumeš me,“ pristavili so potém. „Ko si voliš svoj bodoči stan, ko stojiš na križempotu življenja, povedati ti hočem povest iz svoje mladosti, ki ti je lahko svetovalec.“
Ločiva se kmalu potém z gospodom Antonom. Jaz odidem v težko pričakovane mestne šole, gospod Anton pa ostanejo, kakor doslej, v svojem gorskem zakotju.
II.[uredi]
Srečna mladost! Veselim uram jednako minejo leta tvojega brezskrbnega življenja. Vendar kakor duhtečim cvetlicam na polju, izmerjena je tudi zlata doba tvoji sreči. Predno se zavéš, stojiš tudi ti na razpotju življenja, ko vprašaš samega sebe: „Kaj pa sedaj? Srečen oni, ki ima v tem trenutku izkušenega svetovalca! Trikrat srečen oni, ki čuti v lastnih prsih moč, darovati svojo lastno srečo v blagor drugim, ki si izvoli izmed mnogih stanov istega, kterega glavna zapoved se glasi: pozabi sebe, ljubi brata!“
Bilo je zopet otožno jesensko popoldne. Zopet sva se sprehajala z gospodom Antonom po hladnem domačem gozdu. A drugačne, bolj resne misli so pojile moje prsi, kakor nekdaj pred osmimi leti.
Stal sem na križempotu svojega življenja. Vedel nisem niti na levo, niti na desno.
Potreboval sem, bolj kakor kdaj prej, pravega prijatelja, izkušenega svetovalca.
Prijatelj in svetovalec ste mi bili tudi tedaj, rajnki gospod Anton.
„Dobro poznam vaša čutila v tem resnem trenutku“, dejali so mi gospod Anton, ko sva sedla v mah pod hrastovo deblo. „Tudi jaz sem se popraševal nekdaj: Kaj pa sedaj? Bil sem mladeneč, kakor ste vi zdaj. Visokoleteče misli so mi polnile glavo. Mislil sem, da je svet in vse njegove časti last moja. Pozabljal sem pa med tem vedno bolj in bolj, kar so namerjavali moji ubogi stariši, ko so me poslali v mestne šole, in kar sem obljubil toliko potov svoji materi.
Trudili so se moji roditelji, odtrgovali so si moji bratje in sestre, da so plačevali moje stroške.
Vi umejete, zakaj so storili to. Veselili so se iste sreče, ko postane njihov Anton pravi gospod, mašnik Gospodov.
O koliko takega veselja se goji povsod, kjer biva veren narod; še več, mnogo več upov se zida leta in leta zastonj na steber prave svetne sreče! Koliko materi izgovorjenih obljub se prelomi lahkomiselno!
Tako je bilo tudi pri meni. Z besedami sem obljuboval še v zadnjem trenutku materi, ki je slonela s solznim očesom poleg mene, da ji izpolnim željo. Materino obljubo je govorilo ljubezni polno srce, a častiželjna glava je ugovarjala neprenehoma otroškim čutilom. „Svet je in častit duhovski stan“, govorilo mi je srce; „duhovnik pa je lahko tudi kdo drug, ki se ne more meriti s tvojo učenostjo,“ nasprotoval je moj pohlep po svetni časti, po imenitnem stanu, kterega sem si domišljeval tedaj.
Bil sem skoro ob um v tem dušnem boju.
Naključje, nesrečno naključje, za ktero me je zavidalo tedaj vse in kterega ne pozabim do konca dnij, prihitelo je moji častiželjnosti na pomoč.“
Utihnil je gospod Anton pri teh besedah. Zrl je nepremakljivo v hrastovo vejevje, kakor da bi opazoval, kako rumení listje na njem in pada v vrtincih na zemljo. Ko si otrne solzo v očesu, nadaljuje: „Moja rajnka mati, kdaj ti poplačam bolesti, ktere sem ti pouzročil tedaj?
Prelomil sem dano ti obljubo. Vendar, povém naj vam, kdo je bil moj zapeljivec. Na potu v mesto se seznanim z imenitnim gospodom. Bil je milijonar. Njegova prijaznost mi je vzbudila sočutje do njega. Bila sva v kratkem času v živahnem razgovoru, kakor stara znanca, ki se nista videla že leta in leta.
Pripovedoval sem mu o svojem učenju, razkazoval mu svoja, ne zamerite mi, če trdim sam, v resnici izvrstna spričevala. Zamolčal mu nisem tudi svojega že izvoljenega poklica in storjene obljube.
Smehljal se je gospod in majal z glavo pri mojem pripovedovanju.
„Škoda za vas, škoda za vaše talente, kterih ne zahteva vaš sicer častiti, izbrani poklic. Vam so odločene najvišje svetne časti, ako le hočete poseči po njih.“
Vroče mi prihaja pri teh besedah.
Nepopisljivo dobro dene tujčeva pohvala mojemu slavohlepju. Vendar materi storjena obljuba — in pa moje uboštvo, ki mi ne dopušča daljnega učenja na visokih šolah, vzdrami me jednako mrzli roki iz sladkih sanj.
„Berem vam na obrazu boj, ki mi pravi, da verujete moji sodbi o vaši bodočnosti“, ogovori me zopet gospod. „Jaz tudi vém, da vas vleče slavohlepnost po višji učenosti, ko bi se vam ne stavili dve oviri: vaša materina obljuba in pa revščina. Ne bojte se! Mati se utolaži, ko vas vidi imenitnega gospoda, če tudi v posvetnem stanu, a z denarjem vam pomagam jaz.“
Zopet mi šine gorečica v glavo. Drevesa plešejo kakor hudobec pred menoj ter mi šepečejo: učenost, učenost, svetna imenitnost je vir prave sreče. Dozdeva se mi tudi, da čujem glas: „Mati se utolaži, dana obljuba se prekliče brez težave.“
Razumel je tujec mojo bolestno vročino. Okoristiti se je hotel z menoj, kajti nadaljeval je:
„Jaz imam domá jedinega nedorastlega sina, kteremu iščem domačega učitelja, in hčer, ktera hoče nadaljevati učenje v tujih jezikih, v kterih se posebno vi odlikujete. Ako hočete biti mojima otrokoma učitelj, preskrbljeni ste v moji hiši za uk na višjih šolah.“
Zopet je prenehal moj tovariš pri teh besedah. Končal ni svojega pripovedovanja v hrastovem hladu. Molčal je tudi ves čas med potom domú. Le pri odhodu, ko sva se poslavljala na holmu ob samotni kapelici, dejal je: „Znano mi je, da ste uganili izid mojega dušnega boja. Pohlep po svetni časti me je tedaj izpeljal z doma, iz duhovnišnice, kamor sem bil na potu, v boj za svetno srečo.“
III.[uredi]
Bilo je nekaj dnij pozneje. Jaz sem se poslavljal od domovja. Osoda mi je odločila nenadoma delokrog daleč od domovine. Pri kupi rujnega vina pod širokovejato lipo na župnijskem vrtu sva sedela z gospodom Antonom. O mnogih stvareh se je sukal najin pogovor, in posebno o slovesu, ki ni obetal gotovega svidenja.
„Poglejte mojo sivo glavo, mladi prijatelj, in potém govorite, ali se vidiva gotovo še kdaj“, pravi gospod Anton, ko trčiva s kupama.
„Ne govoriva o tem! Meseci in leta niso večnost!“ zavrnem svojega tovariša.
„Ko bi se torej v resnici ne videla več, ostati vam nočem na dolgu povesti iz svojega življenja, ktere pričetek vam je gotovo še v spominu.
Srečna mladost, pravim še jeden pot. Gradove si zida na pesek in oblake, ktere ji razruši lahna sapica. Tako sem koval med zvezde jaz svojo srečo, ko sem se vozil v kočiji poleg svojega novega dobrotnika na daljni Dunaj, ne pa da bi korakal peš po prašni cesti v skromno celico škofove duhovnišnice. V resnici, sreča me je obsipala tedaj s tako polnimi rokami, da si je ne more slikati lepše najbolj živa domišljija. V hiši velikega kupca in posestnika dunajskega, mojega dobrotnika, sprejeli so me kakor lastnega sina.
Moj učenec, dvanajstletni deček je bil marljiv, bistroumen in ubogljiv. Bila si nisva učitelj in učenec, temveč prijatelja.
Povrh sem nadaljeval svoje učenje na visokih šolah.
Gotovo si mislite, kaj pa mati, kteri ste prelomili tako brezmiselno dano prisego?
Prav imate. Spomin na svojo blago mater mi je grenil zlate ure.
Iznebiti sem se hotel tega neprijetnega spomina. Ali zastonj!
Da udušim to misel, trudim se, da ne zamudim niti trenutka v svojem učenju, da dosežem prej svetno slavo, da se prepriča mati, da se nisem pogubil v svetu. In povrh izkušam, da si prihranim nekaj denarja, kterega pošiljam svoji materi v domovino.
Odgovarjajo mi od doma, da so prejeli novce, toda mati bolehajo.
Povedati vam ne morem, koliko sem trpel odslej spominjajoč se stare matere. Sicer najblažji spomin na domovino svojo mi je bil, odpustite mi, strašilo.
Tako mi mine leto za letom. Bliža se konec mojemu učenju in vrhunec moji nepričakovani sreči. Bivanje v hiši mojega učenca me udomači pri njegovih stariših. Bili smo si kakor jedna družina. Čujte, povrh sem čutil, da se ujema moje srce s čutili hišne hčerke in da stariši ne ugovarjajo najini bodoči zvezi. Kmalu potém se je praznoval spomin sreberne poroke mojega gospoda in njegove soproge. Velike priprave so se vršile za ta praznik. In praznovali smo sijajno in veličastno isti dan sreberno poroko in mojo zaroko s hčerjo milijonarja.“
Utihnil je gospod Anton pri teh besedah. Mrklo je zrl v pol izpraznjeno kupo, kakor da bi hotel utopiti ta spomin.
„In kaj pravite? Isti srečni ženin hčere milijonarke sem bil jaz, ubogi slovenski dijak,“ nadaljuje moj duhovni tovariš.
Najvišja sreča in najvišje gorje si podajata na svetu roke. Le en korak je mnogo potov od mramornatega praga krasne palače do borne koče, pristavil je potém.
Namenil sem se, da odpotujem še isto noč v svojo domovino naznanjat svoji stari materi, da njen sin ni izgubljen, da je srečen, da hoče videti srečno tudi njo.
Bogato obdarovan od svoje neveste, prestopim prag, ki me je nekdaj sprejel tako gostoljubno, kjer sem užil toliko dobrot.“
Bil mi je gospod Anton prvič nerazumljiva uganka.
Potém nadaljuje zopet moj tovariš: „Kolikor bolj sem se bližal svoji domovini, toliko lažje je bilo moje srce. To bode veselo svidenje na očetovem domu! Od veselja bodo jokali stara mati, ko vidijo svojega sicer trmoglavega, a ne izgubljenega sina. V taki domišljiji mi je tekel čas prepočasi. Brzonogi poštni konji so mi bili prekasni.
Da potujem hitreje, najamem si lasten voz, ki me vozi po kračjih potih s podvojeno hitrostjo.
Opazil sem, da se čudijo ljudje moji naglici, da me opazujejo na vsaki postaji. Jaz, presrečen človek, mislil sem, da vé ves svet o moji sreči, da mi bere na obrazu, da sem našel zaklad, ki mi dovoljuje največje stroške, knežje potovanje.
Že tretji dan dospem v glavno mesto sosedne dežele. In ondi se je zgodilo, o čemur bi ne mogel misliti največji domišljevalec. V pozni noči me vzbudi trkanje na duri moje sobe. Ko odprem poznemu trkalcu, — zagledam orožnike, ki imenujejo z zaničljivim posmehom moje ime in naslov. In ko šiloma odpirajo mojo prtljago, kako se začudim, ko vidim v njej mnogo meni tujih dragocenostij. Moči me zapuščajo, ko odpró moj drugi kovčeg, kterega sem si izposodil od svoje neveste.
Prijatelj, če je izdal kdaj zločinec svojo pregreho s svojim strahom in osupnjenjem, dvomiti ni mogla roka pravice, da ji je v oblasti zasledovani hudodelec. V resnici smešno in predrzno se ji je morala dozdevati moja trditev, da sem nedolžen, da ne vem, kako so prišle bogate dragocenosti v mojo prtljago.
Ko se je danilo, odpotovati sem moral namesto v drago domovino — nazaj v glavno mesto kot zasačen zločinec.
Tolažila me je misel, da je moja sedanja nesreča le nerazumljivo naključje, da se kmalu razjasni moja nedolžnost. Vendar kolikor bliže je bila moja pot glavnemu mestu, toliko tesneje mi je bilo v prsih.
Bil mi je uganka svet, uganka sem bil jaz samemu sebi. Mislil sem, da sanjam strašne sanje, ko me izprašuje sodnik, ali priznavam, da sem hotel umoriti očeta svojega učenca in da sem mu oropal pri meni najdene dragocenosti in mnogo tisoč denarja.
Ne vém, ali sem odgovoril temu vprašanju. Samo tega se spominjam, da me je zapustil spomin in da sem se zavedel pozneje v ječi namenjeni — morilcu in roparju.
Govoriti nočem dalje o tem svojem položaju. Posebna milost božja, prijatelj, ohranila mi je življenje, da se izbriše madež mojemu imenu. Trajali so tedni in meseci v strašnih mukah sodnijskega preiskovanja.
Dokazala mi je naposled svetna pravica do pičice, da sem bil zveden v vseh domačih zadevah svojega gospoda, da se mi je skazovalo največje zaupanje, obljubila jedina hči, da sem jaz nehvaležnež oropal v isti noči, ko sem praznoval svojo zaroko s hčerjo njegovo, svojega dobrotnika ter ga smrtno ranil. Oporekalo se mi je dosledno in natančno, kako sem ubežal še isto noč, kako sem pospeševal svoj beg po stranskih potih in kako sem premislil že prej svoj zločin, ker sem prosil za dopust v svoje domovje.
Brezkoristna in brezuspešna je bila moja trditev, da mi je zločin nerazumljiva uganka, strašno naključje; saj največji dokaz za mojo krivdo so bile obile dragocenosti, ktere so našli pri meni.
Prijatelj, pregovor pravi, da kdor se hoče učiti molitve, naj gre na viharno morje, jaz pa trdim, kogar hoče potrditi stvarnik v veri na njegovo vsemogočnost, pošlje mu tako izkušnjo, kakoršno je poslal meni.
In tedaj sem se spomnil zopet dane obljube stari materi in njene molitve za moj blagor. Pred kratkim časom na vrhuncu svoje sreče in svetne slave, ženin bogate neveste, a danes zapuščen od vsega sveta, zavržen od svoje lastne matere, v temnici, v ktero mi ni sijal noben žarek upanja, da dokažem svojo nedolžnost, učil sem se moliti in upati le še v jedino pomoč Vsemogočnega.
Čutil sem povrh, da je moje gorje pravična kazen za prelomljeno obljubo. Bližali so se dnevi moje konečne obsodbe.
Prijatelj, isto zadnjo noč pred sodnijsko obravnavo postaral sem se za pol življenja, potopil sem v svoje gorje svoje nekdanje visokoleteče misli, svojo slavohlepnost. Želel si nisem živeti dalje. Z radostjo sem pozdravljal smrt, jedino rešiteljico svojo.
Imel sem le jedno samo željo, da se dokaže moja nedolžnost, predno umrjem, da ne usmrtim s svojo nečastno smrtjo tudi najblažjega, kar more dati svet, svoje nesrečne matere.
In ako se me usmili Vsemogočni v zadnjem trenutku v svojem brezkončnem usmiljenju in mi podeli čudež svoje dobrote, saj le čudež me more obvarovati videzno pravične obsodbe, darovati hočem vse svoje življenje cerkvi.
Napočil je drugi dan. Angelju podoben se mi je dozdeval jetničar, ki me je peljal pred sodbo v večno sramoto, ali v življenje, posvečeno cerkvi.
Bila je napolnjena dvorana radovednega ljudstva, ko stopim pred sodnike.
Še nekaj trenutkov, in pričeti se mora isto mučno obdolženje, proti kteremu je brezuspešna vsa govorniška moč obtoženca.
Prijatelj, prečudna so pota previdnosti božje. Takov čudež se je zgodil tudi meni. V trenutku, ko ni pričakoval nihče, naznani prvomestnik sodišča, da mu je prišlo ravnokar poročilo, da se je oglasil pri sodniji človek, ki hoče izpovedati o pravem zločincu hudodelstva, kterega dolžé mene.
Nepopisen utis je napravilo to naznanilo na zbrane sodnike in na obilo množico. V mnogem očesu je lesketala solza pomilovanja. Prijatelj, moje srce se ni veselilo pričakovane svobode med svetom. Umrlo mi je že davno za svet. Spomnil sem se le matere svoje, kteri se hočem okleniti okoli vratú. Povedati ji hočem: Mati, tvoj sin ni izgubljen, njegova dana ti obljuba ni pozabljena.
Z bliskovo hitrostjo se razširi še isti dan po vsem mestu novica o moji osodi in o zločincu, zaradi kterega sem pretrpel toliko muk.
Malo dnij pozneje je stal pred sodbo — moj nekdanji znanec, služabnik v hiši mojega nekdanjega gospoda. Izpovedal je, da je namerjaval že mnogo prej oropati svojega gospoda, a da mu je dala rodbinska slovesnost in moj napovedani odhod za zločin najboljšo priložnost.
Razjasnil je dalje do sedaj nerazumljivo uganko, kako se mu je posrečilo odvrniti najmanjši sum od lastne osebe. Preoblečen v mojo obleko izvršil je rop in ranil smrtno gospodarja, ki ga je bil zasačil pri zločinu. Ko je videl, da ne more ubežati z roparskim blagom, zamenil je moj za potovanje pripravljeni kovčeg z ukradenimi dragocenostmi.
„Posrečilo se mi je zakriti najmanjši sled in sum“, pripovedoval je zločinec. „Ostal sem doslej“, nadaljeval je potém, „v gospodarjevi hiši, obdaroval me je celó blagi gospod, ker sem pripomogel, da je prišel pravi zločinec ... domači učitelj v roke pravici. Živel bi bil lahko do smrti pri blagi rodbini“, končal je hudobnik svojo obtožbo, „ko bi se mi ne bila oglasila nenadoma vest s tako silo, da mi ni bilo živeti dalje. Podoba nedolžnega znanca me je preganjala od zore do mraka, od mraka do dne. Le zaslužena kazen, ktero pričakujem z veseljem, umiri morda zopet moje sedanje nesrečno življenje.“
Zopet je utihnil gospod Anton pri teh besedah. Videl sem, kako se mu je utrnila solza v očesu in kako je padla na velo lice.
„Prijatelj, zapomnite si: krivica ne ostane brez kazni, pravica ne brez plačila.
Bodi mož-beseda, izpolni dano obljubo! te besede so bile moj vodnik vse bodoče življenje. Zapustil sem blago hišo, v kteri sem užival toliko dobrot, zaradi ktere sem trpel toliko muk, ako ravno me je prosila odpuščenja ter mi ponujala polovico premoženja za odškodnino. Ločil sem se z lahkim srcem od svoje neveste ter si izvolil — drugo nevesto: delo, trpljenje in trud za človeštvo. Izpolnila se je stari materi presrčna želja. Videla je svojega sina v zlatem plašču pred oltarjem.
In tako sem prišel v to gorsko zakotje. Prosil sem, naj me pusté tu do smrti. Spoznal sem širni svet. Mikale me niso svetne časti in bogate službe.“
Mrak je legel med tem pripovedovanjem na goro in dolino. Molčé izprazniva z gospodom Antonom kupici. Še jeden pot mi stisne za slovo stari gospod desnico rekoč: „Prosim vas, ohranite mojo povest za se in učite se iz nje modrosti življenja, dokler ne zatisnem za vselej očij, kar se zgodi morda pred najinim svidenjem!“ — — —
Ko se vrnem tri leta pozneje v domovino, stal sem ob njegovem grobu brez spomenika; spomenik naj mu bode njegova lastna pričujoča povest!