Gospod Žabar pred sodiščem
| Gospod Žabar pred sodiščem. Alojzij Kokalj |
Spisal Luigi Calco.
| |||||||||||||
Dvorana štev. 28 na ljubljanskem novem Žabjeku je zelo zanimiva dvorana, ne morda po svoji Posebni lepoti, pač pa po zanimivih dogodkih, ki se sleherni dan odigravajo v nji. Ta dvorana je namreč nekaka rešilna postaja za čast, ker se v nji plačuje razne razžaljivke in psovke z denarnimi globami in zaporom na naslov razžaljivcev, dočim se pa oprani in očiščeni razžaljenci vračajo iz nje kot nedolžni angelji zopet mej grešni svet. Seveda so tudi izjeme. Izjeme pa provzročata največ takozvani dokaz resnice ali pa nemožnost dokazati pod obtožbo postavljene razžaljivke. V takih slučajih pa rešilna postaja za čast odreče svojo pomoč kruto razžaljenim obtožiteljem in jim naprta za kazen, ker so sodišče po nepotrebnem nadlegovali, še povračilo vseh naraslih stroškov. Naj bode pa sodba že taka ali taka, eno je pa vedno gotovo, da vsled nje izgubi prav zanesljivo propadla stranka vero v pravico in da se potem dalj časa izogiblje novemu Žabjeku in vsem takim stvarem, ki človeka lahko tje dovedo. Vzlic temu pa dvorana štev. 28 ni nikdar prazna, kar bi dopuščalo sklep, da imajo prebivalci bele Ljubljane in njene okolice posebno fino razvit čut za zelo težki pojm časti.
Tudi ta teden je bila dvorana štev. 28 na našem novem Žabjeku cele dopoldneve polna, posebno pretekli četrtek, ko ste se imele rešiti obtožbi Žabar proti Dovču in Dovč proti Žabarju. Točno ob 10. je dal oklicati razpravni sodnik obe zadevi. Ponosno je na oklic prikorakal v dvorano naš znanec gospod Žabar v spremstvu svojega zastopnika mladega dr. Čukoladoviča, za njim pa bolj ponižno Ivan Dovč, posestnik v Tomačevem s svojim zastopnikom dr. Skakačem.
»Tu imamo dve tožbi mej istima strankama,« pričel je po vstopu strank razpravni sodnik, »vsled česar vprašam, če ni mogoča mej strankama kakšna poravnava? Polagam strankama na srce, da je poravnava najlepša rešitev vseh takih kazenskih zadev.«
Dr. Čukoladovič: »Moj pooblastitelj je odličen ljubljanski meščan in je bil dne 22. septembra na naravnost neodpustljiv način razžaljen od nasprotnika. Vzlic temu pa ne zametujemo po g. sodniku predlagane poravnave. Naši pogoji so: »Javen preklic v Slovencu« in »Domoljubu« na stroške nasprotnika, ki mora vrhu tega plačati za Slovensko Stražo « 100 K in naše dosedanje stroške v znesku 50 K, svoje pa sam trpeti. Da omogočimo poravnavo, smo sestavili najmilejše pogoje.«
Dr. Skakač: »Teh pogojev moj klijent ne more sprejeti, pač pa se je pripravljen tako poravnati, da plača gospod Žabar 20 K za zanemarjene otroke in da trpi vsaka stranka svoje stroške.«
Dr. Čukoladovič: »Odklonjeno, ker je ta ponudba za mojega klijenta naravnost poniževalna in razžaljiva!«
Sodnik: »Preidimo torej v razpravo. Prvi je vložil obtožbo gospod Jernej Žabar in radi tega se bode najprvo razpravljalo o ti obtožbi. Ivan Dovč stopite naprej in nam povejte, kako se pišete, kdaj ste rojeni in kje, kaj ste, kje prebivate, kako je vašemu očetu in materi ime in če ste bili že kdaj kaznovani.«
Ko se je vse to zapisalo, je pa sodnik nadaljeval:
»Poslušajte sedaj vsebino proti vam po gospodu Jerneju Žabarju sprožene obtožbe, ki ima sledečo vsebino:
Pripadam po svojem prepričanju k S. L. S., ki ima edina srce za kranjskega kmeta in meščana in tudi moč, da obema pomaga. Ker se je imela dne 24. septembra 1912 vršiti v Ljubljani zopetna volitev dveh deželnozborskih poslancev namesto Ribnikarja in Reisnerja in ker je bilo v najvitalnejšem interesu ljubljanskega mesta, da dva ne bodeta več izvoljena, poverili so mi najvišji gospodje v vodstvu S. L. S. velevažno nalogo, da naj se podam mej ljubljansko volilstvo in posebno tudi mej prirasle okoličanske volilce, da jim odprem oči glede preperelega in gnjilega liberalizma in da jih sočasno opozorim na nedosegljivo življensko moč naše S. L. S. Ti svoji vzvišeni nalogi sem posvetil tudi vse svoje moči.
Dne 22. septembra 1912 sem pa prišel v izvrševanju te svoje vzvišene naloge, oziroma poklica v Tomačevo in se ustavil le-tam v gostilni, ki je bila natlačeno polna. Ker sem bil uverjen, da je mej gosti tudi več volilnih upravičencev, začel sem jim s poljudno in prisrčno besedo razlagati dalekosežni pomen torkove deželnozborske volitve in jim polagati na srce, da naj volijo prava moža, ki sta edino Ivan Kregar in dr. Lovro Pogačnik.
Dočim so me vsi drugi gosti mirno in spoštljivo poslušali in mojim prepričevalnim besedam še pritrjevali, se je pa začel obdolženi Ivan Dovč norčevati iz mojega, vsega spoštovanja vrednega civilnega poklica s tem, da je začel nad menoj vpiti: »Mojster šivanka, mek — mek — mek, suha trska itd.« ter da je še druge pivce k temu hujskal.
Ko sem ga pa z najdostojnejšo besedo opozoril rahlo, da njegovo obnašanje proti meni ni pravilno, je bil pa ogenj v strehi.
Obdolženi Ivan Dovč je kakor besen začel na me kričati: »Mek — mek — mek, suha šivanka, farški podrepnik, farški petolizec, farški slepar, farški koritar, kuga deželnega denarja itd.«
Dokaz temu je kot priča Simon Sleparovič in moje pričevanje.
S tem se čutim silno žaljenega na svoji časti, posebno radi tega, ker so se na tako ostuden način napadale moje najsvetejše svetinje, to je moje neomajano politično prepričanje itd.
Obdolženi Ivan Dovč, ali se čutite krivega in kaj imate navesti v svoj zagovor na to obtožbo?«
Ivan Dovč: »Prav nič se ne čutim krivega. Jaz nisem Žabarju prav nič žalega rekel, pač pa on meni vse to, kar sem povedal pri gospodu doktorju —«
Sodnik: »O tem bodemo pozneje razpravljali. Sedaj bodem pa zaslišal pričo Simona Sleparoviča, ki bode prisegel na to, da bode govoril čisto resnico in nič drugega kot resnico.«
Ko je sodnik podučil pričo Sleparoviča o svetosti prisege in o nasledkih krive prisege, ga je zaprisegel in potem pozval, da naj po resnici pove, kaj je vse obdolženi rekel v nedeljo dne 22. septembra nečastnega o zasebnem obtožitelju.
Simon Sleparovič: »Slavno sodišče! Jaz nisem rodom iz Ljubljane in tudi ne iz Kranjske, temveč iz slavne Like, domovine prvih hrvatskih junakov. V Ljubljani sem pa že dolgo, a se vedem pošteno in tako, da s sudom nimam nikdar opraviti. Ni li res, prijatelj Žabar?«
Sodnik: »Opozarjam vas, priča, da imate izpovedati samo o dogodkih dne 22. septembra in da morate opuščati vse druge nepotrebne opazke. Torej, kako je bilo dne 22. septembra?«
Simon Sleparovič: »Slavno sodišče! Dne 22. septembra bilo je pa hudo. Čeprav sem v soboto pozno v noč ali pa zgodaj v jutro šele šel spat, me je prijatelj Žabar že po 9. zjutraj nagnal iz postelje, češ, da se bova peljala v ljubljansko okolico. Ali ni res prijatelj Žabar —«
Sodnik: »Priča! Vnovič vas opominjam, da govorite o stvari. Nas prav nič ne zanima, kdaj se vas je pognalo iz postelje, temveč edino to, kaj se je godilo mej obtožiteljem in obdolžencem v Tomačevem v gostilni. To nam povejte!«
Simon Sleparovič: »A tako, samo da znam, kaj vas zanima. V Tomačevo sva došla s prijateljem Žabarjem, ko se je že delala noč. Čeprav sva ga cel dan pošteno pila, vendar sva tudi v Tomačevem še »visoko dvigala barjak zlate svobode« in takoj naročila štefan vina. Znate, slavno sodišče, mi ga znamo piti in prenesti. Ko je pa prijatelj Žabar po naročilu štefana nekoliko opozoril zbrane Posavce, da imava v žepih polno cvenka, so pa šli ti seljaki kar po koncu. Začeli so vpiti na mojega prijatelja »mek — mek — mek, mojster šivanka, suha trska.« Moj prijatelj Žabar, ki je veleučen gospod in izobražen kakor kak doktor, je na to lepo podučil Posavce, da se tako ne sme govoriti z mestno gospodo. Namesto da bi bili Posavci gospodu Žabarju hvaležni za ta poduk, so pa začeli nanj kar tuliti in padale so kot dež besede kakor: »Farški podrepnik, farški slepar, farški koritar, kuga deželnega denarja, farški petolizec, suha šivanka!« Te psovke so pa v mogočnem zboru še cel čas solili z refrenom »mek — mek— mek!« Ali ni bilo tako prijatelj Žabar?«
Sodnik: »Povedali ste nam priča, kakšne žalitve so bile dne 22. septembra izgovorjene proti zasebnemu obtožitelju. Sedaj nam pa še natančno povejte, katere je izgovoril današnji obdolženec?«
Simon Sleparovič: »Kakšen obdolženec? Ne razumem vas, slavno sodišče.«
Sodnik: »Vprašam vas, če je vse te besede izrekel tudi le-ta Ivan Dovč, ki stoji tu pred vami?«
Simon Sleparovič potem, ko si je dalj časa ogledoval obdolženega Ivana Dovča: »Oprostite, slavno sodišče, tega moža pa jaz prav nič ne poznam in ga še nikdar nisem videl.«
Dr. Čukoladovič: »Opozarjam vas, priča Sleparovič, da ste pred pričami v naši pisarni natančno in določno izpovedali, da je ravno obdolženi Dovč vse od vas danes povedane žaliivke zabrusil mojemu klijentu v obraz. Pazite, da vas ne naznanimo radi krive prisege —«
Sodnik: »Gospoda zastopnika prosim, da opusti vse take grožnje in opombe. Sodišče je sklenilo sedaj zaslišati o vsebini obtožbe brez prisege za enkrat še zasebnega obtožitelja. Gospod Žabar, prosim, stopite naprej!«
Nato je sodnik podučil gospoda Žabarja o dolžnostih priče in ga potem, ko se je zapisala v zapisnik njegova generalia, pozval, da naj kot priča pove sedaj popolnoma po resnici, kar more navesti o predmetu svoje obtožbe.
Gospod Žabar: »Oprostite, gospod sodnik, jaz sem bil dne 22. septembra od celodnevnega napornega dela tako zmučen in zdelan, da se prav nič ne morem spominjati, kako so se vršili dogodki v Tomačevem. Edino to vem, da sem bil prav grdo napaden; vsled svoje silne razburjenosti in strahu za svoje življenje pa ne vem, kaj in kdo mi je tedaj kaj rekel. Pač pa je priča Sleparovič vse natanjko slišal in tudi povedal pri mojem zastopniku, ko sva šla tje na informacijo.«
Sodnik: »Če ne bode nobenih nadaljnih dokaznih predlogov, se bode dokazovanje sklenilo.«
Dr. Čukoladovič: »Slavno sodišče! Danes zaslišani priči Simonu Sleparoviču je na zelo sumljiv način opešal spomin. Radi tega si pridržim zoper njega ovadbo na pristojnem mestu. Za sedaj pa predlagam preložitev današnje razprave v to svrho, da se pokličejo in zaslišijo sledeče nove priče: naš solicitator Johannes Ekspenzarovič in naši dve stenografinji Genovefa Ješprenček in Polifema Krišpinček. Te priče bodo z vso odločnostjo potrdile, da je danes zaslišana priča Simon Sleparovič, ko je bil z gospodom Žabarjem v naši pisarni, z vso določnostjo označil današnjega obdolženca kot ono osebo, ki je zagrešil vse pod obtožbo postavljene razžalitve.«
Dr. Skakač: »Protivim se temu predlogu in preložitvi, ker predlagane priče nišo bile dne 22. septembra v Tomačevem in torej iz lastne opazbe ne morejo o dogodku prav nič izpovedati.«
Sodnik: »Zavrnem predlog iz razlogov, ki jih je navedel zagovornik in iz nadaljnega razloga, ker je stvar dovoljno pojasnjena. Zaeno zaključim razpravo s pristavkom, da bodem proglasil razsodbo potem, ko končamo drugo razpravo. Gospod Žabar, stopite sedaj vi naprej in poslušajte obtožbo, ki jo je proti vam vložil Ivan Dovč. Ta obtožba se glasi:
Dne 22. septembra 1912 smo imeli pogorelci iz Tomačevega važno posvetovanje v naši gostilni. Tedaj je prišel v gostilno obdolženi Jernej Žabar in brez vsakega povoda začel takoj zbadati in psovati navzoče mirne goste. Posebno se je pa še spravil na me in me psoval in zasramoval rekoč: »Šljeva, zarobljenec, kmetski zarukanec, živiš od same sleparije, nisi nič vreden, avša itd.«
Dokaz temu sta priči France Semrajc in Matevž Bolha, oba posestnika v Tomačevem.
Vprašam vas, gospod Žabar, če se čutite krivega in vas pozivljam, da se zagovarjate.«
Gospod Žabar: »Gospod svetnik! Jaz se ne čutim krivega in zavračam z vso odločnostjo podlo natolcevanje, da bi se mogel kot izobražen človek, ki občujem z ljubljanskimi kanoniki in drugimi visokimi gospodi, tako daleč spozabiti, da bi rabil take prostaške besede. Pridržim si radi tega grdega obrekovanja vse postavno dopustne korake proti obtožitelju. Sicer sem bil pa dne 22. septembra, kakor sem že poprej kot priča povedal, tako truden in razburjen, da se ne morem spominjati, kaj se je vse godilo v Tomačevem. Le toliko vem, da sem bil tedaj prav tolovajsko napaden in da je bilo moje življenje v nevarnosti.«
Sodnik: »Preidemo k dokazovanju. Pokličite notri pričo Franceta Semrajca.«
Ko je vstopila ta priča, jo je sodnik zakonito podučil, zaprisegel in potem pozval, da naj po resnici pove, kaj je dne 22. septembra razžaljivega rekel obdolženec obtožitelju Dovču.
France Semrajc: »Letos smo meli v Tomačevem strašen požar, ki nam je napravil največjo škodo, ker je uničil skoro celo vas. Bilo bi nam obupati, če bi nam ne priskočili tedaj na pomoč dobri ljudje iz sosednih vasi ter ljubljansko mesto in ljubljanski prebivalci. Za nas se je pa pobiralo tudi po vseh kranjskih cerkvah in nabralo prav lepe vsote, ki so se vse stekale v roke našega župnika pri Sv. Petru v Ljubljani. Ker smo si mej tem sezidali nove hiše in gospodarska poslopja ter potrebovali denar, šli smo parkrat prosit župnika, da bi nabrani denar razdelil. Župnik nas je pa vedno odpravljal, da bo že to storil, kadar se bode njemu zdelo primerno. Ker so nas zidarski, tesarski in drugi mojstri trdo prijemali za denar in ker se naš upnik ni zmenil, da bi razdelil mej nas nabrane denarne darove, dogovorili smo se pogorelci, da se snidemo dne 22. septembra v naši gostilni in da se pogovorimo o tem, kaj nam je ukreniti, da bi našega župnika dovedli do tega, da se vzdigne raz nabrani denar, na katerem sedi že čez pol leta in ga razdeli mej potrebne ljudi. Ko smo se torej o tem razgovarjali in marsikatero odkrito besed izpregovorili o naši duhovščini, je pa prišel v gostilno današnji zasebni obtožitelj, ki je bil videti precej okajen. Poklical je na mizo štefan vina in nam začel takoj prav grdo zabavljati. Ker smo si kot mirni zborovalci to prepovedali, je pa še bolj zrasel in nas začel prav nelepo zmerjati. Ko ga je pa Ivan Dovč opozoril, da naj nas pusti na miru, ga je pa začel obdolženec obkladati z besedami kakor: zarobljenec, kmetski zarukanec, nisi nič vreden, živiš od same sleparije, avša, šljeva itd.« To je razjezilo nekatere naše zborovalce, da so temu-le gospodu v brk povedali to, kar je iskal in tudi zaslužil.«
Sodnik: »Obdolženec, ali imate kaj pripomniti na to izpovedbo?«
Gospod Žabar: »Da, gospod svetnik. Ta mož se moti, če pripoveduje, da sem se jaz tako neolikano obnašal. On me gotovo zamenjuje s kakim drugim neotesancem, ker jaz kot olikan človek nisem niti zmožen, da bi se tako obnašal, kakor to trdi priča.«
Sodnik: »Priča, vi ste slišali, kaj pravi obdolženec o vaši izpovedi. Ali vztrajate pri ti svoji izpovedi in ali vzdržujete posebno svoje navedbe, da je obdolženec res proti zasebnemu obtožitelju izgovoril vse one žaljivke, katere ste poprej navajali.«
France Semrajc: »Kar sem vam poprej povedal, je gola in čista resnica, vsaj sem govoril pod prisego.«
Dr. Čukoladovič: »Povejte mi priča, kdo pa je vse nad gospodom Žabarjem kričal, da je farški petolizec, podrepnik, slepar, koritar itd. in ga zasramoval z besedami mek — mek — mek?«
Sodnik: »Tega vprašanja ne dopustim, ker nima s to kazensko zadevo nobenega stika. Zaslišal bodem sedaj drugo pričo Matevža Bolho, katerega naj se pokliče v dvorano.«
Na to je sodnik podučil, zaprisegel in izprašal to pričo o vsebini obtožbe, katero je priča skoro dobesedno tako potrdila, kakor France Semrajc. Sodnik je na to vprašal stranki, če imata predlagati še kaksne dokaze, ker bode sicer razpravo sklenil, ker se mu zdi stvar vsestransko zadostno pojasnjena.
Dr. Čukoladovič: »Slavno sodišče! Predlagam, da naj se zasliši v ti stvari kot pričo še Simona Sleparoviča, ki je bil pri celem dogodku kot popolnoma neprizadeta oseba navzoč in ki bode izključil, da bi bil moj klijent kaj žalega rekel Ivanu Dovču. Zaslišanje te priče je tembolj potrebno, ker ste danes zaslišani priči Semrajc in Bolha kolikor toliko osumljena, da sta se vdeležila dogovorjenega napada na čast mojega klijenta, dočim je pa nasprotno o Simonu Sleparoviču, ki napravlja vstisk popolnoma verodostojnega človeka, že dognano, da se ni prav nič vmešaval v vse te dogodke, temveč jih kot nepristranski opazovalec le cel čas z največjo pazljivostjo zasledoval.«
Dr. Skakač: »Z vso ogorčenostjo zavračam popolnoma neosnovani napad na dva poštena kmetska posestnika, ki sta nama pod prisego povedala, kar sta dne 22. septembra slišala in videla. Ker nimamo prav nobenega povoda dvomiti nad njihovo verodostojnostjo, je popolnoma nepotrebno zaslišanje Simona Sleparoviča, kateremu je, da govorim z besedami svojega častitega tovariša g. dr. Čukoladoviča, danes vendar na tako zelo sumljiv način opešal spomin, da si je moral moj g. tovariš pridržati proti njemu ovadbo. Predlagam torej, da naj se ta predlog zavrne.«
Sodnik: »Predlog na zaslišanje Simona Sleparoviča se zavrne, ker je stvar dovoljno pojašnjena. Zaključim s tem tudi to razpravo in prosim oba gospoda zastopnika za njuna končna predloga. Prvi ima besedo zastopnik g. Jerneja Žabarja.«
Dr. Čukoladovič: »Slavno sodišče! Predlagam, da naj se Ivana Dovča spozna krivim v smislu obtožbe gospoda Žabarja. Njegova krivda je jasna. Priča Simon Sleparovič nam je odločno potrdil, da so se dne 22. septembra 1912 resnično izgovorile vse one žaljivke, katere navajamo mi v svoji obtožbi. Da jih je pa zagrešil edino Ivan Dovč, pa ne more biti nobenega dvoma, če se uvažuje, da sta pri drugi razpravi zaslišani priči France Semrajc in Matevž Bolha navedla, da je imel ravno Dovč prepir z gospodom Žabarjem. Ker je krivda dokazana, mora pa slediti tudi postavna kazen. Kot obtežilno je smatrati, da so se ponovno izrekle zelo nagnjusne žaljivke in da so bile te žaljivke sprožene proti najuglednejši osebi, ki vživa v Ljubljani vseobče spoštovanje in da se je tako ugledno osebo žalilo v njenih najsvetejših čutilih, to je v njenem svetem političnem prepričanju. Ker so bile žalitve posebno težke in občutne, zahtevam in predlagam najostrejšo zaporno kazen.«
Dr. Skakač: »Na podlagi dokazovanja ugotavljam, da ni niti najmanje dokazano, da bi bil Ivan Dovč kaj žalega rekel Jerneju Žabarju, vsled česar predlagam, da naj se Dovča oprosti. Nasprotno je pa po pričah Francetu Semrajcu in Matevžu Bolhi jasno dognano, da je Jernej Žabar resnično napadel Ivana Dovča z vsemi onimi žalitvami, katere smo že v svoji pismeni obtožbi navajali. Predlagam vsled tega, da naj se radi vseh teh žalitev spozna krivim Jerneja Žabarja in ga postavno kaznuje, pri odmeri kazni pa uvažuje, da ni dal moj klijent obdolžencu nobenega povoda za njegov napad.«
Dr. Čukoladovič: »Slavno sodišče! Z vso odločnostjo zavračam kot neresnično trditev zastopnika Ivana Dovča, da je dokazana krivda mojega klijenta. Kdo je pa to dokazal? Ali morda priči France Semrajc in Matevž Bolha? To sta dva neizobražena kmeta in sploh ne smeta priti v poštev proti tako ugledni osebi, kakor je moj klijent g. Žabar. Za podlago razsodbi se sme vzeti edino popolnoma verodostojni zagovor mojega klijenta, ki je visoko izobražen in ki se ziblje v najvišjih krogih. Opozarjam, da nam je gospod Žabar danes povedal, da občuje redno z našimi visokočastitimi kanoniki. In tak človek, ki ima tako visokočastite stike, naj bi imel drzno čelo in se pred sodiščem lagal. To bi bilo naravnost absurdno. Kakor hitro je pa izključeno, da bi mogel g. Žabar govoriti pred sodiščem neresnico, potem pa moramo vzeti njegov zagovor za sveto resnico. Ker je pa g. Žabar v svojem zagovoru navedel, da predmetnih žalitev ni izpregovoril, je pa njegova nedolžnost jasna, vsled česar se ga mora oprostiti. Predlagam torej njegovo oprostitev, proti pričama Francetu Semrajcu in Matevžu Bolhi si pa pridržujem pravico do nekih, za oba zelo neprijetnih korakov.«
Ko je dr. Čukoladovič skončal svoj sijajni zagovor, kateri je njegovega nasprotnega zastopnika dr. Skakača tako potrl, da si niti odgovarjati ni upal, je pa vstal sodnik in proglasil obe razsodbi.
V kazenski zadevi gospoda Žabarja proti Ivanu Dovču je sodnik poslednjega oprostil, češ, da ni mogel najti nobene podlage za njegovo krivdo, ker je priča Simon Sleparovič pač potrdil, da so bile dne 22. septembra v gostilni v Tomačevem resnično izgovorjene vse inkriminirane besede, ni pa mogel potrditi, da jih je izgovoril obdolženec, glede katerega je še celo navedel, da ga sploh še ni nikdar videl in da ga ne pozna. Zasebni obtožitelj kot priča zaslišan se pa sploh ni spominjal, kaj se je dne 22. septembra godilo in govorilo v Tomačevem.
Sodnik je na to prešel takoj k razsodbi v zadevi Ivana Povča proti gospodu Žabarju ter spoznal poslednjega krivim v smislu obtožbe in ga obsodil na globo 50 K, za slučaj neiztirljivosti v petdnevni zapor. To svojo razsodbo je oprl sodnik na pričevanje Franceta Semrajca in Matevža Bolhe, ki sta pod prisego točno potrdila obtožbo. Kot olajšilno je smatral sodnik, da je bil gospod Žabar vsled zavžite pijače zelo razburjen in da je upati, da se bode poboljšal. Ker ni našel nobene obtcžilne okolnosti, smatral je izrečeno kazen za primerno krivdi gospoda Žabarja.
Dr. Čukoladovič: »Priglašam zoper obe razsodbi vzklic in prosim, da se nam vročita pismena odpravka vzklicanih razsodb.«
Na to se je počasi izpraznila sodna dvorana štev. 28: naš znanec gospod Žabar je odhajal iz dvorane zelo potrt v družbi svojega zastopnika dr. Čukoladoviča, ki ga je tolažil s svečanimi zatrdili, da ste obe razsodbi krivični, vsled česar ju bode deželno sodišče moralo razveljaviti in dati popolno zadoščenje gospodu Žabarju. S to tolažbo je odšel potem gospod Žabar, ne da bi pogledal svojega prijatelja Sleparoviča, domov h kosilu, ki mu pa danes kar nič ni hotelo tekniti.