Gospod Žabar o balkanski vojni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospod Žabar o balkanski vojski.
Alojzij Kokalj
Spisal Luigi Calco.
Izdano: Slovenski narod 45/264 (1912), 1–2
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko smo vzeli v roko sobotno številko (9. novembra 1912) nekega ljubljanskega dnevnika, ki se pri vsaki priliki rad pobaha, da je najboljše informiran slovenski list, smo kar ostrmeli nad skrajno zanimivimi poročili o vzrokih turških porazov in turškega propadanja. Z nepresegljivo logiko se je v ti sobotni številki dokazalo, da so vseh nesreč, ki so zadele turškega slutana in njegovo, doslej nepremagljivo armado, krivi edino le strupeni slovenski liberalci, ker so oni zanesli v dotlej vzorno turško državo ono gnjilobo, ki je izpodjedla vse dotedanje zdrave korenine turškega cesarstva. Ostrmeli smo nad temi velezanimivimi poročili in obledeli zelene zavisti, napenjali svoje možgane, da bi dognali, odkod ima naš časnikarski kolega svoja pretresljiva poročila o vzrokih turškega nezadovanja, propadanja in porazov. Čeprav smo pa premišljali na vse stvari in ugibali to in ono, vendar nismo mogli nič pravega zadeti. V ti naši stiski nam je kot rešilni angelj priskočil na pomoč naš lokalni poročevalec Ivan Izvohaj, ki se nam je ponudil, da bode na zvit način poskusil intervivati našega starega znanca gospoda Žabarja, o katerem je našim čitateljem že znano, da igra veleodločilno vlogo v taboru S. L. S. Poročevalec Ivan Izvohaj je tudi skoro in srečno rešil svojo težko nalogo, o čemur je živa priča sledeče njegovo izvirno poročilo.

* * *

Poznavajoč navade in običaje v taboru in pod zastavo S. L. S. zbranih vzor — obrtnikov nisem šel gospoda Žabarja iskat niti v njegovo delavnico, niti v kako cerkev, temveč naravnost v svetovnoznano gostilno pri »Stari kukavici«, ker se dobe ob ti uri v ti gostilni najboljša jeterca. Bistri moj razum me ni ogoljufal, ker sem pri Stari kukavici tudi resnično zajel gospoda Žabarja, ko je z globokozamišljenim obrazom in odprtimi ustmi basal v se neznansko dobro dišeča kisla jeterca. Ker je gospod Žabar sedel sam pri svoji mizi, sem urno in spretno porabil ugodno priliko ter se s prijaznim »Dovolite« prisedel k njegovi mizi.

Ker je gospod Žabar jako ljudomil človek, sva bila kmalu v prijaznem razgovoru, katerega sem skoro s posebno spretnostjo tako zasukal, da sva začela govoriti o stvareh, o katerih sem mislil ravno gospoda Žabarja intervivati.

Razgovor mej menoj in gospodom Žabarjem se je pa razpletal nekako tako-le:

Jaz: »Kaj mislite, gospod Žabar, kaj bode vzrok strašnim porazom turške armade, ki jo balkanske države tako raztepajo, kakor naši mlatiči pri mlatvi rumeno pšenico?«

Gospod Žabar: »To smo slovenski javnosti povedali že preteklo soboto v našem vodilnem glasilu. Turcesarstvo se ima za svoje strašanske poraze zahvaliti edino le svoji razdrapani in razcapani armadi, katero so popolnoma pokvarili takozvani Mladoturki s svojimi liberalnimi sleparijami. Mladoturki so se pa liberalnega strupa nalezli pri slovenskih liberalcih, s katerimi so bili že desetletja v najožjem stiku in prijateljstvu. Zveza liberalnih Mladoturkov s slovenskimi liberalci je prvi in poglavitni vzrok propadanja otomanske države na celi črti in ž njim v zvezi stoječim izginjevanjem pravega vojaškega duha v turški armadi. Prvo zlo je rodilo drugo zlo in tako je prišlo in je moralo priti, da dobivajo turške armade dan na dan take po grbi, da bo skoro konec evropske Turčije. Naša zasluga, to je zasluga naše S. L. S. pa je, da je odkrila prave vzroke turškega propadanja in porazov in s tem vnovič pokazala strmečemu svetu, da je to stranka, ki povsod zadene pravo.« 

Jaz: »Popolnoma vam pritrjujem, gospod Žabar in sem z vami v vsem enih misli. Naravnost občudujem vašo stranko in njene čudotvorne sile. Še bolj pa občudujem njeno iznajdljivost, ker pač ni bilo lahko poizvedeti za vse tajne zveze mej Mladoturki in liberalnimi Slovenci, ker so gotovo oboji vsemu svetu skrbno prikrivali svoje pobratimstvo.«

Gospod Žabar: »Dobro ste povedali. Res ni bilo lahko dognati, kaj se plete mej Mladoturki in našimi slovenskimi liberalci. Prav zaupno vam povem, da bi mi tega tudi ne bili tako hitro poizvedeli, če bi nam ne bil priskočil na pomoč prav srečen slučaj. Če bodete znali molčati kot grob in če bodete pri ti priči plačali za literček iz onega soda, na katerem sedi maček, vam bodem, popolnoma zaupno seveda, odkril in pojasnil, kako smo prišli na sled tajni zvezi med Mladoturki in našimi liberalci. Torej predvsem meni besedo, da bodete molčali, potem pa besedo naši lepi Ančiki, da bode postavila na mizo literček!« 

Segel sem v roko gospodu Žabarju in se svečano zaklel pri Mohamedovi bradi, da bodem molčal kot grob in na to pomignil okroglolični Ančiki, da naj postavi na mizo literček iz onega soda, katerega je poprej omenil gospod Žabar. Ko se je dražestna Ančika vrnila z litrom peneče vinske kapljice in ko sva z gospodom Žabarjem podkrepila najino znanstvo s polno kupo došlega okrepčila, mi je pa začel gospod Žabar odkrivati svoje tajnosti.

Gospod Žabar: »Če bi liberalci na Kranjskem ne bili s tako slepoto udarjeni, bi morali že zdavnaj slutiti, da smo mi zvedeli za njihove tajne spletke in zvezo z Mladoturki. Toda naši liberalci so tako glupi, da naj kaj takega ne pridejo. Da smo pa mi zasledili tajno zvezo med Mladoturki in našimi liberalci, zgodilo se je pa tako-le: Znano vam bode, da se je pred malo leti izvršil v otomanski državi silen preobrat tedaj, ko so dobili državno krmilo v roke s strupenimi liberalnimi idejami prepojeni Mladoturki. Ko so prišli Mladoturki do moči in vlade, so seveda s Staroturki naredili prav kratko sodbo. Kar Staroturkov ni ušlo čez meje turške države, padli so v roke Mladoturkov, ki so ž njimi prav po turško postopali, jih pred vsem oropali njihovega, imetja in haremov, potem pa jih pobesili ali jim na kak drug podoben način pomagali v Mohamedova nebesa. Seveda je bil med Staroturki strašen jok in stok. Oni srečni Staroturki, ki so še pravočasno ušli čez meje otomanskega cesarstva, so se razpršili po celi Evropi, kjer so pri raznih prijateljih turškega polumeseca našli varno zavetje. Nekaj teh nesrečnih Staroturkov pribežalo je tudi v našo belo Ljubljano, ker so iz tedanje pisave našega vodilnega glasila lahko posneli, da goji naša vsemogočna S. L. S., ki si je pa tedaj pridevala še drugo ime, posebno gorke simpatije za usodo ubogih Staroturkov. Ti staroturški ubežniki se tudi niso motili v nas, ker smo jih sprejeli z odprtimi rokami.« 

Jaz: »Velezanimivo, gospod Žabar, kar mi pripovedujete. Kdo bi si bil mislil, da je imela naša bela Ljubljana pred leti take eksotične goste! Čudno se mi le zdi, da teh zanimivih gostov, čeprav sem že nekaj let v Ljubljani, nisem nikoli videl in da mi tudi nihče ni nič črhnil o njih ....« 

Gospod Žabar: »Nikar me ne motite s svojimi nepotrebnimi opazkami! Kar bodete hoteli zvedeti, vam bom vse povedal kar sam od sebe. Ko so pribežali torej pobegli Staroturki v našo belo Ljubljano in ko so nas začeli milo prositi, da bi smeli pri nas tudi ostati, smo jim to dovolili takoj, toda pod gotovimi pogoji. Prvi pogoj je bil, da so morali sleči svojo turško obleko in se obleči po naše. Drugi pogoj je pa bil, da bodo morali kruh, katerega bodo prejemali od nas, tudi odslužiti, kar jim ne bode težko, ker so vsi znali srbsko govoriti. Tretji pogoj je bil, da morajo počasi spoznavati svoje muzelmanske verske zmote in se pripravljati, da prestopijo v okrilje naše edino zveličevalne vere. Končno smo pa še od njih zahtevali, da morajo za toliko časa, dokler bodo uživali našo gostoljubnost, odložiti svoja muzelmanska imena in si privzeti naša. Ko so ubegli Staroturki sprejeli vse te pogoje in storili svečano prisego pri Mohamedovi bradi, sklenili smo ž njimi pobratinsko zvezo ...« 

Jaz: »Ali se vam ni zdelo malo čudno, da zahtevate od svojih gostov prisego pri Mohamedovi bradi namesto pri križanem bogu ...« 

Gospod Žabar: »Prosim vas enkrat za vselej, ne motite me s takimi neslanimi vprašanji! Naši turški ubežniki so bili tedaj še pravi pravcati muzelmani, ki so verovali v svojega alaha in v njegovega krivega preroka Mohameda, vsled česar smo jih morali po njihovi veri zapriseči in ne po naši. To je jasno kot beli dan in mora razumeti vsak otrok. Ko smo tako svoje staroturške goste in pobratime priklenili na se, smo jih pa nekoliko pridelili našemu deželnemu odboru, ki smo ga malo poprej dobili v svoje roke, nekoliko smo jih namestili pri raznih naših podjetjih, ostale smo pa utaknili v našo tiskarno in k našemu vodilnemu glasilu. Vstop Staroturkov v deželno službo, v naša podjetja, v našo tiskarno in v uredništvo našega vodilnega lista rodil je takoj blagodejne sadove. Ko so se naši Staroturki ugnjezdili pri našem deželnem odboru, zavladale so le-tam takoj prave turške razmere, ki trajajo še do današnjega dne. Po turško delamo z deželno imovino in z dohodki naše dežele. Prav po turško razmetujemo deželni denar za razne nepotrebne stvari, po turško pitamo ž njim svoje zveste koritarje in prav po turško odrekamo vsako trohico deželnega denarja kranjski raji — slovenskim naprednjakom. Enake turške razmere so se pa po vstopu staroturških beguncev pojavile tudi pri naših podjetjih. Tudi tukaj se je začelo na debelo »loviti s tujo roko gade« in se prav po turško spuščati v najbolj vratolomne špekulacije. Od našega dobrega in vernega ljudstva od ust pritrgani denar je romal izven dežele, ta težko prištedeni denar se je metal v najraznovrstnejše in skrajno nevarne kupčije! Postopalo se je tako turško, da je nastopila v vseh blagajnah strašna suša. V ti sili je priskočil našim podjetjem na pomoč naš deželni odbor in z deželnim denarjem zamašil one velike luknje, ki so nastale pri naših podjetjih. Ravno take turške razmere so pa zavladale tudi v naši tiskarni in pri našem listu. Tedaj je naš vodilni list proglasil kot temeljno načelo, da je in politicis za nas vera postranska stvar in da sprejmemo vsakogar pod svojo zastavo, kdor z nami voli in najsi tudi ne hodi nikdar v cerkev in najsi je tudi očiten brezverec. Tedaj je tudi naš list javno razglasil, da nam je Nemec ljubši od rodnega brata, če poslednji prisega na liberalne zmote. Tedaj se je tudi pri našem listu udomačila in ukoreninila lepa turška navada, da smo začeli napredne svoje slovenske brate črniti in ovajati kot državi nevarne elemente. S tem sem vam pač zadostno dokazal, kako lepe turške razmere so nastopile pri našem listu potem, ko smo namestili v uredništvu pribegle Staroturke.« 

Jaz: »Dam vam popolnoma prav, gospod Žabar, da vladajo res prave turške razmere pri našem deželnem odboru, pri vaših podjetjih in pri vašem vodilnem glasilu. Vendar mi pa doslej še niste povedali, kako ste dognali, da so liberalni Slovenci zvezani z Mladoturki ...« 

Gospod Žabar: »Kako vam morem to povedati, ko mi vedno segate v besedo. Le malo več potrpežljivosti, bodete že še vse zvedeli. Ko so se torej naši pobratimi Staroturki polagoma popolnoma pri nas udomačili, začeli smo jih seveda izpraševati o njihovih razmerah in posebej še o razmerah otomanskega cesarstva. To bi jih vi morali slišati, kako so zabavljali čez Mladoturke in njihovo vladanje. Niti enega dobrega lasu niso pustili na njih. Vzlic vsemu svojemu sovraštvu nam pa tedaj vendar še niso hoteli izdati onih tajnih zvez, ki vežejo Mladoturke z našimi strupenimi liberalci. Ko je pa izbruhnila vojska na Balkanu in ko je turška armada bašibozukov, albanskih, arnavtskih, kurdskih in drugih roparjev začela dobivati strašne batine po svoji grbi, se je pa razvezal tudi našim Staroturkom njihov jezik. V svoji brezmejni žalosti nad turškimi porazi in v svojem silnem ogorčenju nad propalimi Mladoturki so nam izdali, da so naši slovenski liberalci že dolgo let najtesnejše zvezani z mladoturškimi mogotci in da so ravno slovenski liberalci okužili Mladoturke s svojim gnjilim liberalizmom in tako posredno povzročili vso gnjilobo v otomanskem cesarstvu in v posledici te tudi vse silne turške poraze v balkanski vojski. Vsa ta svoja odkritja so pa podprli tudi z neizpodbitnimi dokazi. Ko smo to zvedeli, storili smo le svojo sveto dolžnost, da smo odkrili to novo sramoto slovenskega liberalizma vsi pošteni javnosti. Tako je, moj prijatelj, in nič drugače!« 

Jaz: »Hvala vam lepa, gospod Žabar, za vaša temeljita in prepričevalna pojasnila. Le še eno prošnjo bi imel, če se vam ž njo ne zamerim. Poprej ste povedali, da ste namestili mi svojem vodilnem monitorju tudi več Staroturkov. Mene pa sedaj strašno zanima, katere in kako so se prej pisali, predno ste jih prekrstili.« Gospod Žabar: »To vam pa nič kaj rad ne povem ali vsaj zastonj ne. Poglejte literček se je med tem izpraznil in moja žeja še ni ugašena. Če pokličete še en literček na mizo, vam bodem pa tudi to povedal.«

Poklical sem hitro dražestno Ančiko in ji ukazal še en liter vina. Ko je stal liter vina na mizi, sva ga z gospodom Žabarjem pred vsem poskusila, če je vino pravo in če naju zapeljiva Ančika ni ukanila. Ko sva se pa prepričala, da nisva ukanjena, je pa gospod Žabar nadaljeval s svojimi razkritji.

Gospod Žabar: »V uredništvu našega vodilnega glasila imajo danes prvo besedo trije Staroturki in sicer Mahmud Štefendi paša, Hasaf Trdobuč paša in Mojbeg Škric aga. Danes se seveda pišejo ti možje malo drugače — čeprav se ja pišejo malo drugače, je vendar njihova pisava še danes popolnoma turška in bo ostala večno, ker velja tudi za nje pregovor: Kar se je Janezek naučil, to pa tudi zna Janez. Vendar so pa vsi trije prav imenitni gospodje in zaslužijo, da izpijeva ta kozarec do dna na njihovo zdravje!« 

To sva tudi storila in potem to dejanje še enkrat ponovila, na kar sem plačal naročena dva litra in svoj račun ter tekel domov, da sem si še v svežem spominu zapisal ta svoj zgodovinski interviv z gosp. Žabarjem.