Gospe Buce klobuk

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospe Buce klobuk
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 09. januar 1909, letnik 42
Viri: 6
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Djagi Fjance, tjeba mi je novega klobuka!« je dejala gospa Buca svojemu zakonskemu sužnju, gospodu Bucku.

Gospa Buca je srečno ohranila svojo staro lepoto iz prejšnjih let. Še vedno je tako lepo okrogla spredaj in zadaj, na levi in desni, kakor za ljubljanskega potresa. Spremenila se je le neznatno. Ko namreč njen preljubi France ni dobil niti kolajne niti križca, jo je to tako razjarilo, da je zaškripala prav togotno z zobmi. O tej priliki se je močno ugriznila v jezik in odlomil se ji je tudi zob. Od tega zgodovinsko važnega trenutka je jela čisto drugače izgovarjati črko r, ki je delala sitnosti in težave še celo jezičnemu Demostenu. Izgovarjala je omenjeno črko tako mehko, tako dražestno kakor Cmokavzarjeva dulcineja Ušprna.

Gospod Bucek pa je ostal na duši in na telesu stari Bucek in se vedno ravnal po modrem geslu: »Mi pa ostanemo, kakor smo b'li!«

»Novega klobuka mi je tjeba!« se je oglasila gospa Buca, že nekoliko nejevoljna. »Fjance, no!«

Gospod Bucek pa je venomer buljil v »Slovenski Narod« in se delal, kakor da ne bi bil slišal milega glasu svoje debelejše zakonske polovice.

»Ali slišiš ali ne!« je zdaj vzrojila gospa Buca. »Sapejlot nazaj! Jaz bom huda! Nikaj me ne jezi!«

»I kaj pa je, kaj pa je spet?« je vprašal gospod Bucek hinavsko nedolžno.

»Nov klobuk mojam imeti!«

Gospodu Bucku je ušel napol jezen, napol žalosten samoglasnik iz ust. Potem pa je dejal mož mirno: »Ne bodi no sitna! Saj je še stari dober! Saj te nisem jemal zaradi klobukov!«

»Stajega ne mojam več nositi!« je tožila. »če ima naša soseda Jačajica novega, ga mojam imeti tudi jaz!«

»Če je Racarica tako trapasta, da pase posvetno ničemurnost in se ponuja hudiču in njega zavrženim angelom, pa saj ti ne bodi tako prismojena!«

»Jacajičina hiša ima tji okna manj kakoj naša, pa naj bi ona nosila nov klobuk, jaz pa ne? Ali je to kakšna pjavica?«

»Tu se ne govori o pravici! Glej, da te kdo ne hintrpolira!«

»Hitjo polbija ali počasi!« je kriknila Buca. »Meni vseeno!«

»Polira, polira, kanacija neomikana! Toliko te učim, pa vse nič ne pomaga!«

»Nikaj me no tako gjdo ne dekoltijaj, saj sem vendaj tvoja žena, Bog se usmili!«

»Bojkotiraj se reče!« je zarenčal Bucek.

»E, kaj mi boš gjizel in čikal vsako besedo! Jaz nisem tako učena kakoj ti, ki ves dan požijaš časopise in za vsako težko besedo pjašaš pjijatelje. Jaz bejem samo najdene in izgubljene ječi in koga so spet umojili in koga so jedajji zapjli. Saj je pa jes čudno, koliko stvaji se izgubi po Ljubljani, jaz pa nikoli ne najdem nič, kvečjemu kakšno pomajančno lupino! Pjej bi zadela tji tejne naenkjat v lotejiji, kakor pa našla denajnico s sjednjo vsoto denajja. Ampak kakoj ječeno, nov klobuk hočem imeti, pa je amen!«

»I no, pa ga imej v božjem imenu, samo da bo že konec tvojih hinterpolacij!« je jezno vzdihnil premagani Bucek. »Toda če si kupi Racarica zopet nov klobuk, jo grem tožit na kakšen prav drag paragraf zaradi javnega pohujšanja!«

Gospa Buca se je odšla napravljat in od samega veselja zapela:

»Pjidi Gojen'c
z mjzle planine!« —«

Dasi je bil že mrak, se je dobro zavila in zadudala, da je ne bi nihče spoznal, zakaj namenjena je bila seveda v nemškutarsko prodajalnico.

»Nov klobuk bi jada imela, pa takega, da ga bo kaj videti!« je dejala prodajalki. »Slabe jobe ne majam. Saj me poznate, ne? Jaz sem Bajbaja Buca. Mi smo najodnjaki in jodoljubi. Moj mož je že petdeset let ljubljanska sjajca in dekoltija nemško pivo, kej pije samo vino in bjinovec. Jaz pa vseeno tukaj vzamem klobuk, saj me ne vidi nihče. Le kaj imenitnega mi dajte! Klobuk je glavna stvaj!«

»Prav imate, Frau Buca!«

»Tako se govoji! Ali nimate nobenega pjav pjav velikega?«

»Prosim lepo, Frau von Buca, tukaj!«

»Klobuk ga moja pihniti! Četudi so čevlji malo pošvedjani in nogavice malo jaztjgane, da je le klobuk lep! Kajneda?«

»Seveda, Frau von Buca!«

»Tegale si izbejem pa nobenega djugega! Dvakjat večji je, kakoj pa tista šota moje pjijateljice Jacajice. Ali bo gledala! Nemaja še zboli od same jeze. Jačun pošljite mojemu možu. Klobuk pa vzamem pjecej s sabo, saj pojdem zadaj iz štacune, da me kdo ne vidi in ne zatoži »Slovenskemu Narodu«! Zdaj pa adijo!«

»Vesele praznike, Frau von Buca!«

Gospod Bucek je skoraj znak padel, ko je zagledal novi velikanski klobuk srečne žene. Ko pa je prejel račun, je vzdihnil z dna srca: »O Buca, Buca, da bi te vendar kdo hinterpoliral in konfisciral s klobukom vred!«