Gospa Otilija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gospa Otilija.
Izdano: Slovenski narod 14. februar 1885, (18/36)
Viri: dLib 36
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Prijatelj moj pripoveduje mi tako-le:

Bil sem na ženitnini.

Krasno razsvetljena in praznično oblečena bila je dvorana. Vse se je nekako lesketalo, a z vzvišenega odra doneli so glasovi dobro in čisto ubranih strun. Elegantno, da skoro nekoliko pretirano elegantno oblečeni gostje sukali so se okoli bledolicih gospic in kratkočasili jih s svojimi večinom neslanimi šalami. — Ženin in nevesta sedela sta resno pri izborno pogrneni mizi in šepetala mej seboj.

Tudi ona jo bila tam — ona, duša žitja mojega, srce srca mojega. In bila je najkrasnejša mej krasnimi!

Stal sem od daleč, ter jo opazoval. Nekako burno bilo je kipeče srce in v lice silila mi je gorka kri — ne jedenkrat se name ni ozrla! Vsem drugim imela je besede, meni ne. Njeni pogledi, goreči in jasni, preganjali so drugim oblake raz lice — mene ni jeden ni doletel, ni jeden ni zjasnil motnega pogleda mojega.

Približam se jej.

Malomarno si je pihljala žareče lice in njene nožice pogledovale so koketno izpod lahkega krila.

Sapa mi je grlo zapirala, ko sem jo s tesnim glasom vprašal za prvi ples.

Obljubila mi ga je.

Godba zadoni in na lahko se spustim ž njo po dvorani. Pilo je, kakor bi nesel lahkokrilega metulja.

„Gotovo z manoj radi ne plešete,“ zašepetal sem jej.

„Kakor z drugim, tako z vami. Z onim, kateri pleše bolje, z onim plešem raje.“

Govorila je to nekako zamolklo.

„To sem vedel,“ odgovorim jej pikro.

„Meni je vse jedno, vi ali naš ...“ (in imenovala je slugo očeta svojega) ...

Umolknil sem, a zdelo se mi je, da mi je v srci počila zadnja struna.

Ona pa je to spremenjo opazila in pričela jo govoriti o vsakdanjih stvareh ... a jaz je nesem poslušal ... sam ne vem, s čim, kaj sem ji odgovarjal ...

Godba je utihnila. Šel sem na bližnji stol ter srpo zrl v svitle luči ... vse je migljalo pred menoj ... vse se je smijalo boli moji.

Njo so pa zopet obdali prilizljivi obrazi sladkih gospodičev in smijala se je mej njimi, da me je vsak smehljaj globoko zbol v ranjeno srce.

Drugi dan sem jo videl, a vidno se je ogibala družbe moje.

Slednjič jej vender ujamem roko, a ona je zarudela in njeno oko povesilo se je.

„Pustite me,“ rekla je hlastno.

„Jaz vas ne pustim, in če pride ves svet, jaz ... jaz ... vas ljubim — Otilija!“

„A jaz vas ne ljubim in vas ne bom nikdar — nikdar!“

Še jej neseni spustil roke, le krepkeje sem jo stisnil.

„Dobro, ločiva se ... ločiva na veke. Nikdar ne pozabim podobe vaše, vaših pušic, katerih mnogo ste nehote spuščali v to srce. Včasi se vender spomnite, da ste nekoga onesrečili, vzeli mu veselje za vselej. V slovo pa naj jedenkrat poljubim rožno vašo usteca!“

Predno se je mogla ubraniti, poljubil sem jo bil in hitro sem odšel.

Od istega časa pa nosim v prsih svojih nepopisljivo gorje in žalost.

Dolga so bila leta, katera so mej tem pretekla. Bilo je spomladi. Ptice so pele, potočki so žuboreli in cvetice so omamljivo duhtele oh njihovih bregovih. Vse je bilo mlado, vse veselo, vse kakor nekdaj — jedini mi smo se postarali in v srcih naših ni bilo pomladi — jesen, pozna jesen uselila se je v nje.

Tam pod cvetočo jablano sedela je stara gospa. Sključena je bila njena postava, nagubano njeno lice, a oko se jej je žarilo še v mladostnem ognji.

Približam se jej. Bila je gospa Otilija.

Tudi ona me je spoznala.

Vstala je, nasmehljala se in podala mi suho svojo roko.

„Stari smo stari,“ vzdihnila je, ter mi odkazala prostor na svojej strani.

„I, kod ste pa vender hodili, da ni bilo o vas sledu?“ vpraša me čez nekoliko.

Pripovedujem jej iz svojega življenja svoje trpljenje in vse, vse, kar sem v tem dolgem času prestajal.

Starka je poslušala in marsikje sem se moral ustaviti, kajti solza za solzo jela je namakati velo njeno lice.

In zdelo se mi je, da jej je lice po teh solzah omladelo, da jo zopet zrem oni večer na ženitnini.

„Da, razžalila sem vas bila oni večer, a odpustite, dovolj sem se v to pokorila. Sama sem ostala v življenji, sama stojim na robu bližnjega groba.“

Jaz pa jo primem za roko, in zdelo se mi je, da mi zopet vre mlada kri po starih žilah.

„Kdaj sem vam bil že odpustil, a sedaj, sedaj sem pa vse pozabil — vse, kar sem prestal, saj vem, da ste me ljubili, jedinega mene ljubili ves čas svojega življenja.“

In dva starca poljubila sta se z mladostnim ognjem.

Jedini ta trenotek bil sem srečen, vse drugo je bilo meni izgubljeno.

Oba sva bila žrtvovala malenkost - življenje!

V ostrej zimi priklila je bila iz tal nežna cvetka in ta je bila lepša, prisrčnejša, kakor milijon drugih v vročem poletji!