Gospa Marina

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Gospa Marina
Marjana Grasselli Prosenc
Izdano pod psevdonimom Anka Nikoličeva. V VI. letniku »Ženskega sveta« so bila »Pisma gospodične Marine«; »Gospa Marina« obsega drugi del življenja te zdrave moderne ženske. — Op. uredn.
Izdano: Ženski svet 8/1-11 in 9/1- 1930, 1931
Viri: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 1, 2, 3, 4
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. X. XI. XII. XIII. XIV. XV. XVI.dno

I.[uredi]

Pred njo na mapi z debelim pivnikom leži pola finega pisemskega papirja tiste mehke rumenkaste barve, ki jo ima topljena smetana; tukaj ji pravijo „kajmak", smetani. Andro jo jé neskončno rad, kar na kruh si jo namaže, na tisti sivkasti, rahli, tako okusni kruh, ki ga pečejo v teh krajih.

Da, kakor rumenkasta skorjica gostega kajmaka je njen pisemski papir. In prav tako apetiten. V levem oglu sta njeni črki. M. in P. Elegantno gravirani, ne z zlatom, Bog ne daj, Andro ima okus. Lepi papir ji je prinesel za rojstni dan. Ker zna pisati tako lepo pisma, ji je dejal in se smehljal. In jo poljubil. Da, Andro —

Pred njo na mizi leži njegov pisemski papir; v levem oglu nosi njeni inicijali, nalahno izbočeni v kockasti, angleški pisavi. M. P. — Marina Pavlovič —

Marina Pavlovič se je zasmejala. Zmajala je z glavo, pomočila pero v črnilo in v primerni razdalji od zgornjega in levega roba rumenkastega pisma napisala lepo in pozorno:

„Ljuba mama!"

Da, Marina piše danes pisma, Marina Pavlovič.

Andro ima svoj- prosti dan in lovi s tovariši po bližnjih šumah. Spodaj v pisarnah, pri delavcih v predoru, v skladiščih delajo dežurni, Andro je na lovu. Marina pa piše pisma.

Kadar je Andro doma, takrat ne gre, da bi Marina pisala pisma. Kaj mislite? Kadar dela Andro spodaj v pisarni, je nujno potrebno, da gre Marina najmanj vsako uro enkrat mimo zamreženega okna, za katerim stoji njegova miza. Ko pade njena senca na ogromne pole, pokrite s konstrukcijami, tlorisi in številkami, se skozi zaprašene šipe tupatam ujameta pogleda, poljubita nasmeška. Ko je lil na razmočeno ilovnato zemljo neizprosni jesenski dež, je Andro prepovedal njene promenade. Tedaj je bilo treba strpljivo čakati, da bodo zahreščale primitivne lesene stopnice pod naglimi koraki, je bilo treba že stati pri odprtih vratih, da se ne izgubi niti sekunda ukradenih petih minut, ki se jih je izmuznil Andro iz pisarne. In tedaj vendar Marina ne more pisati pisem? Ali naj jih morda piše tedaj, ko ima Andro službo v tunelu, kamor tako rada udira voda od vseh mogočih in nemogočih strani? O, kadar obuje inženir Pavlovič svoje visoke, nepremočljive škornje, jih obuje tudi gospa Marina. Ne prav tako težkih, ne prav tako nepremočljivih, kajti v predor ne sme. To je najstrožje zabranjeno. Ampak pred predorom lahko čaka. Mnogokrat čaka ure in ure. V poletnih dneh si je med čakanjem rezala z grmovja divji šipek, pozneje je nabirala rožnato resje in lomila pestro pobarvane veje jesenskih bukev. Ko pa so legle v ozračje novemberske vlage, ki mrazijo do kosti, je pod raševinast dežni plašč s kapuco oblekla še mehko, toplo jopico iz pletene volne — in zopet čakala.

Vsi delavci so- jo že poznali in ona jih pozna mnogo.

To je Stipe iz vasice, uro hoda odtod, ki ima dvanajst otrok. V oblatenih opankah drsa uro za uro, dan za dnevom za težko samokolnico, ki odvaža materijal. Pod dolgimi brki se mu bliščijo beli zobje. Dvainajst otrok ima in ženo Maro. In z lica mu sije zadovoljstvo. „Samo da nakloni dobri Bože zadosti kukuruza in da obrodijo slive," pravi in drsa z blatnimi opankami ure in ure, dneve in dni za težko samokolnico. Tam Mehmet Ali iz Ohrida „peče" poleti sladoled. A kdo ti, brate, kupi pozimi sladoled? Zato koplje Mehmet Ali v predoru. In leni Salih tam nekod od Skoplja! Fes mu ne sedi na okrogli glavi, gladki kakor krogla. V enomer drči na levo stran, a Salih se ne zgane, dokler mu rdeče pokrivalce ne zdrsne v blato. Pa Jovo, visoki fant iz Višegrada. Očeta in dva brata so mu obesili Avstrijci, kočico zapalili. Pero, bolj majhen in čokat, v enomer natihoma popeva. Dekle ima v Knjaževcu, pa zbira dinarje za svatbo. Manojle je elegan med delavci. Vedno drži v ustih cigareto. Tudi če ne puši, mu visi svalčica malomarno med zobmi. Lepe roke ima in prezirljivo gleda s črnimi očmi. Tovariši ga ne marajo. Letos dela prvič. Preje je bil nekaj drugega, nekaj boljšega. Pa ni šlo vse po redu, no — zdaj dela.

Kakor mravlje se usujejo iz predora delavci, ko odzvoni njihova ura, in nova skupina ljudi, spočitih, nasičenih, izgine v goro. Kajti delo v predoru ne počiva, ne počiva ne podnevi, ne ponoči, ne poleti, ne pozimi. Prihodnje poletje mora biti rov gotov, ki bo vezal stoletja razdruženo domovino. Od severa in juga že tečejo svetli trakovi železniškega tira. Prav do tunela že prisopihajo lokomotive dolgih vlakov, ki dovažajo gradbene potrebščine, prav do kraja pridrčijo urne drezine polne inženirjev.

To ti je življenje v preje tako zapuščenem kraju. Ogromne barake, nalašč postavljene, so natrpane delavstva. Vsa pokrajina drhti od zgoščenega dela. V ozračju čutiš udarce kladiv in žvenketanje krampov, nekod škripljejo žične vrvi, zašumi curek vode, zaklopočejo kopita konj, drsajo koraki, cvilijo zavore, ropočejo kolesa, odjekne človeški glas. Vmes trepeče vsepovsod enakomerno brnenje, trepeče in te vzruja neumorno, neumorno dan in noč in daje takt mogočni simfoniji dela: električna centrala diha. Diha in pošilja dragoceno moč po svojih vôdih vsemu organizmu. Sveti pisarno in kuri in greje in pere, in steče v kleti in pripleza na stavbe, beži v barake in hiti v osrčje temne gore, da se zablišči kakor podzemski hram, v pravljici. In kadar ji dovoli človeški um in roka, se strne v mogočno silo, ki ruši skale in lomi kamenje, da se predere gora.

Kako zanimivo je vse to.

Da, o vsem tem bi lahko pisala danes mami. Ali pa Ljubici. Saj tam na oglu mize leži še drugo začeto pismo. »Draga Ljubica«, se začenja — a se takoj na to konča.

Ah, kaj vse bi se dalo napisati prijateljici, materi. A pisati je težko. Napisala bi, da, napisala —

Gospa Marina si je položila roke v tilnik, sklonila glavico nazaj in prekrižala koleni. Da, to je čudno. Čudno je in čudovito, vse to, res čudovito. Tu sedi v topli sobi, nekje med Ljubljano in Egejskim morjem, gleda v zrak in niha z nogo, in na konici noge se ziblje rdeč turški čeveljček. Da, čudovito je vse to. Marina se smehlja. V zraku je rahlo utripanje železnega srca iz električne centrale, nedaleč koplje roj človeških mravelj rov skozi goro. Nekaj se. ustvarja, nekaj novega, nekaj tajinstvenega, nekaj silnega —

V svoji topli sobi nekje med Egejskim morjem in Ljubljano pa sedi Marina Pavlovič, guglje na konici desne noge papučo iz rdečega safijana in gleda v dosedaj neznani svet.

Zunaj naletava sneg. Prav rahel, prav redek, prav droben sneg. Prvi sneg. Prvi sneg nekod daleč, nekod, kamor je ni nikdar vodila njena domišljija. Pokrajina je gorata, kratka, ne pregosta trava pokriva pašnike. Ob krajeh doline rastejo gozdovi. Jelše, bukve, hrasti. Vmes so temnejše proge jelk in smrek. Zadaj, bolj v daljavi se vzdiguje precej visok greben, temno porasel z igličevjem. To je Jelovac. Onstran, obrnjen proti jugu, se tudi vzpenja zeleno hribovje. Njegovi gozdi se vidijo bolj rahli, bolj redki, konture vrhov so bolj mehke. Zdaj vse valovijo v naletavajočem snegu, da so videti okroglaste kupole, neskončno nežne. To je pogorje Zlatibor.

Zlatibor in Jelovac! In med tajinstenimi gorami, z imeni kakor v bajki, sedi neznatna deklica iz Ljubljane, gleda v plesno slavlje najmlajših balkansldh snežink in guglje na konica noge Škrlaten šolenček. Pred njo leži rumenkast pismski papir in čaka.

Kaj naj bi pisala?

„Vse" —, je naročila Ljubica, „vse, kako si žalostna in srečna, kako živiš, kaj delaš, kakšno imate tovarišijo in kako se imata rada —"

„Vsak teden, otrok moj, mi piši," je prosila mama, „gotovo piši, le dve vrstici piši, da si zdrava, da sta zdrava —"

„Da boš pisala. Ti, —" je šepetala Metka in jo po sestrski iz same ljubezni narahlo dregnila pod rebra, ko ji je, z nerodnimi rokami gimnazijstke snemala poročni pajčolan.

Poročni pajčolan! Z Androm sta sklenila, da se poročita v obleki za potovanje, naglo in priprosto.

Pa delajte račune brez čudaških tet! Tam gori, nekje pod Stolom ali pod Golico — Marina ni bila nikdar tam — je živela na samotni domačiji stara mamina strinja. Marini je ob krstu botrovala. Drugače se pa ni zmenila ne za Marino, ne za mamo, ne za ostalo rodbino. Ko pa je izvedela za Marinino poroko, se je pripeljala dvovprežno v Ljubljano. Pomislite, prav izpod Golice, ali izpod Stola dvovprežno v Ljubljano in to v dvajsetem stoletju!

„Ne," je rekla, „Marina se bo poročila v beli svili. Svatovsko obleko kupim jaz."

In je prinesla iz prve trgovine najlepšo, najtežjo belo svilo in krasen pajčolan iz čipk. Blaga je bilo toliko, — kar za tri Marine. Dala ji je zapestnico, široko, iz staromodnega zlata, uhane in zaponko z velikimi dijamanti. „Da jih ne boš nosila," ji je zabičala, „da jih ne izgubiš." Marina jih ni nosila. Kaj bi ž njimi tukaj? In sploh —

Na svatbo ni prišla čudaška teta. A materi je naročila, da ne sme štediti, in je to svoje naročilo podprla z večjo svoto. „Tako, zdaj sem opravila svojo dolžnost kot krstna botra," je rekla, predno se je odpeljala dvovprežno nazaj na domačijo pod Golico ali tam nekod pod Stolom.

Ne, obiskov ni trpela. Nikdo ni vedel, kako živi, komaj da se je vedelo, kje se nahaja njen skrivnostni dom. Morda, če bi nekoč nenadoma umrla, niti ne bi izvedeli, kdaj je umrla in kako.

Nekdaj je bila baje tudi mlada. Morda je bila celo lepa. Dražestna pa menda ni nikdar bila. Vedno zelo samosvoja in možata. In vendar je nekdaj ljubila in se zaročila. A mladenič, ki jo je zasnubil, je odpotoval kratek teden pred poroko, v daljne kraje. Morda v Ameriko, Morda Bog vé kam. Nikoli več se ni pogrnil. Nihče ni vedel, kako se je vse to zgodilo. Saj je bilo tako davno. Marinina mama je bila še otrok, morda celo še nje ni bilo na svetu,

Neobhodno bo potrebno, da se bosta z Androm danes na večer zopet malo pomenila o čudaški strinji. To je tako zabavno. Morda bosta vnovič ogledovala nerodni nakit iz starinskega zlata, ko bosta tesno drug ob drugem sedela na ozki, trdi zofi, sestavljeni za silo iz zabojev, preprog in pisanih blazin.

Da, danes na večer, ko se bo vrnil Andro, ko se bo izluščil iz mokrih oblačil, ko bo vpregla Marina električni kuhalnik in ko bo rahlo kipeča voda pela svojo nežno pesem, ko se bo iz pisane kineske kanglice vzdigovala sladka čajeva vonjava —

Cuj — psi so zalajali, lovci gredó. Marina plane k oknu — saj zunaj je zares že mrak. Brž luč, brž odpri vrata na stežaj, brž —. Že topotajo po stopnicah mokri koraki, in že objame Marina mokrega moža in dva mokra, mrtva ptička, ki mu visita čez ramo. Smeh, in poljub, in smeh —

„Ti," pravi Andro, ko sezuva mokre čevlje, „to pa ni nič. Za Božič si kupiva puško —"

„Puško," se čudd Marina, „Andro, saj jo imaš", in iznad na pol izpraznjenega nahrbtnika obrne vanj zaljubljene oči. „Še eno puško, Andro?"

„Zate, srce. Kaj misliš, da je to veselo, hoditi ves božji dan brez Marine in misliti, kaj dela zdaj in zdaj in zdaj? Ves dolgi dan brez Marine —"

„Kupiva puško, Andro," je šepetala, ko je držal od radosti zardel obrazek med dlanmi in ga pritiskal nase. „Ne brez Marine, brez Marine, ne —"

* * *

„Nu," je dejal, ko je toplo preoblečen in umit, z rokami v žepih mehke domače suknjice, hodil po sobi, medtem ko se je Marina kretala okoli čaja, „nu, kaj pa si delalo ves dan, Marinče moje?"

„Pisma sem pisala," je odvrnila.

„Pisma?" je ponovil in stopil k mizi. „Draga Ljubica," je bral in „Ljuba mama! — Koliko takih nad vse zanimivih pisem pa si prav za prav danes napisala?" se je smejal in obračal pole.

„Ah, Andro, s pismi mi kar nič več ne gre. Sedem in začnem, pa misli mi zbežijo. Pisala bi — pa nočem, povedala bi vsem — pa ne morem. Ali, ali naj jim morda pišem, kako strašno rad ješ kajmak — smetano?"

Seveda jo je poljubil. Potem pa je dejal resno: „Mamici morava pisati. Čakaj, napišem jaz." In s svojo lepo, izmerjeno pisavo je napisal sredi pole z napisom „Ljuba mama" samo besede: „Midva sva srečna."

Ker mu je Ovila roke okrog vratu in se je bal ganotja, je kričal: „Podpiši, takoj podpiši."

Sedla mu je na kolena, in z levico še okrog njegovega vratu, je naredila, prav po ženski, majhno korekturo. Med besedi „sva" in „srečna" je naslikala tisto trikotno kljuko, saj jo poznate, in nad njo napisala „zelo".

Pismo je zdaj izgledalo tako:

Ljuba mama!
Midva sva zelo srečna.

In podpisala sta se oba.

II.[uredi]

Ko sla sedela v udobnem kupeju prvega razreda — inženirji pri železnici intajo vse mogoče udobnosti — je bilo veselo razpoloženje na višku. Saj danes gresta kupovat puško, za Marino in v samo Sarajevo se popeljeta. Andro je bil zamenjal zadnje dežurstvo s tovarišem, tako da imata pred seboj dva prosta dneva. Dva cela prosta dneva samo za-se, dva mlada, srečna, zaljubljena človeka, in zanimivo potovanje pred seboj.

On je poznal te kraje, a za Marino je bilo vse novo. Ženitovanjisko potovanje je bila samo vožnja na Androvo službeno mesto. Takrat sta potovala zaradi službenih opravkov preko Beograda, tako, da sta prišla od severa do predora. Zadnji del sta morala prevoziti celo z vozom po dolgih ovinkih in neznanih dolinah, polnih plodnega polja in zelenih goščav. Tudi danes je bil začetek potovanja dokaj romantičen. Še ko je luna dremala na nebu, ju je odpeljala urna drezina do kraja, kjer so bili pravkar raztovorili vlak. Med tovornimi vozovi se je nahajal smešen vagonček, namenjen potujočim uslužbencem. Ob vsem vagončku so tekle stopnice, napravljene iz ene same dolge deske počrnelega lesa. Ko si pritelovadil na drugo visoko stopnico, si se zamogel s spretnim dvigom popeti naravnost v ozek predel. Na drugi strani so bila zopet vrata, tako da si bil zaprt kakor v šikatljici. Na stropu ozke škatljice je brlela petrolejska lučka, obe dolge klopi sta bili — no, novi res nista bili. Najbolj zabavno pa je bilo, da je na tem vagončku vse nekam šklefetalo in ko se je po dolgem cviljenju, odvirahju in zaviranju premaknila dolga vrsta voz, so začele veselo žvenketati šipe v majhnih okencih, škripale so osi, odskakovale deske v podu, zasilna zavora je potrkavala, lučka nemirno plapolala. Vsepovsodi je bobnelo, cvililo, šumelo in kolesa so ropotala po tračnicah, kakor da bi zdaj in zdaj hotela skočiti s tira.

Pa mislite, da se je Marina bala? Saj je bil Andro vendar inženir, inženir pri železnici. In Andro se je čisto mirno vsedel v kot in si prižgal cigareto. Zato je tudi Marina čisto mirno, sedla v drugi kot in si tudi zapalila svalčico. Malo sta pušila, malo sta dremala, prav, prav malo in ljubeznivo je Andro zaklel, če ga je le preveč nemilo ruknilo iz dremavice, največ pa sta se smejala —

Zdaj pa je udobno. Od Višegrada dalje vozijo redni vlaki z lepimi, čistimi, modernimi vozovi. Marina se je vzravnala in skozi ozike nosnice zadovoljno vsrkala ugodje elegantne okolice. Nekoliko nejevoljna je takoj nato sama pri sebi ugotovila, da ima morda nekoliko preveč zmisla za luksus. Ampak lepo se je vendarle voziti na mehkem baržunu ob svetlih oknih, posebno če si vse to zasluži po pravici in resnici njen ljubi, ljubi, dobri mož.

Zdaj se je dvignil in odvil električno žarnico — res, zunaj se je delal dan. Lep, bel, svetel dan je vstajal iz jutranjega somraka. Prav malo meglice je bilo še v zraku in videlo se je, da se bo nad gorsko dolino z zasneženimi, visoko v breg stopajočimi gozdovi zdaj zdaj zalesketalo modro zimsko nebo.

Oba sta zrla skozi okno. Tam doli je družil Lam svoje mogočne vode, ki jih je pripeljal prav iz srca albanskih gor, z drobnejšimi valovi Dine. Železnica se je ob njenem toku spenjala počasi kvišku. Na levo in desno so tesno stali pragozdovi. Proga je bila vsekana v skalo, vsak trenotek so povozili sikozi predor. Vožnja je bila prekrasna. Marina je odprla okno. Zunaj se je lesketalo solnce v dijamantni odeji svežega snega. Vzduh je bil čist, miren, pokrajina pravljično divotna, in da ni sopihal skozi zametene gozde črni hlapon, bi človek čakal, da bo zdaj in zdaj stopil izmed stoletnih smrek sam Repoštev, Zlatorog ali Beli jelen.

Dolino Drine so že davno zapustili. Ob drobnem potočku je plezala železnica do razvodja. V ostrem loku se je okoli v nebo kipečih gor zasukala na sever in se naslonila na južni bok Romanje planine. Kmalu je pribrzela od nekod bistra vodica, šumela, skakljala, se razprostirala in rastla — Miljačka se je pridružila progi in ji kazala pot v dolino. Vozili so zdaji polagoma a zdržema navzdol. Že se je zasvetila v solncu onstran reke prva utrdba — Žuti Bastijon je čepel na okroglem vrhu.

Še parkrat se je zasukalo kolesje — in v dolini je ležala razprostrta bajka. Od zlata je zažerelo, od marmorja je zablestelo, sto kupol, malih in velikih, se je bočilo, sto belih minaretov je kazalo naravnost v nebo.

Marina je stala ob oknu. Pod njo v strmi rebri so mrgolele hišice, neenako zidane, postavljene pošev, če je tako naneslo, s plitvimi strehami in zamreženimi okenci. Spodaj ob obali reke so se vrstile palače, vmes je čepela raztrgana bajta. Tudi nasprotni breg je bil zazidan visoko v vrh, samo da so se turške hišice umaknile tam še više v breg.

„Andro," je govorila Marina in gledala z velikimi očmi, „Andro, kako je krasno."

Andro pa je že dvigal kovčeg iznad mreže. Vozili so že preko reke — široko, plitvo, leno se je tu gibala Miljačka — okrenili so in zavozili na kolodvor.

Postrešček je pritekel, odprl vagon, sprejel prtljago — „Andro," je šepetala Marina in se prijela za srce, „Andro" — Vsa bleda in tresoča se, je omahnila na blazine. „Zdravnika, voz," je kričal Andro in se sklonil nad onesveščeno ženo. Dvoje solzic je bilo priteklo izpod zaprtih vek po bledem licu. „Marina," je prosil in rahlo božal njeno glavo, „Marina, kaj je. Marina? Potrpi, dušica, takoj pride zdravnik," — a Marina se je že zavedla in rahla rdečica se ji je vrnila v lice. „Samo malo vode, Andro, saj ni nič," je tolažila.

Prinesli so vode, Andro je odmašil kolonjsko vodo. „Saj ni nič," je zatrjevala Marina, „zgodaj sem vstala in dolga vožnja in — res, Andro, povsem mi je že dobro, res, bila je le trenotna slabost, sama ne vem — kar pojdimo, Andro, res."

In res je vstala in oblekla plašč in potisnila klobuček na nekoliko razmršeno glavico. Skrbno jo je dvignil Andro iz predela. Strašno je bila bleda, a delala, se je pogumno. „Kar pojdimo, Andro, saj mi je že skoro čisto dobro," je trdila, piostrežček se je vrnil, voz je čakal, zdravnika pa ni našel. „Saj ga tudi ni treba," se je smehljala Marina, „meni je že prav dobro."

A vendar, ko sta sedla v modri, nizki sarajevski avto in drčala po živahnih ulicah, se ji je delalo črno pred očmi. Andro je videl, kako je vnovič prebledela, in stiskal njeno roko: „Potepi, Marina, takoj smo tu. Takoj boš imela toplo posteljico in mir in zdravnika." Hvaležno se mu je nasmehnila. A ust ni odprla. Dušilo jo je v grlu, neznana bolest ji je vstajala v goltancu. „Jaz tepec, jaz osel," se je tiho obtoževal njen mož. „Ob treh sva že vstala, ona še pred menoj, da bi jaz lahko še malo poležal, in zdaj jo mučim že celih osem ur. Ali sva sploh kaj jedla? Grižljaj kruha in gnjati, trdo jajce. Menda ji vsaj to ni škodovalo?"

Pred hotelom je čakal boy, naročena soba je bila pripravljena in topla. Andro je naročil čaj in prigrizek v sobo.

A Marini je bilo slabo. Nič ni pomagala topla posteljica, in čaja ni mogla niti srkniti. Slabo ji je bilo, tako strašno slabo. Bolj bled kakor Marina je sedel Andro ob njeni postelji in držal njeno roko. „Ne zdravnika," je prosila Marina, „saj bo bolje, saj čutim, da bo kmalu bolje."

A Andro, ki ga je bičala črna skrb, je natihoma že poslal po zdravnika. „Gospod doktor," je prav kar naznanjal boy. Prestrašeno je pogledala Marina, a takoj nato se je nasmehnila. „Ti ljubi, ljubi, skrbni mož" — je pelo v njenem srcu.

Doktor je poslal Andra pred vrata. Ko ga je zopet poklical, se je smejal. „Pa to bi si bil lahko mislil," je govoril Andro in se bil po čelu ter se tudi smejal. „Strašno sem neumna," se je obtoževala Marina in nič več ni bila bleda, ampak vsa rdeča. „Od sreče," je rekel doktor. „Ne, od sramote," je ugovarjala ona, „od sramote in sramu, da ima ta mož tako strašno neumno ženo."

„Želim, da bo čvrst dečko," je rekel doktor, ko se je poslavljal in stiskal hvaležno roke, „čvrst kakor oče in lep kakor mama."

Tako je menda rekel vedno v takih slučajih. Bilo je res prav banalno. A vsakemu se je še v istem položaju dobro zdelo, in Bog se usmili, dobro se je zdelo tudi Andru in Marini.

Po obedu sta brodila po ulicah. Puške seveda nista kupovala. „Kaj pa misliš, Andro? Kako pa bom zdaj na lov hodila? Prvič, drugič, tretjič, četrtič in sploh," je naštevala Marina in on jo je smehljaje gledal, pritrjeval in stiskal njeno laket v mehkem, rjavem divetinu na svojo zimsko suknjo.

„Prav za prav," je ugotavljal zadovoljno sam pri sebi in se veselil njenega mehkega profila, „prav za prav je postala Marina zelo lepa." Res je bila lepa. Marsikateri pogled, in ne le moški, je objel njeno elegantno pojavo. Rjava, puhasta kožuhovina kune zlatice je krasno pristojala njeni zamolklo beli polti. Kune je bil ustrelil lani Andro sam. Letos preži na vidro. To bo kožušček zanj. Škoda, da Marina ne bo hodila ž njim na prežo. „Poslušaj", ji je rekel, „pa s palico bi vendar lahko hodila z menoj na lov." „S palico, kako pa s palico?" se je čudila Marina. „Nu, tako, da boš ti hodila z mano, jaz bom pa streljal. Če ti bo preveč naporno, pa me boš kje počakala. Marina, res, vsaj palico si kupiva. Fino, močno, z zakrivljenim ročajem in železno ostjo na koncu. Pojdi, Marina," je dejal, in ker sta šetala" ravno po Ferhadiji, kjer je bila velika trgovina z zaželjeno robo, je stopil vanjo. „Ljubček," si je mislila Marina in stopila za njim.

Ko sta imela palico, sta začela blazno nakupovati. Marini se je zahotelo finega platna in flanele, tenkih čipk in drobnih svilenih trakcev, mehke volne in prozornih tetra-tkanin. Nekje v izložbi velike knjigarne sta iztaknila z vabečimi slikami opremljeno knjigo, ki naj bi pomagala, sestaviti iz vseh teh drobnarij balo za najmlajšega Pavloviča.

Posebno čarobno so bile urejene izložbe z igračkami, saj je bilo pred Božičem. Andro jih je ogledoval z otroškim zanimanjem. „Prosim te, Andro," se je smeje jezila Marina, ko je po sili hotel kupiti ogromnega belega medveda, „prosim te, saj do drugega božiča bo že tisto črn." Tedaj ji je pogledal v oči. Da, najlepše na Marini pa so le bile njene oči. Ne modre, ne črne, ampak sive in rjave, svetle in velike, mehike in neizmečeno tople. Ljuba, zlata Marina Moja pametna Marina. Seveda, medvedka ne bomo kupili.

Ampak v lisitnici je še toliko denarja. Saj puške so drage in Andro je hotel kupiti najfinejšo puško.

„Spravimo ga, Andro, saj ga bomo rabili," je svetovala Marina. A njemu je danes bila zapravljiva žila.

Tako sta zaporedoma obiskala najlepše „dučane" v elegantni ulici Kralja Petra in tu kupila lično torbico z bosanskimi vezeninami, tam z zlatom pretkan šal iz bele svile, kupon baržuna za domačo haljo. „Krasno ti bo stala ta vodeno-modra barva. Marina," je zatrjeval njen lahkomiselni soprog.

Ko sta zopet enkrat stopila na cesto, se je zagledala Marina v na nasprotni strani viseči plakat. „Andro," je vzkliknila in ga potegnila za roko tako močno, da so ji skoro zdrknili paketi, „Andro, ljubljanska opera gostuje —"

In res, tam je bilo natiskano črno na belem, da pojejo danes Ljubljančani „Bohême". „Andro" — „Seveda pojdemo v gledališče," se je smejal, „seveda pojdemo, ko pojejo tvoji Ljubljančani. Res sem radoveden —"

„Videl boš, slišal, Andro — Ampak v gledališče grem samo, samo tedaj grem, Andro, če zdajle nehava kupovati —"

„Pa nehajva," je pritrdil, izvlekel listnioo, jo odprl za ozko špranjo in z zvijačnimi očmi povabil Marino, naj pokuka vanjo. Res se je tamkaj stiskalo še par debelih jurjev. „Nak, kako si ti bogat —" se je lokavo čudila. — A on ji je zaklopil listnico pred nosom in rekel važno: „Pa ne za tebe, nehvaležnica. Vse to-le bo za ,njega'."

In složno, roko v roki, vsa sveža od zimskega zraka in zadovoljstva sta se po že darvno razsvetljenih ulicah vrnila v „Evropo".

Večer je bil razkošen. Ob njeni strani Andro, slok in visok, na odru njena opera in jen domači jezik. „Poslušaj," jo je dražil Andro, „tvoja Mimi ima neokusno toaleto." „Pa poslušaj, kako poje. Dražestno igra." „Nu, da," je priznal malomarno in jo postrani pogledal. Pa se ni nič jezila. Ah, topila se je v blaženstvu. Življenje, ljubo življenje, kako neizmemo lepo si —

In še ni bilo kraja vseh krasot. Kako prisrčno je bilo po gledališču ob intimni luči pri večerji v domačem hotelu. Pri sosednji mizi so govorili angleški. Med mnogimi gospodi ena sama stara, a živahna dama z belimi lasmi. Marino je otroško veselilo, da jih je razumela, če bi hotela poslušati. Andro je bil bolj Francoz. Kot mlad gimnazijec je prišel v Francijo, ko se je s svojci umikal preko Albanije pred sovražnikom, in tudi po končani zmagoviti vojni je ostal v gostoljubni deželi, da izvrši tam tehnične študije.

Dvorana je bila polna, miljé mednaroden z močno južnim in vzhodnim poudarkom. Andro in Marina sta bila povečerjala. Natakar je zdaj prinesel črno kavo, dišečo, gosto, vročo v zlatobelih findžanih.

Ugodno se je naslonila Marina v mehki stol in si prižgala cigareto. Življenje, kako si lepo —

Mehko ji je položil Andro roko na komolec. „Marina?" — Brž je poteptala žarečo svalčico v pepelnik. „Pušiti prepovedano," je bil zabičal doktor. Z Bogom, ljube cigarete. In naročila sta oranže.

Pa življenje je bilo vendarle lepo. Vsak dan je bilo lepše.

III.

Pomlad v listih krajih se je zdela Marini vsa drugačna. Bilo je, kakor da sam zeleni Jurij jaše po deželi. A to ni bil listi bohotni mladenič, ki meče doma polne pesti pestrega cvetja po smejoči se slovenski zemlji. Sveti Jurij je bil tod vse bolj hladen. Bolj strog je bil njegov obraz, njegov pogled bolj resen, ko si je na svojem belcu utiral pot po vzbujajoči se pokrajini. A kamorkoli je iztegnil roko, tam je pognala mlada trava iz rjave prsti, kamor je obrnil lice, tam je vzbrstelo nežno listje iz črnih vej, da je kaj kmalu pod pomladanskim nebom ležala vsa pokrajina sočna in zelena. V zeleni pokrajini pa ni bilo skoro nič cvetja. Marini se je založilo, po rožicah, po zlatu domačih kalužnic, po nebesni modrini potočnic, po belih in rožnatih vrhovih cvetočih jablan. —

Neke noči pa se je zgodil čudež. Ko je Marina zjutraj odprla okno, so bile v zeleno pokrajino vtkane mirijade belih zvezd — slive so zacvetele. Vasica ob gozdnem robu je utonila v cvetju, da nisi na razdaljo več razločil njenih siromašnih streh. Ob plateh, ob robu njiv, med mejami, po travnikih razmetane, v razteptani ilovici med barakami in predorom so stale gruče sliv in cvetele. Cvetele brezskrbno in malomarno tja v solnčni dan, v toplo noč, cvetele in dehtele. Prav malo, prav nežno je dišalo to rahlo cvetje. Marina ni nikdar slutila, da slive diše. Morda se ji je tudi zdaj samo zdelo, da je nekak nov, neskončno lahek vonj v tem zraku, ki je dosedaj dišal samo nekoliko trpko po svežem zelenju. Prav tako rahel je bil ta vonj, kakor je bila rahla impresija belega cvetja v zeleni pokrajini, kajti navzlic mirijadam belih cvetov je ostala zelena, samo da so se sočne boje listov raznežile do najsvetlejših odtenkov. Bilo je, kakor da so vile razgrnile nad zelena pokrajino, zelen pajčolan, gosto pretkan z belimi cvetovi, ki prepuščajo skozi alabaster cvetnih čaš zelene luči mladega zelenja.

Marina je imela sredi prostranega travnika svoj ljub prostorček. Tam je bila ob gruči sliv naložena skladavnica otesanih brun. Zjutraj, ko se je, kakor mačica, rada grela v solncu, so metale slive svoje sence uslužno na zapad. Opoldan so jo rahlo varovale prevročih žarkov, a vendar puščale toploti prosto pot. Za poletje pa, tako je štela Marina, za poletje bodo dajale ob dolgih popoldnevih zadosti hlada, da bo ugodno njej in onemlu, malemu, nežnemu, novemu, ki bo spalo v belem košku poleg nje.

Da, tu bo spalo poleg nje, tu bdelo in kričalo in se smehljalo. Ubogo, sladko, zlato majceno, ki bo. Nad njim bodo zorele slive, trava bo takrat visoka, zrak bo dišal po smoli, ki se cedi iz brun.

v Ljubljano bi jo poslali! Kakor da se nikjer drugod pod božjim solncem ne rode otroci! Ti ljubi Bog, zdaj naj bi odšla, ko je pravzaprav najlepše. Z doktorjem se je zvezala in — ostala. Resni zdravnik, ki je bil dodeljen graditveni naselbini, je Marino najprej nekam čudno gledal, a njenim zgovornim argumentom se je podal. Govoril je nekaj o babi Smiljanki iz vasi, ki da je pametna in spretna, pa mnogo o snagi in higijeni, pa o dobri volji in pogumu. „Sicer pa," je dodal, „zadeva ni tako nujna, in do takrat bo menda že stekla železnica in Vam bo še v zadnjem trenutku prosta komodna pot do enega ali drugega mesta."

Slednji argument je tudi najbolj držal pri Andru, morda ker mu je prijal ta izhod. Saj tako bo mogel Marino še dolgo obdržati poleg sebe. In prav sedaj, ko se je skoro podvojilo, delo, ko je pritisnilo novo krdelo delavcev, ki gradi nasipe, izpopolnjuje tir, postavlja v bližini vasi kolodvor, gori Andru glava, živci so prenapeti. Izmozgan, onemogel se vrača na večer. Treba mu je skrbne nege. Iz oči mu moraš brati želje, uganiti, ali si želi še izprehoda, družbe, mirnega počitka. Vse za telesno okrepitev, mrzla, gorka voda, zaželjen prigrizek, dobra beseda in topel pogled, vse je pripravljeno. Mnogokrat, ko se je po kopeli odpočil, ga zamiče še kratka šetnja v svežem nočnem zraku. Takrat navadno hodita molče do skladanice brun. Marina sede malo tišje in Andro nasloni glavo, v njeno krilo. Mesečina sveti, v travi pojejo črički, od daleč sijejo medle luči naselbine. Tako je neizmerno dobro in pokojno.

Drugikrat si zaželijo moževi razburkani živci druščine. Tedaj ga Marina zvesto spremlja v uradniško kantino. Družba je zdaj bolj pestra. Nekaj novih inženirjev je prišlo, par železniških uradnikov dela predpriprave. Tudi dve dami sta navzoči, ženi dveh graditeljev, ki sta pozimi živeli v mestu. Marini sta ostali tuji, čeprav se mnogo skupaj izprehajajo. Pogovor teče o oblekah, cipelah in modi, o kinu in koncertih, o deci malokdaj. Ena izmed gospej sploh nima otrok, hčerke druge so v inozemskem pensijonatu. Vsaka dama pa ima za Marino kup nasvetov, tisoč zgodb o ponesrečenih porodih, Marina naj gre proč, naj gre v sanatorij, v bolnico, k materi — Marina se smehlja in misli na Maro, ženo delavca Stipe iz vasice, ki ima dvanajst otrok.

Često prihajajo pisma od mame. Najprej je bila z Androm v komplotu. Pa se je tudi podala. Zdaj piše pisma, zlata pisma zlate matere. In odpremlja pakete s tisočerimi potrebščinami, ki se „tamkaj" ne dobe. Morda bo nekdaj Marina, po desetletjih prav tako s skrbjo pisala skrbna pisma, prav tako odpremljala pakete, prav tako nestrpno čačkala, da postane stara mamica.

Tako tečejo tedni, bežijo meseci. Ko pritisne julijska vročina, odideta tuji dami na sever, v hladno kopališče. Nikdo ju ne pogreša, niti lastna moža ne, saj kapaciteta dela se je napela zdaj do viška. Še dober mesec in delo bo končano.

Tudi ta mesec je pretekel, in preteklo je še teden dni. Slavnostno razpoloženje se je polastilo vseh, odkar je bila prebita zadnja stena in se je vzduh od severa združil z zrakom od juga. Medtem, ko so dokončevali v predoru zadnja dela, ko so gladili in likali progo, odstranjevali navlako in podirali nepotrebne barake, ko so zasadili ob postajnem poslopju par topolov in je mlada žena postajnega načelnika postavila na okna rože, so ženske v vasi plele vence. Tudi Marina je plela vence in zatikala v zelenje vesele trobojnice. Ruža ji je pomagala.

Ruža je bilo dekle iz vasice. Nelepo dekle širokega obraza, in davno ne več mlado, ki je imelo v vasi svoj poseben položaj. A ta položaj ni bil kaj odličen. Stvar je bila namreč taka. Ko je bilo Ruži šestnajst let in je njena krepka mladost navzlic vsemu siromaštvu imela svojo ceno, je odšla od siromašnega doma v mesto služit. V tistih krajih pa ni sramotno samo za ono hišo, sramotno je za celo vas, če gre mladenka delat v tujo hišo za denar. Rajši bodi doma v razpadajočem krilu, rajši je dan v dan le suh koruzen kruh, samo da živi ob lastnem siromaštvu. Ruža pa ni hotela živeti in umreti ob lastnem siromaštvu. Sicer bi bila morda tudi ona tako storila, da je ni pregovorila strinja, ki je živela v mestecu tam preko gor, kamor zdaj grade železnico. Njen mož je imel tam branjerijo, točil je slivovko, prodajal mrzlo, svinjetino, čebulo, pečene ribe.

Ko je umrl, je prišla Ruža k obitelji z mnogimi otroki, velikim posestvom in z gospodinjo, ki je bila pridna kot čebela. Ruža, bistra, pridna in poštena, je pomagala z obema rokama. Navadila se je mestne snage, postrežbe in kuhe. Kmalu je bila steber hiše in je ostala steber tja do vojne. Ko so pobegnili njeni gospodarji pred sovražno vojsko, se je vrnila Ruža v domačo vas. Kočica roditeljev je medtem osirotela. Starši so pomrli, bratje odšli na vojno, sestra se je bila poročila. Ruža je delala in snažila, kopala in sadila, šivala in prala, samo da ni bilo treba izmenjati srebrnih novcev, ki jih je prištedila v dolgih letih službe. Kdor je hotel imeti pogačo za krst in svatbo, jo je naročil pri Ruži; kjer je bil v hiši bolnik, so poslali po Ružo, kjer je umrla hišna mati, je prišla za prvo silo gospodinjit Ruža. Če se je pojavil v vasi tuj trgovec, ki je za lepo izvezene prtičke ponujal domačinkam pisane fabriške rute, steklene korale in zaponke iz medi, ali barantal za v dolgih zimskih mesecih natkane čižme, so vedno poklicali Ružo kot izvedenko. Njena avtoriteta o vseh „svetskih" vprašanjih je bila nepobitna, a vendar ni uživala ugleda. Saj je nekoč bila neslobodna, bila je sužnja, delala je za plačilo tujcem.

Ko je pred dobrim mesecem vprašala Marina babo Smiljanko za dekle, ki bi prišlo vsaj za par mesecev k njej na pomoč, je bila zadeva gladka: Ruža! In od tedaj je vsako jutro prihajala Ruža, pospravljala in poslužila gospodo, šivala, snažila in prala. Zdaj plete z Marino vence.

Še dva dni in stekla bo železnica. Otvoritev bo slavnostna. Sam minister se bo prvi vozil, in še en minister „in čuj brè", koliko drugih odličnjakov! Na kolodvoru, ob predoru bodo stali delavci in seljaki iz daljnje in bližnje okolice. Otroci bodo mahali s papirnatimi barjački. Marina jih je pripravila že velik kup. Ruža je pripovedovalai bajke o krasotah pisanih zastavic, o dolžini zelenih vencev in vaška mladež, nerazvajena, nepoučena, nepismena, saj daleč na okoli ni bilo šole, ni vedela, ali se bolj veseli velikega dogodila, ko bo iz črnega predora prvič privozil stroj, ali trobojne zastave iz papirja ki jo bo smela takrat držati v umazani ročici.

A tudi kar se snage tiče, so se delale izredne priprave. Povsod so krpali opanke, stepali suknje in ženske niso že davno porabile toliko luga in mila.

Že popoldan pred slovesno otvoritvijo se je odpeljal Andro s šef-inženirji in tovariši skozi predor do mesteca onkraj, da so še zadnjič preskusili stroj in progo, predno so odvedli visoke goste. Tostran je ostalo delavstvo, nekaj železniškega in tehniškega osobja. Kako si je Andro želel, da bi vzel Marino s seboj, da bi ji ponosno prvi razkazal ogromno delo, pri katerem je tako vestno in tehtno sodeloval. A pot je bila strogo službena, žene izključene in celo Marina, ki je —

Čeprav ni bilo ogledalce v njeni sobi mnogo večje od dlani, je vendar že davno kritično ugotovila, da ni več za med hrupni svet.

Tako je stala tisti popoldan le ob progi, z zelenim vencem v rokah, s trobojno zastavico in s solzami v očeh. Dolgo je stala in zrla za urnim vlakom, ki je naglo izginjal v črni temini. Napeto je poslušala, dokler je njeno tenko uho ujelo še slutnjo odmeva v daljini drdrajočih koles.

Jutri se vrnejo. Jutri jih sprejmemo. Jutri bomo slavili.

„Zdaj, Ruža, zdaj pa pojdimo počivat."

* * *

Najprej so klicali zdravnika. Potem je tekel Štipe v vas po babo Smiljanko.

Ko je drugo jutro pozlatilo rano solnce zelene vrhe Zlatibora, je kričalo v belem košku, ki ga je bila Marina pripravila že davno, dete.

Ko je opoldan privozil na postajo vlak s slavnostnimi gosti in so se izmenjavali pozdravi, je poiskal doktor Šime izmed gruče udeležencev mladega inženirja, ga poljubil v lice in mu rekel: „Rodil se ti je sin."

* * *

Kmalu je stal njegov beli košek ob skladanici brun, ki so dišali po smoli, in slive, velike, višnjevo-žametne so zorele nad njim. Na brunih je takor vedno sedela Marina in Andro je sedel poleg nje. „Se veseliš, Marina?"

Pravkar je prišel ukaz o novih razvrstitvah in Andro je dobil odlično mesto pri železniškem ravnateljstvu v Sarajevu. „Saj si želela Sarajevo?"

Tukaj je bilo dete končano, vlaki so drdrali svojo pot, vozili blago in potnike, prinašali nepokvarjenemu ljudstvu v pozabljenih dolinah zlo in blagor zapadne kulture. Vlaki so drdrali in po kratkih tednih se je zdelo vsakomur samoposebi umevno, da vozi mimo tihe vasice štirikrat na dan potniški voz, tako da se niti najmanjši vaški pobič ni več zmenil zanj.

„Če ti je prav, Marina, se odpeljem jutri za par dni, da nam poiščem stan — nam trem," je pristavil toplo in pogreznil v beli košek očetovski pogled. „Imaš posebne želje?"

„Da, želje, Andro. Če bi mogel — če bi bilo — oj, če bi našel stanovanje malo v breg, z okni proti solncu, s pogledom na Trebevič —"

„Še kaj?"

„Da se mi vrneš zdrav."

„S stanovanjem v žepu, ki leži malo v breg, in proti solncu in z očetom Trebevičem vis-à vis. — O, Marina —"

* * *

Ko je pozni september razpenjal nad lepim Sarajevim svoje najbolj modro nebo, se je selila v Nemanjino ulico majhna družina. Hišica starega Španjola je stala malo v breg, v vsa štiri okna, polna jutranjega solnca, je gledal stari Trebevič. Iz zanemarjenega vrtiča pod okni so rastli umetni izrezljani stebriči in nosili veliko verando iz lesa. Na verandi je stal beli košek, v kuhinji je ropotala Ruža, gospa Marina pa, gospa Marina si ni vedela kaj od zadovoljstva. —

IV.[uredi]

„Nikjer na svetu," si je mislila Marina, ko je stopila na verando in uprla roki na ograjo, „nikjer na svetu nima septembersko nebo takšne barve kakor v Sarajevem." Svetlomodro je, a vendar sočno, zelenkasto kakor tirkiz, kakor da srka vase odsev ogromnih šum, ki pod njem zelenijo. Zdaj, ko se niža solnce v zaton, se šareno razlijejo po njem rumeni, rdeči in oranžni ognji, vmes priteče rožnat ali vijolčast val, malo zlata se nakopiči nekod na drobčkanem oblačku in prva siva senca rahlo, božajoče leže v ozko ulico na osojnem brdu.

Veranda je že davno v senci, in le živordeči kapucinčki, ki rastejo bohotno krog in krog, še plamenijo v nastopajoči mrak. Marina seže med dvema lesenima stebričema po prijaznem cvetu. Ves žameten je, in še gorak od dnevne toplote. Tudi izrezljani les verande, sivkast od patine let, je ves gorak in gladek kakor atlas. Marina nasloni lice nanj, in zdi se ji, da še diši po solncu.

Okrene glavo. Poleg njene glave sloni še drugo lice, še druga ročica boža žametne cvetlice. Saj to je Klôp. Ime mu je seveda Janez. To je vendar povsem naravno, da je Janez, ko je bil Androv oče Jovan in Marinin tata Ivan. Ampak Janezku pravijo „Klôp". Namreč, kadar sta si imela Andro in Marina kaj posebno važnega povedati, ju je običajno motil Klop, ki se je držal maminega krila ali roke ali, če je baš naneslo, noge — nu, kakor klôp. Imenitno se je zdelo to-le inženirju Pavloviču — njegov sinček da je „klôp". Na dolgo in široko mu je morala razlagati Marina, kaj je „klop". Pa je bilo težko razložiti, ko sama ni prav vedela, kaj je. Iz prvih detinskih let ji je ostal negotov pojem o nečem zelenem, drobčkanem okroglem, bodičasto-opolzkem, menda v rastlinstvo spadajočem, ki se ti prime, ko ležeš po grmovju, roke, obleke, las in se ne da odpraviti izlepa. In imela je vtis, da je nekdo nekdaj, ko je bila še čisto majhna, rekel, da se nekaj nekoga drži kakor klop. Ni se spominjala, da je še kdaj pozneje v življenju srečala to besedo. A zdaj naenkrat, morda po čudoviti analogiji situacij, so njene ustne podzavestno oblikovale stavek: „Andro, saj vidiš, da se me Janezek drži kakor klôp."

A Janezek ni ostal čisto enostaven klop, ampak se je po potrebi in razpoloženju izpremenil v Klobčič in Klobko, Klobčeka in Klopičeka in Klopčeta in Bog si ga vedi, v kaj še vse. Zdaj je utikala ta mnogoimena stvarca svoj nosek v kapucinčkov cvet, seveda samo zato, ker je nekaj podobnega delala Marina. Janezek se namreč ni samo trdovratno tiščal mame kakor klop, ampak jo je tudi posnemal kakor opica. Če je šivala mama, je šival tudi on, seveda z deloelo volno, udeto v zobotrebec, če je pisala ona, je risal z rdečim svinčnikom na zavržen tatekov papir zagonetne čačke, in če je brala, je pogumno držal pošev „Bosansko Pošto" in škilil na Marino, ali ne bo že muke konec.

A Klopčičevi samovladi so bile zadnje ure. Odkar so bili poleti postavili na verando belo prepleskan koš s tistimi neumnimi prozornimi zavesami, ki se niso hotele nikakor podati Klopovim drobnim pestem, ni šlo vse prav po Janezkovi glavi. Še manj je šlo po njegovi glavi, odkar je ležalo v košku nekaj drobnega, kričavega. Rekli so, da je to sesterca. Ime ji je bilo seveda — pa to je vendar popolnoma vseeno, kako ji je bilo ime, ko je bila vendar le „Sesterca" za vse in vsakogar. V prvi vrsti je bila seveda sesterca za Klopa, potem za mamico in papančka, in za Ružo, in za debelo Španjolko-domačico, in potem za vse lepe gospe in gospodične, ki so prišle k mami in ji prinesle rože. Koliko rož je bilo takrat v jedilnici in kako so dišale! Tudi v mamičini sobi je dišalo, a ne po rožah, ampak tako čudno, rezko, kakor ni dišalo nikdar prej. Klop je vendar vedel, kako sladko zadiši v mamičini sobi, če pritiska na tisto drobno žogo, ki se drži pisane stekleničice na mizici pred velikim zrcalom. Saj jo je smel pritisniti še on, če ga je vzdignila mamica visoko k sebi, da je zapršil fini dišeči dežek po njegovi rokci.

Zdaj pa, odkar so položili v beli košek sesterco. Klop ne stanuje nič več v mamičini sobi. Njegove bele jaslice so pomaknili k tateku. Ruža ga nosi spat. Ruža ga umiva. In zelo tih mora biti, da se sesterca ne zbudi. In nič več ne sme prilesti zjutraj k mamici v posteljo, ker mamica je bolna.

Pa kmalu ni bila več bolna. Kmalu je zopet sedela na solnčni verandi v stolu z mehkimi blazinami. Na pručici ob njenih nogah je čepel Klop, upiral komolca ob njeni koleni in gledal, kako tesno leži beli zavojček, ki so mu rekli sesterca, ob mamičinih grudih.

Od tedaj, ko je bila mamica prvič zopet zdrava, je že dolgo in sesterca nič več toliko ne kriči. In tudi vedno več ne spi, ampak gleda z veHkimi očmi. Gleda nebo in Ružo in Klopa, in gleda mamico, pa zajčka in knjigo s podobami, pa nič ne reče. Zakaj neki nič ne reče sesterca? Od včeraj že vzdiguje glavico. Z drobnimi prstki se oklene koševega roba in pokuka ven. Pa nič ne reče. Tedaj je tiho pristopil Klop. Pajaca je držal na hrbtu. „Sesterca", je začel, „sesterca, zakaj pa nič ne rečeš? Glej, pajaca —" in ji je pisano pošast naglo pomolil prav pod nos. A sesterca je samo gledala, krilila z ročicama, kakor da bi lovila črno sukneno nogo, rekla pa zopet ni nič. „Morda ne ve, kdo sem," si je mislil Klop. „Nemara ji je mamica pozabila povedati." In nanovo je začel: „Sesterca, saj jaz sem Klop. Jaz imam ravno tisto mamico in tistega papančka, in tisto Ružo in tistega paja —". Tu je umolknil. Ne, pajac pa ne, pajac ni od sesterce, pajac je samo Klopov. „Pa dal ti ga že bom, dal, da se boš ž njim igrala, če boš pridna."

Tedaj je bilo zabave konec. Ruža je prišla, pobrala Klopa in ga oblekla v belo. Zdaj gresta z mamo na sprehod. Klop je namreč bil že velik deček in je že od lani nosil hlače. Na sprehod z mamico je hodil z navdušenjem. Predvsem je ljubil čaršijo. On ji je sicer rekel „casija", ampak to sloviti sarajevski tržnici ni niti najmanje škodovalo.

Ne, Begova džamija, to muslimansko najodličnejše svetišče, ki stoji prav v srcu najživahnejšega trgovanja, ga ni zanimala. Tam so sedeli dolgočasni Turki nepremično na svojih prekrižanih nogah, ali so se sprehajali s počasnimi koraki okoli vodnjaka. Mnogokrat stojijo v istem preddvoru ljudje, prav taki kakršen je on in mamica in tatek, ter gledajo v zrak. Klop ne ve, zakaj gledajo v zrak in tiščijo v rokah odprte rdeče knjige. On samo ve, da niso prav nič zanimivi. Mamica pravi, da so tujci, turisti, morda Angleži. Ampak za Klopa vseeno niso zanimivi. Zanimivi so velikanski koši zrelih smokev, ki diše po medu, in ogromni kupi dinj, okroglih, rumenih kot zlato in zelenih z mesom kakor kri. Klop ve, kako so sladke in hladne, prav kakor pristni sladoled. Zanimivi so majčkeni dučani, na cesto popolnoma odprti, kjer visijo rožasti muslini v pestrih gubah kar po stenah in vihrajo kakor najzabavnejše zastave. Turške žene hodijo med njimi z drobnimi koraki, v grdih sivih plaščih, s črnimi krinkami pred obrazi, z oguljenimi rokavicami na rokah. Izza črne „feredže" se nenadoma zasmeje srebrn glasek, iz rjave rokavice smukne nežna roka kakor golobček, da se pogrezne za trenutek v razložene svilnate krasote. Zanimive so delavnice v ozkih, istotako odprtih izbicah, kjer sede po tleh kovači in kujejo s pojočimi kladivci bleščeče se posodice iz medi in bakra. In zanimivi so čevljarji, ki prevdarno in počasi vlečejo usnjene drete, da sešijejo opanke.

Tam mu je mamica kupila tiste rdeče čeveljčke, ki ž njimi ne sme več na domači vrtec. Ne samo zato, da ne bi postale blatne, ampak zato, ker so se za njim podile velike, bele gosi, ki jih je redila gospodinja, in so mu jih hotele vzeti. Grde so bile tiste bele gosi. Enkrat so ga skoro potisnile v nemarno lužo, po kateri so navadno brodile z dolgimi vratovi. Takrat so mu hotele vzeti z maslom namazan kruh. A on ga je držal visoko in se, nazaj hodeč, umikal požrešnim žoltim kljunom. Da, takrat, bi bil skoro štrbunknil v lužo. Pa je zakričala Ruža. Tako strašno je zakričala, da se je ustrašil Klop, in da so se še bolj prestrašile gosi. No, pošteno jih je napodila Ruža, da so bežale z iztegnjenimi vratovi in frfotajočimi perutmi, ki so se kar za njimi drsale po blatnem vrtcu. Joj — še danes se je moral Klop smejati.

Danes ni na vrtu belih gosi. Ruža je rekla, da so jih zaprli, ker jih bodo pitali. Klop bi rad vedel, kako je to, če pitajo gosi. Ruža pravi, da morajo gosi vse požreti, kar jim natrese gospodinja v kljun. „In če nočejo?" Potem potiska gospodinja koruzo in žgance in krompir goski v goltanec; da mora, da mora požreti. Klop odpira usta in poskuša, kako bi to bilo. „In potem postane gos debela, in debela in še bolj debela," je rekla Ruža. Strašno debela, tako da ne more več hoditi, da skoro ne more več dihati. To je silno zanimivo, sklepa Klop, skoro tako zanimivo kakor čaršija. To si mora na vsak način ogledati, kako pita gospodinja gosi in kako postanejo debele, debele in še bolj debele. Da, takoj si mora to ogledati.

Zato je Klop zapustil škrlatni kapucinčkov cvet — saj ga je bila tudi mamica že davno zapustila. Zdaj nekaj mečka okoli sesterce, preklada plenice —

„Mamica, pojdiva —"

„„Kam, Klop?""

„Gledat, kako pitajo gosi, da bodo debele, in še bolj debele in še bolj debele —"

„„Zdaj-le, Klopčič, pa ne utegnem.""

„Zakaj ne?"

„„Saj vidiš, da previjam sesterco.""

„Pa potem, mamica?"

„„Potem bomo dali sesterci jesti.""

„Potem pa greva? Mamica, greva?"

„„Danes, ljubček, ne pojdeva. Goske so šle že davno spat. Saj veš, da gredo mnogo preje spat kakor naš Klopček —""

„Pa greva v čas —?"

„„Tudi v čaršijo danes ne greva, Klop. Ali že nisva bila na sprehodu danes zjutraj?""

„Kam pa greva, mamica? —"

„„Danes ne greva nikamor več, ljubček. Saj veš, Klopčič, danes je sreda.""

Klop je povesil, glavico. Ja, seveda, če je danes sreda — Ob sredah ni nič, to Klop predobro ve. Ob sredah z mamico ni nič. Zdaj, ko bo sesterca pojedla, bo izginila mamica v spalnico, odpirala omare, zašumelo bo malo od svile in tisti sladki vonj se bo razpršil. Potem bo prišla mamica v svoji novi obleki, s klobučkom na glavi in si bo natikala rokavice. Pogledala bo v košek, popravila odejico in njega bo poljubila. Potem bo capljal za njo v kuhinjo in jo bo z Ružo spremil do vrat. Ej, koliko si imata povedati mamica in Ruža. Končno bo dobil še en poljubček, dva in tako zapuščeno mu bo postalo pri srcu. Ruža bo zaklenila za mamico vrata, zaprla kuhinjo in se vsedla s Klopom na verando. Tam bo moral jesti svojo mlečno kašo. Brez mamice. Sreda je grda.

Ob sredah imata Andro in Marina svoj zabavni dan. Takrat ni doma večerje. Andro žuri z delom in Marina stopa po strmi ulici navzdol v mestni park in dalje po šumni Aleksandrovki, zavije na desno v temačno ulico in čaka. Ne dolgo. Še ni odbilo šest, ko se pojavi v razsvetljeni veži visoke hiše Andro. Njeno roko potegne pod svoj komolec.

Kam?

Danes je sreda.

„Jaz bi hotel v kino," pravi on.

„„Pa pojdiva v kino,"" pritrdi ona.

Zavijeta krog ogla, nazaj na Aleksandrovo in šetajoča množica jo kmalu priplove do „Imperiala". Srečo imata, dober film in dobri igralci. Godba je mehka, film teče naglo, leno ugodje se polasti Marine.

Prvi odmor. Andro se ozira po publiki, Marina vtakne v usta bonbon. Medtem začuti na sebi oster pogled, pozoren, zvedav, vprašujoč. Nemir se je polasti, podzavestno dvigne glavo — in njene oči se zazrejo v dvoje smejočih se, znanih ženskih oči. Le kje je že videla te oči, le kje je že — Pa od tam zamahne bela rokavica, neka dama vstane, in čez dve, tri vrste parketa zapoje polglasno njen zvonki sopran:

„Gospa Marina, je-li, da ste Vi, gospa Marina? Veselost, smeh, ne, resnično veselje in prisrčno presenečenje zveni iz jasnega glasu — saj, to je zares gospodična Vanda Müller. Vanda Müller, lepa, elegantna, ljubezniva, sigurnega, vse osvajajočega nastopa. In že se dvigajo sosedje, zaklopni sedeži se umikajo. —

„To je Vaš mož? Pa, — diven človek" — Prisrčno mu stresa roko. Andro se smeje in poljubi belo rokavičko.

„Poslušajte, vi morate na moj sedež, gospod inženir. Morate. Z gospo Marino si imava toliko povedati.

„Ni mogoče — šest let, šest let je tega, da sva bili skupaj na zapuščeni žagi strica Boškoviča? In deco imate? Fanta, deklico, o — ?!" Kakor studenček žubori polglasno njena živa govorica. Vse naokoli se zabava. Prijazen sosed uslužno ponudi zameno prostora namesto Andra, ki se naenkrat, sam ne ve kako, znajde med obema damama. „Ne, ne," je hitela Vanda, ko ji je hotel odstopiti svoj sedež, „ostanite vendar, saj skrivnosti vendar niso, kar si imava povedati z Marino. Tem manj so skrivnosti za gospoda soproga —" Laskavo se mu je nasmejala. „Pa to je zares sijajno, da Vas najdem tukaj v Sarajevem. Ne morem si misliti lepše druščine. Saj sem toliko sama. — Marina," in segla je živahno preko Andra, „menda niti ne veste, da sem tudi jaz poročena. Seveda ne veste, saj ste mene vendar predstavili za Vando Müller. Da, da, že več kot leto dni sem tudi jaz že poročena. Glejte, moj mož —," naglo je segla v elegantno ročno torbico in podala Marini sliko večjega formata. Sama je odklopila zrcalce in si s pudrom osvežila nosek. Tako je prišla Marina do kratke besede. Ko je vračala preko Andra sliko gospoda ravnatelja „Drina-drva d. d." pravomočni lastnici, se je hipoma stemnilo in na belem platnu je tekel romantičnega filma drugi del.

Ko so se po končani predstavi prerivali do izhoda, je bilo trojno prijateljstvo že sklenjeno. Marina sama ni vedela, kako in kdaj je avansirala do Vandine „najboljše" prijateljice. „Ah, da," je klepetala slednja, ko je hodila med njo in Androm, „ali še veste, kako ste bili hudi name, takrat o Božiču, ko sem Vam rekla tisto zaradi flirta?"

Marina pa nič ni vedela, ne da bi bila huda, pa nič o nobenem flirtu. „O, da, da, pa čeprav ste tajili, pa čeprav nisem v tistih kratkih dneh nič zasledila, tega Vam pa le nikdar v življenju ne verjamem, da ste iz samega navdušenja do dela čepeli v tisti zapuščeni hosti."

Sklenili so, da bodo večerjali „pri Djoki", prej pa še malo pošetali po mestu.

A gospa Vanda se je kmalu našetala. Imela je nove čeveljčke z zelo visokimi petami, in je sploh bila strašno „umorna". Tako so krenili naravnost v restavracijo in zasedli v kotu srčkano mizico. Vsaj gospe Vandi se je zdelo, da je miza nad vse srčkana. Nad njo je žarela pod rumeno svilo topla električna svetilka, pred njo je viselo zrcalo, na desni in levi je sedela pri belo pogrnjenih mizah elegantna publika, pred vsem mladi sarajevski „levi".

Razpoloženje je bilo res prav veselo, in ko sta korakala Andro in Marina proti polnoči sama domov v svojo Čekalušo, kakor se je njihova ulica imenovala po turški, sta ugotovila obadva, da jima bo vesela Dunajčanka ustvarila marsikatero prijetno urico. „To je neverjetno, kako ti to razmahne celega človeka. Odkod ti neki jemlje toliko besed?" je rekel Andre. In kramljala sta živahno. Marina je še marsikaj povedala o življenju v samotni hosti, o žalostnih dneh, ki jih je prebila v Beču, ko so se po očetovi smrti za Vando razmere tako nemilo spremenile. Danes je izvedela, da je medtem izgubila tudi mamo.

Podjetje, kateremu je načeloval soprog gospe Vande, direktor Kopp, je bilo v lesnem koncernu bratov Boškovićev. „Svojega moža sem spoznala takorekoč „poslovnim potom", je bila pripovedovala smeje, „ko sem pisala na stroj v pisarni strica Boškovića. Ah, in srečna sem bila, ko sem se na ta prijeten način rešila tistega večnega potrkavanja s prsti. Da, da, moj dragi inženire —"

Ko je utikal inženir Pavlovič ključ v hišna vrata, je dejal: „Tvoja prijateljica je izredna plava krasotica."

„„Da, zelo je lepa,"" je odvrnila Marina.

V.[uredi]

„Nikar se ne inkomodirajte, prosim, prosim," je hitela, vzdignila orokavičeno ročico kakor v bran, in prestopila prag verande. „Saj me vaš zmaj tam zunaj itak skoro ni hotel pustiti notri, češ, da ste pri obedu. Kakor vidim, pa ste hvala Bogu že poručali, in prišla sem ravno prav za skodelico kave."

Ko je tako govorila, je stisnila Andru in Marini roko, potegnila rokavice s prstov in se gracijozno spustila v naslanjač, ki ga je primaknil hišni gospodar. Marina je hitela nalivat kavo. Gospa Vanda je še segla po cigareto, in ko je smehljaje naklonila Andru, ki ji je poslužil z ognjem, je nadaljevala: „In ne čudite se, prosim, da isem že pritekla v posete, ko ni minilo niti štiriindvajset ur od našega slučajnega srečanja. In ob tako neobičajni uri sem prišla. Ob uri, ko si vsi možje zaželijo zaslužene popoldanske sieste. A prav zato sem prišla tako rano," se je obrnila do Marine, „prav zato, da mi vaš mož ne bo ušel. Morate namreč reči ,da', moj ljubi inženir," in naglo se je zasukala ter mu pogledala v obraz, „reči morate ,da' —"

„„Prav rad, milostiva gospa," se je uljudno nasmejal Andro, „samo malce morate namigniti, zakaj.""

„V soboto pride namreč moj mož, da ostane preko nedelje, in zato morate pri nas večerjati. Potem se vrne zopet v gozd za osem, morda za štirinajst dni, ker je izsekavanje pravkar v polnem teku. In mojega moža morate spoznati. Marina, morate. Boste tedaj prišli v soboto zvečer, boste?

„„Seveda, drago nam bo. Radi bomo prišli, kaj ne, Andro?"" je ljubeznivo odgovorila Marina.

„In vi? Saj ste že rekli ,da', gospod Pavlovič, je-li da ste rekli? Torej boste prišli. Dajte mi roko na to, da boste prišli, da boste radi prišli, gospod Pavlovič?" in molela mu je svojo negovano ročico.

„„Da, radi bomo prišli,"" je rekel Andro, ji segel v roko, in ker je ni hitro zopet odtegnila, jo je tudi še poljubil.

„Dobro", se je smejala, „ste že pridni. Zdaj pa lahko greste spat."

A Andro milostnega dovoljenja ni izkoristil. Pogovor med trojico se je bil razvnel, smeh in živa govorica sta odmevala po verandi.

Vandi se je zdelo stanovanje dražestno in prostorček, kjer so sedeli, „sladek". Hišica je bila namreč zidana tako, da je kuhinja s stranskimi prostori gledala na mračno ulico, sobe in veranda pa na solnčen vrtič. Ker je svet tam padal, je bil pogled odprt na dobršen del panorame mesta in na hribovje naokoli. Tudi najbližja okolica je bila kaj prijetna. Nad živobarvnimi cinijami v široki vazi je bilo še malo solnca, nekaj žarkov je celo dosegalo gospo Vando, ki morda ni bila še nikdar tako ljubka kakor danes. Na izpočitem obrazku je ležal komaj dih nežnega pudra, oči so se svetile v naravnem žaru in če se je ujel v njih slučajno solnčni žarek, so zaplamtele kakor modre baklje. Temni obleki iz meihkega blaga je dajala snežna garnitura ob vratu in zapestju svež, mladosten šik. Zlat koder, ki se je prikradel izpod tesnega klobučka, je še podčrtaval pikantno linijo njenega lica. Živahnost pogovora je pričarala na obraz razigranost, ki jo je delala nad vse mikavno.

Andro se je zabaval živo, Marina se je smejala, natakala kavo in liker.

„O ta vaš cerber, ki mi je hotel zabraniti vstop! Ne, tega ji ne pozabim izlepa, da me je skoro pripravila ob to prijetno urico. Odslej bom tako pogostoma prihajala, da se me bo že navadila. Sicer pa, Marina, odkod jo neki imate, to vašo sladko devo?"

„„Dobro dekle je naša Ruža, zvesta, pridna in poštena.""

„Sarajlija?"

„„Ne. S seboj smo jo pripeljali izpod Zlatibora.""

„O je —?! Pa ste vseeno zadovoljni? No, Bog vam jo ohrani, to vašo zadovoljnost."

Na pragu se je zdaj pojavil Klop, rdeč in razburjen, kajti z Ružo je prisostvoval pravkar zgodovinskemu trenotku, ko so pitali gospodarjeve gosi. Tako je bil razburjen, tako ga je tiščalo v grlu, da je celo odklonil veliki bonbon, ki mu ga je ponudila tuja dama. Končno je vsaj privolil, da mu je smela dati roko. Pridržala je njegovo tesno v svoji in mu pozorno gledala v obraz.

„Čigav pa je? Mamin? Tatin? Vaše oči ima, Marina. Ali so vaše, gospod Pavlovič? Dajte, da vidim!" In zrla je, smejoča se, v Androve oči. Ne, vaše niso. Vaše so temnejše. Vaše so črne," je rekla počasi in umaknila pogled.

„Malo gospodično mi boste pokazah prihodnjič," je dejala na to lahkotno. „Ne motite pravičnih v spanju. Za prvi obisk sem itak že predolgo ostala. Strašne manire imam, kaj ne, Marina?"

Res je postalo tako pozno, da je tudi Andro moral zopet v pisarno in lepo se je podalo, da sta šla lahko skupaj. Vandino stanovanje je ležalo v isti smeri, kajti stanovala je v elegantni ulici v centru mesta. Imela je telefon in zmenili so se, da bo kar tem potom obvestila Andra, če bo imela kak domenek za Marino.

Pozvonila je še tisti dan proti večeru. „Moj dragi inženir, pozabila sem vama reči, da mi nikar ne delajta kakšnega oficijelnega obiska tako-le ob dvanajstih. Za svoje prijatelje sem doma vsak torek od petih do sedmih. Zakoncev principijelno ne sprejemam skupno. Saj to je dolgočasno. Vsak pride za-se, kadar ima čas in kadar se mu ljubi. Ste razumeli? Da?"

„O ne, tako nisem mislila. Če se mi telefonski najavite, ste mi vsak dan dobrodošli. Zelo dobrodošli, gospod Pavlovič. Veste kaj? Pridite kar danes."

„Ne morete? Seja? Do osmih? Škoda. Morda jutri? Saj morate vsaj vedeti, kam boste v soboto svojo ženico pripeljali. Dobro. Dobro. Čakala bom in če Vas ne bo, mi preje telefonirajte, da vas ne bora čakala zaman. Ampak Marine mi zaradi tega nikar ne vznemirjajte. Ona ima mnogo posla z otrokoma. Prišla bo prihodnjič, na moj jour z gospodom Klopom bo prišla —. Torej jutri. —. Dobro. — Dobro. — Na svidenje. Pozdravite Marino."

*

Tisti večer je bil prelcrasen, mehak in poln sladkobe, kakršni postanejo večeri, ko je prvi jesenski dež oplaknil poletni prah z dreves in cest in streh. Po tistem temeljitem dežju postane zrak lahak in čist, a vendar ves prepojen s solncem, ki se tako rado,sklanja nad to lepo mesto. Ulice so ob takih večerih polne ljudstva, iz odprtih zabavišč udarja muzika in vabi vonj po črni kavi.

Ko je stopil Andro na cesto, je bilo bolj rano, nego je mislil. Prižgal si je svalčico, stisnil palico pod ramo in se oziral, kam bi krenil. Škoda, da ni Marine. Danes je tako razpoložen za dolgo šetnjo. Škoda da nima v stanovanju telefona še on, lahko bi jo bil poklical. Šla bi do Miljačke, ob obali prav do magistrata, zavila bi v Baščaršijo in se počasi vrnila skozi turški kvart domov. Nikdar ni čaršija tako skrivnostna kakor zvečer, ko se lovi po zapuščenih uličicah mesečina, ko le od tu in tam zažari rdeči plamen iz „Narodne kuhinje", kjer se kuha „lonac", kjer se pari „djuveće" in kjer se na ražnju peče jagnje.

Ni se mu danes dalo, da bi se sprehajal sam. Zato se je obrnil na levo in krenil počasi v zgornje mesto proti domu.

Na oglu je skoro trčil v gospo Vando.

„Lažnjivec! Ali niste rekli, da ste zaposleni do osmih?"

„„No, tako prilično. Saj je že skoro pol. In ob tej uri vendar tudi ne morem priti k vam v posete.""

„O vi, vi lahko pridete kadarkoli. Saj to je isto, kakor če bi prišla Marina. Ali ne? Za kazen, ker ste me tako grdo nalagali, me morate zdaj spremiti domov. O ne," je hitela in se obrnila, „pot bom izbrala jaz. Tako hitro se me ne boste iznebili. Pojdiva po obali."

Tako sta krenila po poti, ki si jo je Andro zaželel. Ljubeznivo in šegavo je kramljala njegova dama, bila je lepa in elegantna. Ko sta prišla med množico, ki bi ju bila lahko razdružila, je rada sprejela roko, ki ji jo je ponudil.

„Vidite," je rekla, „sama na večer skoro ne morem tod mimo. Ne morete si misliti, kako me često miče na to živahno in zanimivo promenado. Kadar je moj mož doma, hodiva mnogokrat tod okoh. A zdaj imam vas. Kaj ne da boste, tupatam, če Marina ravno ne bo utegnila, tudi malo moj kavalir?"

Ko se je poslovil ob njenih durih, je bilo na zvoniku katoliške katedrale osem. „Do jutri", je dejala in mu stisnila roko.

„To je čudovita ženska", je pripovedoval Andro po večerji. „Nekaj posebnega, nekaj lahkotnega je na njej, nekaj neizmerno prijetnega. Prav za prav se čudim. Marina, da mi nisi nikdar kaj več pripovedovala o tej svoji prijateljici.

„„Tudi jaz se skoro čudim, da sem tu našla prijateljico, o kateri niti ne vem, ali je moja prijateljica. Je in ni. Težko je reči. Govorila sem ž njo morda dva ali trikrat stvari, ki niso vsakdanje. Res je, bil sem ob njeni strani, ko je preživljala najtežje ure svojega življenja. Pravila sem ti že. To je bilo takrat na Dunaju, ko je umrl njen oče. Ali se spominjaš? Mene je takrat premestila tvrdka Bošković s Pristave v dunajsko filijalko, kjer je zbolel njen ravnatelj. In umrl. Bil je Vandin oče. Vidiš, zdaj se spomniš. Od tedaj sva se srečali le mimogrede. Niti za njeno poroko nisem izvedela. Tako-le v tujem mestu se marsikaj združi, kar bi se v ozkem krogu ožje domovine morda ne družilo. Vesela sem, Andro, da ti je všeč. Veš, nekoliko sem radovedna, kakšen je njen mož izven —, no, izven fotografske slike."

Andro se je zasmejal in iztegnil roko po belem krhlju hruške, ki mu jo je lupila. S sočnim sadom je pridržal še njene prste, nekoliko mokre in lepljive od sladkega soka. Vseeno si jih je pritisnil na lice. In Marina se je primaknila bliže.

Bil je tak lep večer, tih, topel in mehak, kakor že davno ne. In mlada človeka na verandi v mesečini sta mislila, da so taki večeri samo jeseni v lepem Sarajevu.

VI.[uredi]

Andro je že smuknil v žaké, ko je Marina še stala pred zrcalom in ugibala, ali naj bi vendarle oblekla novo obleko iz svilnatega marokena, malahitne barve, ki ji stoji tako izborno. Namenila si jo je za manjše večerne prireditve, ki so se vršile pogosto v klubu inženirjev, ker je Andro tako želel. Za danes pa se ji je zdela vseeno preveč elegantna. Če bi jo oblekla, bi moral vzeti Andro skoro smoking. In Vanda je povdarila izrecno: „Prav priprosto, prijateljsko, skoro kakor doma."

„Povej, Andro, ali je pri Vandi zelo elegantno?"

„„O, prav elegantno,"" se je izza napol odprtih vrat odzval Androv glas, ki se mu je poznalo, da popravlja njegov lastnik še nekaj okolt vrata in kravate. „„Zakaj vprašuješ?""

„Ali naj oblećem svojo novo zeleno ali modro z dolgimi rokavi?"

„„Saj je vseno, Marina. Meni se dopadeš v obeh.""

„Ne šali se, Andro. Povej, to ali to?" Stopila je med vrata, v vsaki roki obešalnik. Na levi je valovilo modro, na desni šumelo zeleno.

Andro si je naglo zakril oči. „Izmenjaj, izmenjaj,"" je kričal, „„uganem z zaprtimi očmi.""

Marini je bila vesela igra všeč in brž je parkrat zamenjala obleki. Andro je iztegnil roko in zagrabil modro.

Tako se je zgodilo, da je bila Marina üisLi večer pri gospej Vandi morda nekoliko manj lepa, kakor bi bila drugače.

Morda si je mislil nekaj podobnega gospod direktor Kopp, ko je po končani večerji skozi tanki dim svoje fine smotke motril obe dami. „Sehr hübsch, die kleine Frau. Bisschen blass. Bisschen einfach die Frisur. Aber gute Figur. Sehr gute Figur. Gesichtel hübsch. Sehr schön die Augen. Interessanter Schnitt. Aber meine Frau viel schöner. Ausgesprochene beauté. Steht ihr gut das tiefe Decolté. Schwarz ist ihre Farbe, ja, zu diesem blendendem Gold des Haares. Ravissant dieses Blond." In zadovoljivo je žvečil svojo smotko.

Kadar je govoril gospod ravnatelj Kopp sam s seboj, čeprav samo v mislih, se je posluževal vedno nemščine. Nemščina je bila takorekoč njegov interni občevalni jezik. Inače je govoril srbohrvatsko. Tudi s svojo ženo. Vsaj na cesti in med ljudmi. Doma, posebno v afektu, pa je le tu pa tam posegel v besedni zaklad za svoje interno poslovanje rezerviranega jezika. In tako je končno sklenil o Marini: „Aber alles in allem — sehr hübsch."

Večerja je bila vse preje kakor priprosta ali domača. Bogata jedilnica je bila razkošno razsvetljena, na mizi se je blestel damast, se je lesketalo srebro in brušeno steklo in rože so dehtele. Da ni bila Androva roka, ki je izbrala njeno toaleto, bi bilo Marini resnično nerodno, da se le ni vrgla v „malahit". Gospa Vanda je namreč gostom na čast blestela v brezhibni večerni toaleti in njene bele rame so se prekrasno odražale od zamolklega bleska črne svile.

Sicer pa je bilo pri gospej Vandi itak vse tip-top, od lične sobarice v črnini z belim šapljem preko čela, pa do okusno aranžirane košare s sadjem, ki so jo praznili za desert. Celo gospod ravnaltelj je bil nekam tip-top. Ni bil več mladenič in moral je imeti izvrstnega krojača, da se je navzlic trebuščku zdela njegova pojava elegantna. Tudi mala pleša ni motila in očala, obrobljena s pristno želvovino, so dajala obrazu nekaj resnega, a vendar mehkega. Edino okoli ust je bilo nekaj, neka poteza, morda oblika močnih ustnic in malce razmehkužena bradica, ki je močno priklicala v opomin gospoda ravnatelja židovsko pokolenje. V razgovoru daleko ni dosezal ne prisrčnosti, ne živahnosti svoje žene, ki je s svojim blestečim temperamentom in razposajeno voljo razgibala vse malo omizje.

Zdaj je uravnavala plesno ploščo na gramofon. „Da, plesali bomo. Vsak bo plesal s svojo ženo. Nák. Vsak bo plesal z ženo drugega. Aló, pojdiva inženir Pavtovič, vi ste moj partner. Joži, angažiraj gospo Marino —"

Ampak — plošča je vrtela boston in gospod ravnatelj ni mogel z gospo Marino nikakor priti v pravi korak. Zato je Marina, ki ni hotela motiti Vandinega plesnega razpoloženja, zaplesala v salon in se ondi vsedla v naslanjač ter povabila svojega plesalca, naj stori takisto. Tako je naneslo, da sta se znašla obadva kmalu v prijetnem razgovoru. Saj sta bila takorekoč oba od stroke. Zdaj je začelai Marina gospoda ravnatelja resnično zanimati. „Ein lieber Kerl. So eine gescheite Frau", je ugotovil sam pri sebi in segel po sveži smotki.

V sosedni sobi je pel mehko gramofon in je zadihal ritem valujočega plesa. Pred Marino pa šo vstali pragozdovi, žage so zapele, vdarjal je otli odmev sekire. Kolesje težkih voz je zaškripalo, hihotanije voznikov je odjeknilo od neizmernih samot.

„Vi morate priti k nam gori v šumo, milostljiva gospa. Naš obrat je velikanski. To vas bo zanimalo." „Da," je nadaljeval na tozadevno vprašanje, „poznam dolenjske gozde Boškovičev. Morda ne veste, da sem eno leto po smrti Vandinega očeta prevzel vodstvo dunajske filijalke — no, in takrat so me posH pripeljali tudi na Pristavo. Lepi so tisti gozdi, ampak z veličastnostjo tukajšnjih šum ne vzdrže primere. Prosim vas, izračunal sem —, in gospod ravnatelj, ki je postal še bolj zgovoren, je razvil pred Marino, ki je poslušala z resničnim zanimanjem, sliko statističnih tabel in rentabilnih proračunov in nakopičil kubičnih metrov, da mu je zamogla slediti le z napeto pozornostjo.

Nanagloma je utihnila v sosedni sobi ameriškega valčka sladka melodija, in gramofonska igla, drsajoča po prazni plošči, je zaškripala v grdi disonanci. Sunkoma jo je nekdo ustavil. Trenutek na to se je pojavila med vrati Vanda, nekoliko vroča, malce razigrana, s sentimentalno vlago v modrih očeh.

Sedla je na rob naslanjača, pogladila gospoda ravnatelja po pleši in mu ovila roko okrog rame: „O moj dragec, kako nebeško je plesati." V tem je vstopil tudi Andre. Marina je vstala. Zdelo se ji je, da je zdaj pravi čas odhoda. In kakor v podkrepitev njene namere, je udarila starinska ura, ki je stala med drugimi dragocenimi drobnarijami na lepi komodi, počasi in pojoče dvanajst svetlih udarcev.

Ko so stopali skozi jedilnico, je v trenotnem razpoloženju oropala gospa Vanda namizno vazo krasnih rož in jih povila v šopek. „Tako dražestno je bilo danes zvečer," je čebljala, bo je njen mož odeval Marino v plašč, „še morate priti, še mnogo, — mnogokrat." In stisnila je rože Marini v roke. „Prosim, vzemite šopek za spomin. Tako lepo je bilo. Jeli — Joži?" je vprašala z v razkošju plavajočimi očmi in se naslonila na svojega moža. „Z Bogom, z Bogom in na svidenje."

Par trenotkov na to so se spodaj rahlo zapahnila vežna vrata, lična hišna je pogledala po napitnini v zaprto pest in zadovoljno smuknila po s preprogami pogrnjenih stopnicah nazaj v stanovanje.

Spodaj sta stopala po tihi ulici Andro in Marina in molčala. Sladko so dišale rože. Nebo je bilo polno zvezd.

„Poslušaj," je nenadoma rekel Andro in njegov glas je zvenel čudno odločno, „poslušaj. Marina" — a, lahkotno, kakor da si je premislil, je pristavil: „To so prijetni ljudje. Mislim, da se bo dalo ž njimi lepo občevati. Gospa mi je povedalai, da bo njen mož tudi pristopil v inženirski klub. Nisem vedel, da je absolviran tehnik."

Tudi Marina se je pohvalila z večerom in pripovedovala, kaj vse sta uganila z gospodom Koppom. Njen mili, malo pojoči, a razločno akcentujoči glasek je prijetno žuborel ob Androvem ušesu, njegova roka je mehka počivala na njeni roki. Na temnem nebu so sijale zvezde, rože v Marininem naročju so dehtele. „Ali misliš, da bi šli enkrat ž njimi tja gori v šume? Andro, kaj, ali bi te veselilo v šume?"

„„Kako, duša, kaj, kako si rekla?. O, da, seveda, šume —""

„Andro, saj menda spiš —. O, ti božji križ," se je smejala, stisnila njegov komolec in mu pomolela šopek rož pod nos. „No, vzdrami se, zaspanec."

Pa sta bila že doma. „Le kako je bilo to," je zopet premišljeval Andro, ko sta tiho stopala po stopnicah „le kaj je prav za prav hotela gospa Vanda? Da se ga je njeno lice tako često dotaknilo, ko sta plesala? Da je njena roka tako mehko, tako vdano, tako tesno, tesno počivala v njegovi? Da so bile njene oči tako sladko vlažne. — Čutil je utrip njenega srca. —

Ali je koketa? Ali, ali —

Ali naj bi Marini le kaj omenil? V šali?

Ah ne. Saj bi se smejala. In konečno bi še mislila, da je nadut.

VII.[uredi]

Ves teden je že lilo.

V začetku je Marina še upala, da se bo povrnilo par solnčnih dni, danes pa sta sklenili z Ružo, da bo le treba pospraviti verando za zimsko spanje. Iz vrtiča, ki je poleti puhtel toplote, je vstajala zdaj mokra vlaga in se vsesavala v okolico. Ogradni zid je potemnel skoro do pol višine, od tal so se po njem razprezale zelene lise. Sivi les verande je počrnel, od strešnih deščic je kapljalo. Žalostno so stale tružice z mrtvimi kapucinčki, tupatam je na prekomerno dolgem peclju sameval med uvelimi stebli okrnjen list, bledično zelen, prepozno rojen.

Ruža je hitela oblaičit skrbno izprane pletene stole v siv papir in Klop je držal špago. O, Klop je bil že močno koristen v goispodinjstvu in se je tega tudi zavedal. Nikakor ne bi mogla Ruža pospraviti verande brez njegove pomoči. Samo na podstrešje ga ni hotela vzeti, kamor je znosila stole. Potem sta populila zadnje bilke iz zelenih tružic in zdaj so odnesle njene močne roke tudi zadnjo tružico. Na zapuščenih deskah so ostali samo kupi smetja, raztresene grudice črne prsti. Te bo že Ruža z metlo —

Klopu se zdi pusto.

Vsak ljubi, ljubi božji dan je dež in dež in dež, in Klop ne more nikamor na izprehod. Vrtič je moker, pust in prazen. Čemerno gleda Klop v ta grdi, mokri svet. Drobni nosek sredi čemernega obrazka je rdeč od hlada in zares, skora bi rekli, da visi ob rdečem nosku nekaj kakor droben konček svetle svečke. Sploh Klop danes ni kakor navadni Klop. Na desnem licu je nekam črnikasto zamazan, za nohti so temni robovi, izpod rokavov stare suknje mu gledajo premrle roke kar čez zapestje.

Nekam neugodno mu postane. Ruže dolgo ni. Zato se napoti, da poišče mamo. V sobi je ni, morda je v kuhinji? Da, tam stoji in lika. Vsa rdeča je v obraz in preko lica ji binglja veselo pramenček njenih ljubih las. Njene oči žarijo. Zdaj zagleda sinčka.

„Gotovo, Klop, gotovo," zakliče, odklopi likalnik in dvigne izpod vlažne krpe ličen plašček, ki mu ob pravkar izlikanih robovih še rahlo uhaja para. „Gotov je plašček, Klopček moj, in nič več nama ne bo branil grdi dežek, da ne bi moigla na izprehod. Nu, le poglej ga —"

A, kakor da je deževno vreme samo čakalo, da so pri Pavlovičevih pospravili verando in da je dobil Janez Pavlovič nov dežni plašč, so se namah razredčili oblaki, se dvignili visoko in postali tako svetli, da si zaslutil tam nekod daleč za mdlmmi zavesami še staro, zlato solnce. Zares, zdaj je celo prestalo deževati.

Marini je šinila vesela misel v glavo. S pogledom na uro je ugotovila, da je pravkar miinila tri. V pol ure sta lahko gotova.

„Klopčič," je dejala, „Klopčič, ali naj greva na izprehod? Kar zdaj-le? V novem plaščku? Naj greva, da kupiva še snežke? Da se naš fantek ne bo več plašil ne snega, ne dežja? Naj greva, Klopčič? Samo, kaj dela Sesterca?"

Pa Sesterca je bila razumna deklica in je pridno spala. Klop pa je bil tako navdušen, da je molče prenašal gobo in toplo vodo in krtačico za nohte. Da, celo pod raskavo frotirko ni črhnil besedice in obuvanje je šlo kar tako. Končno je stal v svoji novi paradi kakor junak in samo milo se mu je storilo, da je dež res popolnoma ponehal, tako, da je morala kapuca, ki je bila brezdvomno najbolj zabavni del novega oblačilca, ostati lepo trikotno zložena na hrbtu, namesto da bi stala veselo kvišku na njegovi glavi.

Ko je bila končno gotova; še Marina, je šlo na štiri. Vendar nista preveč hitela in sta oprezno stopala po kaldrmi, da sta se izognila lužam, ponekod celo potočkom, ki so veselo drli med kamenjem nizdol, dokler niso nekod utonili v obcestnem jarku. Nič več pa ni bilo treba tako oprezno gledati po kaldrmi, ko so nataknili Klopčiču v lepi trgovini, tople snežke z gumijastimi podplati, in Klop je bil zdaj res v zadregi, ali naj bi ob vsaki večji luži preizkušal odlična svojstva nepremočljivega obuvalca, ali naj bi mislil na veselo kapuco, ki ni mogla vršiti svojega naravnega poklica.

Medtem ko je opravila Marina po trgovinah še ta in oni drobni posel, so se napolnile ulice. Vsakdo je bil žejen zraka in videti je bilo, da ustvarja vlažna ulica, drobni hudournik, ki brzi v kanal, odsev prvih luči, ki se svetlika v mokreni tlaku, zakasnela dežna kaplja, ki ti spolzi nenadoma po licu, neke posebne vrste veselega razpoloženja.

In v tem razpoloženju je postala lahkomiselna celo Marina, tako da sta sklenila s Klopom, da pojdeta počakat papančka pred pisarno, čeprav ni bil to pravi čas za promenade takih majhnih dečkov.

A usoda je odločila drugače.

Ko je Klop vneto ogledoval izložbo, V kateri so pravkar razvrščali prve sanke, se je nenadoma ulila nova ploha. Pa kakšna ploha! Nič kaj ni pomagala vesela Klopova kapuca, in tam, kjer je bil konec toplih snežk, so neusmiljeno udarjale ledene kaplje. Niti mamičin svileni dežnik ni miiogo branil. Edina sreča je še bila, da je bilo treba steči samo okoli ogla v Strossmayerjevo ulico, kjer je stanovala teta Vanda.

Ko sta tam v varnem zavetju lepe veže otresala od sebe dežne kaplje in zapirala dežnik, sta opazila, da so se bile živahne ulice mahoma izpraznile.

*

Zgoraj ob visokem oknu za bogatim zastorom iz čipk in tila je stala gospa Vanda. Kakšno vreme! Če bo tako lilo, niti ne bo mogel priti. Poglej, saj dež kar odskakuje od asfalta, od poveznjenih streh avtomobilov lijejo curki.

Čuj, zdaj je pozvonilo. Hišina, ki je v ozadju sobe v udobnem kotičku kraj peči urejala mizico za čaj, steče odpirat. Z usmevom na ustnah, s pričakovanjem v očeh stopi Vanida od okna —

Od zunaj, iz predsobe zadoni mehak ženski glas, vmes glas otroka. Kaj — ali ni — ali je —

Hišina priteče poročat —

Samo za hip, samo za dih sekunde se pogreznejo beli zobje v rožne ustne. Samo kakor bežna igra senc so spreletele gube gladko čelo, in že se je vrnil čarobna nasmeh na obraz gospe Vande. Z odprtimi rokami hiti sprejemat nepričakovani obisk.

„O, ta grdi dež, ta grdi dež," govori, ko odpenja Klopčiču mokri plašč. „Skoro nam je utopilo malega moža. Še snežke, brž, no, pomagajte vendar. Lina," se je obrnila do hišine. „In vt, Marina, o, kako ste mokri. Čakajte, nogavice in šolnčke vam prinesem. In za čaj vama preskrbim, da, da, vi pa tukaj pomagajte, Lina."

Potisnila je Klopa in Marino v udobno kopalnico in jima pustila izvežbano služabnico v pomoč. Sama pa je hitela v sobe. Naglo je stopila k telefonu, pozvonila in poklicala spoj. A že po par besedah je jezno zatopotala z nogo. „Seveda. Prepozno. Je že odšel. Taka smola — Le kaj, — le kako —" In odhitela je v spalnico, na čelu in v očeh ostre poteze krčevitega premišljevanja.

„Brž, brž," je priganjala, ko se je vrnila v kopalnico z obljubljenimi toaletnimi stvarmi. „Brž, da se ne prehladita. Pomagajte vendar milostivi, Lina," je silila nervozno.

Klop je bil gotov prvi in je odkorakal s „teto" v salon. Naenkrat, prav ko je postavljala na čajno mizico še dve skodeli, je prišla Vandi odrešilna misel.

„Klop, veš kaj, papančku bova povedala, da si pri nas in ga prosila, naj pride še papanček. Hočeš, Klop, da bo prišel papanček? Fino, kaj, če bo prišel? Ajd, pojdi, da ga pokličeva."

Klop sicer ni prav vedel, kako bo to, da bosta poklicala papančka, vendar je capljal poslušno s teto Vando k pisalni mizi in debelo gledal, ko je privzdignila k ustom in ušesu neko čudno trobento in vanjo govorila:

„Prosim, povejte gospodu inženirju Pavloviču ..." itd.

„Zanimivo," si je mislil Klop in pravkar hotel seči po tajinstveni trobenti, po kateri se lahko pokliče papanek, pa je vstopila mama.

Vanda ji je šla nasproti. „Veste, kaj sva naredila s Klopom? Papančka sva poklicala. Ali ni bila to imenitna misel? Sicer ni bil sam pri telefonu, pa sem naročila slugi ali kdor je že bil. Vsak čas bo tu, vsak čas." In zdelo se je, kakor da se je gospa Vanda prav na lahko oddahnila.

Med tem je bil zlezel s pisalne mize tudi Klop in si dal postreči s toplim mlekom in piškoti. Tudi mamici je postalo toplo in udobno. Samo gospa Vanda je bila nekam razmišljena. Ko je nalivala čaj, ji je stekel preko roka, in namestu bele kocke je vrgla v skodelico bonbon. Ko je zazvonila ura šest udarcev, se je nervozno zdrznila. Govorila je hlastno, hipoma umolknila in se zazrla v vrata.

Ko si je Klop privezal s toplo južino zmrzlo dušo, ga je z neodoljivo silo začela zanimati trobenta na pisalni mizi. S polglasnimi vprašanji je začel, polagoma se je primikal mamici vse bliže, izpraševal je vedno bolj glasno in končno ji je zlezel skoro v naročje. Tedaj je Marina ostala in smehljaje rekla: „Morate mi dovoliti, Vanda, da temu živemu vprašanju nekoliko pojasnim telefon. Saj nama ne da mira."

„Seveda, razloživa mu, kako se po trobenti govori s papančkom," je pritrdila Vanda in vsa mala družba je krenila k aparatu. V tem je zunaj zopet pozvonilo. „Pardon," je tedaj rekla Vanda. „Lino sem poslala za trenotek po opravkih in kuharica ima dopust," ter odšla odpirat.

Marina pa je posadila Klopa predse, pozvonila in položila slušalko tako, da sta lahko poslušala obadva h krati, in da je poleg sinčkove glave še sama lahko govorila. „Halo, halo," je zaklicala. „„Zakaj praviš, halo, meni?" je izpraševal Klop in bil ves rdeč. „Halo, halo," je takoj nato kričal še on. A v aparatu je ostalo vse tiho. Marina je vnovič pozvonila. Vnovič je nekaj zašumelo in zdaj je slišal Klop razločno od onkraj, od znotraj, od Bog si ga vedi odkod tajinstven glas: „Halo?"

„„Odmev," je konstatiral Klopčič hladnokrvno, „odmev je, mami, je-li?""

„No, le poslušaj, je odgovorila mami in res, zdaj je govoril nepoznani ženski glas prav razločno: „Broj sedemsto in petdeset — nihče se ne javi."

Še ko je gledal Klop z velikimi očmi in poslušal z razpetimi ušesi in z usti, okroglo odprtimi, je odjeknil na koridoru globok moški glas. Vmes se je smejal srebrni glasek gospe Vande —

„Tata, tata," je kričal Klopčič presenečen, ko je zaslišal očetov glas iz sosedne sobe namestu iz trobente in radostno smuknil na tla. „Tata, mokri smo bili in nov plašček imam in kapuco in snežke in s teboj sem govoril s trobento, ampak ti nisi bil, ampak ena gospodična in zdaj si prišel, in kako si vedel —" Šele poljub na, ustnice je dečku zaprl žlobudrava usta.

„To vam je ljubeznjiv gospod," je namestu njega zdaj klepetala hišna gospodinja in utikala tri temne rože v visoko vazo, „za pozornost, da sem ga obvestila, kdo ga pri meni čaka, mi je prinesel rože. Zavidam vas, Marina" in njen pogled je hušknil preko Marirdnih do Androvih oči, „resnično, jaz vas zavidam."

Ko so vsi zopet sedeli in je imel Klop svež piškot in je trojica odraslih počasi srebala svoj čaj, je zunaj neprestano lilo. „Pošljimo po avto," je končno predlagal Andro, „saj ni misliti, da bi mogli ob tem vremenu z otrokom peš domov."

„„In tudi pozno je že," je pritrdila Marina. „Mali mora v posteljo."

Gospa Vanda ni ugovarjala.

In poslali so po voz.

*

Čeprav je bilo že dolgo, odkar mu je dala mamica poljubček za lahko noč, ko mu je skrbno zatikala odejico, Klop vendar še ni spal. Kapuca in avto, telefon in mrtvi kapucinčki, snežke in luže in sanke in špage so plesali divji ples v njegovi razgreti domišljiji, vmes so zasijale rdeče rože in je tiho odmeval tatekov glas. Tako dolgo so plesali in se lovili, da so končno vendarle utonili v dremavici in v nastajajoči sen je samo še tu pa tam posedel zamolkel očetov glas, vmes prav rahlo mehka mamina beseda.

Poleg v jedilnici je šepetaje pravila Marina o današnjih dogodivščinah ter povešala oči na mehko pletenje, ki so ga sukali njeni urni prsti. Nekaj za Sesterco. „Kaj misliš," je pripovedovala, „saj je že tako krepka. Kar iz rok nam sili na tla."

Andro je bil zamišljen in je kadil cigareto za cigareto. Končno je vstal in stopil na verando.

Dolgo je stal v hladu in zrl v noč in dež.

Ko se je vrnil, se je rahlo sklonil nad glavo svoje žene: „Lahko noč, Marina."

VIII.[uredi]

„Ne, ne, ne in ne," je rekla Vanda, zmajevala s kodrasto glavico in se navzlic odločnim besedam smehljala. „Ne, Andro, vi tega ne razumete. Moj mož, — saj veste — je strašno ljubosumen. O, ne da bi me skrival kakor Turek. Nasprotno, dobro se mu zdi, če mi dvorijo, rad vidi, da sem središče odlične moške družbe. Samo, če bi izvedel, da prihaja en sam izmed prijateljev tako često k meni, da ga tako pogostokrat sprejemam, če bi zaslutil, kako — kako rada ga sprejemam — vidite Andro, vem, da mu ne bi bilo prav —"

„„Marina vendar ne bo pravila o mojih posetih gospodu ravnatelju, posebno, če jo opozorim na njegovo tozadevno razpoloženje," je ugovarjal Andro.

„In Marina sama? Ali veste tako gotovo, da bi bila ona zadovoljna?"

„„Povsem zadovoljna,"" se je smejal inženir, „„Marina je vesela, če se zabavam. Saj ve, da ni nič krivega pri tem — ""

„Res je. Saj ni nič krivega pri tem. Pridete k meni, sedete v tale mehki naslanjač, srkate čaj ali črno kavo. Popušite par cigaret —"

„„In vam govorim o tem in onem. Tako hvaležen sem vam za te lepe ure. Tudi Marina vam bo samo hvaležna. Saj ona ve, — pri nas doma je zdaj precej nemirno. Deca silno zaposluje mojo ženo. In tu pri vas se tako lepo in v miru govori. Vi znate tako ljubeznivo razpletati pogovor, tako prijetno poslušati —""

„In mnogokrat molčiva. Takrat gre angel preko sobe."

„„In angel ima vaš obraz —""

„Vidite, kako laskate —"

„„Ker tako lahikomiselno izzivate poklone —""

„In mislite, da bi bilo res vse to gospej Marini prav? —"

„„Še danes ji povem, da sem vam rekel angel —""

„Vi ste otročji, Andro, in rečem vam, da žen prav nič ne poznate —"

„„Pač, dve poznam. Vas in Marino —""

„Ne poznate —"

„„Ne, resno, gospa Vanda. Nočem več tega skrivanja. Marini bom povedal, da hodim k vam, da sem bil pri vas tudi danes, da sva prekramljala prijetno urico, in da sva sklenila, da mora Marina na inženirski ples. Da mora, ker morava zaradi odsotnosti soproga vzeti gospo Vando pod naša krila."

„„Tako se veselim na ples. Še nikdar, Andro, se nisem tako veselila. Še nikdar —"" je rekla zamišljeno. „Ampak —"" in vzdignila je glavo, „„ampak Marini ne boste povedali, da ste bili pri meni. Zadevo bom uredila sama. Jutri dopoldan stopim k Marini in jo poprosim —""

„Prav. Povedal pa ji bom vseeno, kam hodim v posete. In zdaj, gospa Vanda, vam poljubljam roko."

Vstal je.

Tudi ona je vstala. „„Ne boste povedali, prijatelj,"" je dejala in mu pogledala v oči. „„Ne boste povedali, Andro —""

„Seveda bom," se je smejal in se poslovil.

*

Prihodnji dan, ko je stisnila prijateljici roko v pozdrav, je gospa Vanda takoj ugotovila, da res ni povedal. In rahel smehljaj ji je zbežal preko lica.

„Malce nerodno mi bo, Vanda," je rekla Marina, ko sta se pomenili zaradi plesa. „Obleke nimam pripravljene. Saj veste, lani nisem nikamor hodila in tudi letos sem nameravala ostajati doma. Vsaj pri večjih prireditvah —"

„„Saj boste kako ukrenili. Marina —""

„Šiviljo bom vprašala. Samo dva dni imamo časa —"

„„In stare obleke? Gotovo se da katera naglo malo izpremeniti?""

„Ah, letos so obleke daljše, drugačne v formi —"

„„Saj za Sarajevo ni tako natančno. Pokažite vendar vaše stare zaklade. Posvetujva se, kaj bi se dalo modernizirati —"" je silila Vanda.

A Marina prav zdaj — le ni utegnila. Ruža je danes prala in tako se je morala sama pečati poleg otrok še z obedom.

„„Torej boste prišli. Marina —""

„Rada bi vam bila nai uslugo. Samo, če bo šivilja — takoj po obedu jo povprašam in popoldan vam bo Andro že lahko poročal."

„„Pozitivno. Je-li, Marina pozitivno. Tako strašno rada bi šla na ta ples.""

„Upam, da bo pozitivno, ljuba Vanda" je smehljaje tolažila Marina, ko sta že stopali proti vratom. „Vse bom storila, da bo hotela tudi gospodična Eliza —"

*

Nu, gospodična Eliza je hotela in še tisti popoldan se je drobno židovsko dekle, ki je imelo, če je bilo baš razpoloženo, pravi pariški šik v tenkih prstih, uselilo v Nemanjino ulico. Na srečo je bil na razpolago še velik kos tiste mehke, kineške svile, ki jo je v taki obilici kupila čudaška teta izpod Golice za poroko. „Malo dolgočasno bo," je menila gospodična Eliza, in premetavala lepo tkanino s spretnimi rokami, „spremenili bomo ton s progami srebrne vezenine. S poševnimi progami, da. Tukaj na desni napravimo podaljšek. Dolg konec spustimo nizko doli, prav nizko, da bo skoro kakor vlečka." In njeni urni prsti so urejevali na živem manekenu prelesten vrvež mehkih gub, zaznamovali srebrni vezenini pot, oblikovali izrez ob lepem vratu, drapirali hrbtno linijo. Marina je smehljaje zrla v visoko ogledalo svoje omare za perilo in zdelo se ji je, da bo dobro. Poleg je stal Klop in občudoval šiviljo, ki je znala držati v vedno govorečih ustih toliko šivank. „Najmanj sto," je ugotovil, kajti včeraj se je naučil šteti do deset — „da, najmanj sto naenkrat." Saj jih je v enomer utikala in pretikala, a bucik ni hotelo biti kraja. Pa ne, da bi ji v ustih rasle — Kaj še, saj je vendar videl, kaiko jih je vzela polno pest iz škatle in jih vtaknila med zobe. Vidiš, zdaj zopet. Zanimivo, zares zanimivo, kaj vse zna taka-le šivilja. Poleg, na tleh, na mehki preprogici je sedela tudi Sesterca in vtikala debeli palček v rožna ustka. Očividno je tudi nanjo vplivala šiviljina umetnost.

„Tako bo dobro," je dejala Eliza, „kar slecimo, milostiva. Zdaj že vse vem in si urežem in pripnem. Prosim, prinesite mi ta čas še svilo in srebrno prejico in to in to in to." Marinin drobni svinčnik je hitel po lističih beležnice. Klopčiču pa, ki se mu šivilja Eliza brez bucik v ustih ni zdela nič več zanimiva, se je nekaj zdelo. „Mamica," — je prosjačil tiho in se prijel njenega spodnjega krila, ko si je pravkar devala cestno obleko preko glave. „Ne, Klopčič, danes pa ne. Mamica mora brž v mesto in po tolikih trgovinah. To ni za našega Klopčka. Pa bo Klopček tačas lepo pazil na Sesterco in pomagal Ruži obešati robčke."

Da, to je tudi zanimivo, je ugotovil Klop, obešati robčke, in paziti na Sesterco. Saj bi lahko utaknila v usta buciko namestu prstka. Saj Sesterca je še tako majhna in ne ve, da znajo take stvari samo šivilje. Drugi ne smejo, je vendar rekla mamica, ko je hotel prej-le poskusiti umetnost z iglami.

*

„Plesne čeveljce isi moram tudi kupiti," je razmotrivala Marina, ko je hitela po že polmračnih ulicah. „Nogavice imam. Ampak čeveljčke —" in stopila je v znano trgovino. Ravno ko je ogledovala brokatast šolnček na svoji desni nogi in tehtala v levici atlazasto obuvalce, sta stopila v prodajalno gospod in dama. „O, glej, Marina, tudi vi," je zaklicala slednja, „kolika sreča. Pomagali mi boste izbirati. Ves popoldan že tavam po dučanih. Ali mislite, da najdem en sam res eleganten par? Na srečo sem prej-le zagledala našega ljubega inženirja, in sem vzela to nedolžno žrtev s seboj, da mi pomaga. Kaj ne, gospod Andro —?" in sedla je na nizki stolček poleg Marine. Andro pa je zardel in ni nič odgovoril.

Kmalu se je poleg gospe Vande nakopičila gora belih škatelj in čevelj za čeveljčkom je oklenil njeno lepo nogo.

„Ta-le, kaj mislite, Marina, ta-le bi morda bil. Ah, kako je vse to dolgočasno. Ostudno, to vedno premišljevanje o svoji toaleti. No, kaj mislite, Andro, ali mi ta-le pristoja? Pošljite mi jih na dom," se je obrnila do prodajalca, „da jih poskusim še k obleki," in dala je naslov. Vse glave so se priklonile. Saj ravnatelj Kopp in njegova elegantna žena sta bila dobro znana v finih sarajevskü trgovinah.

Tudi Marina se je odločila za svoj svileni parček. Dala si ga je zaviti in je plačala skromno svoto. Vzela je cenejši par, ki se jd je zdel poleg tega tudi lepša. „Ali so ti všeč, Andro?" je vprašala, ko je spravljala drobiž, ki so ga ji bili vrnili pri blagajni.

„„Seveda, dušica,"" je odgovoril mehko in ji odvzel zavoj, „prav lepi so tvoji čeveljčki.""

Zunaj je bil prijeten zimski mraz, otroci in odrasli so hiteli z drsalkami in sankami domov. „Jaz se moram vrniti," je rekla Marina. „Eliza gotovo že nestrpno čaka. Ah boš pošetal še malo z Vando, Andro? Tako krasen zrak je danes." A Andro je šel z Marino. Do pod klanca ju je še spremila Vanda. Malo zlovoljna je bila. Končno bi šel Andro resnično lahko ž njo.

„Pa kaj boste sedaj doma, ko je šivilja v hiši —?"

„„Resnično, Andro, pospremi še malo gospo Vando. Vidiš, jaz stečem tu po bližnjici. Adijo, Andro, — Vanda — ..."

A Vando je minila dobra volja. Prav za prav so bili pusti ljudje, ti Pavloviči. Zaostali. Starokopitni in, ah, tako strašno filistrski.

„Kako bomo to napravili," je rekla končno. „Avto vzame moj mož. Ali naj pridem s taksijem po vas, ali prideta vidva po-me?"

„„Midva prideva. Seveda prideva midva. Ob devetih, ali vam je prav ob devetih?""

„Ob pol desetih, recimo ob pol desetih," je odločila Vanda. „Saj vam je prav, je-li?"

„„Gotovo, gospa Vanda. Prav mi je —""

V soboto, na večer plesa, pa je prišlo drugače. Prav ko je Marina pripravljala poleg poškrobane srajce belo kravato in rokavice, se je vmil Andro. Slabe volje je bil. Niti za Marinino balsko obleko, ki je ležala razgrnjena po njegovi postelji, se ni dosti zmenil. „Čemu je zdaj vse to," je dejal čemerno, „ves dirindaj in šivilja in stroški. Vse bi si lahko prihranili." Da, prav ko je odhajal iz pisarne, je pozvonil Vandin telefon in povedala mu je, da se vrne danes zvečer njen mož, ž njim par gospodov iz centrale. Brzojavil je. Večerjajo pri njih. Važni trgovski posli. A ples je šel po vodi. Ne, niti misliti ni, da bi prišla. In tako se je veselilal Vanda ima res smolo. Reva. „In ti, Marina, ki si se pripravila samo zaradi nje za ples — res preneumno —"

„No," je dejala Marina smehljaje in položila sitnemu možu roko krog vratu, „končno zadeva ni tako strašna. Vsaj za naju ne. Vidiš, zdaj ko je že vse tako lepo pripravljeno, grem prav rada na ta ples. Resnično, Andro, celo veselim se malo in pri srcu mi je skoraj kakor mali deklici pred prvim balom. Pridi, da povečerjava, potem se pa vrževa v galo. Ti ne veš, kako bom lepa" — se je šalila, „Eliza je res ustvarila majhno mojstrovino. In tebi se frak tudi tako lepo poda."

Njemu pa ni bilo do šale. Pretikaval je nekaj okoli pripravljene garderobe, lakaste čevlje je nekoliko nevoljno potisnil z nogo v stran, končno pa legel na zofo. „Kaj ne greva večerjat?" se je zavzela Marina.

„„Truden sem in rad bi še malo poležal.""

„Prav, pa bom naročila Ruži, naj večerjo malo zadrži. Jaz pa tačas opravim v kopalnici, da boš potem lahko sam tam kraljeval. Tako-le četrt urice boš dremal, Andro, kaj?"

„„Dobro, dobro, pa me takrat pokliči. In ugasni luč.""

Marina je talio storila in kmalu se je začulo izza tapetnih vrat pritajeno pljuskanje vode.

A Andro ni spal, čeprav so oči tesno mižale. Jezil se je in nekaj ga je peklo v srcu. Ko se je vrnila Mariaa, vsa sveža, z lahnim puhom pudra na ramenih in obrazu, in z lepo uravnano glavico, — saj je bila popoldan vendar pri frizerki — je stal pri oknu in bobnal s prsti po šipah.

„Saj si se že naspal. Bravo. Zdaj pa greva lahko jest. Ruža! —" je zaklicala v kuhinjo in si zavezovala dolge konce pisane domače halje, „Ruža, prosim, prinesite zrezke."

A sedela sta molče. Končno se je spomnila Marina: „Andro, zakaj pa nisi Vandi rekel, naj bi prišli- vsaj pozneje? Saj lahko pridejo celo o polnoči. Takrat je še najbolj veselo —. Ah, Andro, morda bo Vanda sama mislila na to in bodo le prišli. —"

Andro jo je pogledal. Zakaj tako govori? Ali ga toži? Ali se mu roga? Ali se hlini? Ali hoče na vsak način na ples? Ah, ženske — vse ste enake. Samo če imate novo toaleto, pa silite med svet. Tudi Marina je taka. Samo da se razkazuje. In tista slavna obleka. Bo že kaj posebnega, kar sta sšušmarili doma. Vanda seveda — Vanda ima vse toalete iz Beča. Tudi danes ima novo. Roza til. Krasno se ji mora podati roza. Nikdar je še ni videl v tej barvi. Roza til in Vanda in njena ljubka glavica, vlažne oči in jamice v nežnih licih.

Morda ima Marina prav, morda bi res prišli o polnoči. Da, o polnoči lahko pridejo. Le da mu ni prišla že preje ta zdrava misel. Pri telefonu. Da, že takoj pri telefonu bi ji bil lahko rekel, bi jo bil prosil, da naj vsaj pridejo pozneje.

„Kaj pa, če bi se vendar-le peljali okoli Koppovih in bi jim rekli, da naj vsaj pridejo pozneje," je predlagal in počasi natikal na vilice solato, „saj bi se vendar lahko peljali pogledat —"

Marina je premišljaje rahlo gubančUa čelo in rekla preudarno: „Morda bi bilo vsiljivo, Andro. Ampak, saj jim lahko telefoniramo iz kluba. Povemo jim, če je zabavno. Če je vredno. Če bomo imeli prijetno družbo. — O, takšne prelesti jim lahko naštejemo s plesišča, da jih bomo prav gotovo privabili."

„„Vidiš,"" je vzkliknil in vstal, „seveda kar z zabave jih bova poklicala. Izvrstno. To si si izvrstno izmislila, Marina. Zdaj pa hitimo, saj bo skoro devet." In izginil je v kopalnico. „Žuri se, žuri," je klicala za njim.

Medtem ko je Ruža pospravljala z mize, sta se z gospodarico zmenili še za jutri, kako bo z delom in kaj bodo skuhali. „Morda bom malo poležala jutri, Ruža," je rekla Marina smehljaje in utaknila čipkast robček v antično, s srebrom izvezeno pompaduro. Potem je odšla v spalnico in smuknila v Elizin umotvor. Da, dobro se ji je podala obleka. Tudi na Ružinem obrazu se je bralo, da ji je gospodarica všeč. Je že prav, da si zdaj malo z rdečilom poteguje preko usten. Kako so druge take-le gospe načičkane. Tudi gospejina prijateljica, gospa Vanda, je namazana. Pa še vse kaj bolj. Saj jo je zadnjič videla, ko je ravno nosila premog, saj je videla, kako si je mazala lica in oči in ustne, še predno je pri njih pozvonila. Njena gospodarica je itak preskromna. A danes je zares lepa. Samo malo pretenka je v bokih in prenežnega oprsja.

Zdaj je šla še k otrokoma. Saj tako sladko spita. „Brez skrbi bodite, gospa moja. Ruža jih bo čuvala vso noč."

Spodaj je zatrobila hupa. Andro je oblačil frak. Brž plašč, brž rokavice —

In Pavlovičevi so se odpeljali na ples.

Ko je stopil Andro poleg Marine, ki jo je vodil tovariš od odbora, v dvorano, je bila prva dama, ki jo je zagledal — Vanda. Vsa v roza tilu, razkošno krasna kakor vila. Poleg nje njen soprog in še dva, trije neznani gospodje v frakih. Zares so prišli, in še pred njimi so prišli. Pozdrav je bil prisrčen, poln veselih besedi in smeha. Posebno Marina je živahno rokovala z neznanim gospodom srednjih let in se takoj zaplela ž njim v razvnet pogovor. „Stric Boškovič," je predstavila Vanda, „gospod inženir Pavlovič, soprog gospodične Marine." Vsi so se zasmejali.

„Izvrstno, izvrstno se nam je posrečilo presenečenje," je gostolela Vanda.

„„Ah kaj, posrečilo, in presenečenje," jo je prekinil njen soprog, „kar po pravici povejmo, Vanda, da bi morala tvoja nova toaleta gotovo čakati druge prilike za ples, da ni hotel gospod Boškovič na vsak način pozdraviti svojo staro znanko.""

„No da, to že, ampak presenečenje je pa le bilo," je trdila svojeglavo rožna vila. A ker je prav tedaj zasvirala godba, je bilo brž debate konec. Gospod generalni ravnatelj se je priklonil pred Marino, Andro je odplesal z Vando.

Tudi danes je ramatelj Kopp pazljivo motril obe mladi ženi. Rožnata vüa je naglo menjavala plesalce in z zadovoljstvom je ugotavljal, da najbolj svetli čevlji obračajo do nje korak, da se ji priklanjajo najbolj skrbno potegnjene preče, da se suče po ritmu godbe z najbolje ukrojenimi fraki.

Marina je plesala dolgo z generalnim ravnateljem. Gospod Kopp si je moral priznati, da tvorita distingiran par. Plesala sta počasi, vmes sta kramljala. Marina je bila videti zadovoljna. Prav za prav — nekoliko pretiran ta interes za nekdanjo nameščenko. Menda je bila zares silno uporabna. Zdaj se ji je priklonil slok oficir. Ravnatelj Boškovič ji je poljubil roko.

Gospod Kopp je predlagal, naj bi se gospodje združili v sosedni sobami pri kozarcu vina. A stric Boškovič je odklonil: „Le ostanimo v dvorani. Bogme, saj imamo zakaj. Najlepši dami sta naši. Le poglej, kako se gnetejo plesalci okoli tvoje žene."

Okoli Marine se niso baš gnetli, a gospodje so ji izkazovali mnogo pozornosti. Zdaj je plesal ž njo znan general, zdaj jo je ljubeznjivo pozdravil šef njenega moža. Za vsakega je imela topel pogled, prijazen nasmeh in pravo besedo.

„Prav za prav je čudno, da se v Marino nihče ne zaljubi," je rekla Vanda svojemu možu, ki si je bil tudi prišel po ples. „Saj je res mična ženska in tako ljubeznjiva."

„„Kein sexe — appel" — je ugotovil njen mož brutalno, pritisnil svojo lepo ženo nase in ji nekaj šepetal v uho. Njegov obraz je dobil izraz favna.

Oči gospe Vande pa so sledile pod priprtimi vekami elegantni beli pojavi, ki je plesala nedaleč od nje. Plesala je Marina slučajno tudi s svojim možem. Res, lepo se ji poda ta srebrno-bela toaleta, je ugotovila vnovič. Eliza dobro šiva. Prihodnjič mora tudi njej —. In naenkrat se gospej Vandi lastna roža toaleta ni nič več bogvekaj dopadla.

Takoj po cvetličnem valčku so zasedli prijazen kotiček v zimskem vrtu, ki so ga ustvarili iz obilice palm in cvetočih azalej ter opremili z intimno lučjo. Dame so se vračale s polnim naročjem cvetja. Marina je odnesla rekord s prekrasnimi rožami gospoda Boškoviča.

Vanda je nekoliko šobila ustne in tudi ona je ugotovila sama pri sebi: Kaj neki ima ta stric, da tako odlikuje nekdanjo kontoristko. Res, sikoro malo preveč pozornosti ji poklanja.

Zdaj točijo strežaji šampanjca. Tudi zaradi nje? Zlobna misel ji šine v glavo. Nagne se, da bi inženirju Pavloviču prišepnila grdo besedo. — V zadnjem hipu se iztrezni in potegne rožnat nagelj iz svojega šopka. „Na," pravi, „vsaka dama naj okrasi soseda na levi in desni z rožo. Vaše črne obleke so tako dolgočasne." Mislila pa je reči: „Meni se pa vendar zdi, da sem imela prav, ko sem vedno trdila, da Marina ni bila samo zaradi gozdov in dela tako rada na Pristavi."

K družbi je prisedlo še par znancev in zabava je postala vedno bolj vesela. Vsi so se razvneli, gospodom so žarele oči, dame so imele rožnata lica in vedra čela. Gospod Boškovič je zapletel Marino v živahen pogovor. Videti je bilo, da vlada med njima vesel boj. Šaljivo jo je gledal, medtem ko je njegova roka oklenila šampanjski kozarec. „Ne," je dejal in dvignil čašo, „ne bom se vam podal, gospa Marina. Skrivnost mora na dan. Da, gospoda, napijam prvi dami, ki mi je dala košek. Pravi pravcati košek sem dobil od nje, ko sem jo zasnubil tam gori v gozdovih na Pristavi. A navzlic temu — napijmo dami s koškom" —

„In onemu, ki ga je dobil" je zaklicala Marina ljubeznjivo, čeprav jo je oblila škrlatica. Res se ji je posrečilo, da je zasukala razpoloženje, ki je hotelo postati vsled nepričakovanih besedi nekoliko resno, malce ženirano, v prejšnji veseli tir. Le Vanda je vanjo bulila in njen soprog je izamrmral sam pri sebi: „Total unverständlich, unglaublich —"

Andro jo je gledal presenečen. „Nikdar, Marina, nikdar mi nisi o tem pripovedovala," je dejal, ko so trčili kozarci.

„Seveda ni," se je smejal Boško, kakor so mu rekli v familiji, „seveda ni. Saj če bi bila pravila, tedaj gospa Marina pač ne bi bila več gospa Marina, To dobro vem, da ni pravila. O predobro vas poznam —"

Zopet se je razvnel pogovor, šale so se zaiskrile, a prvi zvoki plesne muzike so jih prekinili.

Andro je pogledal Marino. Tako rad bi zdaj-le plesal ž njo. In tudi njej je vzrasla želja, da bi se privila k njemu. Nasmehnila se mu je v oči in mu prikimala. In že je vstal.

„Volijo dame," je kričal aranžer. Tedaj se je dvignila Vanda. Naglo mu je položila roko na komolec in dejala: „Vas volim jaz." Ta Marina, ta Marina, še lastnega moža bi zapeljavala —

Koketa —

In naglo je zasukala svojega plesalca v najbolj gost vrtinec plesa. Molčala je. Molčala in plesala. Dolgo. In njena dražest ga je mamila. Ves mehak je postajal njen sladki obrazek, ves vdan. Tesno jo je držal. Tesno in tesneje. Plesala sta počasi.

„Andro," je rekla tiho, „Andro, zakaj me nimate majčkeno radi?" Pritisnil jo je nase. Srce mu je vzplalo.

Plesala sta. „Andro," je šepetala. Prelest ju je nosila. Nikogar ni bilo več poleg njiju, vse je utonilo. Zaprla je oči, sladka omotica se je je polastila. Tesno jo je držal, neizmerno tesno. Njegova temna glava se je sklanjala nad njo. Plesala sta. Plesala tiho, mirno, vedno na istem mestu in vrtinec drugih parov je šel neopažen mimo njiju.

Takrat ju je ugledal Baškovič. Marina je sedela poleg njega. „Ali naj pleševa," je vprašala preje, ko so se družili pari, „ali vam je ljubše, da prekramljava ta-le ples?" „Uganili ste, gospa Marina, da mi ni do plesa. Če vas preveč ne miče" —

Tako sta ostala sama.

A kaj je to? Kaj dela Vanda. Ali je Marinin mož —? To ni navadni plesni flirt, ni lahkomiselno ljubimkanje pozne balske ure. Ali Marina nič ne sluti? Ne ve, kaj jo ogroža, ne vidi, da se nekaj plazi okoli nje, nekaj nevarnega, temnega, opolzkega, nekaj, kar leže na srce in duši kakor môra. Ona ne vidi tja. Ne vidi nič zlega, ne sluti —

Morda ima prav, da ne sluti —

Morda bi šlo mimo nje, ne da bi jo zabolelo —

Morda pa se ne bo nič zgodilo.

Bog, kaj pa delata? Čisto jasno je zdaj videl — saj jo je poljubil. Kakor v snu jo je poljubil, kakor v ekstazi —

Saj sta blazna —

Močan, kričeč akord je zaključil ples. Pari so se razklenili. Okoli gospoda Boškoviča in Marine se je zopet zbrala družba. Gospod Kopp in Boskovič sta silila domov. Vsem je bilo prav.

Ko so že stali v garderobi, se je zganila Vanda. „Kaj pa je? Ali gremo domov? Zakaj? —"

„Zakaj? Saj že zdaj-le spiš?" se je zasmejal Kopp, in vsi drugi so se zasmejali. Samo Andro se ni smejal.

Trenotek nato so tihi avtomobili odbrzeli v jasno noč.

IX.[uredi]

Obisk bogatega solastnika, obenem generalnega ravnatelja lesne tvrdke „Bratje Bašković", je v sarajevski „Drina-drva d. d.", ki je bila po kapitalu in načinu eksploatacije najtesneje zvezana z materinsko zagrebško tvrdko, marsikaj izpremenil.

Z dokupom razsežnih gozdnih kompleksov so povečali obrat, preuredili uradništvo in ga pomnožili. Ravnatelju Koppu so dodali podravnatelja, ki je opravljal zunanje posle, tako da je Vandin mož samo ob posebno važnih okoliščinah odpotoval sem ali tja. Redoma pa je vodil s štabom svojega uradništva posle iz svoje udobne pisarne, ki se je preselila in zavzela celo visoko, pritličje hiše, v kateri je stanoval sam.

Vzporedno s spremembami v obratu so se izvršile tudi spremembe v družinskem življenju Koppovih in gospa Vanda ni imela več vzroka tarnati o dolgem času. Njen mož jo je zvesto spremljal na promenado, mnogo jo je vodil na zabave, doma so često sprejemali in njih družabni krog se je širil od dne do dne.

Vendar je ostalo tesno občevanje s Pavlovičevimi, le da se je način tega občevanja močno spremenil. Zdaj ni več presedal Andro ure in ure v Vandinem salonu, zdaj je Vanda pritekla, kadarkoli je mogla, v Nemanjino ulico. Najčešče je prihajala takoj po kosilu. Takrat je bil njen mož v kavarni, kamor so ob isti uri hodili trgovci, bančniki, politiki, visoki uradniki. Marsikaj važnega in koristnega se je dalo tam izvedeti, marsikatero poznanstvo skleniti, marsikatero kupčijo napeljati.

Takrat je bila Vanda prosta in se je lahko posvetila svojim „najmilejšim prijateljem". Ker je bil Andro ob tisti uri vedno doma, sta se vračala redno skupaj v mesto. Ob enem je tudi lahko napeljala, kam bodo šli zvečer. Kajti da bi sedela sama doma z gospodom Koppom, ne, to gospej Vandi ni prišlo na misel. Tako so se zmenili za gledališče, koncert ali kino, za večerjo v elegantni restavraciji, ali pa je vabila k sebi, tako da Andro in Marina pred polnočjo skoro nikdar nista prišla do počitka.

Marina je popoldan, še sveža, veselo obljubljala udeležbo. A zvečer je bila v zadnjem času čudno trudna in vedno bolj pogostoma se je zgodilo, da je položila svoje roke Andru krog ramen, naslonila svoje lice na njegovo in rekla milo: „Poslušaj, Andro, ne bodi hud. Danes sem tako lena. Rajši bi ostala doma. Pojdi, duša, pojdi sam. Pa lepo me opraviči in zbudi me ponoči, da mi boš povedal, kako ste se imeli."

Andro ni bil nič hud. „Seveda, Marina, če se ti ne da." In šel je sam.

Vedno češče je hodil sam. Mnogokrat nista z Vando niti več vprašala, ali bo šla ž njimi. „Saj itak ne pojde, zaspanka", je rekla večkrat Vanda smejé.

A ko je Marina redno ostajala zvečer doma, v gorki sobi, ob mehki luči prijazno zasenčene svetilke, pred seboj knjigo ali kupček otroških nogavičk z luknjico v palčku ali peti, ko je iz sosedne sobe plavalo do nje toplo dihanje njene dece tako dolgo, dokler ni še nje zvabilo pod odeje, se je njena utrujenost počasi izgubila. Zopat je lahko vstajala rano, zopet se je veselo pečala z otrokoma, zopet ji je delo zabavno sililo kar samo pod roke in veliko zadovoljstvo se je je polastilo. Ko je šla pomlad v deželo, se je tu pa tam zopet priključila družbi, posebno če so šli ob nedeljah ven iz mesta, pa naj si je bilo v mirno tišino palskih gozdov ali v svetsko Ilidžo, ki je počasi odpirala dremave oči, se likala in kitila za sprejem kopaliških gostov.

Pomlad ji je prinesla tudi veselo novico z doma. Njen prijatelj Tone, tisti, ki je nekdaj mislil, da bo ljubil večno samo njo, se je zaročil — no, uganite, s kom? Z njeno ljubo sestro Metko, z Metko, ki je jeseni diplomirala iz modernih jezikov, Tone pa je že par let predaval fiziko in matematiko v Vranjem. Zdaj je postalo tam prosto še mesto učitelja francoščine, Tone je Metko na to opozoril, storili so se koraki, in pri vsem tem je prišlo kar pismenim potom do zaroke. „Kakor hitro bom imenovana, se bova takoj poročila. Zakaj bi čakala? Saj se že od mladih nog poznava. Vidiš, Tone si je pač v glavo ubil, da bo ena izmed naju. Hvala Bogu, da se nista vidva vzela. Saj ti ne bi bila zanj. Veš, kaj je rekel zadnjič, ko je bil doma? Metka, le trdno me primi, pa močno me drži! Ah, Marina, midva se kolosalno razumeva. Saj sva si že dolgo dobra. Veš od kdaj? Prav od takrat, ko je bil tebi poslal v mojem zavojčku — kupila sem za tebe neko sukno za nekakšno mizico — cigarete na Pristavo. Kakor da me ni videl nikdar preje, tako me je gledal od takrat. Meni pa je bil že od nekdaj všeč, že od tedaj, ko smo se, otroci, igrali na skupnem hodniku naših stanovanj. In pozneje, ko je, študent, videl samo tebe. Mislim, da mi je bil morda ravno zaradi Tebe tako interesanten in silno sem želela, da bi ga tudi Ti imela rada. In vendar sem bila podzavestno sama zaljubljena vanj. Ali ni to čudno? Ta naša ženska, naša otročja, naša žensko-otročja nrav. Toliko ljubezni je v nas vseh! —

Veš, Marina, mnogokrat si mislim, ali nas možje prav za prav razumejo, ali ni mnogo zakonskega gorja samo v tem, da ne znajo pravilno v roke vzeti naših src? Morda niti same ne znamo ravnati s svojimi srci. Morda imajo tu preveč discipline, tam premalo. Morda ne znamo uravnovesiti čuvstev in razuma. Zakaj, povej mi, je toliko zakonov brez sreče? Premalo filozofije — in preveč. Preveč zimanjih vplivov, preveč govorjenja o ljubezni. Ljubezen, sreča, zakon, vidiš, jaz mislim, da so to tako subtilne stvarce, da ne prenašajo nič kaj besed.

O Marina, kako rada bi te zopet videla po dolgih letih, kako rada bi kramljala s teboj, tako kramljala, kakor nisva nikdar doslej. In Andra bi rada videla in otročke, ki jih poznam samo po slikah. Tako vas imam rada, vse. Na poroko vas ne bom vabila. Marina, ker je ne bo. Samo obred v cerkvi. Mamici je zdaj dobro, očka je tako veder. Ko odidem jaz, jima ostane samo še Janezek. Ali ti naš doktor Zlatko kaj piše iz Beograda? Morda se tam tudi kakšna zaroka kuha? Torej, Manna, na poroko ne bom nikogar povabila. Ampak v Vranje bova potovala morda malo naokoli. Morda bova potovala tako naokoli, da se bova oglasila v Sarajevom. Pa to še nikakor ni gotovo, ker s Tonetom še nisva o tem govorila. Seveda, imam pri vseh stvareh besedo jaz, — a Tone komandira. Res, razumeva se izvrstno.

Ah, Marina, ne reci, da je naša Metka šema.

A če prideva, Marina, ne bom nič pisala. Vse bo šlo tako naglo, veš, da bom k večjemu brzojavila."

In tako je šlo pismo dalje, v lahkem študentovskem tonu, nekoliko površno, nekoliko globoko, malo razposajeno, malo ginljivo se je pomikalo po osmih tesno popisanih straneh tja do poljubno polnega konca.

Res Metka ni pisala pogostoma, a kadar je imela kaj povedati, je povedala vse do kraja, kar in kakor ji je ravno šlo preko njene mlade glave. Ljuba Metka, vesela, mlada sestrica. In da jo bo morda kmalu videla. Tone in Metka, ljubi brat in sestra! Da bi bila srečna.

Seveda bosta srečna.

Tudi Marina je bila danes srečna, še malo bolj srečna kakor vse dni. Saj je vendar srečna? Ali ni? Seveda, Andro ni več mož prvih medenih dni Bog obvaruj, takega Andra niti ne bi marala. Ali ni vedno ljubeznjiv in dober? Da je tolikokrat razmišljen, ti ljubi Bog - Res, da mnogokrat njeno srce sameva - A Andro je zdaj mož v polnem razmahu svoje delavnosti, svojega duha. Kolikokrat ostaja v pisarni pozno v noč, se vrača k delu še po večerji. Otročja je, če se ji stoži na večer, če si zazeli, da bi kdaj zopet sedel poleg nje, da bi jo toplo ovijal dim njegove cigarete, da bi kdaj, kdaj ustavil njene roke ob vednem vbadanju m si jih postlal v svojih krepkih, moških, in bi si naslonil njeno glavo na-se.

Za dobrih šest, sedem let sla že starejša od takrat, ko je šepetalo morje njuni mladi ljubezni, od takrat, ko sta se v nagli, brezobzirni, neodoljivi sili našli njuni srci.

Star zakonski par sta že, resen in pameten. Kaj neki premišljuješ danes Marina, neumne mlade misli? Saj Metkino zaročno pismo menda res ni tako, da bi budilo razpoloženje zaljubljenih pesmi slavca in hrepenečega vonja rož. Metkino pismo je vendar jasno, krepko, šegavo, če hočeš. Pravo pismo današnjih nevest.

Kaj neki bo rekel Andro? Ali bo vesel? Bo radoveden? Saj komaj dobro ve, kdo je ta slavni Tone. O, Marina se veseli obeda, ko bo strmečemu soprogu razkladala novice.

A Andro ni bil nikakor izredno vznemirjen. „Naša mala Metka, glej. Vsekakor morata preko Sarajeva. Piši, da morata, Marina. Koppovi nam bodo radi dali avto, da jima vse razkažemo. Glej no, naša Metka —" in si je razgrnil „Politiko".

* * *

Maja meseca je res prišel telegram. Nekega krasnega popoldne ob šestnajstih. Jutri tedaj prideta. „Tetka? Kakšna tetka? Tetka Vanda?" je izpraševal Klop. „„Vanda je samo teta, navadna teta,"" je veselo diferencirala Marina. „„Zdaj pa pride prava tetka, sestrica od mame, da, tetka Metka in stric Tone."" „Kakšen stric?" je hotel vedeti Klop, in ob enem poskušal, ali se še ne maje dimnik njegove lokomotive, „kakšen stric Tone?" Marina je razlagala, a zveriženi problem sorodstva Klopu nikakor ni šel v glavo. Sesterca je vendar samo ena. In zdaj pride še ena sesterca in tista je velika, skoro tako velika kakor mama. In je sestrica od mame. Saj njegova Sesterca je vendar tudi Sesterca od mamice. Ta nova sestrica od mamice pa da je njegova tetka, in ni njegova Sesterca, ampak tetka, pa ni taka teta kakor teta Vanda, ampak prava tetka. In z resničnim vlakom se bo pripeljala, in on bo šel na kolodvor, in šopek bo imel v rokah, in v najlepši beli obleki bo, in Ruža bo spekla torto. Pustil je vlak sredi tunela in odšel z verande. O tej zadevi se mora vsekako z Ružo bolj natanko pomeniti. Mamica zdaj nima časa. Oblači se, da gre papančku povedat. Rekla je, da bosta stric in teta morda pri njih spala. To bi bilo silno zanimivo, misli Klop, nikdar ni še nihče spal pri njih. A še ni gotovo, je rekla mamica, in da se mora pireje še nekaj pomeniti s tatekom in s teto Vando. Kako je vse to silno zanimivo, a kaj, ko Ruža niti ne ve odgovarjati na vsa Klopova vprašanja.

Tačas je že stala Marina v predsobi Androve pisarne. „Ni gospoda inženirja?" Marini se je zdelo čudno. Saj je šele dobro pet. „Ne veste, kam je odšel?" Sluga ni vedel ničesar, a vprašal bo gospodično. Morda ve gospodična. Gospodična pri pisalnem stroju, ki je opravljala tudi telefon, je res nekaj vedela. „Gospa ravnatelja Koppa je telefonirala. Morda je klicala gospoda inženirja. Kmalu potem je odšel."

Seveda Vanda ga je bila poklicala. Saj je ni bilo nič v vas danes popoldan, njen mož je za kratek dan odpotoval in Vanda je v skrbeh, kakšen program bo za zvečer. Seveda je Andro tam. Brž bo stopila, da ga še dobi. Saj to je izvrstno, vše bo opravila na mah. Vando hoče namreč prositi, da ji odstopi svojo tujsko sobo za moža; tako bi lahko nočevala sestro in Toneta pri sebi. Seveda, če bo to Andru prav.

Na oglu Strossmayerjeve ulice je srečala Vandino sobarico Lino. „„Da, gospod inženir je ravnokar prišel."" Uslužno se je hotela vrniti, da bi odklenila milostljivi. „Ne, ne" je branila Marina, „le pojdite svoja pota. Lina." „„Hvala, milostljiva, saj se moram žuriti, ker me je poslala naša milostljiva s temi knjigami prav v Koševo. Pa prosim, močno pozvonite. V salon se bolj slabo sliši in kuhairice tudi ni doma." „Prav, prav," se je smehljala Marina, „že opravim —" in je hitela dalje.

Saj res nista slišala. Pozvonila je dvakrat, trikrat. Močno. Končno je trkala. No, vendar — notri so se tiho odprla neka vrata. Neslišni koraki so se bližali in pristopili, nekdo je previdno odmikal poklopec na vratih. „Vanda", je zaklicala tedaj Marina, „Vanda, jaz sem, Marina." Znotraj tišina. „Odpri vendar, saj sem samo jaz" — Poklopek je tiho lezel nizdol, notri se ni nič genilo. „Kaj pa je vendar, Vanda, odpri —"

A mahoma se je naslonila na podboj. V glavi se ji je zavrtelo, tema se ji je storila pred očmi, srce je nemo zakričalo, in spoznanje, svetlo kakor nenadni blisk, jo je prešinilo.

Dolgo je stala kakor okamenela. Ni slišala, da se je docela spustil poklopec, ni čula neslišnih korakov, ki so se vračali, ne zamolklega odmeva vrat, ki so se nekod daleč pritajeno zaprla, ni začutila tišine naokoli. Šele ko so se bližali od nekod težki koraki, ko je nekje zažuborela govorica, ko je šel nekdo mimo nje in jo začudeno pogledal, se je nekoliko zavedla in naglo, kakor bi stal nekdo z bičem poleg nje, je zbežala po stopnicah.

S povešeno glavo, kakor da jo podi sramota, je tekla po ulicah. Ni vedela, ne kod, ne kam. In vendar je bila naenkrat v Nemanjini ulici, je stala ipred vrati svojega doma. Tedaj šele je zajokala njena duša.

Ne, domov ne more, ne more. Ne more položiti prsta na slonokoščeni gumb, da bi pozvonila. Zvonila — kakor je danes že zvonila. Ali je bilo danes? Včeraj? Kdaj? Kdaj je stala in zvonila in klicala — klicala pred gluhimi vrati in zaupno čakala, da se odpro, da se ji odpro vrata, za katerimi so ubijali njeno srečo. Kakor beračica je stala pred vrati, ko —

Ne, ni zaplakala, le skrčene pesti je tiščala k srcu. Boli, boli, boli.

Znotraj v stanovanju biserni otroški glas. Dva glasova se menjavata, vmes ljubki totpot otroških stopinj.

Solze ji silijo v oči. — Ne more. —

In vnovič zbeži na cesto.

Zdaj stopa počasi, s trdnimi koraki. Obrne se navkreber in si išče tihih uličic. Dolgo hodi, vedno izbegavajoč ljudem, med samotnimi zidovi, ki samvajo turške hišice. Nedorasle deklice, ki natakajo ob starinskem bunarju večerno vodo v trebušaste bakrene vrče, šepetajoče stikajo glave, ko zagledajo samotno, à la franka oblečeno damo. Ob priprtih vratih, ki vodijo s ceste v avlijo, tlakovano z debelo kaldrmo, med katero trudoma raste samoten grmič, kuka stara hanuma, izza rešetk na izbočenem okencu v haremluku gledajo zvedavo oči mlade žene. Marina ne vidi nič. Ne vidi, da postajajo hišice redkejše, ne vidi, da iznad zidov čim češče štrlijo v zrak poševni kamni turških grobelj ali košate krone sadovnjaka. Ne vidi poželjivega pogleda mladega muslimana, ki nenadoma zavije okoli ogla. Šele ko hipoma ugasne solnce nekje za gorami in ko jo strese nagli hlad večera, se zavé. Bog, kje pa je? Široka cesta tu pred njo, ne, to ni Srednik, prijetna promenada muslimank, niti ni Sagrdžija, ni Logavina. Kje pa je vendar? Nikdar ni hodila inače sama tod okoli. Kaj pa tu hoče? Kaj išče? Saj mora domov. Saj mora vendar domov. Domov, kjer čakata otroka, in Ruža, vsa hiša, in — in njen mož.

Bridko je zaplakala. Andro, Andro, zakaj si me izdal? Andro —

Da, domov mora, nizdol, doli v dolino —

Naglo se obrne in njene trudne noge se opotekajo po grobih kamnih tlaka.

Nenadoma preneha kaldrma. Ozke poti, posute z belim peskom, vodijo med hišicami, ki postajajo nekam lične. Preko stezice hušne lepo oblečeno dekle, široke dimije z vijoličaste, mehke svile se pod bogatim šalom napihujejo v večernem vetru in se spodaj tesno združene v nabranih gubah oprijemajo nežnih členčkov. Kje pa je? Mrak je postal gost, tako da ne more več razbrati napisov na oglih uličic. Ni vedela, kod hodi, a stopa nevzdržema navzdol. Saj gre domov. Doma jo čakajo. Doma jo vendar čakajo. Morda so v skrbeh. Andro se je že vrnil. Morda je tudi on — v skrbeh. Saj je že noč. Brž, brž mora domov. Marina, kaj pa delaš, kaj vendar delaš? Saj Andro je doma. In deca. Andro — Ah, Andro. Saj morda vendar ni vse tako hudo. Morda je drugače. Morda se je zmotila. Morda ji Andro vse pove, morda se bo razjokala, morda bo vse, vse zopet dobro. Saj to vendar ni mogoče, ni mogoče. Saj. Andro je zdaj doma. In čaka. Nanjo čaka, na Marino. In še skrbi — Brž, brž domov, nizdol, na levo zdaj — Hvala Bogu, saj to je Banjski brijeg. Od tod vodi jasna pot domov —

Da, zdaj se je dalo pozvoniti. Vendar, ko je zapel ostri zvonček, se je Marini zopet krčilo srce, in nekaj težkega ji je legalo na dušo.

Na Ružinem obrazu je bil rahel očitek. „Večerja je pripravljena že davno, pa ni ne gospoda in ne gospe." — „„Gospoda ni?"" Zdaj se je še ostra skrb zarinila v Marinino srce. Kaj je? Kaj se je zgodilo? Ali je Vanda —? Morda se je vrnil Kopp? Jih presenetil? Ali služikinje? Ali se boji, ali se tudi Andro boji domov? Če slutita, da ve? Ali se boji očitanj, scen? Morda se boji, morda — njenega odpuščanja —

„Ampak od gospoda leži neko pismo v jedilnici na mizi — „„Pismo —" srce ji je skoro zastalo, naglo so njeni prsti raztrgali ovoj —

O, saj ni nič. Marina, saj ni nič. Življenje ni dramatično, nikakor ne. Tako vsakdanje je. Tako vsakdanje. Vsakdanja laž in goljufija. „Oprosti, Marina, pozabil sem ti povedati, da me zaradi važnih poslov danes ne bo k večerji. Ne čakaj name. Morda pridem pozno." In s svinčnikom načačkano, v naglici.

„Kdaj je prišlo to pismo. Ruža, in kdo ga je prinesel?

„„Takoj, ko ste odšli, gospa moja, ga je prinesel postrežček.""

„Dobro, dobro. Gospoda ne bo k večerji. Škoda da nismo vedeli preje." „„Pa vam prinesem, gospa moja."" „Prinesi, le prinesi. Ruža."

Počasi je Marina slekla rokavico, odložila klobuk, hodila med omarami, jih odklepala, zaklepala, brezmiselno prekladala perilo. Počasi se je bridka poteza na njenem licu omehčala, počasi so začele solze polzeti na njenih licih. Marina jih ni čutila. Stopala je po sobi, pisan trak v rokah, ki si ga je ovijala okoli prstov. Enkrat desno, enkrat levo. In solze so ji lile iz oči.

Saj tam spi njena deca. Njena. Sesterca diha z malo odprtimi usteci. Klop, Klop sope globoko. Zdrava rdečica je na njegovih ličkih. Njena deca. Marina sede na otroško pručico ob posteljicah. Glavo nasloni ob Klopovo blazino.

In plaka.

Napol v snu se pritihotapi do nje mehka ročica. Drobno telesce se nalahko vzpne, očesca bi se odprla. „Ali bodo spali pri nas, mamica, ali bodo?" Spali? Pri nas? Kdo bo pri nas — Ah, da, Metka — Zdaj se spomni. Tone in Metka. In poroka je bila. Da, da. Skoro bi bila pozabila. Klop leze še bolj kvišku. „Bodo, mamica, bodo spali? Zakaj pa jočeš, mamica?" „„Jaz. Beži, beži ljubček, saj se ti sanja. Zakaj pa bi jokala?"" Pogoltnila je solze. Nasmeh je prisilila v lice. „„Ne, ne bodo spali, ljubček moj mali. Ni bilo mogoče. Zdaj bodo spali v hotelu.""

Klopova glava je zlezla nazaj v blazino. Zaspane veke so se spustile na oči. Spali bodo tedaj v hotelu. Tam, kjer stoji vratar v modri uniformi, z zlatom na čepici. In kjer je majhen deček tudi v uniformi. Z mnogimi okroglimi gumbi. In ki vleče lift. Morda bo tudi on. Klop, kdaj kakor deček z mnogimi gumbi — Da, to je tudi zanimivo, hotel —

Kmalu diha mali možek zopet mirno in globoko. V jedilnici ropoče Ruža s priborom.

Marina obriše zadnjo solzo. Jutri pride Metka. In Tone. In sobo mora naročiti. In z Ružo dogovoriti še to in ono.

Preko solz in src in sreče stopa siva vsakdanjost svojo trdo pot —

X.[uredi]

In navzlic vsemu je šlo ob prihodu mladih zakoncev vse, kakor je moralo iti. Marina, ki je po opravkih že rano odšla v mesto, se še ni vrnila, ko se je že prikobacal iz postelje Klop, da bi v sami nočni srajčici drugaril ateku pri zajutreku, ker mu je moral toliko važnega in zanimivega povedati. Razen tega je ležal poleg Androve skodelice sinočni brzojav, tako da je bil inženir Pavlovič natančno obveščen o rodbinskem obisku, čeprav še ni govoril s svojo ženo. Zjutraj, predno je odšla, ga ni hotela buditi, si je mislil, in ko je pozno ponoči prišel domov, je že spala. Da, pozno ponoči prišel domov —

Andro se je zamislil in dečkovo veselo žlobudranje je šlo mimo njega, ne da bi poslušal. Le njegovi prsti so tu pa tam mehanično pogladili mehke laske, in ustne so rekle: „Da, da ... O, pozno je prišel domov sinoči, in Marina je že davno spala. Marina —

A Marina ni spala. Ni spala vso noč. Dolgo je ležala, mirno, da ne bi budila otrok, gledala v temo in mislila težke, žalostne in grenke misli. Kdaj — kdaj ji je srce burno zaplalo ob spominu, in zopet bilo tako tiho, kakor da je umrlo. Vse je zdaj videla tako jasno, vse. Ogabno ji je bilo misliti, kako je zaupno hodila k Andru s svojimi majhnimi skrbmi, ki ga že niso mogle več zanimati. Vroč val sramu jo je oblil ob spominu na poljub, ki mu ga je še vedno dajala za slovo, — saj mu ni moglo nič več biti za njen poljub. In roke mu je ovila često krog vratu, če je bil čemeren, in z ljubo besedo ga je hotela razveseliti. Do vrat ga je spremila, mnogokrat celo na ulico — a njemu se je vendar mudilo z doma.

Tiho, tiho, srce —

V čem se je bila vendar pregrešila? V čem pogrešila? Ga je preveč ljubila? Preveč zaupno? Preveč priprosto, samo po sebi umljivo? Preveč samo njega? Ali mu je postala preveč filistrska, preveč domača goska? Ali se je zanemarila v obleki, negi, ali ga je dolgočasila? Se je preveč udala otrokoma? Moj Bog, moj ljubi, saj ima vendar tudi on tako od srca rad te svoje otročičke. A kje, a kdaj, a kako je vendar bilo, da je Andro šel od nje? Da je šel, šel k drugi, da je odšel k Vandi —

Ah, saj ni šel, saj so ji ga vzeli, vzeli —

Tiho, srce:

Če so ga vzeli, ga je slabo varovala, če se je dal odvesti, mu ni bilo na tem, da bi ostal.

O, srce, molči —

Šel je od nje, natihoma je šel in nič ni opazila, da je ostala sama. Vendar — njen spomin išče in samotni večeri prošle zime vstajajo pred njo. Samotna je bila, a ni bila sama. Nikdar ni bila sama, nikdar, saj poleg nje je bilo dvoje zlatih, sladkih mladih srčec, ki so bila tako njena kot njegova.

In Marina plače.

Tiho — ali, se ni obrnil ključ v ključavnici stanovanjskih vrat? Ni Andro?

Nič. Noč in tišina.

Ah, vse vidi zdaj tako jasno pred seboj. Ples, in Vandine posete, in rože, ki ji jih je takrat prinesel, ko sta vedrila z Janezkom pod njeno streho. — In tisoč drugih malenkosti. — In večna Vandina nervoznost. Glupa je bila, glupa in slepa. Kakor neresnične sanje se ji zdi vse to, kakor strašne sanje, ki jih nikdar ni sanjala. Bridka žalost ji je vnovič legla na srce, v sencih je pritiskalo in bolestno bilo. Vstala bi, popila mrzle vode, ali pa bi sedla na verando in čakala jutranjega hlada.

Ne to, ne ono. Lahko bi zbudila otročiče, lahko bi ravno prišel Andro, ko bi prižgala luč v kuhinji, lahko bi se zgodilo, da bi le pogledal v njeno sobo in je ne bi našel. Ne, danes ne bi hotela, da bi mu pogledala v obraz, danes se ne bi ž njim razgovorila.

A kako bo vse to? Ali bo mirno živela poleg njega, kakor da se ni nič zgodilo? Ali bo živela poleg njega v tistem ogabnem trikotu, ki se ji je zdel smešen in zabaven pri drugih, ki se ji je zdel malenkosten, vsakdanji, nikakor tragičen, dokler je stala izven, njega. Zakaj ne bi živela kakor dozdaj? Saj je bil le slučaj, bedast slučaj, ki je odkril resnico. O kruti slučaj, ki si odkril, kar dela srcu take bolečine. Andro, Andro —

Vrata v predsobi so zaškripala. Da, zdaj je prišel. Tiho, tiho bodi po preprogi in Marina čuti bolj kot sliši, da stopa zdaj mimo njenih vrat. Roke pritisne na srce in zamiži. Morda, morda le pride. Morda. In morda bi bilo vse dobro. Tako mehko je zdaj njeno srce, tako polno solz in tako vdano.

Pa ni prišel. Iz njegove sobe se je slišalo tihotno prekladanje obleke, lahen seiest časopisnega papirja. Potem je ugasnil ozki pramenček luči, ki je dolgo sijal ob špranji sosednih vrat.

Solze v Marininih očeh so okamenele, odprto srce se je stisnilo in roka, ki je bila mrzla kakor led, se je krčila ob njem.

Tiho, tiho, tiho.

In njena volja je ukrotila srce, da je bilo bolj enakomerno, prsa so dihala pokjneje. Marina, Marina, Marina, je govoril razum, bodi vendar pametna, Marina. Ne daj, da te obvlada bolečina, ne pusti, da tečejo solze. Čemu? Ali je vredno? Ali bo boljše? Ali je res vredno?

Tako je ležala dolgo, in misli, komaj malo urejene, so se zopet razbežale. Zopet so bile pri Vandi, zopet so gledale slike — v sobi se ji je zdelo neznosno, soparno, odeje so jo težile kakor svinec. Ne, tega ne vzdrži. Tiho, tiho se izmota iz postelje, tiho stopi na preproge. Nič glasu. Parket je uslužen in ne škriplje. Vrata na verando tečejo mehko.

Zunaj je božanstvena noč. Nepregledno se svetlikajo zvezde na visoki kupoli neba, temni kakor modročrn baržun. Spodaj se. belijo zidovi mestnih hiš in hramov božjih. Iz vrtov diši majska opojnost. Marina stoji mirno in roke se ji sklenejo.

In zdaj, zdaj zadoni nekod iz sferičnih višav visoko, jasno, mladostno-jekleno petje. Ni pesem. Le svetli toni, rahlo sinkopirani, a vendar ritmično-harmonični, plavajo trenotek v mirnem vzduhu, odplavajo v neskončnost. Mudzejin kliče. Od nekod, od vrha nevidnega minareta visoko v brdu kliče v vsemir njegov zvočni glas. V neznanem jeziku kliče neznane besede tuje vere. A samotni ženi na verandi, vsi otožni in zapuščeni, vliva čista pesem v dušo čuden mir. Tam gori na vitkem stolpiču stoji mohamedanski svečenik in kliče vernike k molitvi. Stoletja, tisočletje že stoji tam in kliče in hvali velikega Boga. Mimo njega je steklo morje solza, milijarda življenj, pekel bolečin in neskončno kolo veselja. Kaj pa si ti v vrtincu stoletij, ti majhna gospa Marina? Tvoj mož ti je nezvest? Ali ti je res nezvest? Naključje, čuden slučaj ti je odkril, da ti je menda nezvest. In kratka ura razžaljenega samoljubja naj zadostuje, da utone vse, kar je bilo dosedaj lepega v tvojem življenju. Izbriši tisto uro. Marina, pozabi jo. Saj je ni bilo. Saj nisi bila tam, nikdar nisi bila tam pred tistimi zaklenjenimi vrati. Izstriži tiste grde slike iz filma tvojega življenja, da bo teklo mimo kakor preje. Pozabi, Marina, izbriši.

V daljavi je izzvenel zadnji kovinasti ton pojočega mudzejina. Na vzhodu je zasijal prvi medli odsev prihajajočega dneva. Marina je tiho sklonila glavo in se vrnila v sobo.

* * *

Nekoliko nervozno je stopala gospa Koppova po Aleksandrovki in dolgo postajala pred izložbami, tudi pred takimi, ki običajno ne zanimajo lepe dame. Neroden ji je bil ta novi običaj, da je mogla sklopiti svoj telefon samo preko pisarne, novotarija, ki jo je seveda tudi uvedel praktični gospod Bošković. Zato mora zdaj tukaj čakati in upati na slepo srečo, da se sestane z Androm. Vidiš, tam gre gospa šumarskega ravnatelja — ž njo bi morala vsekako spregovoriti par besed, če bi jo srečala, in zdaj je zopet treba spretno prezreti vdan pozdrav znanega advokata, ki jo bo gotovo hotel spremljati. A z Androm mora danes govoriti sama, sama.

Bog zna, kaj vse je včeraj zaslutila Marina. Bog zna, kaj se je zgodilo med zakoncema. Diplomatična plava glavica sluti tisoč možnosti. Pa saj ni mogoče, da je videla Marina, kako je oprezno pogledala skozi priprto okence. Bog, kako se je bila prestrašila. V prvem strahu bi bila skoro odklenila in že je zagrabila za ključ. A mrzla kovina jo je pravočasno iztreznila. V zadnjem hipu se je spomnila, da nosi rožno-svilnato pižamo; in svilena pižama s koketnim dekoltejemi res ni kostum, v katerem se običajno sprejmejo soprogi svojih prijateljic. Tedaj se je zatajila. Kaj pa je čudnega pri tem, da nikogar ni doma? Služkinj zares ni bilo. In ona, ona je vendar tudi lahko odšla z doma. In da je Joszi ta dan odpotoval, no, to je Marina itak vedela. Res, hvala Bogu, da ji je prišla v pravem času srečna misel, da se je zatajila.

Bolj sitna je bila zadeva z Androm. Ti ljubi Bog, kakšen neroden ljubimec je ta zaljubljeni mali deček, ki je vendar tako velik, tako velik in tako močan, da jo vzdigne kakor drobno punčko. In ta veliki, tako strašno zaljubljeni deček, o tako strašno, da ga lahko ovije okoli prsta, okoli svojega rožnatega prsta, ta veliki mali deček še vedno misli na svojo ženo, ima slabo vest in trpi. Pravi Balkanec, zares, je ta moj ljubi fant. To bi se bil prestrašil, če bi vedel, da je zvonila tako besno sama gospa Marina. Ves lepi večer bi nama bil pokvarjen. Da, niti dvoma mu ni smela pustiti, niti dvoma. Zato je rekla kratko: „Berač, Andro, je bil, berač, nadležen invalid. Dala sem mu dinar."

In lepa gospa, ki je zdaj vneto gledala v izložbo s čevljarskimi potrebščinami, ki je imela posebno veliko šipo, ni zaslutila, kako blizu je bila resnici. Saj je takrat, ko se je vračala od neodprtih vrat, stala pred njimi zares beračica, zares invalid, zadet v srce.

Končno ji je pokazalo steklo vitko moško postavo v angleškem dresu. Po Vandinem licu je zažarel smehljaj, oči so se ovlažile. Obrnila mu je lice v srečanje. „Vendar, moj mili," je klepetala, „tako težko sem te čakala. Kam pa vendar tako bežiš?"

Andru se je mudilo na kolodvor, saj vlak z Ljubljančani se mora vsak čas pripeljati. Med naglo hojo ji je razložil novico. „Z menoj pojdi, Vandica," je predlagal. A Vanda ni hotela. Pri Pavlovičevih se sicer očividno ni nič zgodilo, a z Marino se vendar danes še ne bi sešla. Dobro je, če mine še kak dan, in kako prav je prišel zdaj ta ljubljanski obisk. „Veste kaj, Andro, v nedeljo se lahko skupaj peljemo v Butmir na dirke. Da, da, takoj bom povedala možu, da sem vas vse povabila. Šofer bo lahko vozil dvakrat. In enkrat bom priredila večerjo. Ah, Andro, kako prav nama je prišel ta obisk." Zaljubljeno jo je gledal in kradoma stisnil njeno roko. „Zdaj pa stopi na tramvaj, moj dragi, poldan je že proč. In misli malo na-me," je dodala mehko in mu podala roko. Stopil je na peron, ko je bila mala družinica že zbrana, prvi pozdrav končan. Mala svakinja, nekoliko razkuštrana, z očmi polnimi smeha in z jamicami v licih, je pestovala velik šopek rož, ki jih je prinesel Klop, hodila med njim in Marino in imela tisoč stvari povedati. Novi svak je pravkar opravil zaradi kovčegov. Tedaj je pristopil Andro. Malo je bil zasopel, malo mu je bila nerodna zamuda. A žlahta je bila tako prisrčna in Klop je žarel. Končno so se primaknili srečno do izhoda, se stisnili v avto in se odpeljali v hotel. V sredi med njimi vsemi je sedel Klop, ves žareč in silno zadovoljen. Tetka Metka mu je prinesla gumijasto želvo, ki se je dala imenitno napihniti, stric Tone pa je prekosil najbujnejšo Klopovo domišljijo, kajti stric Tone je nosil naočnike. In naočniki, to je bila zadeva, ki je vendar tako strašno zanimiva.

Prihodnji dnevi so prinesli, vse ono, kar je v zvezi z obiski prijateljev iz mladih let. Dolge pogovore pozno v noč pri črni kavi in steklenici Žilavke, obisk muzeja, slavnega magistrata, sprehodi po Čaršiji, drobni nakupi, izleti v najbližjo okolico, na Hrast, v Babino baščo, na Žuto Tabijo s prekrasnim razgledom, stikanje po starem mestu, po bregovih onstran Miljačke na Alifaković. Seveda se je mladi par med tem že seznanil z gospo Vando in njenim možem in hvaležno sprejel avto, ki jih je odpeljal po drznih serpentinah na visoki Trebevič. Povabilo na večerjo pa sta ljubeznivo, a odločno odklonila. „Saj ne bo zamere. Marina, je-li?" je rekel Tone. „„In, tudi vidva ne bosta zamerila, kaj ne?"" je prosila Metka. „„Kar ne da se nama, vidiš. Saj so tako ljubeznivi ljudje, ampak nama tako tuji."" Andru morda ni bilo prav, a prigovarjal ni. Marini pa se je odvalil kamen od srca. Saj se je vendar tako pogumno bojevala vse te dni, tako hrabro se je držala, tako vztrajno odganjala megle, ki so zopet in zopet hotele zaigrniti njeno dušo. Res, zaslužila je, da je šel vsaj ta bridki kelih mimo nje.

* * *

Nedelja je bila prekrasna in ko se je peljala Marina z ljubo sestro in Tonetom po gladki cesti, ki jo je ponoči opral prahu izdaten dežek in predpoldnem posušilo pridno solnce, ji je srce prvikrat postalo nekam lahko. Ni hotela misliti na to, da se je odpeljal Andro s Koppovimi v prvi vožnji. To je bilo vendar samoposebi umevno, in da ni bilo tistih nesrečnih ur, ki jih je hotela pozabiti, niti ne bi mislila na to, da bi se vozil lahko ž njo. Saj so hoteli Koppovi vse pripraviti, poiskati ložo, ki jo je ravnatelj naročil, preskrbeti nekaj sadja in slaščic. In vedela je, da se vozi Vanda nad vse rada v družbi dveh kavalirjev, da pa nikaikor ne more trpeti, če je avto „dubkom pun". Ni hotela misliti na nič, a vendar ji je nekaj kljuvalo v srcu. Saj si ljubosumna, Marina, ji je govoril razum, Marina, ljubosumna. In brž je obrnila pogled v gozdnate vrbove, brž je opozorila sestro na ljubko letovišče bogatega Sarajlije vrh grička, pokazala Tonetu, kam se bodijo poleti kopat v topli, plitki Željeznici.

Na dirkališču je bilo že vse polno. Ravnatelj Kopp jih je sprejel in vodil na prostore. Metka je sedla med Vando in Marino, vsa vesela, živahna, interesirana in zelo ljubka v temno, modri obleki in v angleškem klobuku, ki ni mogel docela ukrotiti bujnega življenja njenih zlatih kodrov. Ljubeznivo je tolmačila Vanda, vedno oziraje se v trojico gospodov, ki je sedela za damami in vedno, vprašuje: „Je-li, Joži?" A pogledala je vedno Andra. Tako je ugotovila Marina in zopet in zopet je čutila, kako ji tenka, tenka igla bode v srce. Ljubosumna — je svaril razum, a srce, srce se še ni znalo pokoriti. Rekli so ji, da je danes malo bleda, „Saj Marina vendar nikdar ni rdeča," je naglo ugotovila Vanda in zopet je nekaj zabodlo. Res je bila malo bolj bleda kakor navadno, in zdaj ji je bilo žal, da le ni malce potegnila z ružem preko lica. Saj ga je že imela v rokah, ko se je odpravljala, in prav resno je mislila, da bi se polepšala umetno, čeprav to ni bila njena navada. Pa se je nekaj oglasilo v njej, rahlo je zopet zabodlo, ponos je nekaj godrnjal — in dvignila je glavo od zrcala.

Spodaj po zeleni ruši so pisani žokeji podili plemenite konje in na tisoče oči jih je pozorno spremljevalo. Pri zadnjem odločilnem krogu se je nagnil pester zid gledalcev avtomatično naprej — tisoč src je zatrepetalo: Ali bo zmagal moj? Ves narod ljubi tukaj konjske dirke, in vsakdo, od seljaka preko obrtnika in vojnika do odličnega meščana ima med konji svoje ljubljence in z vso dušo jim želi zmago, če tudi niti dinarja ni stavil nanj pri totalizaterju.

Toda ravnatelj Kopp je stavil in zvedava Metka tudi, ki je hotela na vsak način odnesti z dirke „pravilne in popolne vtise", kakor se je izrazila. Zato je bilo tudi zanimanje v loži Koppovih živahnejše in Marina se je živahno nagnila naprej, da vidi cilj. A mesto cilja je bliskoma zagledala, da upira Andro roko ob ograjo tesno ob Vandinem licu, in da tisto mehko lice —

Ne, nič ni videla. Moj Bog, saj tega ne vzdrži. Kakor da ji nekdo drži začarano zrcalo pred oči, da vidi zdaj vse drugače, vse spačeno, vse grdo. Marina, saj si vendar pozabila tisto uro, saj si izbrisala, izstrigla. Res, lice je naslonila na Androvo roko. Kaj je pri tem? Konj je pred ciljem, v razburjenju je pač lahko pritisnila lice na Androvo roko. In Marina je pogled odločno obrnila drugam.

V tem so zakričali, množice so vzvalovile, mogočno ploskanje je zaorilo pod nebo. „Zmaj" je zmagal, „Zmaj" je bil prvi. Kdo bi si mislil? Zmaj. Metka se je smejala, Metka je dobila. „Jaz stavim vedno na zmaje," je rekla smeje in se oklenila Toneta. „Ajd, pojdimo po novce."

Gospa Vanda pa je bila mnenja, da se mora Zmajeva zmaga praznovati in prav nič je ni motilo, da je „Victor", ki je bil favorit njenega moža, izgubil. Ker je vedno obveljala njena, so se odpeljali na praznovanje preko lepih Ilidž k „Vrelu Bosne". Ta lepi, mirni kraj, postlan med šumami, ima to veliko znamenitost, da spremljaš lahko tam postrvino življenje od rojstva do groba. Bistre izvirke Bosne so ujeli v bazene različne velikosti, kjer plemenijo, križajo, negujejo te žlahtne ribe. Gostilničar pa ti zna postreči z ocvrtimi, pečenimi in parjenimi, ter toči pristna vina!

Marini ta nekoliko mračni kraj, ki ji je vedno dišal malo po trohnobi, ni bil nikdar posebno všeč, in tudi ribe, ki jih je rada gledala, kako so po desettisočih rastle in se razvijale veselo v zelenih vrelcih, ji niso šle tukaj nikdar v slast. A danes je bil tak prekrasen dan, solnce je zmagovito prodiralo redke borovce. Na tratici ob restavraciji je bilo okoli lično pogrnjenih miz že vse polno pisanih družb. Vino se je zalesketalo v kozarcih. Tone in Metka sta trčila, vsi so pili na njihovo zdravje. Toplo jim je postalo in tako ugodno razpoloženje se je polastilo vseh, da je veselje objelo tudi Marinino srce. Vse pozabiti in trenotek zagrabiti, ki je svetal in veder. Dolgo so sedeli in kramljali in nobena senca ni kalila splošnega veselja.

Drugi dan proti večeru se je profesorski par odpeljal. Klop in Andro in Marina, celo Ruža s Sestrico so jih spremili. Ko je odmahal zaidnji beli robček, je odrinila Ruža z otrokoma domov. Andro pa je položil svoji ženi roko pod komolec in dejal: „Pojdiva še malo v mesto, Marina, če se ti ljubi." Skoro so ji stopile solze v oči. Seveda se ji je ljubilo. In ko sta stopala tesno drug ob drugem po živahnih ulicah, je vsa tuga izginila iz Marininega srca. Andro je šel ob njeni strani kot nekdaj in govorila sta veselo kakor v srečnih dneh.

Vse izbrisati, vse pozabiti.

Ko sta hotela zaviti v ulico, kjer je inženirski klub, sta ob oglu ulice Miss Irbey trčila v gospo Vando, ki je šla pravkar po večerne vstopnice za Apolo-kino. „Vidva morata z nami, na vsak način morata. Vzela bom štiri karte."

Marina je prebledela. „Za mene ne, prosim, za mene ne, jaz moram na vsak način zvečer domov. Na vsak način. Vse delo me čaka."

„„Dobro, pa bo prišel gospod Andro sam. Tedaj vzamem samo tri.""

Ko je odšla, Andro že davno ni več držal roke pod Marininim komolcem. Tiho sta krenila proti domu.

Po večerji je vzel Andro klobuk in odšel.

V srcu njegove žene pa je zopet tiho šepetalo tisoč dvomov, tisoč kač je sikalo in tanke igle polne strupa so zbadale srce.

XI.[uredi]

Ko je Ruža položila na kovčeg še odejo za potovanje, so zaloputnila vratica, motor je zabrnel in voz je zdrčal po rahlo nagnjeni cesti. Marina je še videla, kako so utonile njegove luči v temi ovinka, ujela hreščeči odjek trobila. Potem je zaprla okno. Saj bi ga bila spremila. Da, rada bi ga bila spremila na kolodvor, kakor je bila navada. Morda bi mu bilo celo prav. Morda bi sploh bilo prav —

A ko ga je vprašala, ali naj se pelje ž njim, je odgovoril: „Ne muči se. Marina. Nerodno ti bo, zdaj, o polnoči. In voz moraš vzeti za pot nazaj." Tako je ostala doma in prav ji je bilo tudi tako. Da, tako je bilo še bolj prav. Ugasnila je luč v kuhinji In se vrnila v sobo. Vse naokoli so ležale Androve stvari. Hiteli so, da so mu odpremili kovčege, saj se je tako naglo odločil za potovanje. Še pred dobrim tednom ni prav vedel, kam pojde na dopust. Nekaj so govorili, da bi šli nekam v šume, v eno tistih majhnih letovišč v okolici Sarejeva, ki so kakor nalašč ustvarjena za rodbine z otroci. Gorski zrak, brezhibna voda, mastno mleko in neizmerno kraljestvo gozdov s celimi vrtovi rdečih jagod in malin. Še preje, da, so se menili, da pojdejo na morje. Nekam, kjer ni preveč sveta in kjer je voda plitka, žal prostran in iz najdrobnejše mivke. Pa to je bilo davno, to je bilo še v zimi. Takrat so se menili, da bi šli skupaj s Koppovimi, in če bi gospod Kopp ne mogel, bi se jim priključila Vanda sama. O, od takrat je davno —

Od maja sem pa so pogovori o letovišču kar prestali. Šele pred dobrim mesecem je gospa Vanda pri nekem, zdaj tako redkem obisku vprašala: „In kaj bo z našim letovanjem? Imam prospekte od povsod. Pošljem ti jih, Marina. Izbiraj ti, ki imaš deco —"

Nehote je prav krajtko odgovorila Marina: „Jaz ne pojdem na morje."

„„Ne? Zakaj pa ne? Saj smo vendar sklenili že pozimi, da pojdemo nekam na Jadran.""

„Premislila sem si. Ne konvenira mi. In Sesterca je še premajhna."

Vanda je bila jezna, a rekla ni nič. Morda ni hotela razpresti pogovora, ker ni hotela niti slutiti še drugih razlogov, razlogov, ki bi zamogli spraviti pogovor v neprijetno smer. Bolje je, če molči in če ne drega v stvari, ki je končno ne brigajo. Če Marina noče, pa naj ostane doma. Zato je takrait skomignila z rameni in dejala: „Kakor hočeš. Meni je vseeno. Izbrala si bom zdaj pač bolj svetsko kopališče. Crikvenico ali Rab. Morda Dubrovnik —"

Andro je bil nejevoljen, ko je izvedel, da Marina nikakor noče na morje. „Zakaj pa ne? Zakaj pa naenkrat ne?" jo je vprašal dokaj neprijazno. A ko je okrenila glavo in mu pogledala v oči, je pogled umaknil in rahla rdečica mu je lezla v lice.

Od takrat nista dolgo nič več spregovorila o letoviščih in dopustih. Šele pred dobrim tednom je sprožil misel o gozdovih in Marina jo je živahno pozdravila. O, to bi bilo lepo. In Klop je že sanjal o malinah —

Tako je mislila Marina, hodila po moževi sobi, urejala kravate, ki so bile križem razmotane, spravila zavržene ovratnike, zaprla zijoče predale in skrbno pobrala ostanke tobaka, ki ga je Andro v naglici razsul po nočni omarici. Mimogrede je šinil njen pogled na urico, ki jo je nosila ob zapestju. Da, zdaj nekako bo njegov vlak odšel. Prav nenadoma danes popoldan šele je povedal, da bo odpotoval. V Kupari, v elegantno kopališče kraj Dubrovnika se vozi. Tam biva že teden dni gospa Vanda in ravnatelj Kopp. Pred dnevi je prispela razglednica s palmami, rumeno plažo in neverjetno modrim morjem. Od tistega dne tudi o gozdovih niso nič več govorili.

Marina se je začudila, da ni nič več bolelo. Niti tedaj ni zabolelo, ko je Andro rekel, da potuje. Ni ji gledal takrat v oči, ampak pozorno je nekaj iskal na pisalni mizi. „In če misliš, Marina, da bi bilo dobro za otroke, pojdi ž njimi v šume. Morda v Pale, ali kamorkoli hočeš. Saj imaš prav, da letos še ne greš na morje. Vožnja je utrudljiva, Sesterca je zares premajhna." In ko ni rekla nič, je še pristavil: „Pustil ti bom tu v miznici hranilno knjižica. Dvigni, Marina, kolikor boš potrebovala. In prvega ti bo prinesel sluga vso mojo plačo." In po kratkem molku: „Ali ti ni prav, Marina, da potujem?"

Pogledala ga je. Na njegovem licu je bilo malo rdečice, na čelu neprijazna guba, v očeh — ni bilo nič. „O, zakaj mi ne bi bilo prav? Zakaj ne bi potoval?" „„Nu, vidiš, tako je prav. Saj vem, da si razumna."

In razumna žena je z mirno roko zlagala moževo garderobo, spretno polnila kovčege. Andro je bil nekoliko nervozen, tako da Klop pri zanimivem opravilu pakovanja nikakor ni prišel ma svoj račun. Vendar mu je rekel pri slovesu, ko ga je poljubil, preden so ga položili v posteljico: „Priden bodi, Klopčič, in mamico lepo ubogaj, dn pazi na Sesterco, pa ti bom nekaj lepega prinesel." „„Kaj?"" je hotel vedeti Klop. „„Kaj mi boš prinesel, tata?"" „Morda morskega konjička, ali bogve kaj. Ampak samo, če zdaj ne boš nič več govoril in če boš lepo zaspančkal."

Potem sta povečerjala z Marino in potem so se vlekle tiste dolge ure mučnega čakanja na odhod. Stokrat sta pogledala na uro, pogovor je tekel leno in se dotikal stvari, ki niso zanimale ne njega in ne nje. Med njima je visela beseda, ki sta jo čutila oba in ki sta se ji izogibala.

Mnogokrat je že bila v zadnjih mesecih med njima tista beseda, mnogokrat že se je hotela Marina okleniti svojega moža z mehkimi rokami in mu reči: „Andro, kaj je med nama, Andro, kako bo to?" A nekaj jo je vedno zadržalo, roke so ostale tiho v naročju in ustne so molčale. Minute mehkega razpoloženja so minile in kmalu so dogodki dneva preverili Marino, da je bilo prav tako. In tiste minute so se vračale vedno redkeje. Tedni so minevali in nič se ni zgodilo. Andro je hodil svoja pota. Marina je opravljala dom in ni izpraševala. Ničesar ni hotela vedeli, ničesar slutiti. Samo pozabiti je hotela. In kar naenkrait ni nič več bolelo. Samo tam, kjer je bila preje tista kruta bolečina, je bilo zdaj tako strašno prazno, tako mrtvo, kakor da je anastezirano. Nič ne boli. Trenotno prav nič ne boli, in zavest imaš, da ne bi bolelo in če bi zbadale žareče igle. In vendar se bojiš, da bo učinek mamila nekoč prestal, in da se bo bolečina, stokrat hujša, povrnila —

Soba je bila urejena, samo na pisalni mizi so še ležali papirji. Marina je odbrala stare časopise, odmetavala računske in tramvajske listke, nekaj pisem je spravila v predal. Tu je hranilna knjižica. Andro je dober gospodar. Saj ni težko dobro gospodariti, če ni gmotnih težkoč. Andro ima poleg zadostne plače še lastno premoženje. Sam je ostal po vojski na lepem posestvu, ki pa ga je ugodno odprodal in ves Marinin dom je kupljen iz moževega denarja. Ne, ni dovolil, da bi se Marina dotaknila svojih skromnih prihrankov. Vse, prav vse je hotel nabaviti sam. Tu je hranilna knjižica. „Dvigni, Marina, kolikor potrebuješ. Z otrokoma pojdite v šume." Morda res pojdemo v šume. Otrokoma bi délo dobro, čeprav sta čila in zdrava, čeprav poletje dozdaj ni bilo preveč vroče, čeprav so gospodarji z Ružino pomočjo letos skrbno uredili vrtiček. Morda le pojdejo v šume. Med jagode in maline, Klop. Brez ateka, Klop — Brez ateka —

Mnogokrat, še preje ko je bolelo, ko je še tako strašno bolelo, da je Marina mislila, da ne vzdrži, ji je bežno prišla misel na ločitev. Otroka bi bila njena. Po vsej pravici bi bila otroka njena. Otroci brez ateka.

Odvedla bi ju bila, s seboj bi ju vzela v negotovo bodočnost. Ognjišče bi razdrla, krov domačije bi raztrgala. Deco bi odtujila od očeta, ki ji je nezvest. Ali more? Ali sme? Nezvest je njej. Ali je nezvest tudi otrokoma? „Dvigni, Marina, pojdite v šume. In sluga prinese vso plačo." Ali je bila skrb? Ljubezen? Ali odkupnina? Da potolaži vest, da si kupi pravico do prostosti? Andro, ali je med nama res tako, da te več ne poznam? Ne poznam več tvojih misli, ne uganem tvojih namenov? Ali je šla najina pot že toliko narazen, ali je med nama že tako globok prepad? In nič ne boli, prav nič več ne boli? Res ne boli?

Marina si je položila roke na srce. Res ni bolelo.

Tedaj je zaprla .predal in vstala. Prav majhen nasmeh, za spoznanje bridek, je bil na njenem obrazu. Morda le pojdejo v šume —

XII.[uredi]

Marina je računala. Trdno je že sklenila, da bodo zaprli dom in se preselili v gozd. Zadnje dni pritiska vročina in kar je prizanesel julij, bo menda nadomestil avgust. Nima baš velikega veselja, da bi šla na letovišče. Ampak dolžnost ima, dolžnost do dece. Zdaj računa. Nekaj garderobe bo tudi treba. Močna obutev za Klopa, da bo lahko lazil čez drn in strn. Nekaj obleke zase. In Marina je začudeno ugotovila, da ni vse poletje še ničesar kupila. In da ni ničesar pogrešila. Niti mislila ni na obleke, na toaletne drobnjarije. Zdaj pa bo rabila lahek, topel plašč, priprosto poletno obleko, mehak žemper. In naenkrat se ji je zdelo čudno, da bi vse to nabavila z Androvim denarjem. Nikdar preje ni o tem premišljevala. Kdaj ji je bilo mučno. Močen dojem jo je prevzel o nečem, kar je podzavestno že dolgo občutila. Odkar je splahnela bolečina v srcu, se ji je zdelo, da postajajo stvari v tem domu tuje. Njena omara je bila prav za prav Androva omara in lepa preproga in nežni akvareli z obale. Kaj pa je njenega v tej hiši? Nekdaj je bilo njeno vse. Kdo je kdaj vprašal, kaj je moje, kaj tvoje? Saj je büo vendar vse naše, vse naše, ves svet —

Zdaj čuti Marina jasno, da je le še gospodinja, le še čuvarica vse te robe. Kako bo to? Čuti, da ne bo mogla nikdar več trošiti Androvega novca za lastno osebo. Res ima svoje prihranke. A kako dolgo bodo držali? In kaj potem? Nikdar ne bo več mogla reči: „Glej, Klopčič, kaj sem ti kupila." Saj ona vendar nima nič. S čim bo kupovala? Saj nima nič, in kar je njena osebna last, lahko pospravi v droben kovčeg —

A nekdaj je imela. Imela je možnost, da zasluži. Lepo je služila in prijetno. Radi so jo imeli, cenili njene zmožnosti. Kaj ji je rekel še to zimo na tistem plesu generalni ravnatelj Boškovič?

„Za vas, gospa Marina, še vedno nimamo nadomestila. In, bogme," je pristavil v šali, „še danes bi vas slavnostno sprejeli, pa makar, da bi poleg vaše delavnice morali urediti otroško sobo —" Smejali so se takrat vsi, najbolj Marina. Saj je bila le šala.

A danes je vredno misliti o vsem. Zakaj si ne bi iskala zaslužka, zakaj se ne bi ozrla za službo? Gospod Baškovič ji bo gotovo pomagal. Marina, fej, Marina — Saj vendar nekaj zna, jezike, trgovsko korespondenco. — Kolikokrat je že brala oglase, ki iščejo veščih moči. In kaj bi rekel Andro? Saj nima pravice, da bi ji branil. Pravico je zaigral. Vse je pustila, vso samostojnost, vso samobitnost, vso svobodo, ko se je poročila. In nič ni mislila na to. Samo na njega, samo na srečo, da bo živela ž njim, ki ga je vzljubila tako toplo, tako od celega srca. Ne, Andro nima več pravice, da bi ji branil; če si zopet zgradi lastno bodočnost. Prosta je, svobodna. Svobodna? In dom? In deca? Če tudi se čuti svobodno, na zunaj jo veže tisoč vezi. Če Andro ne bi dovolil, in ona ve, da ne bi dovolil, ali bo izzvala škandal? Izzivala doma večne konflikte? Pustila, da bi se brusili jeziki, domnevali, sumničili, uganili?

Boli? Ne, ne boli. Samo drugače je vse. Vse je tako drugače od spomladi, od tistega strašnega dneva v maju, ki je vse porušil.

Ne, ne boli. Le vse je tako težko, žalostno in pusto.

* * *

Vse je bilo pripravljeno za odhod in v Klopovem malem nahrbtniku so bile zbrane najbolj različne stvari. Žoga in plašček, boben in rokavice, pomârainče in zavitek vrvice, ki je bila po Klopovem zatrjevanju poleg malega kladivca neobhodno piotrebna za letovanje. Zdaj je prinesel še rdeče vederce in lopatico za pesek, ki se je ob ročaju sumljivo majala. In še zajčka od Sesterce, ki mu je manjkal uhelj. „Ne, zajčka pa ne," je branila Marina, „saj vidiš, da ni prostora. In v šumi, Klop, v šumi bodo sami resnični, živi zajčki, in če boš kakšnega ujel, se boš lahko ž njim igral." Klop je bil navdušen in je brž obsodil nagačeno živalico iz barhenta, da bo ostala doma, kajti, pomislite, živi zajčki bodo v hosti in on jih bo lahko lovil. „Kar z roko, mamica, tako le?"

Takrat je močno pozvonilo. In še enkrat. Ali ni Ruže? Marina hiti odpirat. Pismo, debelo pismo, in še eno, drobnejše. In podpisati je je treba. Od Andra ni. Od koga vendar? In naslovljeno na njo. Gospa Marina Pavlovič. Brž ko je zaprla vrata, je stopila s pismi v luč in jih je odprla. Obadva hkrati. In čitala. In prebledela. In sedla na kuhinjski sitol. In zopet čitala in obračala papirje. Na mah ji je udarila v bleda lica kri. In začudila se je, da ne joče. Saj je umrla teta, tista stara mamina teta, ki je njej bila krstna botra in ki ji je dala zapestnico, ko se je poročila, in kupila svilo za obleko. Marija Honorata Kržišnik je ostalo tu notri, gospodična Marija Honorata Kržišnik, lastnica posestva „Na Brdih" je umrla in njej je zapustila vse. Vse. Njej. Marina Pavlovič, rojena Klinar, soproga inženirja, stanujoča v Sarajevu, Nemanjina ulica, broj 5. Ni dvoma, to je ona. Marina. Podedovala je. Po teti. Posestvo. Veliko posestvo, bogato, piše notar. In da bi bilo dobro, če bi prišla sama, da se uredijo formalnosti. In tudi sodišče jo kliče.

Seveda bo prišla, seveda. Čimpreje. Takoj. Zakaj ne bi prišla takoj? Moj Bog, saj kovčegi so pripravljeni, denar je dvignila iz banke, tudi svoj denar. Potujejo. Še danes odpotujejo domov. Namesto na jug, pojdejo na sever. Domov. Domov, kjer teče Sava, zelenkasta in bistra, kjer kipijo snežniki pod nebo, kjer trav'ca vse drugače zeleni in vse drugače šumijo gozdovi. Domov v Ljubljano gre, v drago mesto mladosti. In deco povede s seboj. In Ružo. In jim razkaže vse. Staršev zdaj ni doma. Oče je moral zaradi noge v Toplice in mati ga spremlja, Janezek pa je pri skavtih. Nikogar ne bo v Ljubljani, stanovanje bo zaprto. Pa kaj zato, saj ima posestvo. Svoje posestvo, svoj dom ima na Gorenjskem nekod pod Stolom ali pod Golico. O dobra teta Honorata. Kolikokrat sva se o tebi pogovarjala z Androm, ko je bilo, ko je bilo še vse drugače — O, dobra, dobra teta Marija Honorata —

In zdaj je Marina bridko zajokala, zagrebla lica v dlani in ihlela. Tako je bila žalostna in srečna in Andra ni. Ni ga, in nikdar, nikdar ga več ne bo —

Končno so sedeli v vlaku in Marina se je oddahnila. Klop se je zabaval z Ružo, stal ob zaprtem oknu in stavil tisoč vprašanj. Sama je sedela na drugi strani pri Sesterci, ki je zaspala, kakor hitro jo je zazibajo enakomerno drdranje koles. Ali Pašin Most zdrči mimo. Marina, res potuješ proti domu. Nad Rajlovcem, nad letališčem krožijo aeroplani, Marina, res voziš domov. Temni valovi Bosne se pritisnejo k progi, brzovlak drvi. Zenica. Dalje, dalje. Tu pa tam se dvigne iz zelenja minaret, vasica čepi na holmcu, po cesti stopa mula s tovorom lesa. Tam gre skupina visokih žen v temni noši srpskih seljakinj. Mimo. Mrak pada na zemljo, postaje so že vse v lučkah. Klopu se dremlje. Skrbno mu z Ružo napravita ležišče, poleg položita Sesterco. Zavese zagrnejo, luč zastrejo. Mehko vozi zdaj vlak. Tudi Ruža je zaspala v kotu. Zdaj šele bo Marina uredila svoje misli. Saj so sanje. Sanje, da pritajeno ropočejo kolesa, ki jo vozijo domov, sanje lahno guganje peres, ki jo nesejo na sever. Lahno, lahno vozi vlak, sopiha. Tone v tunel, drdra čez most in vedno bliže se primika Cilj. Dom pod Golioo! Narcise cveto po njenih senožetih in zlate pogačice. Nikdar ni bila tam, ah, saj je bilo tako redko, da je šla profesorjeva družina iz Ljubljane. Niti šolskih izletov niso delali takrat med svetovno vojno. Potem je bilo mnogo študija in malo par, potem služba na Boškovičevi Pristavi, pot na morje, ljubezen in poroka. Nikdar ni bila pod Golico, kjer bo zdaj njen dom.

Nič ne ve, kako bo in kaj in na kakšen način bo vse to uredila. V Ljubljani zdaj ne bo ostala. Brzovlak iz Beograda vozi direktno pot do Jesenic. Tja je vzela vozovnice. Potem se bo videlo. Sanje!

V Brodu se jima je posrečilo, da sta z Ružo kar speče otroke prenesle v beograjski vlak. Bilo je sredi noči. Ko so se znova namestili, je tudi Marino zazibalo spanje. Tik pred Zagrebom se je šele prebudila.

Zunaj je bil visoki dan. Jasno nebo, polja vsa v klasju, živahno življenje povsod, svet ves pisan. Močno hrepenenje se je polastilo Marine. Še dve uri, še tri in njen vlak bo drčal mimo Polja, tiri se bodo razmnožili, kolesa bodo odjekala zvonko, ko bodo tekala preko križišč, v svojem košku iz zelenja bo zrastel Ljubljanski grad.

Marina se je vrnila v predel, odgrnila zastore in zbudila Klopa. „Klopčič, moj ljubček, poglej, veliko mesto pred nami. Vozimo v Zagreb." In tudi Ruža v kotu si je mela spanec iz oči.

Vlak je obstal. Samo še tri ure, Marina —

XIV.[uredi]

„Nu je dejala končno gospa Varada, ko je, zleknjena v pesek, z rokami pod glavo, dolgo gledala za plavajočimi oblački, „nu, zdaj boš pač odpotoval. In mene boš ostavil samo. Saj razumem. Radoveden si na graščino, ki jo je podedovala gospa soproga —"

„„Saj ni graščiiina, Vanda, prosim te, ne —""

„To je vseeno. Meni je viseeno, graščina ali bajta. Glavno je to: Ti boš odpotoval. Jaz naj si pa poiščem drugega kavalirja. O, saj jih je, tastih kavalirjev. Mar misliš, da ga ne dobim? Ah, takole je pač z vama, možje iz zakonov! Če le pomigne gospa soproga, čeprav ste ji drugače deveta briga —"

„„Vanda, Vanda, kaj vendar govoriš? Ne delaj krivic —""

„Marini? Svetnici z dedščino?"

„„Vanda —""

„O, to je podlo, podlo," je vzkliknila jezno, se vzravnala ter se s pestmi uprla v pesek, „podlo je, da me puščaš samo zaradi tiste neumne dedščine —"

„Kdo ti pa pravi, da te bom pustil samo in da bom odpotoval? Daj si vendar dopovedati, Vanda. Saj je bil samo kratek telegram. Niti ne vem prav, kje je posestvo in kam naj bi potoval. Na vsak način bom počakal na obljubljeno pismo, ki naj vse raztolmači —""

„Tako, na pismo boš samo počakal? Tri, štiri dni, morda pet? Zadosti časa, da si preskrbim novega prijatelja, kaj ne? In ta čas te bom smela še ljubiti? In ti krajšati čas do odhoda? In ko se boš poslavljal, čez štiri dni ali pet, in boš z mislimi že pod Triglavom, pri ženi in otrocih, v družinski idili —"

„„Vanda, ne govori, ne govomi, trgaš mi srce —""

„In meni, meni ga ne trgaš? Mar misliš, da je to veselo ostati sama? Iskati novo tovarišijo? Ko si bil tako ljubosumen, da nisem smela nikogar niti prijazno pogledati? Še včeraj —"

„„O, Vanda, ne muči me —""

„Kdo te muči, mili moj," je dejala zdaj bolj mehko, z rahlim nasmeškom na licu. „Kdo te muči, moj dragi? Jaz samo nočem, nočem, Andro, da boš odpotoval. Nočem", je rekla tiho in počasi, ter obrnila vanj svoje lepe oči, tiste mehke, vlažne, ki so bile modre kakor nebo in morje. „Nočem," je pristavila še tišje in legla nazaj v pesek. „Nočem, Andro. — Ali boš ostal?" In iztegnila je roko.

„„Vanda —""

„Boš —"

S poljubi ji je zadušil besedo. —

„Nespameten si," se je smehljala, sezula kopalni čeveljček iz rdeče gume in pozorno iztresla zrnce peska, ki ji je žulilo nežno kožo, „nespameten si, Amdno. Ali ne veš, da so onstran lovorjevega grmičja tudi kopalci? Andro, kako si vendar nespameten, Andro, Andro." In dvignila se je naglo kakor blisk ter stekla do obale. Nad njo je zapljusnilo morje. Trenotek na to je priplavala njena glava v tesni rdeči kapici nad gladino, in njene bele roke z lahnim zlatim koloritom, kakor ga pričara južno solnce samo blondinkam, so trepko rezale valove. „Krasna voda, topla in vendar sveža, skočite vendar, gospod inženir," je vabil glasno njen jasni glas.

A ko sta plavala drug ab drugem daleč ven v srebrno modrino, je rekla naenkrat, ko je bila dolgo prevdarno molčala: „Sicer pa, Andro, zakaj Marina ni šla z nami. Do Triglava je pot trikrat tako dolga kakor v Dubrovnik. Pa vendar ni bila predolga za Sesterco. Zakaj ni šla z nami?"

Zakaj ni šla z nami. Andro je okrenil in plaval proti bregu. Zakaj ni šla z nami?

„Saj vendar nič ne sluti, Andro," je čebljalo poleg njega, „saj nič ne ve. Če bi te ljubila, Andro, če bi te močno ljubila, če bi te ljubila kakor jaz, bi vse zaslutila. In te ne bi pustila samega z menoj. In bi se bojevala. O, jaz bi se bojevala za-te, Andro, do smrti bi se bojevala. Raztrgala bi se z Marino zate. Kako bi bilo to bridko — in zabavno — Pomisli, Andro — A jaz bi zmagala — Andro — je-li Andro —"

Ali ni slišal? Valovi so močno šumeli. Ko se je ozrla vanj, je videla na njegovem licu čudno luč. Morda je bilo morje. Morda čudna senca, ki dela ob poldnevu pod močnim solncem poteze tako trde —

Dolgo ni izpregovorila nič.

Ko sta že skoro priplavala do kopališča, je dejala malomarno: „Vidiš, Andro, saj prav za prav niti ne moreš kar takole odpotovati k Marini. Zdaj ko je postala takorekoč bogata, bi izgledalo, da so te privedli nazaj v sladko zakonsko življenje materijelni —"

„„O molči, Vanda, prosim te, molči, molči —""

A ona je že bila na suhem in, ogmjena v pisan obalni plašč, je hitela v kabino.

Pri kosilu je že čalkal ravnatelj Kopp. „Šarmantno je bilo danes jadranje, božansko. In stari Tomo, da ga vidite, kako zna ravnati z jadri in krmilom. Veter vam ujame, tudi če ga tvoj nos niti ne sluti. Kolosalen dečko, ta stari fant. Le da se vama ljubi ves ljubi dan ležati v tistem dolgočasmem pesku."

Gospa Vanda je pozorno prikapavala raztopljeno maslo grižljaju kuhanega brancina, preden ga je naravnala na srebrne vilice. Rekla ni nič. Andro je še mešal po juhi. Nekaj ga je dualo v grlu. Vstal je in prosil za trenotek oproščenja. V svoji sobi je poiskal brzojav. Da, zdaj so tam. Prav zdajle ob tej uri se vozita Klop in Sesterca po beli cesti, ki drži nekam, kjer so pod snežnimi gorami travniki kakor smaragd zeleni, kjer stoji med jablanami hiša, ki je ne pozna. Klopčič se je dvignil v vozu po svoji navadi, roko je ovil mamici krog vratu. Vprašuje in vriska. Ruža pestuje Sesterco, ki z debelimi prstki lovi po zraku nekaj, kar vidi samo ona. Tako živo, tako živo vidi vse, vso malo družino svojo. Tako jasno vidi Marino. Tako vidi danes njeno ljubo sliko, kakor že davno ne. In naenkrat mu je jasno, da vé, da že davno, davno vse vé. —

O Marina, Madona —

Ne, neče misliti o tem. Ne sme. Ne more. —

Vanda ima prav. Zdaj ne more, zdaj se ne sme vrniti. Saj ga tudi ne kliče. S tem brzojavom ga ne kliče. Samo suho dejstvo dediščine, vzrok nenadnega potovanja mu sporoča, polaga račun o bivanju njegovih otrok. Andro pozna ta poročila. Točno in nestrpno piše o otrocih kakor guvernanta, piše o gospodinjstvu kakor gospodinja. Vsak drugi dan dospeva karta in Andru je zadostovala. Do danes je zadostovala. Danes se je spomnil prvikrat, prvikrat je spoznal, da je pisala Marina nekdaj drugače.

Počasi je zganil brzojav in ga položil v listnico. Ne, ni ga klicala, — Počasi je stopal po belih stopnicah do mize na plaži, kjer je bila njegova družba. Enkrat se je ozrl nazaj, kakor da je nekaj izgubil. Da, zares, občutje je imel, kakor da se je nekod nekaj odkrušilo, nekaj dragocenega, kakor da se je zatrkljal po tleh dragulj in izginil v pesek, in ki ga ne bo nikdar nikjer več našel.

*

Hiša je bila velika, siva in mračna. S severno stranjo se je naslanjala v holm, ki se je tiščal gozdnatega, precej visokega pogorja, le za dvorišče je puščala prostora. Spredaj je imela prizidano obširno vežo, nekak podvoz, ki je bil zgrajen na stebrih in obokih in ki je nosil v prvo nadstropje prostran balkon. Ob njegovo kamenito ogrado je bila prislonjena lestev, in čudna figura, napol mož, napol ženska, je lezla po njej, z veliko vrečo na plečih. „Fižol nosi gori, fižol, da ga bo izluščila in sušila na zraku," je pojasnil Lipe, pokazal z bičem na žensko ter ustavil kobile. "Hej", je zaklical, „hej, doli stopi, Neža, so že prišli." Klop, nestrpen in poln pričakovanja je že pritiskal na kljuko kočije, a ona se je udala samo veščim Lipetovim prstom, ki so vedeli, kako je treba umetno zasukati zarjavelo pero.

A še preden se je izikrcala Marinina družinica iz Noetove barke, je prilezla z lestve zopet Neža, to pot brez tovora, a za Klopa in morda tudi za Ružo in Marino silno zanimiva. Le da slednji dve nista imeli ne časa ne razpoloženja, da bi ogledovali tako natančno kakor Klop njene kratke, debele škornje, živo pisano krilo, grobi, modri predpasnik, ki ga je imela obešenega s trakom okoli vrata kakor hlapci, in temno, zgubano lice, ki je bilo skoro tako ščetinasto kakor Lipetovo. Z Lipetom sta si bila namreč brat in sestra in stara dvojica je služila na Brdih menda, odkar je bila živa. „Pravi so, pravi, saj se spominjam nanjo, ko sem takrat vozil ranjko doli v Ljubljano," je govoril Lipe nezaupni Neži, „kar odpri hišo, v božjem imenu, kar odpri."

Da, hiša je bila mračna, okna vsa zadrta, notri vzduh po prahu in trohnobi. „Tukaj sva midva," je pojasnil Lipe in odprl dve čumnati na levo. „In tukaj ostaneva, kajti imava zapisan kot in prevžitek do smrti." „„Seveda, lipe, kaj mislite, da vaju bom pregnala? Saj sem tako vesela, da sta tukaj. Vse se bomo lepo pomenili. In tu sem vam pripeljala našo Ružo v pomoč. Kar bo za nas, bo vse Ruža naredila. In to-le je naš Janezek in njegova sestrica. Daj ji lepo roko, Neži, Klop."

Potem so šli gori v „sobane", kakor je rekel Lipe. Saj ranjica je živela samo spodaj, v sobi poleg hišterne, in tam je tudi umrla. Ampak sobane so zgoraj. In zmerom so zaprte, odkar se spominja Lipe, so sobane zaprte. Samo kadar so snažili in zračili, tako dvakrat na leto, so jih odprli. Ne, spal ni nikdar nihče gori. Nikdar odkar se spominja Lipe, ni nihče spal tam gori in tega je že skoro petdeset let. Sobane so bile kakor iz pravljice. V sredi dolga soba s stoli okoli mize, o, najmanj dvajset stolov, je naglo ugotovila Marina. Živo poslikane so bile stene. Na balkon je vodilo troje vrat, ki se niso dala odpreti. Aha, zato nosijo fižol po lestvi gor, kar od zunaj! Naprej so bile na desno in levo same spalnice, večinoma prostrane, z dvema posteljama, s tremi, pa tudi dve majhni sobici sta bili vmes, skoro koketno opremljeni z belo prepleskanim izrezljanim pohištvom, z velikimi zrcali in rožastimi zavesami iz katuna. Marina je stala pred uganko. A Klop je še nekaj našel, nekaj izrednega — zibelko, majhno zibelko, nizko, živo poslikano, zibelko, kakršnih več ne poznajo otroci današnjih dni in ki se je lahno zagugala, če se je je dotaknil s prstom. „Za Sesterco bo," je kričal, ko so mu razjasnili njen pomen, „saj Sesterca je še strašno majhna."

„Nič ne vem, gospa," je zatrjeval hlapec lipe, „nič ne vem, midva sva prišla k hiši, ko je bila ranjica že malo čudna. Pa drugi ljudje tudi nič ne vedo, samo tisto kar vedo vsi, da ženina k poroki ni bilo takrat. Tele sobane pa so bile opremljene že od nekdaj. Od takrat, ko še ni bilo železnice, pa se je gospoda preko Ljubela in Podkorena vozila v Trst in na Dunaj s kočijami. Pa so tukaj-le večkrat izmenjali priprege. Od takrat so tudi hlevi. In senožeti, da ni bilo treba plačevati za seno, in njive kamor so sejali oves. Tu zgoraj pa je gospoda prenočevala in se gostila. Pa odkar sem jaz pri hiši, se ranjka ni več ukvarjala s temi-le stvarmi. Saj tudi ni bilo treba. Železnice so stekle in vozniki so ostali za pečjo.""

Na srečo — okna so se dala odpreti in po nekolikem trudu z oljem, kladivom in kleščami so se udala tudi vrata na balkon. Od povsod je udrlo v sobe solnce, da so se stresle pajčevine v kotih in je zaplesal prah v njegovih žarkih. Omare so se odklenile in odkrile platno in posodo. Neža je morala k štedilniku, da skuha južino. Ruža pa se je lotila sob, pomivala, ometala in brisala, da bodo njeni otročički sladko spali.

„Vse bodo postavili na glavo," je momljala spodaj Neža in pihnila v mleko, ki je hotelo skipeti. „Vse bodo preobrnili." A zgoraj je veselo udarjala takt šibica iztepalka, in Ruža, trdna kakor dren, niti najmanje utrujena po dolgi vožnji je pela polglasno zategnjeno popevko njene južne domovine. „Vse bodo postavili na glavo," je mrmralo spodaj.

In vse so zares preobrnili, a še vedno ni bilo vse prav obrnjeno. Marini se je često zdelo, kakor da je zašla v dom Trnjulčice, kjer je vse sto let spalo. Travnike je preprezal mah, drevje je lišaj ovil, omela se je naselila v vrhovih. V hlevu je stala ena sama krava. „Za nas troje je bilo dosti," je rekel Lipe. „Kar smo dobili za seno, smo odrajtali za davke. Če ni zadostovalo, je šlo v denar par smrek — kaj se je poznalo par smrek v našem gozdu?" — „Kupovali? Kupovali nismo ničesar. Za sol in tako smo dajali jajca." — „Ne, plače nisva dobivala. Saj nisva nič rabila. Saj sva imela vsega. Za vse je skrbela Honorata." — "Da, tudi obleko nama je kupovala in obutev, in kot nama je zapisala do smrti in pošten prevžitek, celo za najin pogreb je zapustila denar v testamentu." Med ljudi pa niso nikdar hodili, nikdo ni prihajal k njim. Ranjica ni marala ljudi, niti z gospodom župnikom ni govorila. Menda je vzela v službo Lipeta in Nežo samo zato, ker nista bila tod doma. Sirotka sta bila od onstran Karavank, in ko sta se preselila, sta bila še prav mlada. Takrat je bila Honorata še močno postavna in tako moška, da je menda niti vrag ne bi bil ugnal. Najrajši je obula škornje, kakor jih po njej se danes nosi Neža, požvižgala psom im hajdi, v hosto. Po cele dneve je ni bilo na izpregled. Začetkoma so še obdelovali polja, trebili gozd in obirali sadje. Tudi čebele so imeli. Počasi je vse opustila. Orodje se je polomilo, v njivah je zagospodaril plevel. Še čebele so se razletele. Posli niso smeli reči ničesar in končno jima je bilo tudi prav tako. Zdaj lahko sama vse opravita in ni bilo treba gledati na Brdih tujih obrazov. Honorata ni delala nič. Samo tu pa tam je dala zapreči kočijo, da se je peljala v mesto. Zato je moralo stati v hlevu vedno par težkih, temnih konj, in zato so tudi vedno posejali par ogonov ovsa. Vozli so se v Radovljico ali v Kranj, in takrat v Ljubljano. Enkrat pa so se peljali preko Podkorena v nemški kraj nekako okoli Celovca. Od takrat je ranjica hodila vedno v črnem. In od takrat ni nikdar branila, če so si prišli otroci iz vasi naklatit sadja. Končno pa tudi otrok iz vasi ni več bilo, kajti sadja skoro niso več rodila stara drevesa. A Bog ne daj, da bi nasadili nova in posekali stara. Bog ne daj! Vse je moralo samo umirati na Brdih, vse samo od sebe poginiti. Celo gospoda od sodnije se je začudila, ko je našla na Brdih vse tako zapuščeno. Saj so vedeli, da je stara Honorata, ki se je nosila napol kmetiški, napol gosposki, čudna ženska. Vendar so mislili, da je dobra gospodinja, čeprav nekoliko skopušna, in da ima nekod nakopičene zelo ogromne prihranke. A zdaj se je izkazalo, da ni zapustila nikakšne gotovine. Nikjer ni bilo sledu o vrednostnih papirjih ali hranilnih knjižicah. Samo škatljico starih cekinov so našli, ki jih je čuvala starka menda kot železno rezervo. Komisija je bila pregledala takoj po smrti vse omare, preobrnila vse predale, prebrskala vse listine — a našla ni ničesar. Ker tudi iz oporoke ni bilo razvidno, da bi zapuščala razen posestva še druge vrednote, so zaključili zapuščinsko razpravo na podlagi tega, kar je bilo. Sedaj tudi Marini niso več toliko zavidali „bogate" dedščine. Mnogo truda in skrbi ter novca bo morala vtakniti v tisto podrtijo. In še oba sitna starca, skoro tako čudaška kakor umrla gospodinja, bo imela na glavi. A Marina se ni plašila. Dedščina tete Honorate je začutila pod seboj trdno dno, nad seboj je videla streho, ki bo varovala njo in deco. Oprijela se je dela z vso vnemo, z vso ljubeznijo in vztrajnostjo. Čim več je delala, tem bolj se je gubila tesnoba iz njene duše, tem jasneje je gledala v bodočnost.

Svobodna, neodvisna bo utirala pot sebi, svoji sreči in svoji deci. Bog ti poplačaj, ti čudaška teta Honorata —

Da, čim več je bilo dela in skrbi, tem ljubše ji je bilo. Ko je fizično do onemoglosti utrujena legala k počitku, je zaspala naglo, spala trdno in sladko. Nemirne misli so počivale in niso več blodile, begale, uhajale tja, kamor bi hotelo živo srce —

XII.[uredi]

V rondelu so plamenele salvije. Za njimi, ločene samo po pasu trate in bele steze, so stale palisade temnokrvavih georgin. Med šibami lepotičnega grmovja in debli eksotičnih dreves so se svetlikali šopi živopisanih dalij. Na levi so topoli, bahavi in samosvoji, tiščali sloke vrhe visoko, v zrak in breze so se urno vrtele v solncu. Tu in tam so listi že orumeneli in nekateri so si poslikali s škrlatom veneče lice. Samo izbrano lepe smreke, goste in skrivnostne, in borovci žlahtnih vrst so stali mirno v večnozelenem krasu ter stražili park pred gozdom. Nad vsem se je razpenjal sinji atlas poznopoletnega neba.

Na klopi, obrnjeni proti Gradu, je sedela Marina, se dala greti od solnca in bila zaljubljena v Ljubljano. Skoro sama je sedela ob tej uri v prostranem parku, kajti oni, ki niso tako zaljubljeni v Ljubljano, so bili zdaj pri obedu. Ona pa je lahko po mili volji zaljubljena v ta krasen park, v te rdeče rože in trepetajoče breze, v vijuge belih potov, v nebo, ki je danes sladko kakor pesem, v črni Krim, čepeč na jugu kakor medved, ki čuva zaklad. Njej se nikamor ne mudi. Pravkar je odpravila Ružo nazaj v Sarajevo, kajti Androv dopust se bo končal, in ko se vrne, mora biti dom pripravljen. Da, okna v Nemanjini ulici se bodo spet odprla in Trebevič bo pogledal vanje. Lesen konjiček se bo zagugal in se bo pomaknil na verando, rdeči kapucinčki v svojih zelenih trnžicah se bodo povrnili z vrta. Plin v kuhinji bo zašumel, ko ga bo Ruža prvič spet vžgala, in v kopalnici bo kapljala pipa. Da, prav gotovo bo pipa zopet kapljala, a Ruža jo bo že ugnala, Ruža bo že vse prav uredila, naša Ruža. Čudna je bila Ruža, ko je odhajala, tako bistro je Marini gledala v oči in dejala: „In kdaj boš prišla z otročičema ti, gospa moja, kdaj boš prišla nazaj?"

Kdaj boš prišla, gospa Marina, kdaj boš prišla z otročičema nazaj?

Kako je pisal Andro? „Prazno bo brez otrok doma. Marina." Nič ni vprašal, ali pride, nič kdaj se vrne ona. Saj je bilo dolgo, silno dolgo zadnje pismo, a v vsem dolgem pismu ni povedal nič.

Ni povedal —

O, ali naj bi pravil, kako poseda v bisernih nočeh na obali, gleda v srebrno peno valov in misli na drugo?

Pusti, Marina, pusti, pusti —

Na Brdih bo namestu Ruže delala zdaj Reza, brhek deklič iz sosedne vasi. Za otroka pa se je naselil sladek nadomestek. Pred tednom sta prispela v posete ded in babica ter ostala.

O, zlata stara mama, ti kvintesenca otroškega življenja! Kakor steber si iz kamna, ki molče trpi, da se ga ovija vihravo cvetje, kakor vino, stokrat prečiščeno, ki krepi prešibko mladost, kakor jablan, široko razkošatena, ki hladi v prevročih dneh, ki odžeja upehani rod. Ti si kakor tihi večer po dneh, polnih iger in dela, kakor topli kotiček, ko brije zunaj mraz, kakor mehko zastrta svetiljka, ki kaže v zavetje otroku, če ga plašijo sence, ki se plazijo na njegovo pot.

Andro je ravno izgubil mater, še mladenič je ostal v življenju sam. Kolikokrat ji je dejal, ko mu je ob bolezni položila roko na vroče čelo, sedela dolge ure ob njegovi postelji, sledila z živim razumevanjem domislekom njegove fantazije, ga odvedla po napornem dnevu na vesel sprehod: Ti zlata moja majka.

A to je bilo davno.

Marina se je zastrmela v blestečo modrino neba, ki je danes po zemlji razlivalo takšno milino.

Ali ni bilo davno vse? Kje ste, spomini bridkih bolečin? Kje si, dražestni obrazek, ki si povzročil toliko gorja? Kje ste sence, ki ste zagrnile solnce? Kje je vse, kar je bilo nekdaj tako težko, tako bridko, tako neizmerno tužno?

Saj vse to je bilo davno, davno.

V najlepšem kraju stoji danes njena hiša, ki se, prebeljena in prenovljena, košati v solncu. Njena zdrava, lepa deca se podi po trati. V vrtu sedita ded in babica.

Saj je življenje vendarle lepo. Marina, saj je lepo —

Solnce poljublja njene veke. Marina se smehlja in vedra misel ji objame glavo. Iz torbice potegne beležni blok, iztrga list in piše z urnim svinčnikom:

Pridi, Andro, da vidiš naš novi dom. Otroci te čakajo in

Marina.

Naglo vstane, breze, georgine in topoli zro začudeno za njo, ker nima zanje niti poslovilnega pogleda. Že stopa urno po široki aveniji, ki vodi v mesto. Mimogrede kupi kuverto ter napiše naslov.

A pred poštno tružico, ko so medeni zobje nabiralnika že zagrabili drobni list, ga Marina nenadoma izmakne. Počasi se obrne, položi pismo v torbico, malce privzdigne glavo in njen obraz je zdaj ves resen, hladen in ponosen.

V ulici med visokimi hišami ni več solnca. Iz Prešernove privozi tramvaj. Marina se popne na voz, si poišče prostor in pozorno primeri urico na zapestju s kazalci na poštnem pročelju. Po petnajstih minutah odide njen vlak.

Pred postajo že čaka kočija. Lipe pritegne vajeti in kobile zavijejo proti domu. Med polji in travniki gre lepa pot, jablane stoje ob robu, vsak hip privozijo skozi vas. Lepo ravnico zlati še večerno solnce, a od gor že prihaja hlad. Marina gre v daljino, zamišljeno strmi v beli vrh Storžiča, ki je ob ovinku pogledal iznad zelenih gor. Potem počasi seže po neoddano pismo, si ga položi na dlan, kakor da ga tehta, in ga pretrga po sredini. Trenotek pozneje raznese po poljih večerni veter tisoč papirnatih kosmičev.

XIII.[uredi]

Odkar je prišlo iz Amerike tisto dolgo pismo, nima Marina več pokoja. Čeprav je vse že stokrat pretaknila, brska vedno zopet po omarah in predalih, vedno zopet obiskuje to in ono starko v vasi ter poizveduje po mladosti Marije Hanorate. Tudi zdaj se vrača iz vasi, in kakor vedno stopi med potoma do ranjkinega groba. Tam cveto zdaj astre in lep železen križ nosi ime pokojnice. Marini se ni dalo, da bi ji postavila kamenit spomenik, le križ iz kovanega železa se ji je zdel primeren za to samosvojo ženo. Marija Honorata Kržišnik * 1847 † 1929. Nič več ni povedal napis, mnogo več ni skoro nihče vedel. Le toliko se je pojasnilo, da takrat, ko se je imela poročiti, ni bila več povsem mlada, ampak ji je moralo biti že okoli trideset let. In da njen ženin ni bil odtod, ampak onkraj s Koroškega. Preje sploh ni marala nikogar. Tudi za Honorato je niso klicali od nekdaj, ampak se je ime pozneje le bolj prijelo hiše. Ko je bila mlad deklič in so ji še živeli starši, je bila le Micka. A ker se je pozneje po razdrti zaroki sama vedno pisala le za Marijo Honorato, ji je slednje ime ostalo. Pri hiši je nihče več ni smel klicati za Mico. No, pa ko je sploh bila čudna ženska, pa je bila čudna tudi v tem. Stara Potočkova Barba je celo poznala ženina. Zelo postaven fant je bil, skoro gospod, a doli v vas ni nikdar hodil, ko je prihajal najprej, po kupčijah, potem zaradi ljubezni v naše kraje. In premožen mož je menda bil. Mica, ki preje sploh ni pogledala nobenega, prevzetna in bogata, kakršna je bila, je menda vsa ponorela za njim. Vsa se je bila izpremenila. Za vsakega je imela dobro besedo, vsakemu, ki jo je pozdravil, se je prijazno nasmejala. Na oklicih sta že bila, ogromno bale si je nakupila in oblek, celo lepša je nekako postala.

Saj sploh ni bila grda. Odkar ima Marina tisto sliko, ki je bila priložena ameriškemu pismu, ve, da Mica Honorata nikakor ni bila grda. Če bi živela v današnjih dneh, bi bila morda celo krasotica, tako je njena pojava odgovarjala tipu današnjih lepotic. Nekoliko širok obraz, top, raven bolj majhen nos, v kratkem ovalu lica neka odločna, zelo resna linija. Zelo svetle oči, morda sive ali zelene, so stale blizu skupaj, skoro malce pošev, in tanke, kakor s tušem potegnjene obrvi so se v dolgih lokih bočile nad njimi. Čelo je bilo gladko, zelo lepo oblikovano, uhlji drobni, in strogo nazaj počesani temni lasje so dajali svojevrstnemu obrazu nekakšno goloto, ki ni mogla prijati povprečnemu okusu. Ali pa je to sploh bila Marija Honorata, tisti obledeli daguerrotyp, ki je ležal v onem pismu? Seveda je bila, saj je držala ozke čipke okrog vratu tista belo emajlirana zaponka iz staromodnega zlata v obliki rože, saj so bingljali v nežnih uhljih isti ogromni uhani in isti braselet je krasil zapestje, ki jih je dobila Marina za poročni dar. Brezdvomno je to prava sled za teto Honorato. In poleg skrivnostne žene s samotne gorenjske domačije je stopila neznana miss od onstran oceana in poizvedovala za njo. Miss Lilijana Rihar iz New-Jerseya je pisala Marini tisto dolgo pismo, v pestri jugoslovansko-nemško-angleški mešanici je pisala in se trudila, da bi jo razumela sestra v stari Evropi. Že leto dni išče rodbino pred letom umrlega deda. Našla je njegov rojstni kraj, a tam ni več nikakega sorodstva. Zdaj išče v drugo smer. Med zapuščino je našla to-le sliko, fragmente nerazumljivih pisem, nikdar končanih, nikdar odposlanih. Našla je ime Marija Honorata Kržišnik na praznih kuvertah, na drugih naslov: Na Brdih. Lilijana zasluti roman, romantično zgodbo iz stare Evrope in davnih dni. Obrne se na konzulate. In res nedavno dobi Marinin naslov. In zato ji piše in pošilja sliko in prosi za odgovor in podatke. Morda pride kdaj sama v Evropo. Tako se dolgočasi ves ljubi dan. Zdaj ji je največja zabava, da išče življenjsko zgodbo starega moža, pri katerem je živela in ki ga je imela zelo rada. Starši so že davno umrli. Njen brat je business-man in nima smisla za njene fantazije. Morda bo našla v gospej Marini prijateljico od onstran morja. Kako bo vse to zanimivo, pred vsem podatke, pred vsem podatke o zagonetni Mariji Honorati, predvsem romantično povest, ki jo tako nestrpno čaka. Marinin odgovor je bil reven, a njena domišljija od tedaj ni mirovala. Tihi grob leži pred njo, v njem počiva srce, ki je tudi nekdaj ljubilo, kljubovalo, žalovalo — kdo ve? Danes leži tiho in pokojno. Bog ti daj večni mir, teta Marija Honorata.

*

Doma je bil velik dirindaj. Klop, ki je bil z dedkom v gozdu, je prinesel gobe. Prave, rjave jurčke. Poln nahrbtnik sta jih nabrala. Prvikrat v življenju je Klop nabiral jurčke in bil neizmerno navdušen. Z jurčki se sploh nič več na svetu ne da primerjati. Jurčki so nad vse. „Staknil ga je," je pripovedoval profesor, in obraz mu je žarel od veselja, „staknil je vsakega, pa najsi je bil še ves zarit v listje. Oči ti ima kakor ris in jastreb, naš mali fant."

Klop je žarel in žlobudral, se brž informiral o jastrebu in risu in bil neizmerno ponosen.

„Tateku jih bom poslal, jeli, mamica, da jih bomo poslali tateku?"

„„Posušili jih bomo," je rekla stara mama, „in ko pride tatek, jih bomo skuhali.""

Kako posušili, kaj posušili, in tatek pride, kako, kdaj, zakaj? Tisoč je bilo vprašanj, stokrat se je obrnil Klop od enega do drugega. Skrbna babica pa je že sedela za leseno mizo in strgala gobe. „Tu sem pojdi, Klopčič, podajaj mi gobe. Tiste, ki so velike, najprej."

Marina je sedla poleg matere in pod njenimi prsti so padali beli listki razrezanih gob. „Tateku jih bomo poslali, kdaj bo prišel tatek po nas?" Vedno češče se spominja sinček očeta, vedno pogosteje pripoveduje o domu. O igračkah govori, o lesenem konju, o kapucinčkih in verandi, o čaršiji, o goseh in Ruži. Odkar je odpotovala Ruža, se zdi, kakor da je vzela vse dečkove misli s seboj, in, ah, Marina čuti, da je vzela morda tudi njene. Vedno češče se vračajo njene misli v mali sarajevski dom, njene misli polne vsakdanjosti, njene misli, v katerih ni ne bolečine, ne tesnobe, ne hrepenenja.

XIV.[uredi]

Ko je stopala Ruža s pleteno popotno košaro v eni, z volneno, ruto in dežnikom v drugi roki, po kamenitih, nekoliko nerodnih stopnicah španjolove hiše v Nemanjini ulici, ji je lezel obraz na široko. Nak, tako lepo kakor doma pa le ni nikjer na svetu, niti tam ne v Slovenačkoj, kamor se vozi sam kralj na letovanje. Že zrak ti tukaj vse drugače diši in kako domače ji je bilo, ko je zopet zaslišala, idoča preje mimo tržnice, znano kričanje brkatih prodajalcev nad ogromnimi koši jajc: „Deset za banko, deset, deset za banko, deset", kako jo je ganilo do srca. In tu-le v hiši. Prav nič se ni izpremenilo. Ob ovinku stopnjic stoji gospodarjeva dracena, na njenih suhčastih listih leži koprena sivega prahu kakor vedno. V hiši je blažen mir. Pred stanovanjem si oddahne, postavi košaro na prag, nanjo položi skrbno dežnik in ruto, da poišče v brezdanjem žepu gosto nagubanega krila ključ od stanovanjskih vrat. Zdaj ga ima v ključavnici, lahno zaškriplje, se obrne, vrata se odpro in Ruža skoro omedli. V predsobi gori luč. Zares, luč gori, vrata v jedilnico so samo priprta, kuhinjska celo zijajo na stežaj. Ti ljubi Bog, ti ljubi Bog, pa menda vendar niso bili pri njih tatovi? Da bi pustili v naglici odpotovanja goreti luč, to bi bilo končno še mogoče, a kuhinjo — to bi prisegla pri samem živem Bogu — kuhinjo je sama dvakrat zaklenila, sobe tudi, in ključ so spravili v kopalnici na mesto pod banjo, ki je znano samo domačim. Vlomilci so bili, ti ljubi Kristus, samo vlomilci. — Morda so celo zdaj —? Vse tiho. Ruža, ki ni poznala ni trohice bojazni, čim je slutila nevarnost, je urno pograbila dežnik in se pogumno napotila v stan. Na kuhinjski mizi je stal napol izpit kozarec vode, vse drugo je bilo v redu in njena sobica zaklenjena. Prečudna reč. Vendar je vzela iz predala nož, stopila nazaj do stanovanjskih vrat, da jih zaklene — in prasnila v smeh. Na obešalniku visi gospodov popotni plašč, njegov klobuk, prašni čevlji pa stojijo v kotu. I, no, seveda, gospod je že doma, povrnil se je preje, nego je dopotovala ona. O, Ruža, ti, neumna! Seveda je gospod doma, glej v spalnici njegove rokavice in kovčeg, ki je napol odprt. Gospod je že doma, o, kako je to dobro, da je gospod že doma. Podzavestno čuti zvesta duša, da se je zgodilo nekaj, kar je prav in dobro, čuti, da se nekaj težkega, ki leži zadnje mesece nad domom, dviga, da se bo gospa Marina morda spet smejala in bo vse zopet tako, kakor je bilo, ko je Klop prvikrat zakričal v zibelki. O, dobro je, da je gospod doma. — A v hiši ga ni nikjer, morda pride kmalu. Brž, Ruža, hiti. Kakor bi trenil, je ugasnila nepotrebna lučka, prtljaga je izginila, in Ruža, preoblečena za delo, je z urno roko delala red in mislila, da bo za gospoda potrebno kosilo. Takrat se je vrnil. Obe roki ji je dal v pozdrav, jih trdo držal in krepko potresal. „Ruža, Ruža, le da si prišla. Povej, kaj delajo moji? Klopčič in Sesterca, ali so mi zdravi vsi? Povej vendar, kakšna sta otročka. Odpeljem se do njih, veš, Ruža, še danes se odpeljem, zato sem se povrnil tako rano, da jih še lahko vidim. Ruža, ali me bodo veseli?"

„„Veseli, veseli, moj gospod, pa kako vas bodo veseli. Klopčič vedno govori, da bo prišel tata —""

„Gospa —"

„„O gospa tudi, seveda, gospa naša. Težko vas čakajo vsi —""

„Pripravi mi, Ruža, vse, kar je treba za pot —"

„„Pripravim, pripravim, gospod, le potujte. In Bog naj vas blagoslovi, gospod!""

* * *

Takrat je sedela Marina v občinski pisarni, kjer je stoloval njen župan. „Menda ga le ne bo pred večerom," je menil pisar, „ko vedno pozno hodi s planine."

Nerodno je bilo Marini. Ali naj bi še enkrat hodila v oddaljeni kraj, ali naj bi počakala?

„Pa bi mu šli nasproti, gospa, saj se s planine vedno vrača preko Petra. Na Peter je lep izprehod in cerkvica je neki imenitna", je svetoval pisarček, ti mu menda ni bilo po volji, da bi sedela gospa ves popoldan v pisarni in bi se on ne mogel izmuzniti nikamor.

Marina je zrla skozi okno. Res, solnce in nebo sta klicala v naravo. Mnogokrat so si že namenili izlet k cerkvici svetega Petra, a vedno je prišlo kaj vmes. Zdaj pojde morda sama. Pot po lepem hribčku s košenicami, skalovjem in gozdovi je prav privlačna. „Dobro, pa grem", se je odločila. „Saj menda ne bom kam zašla." „„Znamenj nič koliko,"" je razkladal pisar. „„Lahko greste po vasi, potem za zidom na levo ali onkraj po soteski.""

Marina je šla po vasi. Tesno stoje tam stare kmečke hišice ob cesti, široke za dober voz sena, ker drugo stran zapira dolg graščinski zid. Pisane oknice imajo stare hiše in polno cvetja po oknih. Med njimi se pririje prav na cesto visok cerkven zvonik, novejša hiša s trgovino se pojavi in par gostiln je vmes. Dvorišča so tiha, veže zaprte. Avto pridrči po cesti, dvigne oblak prahu, zatrobi in izgine, par fantičev prikriči izza

ogla. Ko zavije pot na levo, krene s ceste v polja in že za prvim kozolcem se izpremeni v stezo. Lahno napeta teče med njivami in trato, sreča razborit potoček, stopi po trhlih brunih preko njega in krene v breg. Siva, zašiljena konica stare cerkvice se skrije za zelenjem. V ostrih, strmih vijugah vodi zdaj pot, med skalami in robidovjem, po jasah polnih gorskih rož in posekanih debel. Belouška švigne pod skalo — ali je bil martinček? — samoten čmrlj brenči izgubljen v solncu. Gozdne gošče neče biti konec, in Marini postaja skoro žal, da ni ostala v dolini. A nenadoma zavije steza, gozdovi stopijo nazaj, prijazna njivica leži pred njo, s fižolom in krompirjem posajena. Še en obrat in strmo pred seboj zazre ponižno cerkvico. Sivo je zidovje, okrušeno, streha z deščicami krita. Skozi zaprašena okna ne more videti ničesar. Hodi ob zidovju — ali niso govorili nekaj o freskah? Na drugi strani cerkve z licem v dolino stoji tik ob strmem robu kočica v gosto zaraslem vrtiču. Vrata v vegastem plotu so odprta, a žive duše ni nikjer. Samo globoko doli med praprotjo in nizkimi borovci zalaja ščene, pod nebom plava mirno velika ptica. Vrh griča, v smeri na zapad, je senožet s kratko, močno dišečo travo in se spenja nalahno v še par metrov višji vršič. Onkraj pada pobočje strmo v nižino. Od tam je prekrasen razgled. Najlepša gorenjska ravnica leži v božjem solncu. Steze in vasice se kosajo v belini, povsod se dvigajo rdeči stolpiči cerkva. Modra jezerska gladina se zablešči tam daleč, na strmi skali jo čuva blejski grad. Skupina mogočnih gor, s Triglavom v sredi, kipi v nebo, odeta v kraljevski plašč novega snega. Po zadnjih pobočjih Pokljuke sanjajo vasice, temni gozdovi Jelovce dremljejo pokojno. Marinino oko plava v daljine. Kako je lep ta božji svet, kako je lepa njena domovina. Vedno bi hotela tu živeti. —

S starši se že menijo, kako bo s posestvom po njenem odhodu. Mati bi ostala na Brdih pozno v jesen, morda vso zimo, oče bi z Janezkom prihajal ob sobotah. Kmetovanje ga silno veseli in ko bo šel v pokoj, se bo kar sem preselil. Marina z otročiči pa se bo vrnila domov, predno začne jesenski dež. Včeraj, je tudi že malo deževalo. Da, poletni dnevi so prešteti. Marini postane tesno —

Za njo so prihajah težki koraki. Menda je ta stari mož župan. Zato se Marina dvigne. A mož prihaja v njeno smer in Marina mu gre nasproti. „Saj vi ste menda tista, ki je zdaj gospodinja na Brdih," je začel suhljati možic, „videl sem vas pri maši. Dejal bi, da ste že vi. Jaz sem za cerkovnika tu gori pri cerkvi, pa sva bila z ranjko prijatelja. Kolikokrat je tu sem hodila, da, da. Prav tamkle, kjer ste vi sedeli, je rada posedala. Cele dni je presedevala na tistem gričku in gledala doli na Savo. Saj sem že hotel stopiti do vas, da bi vam vse povedal, ko ste po nji vse dedovali. Pa človek se težko spravi kaj v kraj s tega-le hriba. Samo še ob nedeljah k maši ali po opravku. Pa bi že tudi imel opravkov, že. Ranjka je bila dobra za našo cerkvico. Kar je bilo nujnega, je vedno založila. In za sveče mi je dala vedno še preje, kakor so stare dogorele, in za maše tudi, da je Petrov zvonček kaj često pozvanjal k Daritvi —"

„O, tudi jaz bom dala, seveda, če je sila, le zglasite se pri meni. Za sveče bo že vedno kaj in zadušnico bomo tudi imeli tu gori, zdaj ko vem, da je ranjka rada tu sem hodila —"

„„Ej, zadnje čase že ni več prihajala često. Srce, saj veste, srce ji je nagajalo. Ampak ko je bila mlada, takrat, ko se je tisto naredilo s poroko — Takrat si je kar molitvenik s seboj prinesla in ga pri meni hranila. Da, kar molitvenik si je prinesla gori."

„„Molitvenik? Molitvenik od tete Honorate?""

„Saj sem — ongav — že mislil, da bi ga prinesel doli. Saj, vi ste dedovali vse, pa so vaše tudi mašne bukvice, tako rajtamo pri nas na kmetih. Prinesti sem jim hotel, pa kakor sem dejal —"

„„Pojdimo" je rekla Marina in korak ji je hitel, „„pojdimo, dajte mi knjigo. Je res molitvenik?""

„I, kaj ne bi bil. Velik skoro kakor prave mašne bukve in z zlatim križem na zunanji strani. Saj v cerkev ni hodila, le redkokdaj sem ji odklenil. Navadno je sedela tam na gričku z molitvenikom na kolenih, a brati je nisem videl. Menda je znala že vse molitvice na pamet. Roke je imela krog kolen, oči pa uprte nekam daleč. Nič ne rečem, ampak čisto pri zdravi pameti pa le ni bila, takole bi dejal."

Okoli mežnarije se je potepalo ščene, ki je menda preje lajalo v gošči. „Tudi psa mi je enkrat dala. Pa ne tegale, takega bi bila utopila. Ta je že tretji ali peti rod, kaj vem. Prva psica pa je bil lep volčjak, hud kakor bes, a nama dvema vdan in krotek kakor ovca. Ranjka je bila takrat jezna, češ, da se mi psica poteplje in da bo zarod zanič. Tega le kuža ni mogla videti —"

Res ni bil lep tisti kuža. A Marine zdaj niso zanimali pasji rodovniki s Petrovega hriba, kajti iz stare skrinje, iz njenega, s posebnim poklopcem pokritega stranskega predala je dvignil cerkovnik knjigo. Velika knjiga je bila, v temmo usnje vezana, ki ga je krasil križ, ob oglih ozko z medenino okovana in zaprta z zaponko iz medi. Pobožno jo je vzela Marina v svoje roke. A ko je hotela odklopiti zaponko, je videla, da je knjižica zaklenjena. Začudeno je pogledala Blaža. —

„Da, zaklenjena je, seveda. Saj v tistih časih, ko ni znal brati še vsak fantalin, so bile mašne knjižice često takole zaklenjene. Stare ženice so hranile v njih podobice z božjih poti, pa velikonočni spovedni listek. Možje pa tudi kakšno pisanje od gosposke, pa tudi kak bankovec je bil vmes. To ni nič čudno, da je imela ranjka takole knjigo. Nemara je bila še od njene matere."

„„Ključek? —""

„Ključek pa je nosila vedno pri sebi. Prav droben ključek je bil, tako-le rumen, iz medenine. Kar povprašajte Nežo, gotovo ga je snela ranjci z vrata, ko je umrla."

Marino je pretreslo. Pozabila je na freske in župana in hitela je navzdol po bližnjici, ki ji jo je cerkovnik Blaž pokazal. Kakor zaklad je držala knjigo, o kateri ji je šepetala slutnja, da vsebuje kaj več kakor pobožne molitve in romarske spominke.

Šele ob občinski hiši se je ustavila za kratek hip. Ker še ni bilo župana, je ubrala pot domov. A ko je hitela mimo pokopališča, ji je zastala noga. Obrnila je korak in stopila do groba. Tvoj molitvenik je tu, Marija Honorata, tvoj brevir, ki si ga hranila daleč od ljudi pri samotni cerkvici, da ti je v spomin ali tolažbo vsakokrat, ko prideš obiskat svetega ključarja nebeških vrat. Tvoja knjiga, ki so jo tisočkrat odklenili tvoji prsti, da so prebirali njene orumenele liste. Od kod imaš pravico, Marina, da odkleneš z radovedno roko knjigo njenega življenja, da listaš za skrivnostjo, ki jo morda hrani? In ki jo je ranjka vse življenje skrivala pred ljudmi? Ali imaš pravico? Zakaj? Ker si radovedna, ker je onkraj morja še bolj radovedna ena tvojih sester. Od kod imaš pravico do knjige. Marina? Stari mož na hribu ti jo je izročil kot dedščino, sprejela si jo, stisnila na-se — ali jo pa smeš odkleniti? Smeš brskati za ključem, izpraševati Nežo, izsiliti skrivnost, ki jo je čuvala ranjka gospodarica do smrti? Solze so stopile Marini v oči. Ali nima tudi sama skrivnosti? Ne trpi tudi njeno srce? Kako bi bilo, da radovedne roke odkrivajo njeno rano? Ali ni čutila na sebi že često zaskrbljeni pogled svoje mame, če so govorili o Andru? Ki ga ni. Ki ga ne bo. In ko bo odšla domov z otročiči, domov v mrzli dom, kjer je bilo nekdaj toliko ljubezni, toliko sreče — Marina se js zjokala. Skrbni pogled matere je videl nekaj, videl rano, o kateri je mislila Marina, da že dolgo več ne krvavi. Videla jo je in bežno umaknila pogled, če se je srečal z njenimi očmi. Dobra mama, blaga, zlata mama —

Obrisala si je oči, stopila prav tik groba. „Povej, ti povej, teta Honorata," je šepetala, „ali naj položim knjigo k tebi v črno zemljo ali naj jo hranim neoskrunjeno in zaprto, ti povej, ali naj —?"

„Mama", je kričal Klop, in topotal po peščenih pokopaliških potih kakor mlad medvedek, „mama, kako smo te iskali, mama, kje si pa vendar bila?" In solze so se mu udrle iz oči, ko je pritisnil obrazek v njeno krilo, „Mama, kje si bila," je med solzami še jecljal, a lički sta se že smehljali. „Mama, in sama, brez nas si šla na Petra. —"

Tudi oče in mama sta prišla. V skrbeh so bili za Marino, ker se je delala noč, in zapregli so kočijo. Zunaj čaka Lipe. „Saj sem koj dejal, da je pri grobu," je rekel in ravnal nekaj pri uzdi leve kobile, „saj sem vedel, da se ni izgubila. Zdaj pa, hi, hot —"

Ko so zavozili pod oboke, je bila gosta noč. Na mizi se je kadila večerja. Marina je stopila za hip v svojo sobo in zaklenila svojo dedščino. Potem so večerjali veselo.

XV.[uredi]

„Ljuba sestrična," je pisala vnovič miss Lilijana, „saj dovolite vendar, da vas kličem za sestrično, draga gospa Marina? Ah, saj niti še ne veste — Da, da, to vam je zamotana stvar z najinim sorodstvom, kajti samo za las je manjkalo, pa bi bili skoro resnični sestrični, da, samo majhna ceremonija je izostala.

Pa dajte, da vam povem vse od kraja. Mnogo bolj sem iznajdljiva kakor vi, Marina, kajti ves roman svojega deda sem razkrila. Čuden roman, skoro bi rekla smešen, zares, samo mogoč pri vas v Evropi, kjer imate tako nerazumljivo komplicirana čustva in zverižene nazore.

Pa naj vam povem najpreje vse lepo po vrsti. Moj ded, vidite, bi imel res vzeti Vašo teto Honorato. Čudno ime to, Marija Honorata, ali ne? Honorata, Honorée — Ali so to običajna imena pri vas na kmetih?

Pa, da vam povem do kraja. In zares, prav kakor ste mi vi pisali, ga ni bilo takrat k poroki. Zakaj? tega ne veste. Nu, vidite, to vem pa jaz, to sem namreč razkrila. Pravzaprav, če se natančno premisli, ni prišel moj ded takrat k poroki zaradi mene. Ne rečem, da prav direktno zaradi mene ni prišel, ampak ni prišel, zaradi mojega očeta. In to je vendar skoro isto, ali ni?

Pa da že enkrat vse povem do konca. Moj oče, — ne, moj dedek je imel otroka z domačo planšarico. Nezakonskega seveda. To dete je bil moj oče. Zdaj vam je zadeva vendar jasna, ali ni? Dekle je kmalu po porodu umrlo, in detece zdaj ni imelo matere. Tako majhno, sladko, revno detece. Moj dedek je hotel vzeti otroka k sebi, ali naj bi ga morda pustil tujim ljudem, ko je bilo vendar njegovo? In tako strašno majceno. Saj je bilo jedva tri mesece staro. In ded je imel tisto detece rad, strašno rad, saj je bil to njegov majhni fantek. In pomislite le, njegove matere pravzaprav niti rad ni imel, prav nič je ni imel več rad, samo smilila se mu je, ker je morala umreti tako mlada. In ona je imela tudi druge rada, o, skoro vse fante iz vasi. In dedek bi ji otroka ne bil pustil, tudi če bi bila ostala živa, kajti, saj sem vam rekla, da je imela vse polno ljubčkov. Dedek pa je hotel, da bo živel sinček vedno kraj njega, da ga bo dobro vzgojeval on in njegova ljuba Marija Honorata. Ona pa ni hotela. Jaz tega namreč ne razumem. Saj je bila vendar njegova ljuba, njegova prava ljuba, in ona bi mu morala zato vse storiti, ali ne? Saj jo je tako zelo ljubil, vse življenje samo njo. Tako lepo ji je to vse povedal v tistih pismih — o, kako je škoda, da jih ni odposlal. To res ni pametno naredil, da jih ni odposlal, ko jih je že napisal. Saj ni bilo nič zato, da nekatera niso bila spisana do kraja, in da so se druga začela kar v sredi, da so bila zamazana nekatera in druga pomečkana, pa zopet poravnana. O, da sem bila jaz na njegovem mestu, ali da sem jih našla preje, pa bi vse skupaj vtaknila v velik ovoj in poslala Mariji Honorati. Ej, to bi bilo! Gotovo bi se bila pripeljala s prvim parnikom in dedek bi dobil ženo, Lilian pa babico. Zdaj so pa vsi umrli, in nič, prav nič se ne da več popraviti. Ali ni to strašno žalostno, Marina, povejte, ali ni? O, zakaj vendar vaša teta Honorata tistega otroka ni hotela vzeti, zakaj je vendar bila tako strašno razžaljena! Nu, da je bila razžaljena, to končno še razumem, ampak da detece ni marala, je bilo prav grdo od nje. Mislim, da detece bi bila morala vzeti, čeprav je bila tako razžaljena. Saj detece vendar ni bilo nič krivo in tako ubogo in malo. Saj ona je bila vendar bogata, in tudi dedek je bil imovit. A kaj naj bi, revež, z otrokom čisto sam? In ko je imel Vašo teto res tako resnično rad. Veste, kaj je nekoč zapisal? „Najbolj mi je hudo, da sem se tako zmotil v tebi. Reci vendar, povej, da se nisem zmotil, reci, da si tista blaga, tista mila žena, ki sem jo poznal in ljubil, tista, ki je vsa drugačna kakor druge, tista, ki vse razume in vse odpusti, ki se ne pajdaši z vsakomur, ki noče, da bi jo vsakdo razumel, ki se ne briga za to, kar čenčajo na vasi. Saj to vendar veš, saj predobro veš, da tisto z Mino ni bilo nič, čeprav imam od nje otroka, saj to vendar veš, ti moja ljubica edina."

O, Marina, da bi meni kdo tako pisal. Takoj, ga vzamem za moža. Ampak, jaz si mislim, da takih pisem dandanašnji ne pišejo več. Vsaj pri nas v Ameriki gotovo ne pišejo tako. Čemu pa imamo telefon? „Darling", zakličemo kratko, „ljubček, ali si še hud?" In brž se zmenita, kam bosta šla skupaj na lunch. In to je na vsak način mnogo bolj praktično in enostavno. A vendar — jaz bi pa le raje dobivala takšna pisma, kakor jih je napisal moj ded.

Vaša Marija Honorata pa ni zaslužila dedove ljubezni, ne, ni je zaslužila, ker je bila tako zelo brezsrčna. Vidite, nekoč ji je pisal dedek: „Pojdi, si dejala, in tvoje svetle oči so bile vse črne od jeze in zaničevanja, pojdi —" in še drugod: „Ali res misliš, da se bom vrnil, ne da bi me poklicala nazaj? Res misliš, da bom prosjačil?" „Nisi prišla, nisi našla zame dobre besede. Ves strt sem, ljubica moja, ves strt in vendar čakam, vedno še čakam. Ali se nisva ljubila, ali se ne ljubiva več?" „Ne, ni mi žal, da sem ti vse povedal, ni mi žal, da sem te prosil, naj bo otrok zdaj najin. Zmotil sem se. Ti nisi dobra, Marija Honorata." „Dobro je, Marija, da si me zapodila, dobro, kajti kako bi bila živela skupaj, če ti ni šla ljubezen nad vse. Dobro je, da si me zapodila. A nikdar več ne bom ljubil žene, nobene razen tebe, Marija —" Ljuba moja, ali morda res mislite, da dandanašnji še najdete moža, ki bi znal tako ljubiti? Če bi ga našla, bi ga vzela, pa če bi imel tisoč grehov. Ali ni ljubezen, ki izbriše vse?

Pomislite, mesec dni je čakal moj dedek na dobro besedo, mesec dni je čakal na svojo nevesto. Ko je ni bilo, in ni bilo ne pisma, ne besede, je vzel otroka in se odpeljal, da nihče ni vedel kam.

Tako smo prišli v Ameriko.

Tu smo obogateli. Ded je bil trgovec, očka tudi in mama je bila Angležinja. Ampak z očkom in dedom smo vedno slovensko govorili in slovenske znance smo imeli in hodili smo v društveni dom, če so bile tam slavnosti, in denar smo dali za zastavo in za cerkev, in odkar je Jugoslavija, hodimo prvega decembra čestitat na konzulat.

Če pridem v Evropo, vam prinesem vsa tista dedova pisma s seboj in njegove zapiske, ki sem jih šele zdaj našla v biblioteki. Po pošti bi jih zanič ne poslala, ker bi se bala, da se ne bi izgubila. Od Marije Honorate ni bilo vmes nobene vrstice. Če bi bile, bi vam jih poslala, morda že, da bi jih poslala, če bi ne bile preveč zanimive. Ali dobro hranite njeno sliko? Take stare slike so danes zelo dragocene —

Zelo sem radovedna, kaj mi boste prihodnjič pisali. In veste, na kaj sem še strašno radovedna? Rada bi vedela, kakšni ste vi. Vidite, jaz sem taka-le, zato vam pošiljam svojo sliko. Lasje so malo rdečkasti, po mami, in ne morda pobarvani s hené.

Moj brat pravi, da, če bi bila malo drugačna, bi bila čisto fletna. Vidite, takšen je namreč moj brat. Vedno molči. A kadar govori enkrat resno, potem je prav gotovo šala. In rada bi poznala vašega moža in otroke, in hišo Marije Honorate in vso vašo staro, neumno Evropo. Zato bom prišla prav gotovo. Za danes vas pa samo v mislih objamem. Lilijana.

Marini je bilo ljubo, da je srečala poštnega sla že na gozdni stezi, koder je zjutraj rada hodila in obirala leskove grme. Tako je mogla čitati pismo sama. Ko ga je zopet zlagala in spravljala v ovoj, je ugotovila, da je vsebina ni nič kaj presenetila. Morda je pričakovala vse kaj več, vse kaj drugačno tragiko. Ne, povest ji ni šla tako do srca kakor njeni ameriški kuzini. Ti ljubi Bog, navaden, spor, ljubica s planine in nezakonski otrok, ali je bilo res vredno, da je uničilo vse življenje samotne žene? Kakšna pa je vendar bila v tej življenski igri uloga ljubezni? Prevroča, prešibka, preveč samosvoja, preponosna ali sebična, da je pognala moža onkraj morja in zaklenila ženo samo vase prav do njene samotne smrti.

Zamišljeno je stopala Marina po prisojni stezi, mehanično je njena noga odrivala rjaveče listje, med katero je solnce sipalo cekine. Velik mir je bil v naravi to jesensko jutro, le s ceste tam doli je odmevalo drdranje posamnega voza.

Marina se je vrnila v hišo po dvorišču in šla naravnost v svojo sobo. Kakor tolikokrat je zopet vzela v roke molitvenik umrle tete, trdno odločena, da ga odpre. Da je kriva Marija Honorata, da je bila sebična in prevzetna, pravi vnukinja moža, ki jo je ljubil. Ali bi sebična žena, trdosrčna, dneve in dneve in leta živela tiho sama zase, ali bi dneve in leta hodila na samotni hrib in z odprtim molitvenikom v roki zrla v daljavo, in mislila in premišljevala, in se žalostila, in se tako žalostila, da so mislih ljudje, da je ob pamet.

Ko je Marina vstala, da bi stopila z molitvenikom k oknu, se je dotaknila zibelke. Zibelka! Čemu je imela Honorata v hiši zibelko, v kateri ni nikdar počivalo dete. Nad petdeset let, pravi Lipe, ni nihče nočeval tu gori. Zibelka, nikdar ni Marina preje razmišljala o tej drobni posteljici, z ljubeznijo opremljeni, poslikani z rožami, ki rastejo iz src, zibelka pripravljena za otroka ljubljenega moža.

Marino je zabolelo srce. Tudi ona je čakala, v vsem se je podala. Zibelka — Ljubezen tu, ljubezen tam in vmes le majhna beseda, ki ni bila izrečena. In zdaj so vsi umrli, in nič, prav nič se več ne da popraviti, je pisala Lilijana. Marina pa se je zjokala.

Pred hišo se je ustavila kočija. Vzkliki, živo govorjenje je zbudilo Marino iz sanj. Nad vsem je plaval Klopov presunljivi vrišč. Kaj neki imajo —?

In Marina ob oknu je malodane okamenela. Tam doli je stal, s Klopom na eni in s Sestrico na drugi rami, Andro, njen mož. Obraz poln solnca in sreče, mu je bil obrnjen v hišo in oči so iskale po oknih —

Nič ni vedela Marina, kako je prišla po stopnicah.

* * *

Dan je bil živ, poln doživljajev za Klopa, kajti poleg posušenih jurčkov je bilo treba pokazali očetu še marsikaj, in Klop še nikdar ni v taki meri zaslužil svojega imena kakor danes. Tiščal se je očeta, kakor inače mame in niti za kratek hip ni izpustil njegove roke. Tako so hodili po sobah in shrambah in hlevih, tako so obšli vse posestvo. Vodil je dedek in pravil, kakšne jablane bodo posadili v izkopane jame, iz katerih so pobrali usehlo drevje, kam bodo posejali seme za rano zelenjad, kako so preuredili gnojišča in prebelili hleve. Marina je stopala poleg molče in debela Sesterca ji je sedela na roki, ker njeni kratki, samovoljni koraki nikakor niso znali dohajati družbe. Babice ni bilo ž njimi, babica je smuknila v kuhinjo, stikala po omarah za perilom in zapodila Rezo, da je šla ujet piščance. Vmes je stopila na prag, pogledala v solnce in vse gubice na njenem licu so se smejale. Od daleč je udarjal prav do njenih tenkih ušes Androv veseli smeh in Klopovo vriščanje —

Da, da, naj se potvarja današnja mladi svet, naj le hlini mir in brezbrižnost. Je pa le vse, kakor je bilo od veke vekov in bo do vekomaj. In zadovoljno si je pogladila predpasnik, utrgala s podivjanega grma nekaj bodljivih centifolij ter se vrnila k delu. Rože bo postavila na mizo. In res, večerja je bila uprav slavnostna.

A ko je Sesterca v maminem naročju tiho zaspala, in ko je Klopova glava, z očmi še vedno na očetu, prilezla prav na rob mize, je stara dama vstala, položila prst na usta, mignila Marini, naj se ne gane, in odnesla otroka.

Moža sta se zatopila v pogovor. Marina je še natočila vina, privila visečo petrolejko, da je jasnejše svetila, in stopila na balkon. Noč je bila polna zvezd, jasno so se videli obrisi daljnih gorá, le tam, kjer je tekla Sava, je bil tanek pramenček megle, in meglena krpa, zlato-rožnato pobarvana, je visela nad razsvetljenim Bledom. Marina je sedla, se tesneje zavila v resasto ruto in uživala prijetno sproščenje telesa. To je bila prva mirna minuta današnjega dneva, prvikrat ves dolgi dan je bila za trenotek sama, prvikrat je mogla ubrati svoje misli, odkar je položila Lilijanino pismo k molitveniku tete Honorate, prvikrat je mogla misliti o tem, da je prišel Andro, prvikrat se je mogla vprašati, ali ji je prav tako.

„Marina," je dejal zdaj tiho in sedel poleg nje, „Marina, ali —"

„Marina, ali —" Ona je vstala.

Tisoč čuvstev je bilo v njeni duši, tisoč bojev v srcu. „Marina," je ponovil in stopil poleg nje. „Bodi dobra z menoj, Marina."

Gledala je tiho v zvezdnato nebo in pustila, da ji je položil roko okrog ramen, in pustila, da je legla njena glava na njegove prsi. „Marina, nikdar več." — Tedaj mu je z roko na njegovih ustih branila, da bi govoril dalje. „Pusti, duša, da ti povem. Odšli bodo, premeščeni so v Zagreb. Reci, samo reci, da ne misliš, da sem zato prišel. Samo to mi reci, Marina." In ko je molčala, je ponovil. „Ne misliš, reci, reci mi vendar, da tega ne misliš, Marina."

Zmajala je z glavo.

„Duša moja," je rekel tiho in jo privil k sebi.

Tako sta stala dolgo in oba sta čutila, da je dobro tako. A oba sta tudi čutila, da ni tako, kakor je bilo nekdaj, in da nikdar več ne bo.

Pomlad je minila.

In zdaj je šla mimo njiju prva nevihta poletja.

Kako bo v bodoče?

Marinino srce je rahlo trepetalo.

In vendar ji je bilo dobro, ker je čutila ob sebi moža, ki, ga še vedno ljubi.

* * *

Zunaj je snežilo, tako gosto snežilo, da je bila temna noč vsa svetla od snega. Andro je bil z doma. Klop in Sesterca sta že davno spala in pravkar je tudi Ruža ugasnila luč.

Na pisalni mizici, na oni z mnogimi predalci in tajno skrinjico, ki jo je Marina še takrat kot dekle iztaknila na Pristavi, je zopet ležala pola papirja v barvi kajmak-smetane in Marinino pero je nizalo urno vrsto za vrstico. Zdaj so bile njene oči resne in nad noskom so se ji zbrale prevdarne gube, zdaj je hušknil nasmešek preko njenih lic, levica si je pogladila čelo, ustne so se ji nabrale kakor v šalo. Ves čas pa ni prestalo njeno pero, dokler ni z vzdihom napisala naslova na ovoj.

Takrat je, kakor v odmev vzdihnilo tudi v sosedni sobi, eden izmed otrok se je bil zganil. Mati je prisluhnila in tiho, po prstih odšla do belih posteljic. Mirno, z rdečimi lički sta sanjala njena otroka.

Ko se je vrnila, je zalepila ovoj. „Seveda," si je govorila sama, ko je močila znamko, „seveda, za svet bi me izpraševala, prijateljica Ljubica, ali naj se omožiš. Predraga, to moraš vedeti sama. Kdo ti bo dal nakaznico za srečo že kar v naprej? Skuj si jo srečo, pogumno si jo skuj, in če se ti zdrobi, jo skuj iznova, če si deklič od fare. In če si je ne bi skovala prav tako, kakor si jo zasanjala, pa z vedro dušo uživaj to, kar je ostalo. Vedno in povsod ostane nekaj, vedno in povsod se še najde skrito bogastvo, ki je vredno življenja.

Kajti nekoč, ko bode vse umrlo, se ne bo dalo nič, prav nič več popraviti.

Tako je rekla Lilijana.

In, — ali morda nima prav?