Gospa Jurgelnova

Gospa Jurgelnova Anton Danilo

Viri:	Predtržani, Prešeren in drugi "svetniki" v gramofonu! Spisal in govoril C. Danilo, član slovenskega gledališča v Ljubljani. Ljubljana, 1911.
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Oh, taka kot je moja žena,
reči smem, da ni nobena;
druzga jo ne veseli,
kot da lepa bila bi.

Zjutraj prvo, ko vstane,
ogledalo v roke vzame,
da pogleda, ak' je še,
kot sinoči bila je.

Potem pa hodi gor po sobi,
kaj je mari tej grdobi.
vzame milo in vodo,
da že zopet lepa bo.

Škatlje si po vrst' postavi,
še sam ne vem, kako jim pravi.
Po obraz' nameže se,
da človeka grozno je.

Čevlje majhne si obuje,
da jih sama ne sezuje:
Kurje oko jo tak boli –
za lepoto vse trpi.

Modrc majhen si obleče,
stisne se, da kar trepeče –
jetiko skoraj dobi,
potem pa mož vsaj rešen si.

Zdaj še gre na vreme gledat,
da si vé obleko zbirat;
za vsako vreme druga je, –
drugač še ona ven ne gre.

Klobuk k' rešet na glavo dene,
taka je kot pustne šeme,
čez obraz pa pajčolan, –
to ni baba – je puran.

Kadar ji kaj primanjkuje,
takrat se mi prilizuje:
Ah, preljubi, čuješ li –
tega nimam, kupi mi!

Ah, preljubi ti možiček,
kolk' trpi ta tvoj mošnjiček;
toda če ne boš oral,
pa ne boš nikol sejal.

Nikdar nisem oponašal,
nadalje voljno bom prenašal,
na tihem prosil pa Boga,
da se skoraj stvar konča.