Gosli (Ilustrirani glasnik)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gosli.
Izdano: Ilustrirani glasnik 2/48 (1916)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko je brat Skolastik prosil, da so ga novinca sprejeli v red očetov benediktincev, bil je že dozorel v mladosti. On ni bil življenja truden, ne prevaran, ne vsega sit na svetu, njega ni revščina silila, da se je skril pred škodoželjnim svetom; njemu se je svet smehljal, slava ga je vabila, bil je umetnik, a odložil je gosli in je sklenil brenkati nanje samo v proslavo Križanemu.

Musica sacra, sveta pesem, ki jo je gojil red benediktincev s svetim navdušenjem, izvabila je umetnika v zavetje samostanskega miru. Ker je bil že od doma krščanski vzgojen in ker je bil bolj resnega značaja, zaželel je po popolnosti svetega življenja, da tako spravi v sklad svoje prepričanje tudi z zunanjimi deli.

Kakor glas iz nebes bili so njemu evangelijski sveti; orjaške besede: uboštvo, pokorščina in čistost so imele zanj čudovit, nebeški glas in odrešilen pomen.

Hotel je biti v sebi edin, zbran, odločen v samoti. Svojo vzvišeno umetnost, ki se je do nje povzpel z železnim trudom, smel je prinesti seboj v samostan, kjer vsak del deluje za skupno blagobit celote.

Posebno zadovoljen je bil, da mu ne bo treba več nastopati po raznih dvoranah pred pisano zbranim občinstvom in pred njim proizvajati nebeške pevske melodije ali kak adagio Beethovenov pred ljudmi, ki so ga poslušali zato, ker je bil na glasu in ker so ga časopisi neizmerno povzdigovali. Sveto umetnost ponižati in jo po besedah svetega pisma psom metati se mu je gabilo in to je sedaj za vedno minulo. S svojim znanjem bo sedaj tam služil, kjer je služba največja čast — ob oltarju Gospodovem.

Brat Skolastik je še ob pravem času spoznal, da kdor goji umetnost samo enostransko, je v nevarnosti, da tudi on postane le enostransk. On pa je čutil žejo izvoljenih po popolnosti. Seveda je bilo življenje v samostanu čisto drugače kakor je on mislil. Njegove dragocene, stare gosli so neme ležale v omari. — Samostan benediktincev je imel v oskrbi deško gimnazijo in vsak, ki je vstopil v red, se je moral vsega posvetiti temu najpotrebnejšemu namenu samostana — pouku in vzgoji mladine.

Brat Skolastik se je moral učiti igranja na orglah, spremljati koralno petje in dasi je bil spreten kot pianist, vendar je spoznal, da je človek po tridesetem letu za novo znanje precej okoren. Poučevati je moral ne ravno posebno nadarjene gojence na klavirju in goslih. To so bili zanj trdi orehi. In to vsak dan vedno enako, kakor mu je velevala dolžnost. Za redno delo pa se njegova narava ni posebno ogrevala. Uprav zato pa, da ukroti svojo naravo s samozatajevanjem, vstopil je v samostan in njegova volja je bila kakor jeklo, ako je bilo treba kako nalogo izvršiti.

Brat Skolastik je bival sam v tesni čisto pobeljeni celici; na klečalniku je bil kip Križanega in na steni je visela s črvivim črnim okvirom obrobljena stara slika, ki je predstavljala sv. Skolastiko.

Naslikana je bila svetnica, sestra sv. Benedikta, v hipu, ko se loči od sveta. Naslonjena na stojalo in s križem v velih rokah je zrla v nebo, njena duša pa se je v podobi golobice dvigala proti nebu, Okrog z lepimi okraski obdane slike pa so stale besede: Hortus conclusus soror mea. Sestra moja je kakor ograjen vrt. Brat Skolastik je vzljubil te lepe besede zaradi lepega pomena, ki se je v njem radovala njegova čista duša.

Da, biti dobro zagrajen vrt, to je imel v mislih in željah, ko je vstopil v samostan. Toda redovno življenje je skupno življenje in to so od vsakega in tudi od njega zahtevali njegovi predstojniki.

Ni smel samevati, ampak z vsakim bratom je moral prijazno občevati, vse enako čislati in ljubiti. Ta naloga je bila zanj težka, ker je prej živeč le svoji umetnosti bival vedno sam in je v tej samoti užival največ veselja. Rad je prepeval skupno na koru psalme, še rajši je bival pri svojih notah sam v svoji celici. Tu in tam se je spomnil svojih gosli. To dragoceno, staro godalo, ki je v njem sanjal glas, ki je bil globeji in močneji nego vsak človeški glas, je ležalo v zaprti omari, skrbno zavito v zlato vezeno brokatno svilo.

Danes pa ga je prevzelo nevzdržno hrepenenje po tej njegovi prijateljici minulih let in prečutih samostanskih noči.

Kako vztrajno, neumorno, goreče in požrtvovalno se je trudil za njeno naklonjenost. Mogel je to svojo umetnost darovati Bogu, a pozabiti nanjo, tega ni zmogel. Odprl je omaro in s svetim strahom vzel iz nje začrnele, umetno izdelane gosli. Skoro zaplakal je, taka sla ga je opojila, ko je po dolgem času zopet zagledal svoje gosli.

Pobožal jih je, kakor otrok materi lica, in izvabil iz njih glas — ah, kako lep in čist! Gosli niso bile razglašene, čakale so v ljubečem molku na svojega mojstra. Dotaknil se jih je z lokom in zaigral je adagio iz Kreutzerjeve sonate. Otožni glasovi, ob katerih sta se duša in srce topila v najbolj izbranih melodijah, so napolnjevali celico s svojo nebeško silo, udarjali po svobodi hrepeneč na stene in prodirali v tesne celice redovnikov. Nič jih ni moglo zadrževati; na prostor nevezani prodrli so skozi celico na koridor in izvabili očete in brate iz celic.

Ali izobraženi v godbi ali ne, vsi svetu odmrli menihi so čutili, da so glasovi iz gosli kakor pozdravi božje umetnosti njih dušam in stari in mladi so stali kakor zamaknjeni v molitev, kakor glasovi iz nebes zdeli so se jim glasovi gosli.

* * *

Gosli so onemele, tedaj pa je vstopil oče Hubertus, korni dirigent, ki je gorel za Palestrino in za Orlando di Lasso, pri bratu Skolastiku v sobico; oči so mu žarele, razpel je svoji roki in najraje bi bil objel in na srce pritisnil brata Skolastika.

»Oj te gosli, to je nekaj čudovitega. Morate mi jih posoditi, da tudi jaz nanje poskusim.« In segel je po godalu.

Brat Skolastik pa je odskočil, kakor bi ga bil sršen pičil. »Moje gosli posoditi? — Nikdar! Svojih gosli nisem nikdar oddal tuji roki. Raje umrjem; gosli so edino moja last, tako tesno sem združen ž njimi, kakor mož s svojo ženo po zakramentu.«

Očetje, ki so se za Hubertom počasi nabrali v celici, so stali nemi in se čudili. Takih strastnih, neprimernih besedi niso še slišali v samostanu, kjer vsakdo izgine s svojo osebnostjo, kjer ni nikdo imel kaj svojega, kjer je bilo vse skupno.

Tedaj se oglasi vodnik novincev: »Brat Skolastik, te gosli sedaj niso več vaša osebna last; morali se boste vdati misli, da so gosli sedaj skupne vsem, ker so samostanske.«

Ta ukor ni bil posebno strog; spremljala sta ga sočutje in razum. — Sobratje so drug za drugim ostavili celico.

Brat Skolastik je z globokim vzdihom položil gosli v ebenovino. Vse svoje imetje je nekdaj dal, da si je pridobil gosli; a ne samo z denarjem, tudi s srcem si jih je za vedno osvojil. In skozi dušo goslarjevo mu je rezalo in trgalo, sanje njegove o samostanskem miru so se mu razblinjale. To je bilo pri njem gotovo: Nikdar ne bo svojih zlatih gosli izročil v roke kornega dirigenta, ki je bil po njegovi sodbi le dober diletant ... Da bi kdo oskrunil, zlorabil njegove gosli, tega bi on ne mogel prenesti.

Vso noč je preklečal brat Skolastik pred podobo Križanega in prosil razsvetljenja in pomirjenja. Toda nikakor se ni mogel sprijazniti z mislijo, da gosli sedaj niso več njegove in zdelo se mu je že, da se v tem pogledu on ne more ukloniti volji svojih prednikov. Kakorkoli se je trudil, da bi se vdal, vselej pa mu je zazvenelo iz duše: Ne! In ta sklep je zmagal. Rajši zopet ven med ruševine sveta, rajši zopet na koncerte po dvoranah, rajši to cigansko življenje, nego da bi izdal srce svojega srca, da bi se ločil od gosli, ki so znale in umele vse njegove boli, vse njegove misli in čutila.

Ne, tega on ne more. — Smrtno bled, kar za cela leta postaran in osivel na sencih utrujen in zbegan stopi drugi dan brat Skolastik pred svojega opata.

»Velečastiti oče — jaz nisem vreden in ne zmožen — da bi bil še nadalje član vašega reda. Dovolite mi, da ostavim samostan. Meni ni mogoče držati obljube vedne pokorščine in vednega uboštva.«

Sivolasi opat je pogledal brata z očmi, ki so brale v duši novinčevi. Bral je tam, kako se je vojskoval, trudil, kako je omagal v svojih borbah. — Vedel je, da je brat Skolastik zlata duša, eden izmed onih, ki Boga iščejo; spoznal je, da ima pred seboj redovnika, ki mu spi v srcu sen duševne veličine in svetosti.

Zato pa je v dušo zabolelo očeta opata, kar mu je brat Skolastik razodel s tresočim, obupnim glasom. Težko bi pogrešal takega brata v samostanu.

»Zakaj hočeš iti, moj sin? Radi in z veseljem smo ti odprli hišo in srce. Veselili smo se tvoje dobre volje, prepričani smo bili, da so tvoji nameni odkriti in pošteni.«

Živo je zadela očetovska ta beseda brata Skolastika; pokleknil je pred opata:

»Oče moj, samega sebe nisem poznal. Šele od včeraj vem, kaj da sem, neukrotljiv upornež. Zahtevali so gosli od mene, pa jaz sem čutil, da bi raje stokrat umrl, kakor pa gosli izročil tujim rokam. Od teh gosli bi se ne mogel ločiti nikoli. Nikoli! Iz tega sprevidite, prečastiti oče, da ne morem tukaj ostati. Nisem vreden.«

Opat je pomolčal. Naslonil je glavo na roko. S svojo dušo se je približeval duši brata Skolastika.

»Sin moj, pojdi po gosli in zagodi mi lepo kakor znaš. Zaželi se mi včasih po dobri, sveti, čisti in vzvišeni godbi.«

Brat Skolastik gre pokoren v celico in pride z gosli pred opata. Zaigra mu Gounodovo »Ave Maria«. Tedaj pa je bilo opatu, kakor bi se nebesa odprla, kakor da bi doneli glasovi hvale in molitve, ki niso od tega sveta. Čist in brezmadežen se je dvigal slavospev pred prestol kraljice vseh žena.

Nehote opatu seže roka na oči: Bile so mu solzne.

Ko je brat Skolastik prenehal in mu je lok omahnil, tedaj mu reče opat:

»Sin moj, te gosli v navadnem pomenu besede niso tvoja last. Gosli so pa tvoje, kakor je škrjancu lastna perot, kakor je slavcu lastno grlo. Vzeti tebi to godbeno orodje, ki se le v tvojih rokah tako nebeško lepo glasi, to bi bil greh, ravno tako kakor če bi ti hoteli odrezati roko. Nobeno redovno pravilo bi tega ne moglo opravičiti. Ostani torej pri nas s svojimi čudodelnimi gosli; saj v njih spijo moči, ki bodo trdovratne omehčevale, zakrknjene z Bogom spravljale in Bogu tuje veri pridobivale. Ako bi ti odšel od nas s svojimi gosli, zdelo bi se mi, da je zapustil našo hišo blagoslovljenec Gospodov!«

Tedaj je zopet pokleknil brat Skolastik pred svojega opata, poljubil mu je roko in je prejel njegov Pax tecum, poljub miru v svoje odkrito, pripravno, seveda človeško srce. — Bil je zopet srečen in zadovoljen v svoji celici. Gosli niso bile njegove, a vendar — njegove po razsodbi modrega opata.