Gos

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gos
Josip Regali
Izdano: Proletarec, Chicago, 1906.
Viri: Proletarec, 1906, št. 8
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Počasi se je zibala na kratkih, okovnih nogah, stopicajoča gosja čreda; bilo je videti skoro kot bi se plazila po zemlji. Spredaj se je majal težak gosjak, kosčat in ploščat, stegnil je dolgi vrat ter neusmiljeno zagagal, za njim so se pomikale zastavne gosi oprezno, da bi človek mislil, da se vsak hip usede katera na tla, — zadej za temi pa je vodila bilj na strani stara gos svoj zarod: petorico čedno belih mladičev, katerim se je med srebrno-belim perjem rmenil tupatam še nežen mah. Bili so že čisto godni, vendar pa so se zaletavali lahkomiselno okoli starke ter odpirali zvedavo voščenormene kljune. In naenkrat je zopet zagagal gosjak, močno in zategnjeno, in sedaj so se oglasile vse gosi in goske, ena za drugo ter ni hotelo biti getanja in črvljanja konca ni kraja . . .

Tedaj stoprav je opazil Sitar gosi. Pogledal je med vrbami in nehote je zavil po stezi, mesto da bi šel okoli po cesti proti Klemenovemu domovanju. Skočil je čez jarek ob veliki senožeti, katera se je držala vrta ob dolgi, enonadstropni hiši. Steza je bila dobro shojena, kajti svet je namakala obsežna luža sredi travnika in zato so se poznale stopinje, če je le kdo stopil; Klemen je namreč redil gosi in race ter je napeljal na močvirni travnik še studenec tako, da je imel bajar za perotnino. Tenke bilke so gledale pri kraju iz vode in če je potegnil veter, zazibala se je površina na lahko, kakor bi zatrepetala od veselja in radosti ter bi se razlil čez njo poreden smeh.

Gosi so zavile po travniku naprej in se približale bajarju. Ko so zagledale blestečo se vodo, so zopet zagnale krik. Razkropile so se in nekatere so zagazile proti mlaki ter začenjale razpenjati peruti in mahati ž njimi. Pile so vodo, stegajoč vratove kvišku, nekaj pa jih je iskalo po mladi, sveži travi hrane, brskale so s širokimi kljuni po vlažnem bregu in čofedrale so in stresale s plavutastimi nožicami. Hipoma pa so pričele zopet kričati in gaganja in gegetanja ni hotelo biti ne konca ne kraja in med tem se je spustil gosjak prvi v vodo ter majestično plaval proti sredini, a gosi so ostale bližje brega ter počasi veslale po mlaki in vtikavale glave v vodo. Stara g0s z mladiči je ostala v travi.

Sitar je malo postal. Gosice na travi so se pripasle prav do njega. Ogledoval jih je ter jih začel šteti, češ, koliko bodo vrgle Klemenu, če jih proda. Naštel jih je do trideset, ali še ni vštel nekaterih, ki so se poizgubile med nizkim bičjem na nasprotnem bregu. In koliko ima Klemen še druge perutnine! Kokoši toliko, da kar gnete po dvorišču, in puranov z dolgimi, modrordečimi podbradki. In golobnjaki so polni golobov, ki grulijo cel dan po nastreških in pomolih pri svislih. Na strani za vrtom stoji hlev, pokrit z rdečo opeko, dolg in visok kot kakšna palača, in v njem stoji debeloglava goveda, z velikimi rogovi, v dveh vrstah: skoro toliko živine ima Klemen, kot vsa ostala vas, ob potoku pod bregom, skupaj.

In tedaj so zagagale mlade gosi tako nenadoma, da je razdražilo Sitarja. Nehote se je sklonil ter zagrabil najbližjo za peruti in gosica je takoj utihnila, ko jo je vzdignil kvišku. Tako bela je bila, kot srebro se ji je svetilo mlado perje, skoro tako perje je imela kot gos sv Martina v farni cerkvi; pa tako gladka je in tako prijetna mehka, da bi jo kar gladil in pri miru je kot bi se potuhnila. Sitar je kar ni mogel izpustiti iz rok, ko jo je tiščal z dlanmi za život.

Pogledal je gori proti hiši. Okna v nadstropju so zaprta in vse je mirno, kakor da ni nikogar doma. Po stezi se je videlo naravnost pred zeleno pobarvana vežna vrata in tudi ta so bila zaprta. Klemen se je odpeljal gotovo kam po kupčiji. Danes ga ne dobi, da bi se zmenila, če mu pusti še eno leto njivo v najemu.

Goska pa kar ni hotela stran, kakor bi bila h rokam priraščena. Sitar se je ozrl še enkrat po stezi in napel oči. Vse je zaprto. Danes pojde domu, pa pride jutri.

Hipoma je zapazil, da ima gos pod pazduho in sam ni vedel, kedaj jo je preložil. Pa skoro ganila se ni, samo vrat je iztegovala, kot bi ga priganjala, naj gre. Posvetilo se mu je. Kaj, ko bi jo vzel seboj? Dobro bi se podala med tistih par rac, ki letajo okoli ogla. Neži poreče, da mu jo je podaril Klemen. Na jesen, ko bo zrastla ter se bo zredila, da bo okrogla kot meh, odseka ji na kladi glavo in mast se bo cedila po ponvi od nje, dišalo bo po veži in vsi hiši, šumelo in čvrčalo kot ob žegnanju na fari . . .

V tem je bil Sitar že za vrbami na poti ter koračil proti selu, četrt ure hoda od Klemenovine, ki je stala na samoti. Nebo je bilo čisto modro, le nekaj sivkastobelih oblakov je oblivalo solnce; po vrbah ob dolgi, izvoženi cesti je pihal spomladanski veter ter vpogibal šibke, sočne mladike z rmenozelenimi lističi. Pri starem, trhlem štoru, iz kojega je sililo nekaj šib, položil je gos na tla in potegnil veliko, rdečo ruto iz kamižole. Pogledal je okoli, ako kdo prihaja, potem pa je privezal gos, da je samo kljun gledal iz rute, na vrhu pa je napravil vozel, da je mogel držati sveženj. Bil si je v svesti, da ga nihče ni vidi ter je mislil zopet na njivo, ki jo hoče v najem od Klemena. V desnici je nesel zvezano gos.

Ali je napravi kaj napačnega? Klemen ima toliko gosi, da se mu ena popolnoma nič ne pozna; štel jih ne bo najbrž tako kmalu, in radi tega jih tudi pogrešal ne bo. Dosti kokoši in gosi mu pobere lisica, pograbijo jih potepuhi in saj mu tudi hlapci in dekle ne jemljejo le perutnine, ampak celo žito iz kašč ter je prodajajo na skrivnem. Kaj je prizadejal Klemenu krivico? Čegava je sploh gos? Je li imel Klemen kaj truda, da se je izvalila?

Po poti se je pripeljal mlinarski hlapec s praznimi žaklji na vozu. Zavpil je Sitarju: »Dober dan, oče!« Sitar mu je dejal, naj ga da Bog. »Kaj pa vozite?« je še zakričal ter pognal hitrejše. »Hlebec,« je odvrnil Sitar. In drdranje in odskakovanje voza se je počasi izgubljalo v daljavo med vrbami . . .

Na njivi je treba delati, si je mislil Sitar. To je drugače: pšenica ne raste tebi nič, meni nič. Kdor orje, seje in žanje, tisti zasluži žito: delal je, sam je pripomogel, da je ozelenilo, sklasilo in dozorelo. Tepko je treba vsaditi, obvezovati, da rodi sad. Če bi ne bilo orača in sejavca, če bi nihče ne vsajal dreves, bi ne bile kašče polne žita in shrambe ne polne sadja. Ali bi pa ne bilo gosi, te majhne goske, čeprav bi ne bilo Klemena? Vseeno bi bila. Klemen ni ganil prsta pri vsem. Gosi imajo svoja gnezda, ki jih Klemen nikdar ne pogleda, gosi in njegova mnogoštevilna perotnina si išče hrane po senožetih in po mlaki, ne da bi se brigal Klemen za to. Ali mu je torej storil kakšno krivico?

Na koncu vrb končala se je pot ter se strnila s široko, belo, glavno cesto. Sitar je šel na drugo stran na stezo, katera je vodila v vas. Na griču se je izmed starih, častitljivih lip, ki so ravno dobro zbrstele, vzdigovala velika farna cerkev z dvema zvonikoma in nizko kupolo nad ladijo. Na zvonikih blestala so se pozlačena jabolka in na njih so žarele v solncu zlate glorijole okoli simbolov imena Kristusovega in Device Marije, ki so bili pritrjeni na jabolkih mesto križev. Strehe so bile rdeče pobarvane v nasprotju z belimi zidovi. Za cerkvijo se je vzdigoval pisan pomladanski gozd toliko, da se je vrh dotikal cerkvene ure in da so se dvigale strehe zvonikov v nebeško modrino ter se rezale v ostrih obrisih iz jasnega svoda. Pod gričem so se tiščale vaške strehe in med začrnelo slamo so bila videti cvetoča drevesa kot velikanski šopki belo-rdečih cvetk.

Gos je v ruti postajala vedno bolj nemima; kolikor dalje je prišel Sitar, toliko bolj se je ruta zategovala. Stegati je začela glavo ter pregibati noge in zdelo se je, kakor bi poskušala raztegovati tudi peruti.

Sitarju je bio tesno; potresel je parkrat sveženj, da se je vozel bolj zadrgnil. Kaj vraga počne, si je mislil. In čim nemirnejša je bila gos, tem bolj mu je bilo neprijetno. Mu li hoče uiti? Kakor da hoče ravno od njega proč, kakor da ni zadovoljna, da jo nosi ravno on.

Steza se je približala potoku, ki se je vil pod vasjo in izmed nizkega jelševja pokazala se je lena voda, katera se je komaj pregibala ter se je zlivala v širok tolmun, čegar gladina je bila temnozelena in v nji so se zrcarili beli kopičasti oblaki, ki so pripluli od vzhoda. Iz vode je vstajal hlad. Ko je uzrla gos potok, zagagala je na glas.

Sitar se je zdramil. Gos je začela postajati še bolj nemirna, prav kakor bi hotela razpeti peruti ter odfrčati . . . Čudno je postalo Sitarju in bojazen se mu je dvignila v duši: bilo mu je kot da ima madež na sebi. Oblila ga je rdečica. Prešinilo ga je: in če izve Klemen? Tat bi mu rekel in s tatom bi ga nazvali meščani. — Toda Klemen se vendar ni nič trudil, Klemen nima ničesar iskati in se pritoževati, ker ni oral in sejal, tudi žeti nima pravice.

Goska je zagagala tišje, skoro jokajoče. Sitarja je vprašal nek glas: »Kakšna pa je tvoja pravica? Ako Klemen ni oral, tudi ti nisi oral in sejal. Če misliš, da Klemen nima pravice do nje. ali jo imaš morda ti? Kdo ti jo je dal, kje si jo dobil?«

Sitar se je spoznal. Nihče ni oral in nihče je ni zaslužil ob vročem solncu v potu svojega obraza in tudi nihče ne sme imeti od nje koristi. Če ni Klemenova, je njegova še veliko manj. Kdo ima pravico ubiti škrjanca, ki žvrgoli v zgodnjem jutru nad poljem, in kdo ima pravico vjeti slavca, ki poje mehko zvečer v grmovju in bi mogel reči, da je storil pošteno dejanje?

Sitar je postal in odvezal rdečo ruto. Izpustil je gos v potok. Veselo je splavala med jelšami po tolmunu, kamor jo je nesla voda in za sabo je puščala na gladini gaz, na kateri so lomili solnčni žarki ter se lesketali kot čisto zlato. In svobodno je veslala naprej . . .

Okrenil se je ter stopal naglo dalje. Na ovinku se je pokazala njegova bajta. Vegast dimnik je stal na strani in se oziral boječe raz mahovito streho. Na belih stenah so migljale solnčne lise, prav do bajte so segale cvetoče veje ter se dobrikajoč dotikale zidovja. Bilo je svečano-mirno, brez glasu. Preko Sitarjevega obritega, koščenega obraza plavala je zadovoljnost jasnega dneva. In potegnil je laken piš ter sipal belo, dišeče cvetje raz črešenj doli na mehko travo.

Iz knjige »Reliefi«.