Gorski učitelj
| Gorski učitelj Zofka Kveder |
| |||||||||||||
— 39 cm gospod, kaj ne? — je vprašala še enkrat mlada gorska šivilja Metka, ko je zavijala belo fino platno, katero ji je izročil mladi brhki vaški učitelj, da mu sešije šestero prazniških srajc.
— Da, 39 cm okrog vrata. Le pazite, da ne bo preozko. Kdaj bodete pa napravili? —
Metka se je zasmejala, rekla pa ni nič.
— Zakaj se smejete? — jo je vprašal resno ji gledajoč v smejoče, a nekoliko bledo obličje.
— I kako se ne bom, — je dejalo dekle. — Zakaj pa me vikate?! Tukaj mi pravijo vsi „ti", še nikdar mi ni nihče dejal drugače. —
— No, te bom pa še jaz tikal, — je rekel na to učitelj priljudno in se tudi sam malce nasmehnil.
I seve, Gora! Bog se usmili, tukaj so ljudje še tako naivni. Saj še niti šole niso imeli poprej, on, Mirko Hvala, je bil prvi gorski učitelj.
Metka je zavila platno, prevezala ga z močnim trakom in obljubljala svečano:
— Nič se ne bojte, gospod učitelj, precej drug teden jih naredim. Kakemu drugemu jih ne bi, ker imam zdaj z balami toliko dela, da res sama ne vem, kje začeti, ali vam bom pa že naredila, zato, ker ste tako dobri in prijazni. —
Pogledala ga je prijazno s svojimi dobrimi, pohlevnimi očesci, poslovila se in odšla tiho in počasi.
Gospod učitelj pa se je toliko spozabil, da je hitro stopil k oknu in z zanimanjem motril njeno vitko, priprosto oblečeno postavo.
Dekle je imelo res nekaj posebno mičnega na sebi. Vse na njej je dihalo neko ginljivo pohlevnost in priprostost in bledi inteligentni obrazek je tako mirno in zadovoljno gledal v svet, da je stal učitelj nehote tako dolgo pri oknu, dokler ni dekle izginilo za voglom.
Eh, pravzaprav je bilo prebito dolgčas tu na tem vrhu. Inteligence prav nobene, izvzemši gospoda kaplana, ki je hodil iz sosednje župnije gori past in pazit te nepokvarjene duše. Ta seveda je bil tako resen in strog v vsem svojem mišljenju, da se živi, mladi Mirko nikakor ni mogel ogreti za njegovo dražbo. Tako je torej novi učitelj največ sam lazil okrog po gozdu in čital pri županu in krčmarju gorskem pri obedu obligatnega „Domoljuba" in „Rodoljuba", katerega je seveda oče Vesel šele vselej oprezno potegnil raz polico — seve, čemu se po nepotrebnem zameriti duhovnemu gospodu.
Tako je teklo gospodu Hvali življenje na Gori prav enolično in prozaično, in včasih je prav britko občutil in obžaloval svoje nezasluženo prognanstvo, od vsega inteligentnega in kulturnega sveta. Doma je cele ure razbijal vse mogoče komade na starem, razglašenem klavirju, katerega mu je poslal stric gori v zabavo in poduk ali pa je brenkal na goslih, da je že njemu samemu presedalo.
Oh, dolgčas je bilo, dolgčas! Narava je bila seveda lepa. Neka divja, nedotaknjena romantika je vela po teh skalovitih starinskih gozdih. Toda kaj! Kdo neki mara dandanes za romantiko, vraga?! In tudi gospod učitelj ni maral za njo in prepeval v mehkem mahu ležeč z največo vnemo tisto znano:
Šumi, šumi gozd zeleni,
Temni gozd na ptujih tleh,
Kaj ti veš, kako je meni...!
in gospod Hvala je še enkrat povzel milo in s čutom:
Kaj ti veš, kako je meni
Ko medlim na ptujih tleh...
in še enkrat je zastokal v temni tihi gozd :
Ko medli—i—im na ptujih tleh.
Oh, skoro razjokal bi se bil! —
Njegov lepi, živahni Kamnik! Ej, tam je bilo vender kaj življenja! Ali tukaj?! Uh!
In gospod Mirko Hvala, novi in prvi gorski učitelj, doma iz Kamnika se je zopet v toli in toliko pot zatopil v spomine.
Kako je bilo še takrat lepo, ko je dijakoval v Ljubljani in hodil domov na počitnice se vedrit in pohajat za lepimi mladimi puncami! Tista Novakova, to je bilo dekle!
Ali tukaj?! Nič, nič in nič! Bog se usmili, če je človek učitelj in še prvo leto, je dolžan take prebito dosti obzirov svojemu novemu strogemu stanu!
Pa je spet melanholično povesil glavo v gosti senci smrekovih vej in sanjaril o časih, ki so bili...
Sedaj je bil Mirko že tretje leto na Gori, a še vedno se mu je tožilo po lepi Gorenjski.
Poznal je že vse vaške originale, onega kraljevega, šaljivega Petra in dolzega, suhega vaškega krojača, Lazarjevega Miho. Že vso njih filozofijo je znal in vse njih dovtipe je vedel na pamet. Ali nič mu ni hotelo biti lažje pri duši.
In že perilo se mu je začelo trgati v resnici!
Pa je pisal sestri domu, ki je bila žena s trgovcem in poslala platna tako lepega in tankega, da bi se mu bilo srce smejalo, če bi se ne bil tako prebito malo razumel na take stvari. In Reza, ki je hodila pometat šolo in pospravljat njegovo stanovanje, mu je obljubila, da pošlje najboljšo šiviljo, kar jih je na okrog.
Tako je torej prišla Metka, in Mirko Hvala je bil uverjen, da mu napravi in sešije vse najbolj precizno in fino, ker je že nje postava kazala neko posebno inteligenco in eleganco, dasiravno je bila prav tako oblečena, kakor vsa druga vaška dekleta.
Čudno se mu je zdelo, da je prej še ni nikdar opažal, in ko je vprašal svoj faktotum, staro Rezo, je li ta Metka morda Sele pred nedavnim časom prišla v vas, povedala mu je le-ta, da stanuje Metka že od nekdaj tam zadaj za vasjo v mali bajtici na samem in da prav nikdar ne gre nikamor z doma, kakor v nedeljo v cerkev.
No, naključilo se je potem, da je tisti teden in še pozneje hodil gospod učitelj samo po poti za vasjo v gozd na sprehod in če se je gredoč ostavil pred oknom, obstavljenim z velicim rožmarinom in lepimi klinčki, pred oknom, za katerim je neumorno drdral šivalni stroj, tudi ni nič tacega. Da se je lepa Metka včasih nagnila skozi okno in gospodu učitelju zaradi njegovih prosečih modrih oči dala kak šopek, je bilo seveda tudi popolnoma v redu. Saj je šivala zanj in je imel pravico poprašati, kako delo napreduje.
No. gospod Mirko je postal nakrat posebno dobre, zidane volje in nič več ni stokal v gozdu in nič več ni pel melanholičnih, sentimentalnih pesmij, pač pa je večkrat postajal pod Metkinim oknom in včasih tudi kar po domače stopil v nizko, snažno izbo in pazljivo gledal, kako pridno so se gibali tenki, beli Metkini prsti.
In ob nedeljah popoldne je prinesel vedno polne žepe knjig seboj ter čital z veliko vnemo Metki in njenim sosedam pesmi in povesti. In njegova publika je bila jako hvaležna. Vse povesti so se širile po vasi in vsak je bil ponosen na dobrega gospoda učitelja, ki jim je vedno čital toliko lepih stvarij.
Ko so odcveli klinčki, in se je listje osulo, ko je Goro zagrnila trda bela zima, je sedel gospod učitelj skoro večer za večerom v gorki Metkini izbici in ji pravil toliko najrazličnejših stvarij o tujih deželah, o vroči Afriki in mrzli Sibiriji, o ameriških Indijancih in ruskih kozakih, da ji je roka kar zastala, in da je z velikimi ukaželjnimi očmi molče in čudeč strmela v marljivega, navdušenega pripovedovalca.
Oh, kaj je vse vedel!
Njej so kar lica rudela, in srce ji je tolklo, kadar ji je razlagal in pojasnjeval, kakšno je morje, kakšni so vulkani, kaj se ve o zvezdah in luni in solncu.
Tako je bil učen, tako dober in prijazen!
Enkrat je prinesel svoje gosli seboj in pel ji in brenkal tako lepo, da so ji kar solze stopile v oči. In potem je morala še ona zapeti kako pesem in učil in popravljal je tako dolgo, da so se njiju glasova spajala v lepo harmonično soglasje.
In neki večer, ko sta bila prav sama v izbi, nagnil se je k njej in jo vprašal mehko in nežno:
— Metka, ali me imaš kaj rada? —
Oh, njej je vsa kri hušknila v obraz, naslonila se na mizo in se zajokala, da je bil gospod učitelj ves prestrašen.
— Kaj ti je vendar, draga duša moja?! Zakaj jokaš, kaj ti je?! —
In objel jo je krog vrata in naslonil njeno drobno glavico na svoje prsi. Metka pa je še vedno jokala in šele čez dolgo se je toliko umirila, da je mogla vprašati tiho in boječe:
— Ali me imate res radi, gospod učitelj? —
Hotela je še nekaj reči, a on ji je zaprl usta s svojimi gorkimi, sladkimi poljubi.
— Kaj še tega nisi vedela?! O ti noričica ti! Pa kako dolgo te imam že rad in kako! —
In pritisnil jo je še enkrat k sebi tako tesno, da je čutila udarce njegovega srca in srečne, globoke dihe njegovih prsij.
Kar jokala in smejala se je v eni sapi.
— Ali vas smem res...? —
Pa on ji je pretrgal besedo.
— Kaj „vam", kaj „ti"?! Veš, jaz sem Mirko in „ti" za-te! —
Pa ona je še vedno bojazljivo molčala.
— No, ne bo nič! — se je jezil on. Kar precej mi reci: zlati, dragi moj Mirko, tako te imam rada! —
In ona je ponovila tiho in blaženo:
— Zlati, dragi moj Mirko, tako te imam rada! —
— Ti ljubica! — je vskliknil srečen in jo poljubil, da je njeno bledo, mehko lice, vzcvetelo ko roža.
— Veš, spomladi napravim sposobnostni izpit — ji je obljubljal ves blazen — v jeseni se pa vzameva. —
In ona je še dolgo v noč, ko je on že davno odšel, ponavljala tiho in srečno:
— V jeseni! —
Njena priprosta duša ni mogla pojmiti vse velike sreče, ki je prišla nad njo; vsa vznemirjena se je premetavala na trdem ležišču in prosila Boga, naj ji ne da prebuditi se iz njenih lepih, krasnih sanj.
Toda niso bile le sanje. Mirko jo je obiskoval dan na dan in ji slikal prihodnost v tako lepih zlatih barvah, da ji je srce poskakovalo veselja. Poslušala ga je s tiho, pohlevno udanostjo, gledajoč ga s svojimi lepimi, velikimi očmi tako milo in ljubeče, da jo je on na to vselej ginjen objel in šepetal s tihim, tresočim glasom:
— Ti moja draga, plaha srnica, ti! —
Oče Vesel je snel ogromne naočnike s svojega čestitljevega nosa, spravil jih na polico, zložil pismo, ki je ležalo pred njim, zopet vkup in dejal učitelju, ki je, kakor po navadi, srebal v kotu za mizo svojo opoldansko juho, počasno s svojim navadnim širokim glasom:
— He, gospod učitelj, drugi teden pa pride moja punca, tista velika, o kateri sem vam že pripovedoval. —
— Kje pa je bila do zdaj? — je vprašal učitelj brez posebnega zanimanja.
— I tam na Štajerskem, pri mojem bratu. Nekaj je študiral, pa se je potem tam gori nekje priženil. Z ženo sta bila enkrat tukaj pri meni; Karolina je bila stara takrat tri leta, pa se je ženi mojega brata tako neznansko dopala, da jo je hotela kar po vsej sili imeti s seboj. Ker nimata nič otrok, sem se nazadnje udal in tako je dekle od takrat na Štajerskem. Ono leto je bila prišla za dva tedna domov, pa se ji je vedno tožilo po stricu in teti in po tistih vinskih goricah, da sem nazadnje dejal, da naj gre v božjem imenu, od koder je prišla. No, zdaj pa pride domu, da. —
Oče župan so hoteli še nekaj povedati, pa prišel je prav v tistem hipu mesar iz Blok, in s tem sta bila že dolgo zaradi dveh telet v pogovoru, tako ni gospod učitelj za enkrat zvedel nič več.
No, po pravici povedano, je Mirkota ta županova Karolina prav malo zanimala. Bil je v ljubezni do svoje Metke popolnoma srečen, in od prejšnega mučnega dolgočasja mu ni ostalo ni sence.
Saj je bila pa njegova Metka tudi tako dobra in blaga, da bi imel res naravnost greh, če bi je ne ljubil tako odkritosrčno iz vsega srca, kakor jo je. Hodil je vsak dan k njej, se veselil, kako se je njen zdravi razum bistril tako rekoč pod njegovimi očmi. Tako jo je počasi naobraževal in likal in bil je ves srečen, ker ga je vse tako hitro in lahkotno razumela.
Bil je tako uglobljen v ta svoj novi pouk, da je bil čisto iznenaden, ko mu enkrat opoldne, ko se je ravno zopet odpravil v županovo krčmo na kosilo, stopila ondi brhka, rudečelična deklica v gosposki noši nasproti.
Nehote se je odkril.
— Dober dan, gospodična! —
— Ah, gospod.učitelj! — je vzkliknila le-ta. Jaz sem domača hči, Karolina, je pristavila v spodnještajarskem dialektu. —
A, ta torej!
Pogledal jo je pozorno, in ona se je koketno nasmehnila pod njegovim resnim, kritikujočim očesom.
— Šment, ali je to dekle! — si je dejal Mirko nehoté na tihem.
Visoka junonska postava, krasno cvetoče lice, veselo, koketno se blesteče oči, goste, izvanredno bogati črni lasje, — ne, bila je res lepa.
— Kako vam je všeč tu na Gori? — ga je vprašala, ko je sedel za mizo.
— O, prav ugaja mi, — je dejal odkrito.
— Oh, meni pa ni kar nič všeč tu gori, — je rekla s komično zategnjenim obrazom. Stric in teta sta me namreč prav pošteno razvadila. Sicer pa je bilo res prijetno tam na Štajarskem. In toliko družbe! Posebno ob nedeljah, ko se je vsa tista inteligenca zbrala pri nas, je bilo vselej tako prijetno, da vam kar povedati ne morem. Imeli smo svoj pevski zbor in zdaj na zadnje smo se vadili tudi na tamburice. —
— Gospodična tudi? —
— Seveda! Vsak večer sem brenkala, da je bila teta včasih že resno huda! Za petje sem kar vsa neumna! — in skočila je v sosedno izbico in prišla z lično tamburico nazaj. — Evo je! Vi, gospod učitelj, gotovo tudi igrate? —
— O, da — je dejal Mirko. Samo zdaj že res skoro celo večnost nisem slišal tamburice. Dajte, dajte, zaigrajte mi kaj! —
Ona se ni dala prositi. Zapela je priprosto narodno pesem in se spremljevala na tamburici.
Imela je zvonek, čist glas, in učitelju je postajalo nekako čudno v družbi te živahne deklice.
— Toda jaz sem res neumna! — je vzkliknila nakrat. Jaz vam tu brenkam, a vi ste lačni! Revež, kako morem biti tako neusmiljena! je dejala s porednim pomilovanjem in stekla venkaj v kuhinjo.
Ta pot je bilo kosilo posebno dobro in ukusno, brezdvomno se je skazala gospodična Karolina tudi v praktični kuhinjski umetnosti mojstrico...
Odslej je gospod učitelj po kosilu in po večerji nenavadno dolgo posedal v županovi krčmi.
Karolina je bila tako zabavna in živa, da mu je čas v hipu minil. Bila je naobražena, a vendar se ni sramovala nobenega dela. Bila je izvanredno živahna in šaljiva, vendar brez vsake afektiranosti. Vedela je pripovedovati vedno toliko smešnega, da se je učitelju vedno bolj omilila njena vesela, zabavna družba. Ker je sedaj toliko svojega prostega časa prebil pri županu, ostajalo mu je za Metko vedno manj časa.
Tudi mu njena tiha, mirna pohlevnost ni hotela več tako ugajati, kakor prej. Hotel je imeti, da bi bila vesela, nagajiva, razposajena.
— Daj, no smejaj se! — je včasih dejal, in ona se je pokorno nasmehnila.
A, kje je bil to Karolinin smeh, kje njena ponosna samozavest!
Metka je čutila, kako se Mirko vedno bolj oddaljuje od nje, in bolelo jo je to neopisno. Prej mu je bilo vse prav, vse všeč na njej, zdaj je imel vedno kaj grajati. Prej je prišel slehern dan, zdaj je začel vedno bolj pogostoma izostajati. Kadar pa je prišel, ostal je navadno le malo časa, in ves čas hvalil Karolinine vrline.
— O, to ti je dekle, taka bi morala ti biti! —
Metka se je na to vselej žalostno nasmehnila, in potem, ko je odšel, prejokala cele noči.
Mirko pa se je smejal in zabaval pri županu kakor še nikoli.
Oj ta Karolina! Take pa še ne! Kako se je znala sukati, in kako so se ji svetile tiste črne oči izpod visocega čela!
Mladi učitelj se je že parkrat zalotil pri prav nevšečnih mislih.
Kaj mu je bilo treba pri Metki tako hiteti in še vezati se na vsega vrh! Ta Karolina ! Ali ne bi bila to soproga, s katero bi se bil lahko pokazal in postavil povsod? Pa kako ognjeno ga je gledala in kako se mu je vedno prijazno smehljala v obraz!
Oh, Mirko je bil res skoro naravnost nesrečen.
In ta Metka! Kadarkoli ji je pogledal v mile, dobre oči, vselej ga je zabodelo nekaj pri srcu.
— Varaš jo! — mu je očitala vest, a on si vendar ni mogel kaj, in šel je zopet tjekaj k veseli, nagajivi Karolini.
— Še nič zaljubljeni? — ga je včasih dražila porodnica. — Hm, in tako lepe in tako koketno nasvedrane brkice! Škoda, res škoda!
Zasmejala se je nagajivo in on je zardel, prav gotovo zardel.
Ta Karolina! Kako ne bi spravila človeka v zadrego s svojimi radovednimi, hudomušnimi očmi! Še niti vračati enacega z enakim se ni upal. Samo pogledal jo je vroče in grozeče pretil s prstom.
— O vi, vi! Saj vemo, saj vemo! — A, on ni nič vedel, in ona se ga ni nič bala.
— Da me zatožite, pa me dajte! —
— Če bi le vedel komu? — je vpraševal skrbljivo, a ona ga je le pogledala, kakor se je njemu zdelo pomenljivo in sladko in dejala kratko: Boste že izvedeli, le počakajte! —
In on je čakal in se smejal in ji zaljubljeno gledal v polni, zardeli obraz. Oh, ta Karolina! — In stokal je v sanjah in premišljeval bdeč in skrbel in se kesal in zopet grešil v svojih lahkoživih muhastih mislih.
„Obračati na dve oči,
To dobro ni, to zdravo ni,
Iz tega se gorje rodi!"
Godel si je vsak dan po večkrat, a kaj, vesele, poredne Karoline ni mogel pustiti in — svojo dobro, blago Metko?! — Ne, to bi bil greh!
Tako je omahoval med obema in sam ni vedel, katero ima prav za prav rad.
Nekega dne je bila Karolina posebno dobre volje. Pela je, da se je slišalo že na cesto.
— Zakaj tako dobre volje? — je vprašal na kuhinjskih vratih stoječ in gledajoč, kako se je vsa rudeča vrtela krog štedilnega ognjišča.
— Tako, tako! — je dejala dvoumno in zažvižgala poskočno koračnico.
— Ha, ha! — se je smejal Mirko. — Danes pa kar po taktu kuhate. —
— In če, in če, gospod učitelj? Čakajte! Boste videli! —
— Kaj neki? —
— Le potrpite! Saj vidite, da zdaj ne morem proč! Vsi vaši cmoki se mi spridijo! Hajd ven iz mojega carstva! — in kar s kuhalnico ga je napodila iz kuhinje...
Mirko je že kak četrt ure ugibal, kaka bi neki bila ona znamenita novost, ko je prišla Karolina v ličnem, svežem predpasniku v gostilniško sobo k njemu.
— Kaj naj prej nasitim, vašo lakoto ali vašo radovednost? — ga je vprašala poredno.
I saj veste, dušne potrebe so važnejše od telesnih, — je odgovoril s smehom.
— To sicer ni res, — je ugovarjala, — pa če hočete, vam rada ustrežem! —
In privlekla je izpod predpasnika nekaj skrbno v papir zavitega. Oprezno je razvila in položila pred Mirkota.
Bila je lepa moška fotografija.
— Kako, vam je ta le všeč? — je vprašala.
Gospod učitelj je osupnil.
Kaj vraga!
— Kdo pa je ta gospod? — je vprašal iznenaden.
— Vam že povem, samo povejte mi, kako vam ugaja. —
— Prav lep mož! —
— Prav moj okus! To je namreč moj ženin, gospod učitelj, v šestih tednih bo poroka. Seveda oče so me hoteli za nekaj časa domov in hočejo, da bi bila tu svatba. Meni je vse jedno. Ali na ženitovanje pa vendar-le pridete, gospod učitelj? Pa seveda, vas ne sme manjkati!
Mirko je malce debelo gledal v svet, a vendar je prav kmalu zbral začudene moči svojega duha in po vseh predpisih uljudnosti najprisrčnejše čestital srečni nevesti.
— No, saj je bil pa tudi zadnji čas za to odkritje — je dejal naposled odkritosrčno, veselo se smejaje. — Jaz bi se bil v resnici skoro zaljubil v vas. Pomislite, kaka nesreča zame! —
— Pa res! — se je smejala Karolina. — Toda zdaj naj vam prinesem še vaše kosilo, potem, ko se jedenkrat nasitite, pride še nekaj na vrsto. —
— Kaj neki? —
— Spoved! —
— Spoved?! Čegava pa? —
— I no vaša seveda! — se je zasmejala Karolina in odhitela po kosilo.
Kolikor je tudi prosil in naganjal, ni mu hotela prav ničesar povedati, dokler ni pojedel juhe s cmoki in mesa s prikuho.
— Zdaj mi pa res lahko poveste, kacega greha me dolžite! Glejte, kako sem bil priden! — je prosil, kazoč na prazen krožnik.
— Lagali ste se in molčali! —
— I bogme, te logike pa ne razumem! Kako naj se lažem, če sem molčal, kakor trdite! —
— O prav lahko! Jaz že vem! —
— Pa kaj vendar!? —
— In Metka? — je vprašala zdaj Karolina, nagaivo preteč s prstom. — O vi, vi! Da, da, taki so moški! Neodkritosrčni, potuhnjeni, nepoboljšljivi grešniki vi! —
— Kako pa vi veste?! — je vpraševal Mirko.
— I veste? Moj Bog, to se res lahko izve! Zdaj mi pa še vi pokažite svojo Metko, jaz grem kar z vami! —
Mirko je bil končno res vesel, da se je vse tako srečno razrešilo. Kar vstal je, in Karolina je šla ž njim k njegovi Metki, ki je kar jokala od sreče in veselja...
In čez šest tednov je bila Karolinina poroka. Mirko je bil vojač, Metka pa njegova družica. In veseli so bili vsi, da je bilo kaj!
In zdaj gospodu učitelju na Gori ni nič več dolgčas, ker ima tudi prijazno in lepo ženo, zakaj Metka je postala tudi bolj vesela in cvetoča, od kar ji ni treba več dan na dan posedati za drdrajočim šivalnim strojem., ,