Gorski župnik
| Gorski župnik. Slika. Fran Vidic |
| |||||||||||||
Zamišljan sedi pri gorski pači, v kateri plapola in presketa vesel plamenček, noge ima na podstavku, na talaru pa mu leži »brevir«, katerega je čital, dokler mu niso poletele misli preko listov v davno preteklo dobo, dokler mu niso omahnile roke, ki so držale težko debelo knjigo, polno svetih, pobožnih molitvic, oracij in psalmov. Pred njim ob steni stoji ogromna omara, napolnjena z raznovrstnimi knjigami in spisi, kraj njega na mizi stoji svetilka, ki širi motno svitlobo po prijetno topli sobi. Zunaj pa brije ostra burja, raja okoli oglov gorskega župnišča in se zaleta v njegova okenca, da zažvenketajo vsak trenutek male šipe v že črvivem okviru. Buši in vrši kakor daljno gromenje, vmes pa zazveni včasih jasen pisk ter se zopet izgubi mej bučeči orkester burijinega zbora.
Gorski župnik je sameval že dolgo vrsto let v svoji gorati župi. Trebalo mu je par ur hoda, predno je dospel do prvega tovariša; po zimi pa, kadar je zapadel visok, do podram segajoč sneg, je bil sploh ločen od ostalega sveta. Dobival ni nikakih poročil, niti pošte – preskrbeti se je moral navadno za cel mesec z živili, da ni bilo pošiljati ljudij v takem snegu v dolino; ob nedeljah sta bila včasih z organistom, ki je bil hkratu tudi cerkovnik, skoro da ne sama v cerkvi.
Kadar je prišel poleti v dolino praznovat god kakega sosednega župnika ali k pogrebu katerega izmej svojih tovarišev, bil je vedno dobre volje. Tovariši so ga sicer radi zbadali, kako funkcijonuje telegraf iz srobotine, po katerem ga baje večkrat vabijo v svojo sredo k taroku, kaj delajo zajci, in za koliko odstotkov so se že pomnožili, odkar jim streže on po življenji – je–li imel že kak krst ali pogreb v tistem letu itd. On pa je srečno odbijal vse zbadljive napade in jim zabelil z debelimi lažmi iz svojega lovskega življenja, katere je pripovedoval tako živo, da se je vedno kdo usedel na limanice in verjel njegove zanimive dogodbice z divjačino.
Danes, takoj po obedu, so ga poklicali k bolniku daleč tja v gore, da ga spravi z Bogom in mu prinese večno popotnico. Težavna je bila pot po ledenih stezah, po plazih, včasih po celem snegu brez gazi in po zametih.
Davno se je bilo že zmračilo, ko se je vračal domov. Lep večer je bil. Nebo jasno in na njem nebroj svetlih zvezdic, mej njimi pa je plavala polna luna in v njenih žarkih so se svetili snežni kristali, kakor sami najdražje in najumetnejše brušeni dijamanti in briljanti.
Ves upehan in utrujen je došel domov; in sedaj sedi ob gorki peči, hoteč čitati svojo vsakdanjo molitev – a zamislil se je v davno minule dni!
Gorski župnik je častitljiv starček, kateremu so že davno osiveli njegovi nekdaj tako bujni, črni lasje; srebrno–belo mu padajo sedaj po velem, nagubanem čelu, izpod katerega zre dvoje lepih, milih očij, izražajočih vso njegovo človekoljubnost in dobrohotnost.
Res, niti sedaj ni povsem izginil oni ogenj, ki je nekdaj žarel iz njih; ohranila se je vsa ona miloba, ki je osrečevala toliko ljudij in nekdaj zlasti jedno bitje. Lice mu je razorano v gube, bledo in upalo, njegova postava uklonjena, slabotna in suha. Roke se mu trosijo kakor oslabelemu bolniku – skratka, starost mu je vidno utisnila pečat svojega gospodatva. In kakov je bil nekdaj! Da, nekdaj! – Nekdaj je bil lep sedanji gorski župnik Anton! Visoka posava, temni kodri okrožujoči veliko, belo čelo, ognjevite oči, prijazen obraz in njegovo uljudno, vsem zahtevam estetike in stroge etikete odgovarjajoče vedenje – vse to ga je na mah prikupilo vsakemu, kdor je občeval ž njim. – Bil je sin revnih starišev, ki so imeli malo, borno bajtico s tistimi nizkimi okenci, mej katerimi dobi jedva glava odraščenega človeka prostora, in le malo zemlje, noseče jim potrebnega živeža za družino in za jedno kravico in kozo. Izredna nadarjenost njegova je opozorila učitelja in župnika, da sta progovorila starše, naj ga dado »študirati«. Podpirala sta ga po svojih močeh in pri delu jima je priskočil tudi župan, bogat trgovec, na pomoč. Pozneje pa si je Anton služil sam toliko s poukom, da je izhajal. V počitnicah je bival navadno pri županovih – poučujoč mlajšega sinka. Radi so ga imeli tam, saj je bil domačemu sinu dober in vesten učitelj, hčerkama pa prijeten družabnik. Tam se je navadil občevanja v finejših krogih in olikal za nastop v vsaki družbi.
Dovršivši maturo, vstopil je v semenišče, kamor ga ni vedel toliko poklic, kakor materina želja, da postane »Gospod«. Zaman je plakala tedaj županova Minka, kateri se je bil prikupil prijazni Anton nad vse, in kateri se je utisnila njegova podoba tako globoko v srce, da si ni mogla misliti srečnega življenja brez – njega. Nu – spoznala je i ona, da zaceli čas vse rane, našla je druzega moža, s katerim je živela potem zadovoljna v sredi petorice zdravih, veselih otrok.
Tudi Anton je s silo požiral in zatiral solze, ki so mu silile pri slovesu v oči, toda bil je mož, ki je z jekleno voljo dosegel svoj cilj.
Po končanih semeniških študijah je kaplanoval po raznih farah, povsod priljubljen, ter bil naposled premeščen v kopališče in letovišče S.
Njemu, ki si je že zgodaj prisvojil lepo, uljudno, prikupno vedenje in kretanje, in se mu ni bilo treba še le, po raznih plesnih kursih brusiti in piliti za življenje v olikanih krogih, njemu ni bilo težko privaditi se živahnejšemu gibanju v novem kraju. – Vender se mu je spočetka malo tožilo po onem sladkem miru priproste vasi, ki se jako blagodejno razlikuje od kopališčnega življenja. Saj se je bil že povsem oživel v onih skromnih družbicah na deželi, kjer je mogel občevati le s tremi, četirimi, vedno istimi osebami. Pa čemu se človek ne privadi?
Svojemu dekanu je ugajal Anton kakor nobeden njegovih prednikov. Stari dekan je kmalu uvel novega kapelana v razne, njemu bolj znane rodbine. – Anton pa, dasi poprej veseljak skozi in skozi, ki je le težko pogrešal družbo, prišedši iz srede svojih tovarišev v zapuščene vasi, je sedaj, ko mu je bila na razpolago, ni tako uporabljal, kakor je nameraval. Občeval je le toliko, kolikor je bilo neobhodno potreba, in kolikor je zahtevala to uljudnost napram faranom.
Navadno je sedel doma pri svojem glasoviru ali harmoniju ter preigraval razne komade imenitnih skladateljev. – Bil je izredno muzikaličen ter večkrat tudi sam kaj komponiral – Včasih pa je zapel spremljevaje se na glasoviru polglasno kako mično, priljubljeno narodno popevko kakor: »Adijo, pa zdrava ostani ...,« »Je pa davi slanca pala ...« in dr. Saj je znal tako lepo harmonizirati domače pesmi! – Prve pojme o muziki mu je bil podal njegov učitelj v rodni vasi, ki ga je na svojem polomljenem glasoviru naučil nekaj okroglih; pozneje pa se je sam dalje izobraževal in dosegel lepe uspehe.
Proti večeru je hodil na sprehod v kopališčni park, katerega polovica se je raztezala po dolini, polovica pa širila po lahno nagnjenem griču. V dolini, kjer so promenovali kopališčni gostje, posedale postarne dame in nadušljivi starci, kjer so prevažali hrome in bolnike, mu ni ugagajalo. Poiskal si je svoj prostor gori na robu pod starim orehom, od koder se je videlo doli na drugo stran, v strmo padajočo, globoko dolino z rodovitnimi njivami in zelenimi pašniki. Tam je posedal vsak dan s knjigo v roki in poslušal kopališčno godbo, ki je igrala spodaj v godbenem paviljonu pred »Cursalonom« ter preganjala bolnim in zdravim gostom patentovani kopališčni dolgčas. Večerni veter mu je prinašal pretrgane akorde operetnih skladb Straussovih, Zellerjevih in dr. gori do oreha. Ko se je zmračilo, in se je pogubilo zadnje brnenje večernega zvona, vrnil se je vselej domov k večerji, kjer sta s starim dekanom prerešetavala vsakdanje novice in politiko ... Dekan, ki jo bil vedno dobre volje ujezil se je včasih čez domači prepir in prav nejevoljen dostavil: »Naši mlajši tovariši delajo, kakor bi bili mi starejši duhovniki res pustili narod v poganski temi in bili samo po imenu katoliški! Kdo bo vedno svoje katoličanstvo obešal na veliki zvon; dvomim, da so oni boljši katoliki, kakor mi, ki smo še iz stare šole.« – In vselej ga je Anton potolažil, da se tudi on ne strinja z novim gibanjem, temveč pripada starejšim ...
»Bravo, bravo,« pohvalil ga je vedno dekan in se na to zadovoljen nasmijal, nudeč mu svojo tobačnico ... Pogovorila sta se še marsikaj, pri čemer je Anton sivega starca zabaval s svojim humorjem in svojo duhovitostjo. Le–ta pa mu je ploskal z debelimi mesenimi rokami in se krohotal, da se je ves tresel, kadar je Anton naredil posebno dovtipno opazko. Saj je bil uprav zaljubljen v svojega kooperatorja.
»Ali ste zadovoljni pri meni?« – vpraševal ga je često skrbno.
»Izvestno; saj vidite, da sem vedno dobre volje in vesel. Pa kaj vas je dovelo do tega vprašanja?«
»Nu, mislil sem pač –, ker ne zahajate bolj v družbo, vi, ki znate tako izborno zabavati!«
»Prav nič je ne pogrešam! Na prejšnjih kapelanijah sem se navadil samotarenja in zdi so mi, da tako čas pametnejše in koristnejše uporabljam, kakor bi ga v družbi, kjer se navadno zbijajo le slabi dovtipi, mlati prazna slama, opravljajo razni ljudje in kuje nepotrebna politika.«
»Sami veste, kaj vam bolj ugaja! Jaz za svojo osebo sem vesel, da me razvedrite tedaj, kadar morava biti skupaj, in se malo pomeniva. Več časa vam nočem kratiti, dasi vam odkrito povem, da sem rad v vaši družbi, v kateri se sam nekoliko pomladim!« –
Tako je čestokrat komplimentoval stari dekan svojemu priljubljenemu, živahnemu, včasih pa tudi resnemu kapelanu.
»Poljubljam roko, častiti gospod,« – je pozdravilo nekega dne mlado in lepo dekle kapelana Antona, stopivši v njegovo sobo, in se lahko naklonilo.
»S čim vam morem postreči, gospica?« – je vprašal Anton nekako v zadregi in presenečen ob tako nenavadnem in ljubkem posetu, ter ji ponudil prostor na svojem, s temno–rudečim baržunom pošitem divanu.
Ko je sedla, je zašumelo njeno elegantno krilo, in izpod njega so se prikazale male nogice, tičeče v izrezanih lakovih čevljičkih. Bila je lepa, očarujoča plavolaska Vernikova Olga. S svojimi, kakor jasno, poletno večerno nebo plavimi očmi pogledala je često človeka tako neizrecno milo, da se ti je zazdelo, kot bi gledal skozi nje v globino njenih mislij in želja. In njena, po najnovejši modi prikrojena oprava objemala je njeno stasito telo lepih, polnih oblik tako, kot bi bila nanj vlita. Izpod širokokrajnega slamnika, odičenega povsem priprosto s par cvetlicami in pestrim trakom, pa so radovedno zrli plavi, svitli kodri in podajali njenemu mičnemu obrazku neki nedolžno–koketen značaj.
Boječe–radovedno se je ozrla po kapelanovi sobi, popravila krilo, in začela:
»Oh, prav nadležna vam bom menda, ker pridem z veliko prošnjo. Nedavno sva došli z mamá semkaj. Mama je bolna in išče si tukaj zdravja. Toda časih je tako čmerna, otožna, da skoro obupava, da je jaz sama kar ne morem potolažiti. Mama je navajena, da prihajajo doma gospodje dubovniki večkrat k nam, in želi si, da bi tudi tu imela včasih tako družbo. Hotela sem torej iti k gospodu dekanu; a zvedela sem, da je sam bolehav, in nisem se upala nadlegovati ga. Osmelila sem se pa priti k vam, častiti gospod, in vas prositi, bi vam li bilo mogoče, posvetiti nekoliko trenutkov moji ubogi mamici! Oh! – Saj uboga je res! – Videli bodete sami in smilila se vam bo!«
»Iz srca rad ustrežem vaši in vaše milostljive gospé mamá želji. Saj veste, da je to tudi moja dolžnost; mej sedmimi telesnimi deli usmiljenja glasi so peto »bolnike obiskavati«, in mej duševnimi »žalostne tolažiti«. Če je vsak človek dolžan, jih izpolnjevati, koliko bolj jaz kot duhovnik!«
»O, hvala vam!« – je hitelo dekle.
»In kdaj lahko pridem, da bi bilo gospej mamá najbolj po godu?«
»Kadar koli vam je drago! – Midve imavi itak vedno dovolj, če ne preveč časa; torej kadar vam dopuščajo opravki!«
»Ne, na bolnike se mora vedno ozirati! Kdaj bi pa želela gospa mamá?«
»Po obedu nekoliko zaspi, – baš sedaj sem jo pustila spečo doma,« – je začela gospica zaupljivo pripovedovati, ko je spoznala ljubeznivost kapelanovo. »Ob treh je že vedno po konci in potem čakave, da odjenja huda vročina in greve ob 5. uri v park, dokler naju večerni hlad ne požene zopet v sobo.«
»Pridem torej, če vam drago, jutri ob 4. uri popoludne; seveda, če me ne zmoti nenadoma kako opravilo.«
»Prosim, prosim! O, – kako bo vesela mamá!« – je vskliknila gospica vzradoščena. Na to je vstala raz divan; naznanivši mu stanovanje, poslovila se je z naklonom, hoteč poljubiti duhovniku roko, katero pa je le–ta brzo odtegnil, ter odšla.
»Klanjam se, gospica!« – ji je zaklical še Anton, spremivši jo do hišnih vrat.
»Z Bogom! Na svidenje jutri!«
»Lepo dekle je to!« – je vskliknil Anton, vrnivši se v sobo.
Olga pa je vesela hitela domov, kjer se je bila mamá mej tem že prebudila.
»Oh! mamá, ti ne veš, kako prijazen je gospod kapelan! In kako čedno ima v svoji sobici, kakor da bi mu najnežnejše roke urejevale njegovo bivališče.« – Pripovedovala jo minucijozno vse, kar je zapazila v kapelanovem stanovanji, potem pa pristavila: »Tudi sam je prikupljiv, eleganten človek. Pa saj ga bodeš jutri popoludne, ko pride, spoznala sama!«
Tako ja poročala dobra Olga o svoji misiji pri kapelanu.
Gospa se je zadovoljno nasmehnila: »Vidiš, da ni bilo tako budo; pa si se tako bala, dragica moja« – in pritisnila ji je gorak poljub na zarudelo lice.
Gospa Vernikova je bila vdova bogatega veleposestnika Vernika, ki je imel svoj gradič na Spodnjem Štajerju. Podedovala je po svojem soprogu veliko premoženje, da bi bila lahko brez skrbi živela s svojo hčerko Olgo. A svojih ugodnih razmer ni mogla v polni meri uživati, ker jo je mučila dolgotrajna bolezen – protin, katarega si je bila nakopala pri moževem pogrebu v hodi zimi. Olga, ki je spolnila baš 17. leto, bila je ob smrti svojega papa stara šele 12 let in se je šolala ravno jedno leto že v imenitnem institutu in odgojevališču v carskem Dunaju. Po smrti soprogovi jo je vzela mati domov, da ji je bila hčerka v prvih časih nesreče za tolažnico in v razvedrilo. Preskrbela ji je odgojiteljico in ji dala doma popolniti potrebno izobrazbo. K izgubi soprogovi pridružila se je druga nesreča – bolezen. Vsako leto se jo peljala z Olgo čez poletje v kako kopališče in se v istini malo bolja vračala domov. A zima ji je vedno zopet pretresla kosti, da se dostikrat niti ni mogla ganiti in je trpela velike muke. Tudi letos se ji je tako godilo. Hoditi skoro nič ni mogla, in zunaj so jo le prevažali na stolu z malimi kolesci. Razen protina pa tudi pluča niso bila zdrava; vedno je pokašljevala, vender se pri njenem jednakomernem življenji stanje ni obrnilo na slabše. V kopališčih ji je bila Olga jedina družabnica, čitala ji je knjige in jo po možnosti zabavala ...
Drugi dan je prihitel Anton v črni, dolgi salonski suknji, malo pozneje, kakor se je bil napovedal, da izvrši svojo obljubo.
»Oprostite, milostljiva gospa, da pridem tako pozno! Prišla je spoved in na potu sem se bil zakasnil še pri drugem bolniku; oprostite torej mojo zamudo.«
»Hvala vam za vašo prijaznost! Nikar se ne opravičujte! Midve ne zamudive ničesar, ker nimave nikakega posla.«
Kmalu so bili v živahnem pogovoru. Gospe ni bilo treba tolažiti; imela je do duhovnikov toliko zaupanja, da je bila vedno mirnejša v njihovi družbi. To zaupanje koreninilo je v domači vzgoji v strogo katoliški in pobožni rodbini. Gospa je pripovedovala o svojih razmerah, kako je živela, dokler je bil še njen soprog mej živimi, koliko je trpela ob bridki njegovi izgubi, in kako osameli živita sedaj z Olgo, katera ji je jedina tolažba in ponos, katero ljubi z vso ljubeznijo materinega srca.
Olga je mej tem preskrbela južino; kaj lično se je kretala v ohlapni domači ˛bluzi`, ko je nosila krožnike, skodelice, kupico in druge priprave na mizo. –
Gospa in Olga sta pile kavo – obligatno žensko južino, Antonu pa sta postregle z vinom, pecivom in ovočjem.
»Doma bi vam izvestno laglje bolje postregla; a tukaj vas moram prositi, da se zadovoljite z našimi razmerami in vzamete za ljubo, kar mi je možno. Saj veste, kako je na tujem! Niti za najdražji denar ne more človek imeti tega, kar ponuja domačija,« opravičevala se je gospa, vajena, da je bila doma ob tujih pohodih miza vedno polna in preobložena z raznovrstnimi in najfinejšimi jestvinami.
Anton se je kmalu otresel in iznebil neke nervoznosti, katera se poloti človeka, kadar se mora akomodirati nenavadnim ali že odvajenim situvacijam. In Anton se je bil malo da ne do cela odvadil posetov. Pa dolgo ni trajalo, in začel je živahno pripovedovati o svoji domačiji, o raznih junaških in nejunaških činih in doživljajih izza gimnazijske dobe, opisoval trnjev pot svojih studij, tožil o bolestih, katere je prebil prve čase semeniškega življenja, kateremu se je pa nazadnje tako privadil, da se lahko z mirno vestjo zove duhovnika s poklicem, razkladal svoje življenje po raznih kapelanijah – in vse to je pripovedoval z živahnostjo in zgovornostjo moža, ki ume zabavati svoje poslušalce. Odkritosrčnost, s katero je podal damama pravcati confiteor, prikupila ga jima je takoj, in poslušale sta ga z vidnim zanimanjem.
Nakrat pa se je spomnil Olginih besed: ob petih greve navadno v park.
»Milostljiva, kaj ne, vi se ne hudujete, ker sem vas zadržal, da niste šli po svoji navadi na sprehod! Če vam drago, spremim vas tudi jaz v park.«
»Oh, saj res, mama! Če gospod tako prijazen, pojdimo,« – vzkliknila je veselo Olga.
Umevno je, da je tudi gospa radostno sprejela ta predlog, saj ji je Antonova družba že sedaj po kratkem pogovoru silno ugajala.
Ne dolgo potem so sedeli v praku pri okrogli mizici. Gost jazminov grm se je košatil okoli mize in širil prijeten vonj po bližnji okolici. Nad njim pa so razpenjale močne veje starih dreves senčnato streho in branile žarkom popoldanskega solnca vhod do mize.
V parku je postajalo tem živahnejše, čim bolj je začela pojemati popoldanska vročina. V glavnem drevoredu se je vedno množila truma šetalcev. Drugi pa so promenovali po stranskih stezah. Gospice, vdove in gospe, ki iščejo v kopališčih in letoviščih le zabavo in morda leka svojim ljubezni željnim srcem, so šetale v koketnih , elegantnih toaletah mej mladimi in starimi, da je kar šumelo. Skrbne matere so vodile in razstavljale svoje možitve godne hčerke ter iskale s paznim, izkušenim očesom svojim miljenkam možke opore za bodoče življenje. Čulo se je zvonko smehljanje mladih, razposajenih koketk, tam zopet puhlo in prisiljeno komplimentovanje domišljavih kavalirjev in gigerlov, na drugem koncu pa so kričali in javkali poredni paglavci, se ruvali in podili po trati ter pretepavali z uprav junaško brezobzirnostjo, baš pravi kontrast napram rekonvalescentom, ki so slabi in brez moči posedali po klopeh in se greli ob žarkih večernega solnca. – V godbenem paviljonu je svirala godba operne in operetne skladbe, le redko so zagodli – dasi so bili godci sami Čehi – kak slovanski komad.
»Če gledam te le vesele in življenja polne obraze,« – govorila je gospa, sedeča v svojem vozu poleg mize, – »tedaj si želim z vso silo zopet svoje zdravje nazaj.«
»Izvestno se vam vrne, milostljiva,« – je tolažil Anton, – »če bodete varovali in ravnali po zdravnikovih naročilih. Bolezen pač naglo pride, a težko se je je odkrižati.«
»Sicer pa meni ni toliko za–se, saj sem stara ter sem že mnogo skusila in užila na svetu; žal mi je za ubogo Olgo, ki nima poleg mene nobene zabave. Najlepšo dobo svoje mladosti bo preživela kot strežnica; okusila ne bo nobenih prijetnostij in sladkostij, katere ponuja drugim mladost v tako obilni meri.«
»Mamá, prosim te, ne jezi me! Saj veš, da me s takimi besedami žališ; kakor bi res tako nerada in nevoljna bila pri tebi in hrepenela le po zabavah, koncertih, plesih, gledališčih ...! Kaj si bo mislil gospod kapelan!« –
»Gospica! – popolnoma razumevam vas in gospo mamá!«
»Nu, – vidiš!« – je povzela gospa. – »Doma, kjer je cela okolica gradiča naša, da lahko počnemo, kar hočemo, tam se človek lagije razvedri, kakor v teh pustih kopalisčih, kjer so na jodni strani šopiri naduta in domišljava aristokracija in plutokracija, na drugi pa zopet bolniki nikakor ne morejo vzbuditi v bolnem človeku veselih mislij. Sicer tudi doma nimamo Bog si ga ve kakih zabav; pa včasih pridejo gostje iz okolice, potem obiščeve zopet midve znance na kakem bližnjem gradiču, in tako nam vender še dosti prijetno in hitro gineva čas. Pa kaj se hoče? – Vsako leto moram uporabljati kopelj. In sami veste, da človek v tujini ne more imeti vsega, kar si želi. Lotos še glasovira nisem mogla dobiti za Olgo, da bi se včasih malce razvedrila; saj ji je muzika nad vse draga,« – tako je tožila gospa; mnogim je pač laglje, če jim je možno potožiti komu svojo bol in si olajšati svoje srce. –
»Verujem vam, da težko pogrešate ugodnosti, ki jih ponuja domača hiša. Ker se pa tiče glasovira postrežem iz srca rad jaz gospici Olgi. Moj instrument vam je vedno na razpolago, gospica! Ako hočete, ga lahko prenesete v svoje stanovanje, ker ostane meni še harmonij. Sicer pa me mnogokrat ni doma, in tedaj bodete, brez skrbi in ozira gospodarili čez sobo in klavir!«
Olga in gospa sta z radostjo sprejeli Antonovo ponudbo, in Olga je, zahvalivši se za njo, takoj obljubila, da se bode poslužila njegove prijaznosti, kadar bo vedela, da ga ne moti.
»Ne bojte se, gospica! Pridite tudi, če sem doma. I jaz sem prijatelj glasbe, ki mi je jedina zabavana svetu. »La musica conjuga cielo e terra«, – pravi italijanski pregovor. Tudi naš narod poje in gode pri vsaki priliki, jaz pa sem pravi, verni sin svojega naroda!«
V tem se je skrilo solnce za bližnje gore, in zapihal je od brega hladni večerni veter. Gospa in Olga sta se poslovile od Antona z zavestjo, da sta dobili v njem dobrega, prijaznega in izobraženega družabnika.
Anton pa jo je mahnil po stari navadi preko parka gori do vrha k staremu, širokovejnemu orehu; od tam se je vrnil k večerji, kjer je bil danes tako dobre volje in gostobeseden, da se je dekanu dobro zdelo in je zaklical kuharici, po svoji stari navadi mešajoč slovenščino in nemščino: »Danes ga še bova gospod Anton, kaj? – Fani noch a Seitl!«
In Anton mu je pripovedoval, s kom se je seznanil in da ga je prosila gospa, naj jo obišče še večkrat.
Domov prišedši se je usedel k glasoviru in preludiral nekaj časa, v mislih pa se je preselil tja k mizici ob jazminovem grmičji. Prijazna je gospa, prijazna tudi njena hčerka – upam, da bo prijetna družbica za mé – govoril je sam seboj in pri tem skoto čisto pozabil na svojo igro.
* * *
Nekaj dni pozneje – bila je sobota – pritrkavali so zvonovi v farnem zvoniku.
Kapelan Anton je meril pot od stene do stene v svoji ozki sobici in študiral pridigo za nedeljo. Na mizi je imel odprt evangelij in še nekaj drugih knjig, zapisoval si je glavne misli in razne citate, potem pa zopet mrmrajoč stopal gori in doli po sobi.
Nakrat potrka nekdo lahno na vrata.
Osorno in nevoljno, da ga moti nadležni posestnik, je zaklical: »Naprej!« – A čemeren obraz se mu je na mah razjasnil, njegov glas se mu je zajedno ublažil, ko je vstopila v sobo Olga.
»Z mamá sva vam prišle vrnit poset,« – začela je Olga – »Pa mamá ne more po stopnicah in zato vas prosi, da ji oprostite, ker čaka doli v svojem stolu.«
»Nikakor bi ne bilo treba, da se trudi gospa mama semkaj« – je spregovoril Anton osupnjen, in oba sta šla doli k gospej.
Pot, ob kateri je stala kapelanija je bila zasebna in zato le malo obiskovana; vozovi pa sploh niso vozili tam mimo. Pred hišico je stala senčnata lopa, spletena iz temnozelenih divjih trt, ki so se ovijale po lesenem omrežji. Tam so posedli.
Po običajnih pozdravih in vsakdanjih splošnih frazah so se pomenili nekoliko o novo došlih gostih, o raznih škandalčkih, ki se često dogajajo v kopališčih in letoviščih, o časnikarskih novicah in drugih stvareh.
»Gospica Olga, morda želite poskusiti moj glasovir in kaj igrati?« – je vprašal Anton Olgo. »Mej tem bodem jaz delal gospej mamá druščino.«
Služkinjo, katera je pripeljala gospo, so bili že odposlali domov in ji naročili, naj se vrne o gotovem času.
»Prosim!« vskliknila je Olga.
In odhitela sta urno, kakor dva poredna šolarčka po stopnicah v sobo, kjer ji je Anton odprl glasovir in ji dal celo kopo raznovrstnih skladb na razpolago. Potem se je zopet vrnil h gospej, pustivši Olgo samo.
Olga se je boječe ozirala po sobi, opazovala z radovednostjo in zanimanjem, ki je lastno le ženskam za take stvari, vse v sobi in premotrila vso opravo – nekak čuden, nenavaden čut jo je navdajal, ko je bila sama v sobi mladega duhovnika.
Kmalu pa so prebirali njeni drobni prstki bele tipke na glasoviru z veliko spretnostjo, živahnostjo in nežnostjo, izdajajočo v Olgi izborno, rahlo, finočutečo in dobro izšolano pijanistinjo. Blagodoneči, mogočni akordi in ljubke melodije so donele po sobici in segale tudi tja doli v lopo, kjer sta se živo razgovarjala gospa in Anton.
»Ah! Vi ne morete umeti, kako me mučijo skrbi za to ubogo, dobro dete! Bojim se, kaj bode ž njo, če bi jo morala že sedaj zapustiti. To vam je dober otrok, ki živi le zame, kateremu ni mar za družbe in zabave, da le razveseli in zadovolji mene. Nikamor ne gre brez mene, če ji hočem preskrbeti tudi drugo garde damo; drži se me kakor kratkokrilo dekletce materinega roba. Oh, to vam je res pravi angelj, ki še ne pozna zvijač in zlob sveta. In ravno radi tega se bojim za njo! Premalo pozna svet, njega zlobe in podlosti, in če bode jedenkrat ostala osamljena, ne bode imela onih pojmov in izkušenj o svetu, ki so potrebne za samostojen nastop. In Bog zna, v kake zanjke lahko zaide v svoji nevednosti in naivnosti, kam lahko zabrede.«
»To pač lahko preprečite milostljiva s tem, da odpirate gospici Olgi počasi oči, da ji v diskretni obliki razjasnite sveta namene in sredstva, in če bo spoznala zanjke in zagate, varovala se jih bode izvestno. Sicer pa zaupajte, milostljiva, v Boga, in ta vas bo ohranil vaši ljubljeni hčerki kot varuhinjo in zaščitnico!«
»Da, odpirati oči! – To je laglje govorjeno, kakor storjeno! – Kolikokrat sem že nameravala baš to izvršiti, kar ste mi svetovali – pa vselej sem je opustila; ni mi šlo iz ust in pridržala sem je zopet zase. Čudili se bodete in morda ugovarjali, da je to vender materina dolžnost. Priznam in pritrdim vam, da je to materina dolžnost, a povem tudi, da je to težka, silno težka dolžnost. Sodim namreč sama po sebi in bojim se nekako, zatreti dekletu one sladke iluzije in sanje, katere sniva baš v tej dobi. Prvo spoznanje sveta pa, njegovih namenov, prvo spoznanje stališča, katero zavzema žena v socijalnem življenju in prvo spoznanje dolžnosti žene v družini, njenega razmerja napram možu ... vse to – povem vam odkrito – ponižuje žensko, ji dela skrbi in žalost ... Mislim, da me umejete.«
»Da, umem vas milostljiva, ali baš v tem bi vam ugovarjal. Po mojem mnenju namreč mora spoznanje, kaj jo še čaka, spoznanje, da bode tudi ona kdaj mati in uživala vse materino veselje, navdati ženo z radostjo in hrepenenjem!«
»Seveda z veseljem in – z bojaznijo in strahom!« – je odgovorila gospa.
»Privadila se bode tudi tej misli; zato je najbolje, da gospico Olgo čim preje omožite. Gotovo pride prilika, da bo našla srce, kateremu bo zaupala, in ki bo tudi njo razumelo in bo vredno njene ljubezni!« – je tolažil Anton gospo.
»Tudi jaz sem istih mislij. A to ne pojde tako zlahka. Glejte, Olga je došla z 12 leti domov. Umevno je, da do tedaj v institutu, v katerem je bivala le jedno leto, ni izvedela ničesar in se vrnila nepokvarjena, kakoršna je odšla. Doma sem ji najela odgojiteljico, suho, postarno gospico, ki jo je strogo nadzorovala. In to ženišče je bilo nad vse zlobno! Svarila jo je pred možem kakor pred zverino. Če smo bili kje na posetih, ji ni pustila občevati z gospodi, v bližnjem mestu se je morala na ulicah ozirati v stran, kadar ju je srečal kak znanec, in moške ji je slikala le kot lažnjivce, hinavce, sleparje, neodkritosrčneže in sebičneže. Vse sem zvedela šele pozneje – prepozno. Najbrže se je hotela s tem maščevati in izliti svoj srd na nehvaležni moški svet, ki ni mogel umeti njenih teženj in jej podariti niti jednega svojega člana. Seveda vzrokov Olgi ni navedla, zakaj je moški svet zloben ... in Olga se je menda tudi z njeno jednostransko inštrukcijo zadovoljila. Saj si pozréta[1] 13, 14 let domišljajo, da poznajo svet iz »ff« in se smatrajo imenitnim, čé nalik starejšim zabavljajo čez moški svet, češ: sama hinavščina jih je. In Olgi je to ostalo. Silno je nezaupljiva, z gospodi ne mara občevati, da–si sama ne ve, zakaj ne. Čudim se, da se vede napram vam tako zaupno; prikupili ste se ji koj prvi mah; doma govori rada o vas. A drugim se izogiba; za sedaj to sicer nič ne škodi, a če bi me izgubila nenadoma in ostala sama, prišla bode gotovo, oziroma morala bo priti v družbo, in kaj potem! Ona je nezaupna, a sama ne ve zakaj, in zato je pri vsej svojej nezaupnosti vedno še najivna, – in to njeno najivnost bo lahko oni, ki si bo znal pridobiti njeno zaupanje zlorabljal in storil ž njo, kar se mu bo ljubilo ...«
»To je sedaj, ko še ni povsem izginil upliv zlobne odgojiteljice. Sčasom se bode i to pogubilo in sprevidela bo sama, da si je slikala svet prečrno.«
»Dal Bog, da to še v pravem času spozna! – Mirno bi lahko zatisnila potem oči, ker nimam drugih skrbij. Premožonja bo dobila toliko, da ji pri gospodarstvu ne bo gledati na vsak vinar. Da dobi le dobrega soproga in srečna bode. Presrečna bodem, če učakam, da jo vidim ob strani ljubljenega in ljubečega moža, če tudi ne doživim trenutka, ko bi jo pozdravila kot mlado mamico, kar bi značilo vrhunec moje sreče!«
»Milostljiva, umem vaše besede in želim vam, da bi se uresničile vaše želje!«
Po teh besedah je priskakljala Olga po stopnicah.
»Dolgo sem igrala, kaj ne! Pri takem glasoviru se tudi lahko ostane. Jej mamá, ti ne veš, kako blagodonoč je ta glasovir, naš pijano so prave citre v primeru s tem.«
»Naš je pač star,« – je odvrnila gospa – »kadar se omožiš, kupiš si sama novega.«
Olga je lahno zarudela in ni nič odgovorila.
»Gospica, le večkrat se poslužite glasovirja, če vam res ugaja. Čim češče pridete, tem dražje mi bode!«
»Da vam le prevečkrat ne pride« – je pripomnila smehljaje gospa.
Mej tem je došla služkinja, da popelje gospo domov in – poslovili so se.
Mej potjo in doma je Olga zopet veliko govorila o kapelanu; hvalila njegov glasovir, pripovedovala – sklepajoč iz umetnih skladb, katere je našla v njegovi zbirki – da mora biti dober pijanist. Oh! ko bi hotel igrati z menoj čveteroročno; potem bi še rajše hodila tja, je vskliknila, ko sta sedeli že doma v sobi.
Anton pa se je vrnil v sobo in zopet študiral pridigo. Pa nikakor mu ni šlo gladko izpod rok. Često se je zamislil in pozabil na svoje delo, v duhu pa je gledal blago, lepo lice Olgino! ... Potem je zopet vstal, zdramivši se iz svojih sanj, in s silo razpodil vse one slike, ki so se mu vstvarjale v njegovi duši. Po glavi mu je šumelo, a energično je odbijal vse razstresujoče misli in se zopet uglobil in utopil v svojo propoved – posrečilo se mu ni povsem – po raznih zaprekah in odmorih je vendar končal svoje delo! – Drugi dan pa je pridigoval o ljubezni do bližnjega, tako ognjevito, krasno, in govorniško dovršeno, da je jedni lepi misli sledila druga še krasnejša, in so mu tekle izbrane besede kakor živahen izvirk. Farani pa so si po opravilu pripovedovali: »Ej, naš gospod, ti pa znajo pridigovati, da malo kateri tako! Take pridige še nismo čuli!«
Često je prihajala Olga h kapelanu Antonu igrat na njegov glasovir. Kadar je prišla tudi gospa, kratkočasil jo je Anton ali ona njega – govorila je rada in mnogo – doli v lopi. Če je pa došla sama, zaprl se je Anton v drugo sobico, da bi ne motil Olge ali pa se je usedel na divan ter pazno poslušal Olgino izborno igranje. Spomnil se je materinih besed – in tudi njemu so se urinile misli: Komu padeš, ti nedolžni angelj, v naročaj? Koga zadene sreča, da bo užival pri tebi že tu na zemlji nebesa? Koga bo osrečevala tvoja ljubezen? Kdo bode ugriznil prvi v to rudeče, zdravo jabolko – je li bo vreden ali ne – take misli so se podile po Antonovi glavi, njegove oči pa so z dopajenjem počivale na divnem, stasitem telesu Olginem!
Čutil se je nekako srečnega, kadar je bila Olga v njegovi sobi. Saj je bilo njegovo stanovanje sicer tako pusto in prazno. Njemu vsaj se je tako zdelo. Sedaj pa se mu zdi tako prijetno, prijazno, živo; – sam lahko posluša igranje na glasoviru ali veselo čebljanje Olgino, kadar ga po čem povprašuje. Pač škoda, da to ne more vedno tako biti! – Pa – kaj, on je duhovnik in o takem življenji še sanjati ne sme. Nu – pač; kdo mu more braniti sanje! Vsaj te mu nadomeščujejo, kar mu zabranjuje stan! –
Kadar je doigrala Olga kak komad, obrnila je svojo lepo glavico tako naglo, da so se razmršili mehki kodri na njenem belem čelu, in nedolžno – koketno zroč v Antona, ga uprav otročje povprašala: »Ali vam ugaja ta komad?« In Anton je vedno pohvalil njeno igro ter potrdil njene nazore o dotični skladbi, kar jo je silno razveselilo, – potem pa je zopet pričela novo kompozicijo. Včasih sedel je i Anton k harmoniju in zaigrala sta skupno. Kako srečna je bila tedaj Olga! Vsa v ognju je vzklikala: »To je krasno, nebeško lepo!« Saj si je to že koj s početka želela, a – povedati si ni upala. Anton pa je sam uganil njene želje, kar jo je še bolj veselilo. – Ali pa je zapela pesem, katero je Anton s finim čutom spremljal na glasoviru.
Ko pa se je poslovila, bilo je Antonu dolgočasno – čutil se je osamelega. To nedolžno dekletce oživljalo je tako dobrodejno njegovo sicer pusto, mrtvo sobo! – Sedel je k oknu, podprl svojo glavo ob desno roko in zrl tja doli po dolini, kjer se je širilo rodovitno polje. Tako je sedel nekoč. Jelo se je mračiti, pod njegovim oknom, nekoliko oddaljen, je žuborel precej močan potok, in šumenje njegovih valčkov segalo je v Antonovo sobo – po grmih in drevji so poskakovali krilatci in se zbirali k počitku. Antonovo oko se je igubilo v megleni in mračni daljini – v duši pa so mu vstajale slike, – tako lepe blažene – osrečujoče: Videl se je ob strani dobre Olge v srečni družini – dvoje ljubkih otrok se je plazilo po mamici, a oklepalo in ovijalo z debelimi ročicami njegove noge, on pa je objel jednega in poljubil naposled i svojo ženko – oh! Kolika sreča! Tedaj pa je planil ves razburjen po konci, tresoč se na celem telesu, kakor suh list v jesenskem vetru, segel z roko preko vročega čela, hoteč izbrisati in pregnati take slike, ki so drugim izvor brezmejne sreče, njemu pa provzročiteljice brezkončne bede! –
»– – to so grešne misli – za me, dá, za me – za druge ne!« – Hud boj je razsajal v njegovem srci. Priznati si je moral, da ljubi Olgo z vso silo svojega srca, pred seboj pa je zopet videl jasno in trezno: »Ne smeš!« In trpel je muke, ki jih provzroča človeško srce, trpel je silno in je često mislil, da mu mora izginiti razum in počiti srce. A ojunačil se je zopet in sklenil trdno, ogibati se njene bližino kolikor možno. Kadar pa je zopet prišla, moral jo je pozdraviti, in roka se mu je tresla, ko je čutil v njej mehko, toplo ročico Olgino ...
Nerad jo je puščal samo. Le težko se je premagal, stopil v drugo sobo, stal nekaj časa pri oknu in ropotal s prsti po šipah v taktu z Olginim igranjem – a dolgo ni mogel zdržati, prišel je zopet nazaj v prvo sobo, sedal na divan ali tik Olge in opazojoč jo – se zamislil.
Olga pa je skoro vsak dan vprašala doma mater: »Mamá, ali smem danes k gospodu kapelanu igrat?«
Vselej je ni pustila, in večkrat jo je zavrnila: »Moj Bog, vsak dan vender ne moreš hoditi! Kaj poreče gospod kapelan?«
»Oh, saj je vedno vesel, kadar pridem. In jaz tudi tako rada hodim tja.« – Gospa jo je malo začudena pogledala, Olga pa je zarudela. – Ko je potem zvečer zlezla v svojo belo posteljico, premišljevala je v svoji glavici: »Zakaj me je pač mamá tako čudno pogledala. Saj vender nisem nič hudega povedala – h kapelanu pa res tako rada hodim. Saj je tako prijazen z menoj in me ima tako rad, kakor niti domači duhovniki ne. Res, dobra prijatelja sva si!« Kmalu pa so se ji zaprle trudne trepalnice in zazibal jo jo sladki sen ...
Lepi poletni dnevi so potekli, in jesen je nenadoma in oblastno posegla v poletne pravice ter poslala neprijazen, hladen dan. Nebo jo bilo čez in čez prepreženo z gostimi meglami.
Olga je prišla zopet k Antonu. Izročila mu je pozdrave od mamá, češ, rekla je: »Le pojdi danes, ker je tako dolgočasen dan« – »in sedaj me imate zopet na vratu,« – dostavila je s šaljivo–nedolžnim nasmehom ter se vsedla h klavirju. Začela je igrati, Anton pa je stopil v drugo sobo.
Dolgo je že igrala Olga in pregledala skoro vse sekirice, ko zapazi mej drugimi v vezani knjigi prost list in na njem pisane sekirice. Radovedna seže po njem in najde gori kompozicijo Antonovo naslovljeno »Olgi«. Hoteča razveseliti Antona z njegovo skladbo, začela jo je igrati. Tedaj pa je začelo Antonu burno utripati srce, ves vznemirjen in nervozen skočil je po konci. Saj je v ono skladbo zlil vso ljubezen do Olge! – Potem je navidezno miren stopil v prvo sobo, se naslonil na glasovirjev rob tik Olge in zrl neprestano, stepo v njen ljubki obrazek, srce pa mu je nemirno bilo.
Dokončavši komad uprla je svoje lepe, plave oči tako milo vanj, vprašaje ga, kaj on poreče – on pa se ni mogel več premagovati, pozabil je vse – pritisnil jo je gorko na svoje prsi in jo poljubil na rožnato lice. – In ona! – ni se branila, položila je svojo glavico nanj in krčevito ovila svoje mehke roke okoli njegovega vratu ...
V istem trenotku se je zavedel Anton iz omame, spomnil se je, da je duhovnik in postal je mož. Skoro odurno ji je razklenil roki in se izvil iz njenega objema – in sedaj še le se je zavedla tudi Olga, kaj se je zgodilo. Vsa osupnjena in zmočena je bila za trenotje. Anton jo je prijel za tresočo roko ter ji z mirnim, resnim, zajedno pa prosečim glasom dejal: »Olga, odpustite – in pozabite, kar se je baš zgodilo!« –
Olga je bila smrtnobleda in kakor okamenala; iz njenih milih očij pa, ki so bile nepremično uprte v Antona, so kapljale debele solze in se potočile nizdoli po okroglem licu.
Olga se ni več dotaknila niti jedne tipke. Odšla je povsem zmočena; domov prišedši pa se je bridko razjokala. Spoznala je, da je gojila do Antona več nego samo gorko prijateljstvo, spoznala je, da je bilo ono skrivno čutstvo, ki jo je osrečevalo v zadnjem času, zajedno pa tudi vzbujalo skrbi – čutstvo ljubezni – do Antona – do onega, ki je ne sme ljubiti, ki ji ne sme vračati njene vroče, iskrene ljubezni!
Minulo je zopet nekaj dni. Olge ni bilo k Antonu. Težko mu je bilo mislečemu, da je ne bode več videl in imel pri sebi, v svoji sobi.
Poslali so služkinjo ponj. Izvedel je od nje, da je gospa opasneje zbolela in da Olga ne more priti. Gospa se jo pri naglem vremenskem prevratu prehladila in začela močno pokašljevati.
Anton jo je obiskal. Koliko je trpel, ko je ugledal Olgo, bridko trpečo radi materine bolezni – radi njega – a on ji ni vedel tolažbe.
Prisedel je k postelji gospe, in jo tolažil, da bode gotovo zopet bolje, in da bode lahko potovala domov. Pa dolgo ni ostal, ker je bila gospa slaba in je potrebovala miru. Obljubil je, da še pride, in spolnil je svojo obljubo. S težkim srcem se je vedno poslavljal od Olge.
Minulo je zopet nekaj dni. Gospa Vernikova ni mogla odpotovati, dá, postajalo ji je vedno huje.
Anton je prišel baš iz cerkve od maše, ko prihiti nekega dne Olga smrtnobleda, rudečih, objokanih oči, razmršenih las, nečakajoč dovoljenja v sobo, se mu vrže na prsi, da jo je jedva prestregel, in ihti in ječi: – »Mamá – mamá – je umrla!«
I Antonu so se porosile oči! –
* * *
Anton je preskrbel in ukrenil vse potrebno za pogreb. Brzojavil je sestri pokojnice, soprogi državnega uradnika v stolnem mestu, ki je prišla drugi dan in prevzela nesrečno in obupano Olgo – neutešljivo plakajočo, v svoje varstvo.
* * *
»Hočete li vi pokopati gospo, s katero ste bili tako dobro znani?« – je vprašal dekan svojega kapelana, ki je molče strmel pred se, pri večerji.
»Prosim, hočem!« – Odgovoril je le–ta mehanično, in dekan ga ni hotel dalje nadlegovati videč, da se mu ne ljubi govoriti. –
* * *
Ginljivo, v srce segajoče je govoril Anton ob odprtem grobu gospe Vernikove. Izpod oblačnega neba je lahno rosila jesenska gosta megla. Jesenski veter je poigraval s suhimi listi na gabrovi meji, jih odtrgaval in odnašal daleč po zraku. –
Ko je metal Anton z malo lopatico grude na krsto, da je otlo donelo iz groba, in ko jo videl omagovati blodo, nesrečno Olgo, tedaj se je tresel tudi njegov glas govoreč: »Memeato homo,– quia pulvis es – et in pulverem, – reverteris ...«, in svitla solza se je prikrala v njegovo sicer vedno jasno oko. –
* * *
Drugi dan se je odpeljala Olga s svojo teto. Pred odhodom jo prišla še jedenkrat k kapelanu Antonu, da se mu zahvali za vse dobrote, katere je skazal njej in njeni pokojni mamici.
Anton jo je prijel za roko in jo poljubil na čelo rekoč: »Olga – bodite srečna! Za spomin pa sprejmite mojo skladbo, katero sem posvetil vam, in katera je izdala moja čutstva napram vam.«
Potok vročih solza se je vlil osamelemu angelju po upalih licih. Kdo zna, koliko jih je poteklo za rajno mamico in koliko za – Antonom!
* * *
Pusto je bilo sedaj Antonovo življenje v S. V družbo ni čisto nič zahajal in tudi z dekanom je bil bolj redkobeseden.
V tem položaju se je domislil, da so ga prišli nekdaj Gorski farani prosit, naj pride duše past k njim v Goro.
In kako so ga prosili!
»Pripeljali vam bodemo vsako leto deset voz resja in stelje« – obljubovali so mu radodarni in najivni farani, hoteč ga s tako vado podkupiti. –
On pa se je dobrovoljno nasmehljal češ: od stelje se ne bodem zredil! In potrti so zopet odšli prosilci.
Sedaj pa je pisal Anton svojemu znancu v D., je li fara še prazna.
Čez nekaj dni je dobil odgovor, da verne gorske dušice še vedno željno čakajo dušnega pastirja.
Minulo je par mesecev, in na Gori so slavnostno sprejeli novega župnika – Antona.
Topiči so pokali, godci godli, vladalo je silno veselje mej tako dolgo zapuščenimi farani. Samo Anton je bil resen in nekako otožen, vender prijazen in ljubezniv do vsakega.
Sedaj je prebil tudi on svojo bol in že 30 let župnikuje v Gori kot ljubljenec svojih dušic ...
Postal je velik dobrotnik svojim faranom, saj podpira uboge in tolaži žalostne ... Ljubezen cele fare mu je zadostno plačilo.
»Klaps« – pade župniku Antonu brevir raz kolena in ga zdrami iz spominov.
Gori na stropu, kamor je bilo uprto njegovo oko, pripredel se je pajek do vrha in se skril v svojo mrežo, katero je stara kuharica Katra vsled slabih očij prezrla pri ometanji.
V peči še vedno prasketa plamenček – zunaj pa brije ostra burja, raja okoli oglov gorskega župnišča in se zaletava v njegova okna, da zažvenketajo vsak trenutek male šipe v že črvivem okviru. Buči in vrši kakor daljno gromenje, vmes pa zazveni včasih jasen pisk in se zopet izgubi mej bučeči orkester burjinega zbora.
- ↑ Backfisch.