Gornji Rogatec - Stermol

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Janina Gornji Rogatec - Stermol
Gradovi in graščine v narodnem izročilu I
Janko Orožen
Podčetrtek
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


1.Podčetrtek in njegovo ime[uredi]

Grad se je nekdaj imenoval Landsberg. To ime je dobil tudi trg pod njim. Ker pa so se grajski sodni dnevi redno vršili v četrtek, so kraj in grad preimenovali v Podčetrtek.

2.Podzemeljski hodniki[uredi]

Iz kleti velikega podčetrškega gradu so vodili pod­zemeljski hodniki do drugih gradov, eden je vezal grad s celjskim gradom.

3.Zaklete sobe[uredi]

Pred dvema letoma so se zaprla vrata ene izmed sob, ki jih ima grad sedemdeset in dve. Pravijo, da je vrata zaprl božji veter. In sicer zato, ker so v tisti sobi obešali kmete in shranjevali njihove glave.

Nato so se zaprla še druga in še tretja vrata, tako da tudi v drugo in tretjo sobo nihče ne more.

4.Mlin pod gradom[uredi]

V tistem mlinu se vedno sliši neko bučanje, kakor bi nekdo s peresom pisal po kameniti mizi.

V

tem mlinu je baje mlinar, ki je začaran. Kdor pride k njemu, ne more ven.

Drugi pa menijo, da, ima v mlinu smrt svoj dom. Iz. njega hodi po okolici, vodi ljudi v mlin in jih mori.

5.O postanku božje poti v Zagorju[uredi]

I. Grofu in grofici Attems iz. Podčetrtka se je v sanjah prikazala Marija, in sicer trikrat zaporedoma v noči od sobote na nedeljo pred binkoštmi. Vsakokrat je zahtevala, naj se ji postavi cerkev v Zagorju, kjer hoče deliti ver­nikom posebne milosti. Grof Attems je potem res dal sezidati sedanjo veliko, romarsko cerkev. II. Na južni strani vasi Gabrje blizu Zagorja je mesto, ki se imenuje Gradišče. Tu, pravijo, je nekdaj stal grad. Graščakov navadno v njem ni bilo, samo v časih nevarnosti je služil za zavetje pilštanjskih in podčetrških gospodov. Nekdaj so pa Turki grad zavzeli in ujeli graš­čaka, ki se je skrival v njem. Na priprošnjo Marije Za­gorske se je graščaku posrečilo ubežati. Iz hvaležnosti se ji je šel, v verige vkovan, zahvalit. Ko zagleda malo, v gotskem slogu zidano cerkvico, ki so jo zgradili še Celjski grofje, pade na kolena pri hrastiču, ki je leta 1900. meril v obsegu 6 m, in v istem trenutku mu odpadejo verige. Ta dogodek so vrezali v plošče in naslikali v cerkvi.

Pozneje se je Marija prikazala nekemu grofu Attemsu iz Podčetrtka in ga je prosila, naj v Zagorju pozida novo cerkev, ker si je ta kraj izbrala za podeljevanje posebnih milosti. Grof ji je obljubil, toda na dano besedo je po­zabil. Čez leto in dan se je Marija v isti noči, na nedeljo po binkoštih, vnovič prikazala grofu in grofici in jima odločno velela, naj izpolnita dano obljubo. Nato je grof mali cerkvici, ki jo je pustil kot zakristijo, dozidal sedanjo krasno cerkev. Večkrat v letu, posebno pa na nedeljo pred binkoštmi, se zbirajo v njej številni Marijini častilci.

6.Neusmiljeni grof in razbojnik Guzej[uredi]

V gradu Podčetrtek je bival grof, ki je bil velik so­vražnik kmetov. Daleč naokrog so se razprostirali nje­govi gozdovi. Nekoč je nabirala na njegovem svetu uboga žena dračje ter je našla mlado srno. Vzela jo je na svoj dom in jo je krmila. Dostikrat sama ni večerjala, da bi bila sita srna. Nekega dne je šel grof mimo njenega doma na lov. Ugledal je srno. Žena mu je povedala, da jo je ujela v njegovem gozdu. Grof se je razjezil in je ženo izročil sodišču, Za to grofovo brezsrčnost je zvedel sloviti razbojnik Guzej. Bil je prijatelj ubogih ljudi. Hotel se je maščevati. Ponoči je s svojimi tovariši napadel grofa in ga oropal. Medtem ko je bila žena v zaporu, ji je crknila edina koza. Ko se je vrnila domov, je prosila sosede, naj bi ji kdo kupil kravo v rejo. Nihče se je ni usmilil. Nekoč je bila na sejmu, kjer je prigovarjala kmetu, naj bi ji kupil kravo. Guzej je slišal njeno tarnanje. Vprašal jo je, katero kravo bi rada imela. Ko mu jo je pokazala, ji jo je kupil in rekel, da lahko sama zase obdrži prvo tele. Obljubil je še, da bo prišel kdaj k njej pogledat. Srečna ženica je odpeljala kravo domov. Minili sta dve leti in Guzej je prišel. Z veseljem je ogledoval lepo rejeno kravo in jo podaril ubogi ženi. Vprašala ga je, kaj naj reče, ako bo kdo hotel vedeti, od koga je dobila kravo. Guzej ni odgovoril, samo poslovil se je in odšel, od daleč je pa zaklical: »Ako vas bo kdo vprašal po kravi, recite, da vam jo je kupil Guzej!« Žena je imela kravo še dolgo let.

Zaklade so iskali[uredi]

Nekoč so šli iskat zaklad na razvaline Gornjega Rogatca. Nekega drznega in muhastega Adolfa so po vrsti spustili v globoko klet. Dogovorili so se, da ga bodo takoj potegnili navzgor. KO je vil Adolf na vrvi že precej globoko, je nenadoma pričelo silno zvoniti. Tovariši so ga hitro potegnili navzgor in ga rešili.