Gorjupa bajta
Saša Vuga

Spisano:	Aja Komel
Viri:	Saša, Vuga (1975). Gorjupa bajta. Ljubljana: Založba Borec.
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

OSEBE:

- stotnik, 50
- Prijazni Johann, 30
- teta Evgenija, 35
- Stanko, 30
- sosed Tinč, 60
- starec s palico, 60
- grobar, 60
- pisar Rudi, 55
- Hans, 45
- otrok, 5

in še kdo

ČAS:

- včeraj

POKOPALIŠČE VRH VASI. POPOLDNE

Kembelj bije v zvon.

Iz popoldanske mračine se izza lin izlušči negibna postava vojaka: čepi, v plašču, z odvihanim ovratnikom. Z daljnogledom pregleduje okolico.

Čez čas odloži daljnogled in se nagne nizdol: spodaj zeva, črna v snegu, jama.

Opravili so pogreb.

Grobar zasipa grob.

Malo ljudi – jih je še manj videti, zakaj vojak gleda z višine. Ženske, starci, tu in tam otrok. Vse premraženo. Hudo staremu duhovniku visi baret postrani, sosed Tinč mu čez obredno srajco pomaga natakniti plašč.

Ljudje se stresajo s pokopališča.

Pri grobu ostaneta le fant in teta. Teta objokana, otrok ne: mu je dobrih pet let, kapica na cof mu sega do oči, ga zebe. Na tetin mig položi k zemlji šopek revnih rož. Potlej se obotavljivo odpravita skozi železne dveri.

Grobar, v potrganih rokavicah, vihti lopato, stepa zemljo v gomilo.

GROBAR: (mrmra) Sakrament, sakrament, no!

Nemec se spet vpreže v daljnogled. Čez hrbet mu malomarno visi brzostrelka. Uzremo, pa ne skozi daljnogled, dolino Soče: obkraj strmi hribi, polja, do tolminskih špikov. Čez zasneženi dan na moč počasi stečejo napisi. Mimo napisa GORJUPA BAJTA pride grobar, hodi skakávo.

GROBAR: Sakrament!

Ko je napisov konec, gre v levo.

VAŠKI KLANEC, POPOLDNE

Ljudje hitijo s klanca. Gledajo v tla: sneg je leden, utegne zdrsniti. Polglasni vzkriki žensk.Klanec se ozko zliva med hiše.

Starec s palico sosedu Tinču:

STAREC: (vzdihne)So težave, so težave ...

Negibna kamera jih čaka v zasedi. Gredo vanjo. Starka z ruto čez lase in s starinskimi naočniki reče dekletu, na kratko se opira:

STARKA: Kadar nosi križ, je človek zmeraj sam.

Starka se ustavi, se zazre v dekle:

STARKA: A ni res?

Izza hiše pride drugi Nemec, tudi brez čelade. Puško nosi po lovsko. Počasi gre nizdol, zad za ljudmi. Pri koritu s pipo se obrne v desno.

Ljudem se ne mudi več s klanca: pri hišah ko da jim je varno, bolj toplo.

STARKA: Jah, a ne?
STAREC: Klavrno, če daješ mlado mater v jamo.
SOSED TINČ: (pokaže v venec hribov) Tam go?ri smo v prvi vojni tolkli po Italijanih. Nasadimo nož, da bi skočili v napad. Takrat pa blizu mene mlad Bosanec bruhne kri. Odpnem mu bluzo: Hoj, Duško, te je zadelo? ... Nič, jetika. Ponoči smo ga pokopali v skale. Še danes leži tam. Taka je ta reč – ta jetika.
STARKA: Uboga. Držala je fantovo roko roko v roki, in umrla ... Jetika.
STAREC: Pa tudi uboga Evgenija! Svakinjo v grob, nečaka v življenje – to bo huda dolžnosti. (Pomembno!) Bo odgovornost!
STARKA: Oj, brez skrbi! Ta se ne pusti ne žalosti in ne boleznim. Sama pravi, da je od hudiča ... Je tudi malo trmasta.
STAREC: Trma je bila v družini. Ampak Stanko, Stanko, ki je ženo imel tako rad! Kdaj bo zvedel? Kje je zdaj?

Sosed Tinč se zarotniško zvega pod klobukom, vzdigne prst in drobnih oči zamrmra:

SOSED TINČ: (po?je, sussurando) V hribe šel je dragi moj!

Pesem se mu piha čez poslednja dva zoba v čeljusti. Smešno suva s prstom gor, v hribe, češ: Saj vemo, kje!

SOSED TINČ: S fašisti bil je strašen boj ...!

Sosed Tinč utihne stišano pesem: s klanca se pripodi, ko da bi smučal, podčastnik. Spredaj izpod kape se mu znojijo zmršeni lasje. Težko pištolo nosi natanko nad popkom. Je manjše postave, grdo poudarjen v zadnjico. Hitričasto pozdravi:

JOHANN: Dober dan!

In hiti nizdol.

STAREC: (razdraženo) Sakrament, Tinč, si nepreviden! Prav otročji si!
STARKA: Ta je Avstrijec, Johann, dober fant. Čebelar in pismonoša. Ne mara Nemcev. Včasih mi iz kuhinje pošlje pomoč za prašička.
STAREC: (se vrne k pogovoru) In kakšna je bila Stankova žena?
STARKA: Prosojna, si ji skozi videl. Do srca ... Dobra.
STAREC: To vem. Sta se razumela, a ne?
STARKA: Ojej, sta!

PODSTREŠJE. VEČER

Zaprašeno okno, Stankov obraz v šipi – teko mu solze. Okoli šara najmanj treh rodov, jerbasi, udrta omara. Pajčevine. Mrak.

Stanko je v pumparicah, v ˝norveškem˝ suknjiču, gojzaricah. Za pasom samokres, dve paradajzarici. S triglavko obriše šipo, se mu roka umakne: spodaj hiti Avstrijec Johann.

Pridejo ljudje, se razgube po hišah. Prikažeta se Evgenija in fantek. In čisto nazadnje Nemec, Hans, ta je oprezal iz zvonika.

Starka z naočniki nagovori Evgenijo, kaže v nebo, na fantka. Evgenija kima. Staka se vrne domov.

Stanko si obriše solze in – ko Evgenija spodaj odklepa vtara – se odmakne, v mrak: še ga vidimo, tik pred kamero, kot črno silhueto, ko stepa čez kramo na podstrešju.

PRED ŠOLO. VEČER

Avstrijec prihiti pred šolo, od vneme si odpenja plaščne gumbe. Med okni napis SCUOLA ELEMENTARE DR. C. MARCHESETTI. Ni straže.

V ŠOLI. VEČER

Na koncu puste veže brli žarnica. Johann zaropota po kamnitih stopnicah.

V prvem nadstropju spoštljivo potrka na vrata. Posluša. Še potrka. Izza hrbta mu iz stranišča odklene drobcen, starikav vojak, pisar Rudi, s suknjičem na laktu. Natika si naramnice. Ne razločimo, ali je po glavi obrit ali plešast kakor madarina.

RUDL: Gospoda stotnika ni.
JOHANN: (zadirčno) Kako – ni?
RUDL: Ženi je šel pisat pismo.
JOHANN: (razočarano) Potem ga pa ne bo. Po navadi piše pismo tja do polnoči.

Johann odpre v izbo: v nekakšno ravnateljstvo osnovne šole – pokrpan globus, dve spravljeni tabli, kače v špiritu, vrsta fasciklov. Vse neznansko prašno. Kraj mize, na tleh, kralj Emanuel, z razbitim steklom. Na steni Mussolini, cel, čeprav ostanek.

Druga polovica sobe, desno od vrat, rabi stotniku za pisarno: ta je čista do pološčenosti. Pisalna miza, dva naslanjača, peč, omara za akte. Na mali mizi po?ljski telefon in star pisalni stroj. Okno. Nasproti vhodnih vrat manjša vrata v drugo sobo.

Rudi vzame z okostnjaka, prislonjenega k tabli, svojo kapo, se pokrije. Johann se z zadnjico zadrega na pisalno mizo.

JOHANN: Je kaj naročil?
RUDL: Nič. Ste kaj naročili?

Johann sitno odkimava.

RUDL: Potem se vam pa ne mudi poročat. Luna se razliva s hriba. Rekel sem mu, naj počaka na konec pogreba, je pa zamahnil: Naj se kar Johann gre Napoleona! Jaz skrbim za red in mir, tod ne poka prehudo, več pa niso ukazali! ... Tako je rekel.

Avstrijec pobinglja z nogami.

JOHANN: (čemerno) Se ti ne zdi naš stotnik majčkenopreveč utrujen?
RUDL: Streznjen človek.
JOHANN: Kako?
RUDL: Pravim: preudaren mož.

Johann kima.

JOHANN: (zamišljen, kot sam sebi) Bi kaj odkril, če bi odkril karkoli ...? (Prizadeto) Si rekel, da se je smejal?
RUDL: Ne. Je še povedal: Če misli, da mu bo tovariš Stanislaus prišel na ženinem pogrebu past v pest, se moti. So na preži najmanj toliko kot mi. Samo vaščane bo razdražil.
JOHANN: Vojakov niti opazili niso. Sem jih poskril okoli in okoli. Edino Hnsu sem ukazal v zvonik. Že opoldne, na skrivaj. Je še kaj rekel?
RUDL: Nič več. Rokav si je zataknil v žep, odšel ... Je sploh vprašanje, če je tisti Stanislaus še med živimi. In kje. Ljudje hodijo ven, k njim, ne pa oni s hribov, k nam.

Johann izbere iz vrčka kratko soldaško cigaro in si jo prižge.

JOHANN: Saj ... Počakal bom menažo in se treščil spat. Sém mi jo prinesi. Brez kruha.

Rudl, še zmeraj v naramnicah, obstane pred oknom, zad za telefonom.

RUDL: Zima, luna, noč ... Ob takem se kristjan drži ognjišča. Kdor stegne nos čez prag, mu zmrzne.

V HIŠI. NOČ

V veži uganemo Evgenijo in Stanka. Ta ima okrog vratu otroka, mu je zaspal.

STANKO: Si zaklenila vhod?
EVGENIJA: Na dvojni ključ.

Obstaneta na pragu v sobo, ki so iz nje odnesli rajnico: mesečina z okna nam pokaže golo posteljno stranico, mizico pri vznožju, na belem prtu cinkast križ, oljko v kozarcu, svečo.

STANKO: Odpri, naj se prezrači.

Evgenija gre odpret okno. Prižge svečo.

Vidimo bogove na steni, blazino, vrženo na posteljne deske (tam je prej stala krsta), v kotu par copat in prazno steklenico. :: Evgenija se vrne k Stanku. S praga gledata v revščino, ki sredi nje trpeče sveča.

EVGENIJA: Ko je umirala, sem dala roko fantu čez lase, sem rekla: Nič ne jokaj, pob, jaz sem tu.

Stanko trdo pokima. Otrok mu drži glavo na ramenu.

EVGENIJA: Slišiš? Kraj vrb ob reki se nabira led sproti poka.

Tiho zapre in potisne Stanka v kuhinjo tam poleg.

STANKO: (séde) Je dekan kaj rekel?
EVGENIJA: Nič, je star in gluh.

Sedeta k štedilniku. Evgenija privije petrolejko, odmakne železne obroče, da ogenj splapola v temo. Pred Stanka položi, na rob štedilnika, krožnik z jedjo.

EVGENIJA: Daj meni fanta!
STANKO: Bo kar dobro tako.

Z levo roko drži otroka, z desno zajema. Z Evgenijo sta v kolobarju svetlobe.

STANKO: Boš zmogla, sama, z njim? Bo hudo?
EVGENIJA: (odmahne) Jaz težavam kar vrata zaloputnem, rečem: Me ne boste! Pa me ne.

Stanko se žalostno nasmehne. Počasi jé, da ne bi zdramil fantka.

EVGENIJA: Si prišel sam?
STANKO: Sam.
EVGENIJA: Te nihče ne čaka zgoraj v seniku?
STANKO: Ko si mi dala pošto, da umira, sem pohitel. Če greš sam, imaš oči povsod. Če jih gre več, se vsi zanašajo na drugega. Se pravi: nihče ne vidi nič.

Evgenija zbrano pokima.

EVGENIJA: Sem ti že kdaj hotela reči, da si preveč upaš.
STANKO: (po premolku) Spustil bi se tudi v kotel z vrelim oljem, samo da bi hudiče namlatil, jih pregnali, od koder so prišli!
EVGENIJA: Bolj počasi, bolj počasi, brat! Imaš otroka!

Stanko pokaže kakor na podobice v kotu.

STANKO: Bodo namesto nas svetniki poprijeli?

Žlico odloži na prazni krožnik.

STANKO: Nihče ti nič nikdar ne da zastojn. Še župniku se moraš prej spovedati, če hočeš hostijo.

Evgenija kima, nestrpna.

EVGENIJA: Že res, vse res, ampak ...

Stanko nalahno preloži otroka z levice na desnico.

EVGENIJA: Rineš v noč in se ponoči vračaš, vsake kvatre ...
STANKO: (po premoru) Kdor ne ve, kaj je svoboda, oziroma kako ti je, kadar je ni, ne more razumeti.

Stiskata se v kolobar svetlobe, ogenj vre v temo.

STANKO: So vaščani še tako enotni, vsi tako za nas?
EVGENIJA: Se samo po sebi razume.
STANKO: (se nasmehne) Torej fronta?
EVGENIJA: (resno) Da, osvobodilna!

Stanko se zamisli v spomine. Počasi jih poveže.

STANKO: Še pomniš, leto pred začetkom vojne, ko je oče umiral. Mama naju je zbudila. Da naju oče kliče. Šla sva v kamro, tja (pokaže). Je gorela sveča. Naju je prijel za roke, rekel: Otroka, ne zamerita, ker smo vas rodili v sužnost, otroka, oprostita ... :: Zjutraj je umrl. No, tako.
EVGENIJA: Oče je bil hud Slovenec.
STANKO: Da.

Evgenija se skloni mimo ognja, se zazre votroka.

EVGENIJA: Ga ni lepo pogledati?

Stanko se ji kakor hvaležno nasmehne.

STANKO: Poznaš Nemca, ki je pridirjal s klanca?
EVGENIJA: Tisti čokati, na kratkih nogah? Johann je, podčastnik ... Stotnikova desna roka. Zares – stotnik je roko pozabil v Rusiji.
STANKO: Je ostrižen zadaj kakor ministrantje.
EVGENIJA: Kar prijazen, se rad smeje. Avstrijec ... Tudi žogo brca, z vojaki, pred šolo, na dvorišču.
STANKO: Stotnik se pa dolgočasi, a ne?
EVGENIJA: Miren človek, ko da se je z leti že izstelil. Hoče mir. Greš mimo njega – kakor da miži. Ko da noče videti.
STANKO: Dekan, si rekla, je pa gluh.
EVGENIJA: Ker gluh. Pri spovedi mu morajo kričati v uhelj, pa skoraj vsi poznajo grehe skoraj vseh.
STANKO: A li mu Testénčeva Poldi še hodi izdajat?
EVGENIJA: Ne, jo je spodil iz farovža. Je vpil, da bog ne potrebuje njene pomoči v boju proti partizanom. Tako? Jo je zadelo, da se ji je začel vsak petek kazati sv. Avguštin. Na lepem pa je Avguština povsem nenapovedano zamenjal sv. Mihael v rdečih pumparica in z zastavo v roki. Povsem nenapovedano! To jo je zmedlo, zdravnik jo je poslal v norišnico.

Se tiho zasmejeta. Evgenija češe s prsti fantu v lase.

EVGENIJA: Bo še dolgo trajalo?
STANKO: Velike reči rastejo počasi. Steklo bo še dosti krvi. Vsega hudega preveč bomo doživeli.

Evgenija se mu z dobrodušnim ponosom zamakne v oči.

EVGENIJA: Si šarža, a ni res?
STANKO: (sramežljivo) Ah, pejd, pejd, kakšna šarža!
EVGENIJA: Ti vidim noter! Dosti veš, pa nikoli nič nepoveš! Roko na srce – nismo zaspana družina. Poglej fanta!

Stanko nežno stisne otroka. Evgenija vzdihne.

EVGENIJA: No, pokopali smo jo.

Se zamisli v ogenj, povzame.

EVGENIJA: Je pusto tod okoli. Vojna. Nikjer nikogar, pod zemljo pa preveč. Ima pa vendar vsak človek svoj zadnji vzdih, a ne?
STANKO: Ljudje umirajo tudi brez vzdiha.
EVGENIJA: (raztreseno) No da, seveda ... Hotela sem le reči, da ima vsak posebej svojo smrt.

Stanko bi nekaj rekel, pa samo zmigne z rameni. Evgenija – starejša sestra – poprime.

EVGENIJA: Bom še enkrat rekla: Pazi, brat! Imaš otroka. Ondan si jo le za las unesel.
STANKO: (zamahne z roko) Skočil sem v Sočo, plaval, je bilo vse v redu.
EVGENIJA: Pozimi reže Soča hoje kakor nož!
STANKO: Že, ampak sem nosil pošto.

Evgenija se razjezi.

EVGENIJA: Zakaj se moraš sam klatiti skozi noč?
STANKO: Kdor rine sam, je oster kot lisica. Več jih je, so večja čreda. Sem hotel reči: kakor ovce, pa je nesreča tu.
EVGENIJA: Ti pozimi skok v Sočo, hitra jetika pa zlomi njo! Tu nekaj ni v redu! ... So streljali za tabo?
STANKO: So malo poiskali, odnehali.
EVGENIJA: Kar daj, bo tale pob poslednji svojega rodu! Kar daj!

Stanko se nasmehne, bi zasukal pogovor.

STANKO: Že večkrat sem te hotel vprašati: zakaj se nista poročila?
EVGENIJA: (ostro) Zakaj? Moja stvar!
STANKO: (po premolku) Misliš, da je v naši vasi mogoč izdajalec?
EVGENIJA: Oh, daj no! Čeprav bi se zamešal kot šivanka v seno, bi ga našli v poldrugi uri. Ne, ne. Kdaj boš odrinil?
STANKO: Jutri, pred polnočjo.
EVGENIJA: Ti bom postlala pod streho, skrito, kot po navadi. Spočij se.

Z otrokom v naročju stopi Stanko k oknu – tam je v temo obešen štirikotnik mesečine.

EVGENIJA: (nemirna) Kaj pa je?
STANKO: Nič. Na njive gledam, proti Soči, dol ... H Gorjupi bajti.
EVGENIJA: (od ognja) Na belem polju spominja na mrtvašnico. Šipe so popokale, tam so doma le še strahovi.
STANKO: So jo okradli?
EVGENIJA: Ne, kdo bi ropal pri sosedu v nesreči?
STANKO: Mislim – vojaki?
EVGENIJA: Ne.
STANKO: Se kaj posebno onegavijo okrog Gorjupe bajte?
EVGENIJA: (odkimava) Pozornost ven in ven obračajo samo v hrib. Kolovoza mimo bajte nihče več ne izrablja.
STANKO: Pa menda ne straši tam okrog?
EVGENIJA: Kot koga. Tega nisem rekla. Ne straši.
STANKO: Ali dosti poka v noč?
EVGENIJA: So slabih živcev, kakor Lahi. Se maček plazi s korcev, bum! Drugače je pa mir.
STANKO: Ne zgani se ...!

Spodaj, na trgu, uzremo (skozi zamegljena stekla) patruljo, v plaščih, z mesečino na čeladi. Trije možje, jih ne razločimo v obraz, gredo navzgor, izginejo med hiše.

EVGENIJA: Grejo menjat stražo k mostu. Tako natančno, da po njih ravnam budilko. Daj otroka, pojdi gor.
STANKO: Saj bi lahko prespal z menoj.
EVGENIJA: Bi se nabral prehlada. Le pojdi, kmalu pridem.

Stanko ji leseno da otroka, se vrne, mu popravi kapico čez uhlje.

EVGENIJA: No, ne obiraj se, le pojdi.

Stanko gre Slišimo njegove čevlje v veži, pred kamro s svečo, in potlej gor, škripavo, po stopnicah. Hodi pod streho, čez kramo. Enkrat, dvakrat se rahlo spotakne. Čez čas je go?ri mir.

Evgenija, z otrokom, pred oknom. Mimo nje pogled na vass, na sneg, na edino žarnico vrh droga sredi trga. Patrulja se vrača.

Evgenija se stisne k otroku v naročju (skozi ves ta monolog odhaja daleč spodaj patrulja).

EVGENIJA: (nežno, kot uspavanko) Nič več ni mamice, otrok. In je nikoli več ne bo. V zemljo smo jo dali, s snegom pogrnili. Bo spala. Nič nismo mogli, veš. Ljudje smo kakor trave o nevihti – ne moreš dosti, če pa kaj, je malo. Nikoli se ne bo nikomur več pustila prebuditi. Še očku ne. Nikoli več ne bo odpirala polnočnemu popotniku. Pod glavo sem ji skrila tvoje rokavičke. Metlo bo, de?bel sneg, žival in človek sta se stisnila v jazbino?, spomladi pa čez vse zacve?tejo trobentice. Le spi, otrok. Trobentice, tudi čez mamin grob.

Evgenija in otrok pri oknu v mesečini – podoba se utrne.

PRED ŠOLO. JUTRO

Jutro, bliski svetlobe v mračine okrog hiš, obeta se lep dan. Kokši planejo v rahel kokodajs, splaši jih podčastnik, prikoraka k šoli, kri in mleko, čvrst, naspan.

JOHANN: Hoj, Rudl! Tra – ta – ta – ta!

Se sprehodi gor, dol pred vrati. V plašču je, v kapi, z brzostrelko na jermenu, pod paduho. Je blag, prijazen. Spet zakliče v okna:

JOHANN: Rudl! Ru – dl!

Rudlova pleša se skloni iz okna, se pokrije s kapo naščitek. Uganemo,sasi natika naramnice.

RUDL: Dobro jutro. Sem bil na (s palcem in kazalcem pokaže dve ničli). Ste mene klicali?
JOHANN: Ne, die Heilige Jungfrau Marijo!

Pisar se hlapčevsko navdušeno hihita.

JOHANN: Daj tri može. Gremo v klet po krompir.
RUDL: Kako opravljene?
JOHANN: V zakmašni gvant!

Rudl si obleče še suknjič in zgine iz okna.

Mimo pride sosed Tinč, s sekiro.

JOHANN: Dobro jutro.
SOSED TINČ: Bog ga daj!
JOHANN: Mrzlo, a ne?
SOSED TINČ: Jah. Kamor greš, je pozimi mraz. Poleti pa toplo. To je bog prav pametno uredil. Ni kaj očitati. Jeseni in spomladi, to je pa že bolj motno, že bolj motno. Ne krop ne voda. Se pa spomladi veseliš poletja, jeseni pa pridelka. To je pa spet lepo. Nikoli ni mogoče bogu nič očitati. Kar stori, stori po pameti.

Johann mu ponudi papirčke in zavitek s tobakom.

JOHANN: (slini cigareto) Po drva?
SOSED TINČ: Kurimo, kurimo.
JOHANN: Pa ne predaleč ven, a ne?
SOSED TINČ: (slini) Ne predaleč.
JOHANN: Je nevarno, poči strel.

Sosed Tinč mu vrne tobak.

SOSED TINČ: (pokaže v venec hribov) Tam go?ri smo v prvi vojni tolkli po Italijanih. Soldaisch, ohne Pardon! Je bil ponoči na straži moj birmanski boter, ga je zmočil dež, plašč mu je zmrznil kot cement. Ko se je zjutraj vračal, je hodil tako.

Sosed Tinč z groteskno, mumijasto hojo pokaže, kako se je boter vračal.

SOSED TINČ: Poči šrapnel, dve krogli mu udarita v hrbet – ga ne ubijeta, samo na tla ga treščita. Ledeni plašč ga je obvaroval kakor železna plošča! Potlej se je šel na Brezje plazit okrog oltarja. Taka je ta reč, kadar med vojno zmrzuje.

Iz šole stopijo trije vojaki, od opreme nosijo le puško, nož in torbice s strelivom. Eden si zapenja opasač, Hans pa gumb pod ovratnikom. Johann pomahne starcu v pozdrav in gre k vojakom.

SOSED TINČ: No, habedjere, jah.

Si cigareto položi na ustnico in s sekiro nadaljuje pot.

Eden od vojakov privleče vozi?co, johann se?de, dva potiskata zadaj. Johann jodla, vriska, ko da ga peljejo v svate. Tudi krmilarja in tistih zadaj se loti razpoloženje. Skoraj so bolj maškare kot vojaki.

PRED HIŠO. JUTRO

In tako prijodlajo izza vogala. Pripode? se mimo hiše – fantek je pod lastnikom, dela sneženega moža. Ko sliši soldate, se obrne. Johann mu pomaha, ga veselo pozdravi:

JOHANN: Živio! Priden, si lepo naredil!

Fantku se čez obraz spusti sovraštvo. Trenutek, dvaje kot odrevnel. Potlej strga metlo možu iz rok in mu z zamahom odrobi glavo. Pisker zropota v zid.

Johann se zresni, skoči z vozice.

V odprtem oknu rajničine izbe se pokaže teta Evgenija – stegna roko, da bi poklicala otroka v hišo, karkoli hudega preprečila.

Fantek spet udari po možu, da se vrsta gumbov iz gnilih jabolk sfrca sem in tja, in zavpije v Avstrijca:

OTROK: (pokaže v hišo) Zdaj je pa moj očka doma! Te bo!
EVGENIJA: (pridušeno krikne).
OTROK: Ima boljšo puško kot ti!

Otrok odvrže metlo, steče v hišo zaloputne vežna vrata.

Johannu je brzostrelka pri priči v rokah. Kmalu potlej so vojaki vsak na svojem voglu hiše.

Vozica sameva v klancu. Smeva ostanek sneženega moža. Nekje zalaja pes. Laja, laja. S hriba se vrže veter, se reže skozi vas.

Johann se od vogla priplazi – pod oknom, tako da se potegne po klopi – pred vhod. Natakne kapo na cev, pomaha pred steklom v vratih – nič. Pritisne na kljuko, se vrže v vežo.

V HIŠI. JUTRO

Johann prileti na prag rajničine izbe, pade na kolena. Ugane Evgenija in fantka – Evgenija obupana, fantek mračen: čaka, da se bo s stopnic izbruhalo očetovo orožje. Evgenija tišči otroka h krilu.

JOHANN: (tiho) Kje je?
EVGENIJA: ... Gospod, imeli smo pogrb.
OTROK: (kriči) Te bo, te bo!

Teta zamaši otroku usta. Johann pogleda za vrata, za posteljo. Fantek se iztrga, plane k vratom:

OTROK: Očka, tu je, daj ga! Tu je!

Evgenija steče za fantkom, ga ujame, ga pahne v kot. Na glas joka od vsega. Zgrabi otroka, ga kroti, fantek maha, brca, kriči izpod dlani:

OTROK: Očka, očka ...!

Boj med otrokom in teto stiša Johann: potuhne se za steno in zavpije navzgor:

JOHANN: (krik odmeva po hiši) Pridi dol!

Razmršeni, upehani fantek odreveni. Teti teko solze. Tihota traja pet, šest trenutkov. Izpod strehe se sliši šum, ropot.

Spet tihota, vanjo krikne podčastnik:

JOHANN: Pridi dol!
STANKO: (off, z ironijo premaganca) Počakaj, se oblačim.

Fantkov obraz se zdaljša. V oči se mu naseli zmeda. Zdaj Evgenija sebi oberoč zatiska usta.

JOHANN: Vrzi dol orožje!
STANKO: (off) Ga je škoda.
JOHANN: Kot hočeš. Tu sta sin in sestra. Brez neumnosti!
STANKO: (off) No, saj ...

Stankov gojzar stopi na prvo stopnico. Ne gre naprej – ko da Stanko razmišlja.

Avstrijec ga drži na muhi. Čepi na tleh, kot vreča, nabita s krompirjem.

Čez čas se noga zgane, Stanko pride korak za korakom nizdol. Nosi puško, samokres, dve bombi, nož. Pogleda, kaj bi storil – tu ni ničesar več storiti.

JOHANN: Hiša je obkoljena! ... Naprej!

Johann mu skoči za hrbet, ga dregne s cevjo v križ, da se Stanko opoteče.

JOHANN: Hans, noter!
HANS: (previdno sklonjen, pride k vratom) Tu sem.
JOHANN: (pokaže) Orožje!

Hans si prta Stankovo orožje.

Sin in oče se spogledata – zdaj šele je Stanko povsem razorožen. Stegne roko proti otroku, da bi ga pobožal. Roka visi v zraku, pa pade Stanku ob telo:

STANKO: Pejmo.
JOHANN: Ko bomo mi hoteli! ... Hans, gremo.

Gredo iz hiše. Za njimi fantek. Kakor mesečinast.

Evgenija séde na posteljno stranico, v mrzli izbi, roka ji zaorje v prt in križ in v oljčno vejico na mizi, zaihti.

MED HIŠAMI. JUTRO

Zavijejo med hiše: spredaj Hans z orožjem, zadaj Johann, ob straneh še dva. Johann gre namrščen, pomembno. Žvižga Koračnico Radeckega.

Na lepem se, s hihitom ponorelca, glasno spomni:

JOHANN: Saj! Johann naj se kar gre v svojo zabavo Napoleona! Če misli, da mu bo tovariš Stanislaus prišel na ženinem pogrebu past v pest, se moti! ... Hi, hi, seveda, moti!

Levi vojak se ozre v Johanna.

Ozre se tudi Stanko: korak mu zastane – na ducatsežnjev jim sledi otrok. Oče se mu žalostno nasmehne, otrok ne vrne nasmeha: ko da ne more verjeti, poraz je treščil vanj, oče se je zrusil kot sneženi mož.

Johann se sname iz misli, se ogleda, uzre otroka, divje zakriči, kot psu:

JOHANN: Marš domov!

Fantek obstane. Sam stoji na klancu. Okrog vratu ima volneno ruto. Ne ve kam. Tudi kamera obstane – otroka snema v hrbet.

Med hiše stopi starka s špegli, zagleda mračni prizor, hitro se potegne skozii neka vrata. Vaški trg je mrzel, bel. Prazen – še bel pes ne laja več.

V ŠOLI. POPOLDNE

Stotnik, v srajci, brez desne roke. Bliža se petdesetim. Razpet med ihto in lenobo. Preden pove kaj modrega, si zmeraj natakne naočnike. Potlej jih spravi v pločevinast tok, znotraj prevlečen z zelenim žametom.

STOTNIK: Danes vam ni dolgčas, Johann.
JOHANN: Mi ni nikoli. Me sleherna malenkost razvedri. Kaj vem, oblaček dima iz menažke (pokaže v posodo na stotnikovi mizi), ko vanjo zlijem kavo. Vonj globina, ko si skrtačim čevlje. Ne bi odprl okna?
STOTNIK: Ne.

Stotnik je pokosil: hrano so mu prinesli v menažki, mu jo postregli na krožniku. Tam poleg je kozarec z vinom, rezina hruške, kruh, solnica. Okoli pa pisarniške potrebščine. Na krožniku ostanki ostanki hrane.

Stotnik stoji, za njim šolski okostnjak.

Johann briše s prtičem drobtine, pospravlja mizo.

STOTNIK: Vas bolijo roke?
JOHANN: Bolijo, gospod stotnik ... Desna.

S prtičem pokaže na levo.

JOHANN: Tudi v levo greje, prsti so otekli.
STOTNIK: Desna, kajpak ... Mi hočete prižgati cigareto? ... Hvala. Kaj pravzaprav mu kaniva izleči?
JOHANN: Niti za pol naprstnika še nisva izvedela.
STOTNIK: (skozi dim) Pa bova potlej več?
JOHANN: Tako zagrizeno molči le tisti, ki veliko ve.
STOTNIK: Bo držalo.

Stotnik se zagleda skoz okno, prepredeno z ledenimi rožami. Sprehodi se do Stankove opreme na zganjeni odeji: z mezincem scuka samokres iz torbice, obrne ga, zasuka.Povalja eno bombo, prav tako z mezincem.

JOHANN: Že po oborožitvi ni sodil h kuharjem ...
STOTNIK: Prosim vas! Najbolj zanikrna pihal?a savojskega infanterista!

Johann pride k orožju.

JOHANN: Sicer ni nosil samokresa s pozlačenim petelinom, njegov marsikateri bojni drug pa poka v nas s prednjačami za zajce.

STOTNIK: (se zviška ozre) Res? ... Še nisem slišal. Ampak če pravite ...

Johann piha od vneme.
JOHANN: Hodil je po svojih potih, ne s krdelom.
STOTNIK: V torbici pa ste našli samo pretrgano beležnico in pet orehov!
JOHANN: Gospod stotnik, potrpite.

Stotnik séde v reven naslonjač. Natakne si naočnike.

STOTNIK: Same sitnosti! Zakaj ste ga privedli, zakaj ga niste počili že tam?

Johann skloni glavo kot skesanšolar, jo obrne k oknu: daleč spodaj uzremo, samega v velikem slogu, s kapico na cof, v šolnih in pletenih nogavicah, fantka. Tako neznatno drobcen je v mrzlem popoldnevu.

STOTNIK: Preveč napora, Johann! Mar ne bi šli v klet, končali igrokaza? Prej je molčal. Zdaj, ko je v oblakih, bo ali huje molčal ali pravil pravljice.
JOHANN: Naj vam ogrnem suknjič?
STOTNIK: Ni treba. Je toplo.

Johann zbere ostanke kosila na pladenj, jih odnese v prašni del sobe. H globusu in kačam.

STOTNIK: Ugasil sem mu sedem čikov na trebuhu.

Si z ogorkom prižge novo cigareto.

JOHANN: Osem, gospod stotnik.
STOTNIK: Osem? ... Me je vsakič gledal iz oči v oči!

Johann pogrne čez pladenj z ostanki prtič.

JOHANN: Ta je napravil testament. Le še na kroglo čaka.
STOTNIK: Jobo dobil, jo bo dobil.

Johann spet ob oknu: spodaj, v suknjici in sam, otrok.

STOTNIK: (off) Ste videli, kako je zdržal? Je škripal, da sem vsakič gledal, kdaj bo pljunil vame! Se mi je na trenutke zdelo, ko da se mi smeji! ...?
JOHANN: (od okna) O, na bi rekel.
STOTNIK: Preveč napora! Da bi nazadnje zvedeli, kam so potuhnili kos sira ali vrečo z makaroni.
JOHANN: Ne bi odprl okna, nama prezračil?
STOTNIK: Ne.
JOHANN: Po kislem zaudarja.

Stotnik si počasi natakne naočalnike, se od blizu zamisli v podčastnika.

STOTNIK: Všeč se mi, Johann. Prišli boste še daleč. Spominjate me na moja mlada leta. Sem se od jutra so noči podil z biciklom, pa sem še zmogel na polnočnih strelskih vajah potolči tekmece in se postaviti med prve tri.

Johannu se lice lesketa od blaženosti, štrukljasto.

STOTNIK: Iz rok županje sem prejel prav lično škatlico za njuhanec, starinsko, iz emajla. In še poljub na lice: je cmoknilo, ko da se je ne tleh razbil klopotec!

Johann čaka, da se bo stotnik nasmehnil. Šele potlej se široko zareži.

STOTNIK: (pogleda na uro) Ta moja roka, prekleto! Sem danes prvič ugotovil, davi, v kleti: moški, ki ne more več uriti s pestjo, je le na pol. Sklopljenec! Sem rinil v tovariša kot apotekar v medicine!

Živčno zamečka z ogorkom v pepelnik.

STOTNIK: Ga še ne bo?

Johann gre k vratom, pogleda nizdol.

JOHANN: Prihajajo!

V sobo pride Stanko: je pretepen, zabuhel v oko, v obleko ne preveč razdejan, tudi razmršen ne. V gojzaricah nima več vezalk, v hlačah ne pasu – drži si jih, hočejo mu zdrsniti na tla.

Rudl ga prerine pred pisalno mizo, se umakne. Za seboj zapre. Za stanka stopi Johann.

STOTNIK: Oho, skala iz granita!

Stotnik se sprehodi gor, pa hitro dol, do cigaret na robu mize.

STOTNIK: Ponudil bi ti cigareto. Ampak ne morem je prižgati. Tudi ti bi si jo prav težko.

Stanko gleda mimo stotnika, v zid, v svoje misli. Ne trene.

STOTNIK: Povej – si mislil, kar se nisva videla? Si se premislil? Boš povedal kaj? ... Karkoli?

Johann pogleda skoz okno: spodaj, v snegu, čaka fantek.

STOTNIK: Prav! ... (Sede v fotelj) Težko razumem: za staro češko strojnico, kaj vem, za tri granate, pa molk, ki se bo jutri predrugačil v večnost!

Seže po naočnikih, si jih natakne, začudeno povzame.

STOTNIK: ... Zaganjate se v nas – kaj smo vam zoprnega prizadeli?

Odloži naočnike, popraska si v zalizce. Razlaga, mirno, kakor bojnemu ovarišu:

STOTNIK: Dvajset let vas je pritiskal Italijan, vi pa streljate na nas. Čudaštvo!

Johann, razkoračen, z dlanmi obakraj zad za opasačem, posluša.

STOTNIK: In če pomislim, kako smo vas med prvo vojno branili pred sovražnikom od Piave! Moj oče je bil tam, pri po?ljski maši, ko je prišel sam véliki župan ljubljanski pogumit nas in vas in nam delit odlikovanja. Sam véliki župan ljubljanski!

Stanko globoko vzdihne, skoraj zastoka. Vzdigne glavo, se zagleda v stotnika – ko da mu bo v kote ust zašel nasmeh.

STOTNIK: (razdražen) Zdaj nam pa kažete zobe! Vi, kameradi od nekoč! Lakoto trpite, vodnjake vam zastrupljamo, požigamo domove, vas obešamo na jablane! Nesporazum, nesporazum!

Se skisa, prizadet, otožen.

STOTNIK: Premajhni ste, da bi se šli zares! Igrate igro drugih!

Johann stopi k oknu: doli ni več fantka. Samo popoldanska mračina se rjavi čez sneg. Steguje vrat,

STOTNIK: Torej ... Nič?

pa se obrne, odhiti iz sobe.

Kmalu potlej se prikaže Rudl in se, kot prej Johann, postavi zad za Stanka.

STOTNIK: Če boš odprl usta, kot se reče, bom pozabil na davišnje pretepanje. Si me upehal, veš.

Gre mimo Stanka, v prašni del sobe.

STOTNIK: Vemo, kdo si, ne vem pa, kaj si! To nam boš povedal! Kaj si delal, kod si hodil, s kom in kdaj.

Stanko se mu, stisnjenih čeljusti, pomilovalno, skoraj nasmehljan, zatuhta pod oči.

STOTNIK: Zastonj me gledaš – za govorico iz oči sem slab tolmač.

Zdrsne v histerijo. Trden, uglajen, začnezdaj skakati, na drobno tipati predmete, preskušati odpornost mizne plošče.

STOTNIK: Nič? Kot zjutraj nič? In kakor jutri in na veke vekov – ti zares obljubljam – nič?

Ko da se mu je v prsih sprožil smešen mehanizem. Globus zavrti, popravi Pudlu kapo, bi okostnjaku rad čeljust pritisnil k zgornji. Stankov samokres zbeza iz usnja, si mahne z njim okoli glave, ko da bo treskal v zrak. Groteskem je, grozljiv.

Rudl stiska glavo med ramena.

STOTNIK: Stočil sem ti kri, moči pa ne! Prav. Si naveličan? ... Tudi jaz sem se ta dan nažrl, pospraviti bo treba, krožnike pomiti, zobotrebce poiskati ...!

Je hrupno, zmešano. V sobo tiho leze mrak.

MED HIŠAMI. POPOLDNE

Med hišami jo briše Johann. Debela zadnjica ga komaj dohiteva. Spredaj mu v trebuh buta samokres.

Starka s špegli gleda skozi šipo, sosed Tinč pometa sneg od hiše. Avstrijec ga, proti navadi, ne pozdravi.

PRED HIŠO. POPOLDNE

Zadihan, pride k hiši. Potrka, dolgo trka. Kamera ga snema blizu,skozi križe v vratih. V veži je polmrak, pri oknih pa modrikasta svetloba.

Evgeniji roka občepi na kljuki. Počasi odklene. Na licih solze in grenčina,

V HIŠI. POPOLDNE

Johann vstopi, je vesel, prijazen.

JOHANN: Dober večer, gospa. Prišel sem po otroka.
EVGENIJA: Po koga ...?

Otrok stoji pri mizi v rajničini sobi. Tam gori sveča, čeprav je še svetlo. Je v ruti, kapic – obraz kakor ugasel. Ga gledamo med Johannom in teto.

JOHANN: Otroka bom vzel.
EVGENIJA: (tiho, trdno) To mislite vi.
JOHANN: Tu vendar ni kaj misliti.
EVGENIJA: Jaz pa drugače!

Evgenija odpre vežna vrata – mimo hiše pridejo vojaki s krompirjem, zavirajo s petami, da jim vozica ne bi prehudo zdrdrala s klanca. Brez rogoviljenja odidejo nizdol.

EVGENIJA: Lahko naju pobijete, ampak otroka ne dam!

Johann si mane roke kot mežnar v zadregi. Pa se znajde.

JOHANN: Jah, oče me pošilja, vaš brat ...

Vidi, da je zgrabil za primerno vrvco, potegne.

JOHANN: Bi rad otroka videl, bi se rad poslovil.
EVGENIJA: (mračno) Poslovil?
JOHANN: Tako. Od otroka.
EVGENIJA: (odločno) Prav, grem še jaz!
JOHANN: (odkimava) Ne, samo otrok.
EVGENIJA: Pa nič.

Johann zamenca, skoraj zamoleduje:

JOHANN: Bodite človek, gospa.

Evgenija ga pogleda od spodaj gor.

JOHANN: Ne počenjajte težav.
EVGENIJA: Jaz da jih počenjam ...?
JOHANN: Le brata boste prizadeli. Še je čas, jutri ga nemara ne bo več.

Evgenija se obotavlja. Pa vzdihne, gre v rajničino sobo. Johann za njo. Fantek je otopel. Evgenija mu zapne gumb na suknji. :: Johann ga prime za roko.

EVGENIJA: Počakaj.

Iz zidne omarice poišče dva zavojčka cigaret in mu ju da obkraj v žep. Ga odpelje na prag.

PRED HIŠO. POPOLDNE

Na pragu, že pred hišo, Evgenija otroka pokriža in se obrne.

JOHANN: No, le pejva, pobič.

Fantek se mu vdano pusti. Je povsem drugačen kakor zjutraj – kot ubit, johann ga odpelje po klancu dol.

V HIŠI. POPOLDNE

Evgenija ugasi v rajničini sobi svečo. Gre k oknu, da bi ga zaprla – spodaj odhajata Avstrijec in otrok.

Mimo pride starka s špegli, zahomotana v debelo ruto. Prestrašeno, sočutno vpraša v okno:

STARKA: Zaskozibog, zakaj ga je odpeljal?
EVGENIJA: (prisloni čelo k šipi) Bratova poslednja želja.
STARKA: (jo zebe) Tisti hauptman brez roke ni neroden človek. Tudi sam ima otroke.

Evgenija pokima, počasi zapre.

PRED ŠOLO. POZNO POPOLDNE

Skoraj že večer. Iz veže stopi rebrasti Rudl s polno smetišnico, jo gre okoli vogla spraznit. Se vrne v vežo in po kamnitih stopnicah.

V ŠOLI. POZNO POPOLDNE

V pisarni stotnik sedi. Johann je v prašnem delu sobe. Luči gorijo, spričo njih je v oknih že tema.

STOTNIK: Nocoj me je vso noč skelelo v roki. Popraskati se hočeš – praskaš zrak ... Sem prav čemeren!
JOHANN: Okno bi odprl.
STOTNIK: (odmahne) Ne, ne. Bogve, kako je zdaj pri nas doma: ali otroci spijo na posteljah ali pod zemljo, v zaklonišču.

Johann nalaga v peč, je razpet v gumbe.

STOTNIK: Od ovratnika do hlač ste se obrizgali s krvjo.
JOHANN: (se zravna) Saj se ne vidi, nosim suknjič.

Hitro se zapne.

STOTNIK: Bo čas. Bo zmogel iz kleti?
JOHANN: Ga bodo pa prinesli. Naj grem pogledat?
STOTNIK: Ni trebe.

Stotnik vzame od orožja Stankovo triglavko, gre pred okno, si natakne kapo, se ogleduje v šipi. Zmrdne se, kapo vrne k plenu na odeji. Poišče glavniček, se počeše.

STOTNIK: (med česanjem) Še to: dokler vas ne pokličem, poslušajte za vrati. Če bo potrebno, boste hitro vdrli.
JOHANN: (se nasmehne) Ne bo treba.
STOTNIK: Roka, pravim, ki je ni.

Z glavo pokaže v prazni rokav.

JOHANN: Bi odprl okno?
STOTNIK: Ne, zagrnite ga. Ponoči so najbolj vabljiva okna z lučjo. Se vidi marsikaj. Bo priletelo, Johann, bova odletela.

Johann odgrne stenski zemljevid, navit okoli palice. Potlej ga pahne k drugim zemljepisnim kartam.

JOHANN: Posebno dobrih ostrostrelcev ta gmajna ne premore. Kult orožja jim je tuj. V teh vaseh so kar se da preprosti rokodelci.
STOTNIK: Sem rekel: Ne! ...

Johann se pri priči utiša.

STOTNIK: Prijatelj ranocelnik mi je roko zložil v krsto, majhno, pa zares: na štirih nogicah ...

Stotnik riše s kosom krede na tablo krsto, ki o njej govori.

STOTNIK: ... In s križem ... iz srebrnega ... papirja ... na pokrovu.

Razlaga kot učitelj.

STOTNIK: Ko me je v lazaretu obiskala žena, sva nesla rože in kos sveče na moj prvi grob.

Stotnik odloži kredo, ostane med prašnim in čistim delom sobe.

STOTNIK: Kja, vam, Johann, hočem dopovedati? Da štejem nekako že med mrliče. Da segam z roko že v onostranstvo. In da od tam lahko povem: še zmeraj so mogoči čudeži! Ne kaže drezati (pokaže v strop) v previdnost. Pota krogel, sem v teh letih ugotovil, so po navadi nenavadna ... Zgrnite.
JOHANN: Na ukaz!

Brez šuma se odpro vrata, Hans in Rudl pripeljeta Stanka.

STOTNIK: O, tovariš, sedi! Bi tudi komaj stal.

Johann podstavi stol, Rudl in Hans pozdravita, se umakneta. Rudl si roke briše v hlače.

STOTNIK: (saharinasto, čez čas. Gleda v Stanka in kaže skozi okno) Mraz. In megla vrh dreves. Pa tisti zdravi dim z ognjišč, ki gre med hišami, pri tleh, in se navzame vonja po hlevu in živini ...

Johann gre iz sobe. Skozi vrata, ki so vhodnim nasprotna.

Stotnik pokaže na tablo, od blizu, s prstom.

STOTNIK: Vidiš, krstica ...

Stanko obrača glavo za stotnikovimi koraki. Stotnik je v suknjiču, razpet.

STOTNIK: (blago povzame) Če je v hiši blagoslov, je takle dim prijeten. Spominja na počitnice v koroških hribih.

Prav bolj sebi kot Stanku.

Séde v fotelj, roko odpočije na naslonek.

STOTNIK: Poglej, tovariš: igrali smo pošteno igro. Ne vi nam niste rinili preveč na živce ne jaz se nisem prizadeval. Okoli in okoli vojna, tukaj – mu recimo – mir. Oaza. Nobena hiša tu ni zgorela, nikogar nisem pahnil k zidu. Sem mislil, da mi boste to pisali v dobro. Da se me boste v loku izogibali. Da si – na koncu – bomo salutirali in se vrnili vsak, od koder je prišel.

Vstane, si natakne naočnike:

STOTNIK: Moj rezervat – in zgoraj vaši, kaj mi mar.

Stoji, govori prek Stanka:

STOTNIK: Dežela je v plamenih. Prav dobro veš, kaj se drugod pri vas dogaja. Ponujam ti priložnost, zadnjo: povej, kar veš, pa pojdi z mojo častniško besedo. Čim dlje, tem bolje. Za oba!

Séde, prekriža noge, zvrne dlan proti Stanku.

STOTNIK: Sicer ti je na voljo samo strel v tilnik!

Spravi naočnike, šklepetne s škatlico.

Tihota. Stanko gleda v tla, v razklane podne deske.

STOTNIK: Poglej to roko.

S praznim rokavom maha proti Stanku, kot adijo.

STOTNIK: Sem jo daleč pustil, pa zakaj? ... Ti se boš pustil ves na vašem zapuščenem britofu.

Zbrca fotelj pred Stanka. Se merita iz oči v oči.

STOTNIK: (rezko, čisto, besedo zid k besedi) Kako naj ti zabijem v glavo: ko boš umrl, ne bo ne domovine več ne idealov. Naj bi zato umiral?

Vstane, zamiži. Tiho zbesni ob svoji lastni usodi. Stanka ne pogleda več. Resničen samogovor.

STOTNIK: Na smrt obsojeni verjamejo, da bodo žlahten gnoj, ki bo iz njega gnala roža jutrišnjega dne. Zabloda! Kaj bo pognalo kdaj iz moje prestreljene roke? ... Poldruga pesa za v svinjski kotel ukrajinskega tlačana!

Počasi vzdiguje glavo, zdaj miži pod strop.

STOTNIK: Ko boš umrl, in umrl boš, bo domovina čezte zapeljala razoran kolnik, s kravjaki in z lužami! Boš domovini upnik, če razumeš. Dolžnica se te bo spominjala s sovraštvom.

Zabolšč okoli sebe, ko da se je zbudil.

Vzame triglavko, jo Stanku posadi na glavo.

STOTNIK: (kriči) Nikoli niste zmogli domovine! Reve! (se stiša) zdaj jo čakate kakor mesijo. Vas bo zajahala kot Žid ...

Stanko je s kapo na zleplenih laseh vse prej kot klavrn.

Stotnik gre okrog pisalne mize. Mimogrede (zelo razločno) mrmra:

STOTNIK: Judom moraš plačevati v zlatu. Najmanj, kar sprejmejo, so srebrniki.

Sunkovito se obrne.

STOTNIK: V sili jih poplačaš s kosom svojega mesa!

Se tenko nasmehne, rokav odrezane roke ponudi Stanku:

STOTNIK: Odpiram ti roko, ne stegneš svoje ... Si primitivno oknel! Ne ločiš, da se v uniformi skrivajo posamezniki ... Se smejiš.

Stanku so se ustnice stegnile kot v odgovor na stotnikov nasmeh – smeje se pa ne.

STOTNIK: (krikne) Smej se, tepec!

Stotnik se utrujeno sesede. Govori strašno tiho:

STOTNIK: Sem ti naklonil čast, da se meniš s častnikom, ne z mežnarjem! ... Poplačal mi boš sleherno besedo. In spet bo todle mir.

Z očmi oplazi Stanka kakor z bičem.

STOTNIK: Le smej se, Pickelhaering!

S pestjo se nasloni v mizo, sklonjen:

STOTNIK: Doslej smo si telo strojili, zdaj si bomo dušo! ... Johann!

Avstrijčeva betica butne skozi vrata.

JOHANN: Gospod stotnik?
STOTNIK: (sitno) Pripeljite gosta.

Vrata se spet odpro: Johann potiska v sobo fantka, tako da mu drži roke na ramah – ko da ga krmili. Otrok je svoji ruti, kapi. :: Mežika od svetlobe. Ko ugane očeta v pretepencu na stolici, se mu oči razširijo.

Stanko strese z glavo. Zbegano pogleda v stotnika, kot prek nesporazuma.

STANKO: ...Ne!

Stotnik naveličano, pa zmagoslavno komandira izz mize (ko da v zanikrni gostili ukazuje hlevarju):

STOTNIK: Slecite fantka, Johann. Na stežaj odprite okno. Je zunaj mesečina, sneg bo dal svetlobo.

Johann jadrno utne luč.

Skoz okno se ledeno zlije mesečina. Osebe v sobi so kot lilaste silhuete.

STOTNIK: No, slecite, Johann!
STANKO: Ne!
STOTNIK: Reci da, pa bo gospod podčastnik spustil palec s fantovec grla!

Odslej je videti le stotnika in, zadaj, Stanka.

STANKO: Prosim, ne!
STOTNIK: Tudi škarpete dol z otroka!

Johann stopa v sliko samo toliko, da meče fantkovo obleko Stanku v naročje.

STOTNIK: (komentira) Je majčkeno rahitičen ta tvoj naslednik. Saj – oče se gre viteza gozdovnika, doma pa niti lojne sveče, da bi zakuril prežganko.
STANKO: (obupano, ko da bo planil v jok) Ne, ne, ne ...
STOTNIK: (z dolgim vzdihom) Če bomo jablano obirali po jabolkih, se bomo zamudili. Otresiva, Johann! Je fantek nič manj trmast kakor oče. Bosta ležala skupaj v – domovini ... Cigaro dajte, bom vtisnil žig na zajčkov uhelj!

Johann poišče cigaro, prižiga, jo pumpa z usti.

Stanku se otrokova obleka stresa z rok.

STANKO: Nehajte! ... Sem komandir kurirjev!
STOTNIK: (brž prevzame) Otroka ogrnite, Johann. Zavijte ga v odejo ... (Stanku) No?

Stanku se iz grla trga kakor delirju, ko da slišimo šklepet njegovih zob.

STANKO: (z muko išče nekaj, s čimer bi odkupil sima. Najde.) Tam spodaj je držala pot.

S pestjo, ki stiska v njej otrokov čeveljc, pokaže skozi okno.

STOTNIK: Natančno! Je držala ali še drži?
STANKO: Drži. Ob bajti. Tam. Od tod se vidi.
STOTNIK: Glavna, srednja, stranska?
STANKO: ... Glavna. Bajti pravijo Gorjupa.
STOTNIK: Kdaj hodijo po njej?
STANKO: Okoli polnoči.

Stanku se začne zatikati. Nasloni se na stol.

STOTNIK: Ves teden? Ali samo ob dnevih v tednu?
STANKO: Ta mesec le ob sredah ...

Stotnik zakriči, ko da se mu na tilnik ruši streha.

STOTNIK: Alarm! Johann! Alarm!

Plane k stikalu prižge luč.

STOTNIK: Je sreda!

Si mrzlično zapenja gumb na suknjiču, strelja ukaze:

STOTNIK: Petnajst mož! Dve strojnici! V krušno torbo vsak po štiri bombe! V žep svetilke, sveče, rum ... Dva krampa, če bo treba vdrati!
STANKO: (grenko, sebi – posmehljivo, z otrokovo oblekico v naročju) Ne bo treba ...

V sobo pride Rudl, natika si naramnice, pokriva s kapo. V vratih Hans pripenja bajonet na opasač. S stopnic je slišati ropot vojakov.

STOTNIK: (Stanku) Vi – z nami! In z vami gre otrok. Vzemite ga, vam ga podarjam. Boste lahko hodili? Ne bomo tekli (mu pomoli uro na roki), časa je dovolj ... (S prezirom) Glej, za vraga, vikati sem te začel! ... Vsak, jim, Johann, ukažite, stopaj po stopinjah tistega pred njim. Sneg je zmrzel, pa hrešči. Na pot!

Rudl se peha okoli stotnika kakor spletična okrog knežne.

STOTNIK: Rudl, nataknite mi rokavico! ... Mi dajte samokres. Spustite kroglo v cev!

Pogleda z okna: vojaki se mečejo skozi vrata na dvorišče, se zvrščajo v petnajstnijo.

S šlemov se jim sveti luna. Nazadnje pride Johann – je edini brez čelade, kot pozneje stotnik – tesno ob Stanku: ta pestuje otroka.

Stotnik, sam, zamišljen, gleda dol: tam sta že Rudl, Hans. Rudl bo ostal pred šolo na straži. Na čelu vrste dva vojaka s strojnico na ramah.

Stanko stiska fantka – ko da ga, sam najbolj potreben pomoči, ščiti z glavo, s hrbtom.

STOTNIK: (sebi) Kdor bo heroj in če ni bog, naj pohiti – ko pridejo otroci, je junaštev konec.

Se obrne k vratom.

PRED GORJUPO BAJTO. NOČ

Polje, mesečina. Drevesa, kolikor jih je, so svoje sence naslonila v sneg.

Zadaj mrmra reka. Gorjupa bajta ždi v samoti, ob bajti nekaj žive meje, mimo kolovoz: ob kolovozu kamen, plot.

V bajti že lep čas ni več življenja – pa razpada.

V GORJUPI BAJTI. NOČ

Kratka, vlažna veža, ob straneh orožje, razmetane torbe. Johann vzame iz nahrbtnika živega zajca, ga kresne za uhlji in vrže na tla. Še enega, in še enega.

JOHANN: (sebi) Also gut!

Dlani si briše zadaj v hlače in odpre v izbo.

Stotnik stoji pri oknu, v spuščeni roki drži daljnogled.

Značilna obsoška izba: nizek strop, široka peč v kotu, ura na češarek, Jožef in Marija na steni, predpasnik na žeblju. Drugo pa vse golo. Stekla v oknih razbita, oknice potrte.

STOTNIK: Moj ljubi Johann, saj ne verjamem! Prideš, čakaš, streljaš!
JOHANN: (si še zmeraj briše roke) Jah, gospod stotnik!
STOTNIK: Koliko jih že imamo pod drevesom?

Johann se skloni skoz okno, za njim še stotnik. Mimo okna drži kolovoz, se zgublja daleč v ravno polje.

Zad za živo mejo vidimo (z okna) kup postreljancev, med njimi mlado žensko.

JOHANN: Dvanajst!
STOTNIK: Ste jim pobrali vse?
JOHANN: Orožje, torbice, jim pretaknili žepe. V nahrbtniku je eden nosil tri domače zajce.
STOTNIK: (se začudi) Žive?
JOHANN: Žive. Jih bom pripravil za nedeljo. Dotlej bodo viseli v koži. Flaško žganja sem razdal po hiši. Slaba roba, žge, smrdi in strese.
STOTNIK: Ste ponudili tudi našemu tovarišu?
JOHANN: (se potegne z okna) Ne.

V ždiču – kot domačini pravijo sedužu ob peči – sedi Stanko. Je videti kakor prikazen v mesečini. K prsim stiska otroka. Se ne gane. Oči mu žarijo – kot živali.

Nad Stanko, s stropa, na dveh kavljih in poprečnem drogu, koc, jermeni, nogavica, pozabljena v sušenju.

STOTNIK: Je v vsakem oknu kdo?
JOHANN: V vsakem. In strojnici v obeh podstrešnih linah. Kot ste ukazali.

Gresta k mizi sredi izbe. Na mizi dve odeji, zganjeni, kot dve blazini: tam čaka mavzerica z ostrostrelskim daljnogledom.

JOHANN: Sem jim trdo zabičal, da streljamo samo iz naše izbe.

Stotnik odloži svoj daljnogled k puški. Zadaj okno s poljem.

STOTNIK: Johann, pripravite se za nagrado, na dopust!
JOHANN: Hvala, gospod stotnik!

Pridušen ropot iz zgornjih izb.

JOHANN: Vojake zgoraj zebe, pa skačejo, se pretegujejo.
STOTNIK: Jih slišim, da. Pa ženska?
JOHANN: Krgogla v čelo. Prihajajo kot od polnočne maše. Vsi v isto smer.
STOTNIK: Nam bo tovariš (pokaže z zvrnjenim palcem) zjutraj še povedal, kam vsi v to smer.

Pogleda iz slike, k peči.

STOTNIK: Otrok pa kar miruje ...! Čudno pleme – streljamo, otrok pa spi.
JOHANN: Če bi vendarle poskusili ujeti koga živega?
STOTNIK: Čemu? Živi nam sedi v kot, tam, za pečjo! ... To noč bo, Johann, daleč segla. Bo ljubosumja in odlikovanj. Vam zagotavljam: že imate na ramenih častniške našitke. Poročnik Johann, loterija! Lahak zadetek, izmisliti si bomo morali najbolj zapleten o zgodbo.

Johann skoči k oknu.

STOTNIK: Kaj je ...? Je?
JOHANN: (vneto kima) Tri pike v snegu!

Na kolovozu, zares kakor tri pike, uzremo tri postave. So daleč, majcene.

STOTNIK: Daljnogled!

Avstrijec mu hitro postreže.

STOTNIK: (gleda skoz okno) Drug za drugim, kakor prejšnji. Prvemu se bliska ura. Tretji je pa še otrok.

Pomigne Johanu. Ta steče k vratom in ukaže v vežo:

JOHANN: Tiho! Nihče naj se ne zgane!

Johann se vrne k mizi, séde na stol, se razkorači, si puško nasadi na rame.

STOTNIK: Domislica, to streljanje iz izbe v mesečino!
JOHANN: (od puške, jo opira na zganjeni blazini) Me je naučil lovski tat. Nihče ne ve, od kod je priletelo – le zunaj kdo zgrmi v sneg.

Stotnik gleda z daljnogledom, tokrat prek Avstrijca, ta sedi pred njim.

STOTNIK: Johann, pozor! Drugega za drugim. Na deset korakov. Izdihnite sapo!

Johann šumno izdihne.

STOTNIK: (ko da stopa po jajcih) Mirno, mirno. So na dvajset korakov.

Zla tišina. Ko da že slišimo korake v snegu. Gorjupa bajta nema, kot zakleta.

Čez Johanna in stotnika uzremo fante, otovorjene z nahrbtniki. Gredo spokojno, vsak za svojo mislijo.

STOTNIK: (ko da polglasno narekuje) Merite v život. Mirno, Johann. Kot pri fotografu za poročne slike. Še pet korakov, mirno, Johann ...

Kakor s sabljo zamahne z daljnogledom:

STOTNIK: Zdaj!

Strel. Prvi omahne v stran. Druga dva sta se zdramila.

Drugi strel: pade tretji se povalja v sneg. Rije s prsti, ko da bo zaplaval. Slišimo prazni tulec, ko odleti po mizi na tla.

Tretji strel. Drugi se je bil obrnil, da bi planil v beg – kroglo prejme v hrbet, se pogrne na obraz.

STOTNIK: (bije s pestjo malo po mizi, malo po Avstijčevem hrbtu) Odlično! Svet še ni videl! Drug za drugim! Z nosom v sneg! ... S kakpnim strelivom streljamo?

Johann z bedastim nasmehom pohvaljenca, ki se zaveda svoje cene, piha v cev.

JOHANN: Z navadnim, gospod stotnik.

Stotnik steče k oknu, se nagne, govori nazaj, prek rame:

STOTNIK: Padajo kakor od strupa! ... Hitro ven in zad za grme. Pot očistit! Žepe jim prebrskajte šele v senci hiše. Tiho, strašno tiho, da mi ne spodite drugih.

Se zravna z životom spet v izbo.

STOTNIK: To niti lov ni več! To je preprosto – sreča!

Johann se je hotel zagnati v vežo in ven k pobitim. Korak mu obstane. Klavrno zmeden se obrne k stotniku.

JOHANN: Gospod stotnik ...
STOTNIK: Se brž vrnite, Johann, na požirek ruma.
JOHANN: (kar stoji) Gospod stotnik – tovariš je mrtev.

Stotnik stopi k Johannu, gledata iz slike.

STOTNIK: (mrmra) Sem pravil! Se mar nisem bal? Bíli ste ga kakor vola v klavnici!

Hoče iz slike, k Stanku, pa obstane pri Johannu:

STOTNIK: Johann, šestnajstega streljajte v kolena. Zdaj bomo res potrebovali jezik. (Pokaže skoz okno) Ta sled je prehudo obetavna. Drži na moč visoko.

Johann gre iz slike, govori od ždiča pri peči.

JOHANN: (off) Je mrzel, krčevit, že dolgo mrtev.

K Johannu pride stotnik. Ju vidimo od pasu gor (Stanka ni v sliki).

JOHANN: Tovariš se nam je obesil.
STOTNIK: Luč, luč, prekleto! Kam obesil! (Se spomni) Ne, ne luči!
JOHANN: Na kavelj s stropa.

Pokaže na sušilni drog pod stropom.

JOHANN: Na tej prekli sušijo kmetje vse in pa slanino.
STOTNIK: Hočem luč« Johann, zagrnite okno, ostanite zunaj, pred odejo, sekajte v kolena! Šestnajsti mi potreben kakor kri, čeprav nam jih bo dvajset pobegnilo! Šestnajsti mora živeti! ...

Johann maha z okna.

STOTNIK: (se stiša) Kaj?
JOHANN: Pika v snegu!

Stotnik pohiti do Johanna.

JOHANN: Pa ne po kolovozu.

Spremljata postavo, se bliža od strani, pravokotno na kolovoz.

STOTNIK: Daljnogled! ... (Gleda) Se obotavlja. Bi ga lahko zvrnili.
JOHANN: Ubil že, ranil komaj – je predaleč.
STOTNIK: Opravlja nekako? Potrebo ...

Postava je obstala. Uganemo, da gleda proti bajti in se moči v sneg.

JOHANN: Ščije, da. Si hoče pridobiti čas in se razgledati.

Johan séde zad za puško. Pa vzdigne glavo od kopita:

JOHANN: Naj ga potolče strojnica s podstrešja?
STOTNIK: Ne. S streli v tri dni bi se nam plen razmigal ... (Krikne) Je skočil, Johann!

Fant drvi v cikcaku, divje, proti reki. (Gledamo skoz okno). Johann vzame odejo izpod puške.

STOTNIK: Pognal se je v reko. Plava! Ga ne vidim več ...

Stotnik stopi sem in tj po sobi. Johann zagrinja okno. Tišina. Slišimo le stotnikov korak in Johanna, ko se peha z odejo (Stanko je ves čas zunaj slike).

STOTNIK: (lisjakovo grozdje) ... Se stegajo od vsepovsod, zato ne bo nikogar opozoril. Na drugem bregu ni ne hiš ne nič. :: Najprej mu bo zaškripnila obleka. Zjutraj bo že ležal sredi ozar kot zmrznjen strah. Se spoznam na mraz!

Johann je opravil.

JOHANN: Lahko prižgem svetilko, gospod stotnik?
STOTNIK: Se bo kaj videlo obkraj koca?
JOHANN: Ne. Je ščip. Je zunaj bolj svetlo ko tu.
STOTNIK: Prižgite.

Johann prižge žepno svetilko, potegne po steni do Stanka (ta je še zmeraj zunaj slike).

STOTNIK: Kristus, na otroka sem pozabil. Še eno luč, Johann! ... Vse luči. Na stol jih položite, naj svetijo pred peč!

Avstrijec skače sem in tja, marljiv kot po navadi. Iz torbe brska luči, kreše po vžigalicah, pritika stenje k stenju.

STOTNIK: Kakšna podoba! Johann, bog v nebesih! Več luči, neverjetno!
JOHANN: Imam še sedem frontnih sveč.

Na mizo vrže sveče, podobne lončkom iz lepenke.

STOTNIK: Na klop ob peči jih postavite!

Stotnik se – kakor slika ali občudovalec slike – umakne tik k odeji na oknu. Zamakne se v podobo, ki jo vse več luči počasi jemlje iz teme.

STOTNIK: Fantastično! Mrlič, s pretepeno glavo v zanki, sedi kakor privezan, v rokah pa stiska zaspalega otroka. Ne videl nisem ne doživel ne nikoli slišal kaj o čem podobnem! Otrok v odeji spi kot v leseni zibki. Puh na licih, varnost – fantek sanja, Johann!

Johann ni prav nič prevzet. Debelo gleda, se tiho zareži.

STOTNIK: Dajte fotografski aparat, v nahrbtniku je, v levem žepu!

Zaradi luči se – vse bolj monmentalno – jemlje iz teme revna Stankova potava z otrokom v naročju.

STOTNIK: Ta sij v očeh prebitega tovariša, to gledanje naravnost, ta soj vseh teh svetilk in sveč v očeh – (se obrne k Johannu) ga bom lahko dovolj osvetlil?

Johann se našobi in – kot človek, ki nima pojma, rad pa prikimava – se zanesljivsko zareži:

JOHANN: Ho, ho, seveda boste!
STOTNIK: (sebi) In če ga bom, in če ne bodo te oči prežgale slike – bo kdo verjel, ko bom pokazal te fotografije? ... Johann, spravite naboje z mize, prah pobrišite, zravnajte aparat.

Ker nimata stojala, posede Johann aparat na mizo. Ga podpira s škatlicami za naboje.

STOTNIK: Zadnja sveča trepeta, tam, posnetek bo moten. Stenj očistite.

Johann postrga z nožkom vosek okrog stenja.

STOTNIK: (sam v sliki) Nedolžni oče v zanki, otrok, ki je izdal očeta, pa prek očeta še enkrat izdal – to bo o priliki potrebno sporočiti michelangelom!
STOTNIK: (off) To je doslej najbolje komponirana, najbolj popolna, idealno zaokrožena píeta!

Tihota. Sveče praskečejo.

Stotnik se je z edino roko naslonil na mizo in se zamaknil v podobo kraj peči.

JOHANN: Kaj bomo, gospod stotnik?
STOTNIK: (nevoljnom suho) Počakajmo do jutra.
JOHANN: Pa z otrokom?
STOTNIK: Ga prevzemite. Nežno, naj se ne zbudi.
JOHANN: Pa s truplom?
STOTNIK: (odmakne glavo od občudovanega prizora) Pahnite ga skoz okno, k drugim, v sneg.

Johann izdere svoj debeli samokres.

JOHANN: Naj mu dam kamuflažni strel v glavo?

Zdaj je tudi stotnik rahlo sit Avstrijčeve pridnosti. S krotenim prezirom se obrne vanj, mrzlo;

STOTNIK: Ljubi Johann, ostanite vendar, kar ste: čebelar.

PRED GORJUPO BAJTO. ZOR

Ne noč ne jutro, mraz: lilaste koprene se vlečejo z neba.

Vojaki se vračajo. V koloni po eden. Odvihanih ovratnikov, privzdignjenih čelad.

Prvi gre strojničar, drugi stotnik. Zadnji se dviza Avstrijec, z otrokom v naročju. Fantek ne spi – Johannu gleda čez ramo, kakor proti Gorjupi bajti, v svoji rutici, v kapi. V nas.

Še nekaj hreščanja okovank, in potlej polje, ravno, kot je bilo, in kakor bo.