Gorji ko zver

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Gorji ko zver: Dogodek iz zadnjih dnij.
J.
Izdano: Domoljub 7. april 1892 (5/7), 80–81
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Skozi neko predmestje ljubljansko se je pomikal mrtvaški sprevod. Vse je kazalo, da je mrlič moral biti siromašen, ubožua je bila rakev, neznatno je bilo tudi število onih. ki so šli za rakvijo: dva mladeniča in dve deklici so bili prvi in za njimi nekaj drnzega pobožnega ljudstva. In vendar, akopram je bila rakev tako revna, vendar je krila ubogim sirotam vse njih bogastvo; spala je v njej smrtno spanje njih dobra mati, ki je edina imela skrb za nje, ki edina jih je ljubila na svetu. In kje je oče? Sirote ne smejo spomniti se na to ime, da jim ne bi iz nova polile solze objokanih očij. Da, imajo očeta, toda kakega očeta? Mati 6e je trudila ncč in dan, da bi otroci imeli vsakdanji kruh, oče pa je popival po žganjarijah ter zapravljal ženi iu otrokom borni imetek. Pridelali niso nikoli obilno, pa še tisto je hotel oče od ust odtrgati svojim otrokom; prodal je živino do zadnjega repa iz hleva in denar je šel ves — za žganje. In pozno v noč je prihajal domov.

Kaj je tedaj pretrpela uboga rajnica, to le sam Bog vé. Njih hiša je stala na samem. In ko je prišel možpijanec domov, začel jo razsajati in preklinjati, kakor bi bil obseden. Za božjo voljo je prosila uboga žena, naj vendar tako strašno ne kolne, da ga ne bo zadela kazen božja; naj pomisli, da ga slišijo otroci ...

Pa kakor da bi vlivala olja v ogenj, besnel je še bolj in rohnel nad njo in iskal sekiro ali nož, da bi ga jej zagnal v glavo. In nesrečna mati je morala bežati iz hiše in ž njo so bežali otroci, jokajoč z ljubo materjo.

Med tem, ko so v drugih hišah ljudje mirno spali, trepetale so sirote naše zunaj pod milim nebom in nihče ni videl, koliko trpé, kakor vsegavedni Bog, ki je slišal njih molitve za spreobrnjenje očetovo.

Tako je minulo nekaj let v grozni revščini. Zapravljivec je zapravil vse in ko ni imel več dobiti pri hiši, šel je v mesto in tam se klatil po žganjarijah in pil za krajcarje, katere je priberačil ali prislužil s kakim delom. Uboga žena pa je doma živela v največjem siromaštvu; vsled prestanega trpljenja je začela vidno hirati. Otroci so morali od doma, služit si vsakdanjega kruha. Le najmlajša hči je ostala pri materi. Uboga mati, kako milo se ji je storilo, kadar je pomislila, da bo morala siroto zapustiti.

Kdo bo skrbel za njo, kdo jo varoval, da ne pogubi duše? Imela je zaupanje samo v neskončno dobrotljivega Boga. Njemu je priporočala otroke svoje.

Zadnja zima pa je revo vrgla na posteljo, s katere ni več vstala. Prihiteli so otroci, ki so drugod služili, da bi mater še enkrat videli, za njo molili in jej izprosili zdravja od Boga. Poslali so po mašnika, ki je prinesel bolnici sv. popotnico. O kako udano jo je sprejela! Pripravljena je bila vzeti iz božjih rok vse, karkoli bi jej poslale, smrt ali življenje. Tolažila je ihteče otroke; ozrla se je večkrat proti oknu, videlo se ji je, da še nekoga želi videti, predno umrje . . . Pa njega ni bilo; odpustila mu je, a on je ni prišel prosit odpuščanja. Smrt je stopila v hišo; nehalo je bíti srce matere, ki na svetu ni poznala druzega, nego žalost, trpljenje. Tako srce se pač očisti v ognju trpljenja za — nebesa.

Sedaj ni mnogo več povedati: Položili so jo na mrtvaški oder, otroci so klečali okrog njega in jokali; sosedje so prihajali kropit jo; le njega ni bilo, ki jej je prizadel toliko hudega. In vendar je vedel kako je, in ni prišel za njo pomolit očenaša, in ne prišel potolažit otrôk svojih ... Kakšno srce!

Ko pa je prišel določeni čas, zabili so jo v rakev in štirje možje so rakev vzdignili in nesli proti mestu pred farno cerkev, da se tam blagoslovi. In za rakvijo so šli, kakor smo povedali, otroci in drugih nekaj. Njega ni bilo zraven, ki jej je zagrenil življenje in jo tolikrat žalil ...

Slednjič pridejo pogrebci z rakvijo do prvih hiš ljubljanskega mesta, prekoračijo most in stopajo tiho dalje v mesto.

In glej! Iz neke pivnice tam ob cesti se priguga pijanec; drugi ljudje se odkrivajo, ko srečavajo mrtvaški sprevod, on stoji pokrit, ko nesó mimo njega mrliča ... glasen jok zaženó otroci ... In oče?! Oče gleda za odhajajočimi in se divje zakrohoče: »Torej je vendar le poginila!« Niti mrtve ni nehal žaliti ...

O človek, hujši od zveri!

Milo se je storilo ljudem, ko so to videli, in milovali so sirote, da imajo takega očeta ... mati pa je bila rešena ...

In tak človek! O kako prav piše apostol: »Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače, nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika.« I, T. m. 5, 8.