Pojdi na vsebino

Gorjanski diplomat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Gorjanski diplomat
Tone Čufar (po ljudskem izročilu)
Vesela zgodba iz gorenjske preteklosti. — Po ljudskem izročilu napisal Tone Čufar
Izdano: Prosveta 28/231, 233, 234; 1935
Viri: dLib 231, 233, 234
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Sonce je pripekalo na gorenjska polja, kmetje in kmetice so se po njivah in travnikih znojile pri napornem delu. Tudi Gorjani in Gorjanke so bile raztresene daleč naokrog po svoji renji. Vas je samotno zehala v soparici. Na zunaj se je zdela kakor izumrla. Prazne so stale hiše, brez ljudi, brez življenja.

Pri županovih sredi vasi je bilo nekaj ljudi pri hiši. Ali tudi ti bi se ne vznemirili in pokazali, da jih ni predramil rog grajskega sla, ki se je oglasil zelo daleč. Kmalu se je pa začul tudi topot dirjajočega konja.

»Jojmene, kaj to pomeni?« se je zavzela županja. »Grajski sel!«

»Mama, ne boj se grajskih, saj niso Turki,« se ji je oglasila hči Minca, ki je z njo vred stopila k oknu in buljila skozenj.

»Nobenim ni dobro priti v pest.«

»Turki so krivoverci, grajski pa ne.«

»Minca, ti še ne veš, kako je s temi rečmi.«

Ničesar več si nista utegnili reči, Grajski sel je prijahal, zaustavil konja in zatrobil. Konj je zarezgetal, županja in Minca sta pa pohiteli pred hišo.

»O, mati županja!« je ljubeznivo vzkliknil sel. »Grajski vas pozdravljajo!«

»Jojmene, prevelika čast.«

»Za zalo ženico ni nikoli premalo časti.«

»Za gosposke navihance kakor ste vi, pa nikoli premalo nesramnosti.«

Županja je bila že kar razdražena, sel je pa potrepljal konja, ki je znova zarezgetal.

»Le potrpi, konjiček.«

»Razjahajte, gospod,« je svetovala županja, ko se je pomirila. »Oba, vi in konj sta upehana.«

»Prav rad bi vam ustregel, mati županja, pa moram naprej.«

»Polič vina si le privoščite.«

»Toliko, da počakam župana. — Kje je?«

»Minca, pokliči očeta,« je županja ukazala hčeri in se nato obrnila k slu: »No, vi pa le s konja!« Oba sta jo ubogala.

»Malo se res lahko oddahnem,« je menil sel.

»Ko niste na tlaki.«

»Grajski tudi služabnikov ne božajo.«

»O, vem, kaj je grajska služba ...«

»Tam dekleta res niso na varnem,« jo je zbodel sel. »Ali so vam kaj prizanašali?«

»Ne vtikajte povsod svojega nosu!« se je razšopirila županja in zaklicala na dvorišče: »Šimen! Šimen!«

»Kaj pa je?« je od daleč vpil star hlapec.

»Seno za konja!«

»Takoj!«

Sel in županja sta stopila v hišo.

»Kadar kam pritrobim,« je pripovedoval on, »se ponavadi nabere vse polno radovednežev. Gorjancev pa ni na spregled.«

»Naši ljudje so vpreženi v delo.«

»Tudi drugod ne leže za pečmi.«

»Zakaj pa naj hodijo ogledovat grajskega sla? Saj ni tako lep fant.«

»Za tiste žene res ne, ki so jih razvadili grajski vitezi.«

»Samo še nekaj podobnega,« je zagrozila, »pa sva za vselej zgovorjena!«

»Ali niste obljubili polič vina?«

»Obljube pa držim.«

Županja je natočila vino in mu ga postavila na mizo. Sel je hlastno pil in ne oblizoval: »Vsa čast vam, mati županja! Kakor nalašč za žejnega človeka.«

Ni še utegnil vsega spiti, ko je prisopihal v hišo zaskrbljen župan.

»Dober dan voščim. Kaj bo novega?«

»Uganite,« ga je podražil sel.

»Najbrže moramo iznenada na tlako.«

»Nič takega ne terja grajska gospoda.«

»Potem so pa Turki spet kje blizu?«

»Tudi teh smo rešeni za nekaj časa.«

»Ah si je mar sam cesar kaj izmislil?«

»Nič strahu, očka župan. Vaša pravda je rešena.«

»Ona z Jeseničani? Ali smo dobili?«

»Pismo Vam vse pove. Nate!« Sel je izpil vino, izročil županu papirje in pristavil: »Naprej moram!«

»Kam tako naglo?«

»Na Jeseniško stran!«

Vsi so šli ven. Konj je zarezgetal, sel ga je potrepljal in zajahal.

»Srečno pot!« je vzkliknil župan.

»Vam pa srečo pri sodniji!« je odvrnil sel, zatrobil in se kmalu izgubil županu in županji izpred oči.

Župan je odprl papirje in vzdihnil: »Kdo naj razume te kurje steze?!«

»Vidiš, kako ti je v napotje, ko nisi maral hoditi v farovž na učenje,« ga je pokarala županja.

»E, takrat še sanjal nisem, da bom kdaj župan! — No, pa ti reči, kako so grajski razsodili. Od blizu si lahko vohala njihovo učenost.«

»V kuhinjah ne razlagajo svetega pisma in ne črnih bukev!!«

»Ker se z deklinami preveč onegavijo ...«

»Andrejc, pusti ljubosumne muhe. Za pravdo se pobrigaj! Gorjanci te naklestijo, če jim ne bo kaj po volji.«

»Ali sem jaz sodnija?!«

»Župan si in moj mož. Ne obotavljaj se s pismom!«

»Ali naj grem k župniku?«

»Pojdi k Petelinovemu Janezu. Ta jih ima za deset župnikov za ušesi in vsaki pisavi je kos.«

»Hm ... Za njim naj lazim?«

»Pokliči ga!« mu je svetovala in se ozrla po dvorišču: »Šimen! Šimen!«

»Hoj!«

»Brž po Petelinovega Janeza!«

Šimen je odkrevsal, župan se je pa popraskal za ušesi: »Sam se moram poprijeti učenja, če hočem osati župan ...«

»V tvojo butico ne stlačiš nobene reči več,« ga je zavrnila žena.

Župana je pa popadla prava jeza: »Da bi te zlodej pohrustal!«

• • •

V gostilni pri »Gašperlinčku« na Jesenicah je bilo ta dan zelo veselo. Sami imenitni posestniki so se zbrali, žene so imeli s sabo in godce, pa vse drugo, kar treba za hrup in poskočnost. Ko so se že zelo narajali, je vstal izza mize rejen jeseniški župan, se odkašljal in potem svečano spregovoril:

»Dragi občani Jeseniški! Toplo mi je pri srcu, ko vas gledam. Same poštene možakarje imam okrog sebe in brhke ženice teh poštenih mož. Še sanjal nisem, da se bomo zbrali v tako lepem številu. Odkar stoje Jesenice, ne pomnijo ljudje, da bi imenitni občani z vso dušo počastili svojega občinskega pisarja, ki že dvajset let skrbi za naš obči blagor. Ker sem njegov predstojnik, se čutim počaščenega z njim vred. Počaščena je pa tudi njegova zvesta ženica, ki že petnajst let skrbi za njegov osebni blagor. Iz gorjanske fare jo je pripeljal in je srečen z njo. Mi smo pa sprti s sosedi iz Gorij. Oh, da bi se le enkrat pobotali in živeli tako kakor živita naš pisar in njegova prijetna, še vedno zapeljiva ženica!«

Skoraj vsi so navdušeno pritrjevali svečanim županovim besedam, le posetnik Jurjevec se je zoperstavil.

»Vse prav, gospod župan. Nič nimam zoper pisarja, nič zoper njegovo Urško, z Gorjanci pa ne maram kakšne otročje sprave! Ne dajmo se jim kar tako pod noge!«

»Jurjevec, pa vendar ne misliš, da sem jaz za sramotno pobotanje,« se je zavzel župan. »Za pravico sem in za mir med sosedi. Za nas je bil Turek dovolj velika nesreča! Zakaj bi se klali med sabo, ko lahko vsi srečno živimo?!«

»Zakaj bi se tudi prerekali brez potrebe?« je zavpila zabave željna ženska.

Župan je pa poudaril: »Res, našo pravdo ima grajska sodnija v rokah. Upajmo, da pošteno razsodi.«

»Samo to še rečem,« je zarentačil Jurjevec, »če to pot zgubimo, potem ni pravice ne v gradu ne v nebesih.«

»Nikar se ne preklajmo, ko lahko zarajamo!« se je vnovič oglasila ženska.

»Danes bodimo židane volje!« ji je pritrdil župan.

»Tako je!« so vpili drugi. »Alo, godci! Polko!«

Godci so pritisnili. Mnogi gostje so zapeli, nekateri so vriskali ko je bilo pa spet vsega dovolj je vstal jeseniški občinski pisar in svečano odprl usta:

»Čestiti rojaki Jeseničani, spoštovani občinski možje, visoko cenjeni gospod župan! Za vse kar vidim in slišim, nimam besed. Dajete mi kruh že dolga leta, zdaj ste me obložili še s častjo. Ne vem, če je še kje kak pisar doživel kaj podobnega. Solze mi gredo v oči, ganljivost mi premaguje srce. Za vse sem vam globoko hvaležen. Zvesto vam bom služil še naprej, kajti z vami vred bi rad učakal še veliko srečnih let. Ves sem vaš v dobrem in hudem!«

»Prav!« mu je zaklical Jurjevec. »Tudi v pravdi z Gorjanci bodi naš, pa naj bo tvoja Urška stokrat z njihove strani!«

»Gospod Jurjevec,« se je zavzela Urška, »ne mislite, da ga kaj prevarjam!«

»Zaradi Gorjancev pa pisarju vsa čast!« se je vmešal župan. »Pozabil je na ženo, na otroke in sorodnike ter mislil samo na nas. On je zdrezal vso stvar tako daleč, da se premakne naša občinska meja od Kurje vasi doli k Dobravi, kamor spada po vseh božjih in človeških postavah. On naš pisar, rešuje našo čast, zato naj živi še veliko let!«

Vsi so pritrdili tem besedam nazdravili pisarju in plesali ter se veselili kar naprej.

Grajski sel je prijahal pred občinsko hišo na Jesenicah. Začudil se je, da ni nikjer žive duše, in zatrobil. Čez čas je zaslišal nekoga, ki je drsel po stopnicah. Nazadnje je pričakal nadušljivega občinskega slugo.

»Župana ni pri hiši,« mu je pojasnil prišlec.

»Kaj mi mar, kje ga ni! Kje je, bi rad zvedel. Vi ste njegov sluga, zato mi lahko poveste, kam se je zataknil.«

»S pečenko se masti.«

»Prav, saj je zato župan!«

»Pa tudi drugi obračajo ocvrtega pujska, samo name so pozabili. Veste, najmanj mi gre pa pri vsem tem v glavo, da je danes naš pisar, torej moje vrste človek, pri pujsku prvi med prvimi.«

»Hudirja! Zakaj pa?!«

»Samo zato, ker župan škili za njegovo ženo. Kajžarjevo Urško iz Gorij.«

»Če samo škili, ji ne bo naredil sile.«

»Nič se vam ne zlažem, ko zaupam, da je vsem njenim zadnjim otrokom pomagal na svet.«

»To je župan!«

»Nič ne rečem, naj je kakor najlepši petelin na dvoru. Grdo je pa le od njega, da pozabi svojega najbolj zvestega človeka. Oni se maste, jaz pa sline požiram.«

»Kje pa so vsi skupaj? Takoj moram dobiti župana!«

»Pri »Gašperlinčku« streljajo z očmi po deklinah, pisarjeva Urška pa po županu. Presneto je nabrita. V mladih letih je doma Petelinovega Janeza vlekla za nos, zdaj pa možička. Nerad bi bil v pisarjevi koži.«

»Ali mu je kaj hudega?!«

»To pa ne, ko je tako zelo za luno. — Pojdiva k njim.«

Odšla sta. Pred gostilno je sel močno zatrobil in iznenadil vse goste. Godba je utihnila, ljudje so pa vzklikali:

»Grajski! Grajski! Nad Turke pojdemo!«

Župan je pomiril ljudi, med tem je že sel vstopil in se nemalo začudil: »Jeseničani se imate zelo imenitno.«

»Tudi odposlanca naših vzvišenih gospodarjev oskrbimo z dobro voljo in drugimi dobrotami,« ga je pozdravil župan. »Močno smo radovedni, kaj nam prinaša.«

»Pravda!« je udarilo iz ljudi.

»Kako je?! Ali smo dobili?!«

Župan je odprl pismo in pojasnil: »Naša čestita gosposka pravi, naj prisega odloči naš spor.«

»Prisega?!« so začudeno zazijali Jeseničani.

»Če bomo upali priseči,« je tolmačil župan, »da je današnja občinska meja med našo in gorjansko občino krivična, potem jo premaknemo, drugače pa ne.«

»Zakaj pa ne bi upali priseči?« je zaropotal Jurjevec. »Ali naj imajo Gorjanci kar pol Gorenjske? Po Pokljuki in Možaklji so se razlezli, na Bled tišče, na našo stran povsod do Save; še nas naj stisnejo pod klobuk, potem imajo pa vse, kar je kaj vrednega pod Triglavom.«

»Ne kazi nam židane volje!« je spet siknila ženska.

»Zaradi piškavega veselja naj gre naša meja za Kurjo vasjo po vodi?!« je trdo zarobantil Jurjevec. »Tako neumno zmore samo babja pamet!«

Tedaj se je trepetaje dvignil pisar: »Dragi rojaki dovolite mi skromno pripombo. Pravda ni majhna reč. Prisega tudi ne! Zato ne maram biti kriv nesreče. Zapečatimo to naše veselje in se pripravimo na prisego. Zame je za danes že dovolj časti. Iz dna srca sem vam hvaležen zanjo.«

»Pametno!« se je razveselil Jurjevec. »Kar na delo!«

»Jaz bi še enkrat pregledal vse spise,« je ponudil pisar.

Županu je bilo kar všeč. »Dobro! Dobro! Mi pa pogostimo grajskega odposlanca in še malo zarajamo!« je zaukazal, kar je vsem ugajalo. »Prepričan sem, da imamo zastran pravde vsi mirno vest. — Godci, pritisnite! S pisarjevo Urško zapleševa odposlancu na čast!«

Godci so zaigrali, župan in Urška pa zarajala.

»Kako ste ljubeznivi, gospod župan ...« je zašepetala in se počutila vso srečno ...

Veselili so se pozno v noč.

• • •

V Gorjah so pa sedeli za mizo župan, županja in Petelinov Janez.

»Janez, če si kakšno besedo narobe prebral, ti bo še trda predla,« je rotil župan Petelnovega Janeza in obračal sodnijske papirje.

»Če meni ne zaupate, pa pojdite po drugega. Saj se ne vsiljujem.«

»No, no, ne skočita si v lase,« je mirila županja.

»Tale prisega je tako čudna reč,« je modroval župan. »Kdo pa naj upa priseči, kje je prava meja?! Ni Gorjanca, ki bi s korajžo stopil pred sodnijo.«

»To se pravi, da smo zgubili,« je hladno ugotavljal Janez.

»Po mojem že ...«

»Pa ne smemo!« se je opogumila županja. »Če ste prej slabo preudarili, pa zdaj dobro izvozite.«

»Ali naj tebe uprežemo?!« jo je zasmehljivo vprašal mož.

»Svojo trojansko pamet! Zakaj pa ste gnali vso zadevo tako daleč? Skuhali ste imenitno kašo, sramota pa pade še na nas in na naše otroke!«

»Kaj sramota, to še ni naj hujše. Škoda bo velika, če propademo.«

»Janez, vi nam pomagajte iz te smole.«

»Ko pa nisem občinski mož,« se je izrezal naprošenec.

»Nič za to, dragi Janez ...« ga je prijemal župan.

»Saj me nekateri naši veljak nimajo niti za poštenega Gorjanca.«

»Tega si pa le ne domišljajte,« mu je ona segla v besedo.

»E, poznam jezike ...«

»Nekaj je res na tem,« mu je pritrdil župan. »No, če se izkažeš, ti vse pozabimo.«

»Ali ste mar tako na koncu? Saj nisem samo jaz za nasvete.«

»Meni nič primernega ne trešči v glavo, drugim bo pa še manj. Razsodba je preklemansko zavito potuhtana.«

»Gosposka zna. Pri desetini nas navija, na tlaki priganja, kadar gre pa za pravice, si vzame, kar ji je všeč, nerodne reči pa naloži na naša pleča. Tole zaradi meje bi sama lahko odločila.«

»Ali vam ni všeč, da bi se ruvali z Jeseničani?« ga je podražila županja.

»Prav njim bi rad pošteno zagodel!«

»Zavoljo Urške, ne?«

»Da, njenemu možiclju sem jih dolžan! To pisarniško ščene mi je odgrizlo življenjsko srečo. Jaz sem se pri vojakih potil, pisar je pa plesal okoli Urške.«

»Zdaj imaš priliko, da povrneš, Janez!« ga je potrepljal župan. »Prav to te morebiti tudi poboljša. Saj je samo ta reč z Urško kriva, da si zavozil malo na stran.«

»No, ne tajim. A Jeseničanom bi tudi drugače rad posvetil. Gosposki se prilizujejo. Posebno pred onimi, ki imajo rudnik gori v Rovtih, so vselej na kolenih. Zato je pa gosposka izmislila to prisego. — E, nič strahu!«

»Ali ste že potuhtali rešitev?« je veselo spraševala županja.

»Že —,« se je moško odrezal Janez in zamišljeno gledal predse.

»Ali res?! Kaj naj ti dam?« je vzklikal župan in si zadovoljno mel roke.

»Prav to se pomeniva ...«

»Kar govori!«

»Prej ste rekli, da včasih kam za vozim.«

»Res, ne samo v gostilno, tudi na prepovedana pota si že stopil.«

»Če mi spregledate postreljene srnjake, pa uženemo sodnijo in Jeseničane v kozji rog.«

»Vse ti odpustim, pred vsakim grehom bom zdaj zamižal in še puško ti dam! Pa tudi pred grajskimi te bom skril. Daj mi roko!«

Krepko sta si segla v roke in Janez se je na široko zasmejal: »Mislim, da ste mož-beseda. Če ne zmagamo, me lahko za pete obesite na najvišjo hruško. Samo ljudi še skupaj!«

»Res, ljudi, ljudi! Prisega bo že čez tri dni.«

»Šimen! Šimen!« je klicala županja in ko se je hlapec oglasil, mu je zapovedala: »Skliči vse Gorjance!«

• • •

Šimen je stopil do mežnarja, ki je začel biti plat zvona. Sam je pa snel na podstrešju star boben in udrihal po njem, da so Gorjanci kar naenkrat vsi prestrašeni drveli skupaj. Ženske v joku, moški pa v skrbeh:

»Ali gori?! Župan nas kliče! Za norce nas ima! Turki gredo, Turki! Poglejmo, poglejmo! Toliko je dela, mi pa skačemo okoli! Do nedelje bi prav lahko počakali!«

Ko se jih je že precej nabralo pred županstvom, so začeli vzklikati:

»Začnimo! Kaj je?! Govori, župan!«

»Še ni vseh,« je ugotovil župan. »S Frtune in iz Grabna jih počakajmo!«

»Pa iz Spodnjih Gorij!« je zavpil nekdo.

S Frtune so hiteli na vso moč in sopli v breg: »Jojmene, kaj je, kaj je?! Gori nekje! Saj ni plamena! Hitro, hitro, da kaj ne zamudimo! Jaz nikamor več ne morem ... Na tla počeni in počakaj, da se vrnemo. Še kar zvoni. To mora biti nesreča! In boben se sliši. Čudno ... Gosposka hoče desetino! Prezgodaj! Hitimo, pa vse zvemo!«

Ko so bili zbrani vsi Gorjanci, je Šimen odpasal boben, mežnar je pa privezal zvon.

»Župan, začni!« so se oglašali nestrpneži.

Res je stopil na stol: »Farani gorjanski, poslušajte! Morebiti nekateri veste, da nam je poslala gosposka svojega sla. Gre za važno reč!«

»Zakaj ne skličeš občinskih mož?« je zagodrnjal star možakar.

»Za sejo ni časa,« se mu je izrezal. »Vsi Gorjanci moramo na delo. Čez tri dni se spoprimemo Jeseničani!«

»Kako?« so zavpili radovedneži.

»S prisego zaradi občinske meja!«

Vzdignilo se je mrmranje in hrup. Ljudje so vpili: »Več povej! Vse!«

»Gosposka je tako rešila našo pravdo,« je povzel župan, »da jo samo s prisego lahko dobimo. Če prisežemo, da imamo mi prav, bo po naše, drugače pa zmrzne vsa naša pravica in se obrišemo za Podmožakljo.« Med ljudmi je zavladala poparjenost. »Možje, zdaj z besedo na dan!« Tišina, potem mrmranje. »Ne bodite brez jezikov! Ali nimate nič več gorjanske korajže v kosteh? Kdor ima kaj pametnega v glavi, naj prime za besedo! Na plan, občinski možje!« Vsi so molčali. »A, tako! Zdaj je pa vse na mojih ramah. No, ker molče občinski možje, naj pa spregovori Petelinov Janez. — Ali vam je prav?«

Ljudje so pritrjevali, Janez se je pa pokazal zraven župana in se zarežal vsem v brk: »Čudna je gorjanska kri. Z vso močjo ste se gnali zaradi občinske meje, zdaj pa ne znate iz zagate. Stvar je pa kaj preprosta. Čez tri dni prisežemo na licu mesta, torej za jeseniško Kurjo vasjo, kdo ima prav. Pripravite vozove, da se peljemo tjakaj! Najbolj je pa potrebno, da vsak pripravi največje škornje, kar jih ima.«

»Zakaj?« so se vsi začudeni oglašali možaki.

»To povem samo možem. Babe bi vso reč prezgodaj izklepetale.«

Moški so se zakrohotali, nabrskane ženske so mu pa pokazale jezike.

»Ali je mar to vse?!« je povprašal nekdo ves iznenaden.

»Nič drugega ni še treba kakor to, da držimo skupaj in tiščimo jezike za zobmi. Če ste dedci kaj boljši od bab, potem gotovo zmagamo!«

Tretji dan je bilo Podmožakljo pri Jesenicah že navsezgodaj živahno. Skoro nobenega Jeseničana ni manjkalo. Vsevprek so govorili. Kadar je pa padla kakšna na gorjanski račun, ni manjkalo smeha.

»Kje so Gorjanci toliko časa?!« so se čuli glasovi. »Našega Jurjevca tudi še ni. Gorjancem je korajža ušla v hlače. Glejmo, da ne bo nam. Mi imamo čisto vest. Poguma pa le nimamo, da bi brez skrbi prisegli kakor je treba. Če ne bo Gorjancev, je naša pravica na dlani. Lahko še pridejo! Saj gosposke tudi še ni!«

»Rojaki jeseniški, potrpimo in počakajmo. Gosposka sama ve, kdaj ima priti,« je pomirjal pisar, a naenkrat so pridirjali vozovi z Gorjanci, se pokazali drug za drugim Jeseničanom, ki niso mogli molče gledati nasprotnikov, ko so lezli v voz.

»Poglej, kako se kobalijo! Kakor pijane klade. Res, vsi nekam čudno hodijo. Mošt jim je strdil noge. Trezni niso upali pred sodnike. Pametno se zadržimo, drugače okusimo njihove pipče. Res, dvakrat ni reči, da kdo ne zmrzne za spomin. Gorjanci no pač Gorjanci!«

Zdaj se je oglasil iz daljave rog postiljona.

Med ljudmi je zavreščalo: »Gosposka! Sodniki!«

Nemir med ljudmi je bil vedno večji. Začul ne je topot konj, nakar se je pojavila kočija z gospodi, ki so se na moč modro držali.

Jeseniški župan je stopil h kočiji in se globoko priklonil: »Visoki, blagorodni gospodje! V imenu jeseniške srenje se vam vdano klanjam. Redko nam je dana prilika, da pozdravimo v naši sredi tako čestite odličnike. Redko se pa tudi zgodi, da se odlični potrudijo na kraj krivične meje, ki se mora pravično urediti.«

A sodnik, ki je v svoji nečimurnosti ostal kar v kočiji je mrzlo odvrnil: »V imenu grofa in njegovega ukaza sporočam, da je rešitev pravde zavoljo meje prepuščena obema prizadetima občinama. Kakor veste, odloči o tem prisega, zato dajem na prosto, kdo bo prvi.«

Gorjanskega župana je pred visokim sodnikom malo zmedlo, zato se mu je med govorom kar malo zatikalo: »Gospod sodnik, mi — mi iz gorjanske srenje lahko — lahko ta — takoj prisežemo.«

»Tako je!« so moško pritegnili Gorjanci.

»Kaj pa Jeseničani?« je povprašal sodnik.

Jeseničane je prevzela negotovost, ki jo je povzročila odločnost Gorjancev. Njihov župan se je znova globoko poklonil: »Visoki sodni dvor, mislim, da smo Jeseničani prvi na vrsti.«

»Na prosto vam je dano,« je pojasnil sodnik. »Kdor krivo priseže, ga čaka kazen v ječi. Kdor pa po pravici, dobi pravdo. Gosposka se ne vmešava v to reč. Listine o starih, pravih občinskih mejah so zgorele, zato tak ukaz.«

»Gospod sodnik, mi — mi gorjanske srenje la — lahko —« se je vmešal gorjanski župan, a ker mu beseda ni gladko tekla, so njegovi občani pogumno poudarili: »Lahko takoj prisežemo!«

Sodnik je prikimal: »Dobro! Jeseničani se itak ne zganejo. Torej, občani gorjanski, prisega je velika stvar. Opozarjam vas, da govorite samo čisto resnico.«

»Gospod sodnik,« je povzel zadovoljen, a še vedno zmeden gorjanski župan, »kar zanesite se na nas. Hiše in polja nam la — lahko vza — vzamete, gla — glave odsekate in du — duše zapišete onemu tam spodaj, če se samo malo zlažemo.«

»Ali je res tako?« se je ozrl sodnik po Gorjancih.

»Res!!!« so ti zavpili na ves glas.

»Dobro! Sveče gore, križ stoji, beseda je dana, torej prisežite!«

Gorjanci so se ponosno vzravnali, zadihali na vsa pljuča, dvignili roke in svečano, prepričevalno spregovorili: »Mi, Gorjanci, prisegajo pri svojih dušah in glavah, da stojimo zdaj na svoji gorjanski zemlji.«

Tišina.

»In vi Jeseničani?« se je obrnil sodnik na drugo stran, kjer so Jeseničani zbegani med sabo nekaj mrmrali, a nikomur ni prišlo nič pametnega na um.

»Gospod sodnik, ali drži naša prisega?« je razigrano vprašal gorjanski župan.

»Seveda.«

Jeseniški se je pa tretjič poklonil pred kočijo: »Dovolite, blagorodni gospod sodnik: jeseniški senji se godi krivica.«

»Z napačnim, prenagljenim postopkom ...« je plaho pristavil pisar.

Sodnik je pa na vse to osorno vzrojil: »Oho! Kaj si upate! Dal sem vam prednost! Zdaj smo gotovi. Občani iz Gorij so jasno povedali in pogumno prisegli, da stoje na svoji zemlji, zato mora gosposka upoštevati, da imajo prav. Potrdila bo njihovo prisego in sedanjo občinsko mejo. Zbogom!«

Dal je znamenje kočijažu, ki je na svoje in splošno začudenje moral izpolniti sveto voljo razdraženega sodnika. Zatrobil je in pognal konje v dir. Vsi so nemalo strmeli za postiljonom, najbolj pa Jeseničani.

A Gorjance je popadel smeh: »Zdaj imate, gosposki podrepniki! Zmagali smo! Naša je pravica! Drugič pridemo še po Kurjo vas!«

Petelinov Janez se je pa obrnil naravnost k jeseniškemu županu: »Ali veste, zakaj ste tako zavozili? Zato, ker imate tako imenitnega pisarja!«

»Ali pa veste, zakaj je nam šlo po sreči?« je med novim smehom Gorjancev vpraševal gorjanski župan: »Zato, ker smo fantje od fare in upamo z resnico in pravico na dan!«

Tedaj so se dvignili poparjeni Jeseničani: »Lažeš! Ogoljufali ste nas! S krivo prisego!«

Gorjanski župan je pa ostal dobre volje, zato je dodal: »Pa še zato smo zmagali, ker je med nami imeniten fant: Petelinov Janez!«

Gorjanci so spet bušnili smeh, a z jeseniške strani je primahal Jurjevec.

»Vse je zamudil!« so se čuli glasovi. »Mu je že stara legla na srajco.«

»No, kako je?« je vprašal in zvedavo gledal okoli sebe.

»Nič kaj prida. Kje pa hodiš? S prisego smo že opravili.«

»Kako?« se je zdrznil v zli slutnji.

»Prav dobro za nas!« mu je pojasnil Petelinov Janez.

Jurjevec je izbuljil oči: »Kaaaj??! Za Gorjance?!«

»Seveda! Ne zijaj tako neumno! Gorjanska prisega nekaj velja!«

»Na žalost prav res ...« je potrdil pisar Janezove besede.

Jurjevec se je zakrohotal: »Nikar me ne imejte za norca! Kar tako se pa ne pustim plahtat!«

»Le spoprijazni se z bridko resnico,« ga je skušal mirno prepričati jeseniški župan, a Jurjevca je hotelo raznesti od razburjenja.

»Tako?« je vzkipel. »Zavoženo? Ali se mar pustite od teh gorjanskih bučmanov?«

»Kdo je bučman?« so zarjoveli Gorjanci.

»Vi, zabita tesla! Krivoprisežniki!«

»Dajmo mu jih!« so zagnali Gorjanci velik hrup.

A njihov župan je še v pravem času stopil prednje: »Pamet, možje!«

»Fantje, mir!« mu je pomagal Petelinov Janez in jih ukrotil: »Ko pridejo k nam na semenj, jim pokažemo vsem od kraja! Zdaj se pa peljimo domov, naj imamo, kar smo hoteli imeti! Ne mažimo si rok z jeseniškimi zajci! To so navadni figarji! Za gorjansko pest je pa treba medvedov!«

Gorjanci so se zasmejali, zlezli na vozove, obrnili konje in jih pognali proti Gorjam. Harmonika jim je izvabila vriskanje, ki ni ponehalo ves čas, dokler se niso ustavili daleč doli za Savo.

»Fantje, zdaj pa škornje z nog!« jih je pozval Janez. »V Savo iztresite prst, da ne bo sledov!«

»Ali ni škoda svete prsti?« so se oglašali. »K zmagi nam je pripomogla. Eh, kar v Savo z njo! Dovolj nas je tiščalo! Mene je tako srbelo, da bi Jeseničane mazal, pa sem komaj hodil s to prstjo v škornjih. Prisegli smo pa le s čisto vestjo! Ker smo stali na svoji zemlji z naših domačih njiv!«

Ko so izpolnili zadnji Janezov ukaz, so se olajšani posadili na vozove, spet pognali konje in vriskali, kar jim je dala sapa. Doma v gorjanski srenji so pa še ta dan zgnali vse ljudi skupaj in se s harmoniko in petjem tako poveselili kakor že dolgo ne. Vse skrbi so zaprli v kleti in govorili samo o zmagi. A mladina se je ta dan narajala za žive in mrtve.

Sredi veselja je pa vstal župan in svečano, kakor še nikdar v vsem svojem življenju, nagovoril svoje vaščane: »Srečen sem, da smo Gorjanci dobili veliko pravdo. Pokazali smo, da nimamo praznih butic in da premoremo veliko korajžo. Naša zmaga bo z zlatimi črkami zapisana v zgodovini naše srenje. Zapisano bo pa tudi, da smo zmagali takrat, ko sem bil jaz župan, ko je bil župan mož, ki je poslušal Petelinovega Janeza! Ne pozabite ne name ne na Janeza! Kadar vam jaz obnemorem, je najboljše, da njega postavite za župana!«

Vsem je bilo všeč, kar je povedal. Zadovoljno so pritrjevali, hripavo vriskali in pijano zapeli, saj tako imenitnega dne že dolgo ni bilo v Gorjah pod Triglavom.