Gorjanski župnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Jari junaki
Gorjanski župnik
Rado Murnik
Spisano: 1900, popravljeno in izdano 1952
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V tihi hosti se je izprehajal visokovzrasel, krepak abiturijent po zasenčenern potu, posutem z orjavelim igličevjem. V levici je nosil širokokrajen bel slamnik, z desnico si je zdajpazdaj gladil goste dolge lase s potnega čela. Nežni, majhni brki so se komaj poznali na mehkem, bledem obrazu. Mirne, pazljive oči so mu gledale brezskrbno, veselo, podjetno izza nanosnika.

Bel, medu pijan metulj se je lovil v topli avgustovi sapi nad dehtečimi cvetlicami, omočenimi od rane rose. Koketno pisana, kosmata gosenica je leno lezla po kolesnici. Zlate niti, zlate lise so sijale po mahovitih tleh. Globoko spodaj je zapiskal, prišumel, odhrumel vlak; visoko zgoraj sta se izpreletavala dva siva sokola, zažvižgavala žalobno in odletela čez strmo melo preko sijajnih gladin zelenosinje Save.

"Kam pojdeš na počitnice?" je premišljal mladenič. "Obletal in obredel si že vse te lepe domače kraje todile okrog. Kam bi torej? K teti v Gorico ali k stricu na Ogrsko ?"

Postal je ob grmu in si odrezal dvoje neenakih vejic.

"Kdor me sreča prvi, potegne šibico. Krajša pomeni Gorico, daljša Ogrsko!"

Dolgo ni srečal žive duše. Dva gozdna jereba sta preplašena zletela z močnim fofotom v nižavo, sicer je ostalo vse svečano mirno.

Zdajci pa je zasijalo med zelenjem nekaj pisanega. Izza ovinka se je prikazala jako vitka, komaj sedemnajstletna deklica v temnomodrih kratkih krilih. Živordeča ruta ji je mahala okoli ramen. Na nedrih je imela pripet šopek poltnobarvne vresnice. Leva rama ji je visela malce nizdolu, ker je dekle nosilo v levici težko košaro. Ko je prišla bliže, je dijak strme obstal pred njo. Tako krasnih jasnih oči, tako krotkih, modrih oči ni bil še videl nikjer nikoli. Nekaj nenavadnega, nekaj tožnosladkega je zagorevalo in ugašalo v teh tajinstvenih zvezdah pa zopet zaplamtevalo in zaigravalo. To bajno, sijajno oko se je tako prečudno milo smejalo in jokalo v deviški divoti in čistoti. Povesila je dolge, temne trepalnice in hitro hotela mimo njega.

"Počakaj malo, lej jo no!" jo je ustavil in se pokril. "Kako ti je pa ime?"

"Anka, Potočnikova Anka", je odgovorila tiho in živo zažarela v polno lice.

"Ali se me bojiš, Anka? Anka! Ali sem tako grd in strašan ?" Pogledala ga je od strani in se mu nasmehnila ljubko. Na cvetočih licih sta se pokazali dražestni jamici; zmajala je z glavico in se mu nasmejala iznova.

"Pustite me," je zaprosila, "mudi se mi domov!"

"Ej, kaj se ti bo neki mudilo tako hudo, saj se še meni ne, ki pojdem v Gorico ali med Ogre, kakor ti potegneš zdajle!" je dejal z globokim, zadovoljnim glasom. "Vleci, Anka, vleci!" Ponudil ji je vejici. Začudeno ga je pogledala in rahlo potegnila daljše stebelce.

"Med Ogre!" se je namuzal. "Zdaj naj te pa še malo spremim, ne? Pomeniva se kaj! Saj menda vendar nisi huda?"

"Nisem. Zakaj tudi?"

"Nisem ti še povedal, kje sem doma, Anka. Onkraj Save smo, saj ni tako daleč odtu, v Šent Jerneju."

"Zdaj pa povejte še, kako vam je ime," ga je opomnila napol resno, napol nagajivo.

"Mejanov France."

Počasorna sta stopala navkreber. Zmerom ji je gledal v mični obrazek, tako, da se je nekaterikrat grdo spoteknil ob kamene. ln razdrl je marsikatero žoltavo, samo, da bi se zasmejala Anka in pokazala bleskotne bele zobe.

Dospela sta konec gozda.

"Tam sem doma!" je dejala in pokazala borno kočo za poljem.

""Anka! Daj mi no tisti šopek, daj!"

Zardela je živo; počasi je snela z nedri skromne cvetke in mu jih podala.

"Anka," je vzkliknil veselo in jo nežno prijel za roko, "zahvaljujem se ti prav lepo! Prideš jutri spet tja, kjer sva se srečala danes? Pridi no! Prideš ?"

"Pojutrišnjem morebiti", je izrekla počasi in odhitela.

"Gotovo, gotovo! Ne morebiti!" je klical za njo.

Ves vesel je stopal France nizdolu. Živo in žarko je pripekalo solnce, živo in žarko je bilo Francetu v oživeli duši. Vse je kakor igralo v njem, vse ga je veselilo, ko se je vračal domov. Toliko da ni poskakoval. Na dvorišču je pograbil sestrico Barbico, ukal, vriskal in plesal, da je zbežala vsa miroljubna kuretina. Ušla mu je tudi sestra. France pa je odklenil psa sultana z verige, ga prijel za sprednji nogi in zaplesal z njim posebno hitro polko.

"Mati!" je dejala Barba. "Naš France pa ni malo prismojen! S sultanorn nori po dvorišču, pa ga poglejte!"

"France! Pamet! Pamet! France!" je klicala mati iz kuhinje. "Bodi no vendar pameten!"

Prihopsal je v kuhinjo.

"No, kaj bo že," ga je vprašala starka. "Kam pojdeš? V Gorico ali v deveto deželo ali kam?"

"Nikamor ne!"

"Kaj?"

"Nikamor ne!"

"Kako je to? Zakaj?"

"Zato ker sem fant od fare!" se je zasmejal France, zaplesal še po kuhinji in skočil zopet na dvorišče.

"Lejte, saj je menda res malo prismojen!" je vzdihnila mati. "Oh, naka, saj pravim! Preveč se jc učil, revež. Študirani ljudje so kolikortoliko prismuknjeni. Bog in sveta mamka božja nas vari nesreče! K sveti Katarini bom zanj molila vsak večer prav pobožno za zdravo, pravo pamet! Pa bo!"

France je komaj, komaj čakal določenega dne. Dolgo je sedel ob gozdnem potu. Naposled je le prišla, vsa plaha, boječa. Ko bi trenil, je bil pri njej.

"Pojdi z mano, Anka!" jo je prosil z ljubečim pogledom in jo rahlo potegnil za sabo na stransko pot.

"Anka!" je šepetal, "Anka, tako te imam rad, da ti tega kar ne morem povedati! Zdaj mi pa, povej tudi ti, če me imaš kaj rada?"

Povesila je glavico.

"Anka!" je hitel ves razgret, "Anka, moja moraš biti, moja! O da bi te mogel dati v mesto."

Pod mogočnim dobom je ležala siva skalina, tupatam obrastla z baršunastim mehkim mahom. Sedla sta. France je jel zidati najlepše gradove v oblake in ji pripovedoval tako lepo, da se ga ni mogla naposlušati.

Dan na dan sta se shajala pod hrastom; vselej mu je prinesla šopek lilastocvetne erike, ki jo je imel France tako rad. Bila sta srečna, kakor morejo biti srečni le mladi zaljubljenci.

Neko jutro jo je čakal posebno dolgo. Prestrašil se je, ko je prišla; njene lepe oči so bile vse objokane.

"Danes sem prišla zadnjikrat!" je zaihtela.

France je obledel. Potegnil je roko preko čela; meglilo se mu je pred očmi.

"Mati me silijo, da vzamem Malinovčevega na Olševku. Oče so mu dolžni. To je nastrašno."

"Prodati te hočejo!" je kriknil obupno. Privil jo je k sebi; poljubljal jo je, poljubljal vedno na novo na lase, na čelo, na ustne, na lica, orosena od solza.

"Mati so me videli, ko sem odšla", je rekla žalostno. "Vrniti se moram naglo domov."

Hlastno jo je prijel za roko.

"Pridi še, oh, pridi vendar spet jutri!" jo je prosil goreče. "Premišljal bom, kako si pomagava. Ne smem te izgubiti, Anka!"

"Z Bogom, France!" je dejala tiho, ga objela in poljubila; in že je izginila v gozdu.

Zastonj je hodil k skalini. Ankini starši so morda kaj zvedeli o njunih sestankih; poslali so jo na Koroško k žlahti. France je sedeval po cele ure v svoji sobici in gledal tiho topo predse.

Goljufiva sreča se mu je razblinila kakor prazna pena. Boječe sta ga pogledovali sestra in čudeča se mati. Oče so zmajevali z glavo in godrnjali: "Učenost, modrost, norost!"

Prišli so dolgočasni, deževni dnevi. Mračnega jutra je stopil France k materi v kuhinjo.

"Mati", je dejal mirno, " prosim, pripravite mi vse potrebno za na pot!"

"Kam pa pojdeš?"

"V Ljubljano."

"V Ljubljano?"

"V lemenat!"

Žena se je tako začudila, da ji je padel najlepši pisker iz rok in se razletel na kose.

"No, sveta Katarina je le pomagala!" je rekla veselo, ko je pometala čepinje. "Da se le ne bi spet kaj premislil fant!"

Ni se premislil, šel je v semenišče. Pri Malinovcu na Olševku so svatje ukali, peli, godli in gnali veliko veselje na Ankini svatbi: v zatohli stanici ljubljanskega seminarja pa je sedel bled bogoslovec in ponavljal hebrejsko slovnico, fundamentalko pa bridko hermenevtiko.


Minulo je leto za letom ...

Zunaj je metlo.

V toplo zakurjeni sobi je v naslanjaču sedel gospod France Mejan, sivolasi župnik gorjanski in bral v knjižici. Mir mu ie bil razlit po nagubanem lahnordečem obrazu, ki ni bil preveč ostarel, dasi sta se bili lici povesili že dokaj znatno. Rjave oči so mu zrle pozorno preko zlatih naočnikov v bukvice; včasi je pogledal skozi okno.

"Že drugi dan naletava tako!" je mrmral sam zase. "Kaj bo to!"

Debele cunjaste snežinke so padale venomer na okno tiho kakor tatovi, se tajale in lile po steklu doli. Mračne sence so jele polniti sobo. Gospod je odložil knjigo in vstal. Vzel je dolgo pipo, jo natlačil z rezanim tobakom in ga nažgal.

Ugodno je bilo tu notri na gorkem, na suhem. Ali tam zunaj je druga, tam med gorami, kjer imata sneg in vihar prosto pot! Zadovoljen, da je doma, v zatišju, je sedel župnik zopet v ogoljeni naslanjač, nekdaj tako lep in eleganten.

Ves pobit in žalosten je bil, ko je prišel župnikovat sem na Gorjane. Vasica je bila visoko v gorenjskih hribih. Do pošte je bilo poleti dve uri hoda. Dolgo se mu je zdelo, da je v pregnanstvu, v ječi, za kazen ločen od vsega omikanega sveta. Iztežka se je potolažil; saj ne ostane večno tu, si je mislil.

In vendar je ostal med gorami. Priljubili so se mu pošteni župljani, in ni mu dalo srce, da bi jih zapustil. Naposled niti ni več mislil o selitvi. Zdelo se mu je, da ne bi mogel živeti nikjer tako zadovoljno nego tukaj na Gorjanah.

Privadil se je sčasoma svojih ljudi; krepkostasnih in krepkodušnih Gorjancev in oklenil se jih je z vsem svojim mehkim srcem. Razen najstarejših očancev in žena je malone vse krstil in vse poročil on sam. Ljubil jih je kakor svoje otroke, in oni so ljubili njega in ga častili kakor svojega očeta.

Ponosni so bili nanj in vsi bi bili šli zanj v ogenj ali celo v vodo, kar bi bilo nekateremu pijančku vsekakor mnogo huje. Radovoljno so mu prinašali jagod, sadja, malin, jajce, piščancev, masla, dovažali so mu drv in se hodili prepirat in pravdat pa zopet spravljat k njemu.

Knjige, časopisi, vrt, čebele so mu preganjale dolgčas. Včasi se je šahal z grofovim gozdarjem. Zlasti imenitno pa se je zabaval vselej, kadar je prišel z gozdarjem tudi okrajni zdravnik, bivši sošolec župnikov. Takrat so udarili tarok in pili pristnega Vipavca pa pušili, da se je vse kadilo, in da je sestra Barba vselej hitro odcopotala vunkaj, kakor hitro je postregla gostom.

V trg doli ni zahajal mnogo; predaleč se mu je zdelo tjakaj. V edini gorjanski krčmi tudi ni bilo nič. Krčmar je točil grozovito kiselico in se je sam čudil, če je kdo zablodil k njemu in zahteval pijače. Kmetje naokoli in v vasi so si žgali svoje žganje sami in so goljufali firiancarje, kar se je dalo. Bili so vsi trdno preverjeni, da ga ni bolj zaslužnega dela na svetu, nego dacarje voditi za nos. Poleti je včasi prisopihal stari krošnjar Urban semkaj gori s svojo roba. Preden je šel s svojimi pisanimi trakovi in rutarni, z dišečim milom in glavniki, z ogledalci in strahovito svetlimi prstani skomine in izkušnjave delat ubogim gorjanskim dekletom in ženicam, je vselej postal pri gospodu župniku. Tu je dobil kupico dobrega brinovca in, tako okrepčan, je odprl torbo polno novic in se legal, kakor bi rezal salame. Klobasal je, da v Ljubljani hiše rastejo kar tako iz tal kakor slabe gobe po dežju; da bo že kmalu vse pozidano po ljubljanskem polju; da bodo celo morali Šmarno goro prestaviti kam bolj nazaj; saj hentana gospoda si izmisli vsega zlomka, samo da je ne sne dolgčas.

Pravkar po večerji je ugibal župnik, kje se neki klati Urban v zimskem času po pisanem svetu, ko je zabingljal hišni zvonec. V sobo je pricopotala sestra Barba, sloka, bolehava ženska, vedno dosti bolj razburjena in sitna, nego je bilo treba.

"Pa ti menda vendar v tem pasjem vremenu ne bo treba kam vun?" je zagodrnjala, kakor bi bil užalil zvonec njo.

Toda že sta slišala brat in sestra, kako si nekdo v veži otrkava sneg z obutali in malo pozneje je vstopil komaj šestnajstleten črnolas fant z rdečim obrazom, z zakrivljenim nosom in izboklim čelom. Odet v nekakšno žensko ogrinjalo, je ponižno obstal pri durih.

"Dober večer, gospod fajmošter!" je izpregovoril in v vidni zadregi sukal mokri klobuček v rokah.

"Ti, pri nas vrata zapiramo!" se je zadrla Barba nad njim. "In, ali se nisi mogel bolje obrisati ?"

"Bog te sprimi!" je odzdravil duhovnik mirno in pogledal fanta sočutno. "Kdo si pa ti in kaj bi rad?"

"Malinovčev Janez", je odgovoril dečko ves plašan in zaprl vrata. "Pošiljajo me mati. Prosijo vas prav lepo, da bi prišli še nocoj k nam na Olševek. Naš fajmošter so bolni, kaplana ni doma, in tako sem prišel semkaj."

"Iz sosednje fare!" je renčala Barba in se namrdnila grozno grdo.

"Kaj pa se je zgodilo?" je vprašal gospod rahlo. Dasi je bilo preteklo toliko let, se je vendar takoj spomnil - Anke.

"Oče umirajo," je izrekel fant tiho in uprl vlažne proseče oči v mašnika.

"Ni mogoče!" se je zavzela Barba. Zasmilil se ji je Janez, in bilo ji je žal, da se je prej tako osorno obregnila obenj.

"Precej pojdemo, precej!" je dejal gospod Mejan in odložil pipo. "Pojdi po mežnarja! Počakajta v zakristiji!"

Janez je odhitel. Kjer je stal, je bil zapustil dve luži in par kep strjenega snega. Barba je šla hitro čedit za njim, vendar godrnjala ni več.

"Bog se usmili, dve debeli uri - in v tem snegu mnogo več!" je vzdihnila. "Opolnoči boste komaj gori. To je nastrašno, nastrašno! Oh, naj pa bo, no, za uboge duše v vicah!"

Gospod France je naglo oblekel dolgo, gorko zimsko suknjo, korsko srajco, snel križ za umirajoče z žeblja, si vzel belo burzo, štolo in palico ter se poslovil od Barbe. Cerkovnik Luka, suhljat mož zvisečimi ramami in dolgim vratom mu je odklenil cerkev in šel zvonit. Duhovnik je vzel poslednjo popotnico iz tabernaldja, jel moliti, blagoslovil pričujoče in nastopil težavno, jako nevarno pot. Kmalu so prišli iz slabo razsvetljene vasi, iz zatišja v viharno zimsko noč. Prvi je stopal Janez, za njim je svetil in pozvanjal cerkovnik z zvončkom; in zadnji je korak al župnik s svetotajstvi.

Metlo je čimdalje huje. Duhovniku se je zdelo, da hočejo hudobni oblaki stresti na zemljo ves sneg, kar ga imajo tam gori v črnih višavah. Kmalu ni bilo ne steze ne gazi. Vse je bil zasul metež. Opirali so se vsak ob svojo dolgo palico in gazili po celem; udirali so se donad kolen.

Zmerom teže in teže je dohajal stari župnik svoja dva prednika, zmerom teže je sopihal navkreber za medlim svitom Lukove svetilke. Ves je bil že razgret in truden od hudega napora; najrajši bi bil legel kar tja na tla v mehko belo posteljo. Le včasi je malo postal, da se je oddehnil vsaj nekoliko; ali takoj zopet je nadaljeval strmo pot, ko se je spomnil, da tam gori daleč v samoti ugaša življenje.

Kar je zavrisnil Janez sredi molitve. Izpoddrsnilo se je fantu, da je padel v sneg. Izpodbil je cerkovniku svetilnico, zadela je ob skalo, se razbila in ugasnila v viharni sapi.

"Križ božji, kaj bo pa zdaj!" je zamrmal suhi cerkovnik, ves izdelan in nejevoljen. "Zdaj ne vidim svoje roke pred sabo."

"Saj bomo kmalu pri nas," je šepetal Janez in se pobiral iz snega. "Mati so rekli, da bodo kurili ogenj pred bajto, da laže najdemo do njih. Le za mano!"

ln dalje je cingljal zvonček v divjo črno noč.

"Pazita," se je oglasil duhovnik, pazita, da ne strmoglavi kdo v prepad!"

Vsi usapljcni so gazili dalje, dalje in se udirali mestoma do pasu v ugrezna tla.

"Le naprej!" ju je izpodbujal župnik, dasi so se mu samemu tresla kolena, in dasi je že komaj vzdigal noge iz snega. Naenkrat je trčil cerkovnik ob Janeza in župnik ob cerkovnika.

"Oh, oh!" se je izvilo fantu iz ust.

"Kaj je?" se je ujezil cerkovnik. "Kaj stojiš?

Naprej!"

"Oh, oče, umrjejo brez zakramentov!" je tožil in se ni genil dalje.

"Kaj čenčas, ali nismo hodili dosti hitro?"

"Saj to ni - oh - zgrešili smo pravo pot!"

"Zdaj bomo pa vedeli, kaj se pravi Bog pomagaj!" je sitnaril razjarjeni cerkovnik. "Zdaj pa imaš svoj ogenj, zdaj! Zakaj pa si razbil svetilnico? Zakaj pa nisi bolje odpiral oči? O križane težave!"

"Pusti ga, Luka!" je dejal gospod Tomaž krotko. "Tema je, in fant je imel - objokane oči."

"Gospod, počakajte tukaj," je prosil Janez.

"Sam pojdem tu doli in na drugo reber. Morda zagledam tam naš ogenj."

Fant je izginil v gosti temi. Župnik in cerkovnik sta si brisala pot z obraza pa sneg z golih glav in pozorno vlekla na uho.

"Križ božji!" je vzdihoval dolgi Luka. "Zdaj se ta mlada zgaga še sam izgubi in naju ne najde več!" je mrmral in jel močneje cingljati z zvoncem.

"Gospod fajmošter, gospod fajmošter!" se je oglasil naposled Janez iz teme.

"Tukaj sva," je kričal cerkovnik skozi roke, da ne bi veter odnesel glasu.

"Semkaj! Naš ogenj!" je vpil fant.

"Žvižgaj, da te najdeva! Žvižgaj! Žvi-i-žga-a-aj!"

Ko so bili vsi trije zopet srečno skupaj, sta zagledala tudi župnik in cerkovnik visoko gori sredi teme pojemajoč plamen in pozneje še slabejšo luč na oknu revne bajte. S poslednjimi močmi, od silovitega napora trepetaje na vseh udih, je dospel gospod France do koče. Pred očmi se mu je zibalo. Komaj je opazil objokano ženo bolnega Malinovca.

"Mir tej hiši!" je zahripal s slabim glasom.

"In vsem, ki prebivajo tukaj!" je mornljal mežnar. Blizu postelje je gorelo na belo pogrnjeni mizi dvoje sveč ob razpelu; na levi je stala posoda z blagoslovljeno vodo in zeleno vejico, na desni je bilo na krožniku več svalkov prediva, kruh s soljo, dva kozarca vode in oterača. Pred mizo so postavili pručico. V kotu, v postelji je ležal Malinovec z upadlim temnim obrazom. Župnik je vzel vejico, poškropil bolnika, sobico in navzoče, molil in mignil drugim, naj gredo vun.

Ko je izpovedal in obhajal Malinovca je jelo župnika mraziti, dasi je bila v koči peč vsa prekurjena. Roka se mu je tresla, in v prsih ga je jelo bosti, ko je deval bolnika v sveto olje in mu ponudil razpelo v poljub. Po opravilu je šel župnik takoj počivat. Tudi cerkovnik je prenočil pri Malinovčevih.

Težko je dihal gospod Mejan in kašljal pogostoma. Ko je hotel drugo jutro iz postelje, se je skoraj na tla zgrudil -od slabosti. Cerkovnik je hitel v Gorjanc po štiri krepke fante, da so prepeljali gospoda na saneh v župnišče.

"Oh, saj sem rekla, saj sem rekla!" je zdihovala in se jokala Barba. Precej je poslala po zdravnika. Kuhala je vsakovrstne čaje. Brat je potrpežljivo pil njena zdravila in jo tolažil. Ali sestra se kar ni dala umiriti.

Bolni župnik je slabeval vidno. Drugi dan popoldne je dospel doktor, majhen, čokat gospod z dolgimi osivelimi brki. Izprašal je bil poslanega dečka še doma, kako je župniku, in je bil vzel nekaj medicin s sabo. Ves popoldan in vso noč je ostal pri bolniku in kazal Barbi, kakoj naj streže bratu.

Skrbna neega ga je začas otela srmti. Tudi Malinovec je okreval. Prej nego so mislili, je bil že na nogah.

Prišel se je sam zahvaljevat v župnišče. Gospod France pa je ostal silno slab. Žalostno so se spogledavali Gorjanci, ko je prišlo v zvedi, da je zdravnik izgubil vsako upanje. Bolnik mu jc pešal, hiral. Težko, težko je pričakoval gorkcga poletja.

Minula je mrzla zima, minula je hladna pomlad; sijalo je zopet vroče poletno solnce. Vsak dan se je šetal bolni duhovnik po vrtu ali sedel na klopici, se grel, bral in dremal.

Jasnega dne konec avgusta je počival na vrtni klopi. Tiho je gledal tja proti bližnjemu pokopališču; okoli usten mu je trepetal oni komaj vidni mehki nasmeh, ki mu je osvajal vsako srce na prvi pogled. Po toplem zraku se je izpreletavala jata golobov, so švigale lastavice; včasi se je oglasil samozavesten petelin. Sicer je bilo vse mirno pa tiho na Gorjanah in v okolici.

Naenkrat pa je zaslišal bolnik lahne korake po pesku. Mlado dekle v kratkih krilih se je bližalo počasi klopici. Pogledal jo je natančneje in se zganil.

Kakor sladka slika iz davnih srečnih sanj je stala mladenka pred njim. To so bile znane, krotke modre oči, tako jasne, krasne oči! Nekaj zagonetnega, nekaj tožnosladkega je zagorevalo in ugašalo v teh tajnopolnih zvestih zvezdah pa iznova zaplamtevalo in zaigravalo. Vse, kakor bi stala pred njim - Anka! Pozabil ji je odzdraviti.

"Malinovčeva si, kajne?" jo je vprašal hitro. "Malinovčeva Jerica, " je pokimala, mu podala velik šop lilastocvetne erike in povesila oči. "Mati so me poslali, naj vam ponesem to sem. In - in Bog daj, da ozdravite prav kmalu!"

"Zakaj si mi prinesla ravno vresnic?"

"Moja mati so mi ukazali tako," je dejala in ga pogledala naravnost v bledi obraz. To bajno, sijajno oko se je tako čudovito milo smejalo in jokalo v deviški divoti in čistoti. Gospod France se je naglo obrnil v stran; mladostni spomini so mu izželi tajno solzo.

"Reci materi, da se ji zahvaljujem prav lepo. Pa kmalu spet prinesi šopek, če utegneš. Bereš kaj rada?"

"0 rada!"

Opiraje se na palico in na klop, je vstal in ji velel, naj gre z njim v hišo. Podaril ji je več knjig. Na cvetočih licih sta se pokazali dve dražestni jamici. Podal ji je drhtavo roko in še enkrat pogledal v te čudovite dekliške oči.

"Pozdravi mater! Varuj te sam Bog!"

Vsa vesela je hitela domov.

Kmalu mu je zopet prinesla šopek erike: toda ni mu ga mogla dati v roke, morala mu ga je ponesti tja vunkaj za cerkev na grob. Poslej je jesenske dni visel na križu župnikove gomile vsako leto svež venček lilastocvetne vresnice; zakaj - to je vedela samo Jeričina mati, molčljiva Ana.