Gorjanci
| Gorjanci Vera Albreht |
| |||||||||||||
Gorjanci, vi moja prva, zvesta ljubezen! Blodila sem po svetu, strmela v vse višje, mogočnejše vrhove, gledala vse bogatejša polja, srečavala vse bolj razgledana ljudstva. Pa vendar ste ostali najlepši, da vas nisem nikdar niti za trenutek zatajila.
Iskala sem vas v tujini, v tistih neskončnih sivinah obzorij iznad bodečih žic in cementnih pregrad.[1] In že ste vstali pred menoj, natanko takšni, kot sem vas nosila v srcu: z belimi cerkvicami in raztresenimi vasicami na pobočjih, skromni in ponižni, vendar neskončno lepi. Tuje obraze, tujo govorico, vse gorje tistih dni ste odpihnili proč in spet sem se znašla v objemu vaših tisočerih čarov. Kdo jih ne pozna?
Kdor ni v mladosti z razprtimi očmi strmel v noč in trepetal pred Volkodlakom, ki se klati po vaših breznih in kotanjah, kdor se ni bal, da mu kdo skrivaj ne natakne Mrtvaške srajce, kdor ni zavidal Matuzlju,[2] ki ga je čarobno petje vaših ptic tako prevzelo, da je zamaknjen obstal sredi hoste in poslušal tisoč dolgih let rajsko petje, misleč, da je minil en sam trenutek, kdor je poslušal povest o Gospodični Cizari in o Velikanih, ki so si ob zvezdah prižigali svoje pipe, kdor je trepetal ob grozljivi zgodbi o graščaku, ki je kegljal z glavami svojih podložnikov ─ ta vas ne bo pozabil nikdar in nikjer. Vi ste njegova usoda, njegov nemir in tolažba!
K vam se vračam ob času, ko v prvih marčevih sapicah zadiši po mokri prsti. Ko ob potočkih prve vetrnice zatrepečejo, ko stopajo ljudje po gmajni še z deske na desko in se pogrezajo v blato, ki jim poškropi privzdignjena krila skoraj do pasu. Takrat ste vi odeti šele v prvi nadih zelenja, a ko zažare med mesnatimi listi ognjene zvezde bohotnih kalužnic, zacveto v zelenju vaših bukev beli šopki cvetočih češenj. In isti mah se od vsepovsod oglase prve kukavice, ki ti nakukajo let, da jih zlepa ne prešteješ.
K vam se vračam, ko zažarite v škrlatu in zlatu, kadar razdajate svoje neizčrpne darove. Takrat se po trgu žene bosa deca, vihteč v zraku dolge rešte pečenega kostanja.
In vi sipljete, sipljete dan in noč iz vaših darežljivih rok …
Za podrtimi zidovji sredi šentjernejskega polja so se zdaj umirili: Nace, s pristriženimi lasmi, počesanimi na čelo, z globoko brazgotino na levem sencu, ki je zmeraj v zadregi vrtel v okornih rokah svoj okrogli klobuček, kadar je stal pred svojim gospodarjem. Krvava Micka v spodrecanem krilu in s srpom v roki, ki se ji je zmerom kam mudilo; pastir Martinek, poln drobnih gubic okrog smejočih se oči, mati Jernejevka z večnim dojenčkom na rokah, ki ga pritiska na svojo od sonca izgorelo bluzo, in tisti belolasi Luzar, ki je vsakogar, če ga je pot pripeljala mimo, povabil v svoj malin, da pokusi iz poliča, kakšen je njegov letošnji pridelek z Golobinka …[3]
Vsi tisti mali, dobri ljudje, ki svoj živi dan niso poznali počitka ─ ni jih več.
Prišli so novi rodovi, katerim Gorjanci niso več meja v svet. Ne poznajo več zgodb, ki sem jih jaz kot otrok doživela. Res, zgodbe so zbledele, Gorjanci pa so ostali. Zmeraj isti in kdor jim bo prisluhnil, se jim bo kot jaz zapisal za vse čase.
Opombe urednice
[uredi]- ↑ Vera Albreht je bila od začetka januarja 1944 do osvoboditve internirana v koncentracijskem taborišču Ravensbrück.
- ↑ Vera Albreht je objavila pesem Bajka o Gorjancih (Zvonček 1930, let. 31, št. 9, str. 236), kjer govori o Matuzlju in zavódnici (zapeljivki) Rajski ptici.
- ↑ O Šentjernejskem polju je Vera Albreht zapela tudi v pesmi O, rodni dom (str. 69-70, v: Pelin v srcu, izbrala in uredila Alenka Župančič, Ljubljana : Forma 7, 2015).