Gorenja Jezerska Kočna
| Gorenja Jezerska Kočna |
| |||||||||||||
Po članku profesorja Frischaufa
Savinske planine, zgnetene na mali prostor, nam podajajo toliko in tako velikanskih planinskih čudes, da se tudi poznavalec teh pokrajin težko odloči, kateremu delu bi dal prvenstvo. To velja posebno za globoko zarezane severne doline. Sploh se daje prednost Logarjevi dolini. Ako se pa ne zadovoljujemo z lahkimi in zložnimi turami po dolinah, ampak se popnemo na samotne gorenje planinske kotlinice in na višje grebene, zasluži vsekakor prednost Gorenja Jezerska Kočna. Ta dolina je gotovo najveličastnejša v Savinskih planinah.
Gorski hrbet, ki se vleče od Rinke proti severozahodu, jo loči od Belske Kočne, od Kokrske Kočne v isti smeri se razprostirajoče gorovje pa od Dolenje Jezerske Kočne. Konec doline je pa obdan od najvišjih vrhov osrednjega pogorja Savinskih planin, ki se vzdigujejo nad 2500 m.
Dolenji del Gorenje Jezerske Kočne je pokrit š travniki in gozdovi ter se le polagoma vzdiguje — na 4 km komaj 150 m. Strma skalna stena okoli 500 m visoka, loči dolenjo dolino od višje dolinske stopice. Skalnati greben, ki se vleče od Dolge njive (Langkofel) proti severu, deli to višjo dolinsko stopico v dvoje kadunj, v vzhodno „Na Vodine" in zahodno „Ravni".
Strma steza vodi skozi razpoklino na severnem koncu doline k ovčjim pašnikom „Na Vodine" in črez planine navzgor na rob ločilnega hrbta, južno od Babe, od koder prideš po severnem rebru od Rinke sem prihajajočega obronka na Savinsko sedlo. V zahodnem kotu Gorenje Jezerske Kočne dospeš pa po strmi, semtertja rušnati groblji (Rjavi plaz) do skalovja in od tod po težavnem lovskem potu na „Ravni". Navadno se pa ubere zložen pot na „Ravni" črez ločilni hrbet Gorenje in Dolenje Jezerske Kočne na vzhodni strani. Ta pot je napravila podružnica Železna Kaplja avstr. turistiškega kluba leta 1898.
Korito Ravni omejujejo Dolga njiva, Grintavec in Kokrska Kočna; tu je začetek najveličastnejših tur v avstrijskih Vzhodnih Alpah. Pa vzlic delom, ki jih je izvršil profesor Frischauf in Kapeljska podružnica, je prihajalo sem le malo turistov. Manjkalo je namreč priležne koče in ugodnega dohoda na Ravni. Frischauf je že leta 1877. v spisu „Sannthaler Alpen" opozoril na potrebo te planinske koče. Konec sedemdesetega leta je nameravala napraviti kočo planinska družba ,,D' Holzknecht", ali nedostajalo je sredstev. Pa l. 1880. je prišel sem član podružnice Nürnberg nemškoavstrijskega planinskega društva, pa ta planinec ni imel poguma, pospeti se s Franom Murijem po takrat res precej slabi planinski stezi na Kavni. Tudi Kapeljska podružnica, ki je skrbno gojila Savinske planine in izvršila mnoga zaslužna dela, bi bila rada stavila kočo na Ravneh, a tudi ona ni imela sredstev; spravila je skupaj komaj toliko stotakov, kakor bode stala koča tisočakov, odgovarjajoča sedanjim zahtevam potnikov.
Šele leta 1898. se je obrnilo na bolje. Savinske planine so privabile na Ravni daljne goste, prijatelje prirode iz Prage, člane češke podružnice Slov. plan. društva. Našli so tu velikansko planinsko pokrajino, na katero še nimaš z Jezerskega nobene varne steze. Odkriti ta svet turistom, je smatrala podružnica za svojo hvaležno in častno nalogo. Sklenili so postaviti tu kočo in od tod nadaljevati delovanje po najvišjem in najveličastnejšem severnem delu Savinskih planin.
Lahko se je bilo odločiti za prostor; samo eno mesto je pripravno, namreč široka, proti vzhodu ležeča, kakih 1550 m visoka, z rušjem obrasla planina, kjer se nahaja mala koča Ravniškega pastirja. Kakih 35 m proč izvira neusahljiv močen studenec. Pastirske koče niso plazovi nikdar poškodovali; prostor je brez snega že spomladi, ko so niže ležeči bližnji kraji, kakor tudi pot od Stularjeve planine sem še z debelim snegom pokriti. Više gori v Gorenjih Ravneh ni najti pripravnega mesta za kočo.
Letošnje poletje se je dovršila koča po načrtih arhitekta prof. J. Podhajskega. Stavba je kaki vili slična in se kaj prilega celi okolici. Stavbišče meri 9x11 m². Pritličje je sezidano iz skoraj četvornega belo-rdečkastega apnenca, ki so ga lomili komaj 100 m proč; treba ga je bilo le malo obdelavati. Sklade so zamazali s cementom. Dalje ima prvo nadstropje z veliko jedilnico, s sobama za gospode in gospe, z dvema manjšima sobama in pritiklinami. V podstrešju sta dve spalni sobi. Vse to je iz rdečega, visoko ob rebru rastočega macesna.
Dohod do koče bode leta 1900. jako zložen. Že letos je napravila podružnica na zahodni strani ločilnega hrbta kolovozno pot od Makekovega zemljišča do Stularjevega sedla (1385 m), od tod se bode pa napravil jahalni pot (gornja tretjina je že gotova) z zmernim strmcem, spočetka na zahodni strani, potem pa visoko nad Stularjevim sedlom črez Greben na vzhodno stran do planinske koče. V dveh urah zložne hoje, skoraj vedno po gozdu (črni les pomešan z bukovjem), zadnjo četrt ure med rušjem in ravšem in krasno planinsko floro, z lepim razgledom na okolo, prideš iz Kazine na Jezerskem v planinsko kočo. Podružnica bode tudi skrbela, da bode poštni voz, ki v poletni sezoni že dve leti vozi do Polšnarja v Kokri, vozil do Jezerskega. S tem se obisk tega prelepo ležečega kraja gotovo povzdigne. Za prave planince je pa nova koča v Savinskih planinah najvažnejša postaja.
Leta 1876. od Frischaufa trasirana in napravljena skalnata steza na Mlinarjevo sedlo (2336 m) se je popravila letos z 200 gld. stroškov temeljito, in napelo se je tudi 70 m vrvi; sedaj je to zložna in varna pot. Od tega sedla napraviš lahko ture vzhodno na Dolgo njivo, Skuto, Mitterspitz, Einko, greš lahko na Okrešelj, v Bistrico in Kokro. Iz koče se popneš po stezi, ki jo je 1. 1895. zgradila Kapeljska podružnica na rogljasti greben v sedlu med Kokrsko Kočno in Grintavcem in od tod na oba vrha po drzovitih stezah, ki jih je tudi napravila omenjena podružnica.
Najhvaležnejša je pa gotovo tura črez Skuto in Turški žleb na Okrešelj. Ta poprej jako težavna tura je sedaj, ko je Savinska podružnica napravila pot črez južni hrbet Skute in skozi Turški žleb, okrajšana v 7—8 urno potovanje.
Še eden pot se bode napravil leta 1900., namreč zveza med Ravnimi in Vodinami; lovci na divje koze so večkrat hodili po tem potu. Za to seje naredil naslednji načrt: Iz Gorenjih Ravni vzhodno, ob skalah skoraj vodoravno do večjega rušja, od tod vodoravno v skalnato strugo in preko nje črez nižji skalnati rob dospemo na gorenjo stran snežišča, od koder je lahko priti na višja mesta na Vodinah. Od tod je dohod do severnih sten Skute in Mitterspitz s strmimi, lednikom podobnimi snežniki, in tako se nam odpre dosedaj še neznano in nepristopno visoko gorovje. Dvomim, da bi že kdo razen divje koze prilezel v te kraje.
Razen teh višjih tur prideš iz češke koče v 4 urah na Okrešelj po jako zanimivem planinskem potu dočim je moral sedaj turist potovati s Stularjeve planine v dolino in zopet gori na Vodine, in je za to potreboval 8 ur. Velikanski prehod v tako kratkem času na Okrešelj povečuje še bolj važnost češke koče. Ta pot je najkrajša in najugodnejša zveza Jezerskega s Savinsko dolino.